JUBILEJ
ANNIVERSARY
Dr. DUŠAN KERMAVNER — SEDEMDESETLETNIK
Kar ne moremo verjeti, da praznuje dr. Kermavner že tako visok jubilej, saj na zunaj nikakor ne kaže svojih let. Toda če pomislimo, da je že 24 let od tega, kar je na svoji razgibani življenjski poti in po številnih zaporih in taboriščih pristal v bibliotekarski stroki kot 46-letni znanstveni sodelavec, nam seštevek obeh let da številko 70. Slavljenec seje rodil 7. decembra 1903 v Ljubljani in tukaj tudi obiskoval gimnazijo. Po maturi 1922 je študiral najprej v Berlinu gospodarske vede, nato pa pravo na ljubljanski univerzi. V času študija se je začelo tudi njegovo politično in časnikarsko delovanje. Bil je najprej član pokrajinskega sekretariata SKOJ za Slovenijo, nato član in tajnik pokrajinskega sekretariata KPJ za Slovenijo. V političnem časnikarstvu in publicistiki je bil v letih 1925—1928 soustanovitelj in sourednik tednika »Enotnost«, 1929—1941 pa soustanovitelj, sourednik in upravnik revije »Književnost«. Takšno delovanje mu je povzročilo dve obsodbi po zakonu o zaščiti države: leta 1929 na dve leti, leta 1933 pa na tri leta robije; vmes je 1932 diplomiral na pravni fakulteti, za doktorja prava pa je promoviral 1941, ko je potekla kazen izgube častnih pravic. Iz predvojnega publicističnega delovanja dr. Kermavnerja je treba posebej omeniti izdaji spominov dr. Henrika Tume in Albina Prepeluha (1937 oz. 1938); oboje je uredil in opremil z obširnima študijama o avtorjih.
V letu 1941 je bil v sodni pripravniški službi, ko mu je grozila aretacija, kateri se je ognil s pobegom in živel nato do 1942 v ilegali.
V letih 1942—1943 je bil v konfinaciji na otoku Ustica, 1943 interniran v taborišču Renicci, oboje v Italiji, nato pa do 1945 v nemških tabori-riščih Flossenburg in Buchenwald. Po osvoboditvi je bil najprej član ustavne komisije pri ministrstvu za konstituanto, od jeseni 1945 do konca 1947 je bil svetnik zunanjega ministrstva, oboje v Beogradu.
V zunanjem ministrstvu je bil član instituta za proučevanje mednarodnih vprašanj in ekspert jugoslovanskih delegacij na mirovni konferenci v Parizu 1946 ter na posvetovanjih zunanjih ministrov oz. njihovih namestnikov v Londonu in Moskvi 1947. Od 1. januarja 1948 je bil znanstveni sodelavec inštituta za mednarodno politiko in gospodarstvo v Beogradu.
Nato je 1. avgusta 1949 nastopil službo v Narodni in univerzitetni knjižnici. Z njim je knjižnica pridobila široko razgledanega sodelavca. Ves čas do upokojitve je delal v stvarnem katalogu, kjer so njegove zmožnosti posebej prišle do izraza. V stvarnem katalogu so že pred
prihodom dr. Kermavnerja začeli uvajati nov geslovni katalog in nov sistematski katalog po sistemu UDK. Dr. Kermavner je dobro preučil oba sistema in se je hitro vživel v bibliotekarsko stroko. Kmalu je prevzel vodstvo oddelka in pripravil iz tega predmeta predavanja in skripta. Uporaba UDK je bila tedaj v NUK šele v začetkih in dr. Kermavner je zavzel do tega sistema pravilno stališče. Zavrl je tendence, po katerih naj bi bila UDK nekak posvečen sistem s čim daljšimi in številnejšimi vrstilci, sistem, ki naj ga razumejo in določajo samo izbranci. Sistematski katalog NUK, urejen po UDK, je pod vodstvom dr. Kermavnerja postal vzor za druge knjižnice v Sloveniji. Pri tem je zasluga dr. Kermavnerja, da je za različne naše specifične pojme znal poiskati ustrezne vrstilce UDK v skladu s pravili tega sistema. S tem je ovrgel trditve, da UDK ni sistem za naše razmere in je dokazal, da pri tem tudi ne potrebujemo posebne »jugoslovanske variante« UDK. Pri svojem delu je bil dr. Kermavner izredno delaven in ekspeditiven ter discipliniran in je kot strog predstojnik zahteval to tudi od svojih sodelavcev; kljub temu je ohranil do vseh resnično tovariški odnos. Svoje sposobnosti ni omejeval samo na delo v stvarnem katalogu; kot član nabavne komisije je predlagal nakupe knjig s področja družbenih ved; kot član strokovnega kolegija je predlagal različne ukrepe za pospešitev dela v knjižnici, pri tem je treba posebej omeniti sortiranje knjig iz Federalnega zbirnega centra, ki so v NUK.
Poleg dela v knjižnici se je po vojni začel intenzivno ukvarjati z zgodovino delavskega gibanja in sploh s politično zgodovino in je pri tem tudi polemično posegal v slovensko publicistiko. S teh področij naj posebej omenim obširne opombe k Prijateljevi Slovenski kulturnopolitični in slovstveni zgodovini, ki že presegajo okvir opomb in postajajo že samostojna študija, in pa knjigo Ivan Cankar in slovenska politika leta 1918 (Ljubljana 1968). Od leta 1951 do 1963 je bil dr. Kermavner tudi sekretar republiške redakcije Enciklopedije Jugoslavije za Slovenijo.
Leta 1960 je dr. Kermavner postal znanstveni svetnik, ob koncu leta 1961 pa je odšel v pokoj. Kratek čas v letu 1962 je bil zaposlen v NUK še honorarno. Od tedaj dalje se še bolj posveča svojemu raziskovalnemu delu. Pri svojih raziskavah mnogokrat uporablja gradivo NUK in pri tem rad obišče svoj nekdanji oddelek in sodelavce. V svojem prostem času se rad vzpenja na planinske vrhove doma in v tujini.
Slovenska akademija znanosti in umetnosti je leta 1971 izvolila dr. Kermavnerja za svojega dopisnega člana. Pri tem je bilo poudarjeno, da »dr. Dušan Kermavner sodi danes brez dvoma med najboljše poznavalce slovenske družbeno-politične zgodovine, zlasti zadnjih desetletij 19. in prvih desetletij 20. stoletja. S svojim obsežnim delom na tem področju si je pridobil ugled enega izmed najboljših doma in v tujini priznanih ne le slovenskih, temveč jugoslovanskih znanstvenih delavcev na njem« (Letopis SAZU 1971).
Društvo bibliotekarjev Slovenije je letos podelilo dr. Kermavnerju Čopovo diplomo za njegove zasluge za slovensko bibliotekarstvo.
Ob sedemdesetletnici bodo pisali o dr. Kermavnerju predvsem z vidika zgodovine delavskega gibanja. Bibliotekarji pa se spomnimo tudi njegovega pomembnega prispevka k naši stroki in mu zaželimo ob tej priliki še mnogo zdravih let!
M. R.
BIBLIOGRAFIJE DEL dr. KERMAVNERJA
1. Univerza v Ljubljani [1], str. 409—410.
2. Univerza v Ljubljani 2, str. 667—668.
3. Letopis SAZU 1971, str. 39—45.