378
Dopisi.
Iz Koroškega. / (Učiteljski zbor.) Zborovalo se je v Celovcu, in blizo 150 učiteljev iz vseh krajin Karantanije se je v ta namen zbralo. Prvi predmet obravnav je bila šolska disciplina, ker je novi šolski red marsiktero reč o tem premenil. Misli o kazni in hvali niso bile nove, in ponavljalo se je večidel le to, kar so filantropi že davno zahtevali. Bolj zanimivo je bilo to, kar se je povedalo o reččh, ktere odgojo in nauk zelo težaven dela, med kterimi v prvi vrsti stoji slaba plača učiteljev in še zmiraj navadna učnina ali šolski denar. Koliko trdih in žaljivih besedi mora učitelj slišati, kedar gre za plačo težkih zasluženih soldov, in kako potem večkrat krvavo zasluženi denar še le dobiva, ne bodem razlagal na dalje, ker bi le vodo v morje nosil. Obečalo se je nam ž<e večkrat, da se bo šolnina odpravila in z davkom vred plačevala, in da se bo plača poboljšala, al — kedaj? Zdi se nam to kakor pogled Mojzesov v lepo deželo Kanaan, ktero je smel videti, pa je ni dosegel. Te besede govornika so izbudile gromovito ploskanje med poslušalci, ki se je še le vleglo, ko je deželni šolski svetovalec povedal, da že prihodnje šolsko leto vsak učitelj dobi najmanj 300 gold., in da se bodo tudi povekšane učiteljske plače, kakor jih zahteva nova postava, kmalu v red spravile. Govorilo se je potem še o premembi društvenih pravil, in o sestavi Knjige koroške Vojvodine za učence,. Zadnjič se je sprejel z glasno pohvalo prejšnji c. kr. deželni deželni predsednik baron Kubeck, kteri je vselej toplo
379
srce za šolo in učiteljsko društvo kazal, za častnega uda, kar se mu je hitro po telegrafu v Gradec naznanilo, in za ktero čast se je po tisti poti s srčnim pozdravom zahvalil. Iz Ljubljane so poslali zboru učitelji mestne šole pozdrav, kteri se je z velikim veseljem sprejel.
Iz Bekštajnskega na Koroškem. {Letina.) Leta 1870., kakor drugod, kmetje tudi tukaj ne bodo lahko pozabili. Že pretekla zima, ki se je s sv. Lukežem začela, in prav prav huda bila, je do čistega snedla vso ozimino, je zabranila napraviti drv in stelje itd. Ves kmetovski trud pretekle jeseni je pod snegom zginul, ničesar mu ni ostalo, kakor sami davki. O spomladi niso imeli vsi dosti semen, čisto prazno polje obsejati, od kod pa potem pridelka kaj? — Pa tudi vigredna setva se ni dobro skazala, razen ječmena in ovsa, je vse drugo te slabo izdajalo, koruzo je črv zel6 poškodoval, ajdo je slana pokuhala, repe čisto ni nič itd. — Obljuba je sicer bila za odpust davkov za volj slabe letine, al, kakor se kaže, je splavalo tudi to upanje po vodi. O pustu ne bo menda slišati druge godbe kakor neprijeten glas trdo napetih bobnov!
V Gorici 17. nov. — Včeraj je bila tukajšnjemu odvetniku dr. Lavriču izročena ena prvih razsodeb v slovenskem jeziku. Ta razsodba nosi datum: v Tržiču 16. kozoprska 1870. št. 3138/LXXXI. Tako sta laški Tržič (Monfelcone), v čegar okraji prebiva le malo Slovencev in italijanski sodnik, ki se je v zadnjem času naučil našega jezika, pokazala svetu, kaj je enakopravnost. Kdor ve, v kakih kleščah smo bili glede enakopravnosti v uradnijah posebno mi goriški Slovenci, mora priznati zasluge dr. Lavriču, ki si je zelo trudil vpeljati naš jezik v tukajšnje uradnije. Naj bi ga posnemal vsak odvetnik in notar po Slovenskem!
Iz goriške okolice 11. nov. 6. — V poslednjem listu „Novic" smo v dopisa „iz Tomina" z veseljem čitali, kako vrlo je Tominsko okrajno šolsko svetoval-stvo v seji 27. in 28. oktobra slavno ustanovilo svoj prvi proračun za 14 mesecev, namreč za meseca november in december t. 1. in za leto 1871., s kterim denarom, ki pride po tem takem v šolski zalog, se bo po novi šolski postavi plačevalo namreč: vse plače učiteljev, stroški za kurjavo itd. in vse, kar imenovana šolska postava veleva. Med drugim tudi čitamo, da se bodo z omenjenim denarom zidale nove šole, in da dobi To min glavno šolo itd. — Vsak rodoljub, kte-remu je mar za blagor človeštva, se mora veseliti, ko čita, kako vrli naši Tominci se postavne poti drže in ne zanemarjajo skrbeti za materijalno in duševno moč o izrejiin odgojevanjinježne mladine in njenih učiteljev. Bog živi vrlega g. Pagliaruzzi-a in njegove blage to-varše, ki ne odlagajo spolniti to, kar se je dolgo let popred zanemarjalo in se ne da več postavno kar nič odlagati! — Upljivo pričakujemo vsi dobromisleči, posebno pa učitelji tudi pri nas dan za dnevom enako določene izvršitve postavne poti, da se v djanji izpelje in s tem postavi zadosti.
Izpod Begunšice 12. nov. (Železnica v Lescah; 'posekana jagnjeda v Radoljici. — Konec.) Pa so rekli: ,,postavimo kolodvor na gmajno k sv. Ani, da bo vsaj bliže Radoijice". To je tista ljubezen do Leščanov, ki pravi: „če jez nimam, pa tudi ti ne smeš imeti". Popotniki bi pa tje po gmajni posedali, kedar bi se pripeljali na postajo, ali čakali, da se odpeljejo; vozniki bi konje po grmih privezovali, ko bi še kaj grmovja kje bilo?! Hiše tam daleč ni nobene, in to bi bilo prav romantičen eldorado za popotnike, zlasti v grdem vremenu, pozimi ali ponoči; prav pripravno tudi za uradnike kolodvorske! — Pravijo še tudi: „pri nas je mnogo uradov".    To je  res prav tehtna beseda na pa-
pirji; al kdor okoliščine poznd, temu malo velja\   Kdo se bo pa v vaše urade po železnici vozil? K večemu kak Dolinec, kedar ima pri političnem uradu kaj opraviti, in teh opravil je že dandanes malo, in jih bode še manj,   ko bodo večidel vse oskrbovala županstva.    Ali le kak Ovsišan, ko bi se ravno ob pripravni uri mogel peljati v Radoljico. Sicer se pa v Radoljico ne bo vozil po železnici ne  Bohinjec ne Beljec,   ne Brezničan   no Begunec,   tudi Ljubničanom in  Dobravcem   ne bo kazalo nazaj na Podnart hoditi, da bi ondi ure čakali in se v Radoljico vozili,   ker je skoraj lahko že v Radoljici,   predno  na  Podnart  pride.   Ker vsem ljudem še Bog vstreči ne more, toraj bodo morali tudi Radoljičani potrpeti.   —   Pri tej   priliki se   nam potrebno zdi orne-niti,   da  bi dobro bilo za občinstvo in železnico, ako bi se vožnji red predrugačil toliko, da bi se odpeljalo zjutraj prav zgodaj iz Trbiža, in popoldne kasneje se vrnilo iz Ljubljane. Tako bi mogel marsikdo v enem dnevu svoje  opravke  v Ljubljani  opraviti;   tudi bi se lahko ljudje v  pondeljkih  v Kranj   na trg vozili in spet nazaj, kar pri sedanji vožnji ni mogoče. Železnica bi imela več ljudi in več zaslužka. *) — Še nekaj. Ni pa Radoljica še pozabila nesreče, da hlapon memo nje žvižga,  že jo je zadela druga velika nesreča, kakor ve „Tagblatt" povedati.   Ondotni župnik je posekati dal 4 jagnjeda, ki so rastla tik zida pred cerkvijo na cerkvenem svetu,   a mestnih  očetov zato še po-prašal ni.   To je groza pisarju!  Hitro se skliče mestni zbor,   obsodi  se  župnik   kot  Kristus  pred  Kajfom  in judovskim zbirališčem.    Ker pa Radoljiški purgarji nimajo   več „jus gladii",   se   brž   najme  dohtar   —   in povrh tega   se  še  na  škofijstvo piše,  naj kar brž brž prestavi tacega župnika, ki se noče mešati med Rado-ljiške „liberaine otrobe", temveč je pri zadnjih volitvah za deželni zbor v Tržiču največ  pripomogel,   da pride n&rodni poslanec  do  svoje  pravice.    Drevesa so o deževnem vremenu močila cerkveni zid,  o vetru  trgala streho, da je zatekalo na zid,  in zato jih ni bilo dalje pustiti tik  lepe  gotiške cerkve,  ki jih ima na Kranjskem malo para. **) A kaj je „liberalcem" Radoljiškega mesta mar,   če   lepa  in  umetno  zidana  cerkev  škodo trpi, — da se le s trte zvije priložnost, n&rodnega župnika tožiti  in  mu  ponagajati!    Pametni ondotai ljudje so pa rekli: če je našim mestnim očetom res toliko mar za lepoto cerkve in  mesta, naj bi bili to, kar jih pot, dopisovalec in odvetnik stane,   raji  obrnili za popravo dveh oltarjev v cerkvi, ki sta v lasti ondotne grajščine, pa strgana kot zid grajskega vrta, ter čakata že mnogo let popravila, v tem ko je poštena fara skoraj vso drugo cerkev v smislu prvotnega gotiškega sloga lepo popravila in  prenovila. Liberalizem „hic Rhodus,  hic salta!"  — Se grše za tožnike, ako je govorica resnična, ki že več časa od ust do ust gre po vsem mestu, je pa to, daje tožba zoper župnika   le nasledek osebne srditosti nekega gospoda,  kteremu župnik   ni  mogel  v vseh  rečeh volje spolniti.    Bil je  ta  gospod   cerkveni   ključar,   zdaj je srenjski svetovalec, in župnik je moral namesti njega enkrat že dobro plačati, kar „Tagbl." vč h koncu svojega dopisa povedati.    Dal je namreč  župnik  za  nove stole v cerkvi hraste sekati na cerkvenem svetu.   Ker je bil sam bolan,  in ni mogel iz hiše, je naprosil tedanjega ključarja gosp. Pr. Hudovernika,   naj   gre  k delalcem pogledat, da bo vse prav.    In ta je ukazal, da se morajo posekati tudi še trije hrastje, ki so stali na sosedni vdovini zemlji,  dasiravno  mu je  med drugimi delalec
*) O tem glejte tudi obravnave kupČijske zbornice v zadnjem listu „Novicu.                                                                Vred.
**) Sploh pa je tudi znano, da dandanes cel6 pri cestah ces. cestni stavbniki ne pustč jagned staviti poleg cest, Če je blizo njih kako zidovje, ker daleč razprostirajo svoje korenine.             Vred.
380
Srednjek izpod mesta naravnost rekel: gospod! ti niso cerkveni. Župnik je te hraste potem vdovi jako drago plačal — a ne vsled tožbe, temuč po zasebnem poraz-umljenji. — Brez zamere! saj smo po „Tagblattovem" natolcevanji prisiljeni bili pozvoniti tudi na drugo plat zvond.
Dravlje 18. nov. — Blagovolite drage „Novice" povedati svojim bralcem gospodarjem, kako koristna je za našo deželo živinozdravniška in kovaška šola v Ljubljani. Jez sem imel 4 leta starega konja, kteri je imel na vseh štirih nogah strelnega raka, vrh tega se je na eno sprednjih nog cel6 do kosti zbodel; vsak je mislil, da tega konja nobeden ne bode več ozdravil. Al hvala Bogu, moj konjiček mi je rešen, — v živinozdravniš-nici ga je gosp. P. Skale v dveh mesecih do dobrega ozdravel, ker mu je bilo treba na podplatih vso strelo izrezati. Dolžnost me veže, da vsakteremu gospodarju priporočam, ako ima bolno živino, naj se obrne do učenih mož v živinozdravnišnici ljubljanski.
J. G.
Iz Ljubljane. — Danes je občni zbor družbe kmetijske. Vreme je tako neugodno, da že več let tacega neprenehanega deževja novembra meseca ne pomnijo, bode menda tudi ovira obilemu shodu družbenikov iz dežele. — Tudi sej m, ki se je pričel v pondeljek, je vsled slabega vremena bil slab in kupčije bilo je malo. Goveje živine bilo je malo na sejmu, še manj pa konj. Cena govedom se je nekoliko znižala; tujega kupca razen enega Hrvata ni bilo nobenega, in ker tudi domači mesarji niso segali po njej , se je živina večidel domu gnala. Več kupca je bilo za konje, ki so se dobro prodali. — Žita ni bilo nič. — Najbolji sejm je imela na sejmišču loterija tiste ženske Eme Willardt-ove, ktera za 20 kraje, kaže „kunstkabinet", za kterega pa se nobeden ne briga, ampak le za to, da bi vlovil kako srečko. Ker veči del dobitkov je tak, da niso 6 soldov vredni, je ta „kunstkabinet" le špekulacija na žep take množice ljudi, ki so na duhu in premoženji revni. Na semajin dan so se nam pritožili kramarji, da vse je vrelo le na limanice gori omenjene ženske, mislč, da se ondi ruta, kos platna ali kaj tacega vjame za 20 kraje. Zato vprašamo gospode mestnega magistrata: ali ved6, da„kunstkabinet" je le pretveza za loterijo, in koliko od loterije, po kteri bode „kunstkabinetlerca" odnesla gotovo več kot 1000 gold. dobička, pride ubožni blagajnici na dobro? Mi jih opomnimo, da ljudje zel6 mrmrajo.
—   Poslanci naši pridejo, razen gosp. Svetca, ki gr6 v Pest v delegacijo, v četrtek ali v petek nazaj v Ljubljano. Dobro došli! Gosp. dr. Costa je unidan deputacijo Notranjcev spremil k cesarju.
—  (Železnica ljubljansko-trbiska) se še ni odprla, kakor se je za gotovo napovedalo. Nenavadno deževje je sem ter tjfe^ pokvarilo železnico. Tako se je v nedeljo na Suhi blizo Loke velika škoda zgodila, da je voda, ki se sicer od več krajev izteka v Žabnico, ta pa navadno v zemljo pogubi, stopila čez polje in ceste, lesen most vzela in kmetu hišo podrla. Domači ljudje so inženirje svarili, da ne bo prav tako, kakor so ondi železnico delali, pa jih niso ubogali, zdaj pa železnica trpi škodo in jo bo morebiti še večkrat.
—  Gosp. dr. pl. Lehman, c. k. državni pravdnik in gosp. Heinricher, c. kr. deželne sodnije svetovalec, sta imenovana za svetovalca c. kr. deželne više sodnije v Gradcu.
^ — Radostm slišimo, da v občni zbor Matičin pride tudi mnogo odličnih gospodov iz Hrvaškega in Dalmacije.
-—   (Dramatičnega društva) nedeljska predstava v deželnem gledališču  zadovolila je mnogobrojno zbrano
občinstvo po vseh prostorijah. Ponavljala se je igra „Pot skozi okno"; nastopila je v njej prvikrat gospo-dičina Zupančeva iz Vipave, ki po daljnem izobraževanji utegne postati dobra moč dramatičnemu društvu. — Po gosp. Aleševcu poslovenjena burka „Živo-mrtva zakonska" izbudila je toliko smeha po izvrstnem predstavljanji gospe Odi-je ve in gosp. Šušteršiča, da bode ta burka gotovo še večkrat se radoBtno sprejela na gledališkem odru. — Muzika operete ^Skrivnost ljubezni" ni ravno originalna , a vendar precej dobro sestavljena; odlikovala sta se v njej posebno gospoda Meden in Valenta po petji in igranji; tudi gospo-dičina Neugebauerjeva je kot pevkinja jako do-padla; želeli bi jej le več živahnosti. Omeniti pa še moramo našo izvrstno igralkinjo gospodičino Brusova? ki je v vseh treh igrah izvršila razne naloge jako dobro, in pa vojaškojjodbo, ki je pri produkciji po svojem kapelniku g. Santel-nu iz narodnih pesem sestavljenih „Domačink", kakor tudi pri spremljevanji muzičnega dela pri opereti se posebno odlikovala. — Kakor slišimo, bode prihodnja gledališka predstava dramatičnega društva na čast Preširnovem godu 1. decembra! ki je dan občnega zbora ^Slovenske matice".
—  (Čitalnica) napravi prihodnjo nedeljo (27. nov.) drugo „besedo" po temle programu: 1. „ Glasi domovinski", moški zbor zložil Vogel. 2. „Toskanska bar-karola", samospev za sopran zložil Kamilo Maše k. 3. Peterospev za sopran, alt, tenor, bariton in bas iz opere „Cosi fan tutte" od Mozarta. 4. O krasno-slovji; berilo, sestavil dr. R. Razlag. 5. „Na hribih", čveterospev za sopran, alt, tenor in bas, zložil dr. G. Ipavec. 6. „Kovaška", moški zbor s čvetero-spevom, zložil Vogel. 7. „Gradiček", gledališčina šaloigra v enem djanji. — Ves program obeta jako prijeten večer; lepe pesmi, vesela komedijca, in pa pod-učno, posebno našim gospem in gospodičinam namenjeno berilo gosp. dr. Razlaga: vse te točke so porok, da bode resnica, kar je v prvi besedi obečala „čitalnica svojim": utile dulci. Začetek „besedi" je ob 7. uri zvečer.
—  (Cerkveno petje.) Prvo adventno nedeljo 27. dne t. m. bode v stolni cerkvi ob 10. uri velika peta maša, pri kteri bode pod vodstvom g. Ant. Forsterja čez 50 pevcev pelo: mašo od staroslavnega L. Haslera (t 1612), Graduale od Jos. Forstera in Offertorij od Ant. Forstera. — Prijatelje veličastnega petja spominjamo na to cerkveno slovesnost.
— (Odgovor gospodu Dezmanu na njegovo »odprto r pismo" na-me adresirano v L4&t  listu „Tagblattovem(i.) Da častiti bralci „Novic"  izvedo,   kaj  je  gosp.  Dež-mana tako zel6 na  konja posadilo,   da  mi je,   kakor malo popred njegov tovarš Keesbacher po „Tagblattu" poslal „odprto pismo", o kterem bom tukaj spregovoril par besedic, moram jim pred vsem povedati to, da v poslednjem listu „Novic" v „pobirkih" iz obširnega članka „Slov. Nar."  v  7 ali  8 vrsticah  povzeta  zanimiva novica,   kako je gosp. Dežman  skušal  T. Schrey-a na stolu ravnateljstva realkinega v Ljubljani obdržati,   ga je razsrdila tako,   da je  celo stran „Tagblattu" napisal,   „Novicam" srce in ledice preiskava!,   mene za vse „hudobije", ki se nemškutarjem godijo po Slovenskem ,  odgovornega proklamiral, zato mi pa tudi prav očetovske nauke dajal in sicer še veliko druzih otrobov zvezal,  vendar  pa onega „quod erat demonstrandum", ni demonstriral.   „Ali ste pač — tako piše gosp. Dežman — zdravega uma bili ta  čas,   gospod  doktor! ko ste ono  laž iz gnojnice „Slov. Nar." v svoj list pobrali?" — Na to vprašanje, v kterem gosp. Dežman zopet dokumentira noblčso   svoje  koterije in svojega lista, najpred jez, gosp. Dežman! vprašam Vas: kako
381
da stopite Vi s tem vprašanjem do mene? ker si vendar niste upali obširne povesti, ki jo je „Slov. Narod" menda iz prav bistrega studenca, a ne iz „kloake" svetu že pred 14 dnevi razglasil, vsaj za laž pro-klamirati, ako že v velikodušnosti Svoji ali po pogovoru z „ekscelenco" v ponosni zavesti Svoji, češ, da „leonon capit muscas", niste hoteli tožiti „lažnika". Tudi zdaj v Svojem „odprtem pismu" do mene, v kterem, kakor nekdaj vitez Don Quixote po veternicah, mahate Vi po nebistvenih pritiklinah, nihče ne najde, da bi bili odločno rekli, da to, kar je po „Slov. Nar." prof. Perger, iz Dunaja prišedši, v Ljubljani pripovedoval, bila bi laž. Ker dopisnik „Narodov" pravi, da prof. Perger je to „dogodbico vsacemupripovedoval v poduk in kratek čas", tedaj odkritosrčni gosp. profesor te historijce tudi Vam ne bo skrival. — Da ste mene počastili s Svojim „omikanim" pismom, me prav srčno veseli, morebiti Vam zdaj jez s tem v to pomagam, da bote izvedeli „lažnike", ako nočete, da pšica, na druge spuščena, se ne vrne v Vas nazaj. Al da bi Vam jez odgovarjal na zmes „Tagblattovo", tega pri vsem nekdanjem najinem prijateljstvu, ko ste mi drage volje včasih pomagali „Novice" vredovati in mi za mojega „Koledarčka" pisali „proklete grablje" itd. vendar od mene nikakor pričakovati ali zahtevati ne morete, in sicer zato ne, ker mi ne dopušča čast moja, da bi se boril zoper napade v takem časniku, kteri, kakor „Tag-blatt", je zaničevan od vsega slovenskega naroda, in je vrhunec svoje „slave" dosegel z obrito svinjsko glavo. Tega tedaj od mene ne zahtevajte, sicer pa bodite vverjeni, da se še zmiraj radosten spominjam onega slovenskega Dežmana, kije v prejšnjih letih tako navdušeno „slavo" pel jjSlavjanom" in „českemu levu", in da Vas, gosp. Dežman! v tem spominu še tudi dandanes pri naših ljudeh zagovarjam, kedar tožijo zoper Vas, da ste tako togotni in strastni, ter jih tolažim, naj Vam tega ne zamerijo, kajti v zbirki živinski muzeuma ste dan na dan med volkovi, medvedi, risi, hijenami in drugo zverino, zato se človeka v vednem pogledu takošne druščine lahko prime togota in divja natura, vsaj se Vi sami za-me bojite, da se „Landes-schulratha" lahko prime nekoliko jjLandesthierarzta". „Landesschulrath" je pa vendar tega še prav vesel, da je tudi „Landesthierarzt", vsaj Vam je iz parlamentarnega življenja znano, da so včasih ljudje ravno o šolskih zadevah naše dežele tako neumni kakor živina, in v tacih okoliščinah je treba, da „Landesschulrath", ker je po naključbi tudi „Landesthierarzt", more ceniti njihovo besedovanje.
Sprejmite gospod Dežman! konečno drage volje zagotovilo, da odkritosrčnost prav rad vsaki pot povrača z odkritosrčnostjo                    Dr. Janez Bleiweis.