Bogomil Dragi Marijini otroci! Naj vam povein par misli o »beli nedelji«. Tako se imenuje prva nedelja po Veliki noči. Sveti Avguštin je zapisal za to nedeljo: »Velikonočno slavlje se z današnjim praznikom konča in zato danes spremene novokrščenci svojo obleko; vendar tako, da svetlobela barva, ki se z obleko odloži, vedno v srcu ostane.« K tem besedam moram pripomniti, da so nekdanje dni tiste, ki so se spreobruili k pravi Kristusovi veri, krščevali na veliko soboto. V spomin na sveti krst so potem vsi novokrščenci en teden nosili belo obleko. Obrnimo tudi mi svoje misli vsaj za hip na tisti srečni čas, ko je krstna voda oblila naše mlado čelo. Kaj se je takrat zgodilo z nami? O, to so bile velike reči, ki jih je takrat izvršilo nad nami usmiljenje božje. Izbrisan nam je bil izvirni greh. Naša, doslej s teiaa grehom. omadeževana duša se je v tistem hipu spre-menila in božje oko se je z dopadajenjem radovalo nad njeno lepoto. To greha prosto dušo je Bog oblagodaril z bleskom posvečujoče milosti božje; postali smo otroci božji in dobili pravico do večnega zveličanja v nebesih. Vse to so tako lepi in dragoceni darovi, da primanj-kuje besedi, če hočemo njih vrednost prav opisati; da zastanejo naše misli, če se hočemo vtopiti v njih drago-cenost. Ko si prejel sveti krst, ti je mašnik podal belo obla-čilce in ti je rekel besede: »Sprejmi to svetlobelo oblačilce in glej, da neomadeževano prineseš pred sodni stol našega Gospoda Jezusa Kristusa.« Postoj malo! Otlgovori samemu sebi: Kako si pa doslej izvrševal to naročilo? Z vso zvestobo? Dobro! Glej,