Alenka Šivic-Dular
Filozofska fakulteta v Ljubljani
14
Bolg. glavež »zaroka«, mak. glavež »pogodba za najemno delo; zaroka«, sh. uglava »dogovor, pogodba«
Berneker' ima pod geslom 'golva tudi bolg. giavt »pogajam se, najemam koga (se)«. Enako povezavo ima Mladenov^. Najnovejši bolgarski etimološki slovar'' to mnenje povzema, le gradivo še pomnoži: tako glaven, glavež »zaroka«, glavim (se) »najemam (se) za slugo«, glavnik j oglavnik (tudi) »zaročenec«, glavnica I oglavnica »zaročenka«, oglavuvam »zaročam«. Glagol glaviti s prefiksi, a brez pomena, navaja tudi Skok'*, prav tako pod glava. Drugi etimološki slovarji, kolikor mi je znano, tega ne obravnavajo. Povezava je glasoslovno brezhibna, po pomenski plati pa opažamo nekakšno odstopanje.
Beseda glava, povezujejo jo z besedama gol ali želva, je v slovanskih jezikih razvila bogato družino. Nekatere besede te družine so povsem domače, nekaj pa je kalkov iz različnih obdobij, zlasti po grščini, latinščini in nemščini (npr. poglavje, glava, glavnica itd.). Najstarejše kalke s to podstavo srečamo že v cksl. Bilo bi preobsežno navajati vse gradivo iz vseh slov. jezikov. Naj naštejem le glavne pomenske skupine: 1. del človeškega ali živalskega telesa; 2. sinonim za bistrost, pamet; 3. oseba (moška ali ženska) ali žival; 4. sprednji ali najpomembnejši del česa, od tod vodja, poveljnik, gospodar; 5. debelejši del česa, t.j., kar ima oz. dela zadebelino; 6. od tod dosti rastlinskih ali živalskih poimenovanj; 7. deli orodij ali naprav; 8. izvir kot zgornji del tekoče vode. Nekakšna
' E. Berneker, Slavisches etymologisches Wörterbuch, Heidelberg, 1908—1913, str. 324-5.
^ S. Mladenov, Etimologičeski i pravopisen rečnik na btlgarskija knižoven ezik, Sofija, 1941, str. 100,
^ v. Georgiev, I. G'x,Ii,bov, J. Zaimov, S. Ilčev, B^j^lgarski etimologičen rečnik, I, Sofija 1971—, str. 344.
' P. Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, I,  Zagreb, 1971, str. 567.
125
izjema so južnoslov. za- / u- glaviti »zagozditi«, zaglavak / zaglavka »klin, za-gozda«, zglavak »sklep«, ki je po Skoku, ibid., 566-7, postverbal glagola razgla-viti po odpadu začetnega ra-.
Iz povedanega sledi, da na začetku omenjene besede po pomenu izstopajo iz tega sistema. Nekaj podobnega je v makedonščini; Rečnik na makedonskiot jazik. I, 98, passim, prinaša naslednje besede: glavi (se) »najeti koga (se) za delo za določen čas«, dial. »zaročiti (se)«, glavež arh. »pogodba za najemno delo«, dial. »zaroka« (slednji pomen ima tudi dial. oglav, v nasprotju z ogiav ali oglam-nik, -mn- je nastalo iz -vn-, ki je v zvezi z besedo glava), glavežnica / -ik dial. »zaročenka / -ec«, glavenik / -ica »sluga, najemni delavec, ki dela za stanovanje, hrano in določeno količino pridelkov, za določeno vsoto ipd.«, glavedžika »ženska, ki pripravi nevestine starše na pravo snubitev«. V enakem pomenu so vse te besede prefigirane tudi z u-. Ni pa po navedbah znano, v katerem makedonskem narečju se to govori.
Tudi sh. gradivo, ki ga povzemam po ARj.', passim, je precej bogato. 2e zgoraj sem omenila splošno sh. u- / za- glaviti (se) s pomenom »učvrstiti, utvrditi, zabiti što u što«: Da uzmu kamenje i uglave (t.j. stave) na mjesto, gdje je bilo predja-šnje kamenje. Na Glavčini je ona jama u koju se uglavi spica. Najdemo še raz-glaviti »razstaviti, razpahniti, razbiti«, priglaviti »pritrditi, priplesti nogavici stopalo«, izglaviti »izviti, iztakniti«* itd. Iz »južnih krajeva« (pripominjam, da Elezovićev Rečnik kosovsko-metohiskog dijalekta, 1932, ne pozna niti enega primera s pomenom »pogajati se«), posebno iz Crne gore z južnim dalmatinskim primorjem in Hercegovine bom pritegnila nekaj besednega gradiva, zapisanega bodisi v zadnjih sto letih na terenu bodisi v srbskih srednjeveških pravnih in trgovskih listinah ali drugih zapisih. Po pogostnosti zapisov lahko sklepamo, da je šlo za dokaj žive besede.
Uglava »ugovor, pogodba«: (Kad uvrijedjeni pristane na mir) tada odmah biva uglova (t.j. dogovarjanje, pogajanje, op. A. S.-D.) o kmetovima. Dolazi prosac sa još dva bratstvenika u udavačkoj kući na uglavu t.j. da uglave ili ugovore; uglavar »tako se zove jedan od četiri sastanaka ili ugovora za ženitbu«; uglaviti »odlučiti, odrediti, ustanoviti, ureči, ugovoriti da nešto bude«; Kako jestö uglaviW š nimi roditeld car6stva mi; »nagovoriti, uvjeriti«: Starac sve opravi i nadje ključara, kojega uglavi, da mu grad otvori.; »poučiti, uvjeriti, utuviti komu u glavu«: Uglavi ih na taki način, da učini. . . da ga primaju s velikom časti; refl. tudi »odlučiti se, zavjeriti se, obećati«: I takozi se uglavi car6stvo mi Dubrov-čanomG, što im6 kto struje ili uzme v6 zemlji caröstva mi, vse tozi da im6 plati cardstvo mi. Zanimiv je primer: Učenici ovo velmi dobro uglavili su se i zato više... ne pisnuše. V ARj. je pojasnilo »razumjeti«, zdi pa se mi, da je bolje izhajati iz »prepričati se«. Po razlagi v ARj. gre v vseh zgornjih primerih za prenesen pomen prek »pri-/u- trditi«. Iz Stona, iz Deila Belle idr. je znan priglaviti »pri-kričati / -kričiti« (Svijem sam veće puta ljubežljivo priglavio, da smo na ovijem svijetu za malo vrijeme.) še z nekaterimi redkejšimi pomeni, ki pa ne odstopajo bistveno od pravkar naštetih (vštevši pomen »pritrditi«: Budući tako zavratili klinac i priglavili.) Glagol preglaviti pomeni le »ono što je uglavljeno (npr. svadbu) drukčije uglaviti«. Od tega nekoliko odstopa glaviti, glavim. Po ARj. naj bi
' Rječnik hrvatskoga ili sprskoga jezika, JAZV, Zagreb, 1830—. " Juranćič, Srbohrvatsko-slovenski slovar, Ljubljana, 1955, passim.
126
bil nastal od uglaviti, torej po dekompoziciji. To bi bilo načelno mogoče, toda v tem primeru bi se morala glagola skladati v vsem, razen v vidu. Ker pa je drugače [glaviti s pomenom »nakričivati kome što«: Koju opeta sve tančine od izdajstva uči i glavi.. Dvadeseti i sedam puta se (David) povraća i glavi: Zašto je u vijeke milosrdje njegovo.; s pomenom »ugovarati«: Isprosimo li, glavićemo vjeridbu i kad da je pristenjujemo. Glavio sam da prodam patrijara Latinima.) in ker ne najdemo nobenega primera s pomenom konkretnega pritrjevanja, zabijanja klina ipd., lahko to neujemanje vzamemo za dokaz, da je glaviti povsem drug glagol. Imel je tudi prefigirane podstave, a so se prekrile s samo prefigira-nimi v pomenu »zagozditi; razčleniti«. Pa tudi pomenov »nakričivati kome, pri-kričiti« ne bi bilo mogoče pojasniti, če bi sprejeli razlago ARj'.
Ni povsem jasno, ali lahko pritegnemo tudi uglavak »ono, što se uglavi, odredba, zaključak, odluka« kot »tisto, kar je dogovorjeno, sklenjeno« ter bolg. uglaven »tisti, ki je povezan s sodno kaznijo, kazenski« in ms. ugolovnyj »kazenski, kriminalni«, kar se je razvilo tudi v pomen »sodišče« (Vasmer^ slednje pojasnjuje iz strus. golova »glava« tudi »umorjeni«, ne priteguje pa bolg. oblik)'.
Miklošič^" ima tudi cksl. uglava »dogovor, pogodba«.
Opraviti imamo torej s precej obsežno besedno skupino, ki se je zaradi glasovne podobnosti in pomenov, ki jim je mogoče najti stičišča, pomešala s tisto od besede glava. Katero pomensko predstavo moramo pritegniti, če že pritegnemo v obravnavo vse to gradivo? Doslej so, kot smo videli, izhajali iz istega korena, kot je v besedi glava. Glagole govorenja bi bilo zasilno mogoče pojasniti prek glava »človek, mož« (prim. sin. moževati), vendar pa bi v tem primeru težko nastala raba z ženskim spolom: S kim si glavila sastanak?^^ Druge tri pojme (zaroka, pogodba za najemno delo, dogovor), ki imajo temeljni pomen »pogodba, dogovor«, bi se dalo izpeljati iz pomena »pritrditi, utrditi« (prim. tudi zglavak »sklep«, nastal lahko iz pomena »kjer sta pritrjeni, povezani dve kosti« — ali pa je to že drugotno iz prvotnega pomena »zadebelina«). Tak razvoj je doživel npr. lat. pactum, glagol paciscor, nastal iz ide. korena 'päk- / 'päg'- »pritrditi, speti, stakniti, sklopiti«'^. Čeprav je ta razlaga mogoča, se mi zdi bolj prepričljivo izhajati iz ide. korena 'gal- »klicati, kričati«*^. Ta koreni
' Primerjajmo denominativ klinili -im impf, »nakričivati« (Vuk, Lika) iz neohranjenega klin (oliranjena je le prefigirana oblika uklin »prokletstvo«); nastal je iz podaljšanega kl6no, klqti, izgubil pa se je verjetno zaradi homonimije. Skok, ERHJ, II, Zagreb, 1972, 97.
' M. Vasmer, Russisches etymologisches Wörterbuch, III, Heidelberg   1958, str. 171.
' Težave povzročajo tudi zahodnoslov. oblike. Slownik staropolski, II, 429, ima besedo giowic siQ, a nas napoti k giobić »vsiljivo prositi, zahtevati« proti dial. globik »klin«, giobič »klin zabijati« in tudi »povezati, spojiti sod z obroči« (Karlo'A'icz, Slownik gwar polskih. I, 86). Slednje se ujema s sh. zglob »sklep«, kar izpeljujejo iz ide. 'gel- »sprijemati (se), nekaj okroglega, kroglastega« itd. (Pokorny, 360, Slawski, 291). Skok, I, 563, izhaja iz ide. 'gelebh- »strgati, praskati, s praskanjem izdolbsti«, t.j. iz istega korena kot pri žleb. Machek^, 168, pa č. dial. hlobiti »prositi« povezuje z lit. glaböti »tolažiti«. Fraenkel, I, 155, pa lil. glaböti »shraniti, tolažiti« povezuje s polj. giobič »klin zabiti, pritiskati, speti, pritrditi«, č. hlobiti »zagozditi, zakliniti«.
F. Miklošič, Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum, Dunaj, 1862-65, str. 1035. " Ob tem zbuja pozornost gr. kepbalaiöö tudi medialno »na kratko posnamem, povzamem v malo besedah, navajam glavne točke« poleg »bijem po glavi« (prim. kephale »glava, gospodar, življenje, lopov; najvišji, skrajni del. vrh, kraj, rob, konec«), ki je očitno v zvezi z icep/idlaion »najpoglavitnejše, bistvo, glavna reč, jedro, posnetek, obseg«; nem. behaupten »trditi« razlagajo z »kazati se / nastopati kot gospodar«, razumljenim kot »uspešno se braniti napada« in dalje »mnenje braniti, na njem vztrajati« (Kluge'^, 6); let. galvuot »porok biti, jamčiti« in galveniefts tudi »porok, talec« je lahko v zvezi z galva »glava«, ker gre za poroštvo z glavo, t.j. življenjem talca; zvezo z galva ima verjetno tudi galvuot »behaupten« (Mühlen-bach-Endzelin, VIII, 596).
" Walde A. Lateinisches etymologisches Wörterbuch, 1910, str. 551-2.
" J   Pokorny, Indogermanisches etymologisches Wörterbuch, Bern 1949-59, str. 350.
127]
v slov. jezikih ni neznan. Registriran je v dveh oblikah: redupliciran slov. 'gol-gol- fprim. cksl. glagoljo'^, glagolati »govoriti«, glagolih »beseda«, rus. dial. go7ogo/ii6 »klepetati, šaliti se«, č. hlahol »beseda, jezik«, hlaholiti »govoriti, blebetati«)" ali pa slov. *gol-s- (cksl. glas'h glasiti j glasati j glasovati »zveneti«, rus. golos, golositG »glasno govoriti, peti«, ukr. holosyty »oznaniti, razglasiti«, sh. glas »zvok, poročilo, vest«, glasiti, polj. glosić »razglasiti«, staro glasač »klicati, klicati si, bedeti« itd.)^^.
Pri domnevi, da je tudi glaviti iz tega korena, se opiram na dvoje:
1) Po moje se tako povsem dobro pojasni ne le pomen »pri- / na- kričiti«, temveč cela skupina glagolov govorjenja z vsemi pomenskimi odtenki: pomeni »dogovoriti se, nagovoriti (koga, da nekaj stori), prepričati koga (t.j. z govorjenjem, pregovarjanjem doseči, da kdo kaj verjame)« se zelo lepo lahko razvijejo v »poučiti«, »obetati«. Uglava torej ni nič drugega kot »z dogovorom zagotovljena reč« in tu v bistvu ne gre za poseben pomenski prenos;
2) če bi pri besedi uglava »dogovor« že izhajali iz »tisto, kar je utrjeno«, bi prekršili eno temeljnih pravil: izhajali bi iz genetično oddaljenejšega jezika.
Slovanski jeziki kažejo pri izražanju pojma »pogodba« neko zakonitost. Najpogosteje se tvorijo iz zveze prefiks + glagol govorenja. Podajanje celotnega besednega gradiva tega tipa, kar ga imam v mislih, bi bilo tu preobsežno, morda celo nepotrebno. Zato bom opozorila samo na del, ki se tudi pomensko ujema 2 glaviti : č.usmlouvati »pogajati se za kaj«, smlouva »pogodba, dogovor«, na-mlouvati »na- / pre- govarjati, snubiti«, domluviti (tudi) »dogovoriti se, pogoditi se«; polj. umowa »pogodba«; rus. ugovor (tudi) »sporazum, soglasje«, ugovo-litösja »dogovoriti se, sporazumeti se«, uslovitösja »isto«, uslovije, dogovor, dogovornih »delavec, ki dela po dogovoru«, ukr. ugovor »dogovor«, brus. ugovory »prepričevanje, prepričanje«, sh. ugovor »pogodba« mak. u.siov »pogodba«, zgo-vor »sloga, ujemanje, dogovor«, dial. »uglavljivanje veridbe«; bolg. dogovor »dogovor«, ugovarjam »isto«; sin. zgovor »dogovor«, celo »zaveza«, dogovor, ugovoriti si »izgovoriti si, pridržati si«. Zelo zanimivo je ob tem sin. pogajati se impf, od glagola pogoditi se, ki pomeni ne le »razpravljati, dogovarjati se«, temveč dial. tudi »začarati, uročiti«. Ni pa povsem jasno, kakšna so bila medsebojna razmerja, t.j. časovna in prostorska razpodelitev vseh naštetih besed.
Ce torej upoštevamo vse doslej omenjeno, potem je jasno, da je treba izhajati iz nekega neohranjenega slov. samostalnika, nastalega iz ide. 'gaJ-wo-, s pomenom, ki ga je težko natančno določiti, ki pa se je moral gibati v pomenskih mejah »klic, glas, beseda«. Iz tega bi nastal glagol i-jevske vrsti (tip glaviti), iz njega pa vsi prefigirani glagoli in šele iz le-teh novi samostalniki. Z ide. stališča •gai-Mo- ni nič izjemnega. To tvorbo poznajo tudi keltski jeziki: kimrijsko gahv »klicati, pozvati«, srbret. gatlu »klic, poziv«. Postavlja se vprašanje, ali lahko govorimo o novi slov.-kelt. izoglosi ali je podobnost naključna. Čeprav ni povsem jasno, kdaj bi bili Slovani in Kelti lahko sosedje, nas presenetljivo glasovno in pomensko ujemanje sili k domnevi, da ne gre le za naključje. Slov.-kelt. paralele sicer niso pogostne, niso pa izjemne^'.
" Gl. op. 1, str. 321. '¦' Gl. op. 1, str. 323.
Porzig, Gliederung des indogermanischen Sprachgebiets, 1954, 135d.
128