MLADINSKI DOM MALČI BEUČ
Skrb za naše bogastvo - otroke
Vsi starS z majhnimi, šoloobveaiimi otrold ve-do, koHko skrfoi je treba posvečati njihovemu razvoju, zdravju, šolskint obveznostim. Vsak dan prinese nove skrbi. Le malo pa nas je, Id bi ponaslili, da so, prav btizu nas, tudi otrod, za katere ne skrbijo staiši, temveč vzgojhelji. Govo-rimo o Domu Malči Belič, v katerem bivajo otrod iz vse Slovenije. Največ jih je iz Ljubljane.
Gre za otroke, pri katerih so vidne različne čustvene in vedenjske motnje, pogojene z življe-•njem, ki so ga živeli v krogu svoje družine. To so otroci, ki so živeli socialno ogroženih družinah, v družinah, prizadetih zaradi alkoholizma, duševnih in drugih bolezni, v družinah, ki nimajo rešenega stanovanjskega problema, v razbitih družinah, kjer so starši odpotovali na delo v inozemstvo in v družinaih, ki iz številnih drugih vzrokov niso bile sposobne vzgajati svojih otrok.
Jasno je, da ti otroci potrebujejo nov, topel dom. Ne le topel zaradi centralnega ogrevanja, topel tudi po čustvovanju, ljubezni. Ljubezen in vzgojo jim v Domu nudijo vzgojitelji.     •
Zgradba je neustrezna
Žal pa smo si - hote ali nehote, zatiskali oči pred problemi teh otrok, ki živijo v stari in tesni, veliko pretesni in neudobni stavbi. »Prostora je« v njej za 96 gojencev, zgrajena pa je bila že pred mnogimi leti in nazadnje »temeljito« adaptirana 1929, ko je začela služiti sedanjemu namenu.
Primer, zgleden primer, da vsem le ni vseeno, kako otroci v Mladinskem domu živijo, je pri-mer 112 delavk DO Iskra Delta. Te dni so gojenci prejeli naslednje pismo in velik paket:
» V skladu s sklepom DS DO z dne 28. 2. 1984 so delavke Iskre Delte iz sredstev skupne pora-be, namenjenih praznovanju dneva žena, naba-vile barvni televizor, ki ga podarjajo Mladinske-mu domu Malči Belič, Zavetiška 5, Ljubljana. S to odločitvijo želimo dati svojemu prazniku bolj-šo in lepšo vsebino ter dostojno obeležiti njegov pomen. Upamo, da bo naše datilo nudiloprijet-ne trenutke otrokom, ki hvijo v tem domu in s tem izpolnilo svoj namen.«
Veselja otrok in 23-članskega delovnega ko-lektiva doma najbrže ni potrebno opisovati.
Delavci Doma se srečujejo s številnimi proble-mi. Prvi je, kot smo že dejali, prostorski. Sanitar-na inšpekcija je zaradi zdravs.tvenih razlogov že večkrat postavila zahtevo po ustreznejši namesti-tvi gojencev. Dom ne ustreza tudi ne po kvadratu-ri. Prostori so prenatrpani s pohištvom, v njih biva večje število gojencev, kot so standardi v drugih sorodnih domovih. Za gradnjo novega doma ve-dno zmanjkuje denarja. Same interesne skupnosti
niso imele dovolj sredstev, tudi v program Samo-prispevka III ga niso mogli vključiti. Pa vendarle - nekaj je treba storiti, otrokom vendar moramo omogočiti normalne pogoje za bivanje! In roko na srce - morali bi jim dati vsaj udobno streho nad glavo, kar je najmanj, kar lahko dobijo v zameno za prijetno domače ognjišče ih starševsko ljube-zen. V tem srednjeročnem obdobju bi lahko našli vsaj lokacijo za nov dom, če ga že ne moremo zgraditi.
Širše družbene pozornosti ni
Drugi problem je, da tovrstna dejavnost ni deležna širše družbene pozornosti in da zakono-daja, ki bi urejala in obravnavala tovrstne zavode bodisi kot socialne bodisi kot izobraževalne orga-nizacije, ni urejena. Prav tako ni za to dejavnost ustreznih programov ali vsaj smernic za delo. Zato dom sam pripravlja programe dela. Mladin-ski dom se vključuje v svobodno menjavo dela s skupnostjo socialnega skrbstva, izobraževalnq, in zdravstveno skupnostjo. Zaradi neurejene zako-nodaje pa je svobodna menjava dela otežkočena, saj se mora dom za financiranje programa, ki zakonsko ni dorečen, pogovarjati z vsako skup-nostjo posebej. Skupnosti pa imajo različne krite-rije za financiranje programov in tudi različne normative izvajanja dejavnosti. Nujno bi se bilo zato dogovoriti za en vir financiranja tovrstnih domov.
Problemi so tudi kadrovski, saj je imel dom do nedavnega enake normative kot domovi za uspo-sabljanje, ne glede na to, da gre v Mladinskem domu za oskrbo in vzgojo otrok preko celega dneva in leta. Tako je bilo domu do nedavno priznano 1,6 pedagoškega delavca na eno vzgojno skupino 12 gojencev. Na pobudo občinske skup-ščine, ki je ustanovitelj tega doma, pa je 1983. leta Mestna izobraževalna skupnost priznala 2 pedagoška delavca na eno vzgojno skupino. Kljub temu pa kadrovska problematika še zdaleč ni rešena, če upoštevamo normativ, naj bi vzgojitelj opravljal le 30 ur tedensko neposrednega dela z otroci.
Delavci doma so na Komiteju za družbene de-javnosti in na občinskem izvršnem svetu izposta-vili tudi problem statusa sedanje organizacije. Zaenkrat je ustanovitelj doma še skuplčina obči-ne, delavci doma pa predlagajo, da se zaradi načina izvajanja dejavnosti in zaradi območja, ki ga ppkriva, ustanoviteljstvo prenese na republiko. S tem bi dom izenačili z vzgojnimi Zavodi tudi po kriterijih financiranja.
Problematika je širšega značaja
O vsej tej problematiki sta razpravljala tudi komite za družbene dejavnosti in izvršni svet.
Člani izvršnega sveta so se strinjali z ugotovitvi-jo, da je problematika Mladinskega doma zares takšna in tolikšna, da že presega okvire občine. Dom je namreč, glede na svojo dejavnost, vsaj mestnega, če že ne regijskega značaja. Prav zato je izvršni svet sklenil, da o stanju doma seznani mestni izvršni svet. Na ravni mesta naj bi se ustanovila ustrezna komisija, ki bi pristopila k reševanju strokovnih in drugih odprtih vprašanj Mladinskega doma Matei Belič. Doreči je potreb-no vsa odprta vprašanja, zlasti vprašanje statusa Mladinskega doma, kadrovskih normativov ter profilov delaveev, pa vprašanje sprejemanja in odpuščanja otrok in še bi lahko naštevali. Občin-ski izvršni svet je med drugim zadolžil komite za urejanje prostora in varstvo okolja, da prouči možno lokacijo za predvideni nov dom v coni ob Gerbičevi ulici. Poudariti velja, da zaenkrat sicer še ni nikakršnfh realnih možnosti, da bi zgradili nov dom, prav pa je, da se dogovorimo vsaj za možno lokacijo za primer, ko bi se možnosti izgradnje pokazale.                    .,         . „   '
Rad bi šel k rejnikom
Mladinski dom Malči Belič smo obiskali. Ogla-sili smo se, žal, v dopoldanskem času, ko so skorajda vsi gojenci v šolah. Pa vendarle smo pri delu-učenju zmotili eno izmed skupin. Skupina šteje osem otrok. Tokrat je eni pedagoginji, ki za te otroke skrbi, potnagala še praktikantka. V šoli so vsi uspešni, čeprav sta samo dva, s katerima smo se tudi pogovarjali, v osnovni šoli. Ostaii obiskujejo pouk s prilagojenim programom. Po-lovica, torej štirje otroci, so iz Tomačevega, nena-vajeni na higieno, na čistočo, na red.
V Mladinskem domu se trudijo, da otrokom dajejo čimveč ljubezni, čimveč pozornosti, pa vendarle. »Dom je dom! Za takšne otroke, ki nimajo svojega pravega doma, družinske ljubezni, je najboljša rešitev rejništvo,« nam je pripovedo-vala pedagoginja, ki v tem domu službuje že polnih sedemnajst let. »Za naše delo pa nam manjkajo predvsem igrišče, dvorišče. Saj redno hodimo na sprehode, v naravo," ampak ob malo slabšem vremenu le ne moremo iti. Poleti gredo otroci v kolonije, vikende preživljamo v domu, le v kino, gledališče ali na slaščice jih peljemo. Vsaj petdeset jih za vikende namreč ne odhaja domov in njim je treba ustvariti čimbolj prijetne dneve.«
MUNIBA JAPIČ je enajstletna deklica iz Ca-zina v Bosni. V Mladinskem domu je že četrto leto. Hodi v četrti razred osnovne šole Franc Leskošek-Luka. V šoli se ne počuti najbolje, saj vsak dan sliši številne neprijetne opazke sošolcev. Mama jo je zapustila, ko je bila še čisto majhna. Zanjo je skrbela stara rnama, potem pa jo je oče pripeljal v Ljubljano, v dotn. Muniba zelo trpi, ker se očka preveč poredko oglaša pri njej. Pol leta ga že ni bilo na obisku in Muniba je vse vikende v domu. In kako se počuti v domu?
»Včasih je lepo, včasih pa zoprno. Moja naj-boljša prijateljica je Tina, s katero se veliko igra-va skupaj. Najraje pa bi bila pri babici v Bosni«,
je pripovedovala lzredno čustvena in občutljiva deklica, ki nas je še spraševala, zakaj jo to sprašu-jemo in če bi sedaj, ko nam je to željo zaupala, lahko odšla k babici.
BOJAN ILIČ je ravno tako enajstletni četrto-šolec, sošolec Munibe. V domu je drugo leto. Osem let je p"reživel pri rejniški družini v Sostrem. Zaradi starosti, ga rejniki niso mogli več obdržati. A se Bojan vsakih štirinajst dni, med vikendom, oglasi pri njih. In tam je najbolj srečen. Ima mamo. Pri njej je preživel dve leti, a k njej ne gre rad.
»Ne bi šel rad k mamici, ker je nisem navajen, ne paše mi biti pri njej. Veliko me je tepla, za vsako enko sem bil tepen, ker da je zanjo vedela cela soseska. Rad bi šel v rejniško družino, nekam na kmetijo, kjer imajo veliko živali. Tam nekje pri Zadvoru bi bil rad!« Tudi Bojan nas je, še veliko bolj prepričljivo, vprašal, če bomo uredili, da bo takšno rejniško dnižino dobil.
Težko smo zapustili Mladinski dom Malči Belič in še težje verjamemo, da naši družbi, torej nam, ni nič do tega, da bi ti otroci, ki bodo kmalu postali veliki ljudje z velikimi odgovomostmi, živeli vsaj udobno življenje. Razpadajoča hiša s še bolj razpadajočim pohištvom prav gotovo ni pri-meren kraj za otroka, še posebej ne za otroka, ki je skusil vse preveč tegob življenja, vse preveč pomanjkanja in zaničevanja, za otroka, ki skoraj-da ne pozna, kaj je to - biti ljubljen.
Nina Čož