V.
M e g l a
To zanimivo prikazen poznate. gotovo vsi; vsaj je že vsak izmed vas gofcovo videl nekak dim, ki nam zakriva stvari, da jih večkrat koinaj vidimo, akoravno so prav blizu nas.
Megla se naredi iz pare ravno tako, kakor rosa in slana. Nu, da boste to stvar bolje razumeli, povedati vam hočem še nekaj,
Slišali ste že, da voda ne izhlapeva samo pri ognji, ampak tudi brez ognja, pri navadnej gorkoti. To prostovoljno spreminanje vode v paro se pa godi mnogo počasneje nego pri oguji.
Take pare pa mi vselej ne vidimo, ker se razide po zrakn tftr tako redka postane, da je videti ne moremo.
Izpustite košček sladkorja v vodo. Kaj boste zapazili? Sladkor bode v vodi izginil; pa temu vendar ni tak<S.   Sladkor  je ravno ondi  ostal, kamor ste ga

- 94 -
djali, le izprernenil se je v neznaao drobne delke, ter sejetakorazširilpo vodi, da ga prav nič ne vidite.
Kaj je tedaj treba, da se nam para, katere ne vidimo, zopet prikaže?
Treba bi jo bilo zopet zbrati ali zgostiti, kajti le zaradi tega je uismo videli, ker je bila preredka.
Da se pa to zgodi, in da paro v zraku vidoti moremo, treba je večkrat gorkote, vočkrat tudi merzlote. Znabiti se vam bode čudno zdelo, da ima gor-kota in mraz take nasledke, ali temu je vendar tako. Gorkota, pa tudi mraz delata na to, da vidimo paro, — se ve da, vsako na svoj način. Gorkota ali vročiua naredf mnogo pave, katera se potem vzdiguje v zrak in se tam tako razide ali razdeli, da aam je videti ni mogoče.
Pri lepem in gorkem vremeuu tedaj ne vidimo pare. Hlad ali mraz pa ima to lastnost, da paro zbira in jo zgoščuje.
Ker tedaj mraz paro, ki jo razdeljena po zraku, zopet nabere in zgosti, vidiino jo potem lehko. Na gorkem tedaj pare ne vidimo, ampak le na mrazu, kjer se zgosti.
Zati5 po zimi na polji in tudi v merzlej sobi vidimo paro iz naših nst, katero iz sebe dihamo, pvi gorkein vremetiu je pa videti ne moremo. Para, katera pubii iz naših ust, je dosti gorka. Če pa pride na merzfl zrak, berž se zgosti, da jo vidiino; kedar pa pride na gorki zrak, razide se, da je ne vidimo.
Iz gorke pare se narejajo majhne drobne kapljico. Te kapljice so tako majhne, da je najmanji veterc lehko derži v zraku; a mi bi takih kap-ljic ne mogli videti, ravno tako ne, kakor bi postaviin ne mogli videti majhuega prašnega zernca obešenega v zraku. Ako bi pa veter v zrak odnesel tisoče in tisoče prašnih zernic, bi iz teh zeruic postala prašfna ali prašni oblak, katerega bi dobro videli in bi nam vse stvari zakrival, ki bi stale za njim.
Eavno taka je tudi s kapljicami v zraku. Na tisoče in tisoče jih tainkej gori stoji iu se nam dozdevajo kakor dim ali oblak, skozi katerega ne morecoo videti še cel<5 tacih reči ne, ki so prav blizu nas.
Megla je tedaj brezštevilna muožina kapljic iz goste pare, katera plava ne daleč od uaše zemlje ter naredi, da zrak nepro-zoren postane.
Prav lehko se pa tudi primeri, da se zvak ohladf in v zvaku tudi para, a vendar se ne naredi megla. To se zgodi samo takrat, kedar je v zraku prav malo pare, ki je pa v tem slučaji iako redka, da se iz nje ue morejo navediti iapljice, akoravno se počasi tudi zgoste.
Ako je pa v zraku mnogo vlage, naredi se megla tudi brez posebnega mraza.
Iz tega kav ste ravnokar slišali, lehko mi boste odgovorili na ta-le vpra-Sanja: Zakaj je najvec megle v jeseni? Zakaj se največ niegle naredi nad re-kami, potoki, jezeri, ribnjaki in vlažnimi travniki? Zakaj se po deževnem vre-rnenu vzdiga oiegla po verhovih gora in Iogov kakor dira? Kako je to, da se megla večkrat tudi nad suho zemljo, po vaseb iu mestih prikaže?
Od megle potemni zrak. Nu megla ni našemu zdravju prav nič škodljiva. Na Angležkem so obilne in goste megle skorej zmiraj, pa vendar ljudje ravno tako dolgo, pa tudi še delj časa žive, kakor pri uas.
LJ. T