179
Slovanski popotnik.
#    flErioneruiigen   an merkwurdige   Gegenstaude   und Begebenheiten.   Oesterreichische belletristische Monatschrift, redigirt   von J. Obiral.   37. Jahrgaog,   Januar   1857"   bo prinesle   sostavek   pod naslovom:   „Aus   Karuthen,   Sitten, Sagen, Poesie, Erlebnisse" von Ida v. Diiringsfeld.    Ta gospa opisuje svoje popotovanje po Koroškem in tudi nekaj besed izgovarja o slovenski narodni poezii na 6. strani pod napisom: Sloveniache Poesie; v Celjovcu 12. avgusta 1852. Ta popotovavka tole pravi:   wTe ure,   ki so mi ostale, porabila sem za to,   da   se za zdaj nekoliko   ozrem   na literaturo enega izmed narečij, s kterim se bom čez zimo morebiti še dalj pečala. Mislila sem, da bom dobila podobnosti vsake verste s češko poezijo, ali sem se popolnoma preva-rila. Način izraževanja in zmatranja je ves  drugačen.    Nič ni klubovanja,   s kterim se Ceh sred   bolečin smeja ali jih pa kakor prah s perstom odferkava. Nič ni neskončnih tožb hčer, ki morajo mater zapustiti; nič žalovanja fantov, kadar morajo vojniki postati. Tragika se nahaja pri Slovencih celo in popolno, Slovenec jo brezpogojno prejema in se ji ravno tako udaja.    Pogum ljubezni   in boja se naznanja svobodno in krepko.    Pomaojsevanj in drugih jezičnih  igrarij je zelo malo; malih liričnih dihov je dokaj manj, dramatičnost v legendi in baladi premaguje. To so različnosti, — podobnosti bi ne vedila nobene povedati.    K večemu da   se tukaj   več pesem začenja: stoji lipa, in v češkem: stoji hruška, da je tukaj kakor tam polje široko in gora visoka, in da sem enkrat dobila češki izraz: mene glava boli. Na eerbščino opominja   slovenščina,   beli   gradovi,   Turki, imena Marko   in Beli grad,   ladja na Donovi,   sivo (aamesti sinje das blaue) morje — vse je serbski.   Sivo morje je to kar v češkem:   črni les. — To ima ona za vvod;   za tem navaja   nektere pesme kakor:   „mati,   ki je omožila tri hčere, eno k sinjemu morju, drugo v ravno polje, tretjo v sterme gore;" „od lepe Vide;" „od kralja Matjaža", ko je šel v pekel po svojo drago kakor Orfej po Evridiko; „od barona Balona";  „od  bana Lueipetra";   eno zaljubljeno iz Anton Jane žice ve zbirke;   ?5od desetnice;" „od ma-jerice;"  5?od smerti ženina"; „ori sirote Jerice";   iu zraven tega pridaja svoje opazke, postavimo: golob je v slovenski poezii nimajo čisto nič gnjezd , in zdi se, da drugih cvetic kakor rož tudi v nji ne cvete;   rože  se   pa večkrat nahajajo. — Žena ne ve, da prosti narod rožo imenuje to kar Nemec   „BIumen",   ali  kar je   v pismu   cvetka,   cvetica, cvetlica. — Kdor   pozna   našo   narodno poezijo, ve,   koliko ima ta potovavka prav in koliko more prav imeti.