časopis
za
kritiko
znanosti
Kontekst ljubljanskega
procesa
Kolokvij pravnikov
o procesu zoper četverico
Računalniška analiza	Igor Ž. Žagar
»napadov na JLA«	Peter Tancig
119/120
1989
časopis
kritiho
znanosti
UDK3
YU-ISSN-0351-4285
KONTEKST LJUBLJANSKEGA
PROCESA
5	Leo Šešerko: Uredniški uvod
17	Predgovor
19	Leo Šešerko: Vojaška protikultura kot družbeni tabor
50	Tonči Kuzmanić: Protipolilični proces jugoslovanstva
59	Marjan Malešič: Specialno delovanje
67	Vekoslav Grmič: Raanišljanje ob ljubljanskem procesu
69	Mojca Pešec: Sestop iz kroga čakanja
KOLOKVIJ PRAVNIKOV
O PROCESU ZOPER ČETVERICO
75	Uvod
77	Apel udeležencev kolokvija
78	Uporaba jezika pred vojaškim sodiščem
88	Zagovomiki pred vojaškim sodiščem
94	Procesnopravna vprašanja
115	Materialnopravna vprašanja
128	Peter Močnik, Kosta Cavoški
RAČUNALNIŠKA ANALIZA
»NAPADOV NA JLA«
141 Igor 2. 2agar, Peter Tancig: Računalniška analiza
»napadov na JLA«
150 Priloga 1: Statistike o številu člankov, njihovih akterjev
in glasil, v katerih so bili objavljeni
155 Priloga 2: Informacija o napadih na koncept SLO, JLA
in SDV za sejo Zvezne skupščine 17. marca 1988
165 Priloga 3: 283 kolokacij (sopojavljanj) izrazov,
ki naj bi pomenili napade na JLA
168 Priloga 4: 629 kolokacij (sopojavljanj) komentarjev,
ki naj bi pomenili napade na JLA
SINOPSISI
119/120 / 1989_
KONTEKST
LJUBLJANSKEGA
PROCESA
Uredniški uvod
Pričujoči teksti so posvečeni osvetljevanju »konteksta ljubljanskega procesa«. To
pomeni, da ne skušajo v prvi vrsti odgovoriti na vprašanja o procesu samem, o
njegovi kronologiji, o nekem neogibnem in dramatičnem dogajanju, ki ga ni bilo
več mogoče ustaviti, potem ko je bilo sproženo, kot pač velja za vsak sodni proces.
V mesecih po izreku sodbe je skrivnostnost sicer postopoma izginjala, o mnogih
detajlih sije bilo mogoče izoblikovati jasno sliko, toda postavljati so se začela nova
in nova vprašanja, kajti realni in simbolični pomeni posameznih detajlov procesa
so kakor niti vodili v vedno nove in večje klobke njegovega konteksta.
Poleg tega pa pričujoča besedila tudi ne prehitevajo raziskovanja komisije Skupščine
SR Slovenije, kina najbolj parlamentarni, kompetentni in informativno utemeljeni
osnovi raziskuje ta proces. Poročila te komisije bodo lahko najbolj vsestransko
govorila o procesu, če bo dosledno spoštovana suverenost skupščine in če bo
komisija postopala nepristransko. To pa sta pogoja, ki sta povezana s prav tistim
kontekstom procesa, o katerem je tukaj govor.
Na nedavnem sestanku konference Zveze komunistov Vojvodine, potem ko so bili
odstranjeni z vodilnih mest vsi tisti, ki se niso pokoravali ali so celo oporekali
ekstatičnemu pohodu Slobodana Miloševiča, je neki mlad politik spregovoril tudi
o obsojencih z ljubljanskega procesa in jih označil za » četiri mangupa i špijuna«. S
to oznako je smisleno začeti razpravljanje o kontekstu procesa, ker jasno izraža eno
dimenzijo duhovne situacije, v kateri je do procesa prišlo in iz katere ga ocenjuje-
mo^
Prva oznaka, da so obsojenci »četiri mangupa«, je žaljiva. Posebej je problemati-
čna zato, ker je bila izrečena o ljudeh, ki so bih obsojeni in morajo po pravni logiki
odslužiti svojo kazen, toda po moralni logiki zato ne smejo biti izpostavljeni tepta-
nju svojega človeškega dostojanstva. To je najbolj elementarno pravilo vsakršnega
pravnega in kulturnega reda, saj teptanje človeškega dostojanstva obsojencev pro-
blematizira sodno avtoriteto, ki jim je sodbo izrekla, ker namiguje, da ni bila zado-
stna.
5
Ta žaljivost pa je problematična tudi zato, ker je bila izrečena na sestanku zveze
komunistov, ki šteje med svoje predhodnike mislece, kakršen je bil npr. Marx. Ob
tem pa je to žaljenje v izrecnem nasprotju z duhom njegovega mišljenja in hotenja,
kije izpričan v njegovem članku o smrtni kazni. Tu izrecno govori, da sta Kant in
Hegel jemala pravo zelo togo in formalistično, toda njuno stališče, da je kazen pravica
zločinca, je po njegovem mnenju daljnosežno, kajti tudi zločinca, najbolj zavrže-
nega človeka, pojmujeta Kant in Hegel ne kot filistri, ki so pripravljeni teptati
človeško dostojanstvo obsojenega, temveč tudi v tej ekstremni situaciji še vedno
kot svobodnega človeka. V zgodnji dobi starogrške filozofije se je uveljavil rek,
da naj bo najboljše mera. V zvezi s kontekstom ljubljanskega procesa pa je mogo-
če reči obratno, da je gornja oznaka obsojencev s vso svojo bomiranostjo in kratko-
vidnostjo mera celotnega družbenega in političnega gibanja, ki mu pripada in ki se
hoče razglasiti za ljudsko, kot da bi resnično ljudskemu nizkotnost ne bila že vselej
odvratna.
Druga oznaka, da so obsojenci z ljubljanskega procesa »špijuni«, je neresnična in
krivična, ter v izrecncm nasprotju z spoštovanjem prava. Kajti obsojenci so bili
podvrženi preiskovalnem postopku in kazenskem procesu, v katerem je bila dol-
žnost preiskovalcev in sodišča, da razkrije njihova eventualna kazniva dejanja. Ker
niso bili niti obloženi niti obsojeni z^adi vohunstva, je vsakršno takšno javno
obtoževanje po izreku kazni neutemeljeno in krivično, ter prav tako pomeni tepta-
nje njihovega človeškega dostojanstva. Hkrati pa nakazuje, da tudi tisti, kijih tako
kleveta, krši zakonodajo v tistem delu, ki pripoveduje obtoževanje, dokler podlage
zanj ne ugotovi sodišče.
Posebnost konteksta ljubljanskega procesa torej je, da so bili obsojenci inkrimini-
rani tudi za tisto, česar niso storili, tisti pa, ki so jih obtoževali po krivem, niso bili
za to niti postavljeni pred sodišče niti se politično gibanje, ki mu pripadajo, od njih
ni distanciralo. To tudi ni presenetljivo, kajti prav to gibanje je pogosto pozivalo k
linču, pregonu z domače zemlje in difamiranju, kakor da bi s temi pozivi in s takšnimi
akcijami lahko popravilo kakršne koli krivice, v imenu katerih je nastopalo.
Centralna točka obtožbe in obsodbe v procesu je bilo posedovanje tajnega doku-
menta, vojaškega ukaza, in pri enem od obtoženih, Borštnerju, protipravna odtu-
jitev tega dokumenta. Pri tem pa obtožbi ni uspelo dokazati, da so obtoženci imeli
namen zlorabiti ta dokument, tako da biga posredovah javnosti. Dejstvo namreč
je, da so fotokopije dokumenta pustili ležati na svojih mizah, niso pa storili ničesar,
da bo ga javno objavili. Od tod je mogoče narediti sklep, da se niso zavedali
kaznivosti svojega dejanja, ki bi bilo v seznanjenju javnosti z vsebino tega doku-
menta oz. ukaza, saj bi bila kaznivost povezana ravno s takšnim namenom.
Sodišče je torej razsodilo ekstremno strogo, ko jih je obsodilo za dejanje, katerega
kaznivosti se takrat, kosoga štorih, niso zavedali, saj potencialnega dejanja objave
pred javnostjo, zaradi katerega so bih obsojeni, niso imeli namena storiti. Po drugi
strani pa je šlo za dokument, kije sporen glede na ustavno suverenost institucij
pravnega reda in civilnega življenja, v katerega se vojaške službe brez ustavnopravne
podlage nimajo pravice vmeševati ali vanj posegati. Na tej točki je proces zadel ob
temeljno vprašanje razmerja med civilnim in vojaškim v Sloveniji in Jugoslaviji, ki
v vsem sodobnem svetu velja za eno od nevralgičnih točk demokratičnega družbe-
6
nega razvoja.
V sodobnih demokratičnih družbah je namreč nezamisljivo in nedopustno posega-
nje vojaških oblasti v civilni ustavni red, pa naj se ta še tako spreminja. To velja
tudi za večino socialističnih družbenih ureditev, v katerih je komunistična partija
glavni nosilec oblasti, ki se ji mora v vseh bistvenih ozirih armada podrejati. Ob
tem sicer velja, da so bile komunistične partije že od začetka največkrat organizira-
ne po vojaških načelih, ki so se v veliki meri še ohranila v mehanizmih demokra-
tičnega centralizma, vendar je v socialističnih družbah armada vselaj ostajala striktno
podrejena oblasti centralnih komitejev komunističnih partij in s tem civilni oblasti.
Žal pa je drugače v mnogih deželah Tretjega sveta. Kadar se družbene in politične
krize v teh deželah skrajno zaostrijo, se v njihovih armadah pojavijo rešitelji, ki
najavijo, da bodo odpravili dotedanji korumpirani in nesposobni civilni ustavni red
in njegove institucije in da bodo uvedli vojaško organizacijo vse družbe, da se bo ta
lahko izvila iz težav in krize. To zadnje pa se v nobeni od teh dežel ni uresničilo,
nasprotno, izkazuje se, da v takšnih okoliščinah te dežele padejo v še hujšo krizo,
da postane upravljanje celih držav še bolj togo, neživljenjsko in da samo utrjuje krizo
in brezizhodnost dežele. Hkrati pa te dežele postanejo po neki neogibni logiki
militarizacije celotne družbe eksemplarični primeri teptanja človeških pravic in
človeškega dostojanstva ogromne večine svojih prebivalcev, teptanja elementarnih
pravic avtonomije posameznih kultur, jezikov in narodov v tistih državah Tretjega
sveta, ki so večkultume, večjezikovne in večnarodne, kar velja za večino med nji-
mi. S tem utrjena beda kulturnega in političnega življenja v militariztanih deželah
Tretjega sveta se dopolnjuje z neznansko zdravstveno, prehrambno, stanovanjsko
in izobraževalno bedo. Kajti ljudje v brezpravju in revščini odgovorijo na represi-
jo z edinim načinom, ki jim preostane, če s kulturnimi in političnimi sredstvi ne
morejo protestirati in se upreti svojim življenjskim razmeram, namreč tako, da
ignorirajo upravljavski sistem z zmanjševanjem produktivnosti dela in z omejeva-
njem zadovoljevanja svojih kulturnih in materialnih potreb. S tem spontano upo-
rabijo tisti način odpora, h kateremu je svoječasno pozival Ghandi. Neuspešnost
razreševanja družbenih in političnih kriz z militarizacijami v nerazvitih deželah
Tretjega sveta je tako očitna, da postaja jasna samim militarističnim oligarhijam v
teh deželah, ki se pogosto prelevijo v civilne, da bi lahko privedle deželo iz krize,
čeprav še naprej delujejo po utečenih mehanizmih vojaškega upravljanja, ki ga
edinega dobro poznajo, hkrati pa ne prenesejo družbenega nadzora drugače mislečih
in avtonomnih posameznikov, narodov in družbenih skupin. Zato se po previdnem
dopuščanju civilne oblasti ponovno zatekajo k aviokratskemu in brezprizivnemu
vladanju. Agonija mnogih nerazvitih dežel v Tretjem svetu dobiva izrecen pečat z
njihovo militarizacijo, ki jim ne more pomagati na bolje, ampak obratno, pomeni
potrditev neuspeha in poloma v njihovem kulturnem in družbenem razvoju, tako
da postaja neskladje med razvitimi in trdno civilno demokratično upravljanimi
deželami in deželami Tretjega sveta vedno bolj dramatično in nepremostljivo. Dežele
Tretjega sveta tudi na svojem najbolj svetem področju, vojaški moči, vedno bolj
izgubljajo vsakršno težo.
Razvoj v Evropi pa vzbuja upanje, kajti dva v začetku uspešna poskusa globalne
militarizacije družbe, v Španiji in Grčiji, sta spodletela in pokazala veliko nestabil-
7
nost in neperspektivnost takega načina izhoda iz družbene in politične krize. Tudi
v nekaterih kronično militariziranih deželah Južne Amerike se je utrdila civilna
ustavna oblast takoj, ko ni mogla dobiti ustrezne mednarodne podpore in utišati
domačega političnega protesta.
V	Jugoslaviji je armada ohranjala svojo politično in družbeno nevtralnost, ki so jo
nekateri upravičeno imenovah »splendid isolation«, po vzoru Velike Britanije, ki
je ostajala zunaj evropskih sporov. Toda s poglabljanjem družbene in politične krize,
ki smo mu priča, je armada ne glede na politično prepričanje in demokratičnega
duha, ki prežema tudi njo, bolj in bolj razdvojena glede odločilnega vprašanja, ali
naj nastopa kot avtonomen politični akter. Razsodni v njej odločno zavračajo takšno
možnost, ker se zavedajo neogibnega poloma takšnega poskusa, človeške, kulturne
in politične drame, ki bi jo to povzročilo, in nepovratnosti politične legitimnosti, ki
bi šla v izgubo.
Odločilnega pomena je spoštovanje ustave, ki predstavlja Rubikon za vsakršno po-
litično hotenje in delovanje. Vendar ustava ni brez direktne povezanosti s konkretnim
in vsakdanjim družbenim in političnim življenjem, dilemami in konfìikti. Njena
življenjskost in njen demokratični značaj se lahko potrjujeta le z učinkovitim prakti-
čnim zagotavljanjem avtonomije, človeškega dostojanstva in svobode v vsej kul-
turni in socialni raznolikosti prebivalce v Jugosla vije. To se na procesu v L jubljani
ni zgodilo, kajti javnost je bila v celoti izključena, celo od tistih delov obravnave,
ki niso bili izrecno posvečeni spornemu dokumentu, civilni zagovorniki obtoženih
niso bili dopuščeni in razprava ni potekala v slovenskem jeziku.
V	bistvu so bile vojaške sodne oblasti po nepotrebnem potegnjene v proces, kajti
za isti delikt bi bile povsem pristojne civilne sodne oblasti, ki sodijo po istem ka-
zenskem zakoniku kot vojaške, in ki bi se za vsa sporna vprašanja lahko obrnile na
vojaške izvedence. To velja tudi za preiska vo, v kateri je prišlo do vrste procedumih
kršitev, ki tudi v sodnem postopku niso bile korigirane in deloma zaradi svoje
nepovratnosti tudi niso mogle biti korigirane. Največ, kar bi sodišče v tem pogledu
lahko storilo, bi bilo upoštevanje olajševalnih okoliščin, vendar je vojaško sodišče
to priložnost zamudilo.
Posebej problematična je bila odsotnost rabe slovenskega jezika pred sodiščem v
Ljubljani. Ta odsotnost je bila žaljiva in oteževalna okoliščina za obtožene pred
sodiščem, kije zatrjevalo svojo nepristranskost in svojo strogo spoštovanje zako-
na, hkrati pa je bila žaljiva za slovenski narod kot suvereni narod v SR Sloveniji in
skupaj z drugimi narodi v SFR Jugoslaviji. Pokazalo se je, da teptanje človeškega
dostojanstva posameznika ali posameznih ljudi neogibno vodi k teptanju
dostojanstva celih narodov. Predstavljajmo si, da bi kakšno vojaško sodišče sodilo
v Beogradu obtožencem srbske narodnosti v slovenskem jeziku, vojaško sodišče v
Zagrebu obtožencem hrvaške narodnosti v makedonskem jeziku, v Skopju
obtožencem makedonske narodnosti v turškem jeziku. V takem primeru bi gotovo
bilo razumevanje pomena in spoštovanja rabe jezika drugačno, kot je danes. Celo
mnogi intelektualci (recimo Djilas v enem zadnjih intervjujev), ki se imajo za
svetovljane, zatrjujejo, da smo Slovenci dobiU pravico do javne rabe slovenskega
jezika šele z nastankom Jugoslavije in da zato zdaj pretiravamo z njenim
uresničevanjem. Kakor da bi ne obstajah že v stari avstrijski vojski slovenski
8
bataljoni, ki so postali slavni po svojih uporih v Judenburgu in drugje, in kakor da
bi že v stari Avstriji ne veljalo pravilo, da je moral vsak uradnik na slovenskem
ozemlju obvladati tudi slovenski jezik.
Ljubljanski proces je zadel v temeljno vprašanje položaja slovenskega jezika v
Sloveniji in v vprašanje slovenske suverenosti. Spodbudil je razmišljanje in raz-
pravljanje o vprašanju službene rabe jezikov različnih narodov po vsej Jugoslaviji.
Pri tem se je razkrilo, da ne gre samo za praktične pomanjkljivosti, oholost in aro-
ganco pri spoštovanju različnih jezikov, temveč da ch-kulirajo prav takšna polura-
dna stališča, ki razlagajo ustavno zagotovljeno pravičnost in enakost v rabi jezi-
■ kov. Z najbolj avtoritativnih mest je mogoče slišati kratkovidne in bojevito nesram-
ne interpretacije, ki želijo biti podlaga za razumevanje ustavne pravice do enako-
pravnosti jezikov na tak način, da dejansko utemeljujejo ukinitev vsakršne enako-
pravnosti jezikov in pisav jugoslovanskih narodov, hla-atipa se delajo, da je to edino
prava interpretacija ustave.
Predvsem bojevito nastopajo proti resničnemu spoštovanju enakopravnosti jezikov
in pisav na tak način, da strogo ločujejo med ustavno zagotovljeno enakopravno-
stjo jezikov in pisav in njihovo službeno uporabo: »Nekatera pojmovanja enako-
pravnosti jezikov narodov in narodnosti in njihovih pisav na teritoriju Jugoslavije
težijo k temu, da mora biti jezik in pisava narodnosti v službeni rabi v Socialistični
federativni republiki Jugoslaviji. Zato se zdi nujno, da se nakaže različna vsebina
teh pojmov in posledice, ki morajo izhajati iz tega v praktični uporabi določenih
načel o enakopravnosti jezikov in pisav v službeni rabi v Socialistični federativni
republiki Jugoslaviji glede jezikov in pisav narodov in narodnosti.«^
Nakazano je nadaljnje ločevanje jezikov in pisav narodov, ki so sicer enakopravni
z jeziki in pisavami narodnosti, vendar so jeziki in pisave narodov bolj enakoprav-
ni kot jeziki in pisave narodnosti. To je prvo in uvodno razlikovanje, ki mu bodo
sledila še mnoga nadaljnja, vsako izmed njih pa bo uvedlo novo zožitev na začetku
proklamirane enakopravnosti: »Z odredbo prvega odstavka 177. člena je določeno,
da imajo pripadniki narodnosti, v skladu z ustavo in zakonom, pravico do rabe
svojega jezika in pisave pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti, kot tudi v
postopku pred državnimi organi in organizacijami, ki izvršujejo javna pooblasti-
la... Ta odredba Ustave SFRJ predvsem ugotavlja, da imajo pripadniki narodnosti
pravico do rabe svojega jezika v skladu z ustavo in zakonom Dobronameren bralec
bo iz tega sklepal, da v zvezi z ustavno proklamirano enakopravnostjo jezika in pisav
pri njihovi rabi ne bo nobenih težav, saj tako enakopra vnost zagotavljajo tako usta-
va kot zakoni. Avtoritativni interpretator pa hoče povedati nekaj čisto drugega,
namreč to da tu omenjena enakopravnost jezikov in pisav ni zadostni pogoj za nji^
hovo enakopravno rabo, temveč le nujni pogoj, kije lahko uresničen le, če je tako
določeno z posebnimi zakoni in tistimi pravnimi določbami, ki te zakone podrob-
neje specificirajo, torej različni podzakonski akti, statuti, pravilniki, hišnimi in
šolskimi redi itn. » Odločilno je torej naglasiti, poleg rečenega, tudi to, da raba jezikov
in pisav narodnosti v postopku pred državnimi organi ne pomeni službene rabe jezi-
' Djordje Djurkovič, Jezici naroda i narodnosti u službenoj upotrebi, Sudska praksa,
Jugoslovenski stručno-informativni časopis, Beograd, januarja 1989, str. 7.
9
kov in pisav narodnosti. Pravica do rabe lastnega jezika v postopku ne pomeni tudi
službene rabe, glede na to, da ima ta pojem drugo vsebino: obveznost organa ni samo,
da sprejema zahtevke (predloge), izrečene v jeziku in pisavi narodnosti, temveč,
kar je prava vsebina pojma službene rabe, da vodi postopek, svoje poslovanje, v
določenem jeziku (naroda oz. narodnosti) in pisavi. Iz te pravice državljana-pri-
padnika narodnosti, da se izraža v svojem jeziku in pisavi, ko je govor o državne-
mu organu, ne izhaja nič več kot pa to, ne izhaja tudi obveznost, da posluje v jezi-
ku, oziroma pisavi, v kateri je bil zahtevek predložen.«^
To torej pomeni, da ustavno določbo o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in
narodnosti Jugoslavije lahko omeji vsaka republiška ustava in zakon, ker je šele ta
tisti, ki jo v resnici pozitivno določi. In nadalje to pomeni, da vsakršno enakopravnost
jezikov pred državnimi organi in sploh v službeni rabi lahko omejujejo podzakon-
ski akti, statuti, pravilniki, redi teh organov, zakaj šele ti akti so tisti, s katerimi je
taka službena raba pozitivno opredeljena. Ker pa so vsi ti državni organi hkrati
predlagatelji in izvrševalci svojih statutov, pravilnikov in redov, to pomeni, da najbolj
zakoten in nizkoten pravilnik, statut ah red, in celo le posamezna njegova interpre-
tacija, ki jo izvoli ta organ sprejeti kot svojo, suspendira temeljno pravico o enako-
pravnosti jezikov in pisav, o kateri govori ustava. Ustava je torej razumljena v tej
interpretaciji na tak način, da sicer na sploh zagotavlja enakopravnost jezikov in
pisav, kaj pa ta enakopravnost v resnici pomeni, o tem ustava ne more ničesar
povedati in je povsem nemočna, kajti o tem lahko odločajo državni organi le na
podlagi svojih statutov, kijih seveda lahko spreminjajo, kakor jih je volja.
Ta paradoks je prišel do polnega izraza tudi ob ljubljanskem procesu. Potem ko se
je vzdignil val protestov zaradi brezobzirnega obravnavanja slovenskega jezika pa
tudi drugih ustavno problematičnih pravnih ukrepov, so vojaški organi razumeva-
joče pokazah svoje statute in pravilnike, s katerimi je proces potekal povsem v
skladu, tako da niso mogU razumeti, zakaj tak nemir ter vik in krik, ko pa vendar
šele takšni statuti in pravilniki opredelijo tisto, kar je v ustavi še čisto nedoločeno.
Seveda pomeni takšno dajanje vsebine ustavnim določbam šele z zakoni in statuti
ter pravilniki državnih organov hkrati tudi suspendiranje samih ustavnih določb,
kajti državni organ ni zavezan spoštovati te določbe, razen če sam tega ne določi.
Komičnost tega postopka je prišla ob ljubljanskem procesu do polnega izraza še
tretjič, ko je Predsedstvo Slovenije pozvalo Predsedstvo Jugoslavije, naj ponovo
preveri zakonitost in ustavno veljavnost razsodb na procesu. Predsedstvo Jugosla-
vije namreč razume pravo čisto tako kot Djordje Djurkovič, zato je povprašalo
razsojajoče državne organe, ah je bilo njihovo postopanje v skladu z zakonom in z
ustavo. Njihovo ravnanje torej ni bilo podvrženo nobenemu nevtralnemu državne-
mu organu, tem več so ga tisti, ki so ga izvedli, nato tudi sami ponovo ocenili, seve-
da za pozitivno in brez napak. In pri tem so vojaški sodni organi celo prijazno opo-
zorili in predložih svoje statute in pravilnike ki so jih seveda sami sprejeli, jih sami
izvajajo in sami o njih sodijo in s katerimi je bil ljubljanski proces povsem v skladu.
Tisti, ki so sprejeli odločitev Predsedstva Jugoslavije, da je bila opustitev rabe
^ Djordje Djurkovič, Ibidem.
10
slovenskega jezika na ljubljanskem vojaškem procesu povsem v redu, zakonita in
ustavna, kot porog Predsedstvu Slovenije in vsem, katerih materin jezik je sloven-
ski, pa tudi vsem, ne glede na njihov materin jezik, ki razumejo pravico do rabe
materinega jezika kot del zakonitega in ustavnega mvnanja v kulturnem svetu, niso
opazili, da je bivše Predsedstvo Jugoslavije ravnalo kot ujetnik nekega ustaljenega
načina interpretiranja ustave in zakonitosti, v katerem ima popolno prednost pred
ustavo vsak najbolj mimogrede sestavljen pravilnik državnega organa. S tem Pred-
sedstvo Jugoslavije ni kršilo zakonitosti in ustavnosti, temveč je samo spoštovalo
ustaljeno prakso uveljavljenega načina njegove interpretacije, zato je bila v
perspektivi precendenčnega prava njegova odločitev povsem zakonita in ustavna.
Vendar izhaja iz takšnega ravnanja ravno za to Predsedstvo določena težava.
Avtonomija državnih organov, ki naj bi mu bili sicer podrejeni, je zdaj nasproti
njemu integrirana v samo razumevanje ustavnosti in zakonitosti, tako kot se samo
hoče uveljaviti kot avtonomno nasproti Skupščini Jugoslavije. Na neki način je s
takšnim interpretiranjem odpravljena vsakršna avtoritativnost ustavnega sodstva, s
tem pa niso v nobenem pogledu zavarovani demokratični pohtični in družbeni
odnosi. Nezavarovanost ustavnosti vzbuja razširjenost občutka arbitrarnosti dela
državnih organov, kar je eden bistvenih spodbujevalnih elementov aktualne krize v
Jugoslaviji. Povezana je seveda tudi z visoko inflacijo, ki razžira vsakršne stabilne
in prozorne odnose v tržnih razmerjih in se je ne bi sramovah najbolj nestabilni
politični režimi Južne Amerike. Mikuličevi vladi je s spodbujanjem nerealnih obresti
in skoraj neomejenim državnim proračunom uspelo zvišati inflacijo s 40 na 250%
ter s tem ustvariti družbene in politične razmere, ki v veliki meri spominjajo na
razmere v weimarski republiki leta 1930. Torej gre za spopad demokratičnih
poUtičnih in družbenih sil, ki se zavzemajo za utrjevanje in širjenje pluralističnega
načina in mehanizmov odločanja, in avtokratskih političnih sil, ki se posmehujejo
samim demokratičnim političnim proceduram, parlamentarnemu odločanju,
avtonomiji narodov in manjšin in seveda varovanju in uresničevanju človeških pravic
in individualnega in narodnega dostojanstva.
Potem ko je Slobodan Miloševič kot predsednik srbske partije na shodu v Beogra-
du napovedal kaznovanje in aretacije organizatorjev albanskega protesta v rudni-
kih, je padla še zadnja koprena z gibanja, ki ga prezentira skupaj z glavnim organi-
zatorjem demonstracij in mitingov Srbov in Črnogorcev, Solevičem. Odslej ni več
nobena skrivnost, da ne more biti avtonomije sodstva in policije tam, kjer procese
napoveduje kar šef partije, oz. da je bila vsaka taka avtonomija in pravna država že
odpravljena. To pomeni, da sodni organi in policija ne interpretirajo avtonomno
zvonov, da ne postopajo po svojem avtonomnem preudarku, temveč so le še fa-
sada neke političke bitke, v kateri so politični procesi predzadnja poteza v odstra-
njevanju vsakršnih drugače mislečih političnih in družbenih akterjev. Plaz proce-
sov, do katerega je prišlo na Kosovu v okoliščinah izrednega stanja, za katerega
prav tako ni bilo ne zakonite ne ustavne podlage, je plaz montiranih političnih
procesov, kajti z Miloševičevega in Šolevičevega stališča je vsakršno albansko
avtonomno politično dejanje že sovražno in tako predmet sodnega preganjanja
najhujše vrste. V tej perspektivi so razumljivejše okoliščine, v katerih je prišlo do
ljubljanskega procesa proti četverici. Ta proces je bil uvod v neko globalno politi-
čno gibanje, bil je znamenje in napoved rušenja preostankov avtonomije sodišč,
11
policije, vojske in politike. V njem se je že pokazala neka fundamentalistična poteza
politične in sodne nepopusljivosti, izključevanja javnosti in vpletanja vojske kot
zadnje in najbolj rigorozne instance v političnem pluralizmu ob njegovi ukinitvi.
Za ta fundamentalizem, ki ni v prvi vrsti inspiriran religiozno, temveč nacionalno
in politično avtokratsko, ki pa se mora konec koncev zliti tudi z edino pravo vero,
kulturo, jezikom, običaji itn., je značilna doslednost, ki pač velja za vsak funda-
mentalizem, prav mu pridejo namreč vsakršna sredstva in drugače misleče poskuša
ohromiti z najbolj presenetljivimi in nepričakovanimi potezami, ki lahko omogočijo
njihov politični poraz, in ki ne more biti nikoli dovolj radikalen in dokončen. V tej
perspektivi tudi najbolj nemoralni scenariji dobivajo zaradi vzvišenosti in
dokončnosti političnega smotra etično in politično, nato pa še pravno, kulturno in
religiozno opravičilo. Da spraviš nasprotnika na oni svet v božjem imenu, to je
sporočilo iranskega fundamentalizma pisatelju Rushdiju, lahko streljaš, sodno in
pblicijsko še tako nekorektno preganjaš, lahko uporabljaš izgovore in zagovore,
lahko se posmehuješ okornosti demolcratičnih političnih in sodnih postopkov, da ti
le za hrbtom stoji prava, ena sama in najvišja avtoriteta, božanski ah edini pravi
nacionalni, državni, vojaški, moralni interes. Fundamentalizem je striktna
enostranskost, vsaka njena lastna popustljivost je edina možna moralna nedosled-
nost in moralna senca.
Prvi udarec mora biti eksemplaričen, brez vsakršnega popuščanja in z maksimal-
nim učinkom v javnosti. Šolevič ne govori slučajno o nekih zakonitostih, ki tu
vladajo. Najprej je treba prizadeti centralno izpostavljeno figuro, ki uteleša avto-
nomijo. V tem smislu je ves ljubljanski proces veljal Janezu Janši, čeprav je oči-
tno, da dejanja, zaradi katerih je bil obsojen, sploh niso kazniva dejanja. Bil je naj-
bolj izstopajoč publicist, tista figura na šahovnici, katere padec povzroči strateško
slabost. Najbolj dokončen način pohtičnega nestrinjanja in razhajanja je moralno
difamiranje kot uvod v kriminaliziranje. Rezultat takega postopanja pa je penalizi-
ranje, da je postavljen strašilni zgled. S tem je odpravljena avtonomija prava nas-
proti politiki in avtonomija politike nasproti pravu. Hkrati pa mora morala na
vratolomno pot metamorfoz od nečesa intimnega in prvinskega prek različnih
družbenih funkcij do službe v najvišjem interesu, ko je moralno samo še tisto, kar
je storjeno v interesu pra ve politike. Inscenirati politični proces pomeni inscenirati
prevratne politične razmere, v katerih bo izbrisan ves zgodovinski balast, ki daje
avtonomijo in konkretno vsebino osebnosti, narodom, institucijam, jezikom in
kulturam.
Solevič je opravil pot tega gibanja, kije imelo težave, da razume samo sebe. Uspelo
mu je spregledati paradokse, ki se nenadoma razpletejo le v perspektivi zlitja indi-
vidualnega in kolektivnega očiščenja, kakršno je on doživel. Usoda je hotela, da je
leta 1975 v prištinskem trgovskem podjetju prišel v konflikt z direktorjem in skupi-
no ob njem. Verjel je, da bo deležen pravne zaščite in da bodo veljali argumenti
proti argumentom. Toda zgodilo se je nekaj, česar ni predvideval, namreč, da je
imel direktor »poh tično podporo« pri predsedniku občine, kije poskrbel, da je ta
dobil tudi sodno in policijsko podporo in tako se je Solevič znašel lepega dne na
cesti brez službe in brez vsake socialne varnosti. Spoznal je, kakšna je moč stvarne
lokalne politične hierarhije, zraslost ekonomije, prava, policije in sploh vsakršne
oblike lokalne oblasti, njeno neusmiljeno surovost in dosledno nepopustljivost, in
12
sklenil je, da ji bo vmil milo za drago. To je tisti občutek zavrženosti, ki ga je mladi
Hitler čutil nasproti Židom kot bogatim reprezentantom stare oblasti in njene
degeneriranosti, ali mladi Stalin kot semeniški seminarist nasproti vzvišeno
neusmiljenim cerkvenim predstojnikom, ki so ga vrgli iz semenišča, ki je bilo
njegova edina možnost, da bi prišel do izobrazbe in kakega mesta v družbi.
Iz pozicije te zavrženosti se izoblikuje nova morala in nova nepopustljivost. Na
ulici in brezposeln je Šolevič spoznal, da nima prav tisti, na katerega strani je pra-
vica, ampak tisti, na katerega strani je moč, in ta ni lebdeče zasidrana nasploh nekje
v instituciji, v partijskem komiteju, ampak v konkretnem človeku ali dveh. S tem
je spoznal, da ima moč zaradi svoje utelešenosti v tako maloštevilnih ljudeh ne-
znansko slabost, ki jo je mogoče razkriti, se pravi razgaliti in premagati, če razkri-
ješ kakršno koli osebno človeško lastnost tistega človeka, kije resnični nosilec te
oblasti. In hkrati je spoznal, s kakšnimi ljudmi je mogoče dobiti takšno bitko za
prevrat, s takšnimi, ki so osebno močni in moralno nedotakljivi. To ne pomeni, da
ne smejo kršiti zakonov in morale. Nikakor To le pomeni, da v določenih strategijah
javnega političnega spopada niso dotakljivi in občutljivi za legalne in moralne očitke,
ki so običajni v političnem spopadu. To je situacija, ki jo je francoski filozof Jacques
Derrida označil z znanim izrekom: »Argumenti veljajo le znotraj institucije. « Med
institucijami pa velja moč. V tem smislu je bil tudi ljubljanski proces sodni spor
med institucijami, spor med institucijo in eksponiranimi posamezniki, med njo in
časopisom Mladina, ki ji je tudi veljalo, da naj postane strašilni zgled.
Soleviču so zelo zamerili tisto, kar je javno povedal. Vendar največja zamera ni
izvirala od tistega, kar je povedal, kajti da gre za kolosalne montaže in scenarije, je
bilo nemogoče spregledati, temveč od tega da je te montaže in scenarije izrecno
priznal. Seveda je to storil v trenutku, ko je bil že povsem prepričan, da gibanja, ki
ga je neskrupulozno organiziral, ne more več nihče in nič zadržati, ustaviti ali pre-
usmeriti. Kdo bi si ne mislil, da so bili napadi na Žide v weimarski Nemčiji, še
zlasti pa po letu 1933, usmerjeni in organizirani. Vendar bi z veliko težavo dobili
izrecno priznanje velikih nacistov, kako so dajali podrobne napotke. Tudi pri Sta-
linu bi težko našli izrecne in konkretne napotke za osebne hkvidacije, za inscenira-
nje razprav na sestankih centralnega komiteja ah za insceniranje sodnih procesov
proti Kamenjevu, Buharínu itn.
Solevičeva izjava, da je lahko v njegovem gibanju soudeležen vsakdo, tudi kri-
minalec, je bila dokaz njegove iskrenosti. Kajti to gibanje očiščuje, dela moralno
čistega vsakogar, ki se mu preda, saj je namenjeno pravemu in najvišjemu smotru.
Cisto tehnična zadeva je, da voditelji tega gibanja ne smejo imeti na sebi nobenih
moralnih senc, namreč senc preteklosti. Kajti kdo bo gibanju očital, da je nespre-
jemljivo zaradi nemoralnosti ali kriminala tega ah onega izmed stotisočev udeleže-
ncev, ki zgolj skandira z drugimi. Cisto nekaj drugega pa je, če je mogoče očrniti
koga od glavnih govornikov. S tem seveda, da je tisto, karje rečeno pred histerizirano
množico, lahko beseda same histerije, da so to zahteve in zagotovila za aretacije, za
pregon celih narodov, če se ne uklonijo avtoriteti tega gibanja in njegovih
reprezentantov, celo za grožnje s smrtjo. To so le kolegialni verbalni spodrsljaji, ki
se med tistimi, ki imajo hkrati na povodcih sodstvo, policijo in medije obravnavajo
kot gentlemen's agreement, medtem ko sveta jezM zadene njihove nasprotnike, ne
13
_
zaradi tistega, kar so » objektivno« storili, ampak za tisto, kar so imeli v mislih, ko
so to počeli, čeprav pred sodiščem trdijo, da so imeli v mislih nekaj čisto drugega.
Obsojenci z ljubljanskega procesa so bih krivi, ker je sodišče domnevalo, da so imeh
namen izkoristiti inkriminirani dokument in ga posredovati javnosti ali se pred
javnostjo okoriščati z njim, čeprav tega niso storili in so med procesom vztrajno
trdili, da tega tudi niso imeh namen storiti. Prav tako je Vllasi obtožen, kerje obiskal
stavkajoče rudarje, ker da je imel ob tem ne vem kakšne namene, in mu nič ne
pomaga, da zatrjuje, da jih v resnici ni imel. Velja torej rek, ki ga je nedavno izrekel
Galbreit: Bolje se je motiti skupaj z večino (oz. pravim gibanjem, op. pisca), kakor
pa sam imeti prav.
Gibanje uporablja v napadu isto strategijo kot v obrambi. Predvsem pazi na nedo-
takljivost svojih ključnih figur in poskuša čimbolj zadeti ključne figure vseh, ki se
mu nočejo utíoniti in se z njim strinjati. Zato bi se zdelo, da smo tu na polju čistih
formalnih relacij, kjer je vsakdo poljubno zamenljiv, če je le prilagodljiv zahtevam
in neizprosnosti gibanja. Celo Solevič sam omahuje v smer takšne hipoteze, ko pravi,
da se človek prvi trenutek slabo počuti, ko obleče vojaško uniformo, da pa se spro-
sti, ko opazi, da pravzaprav ni nihče na boljšem, kakor daleč mu seže oko. S tem
izrecno primerja gibanje in armado. Vendar je taka primerjava neustrezna in ne-
zadostna. Kajti v gibanju je gibalni motor družina in družinske vezi so najbolj trden
garant, da organizacijska improvizacija preide v koherentno politično demonstra-
cijo, kije sposobna zrušiti vso nasprotno politično hierarhijo.
Družinske vezi vodij gibanja so njegovo najbolj trdno vezivo. Toda v družino je
človek najprej rojen, ne izbira sije sam. S tem gibanje organizacijsko ohranja in
utrjuje neki arhaizem, ki ga na drug način povzdiguje v svojih geslih, metaforah
sovraštva in delitvah na naše in one druge. Tudi morala, ki jo prakticira, je arhaič-
na, ena pravila veljajo za naše in nas same, druga za drugače misleče. V tem smislu
je Solevičev fundamentalizem podoben gibanju rdečih khmerov: pod surovo silo
so gnali vse ljudstvo k egalitarizmu, niso pa opazili palice, ki so mu jo vihteli nad
glavo. Model egahtarne države, v kateri so zabrisane vse socialne razlike kot
nevzdružne in nespremenljive, hkrati pa so visoko dvignjeni družinski odnosi kot
edini kulturno koherentni elementi, je hkrati model odpravljanja vsakršne pravne
države, avtonomije zakonodajne, sodne in izvršne oblasti, kjer lahko stečejo politi-
čni procesi brez vsakršnih zastojev.
Solevičeva insceniranja političnih dogodkov so gotovo eden najbolj nazornih ele-
mentov konteksta ljubljanskega procesa, ker razkrivajo taktiko in strategijo politi-
čnega insceniranja družbenih, političnih in sodnih procesov. Vendar je v tem fun-
damentalizmu neka samouničevalnost, ki se kaže v nezadovoljstvu gibanja z vsem
doseženim. Ravno v tistih delih držMve, kjer se je demonstrativno uveljavilo, kjer
je z največjim hrupom zrušilo svetilnike stare pohtične oblasti, se mu zdijo lastni
rezultati ničevi zaradi fine mreže stare hierarhije ne le na lokalni ra vni, ki se je zlahka
prilagodila velikemu preobratu h globalnemu egalitarizmu teh področij. Zato se
mora gibanje spopasti z »notranjim nasprotnikom« na že zasedenih področjih, či-
sto v stalinističnem smislu, da je najhujši nasprotnik prav notranji. To v stilisti-
čnem pogledu pomeni privzemanje militarističnih izrazov, ki dramatizirajo ogrože-
nost lastnega tabora, da je mogoče nato čimbolj neusmiljeno intervenirati. Že z izbiro
14
besednjaka se s tem ustvarja permanentno izjemno stanje, ki zahteva posebno
budnost, nezaupljivost in neusmiljenost, drugače misleči je lahko le še sovražnik,
politično odločanje le spopad in eliminiranje, pogovor le še ukazovanje in spreje-
manje ukazov,
V Sloveniji, ki jo gibanje napada verbalno, in s tem pripravlja uvod v realni scena-
rij, je za pojasnitev ljubljanskega procesa najpomembnejša odločnost demokrati-
čnih institucij, zlasti republiške skupščine, da razjasni vse podrobnosti tega proce-
sa in s tem potrdi svojo suverenost. Napovedi reprezentantov gibanja, kimu pripa-
da Šolevič, merijo na odpravo vseh pomembnih elementov ustave iz leta 1974, na
unitaristično državno ureditev, v kateri bi bilo dovoljeno vsakršno izražanje volje,
le tiste ne, ki bi takšno uredite v označilo z n jenim pra vim imenom. V tem smislu je
ljubljanski proces in njegovo osvetljevanje detektor demokratičnih družbenih in
političnih procesov in njihove prihodnosti.
Leo Šešerko
Ljubljana, April, 1989
15
Predgovor
k računalniški analizi »napadov na JLA«
Drugačnost, altemativnost - kot smo ga popularno imenovali - mladinskega
novinarstva je bila prepoznavna po razbijanju tabujev. Šlo je za celo vrsto
prepovedanih tem, ki so druga za drugo ugledale novinarsko luč sveta v
mladinskih glasilih (Radio Študent, Mladina, Tribuna, Tribuna, Katedra ...).
Razkrivanju napak ekonomske politike, uzurpacije in monopolnosti politične
oblasti, kadrovske samovolje, kršenja človekovih pravic, puhlosti ideoloških
partijskih obrazcev, represivnosti političnega režima se je v začetku osemdesetih
let pridružila kritika jugoslovanskega obrambnega sistema in vloge JLA v njem.
Obrambo svobode tovrstnega novinarskega početja s strani mladinske
organizacije moremo razvrstiti vsaj v tri faze. Te tri faze na specifičen način
ponazarjajo tudi razvoj ZSMS.
L Na začetku je vsaki kritični temi o obrambnem sistemu grozil sodni pregon z
zaplembo (še več: leta 1983je bila celo prepovedana konferenca RKZSMS s
temo: Podružbljanje SLO in DS). Logično je torej bilo, da se je obramba takšnih
tekstov skoncentriniJa okoli svobode mišljenja in novinarskega pisanja.
Večinoma so ti teksii temeljili na realnih dogodkih, zato je bilo toliko bolj
l0):ičn0 izhodišče, k i je zahtevalo enakopravno obravnavanje vseh družbenih
tem, ki so bile predmet novinarske obdelave. Tipičen primer prepovedi
kritičnega pisanja o realnem dogodku so bile težave z Mladino (maj 84), ko je ta
pisala o taJcratni vojaški paradi v Beogradu.
IL Sčasoma sta si mladinski tisk in radio ter mladinska organizacija okrepila
položaj do te mere, da je ZSMS skupaj z npr Mladino smela lansirati določene
predloge za spremembo obrambnega sistema.
Afere ter pomanjkljivosti JLA in drugega sistema splošne ljudske obrambe
postanejo izhodišča za politizacijo problema. Nič več se mladinska politika in
novinarstvo ne zadovoljujeta s tem, da sta jo odnesla brez večjih žrtev (zaplemb,
kadrovskih sprememb), temveč na objavljeni kritiki gradita politični program in
si nastavljata cilje.
17
Za fenomen politične obdelave sklepa krškega kongresa ZSMS (1986) o
civilnem služenju vojaškega roka, je značilno marsikaj: ekspresna naglica, s
katero je prešel vse politične nivoje v Jugoslaviji - vključno s predsedstvom
SFRJ; da je bilo kljub formalni neuspešnosti pobude kmalu odpravljeno
večkratno kaznovanje odklanjanja orožja; leta 1988je predsedstvo SFRJ postalo
nosilec dezinficirane oblike enake pobude... Za nas pa je pomembno, da
mladinska politika dosledno zagovarja to pobudo - ne glede na šikaniranje in
grožnje. Smo torej že v fazi, ko se ZSMS začenja obnašati politično - ko zna
vnovčiti svoj legalen sistemski status, ko oblikuje in zastopa lasten političen
program, neodvisen od konkurenčnih političnih silnic.
III. Tako smo prešli v fazo, v kateri nastane lep kos tekstov, ki so objavljeni v
pričujoči brošuri. Raziskava o napadih na JLA in drugi teksti so nastali po
naročilu mladinske organizacije.
Vprašanje, ki se sedaj upravičeno postavlja, je, ah iz pravkar omenjenega dejstva
razberemo razvoj ZSMS ah pa lahko tudi ta zbornik vržemo v koš skupaj z
dejavnostjo v »fazi argumentacije«.
Korak naprej je znaten: mladinska organizacija na ta način postaja ideološko
konkurenčna organizacija ZK. Mladinska organizacija namreč dokazuje, da za
njeno ideološko matrico obstoji znanstveno delovanje, ki more upravičiti njena
politična stališča in ravnanja.
Znanstvenost ideologije je bil dolga leta poglaviten argument komunistične
partije, danes pač tudi ta zbornik dokazuje, da je na tem področju že davno
doseženo simbolno ravnotežje. Trenutna težava je v tem, da to ne zadovoljuje
nikogaršnje ambicije več. Težko pričakujemo IV. fazo - spremembo
skupščinskega sistema, spremembo sestave skupščine, skupščinski nadzor nad
vojsko, da bo mogoče enakopravnost političnih govoric tudi vnovčiti.
Mojmir Ocvirk
18
Leo Šešerko
Vojaška protikultura
kot družbeni tabor
Fenomenologija vojaške socializacije
Raziskovanje razmerja med vojaškim in civilnim se ne more izteči v enostranskem
pripisovanju kultumosti civilncmu in temu ustrczajočemu odpisovanju te kultur-
nosti vojaškemu, ker takšna argumentacijska strategija postavlja vojaško zgolj v eno
samo perspektivo: perspektivo njegovega smotra, vojne kot nekega iraciondnega,
nelogičnega dogajanja. Vojaško, vse, kar je povezano s pripravami na vojno, lahko
še kako dobro shaja brez vojne. Pogosto so poudarjali, da so takšne priprave
namenjene samo ohranjanju miru. Ker se je z razvojem jedrskega orožja razmerje
med vojaškim, to je celotnim kompleksom priprav na morebitno vojno, in samo
vojno v osnovi spremenilo, stopa v ospredje tematika razmerja med vojaškim in
civilnim v obdobju miru. Vojaško mora vse bolj shajati brez vojne,ktT je v^hmlo^ja
naredila vojno za preveč tvegano, zlasti seveda jedrsko. Vojaško postaja s tem
predvsem element miru, ne pa element vojne, postaja element kulture, ne pa zgolj
element rušenja le-te. Vprašanje je torej, kakšno kulturo predstavlja vojaško, kakšni
so njegovi kulturološki mehanizmi in učinki?
To vprašanje je mogoče oblikovati tudi drugače: kako se vojaško integrira v družbo
in njen razvoj? Pa tudi kako vojaško sprejema družbeni razvoj glede na svoje
perspektive in težnje? Po vsem svetu je v zadnjih letih prihajalo do značilnega
fenomena, da so se že od nekdaj obstajajoče razlike, napetosti in zavračanja med
vojsko in drugimi deli sodobnih družb povečale in zaostrile. Medtem ko so v
preteklosti največ obstajale kol latentno nasprotje, prihaja v zadnjih letih do izrazitih
demonstracij protislovnosti in nezdružljivosti. In te napetosti niso posebnost kake
dežele niti skupine dežel, temveč se pojavljajo v različnih podobah in perspektivah
v vseh glavnih družbenih segmentih sodobnega sveta, v razvitih industrijskih
deželah na Zahodu, v deželah Vzhodne Evrope in deželah Tretjega sveta. Vprašanje,
ki ga je Wolfgang R. Vogt postavil deželi, za katero je to vprašanje precej manj
akutno kot marsikje drugje, t.j. Zvezni republiki Nemčiji, kjer poraz nacističnega
militarizma meče zgodovinsko senco na vsak poskus ponovnega oživljanja le-tega,
to vprašanje se zastavlja vsemu sodobnemu svetu: ali se vojaško tendenčno razvija
19
k »protikulturi« v sodobnih družbah?'
Napetost med civilnim in vojaškim se v razvitih industrijskih državah Zahodne
Evrope, Združenih držav Amerike in Japonske kaže kot zavestno distanciranje in
ločevanje vojaškega od družbenega razvoja, zlasti z zavestnim kultiviranjem in
ponovnim ideologiziranjem vojaško specifičnih, militarističnih vrednot in norm,
hkrati pa z zavestnim generalnim distanciranjem od prakse političnega pluralizma,
ne glede na posebnosti, v katerih se ta v teh deželah uveljavlja. To nasprotje se vse
bolj zaostruje v dvojnem smislu: vedno večje skupine javnosti silijo vojaštvo na rob
družbe, predstavniki in privrženci mirovnih gibanj v teh deželah ga prikazujejo kot
družbeni tujek in zgodovinski anahronizem, ki spada v že zdavnaj preživelo obdobje
družbenega razvoja. S svojim delovanjem, ki zajema vse večje družbene skupine
prebivalstva, uveljavljajo prepričanje, da so vojaška sila, atomska oborožitev,
vojaštvo in vojaški poklic v svoji današnji obliki ter funkciji glede na doseženo
stopnjo družbenega razvoja družbe disfunkcionalni in anahronistični. Vojaštvo oz,
njegovi politični in hierarhični predstavniki ter razlagalci pa se prav tako odzivajo
na te težnje po družbenem izoliranju z zavestnim in izrecnim distanciranjem ter
zavračanjem takšnih družbenih procesov in družbenih grupacij. S tem nastaja v
razvitih zahodnoevropskih družbah izrecna napetost med vojaškim in napredujoči-
mi deli družbe, ki se kaže v vrsti procesov v vojaških silah, ki niso le posamezni
spodrsljaji in slučajnosti, temveč po mišljenju Vogta pomenijo v svoji očitni
naravnanosti in protikultumi substanci zavestno in konsekventno prizadevanje
napredujočega re-ideologiziranja in enostranskega politiziranja vojaštva. Nastavki
tega samoizoliranja vojaštev od uveljavljajočega se kulturnega in političnega
pluralizma v zahodnih državah, ki ga ne prakticirajo le posamezni oficirski krogi in
generaliteta, temveč ga podpirajo tudi vplivne politične, tradicionalno in konservativno
usmerjene sile, vodijo v nevarnost postopnega getoiziranja vojaških sil in dolgoro-
čno k mentaliteti vojaštva kot posebnega družbenega tabora. Ta družbena napetost
vodi oborožene sile razvitih industrijskih držav v situacijo, da se znajdejo na
družbenem in političnem stranskem tiru in se zato oblikujejo kot posebna družbena
protikultura - deloma, ker so bile izrinjene, deloma, ker so to same želele in
podpirale.
Te težnje v zahodnih industrijskih deželah po aktualnosti še niso dosegle akutno
ogrožajočega stadija, vendar so prvi znaki za to, da v teh deželah zarisuje nastanek
militaristične protikulture, kije vzrok za skrb in zasluži pozornost. Vogt ne želi po
nepotrebnem dramatizirati, opozarja pa, kot nas uči zgodovina, še posebej nemška,
da lahko vojaške sile, ki so porinjene ob stran ah na rob družbe, postanejo moteči
element za njen nadaljnji demokratični razvoj. Tudi v okoliščinah industrijsko
razvitih dežel Zahodne Evrope, Združenih držav Amerike in Japonske bi bilo
problematično in lahkomiselno, če bi te prepoznavne in dokazljive družbeno in
politično izolacijske ter protikultume težnje in nastavke v vojskah spregledali ali jih
podcenjevali. Kajti v »totalnih« in relativno zaprtih institucijah, katerih tip uteleša
vojaštvo, se lahko v posebnih družbenih okoliščinah in kriznih situacijah zelo hitro
' Wolfgang R. Vogt, Militär als Gegenkultur?, Streitkräfte im Wandel der Gesellschaft
(I). Leske und Budrich, Opladen 1986, str. 7.
20
razvije neka neintendirana notranja dinamika, ki jo je zelo težko zaustaviti in spra-
viti píxi kontrolo.
Kritična javnost, ki zaobsega tudi dele samega vojaštva ter razume pomen prepre-
čitve političnega in kulturnega getoiziranja vojaškega, zagotavlja v razvitih indu-
strijskih deželah primat politike nad vojaškim, čeprav je celo sama legitimnost tega
primata (sicer redko) postavljena pod vprašaj.
Tudi politiki perestrojke v vzhodnoevropskih socialističnih deželah se zdi analiza
razmerja med civilnim in vojaškim vse prej kot samoumevna. Smisel perestrojke v
teh deželah je namreč prav vpeljava in uveljavitev političnega pluralizma poleg že
obstoječega kulturnega, socialnega in nacionalnega. Za obdobje pred perestrojko je
bila analiza razmerja med civilnim in vojaškim v teh deželah toliko enostavnejša,
ker je veljalo vojaško kot institucionalna paradigma civilnemu. Splošna značilnost
socialističnih družb je bila, da so iz začetnih obdobij »vojnega komunizma« - ki pa
ni nobena posebnost socializma ali komunizma »na sebi«, temveč je splošna
značilnost vojnih in vojnam podobnih situacij - prešle na družbene stopnje sociali-
zma, ki so ga označevale specifike vojaške strategije ali koncepcija vojnega tabora,
ki se pripravlja na pohod, ali takšnega, ki utegne biti vsak trenutek sam izpostavljen
tujemu vojaškemu posegu. Tragičnost te situacije še podkrepljuje okoliščina, da se
je ta domneva na začetku druge svetovne vojne potrdila.
V teh deželah zato ni prišlo do značilne napetosti med družbenim tradicionalizmom
v oboroženih silah in ostalo družbo zaradi izolacije, kar je veljalo na Zahodu, temveč
obratno zaradi integracije socialističnih družb v lastne vojaške razvojne koncepcije.
Odsotnost političnega pluralizma, ki je tako značilna za vse vojaško, je sicer
omogočala vojaško pristojnost vzhodnih socialističnih družb, ne pa tudi njihove
tehnološke, družbene in politične pristojnosti. Vojaštvo je stalo v teh deželah v
središču družbenega dogajanja in pregnalo na družbeni rob vse družbene skupine in
težnje, ki so uveljavljale poskuse mirovnih prizadevanj, politično medijska funkcija
mirovnega gibanja pa je povsem prešla v roke samega vojaško-političnega vrha,
zato jo je nasprotna stran dolga leta ocenjevala kot »public-relations-trick« (zvijača
z javnostjo).
Vojaška paradigmatičnost družbenega organiziranja je v socialističnih vzhodnoev-
ropskih deželah postopno postajala očitna ovira družbenega razvoja za družbeno
gonilne sile v teh deželah. Prepričanje, ki se je pričelo uveljavljati s perestrojko,
zadeva samo jedro razmerja med civilnim in vojaškim kot kulturnima modeloma
družbenega razvoja. Tu torej ni šlo samo za to, kar so zlasti poudaijala mirovna
gibanja na Zahodu v odnosu do vojaškega v lastnih družbah, daje vojaško glede na
civilno strukturno in zgodovinsko disfunkcionalno in anahronističnoperse, temveč
daje anahronistično in disfunkcionalno za celotno družbeno življenje in vse njegove
institucije. Ce so se vojaški razlagalci in predstavniki na Zahodu odzvali tako, da so
se distancirali in izolirali od mirovnih teženj in pobud ter ob njih oblikovali svojo
družbeno strategijo v odnosu do lastne družbe, so se v vzhodnoevropskih socialisti-
čnih deželah morali soočati s samim globalnim političnim razvojem lastne družbe
kot mejo svojega razvoja in uveljavitve. Recimo z okoliščino, da tehnološke
inovacije, ki so jih sprožale vojaške raziskave in vojaška industrija, niso našle poti
__		21
v siceršnjo industrijsko proizvodnjo, ker jim tega ni omogočila ne pristojnost te
industrije niti potencialna hipoteka vojaške skrivnosti, ki jo razkriva množični
industrijski izdelek.
S tem je tudi v vzhodnoevropskih socialističnih deželah naslajala latentna napetost
med vojaško naprednimi družbenimi krogi, raziskavami in vojaško industrijo in
drugimi družbenimi segmenti, ki so sicer prevzemali vojaški model delovanja,
hkrati pa so prevzeli tudi vso njegovo nefunkcionalnost in anahronističnost, ki seje
tako uveljavljala ločeno od njega in poleg njega kot odsotnost družbenega in
političnega pluralizma.
Tu se ni izoliralo in enostransko politiziralo vojaštvo v svoji samopercepciji, saj je
moralo glede na svoje funkcije vsaj v vojaškem pogledu ohranjati kozmopolitskost,
temveč vsa družba, katere paradigmatični model je bilo.
Pri tem je bil značaj vojaštva v Sovjetski zvezi bistveno drugačen kot v drugih
socialističnih deželah, saj je bilo model institucionalne organizacije lastne družbe,
»vojskujočega se socializma«, kot tudi model vojaške organizacije, po katerem so
se ravnale tako armade kot tudi družbe iz drugih vzhodnoevropskih socialističnih
dežel. Omejitve političnega pluralizma so samoumevno izhajale iz koncepta skla-
dnosti, enovitosti institucionalizacije sovjetske armade, komunistične partije in
družbe. Medtem ko je bila v zahodnoevropskih industrijsko razvitih deželah
problematična izolacija vojaškega od civilnega in njegova ločenost od siceršnjega
družbenega ter političnega razvoja kot latentna grožnja za politični pluralizem, do
takšne ločitve v Sovjetski zvezi ni moglo priti, zato je vojaško zgolj kot kakšna
armadna skupina stopalo v razmerje s komunistično stranko kot drugo takšno
skupino in s civilnim prebivalstvom, gospodarskimi, socialnimi, kulturnimi in
drugimi institucijami kot tretjo. Ker je bila vsaka od njih institucionalno organizi-
rana po modelu vojaške organizacije, vojaštvo samo ni moglo doseči svoje avtono-
mije in »čiste kulture«. Prav tako kot drugi družbeni in politični segmenti je bilo
predmet stalinističnih čistk in je celo en njegov del sodeloval pri aretaciji Beri je, ki
je poosebljal vojaško institucionalizacijo celotnega družbenega razvoja.
Institucionalna omninavzočnost vojaškega je zato hkrati preprečevala njegovo
izločitev v političnem, nasprotno pa v kulturnem, socialnem in nacionalnem smislu.
Svojo istovetnost je vojaško v vzhodnoevropskih socialističnih deželah oblikovalo
in ohranjalo onkraj svoje institucionalnosti, katere posebnost je izgubilo prav zaradi
njegove družbeno organizacijske paradigmatičnosti, s tem pa tudi onkraj svoje
legalne organizacije, v kulturnih, socialnih in nacionalnih modelih delovanja, ki pa
niso mogli niti niso smeli dobiti statusa legalnosti. S tem se nakazujejo strukturni
nastavki nekega samoizoliranja vojaštva v socialističnih deželah, ki ni samoizolira-
nje v institucionalnem smislu, temveč izrecno v kulturnem, socialnem in nacional-
nem smislu in pomeni notranje getoiziranje kulturnih, socialnih in nacionalnih
elementov enega od drugih.
Ne postavlja se vprašanje, ali se bo vojaštvo znašlo na stranskem tiru političnega in
družbenega razvoja in ali se bo oblikovalo kot posebna politična protikultura,
temveč ali bo lahko legaliziralo svoje kulturološke funkcije, ne da bi getoiziralo
posamezne socialne in nacionalne segmente družbe. Legalizirati te vzorce pa
22
pomeni dati jim kot pluralističnim kulturnim vzorcem priznani status, legalnost in
legitimnost. Ce se politični in hierarhični predstavniki in razlagalci vojaštva v
vzhodnoevropskih državah odzovejo na družbeni in kulturni pluralizem tako, da
izolirajo njegove posamezne segmente, da zavračajo posamezne socialne in kultur-
ne segmente ter preferirajo drugim, prihaja do enostranskega inkulturiranja vojaštva
in do njegovega postopnega celotnega getoiziranja. Zastopanost posameznih soci-
alnih, kulturnih in nacionalnih skupin v vojaštvih posameznih držav, njihova
različna vertikalna mobilnost oz. možnost, da sistem institucionalnega napredova-
nja selektivno izloča posamezne kulturne, socialne in nacionalne skupine, vodi v
družbene napetosti, v katerih se v teh državah vojaštvo tendenčno oblikuje kot
posebna družbena protikultura.
Poleg izjecnega zavračanja takšne segregacijske prakse, ki se s temi protikultumimi
težnjami v vojaštvih vzhodnoevropskih socialističnih dežel spopada s ponovnim
kultiviranjem kulturnega in pohtičnega pluralizma in je dobilo značilen izraz v
političnem gibanju perestrojke, katerega uspeh ali neuspeh bo odločilnega pomena
tudi za kulturološko perspektivo vojaštev v teh deželah, paje tudi neko tradicionalno,
»nepolitično« nasprotovanje segregaciji, ki je značilno za vse vzhodnoevropske
socialistične družbe. Velike socialne skupine, kijih segregacija prizadene, zmanjšajo
produktivnost dela in tako nemo, nepolitično, odgovorijo na svojo prizadetost.
Vojaško organizirane institucije, naj so same vojaške organizacije ali ne, odgovorijo
na to z izrednimi sankcijami, povečano hierarhično kontrolo, sistemi nagrad in
kazni, vendar morajo navsezadnje priznati, da je produktivnost dela tudi neki
kulturni moment. S tem pa nenadoma odkrijejo moralno opravičilo za svoje
kultumo-segregacijsko ravnanje. S tem je ustvarjen sklenjen krog vojaškega,
kulturnega in političnega getoiziranja, ki zagotavlja v teh deželah premoč vojaškega
nad političnim, pravo nasprotje od deklariranega, neki začaran krog, ki zavira
družbeni in industrijski razvoj teh dežel in iz katerega je zelo težko najti pot v izrecen
kulturni in politični pluralizem.
Najdlje je izvedena razlika in nasprotje med vojaškim in civilnim v deželah Tretjega
sveta. Tu dobiva to razmerje, katerega dramatičnost je v latentni obliki opazna
povsod v industrijsko razvitem svetu, na Vzhodu in Zahodu, svoje tragične podobe.
Celo sama hipoteza, ali se vojaško tendenčno razvija v protikulturo sodobnih družb,
postaja vprašljiva. Gotovo ni civilno, »družba«, nekaj povsem drugega in neod-
visnega od »vojaškega«. Kakor civilna družba so tudi vojaški sistemi s svojimi
potenciali, nastavki in težnjami kompleksni, a ne homogeni. Vsebujejo vselej tudi
protislovne družbene sile in napore, nasprotujoči si razvoj, in s tem konflikte, ki
pričajo o pluralnosti v obojih. Zoperstavljanje civilnega in vojaškega, če ni izpeljano
v družbeni kompleksnosti v sodobnem svetu, v tej svoji splošni formi samo uteleša
neko svojevrstno pojmovanje tega razmerja, namreč prav getoizirano in izolirano
gledanje vojaškega na civilno in družbeno kot na nekaj, kar je zunaj in onstran njega
ali pa tudi, kar naj bo ali kar mora biti takšno.
Vprašanje o vojaštvu kot protikulturi v deželah Tretjega sveta pa ima svojo
specifičnost zaradi politično-ideološke in simbolične funkcije oz, zgodovinskega
mesta, ki v teh deželah pripada vojaškemu. V praktično vseh deželah Tretjega sveta
hoče vojaško simbolično utelešati napredek teh dežel k nacionalni samostojnosti,
23
neodvisnosti in s tenì k družbenemu, kulturnemu, političnemu in industrijskemu
razvoju. Vzrok za to hipertrofiranost legitimnosti vojaškega v teh deželah je
okoliščina, da so v obdobju odvisnosti v njih obstajale mnoge socialne, kulturne in
nacionalne institucije, ki bistveno nespremenjeno obstajajo še naprej, tudi po
osvoboditvi in razglasitvi neodvisnosti. Vse te institucije ne participirajo pri politi-
čni in moralni avri, ki jo po razglasitvi neodvisnosti uživa vojaštvo.
Njemu tudi pripada integrativna funkcija za celotno državo, ki je toliko pomembnejša,
kolikor je država kulturno in socialno diferencirana. V takšnih okoliščinah predsta-
vlja vojaštvo poleg državne uprave najbolj izrecni skupni in enotni socialni ter
kulturni segment, takoj ko se oblikuje kot neka posebna kultura in ni več le
kultumonespecifična institucija. Takšnih, resnično dnižbeno in politično nespecifi-
čno delujočih institucij pa ni.
K temu še spada, da je večina dežel Tretjega sveta industrijsko nerazvitih, deloma
zaradi zaostaUh tehnologij, in zlasti ker se politični in kulturni pluralizem v teh
deželah v političnem položaju kolonialne odvisnosti ni mogel docela razviti in
utrditi, saj bi takoj zašel v nasprotje in konflikt z odvisnostjo dežele. Zato v deželah
Tretjega sveta ne prihaja do tradicionalnega specifičnega kulturnega zaostajanja
vojaštev za splošnim dnižbenim in političnim razvojem, ki je značilno za indu-
strijsko razvite zahodne države, saj tehnološki razvoj celóme obrambne tehnologije
zahteva prav vključevanje vojaštva teh dežel v industrijski in tehnološki razvoj
najbolj razvitih dežel. Ce torej v teh deželah prihaja do značilnega fenomena
odtujevanja vojaštva od siceršnjega družbenega in kulturnega razvoja, potem to
odtujevanje nima tako jasnega in enoznačnega značaja zaostajanja za ostalim
razvojem družbe in njegovega političnega in kulturnega pluralizma. To pa pomeni,
da je tudi vzpostavljanje primata politike, civilnega, nad vojaškim v teh deželah
težavnejše in povezano z nestabilnostjo celomih legitimacijskih družbenih mehani-
zmov.
Da bi v teh deželah raziskali fenomen oblikovanja vojaštva kot protikulture, je
najprej pomembno raziskati oblikovanje njihove kulture same. Te dežele ne živijo
in niso živele v kulturnem vakuumu, vendar si njihove kulture težko pridobijo
legitimnost in se uveljavijo. Hkrati so v procesih izrazitega spreminjanja iz kmetij-
skih v industrijske dežele, kar pomeni, da posamezni načini agrarnega življenja in
njim pripadajoči socialni odnosi, kulturne vrednote in običaji hitro izgubljajo svojo
veljavo, svojo moralno, legalno in legitimno upravičenost. Hkrati pa ne nastaja
družbeni milje, socialni odnosi, tehnološka povezava, način življenja, ki bi omogo-
čali legitimen prevzem nekega univerzalnega sodobnega načina življenja in temu
primerne kulture.
Kulturno situacijo dežel Tretjega sveta označuje permanentna segmentiranost
družbeno prevladujočih vrednot, norm in načinov življenja, ki bi jo bilo mogoče
označiti tudi kot izrecno neusklajenost njihovih kulturnih in socialnih elementov.
To pomeni, da se težko uveljavi neka razvita kultura posamezne dežele Tretjega
sveta, ne le zaradi njihove kulturne, socialne in nacionalne raznolikosti, temveč ker
razvijajočih se kulturnih vrednot, norm in načinov življenja ni mogoče uskladiti z
življenjskimi situacijami, življenjskim svetom velike večine ljudi v teh deželah.
Neistočasnost kulturnih vrednot, norm in načinov ravnanja omogoča, da v teh
24
deželah vojaštvo, njegove vrednote, norme in načini ravnanja, tendenčno veljajo za
neko posebno kulturo, ki se jasno razlikuje od glavnih družbenih in političnih
vrednot in ki jasno prihaja v nasprotje in konflikt z njimi. Vojaška protikultura se v
takšni situaciji izoblikuje kot neki socialni svet zase, ki se v pluralistično organizi-
rani družbi zavestno, jasno distancira in razlikuje pri ohranjanju svoje identitete od
sicer veljavnih in kulturacijskih načel in teženj, da bi si organizirala svoje intelek-
tualno življenje v skladu s predstavami o svojih funkcijah in tradicijah v nasprotju
z družbenim razvojem. Prepričana je o tem, da je edina zmožna spraviti svoje
vrednote, norme in načine ravnanja v sklad s svojo življenjsko situacijo in situacijo
svoje dežele. Protikultura je najprej zaradi značilne vzvišenosti nad raznolikostjo,
neistočasnostjo in iluzorično navezanostjo drugih kulturnih orientacij na praktične
načine življenja, predvsem pa v svojem zaničevanju njihovega medsebojnega
kulturnega pluralizma.
Militaristična kultura v deželah Tretjega sveta je torej šele zares neka kultura in
ideologija sui-generis. V industrijskih deželah na Zahodu je to tradicionalna getoi-
zirana kultura, ki jo je mogoče razumeti kot protiutež kulturne in moralnopohtične
degeneracije sodobnega sveta in je kot taka že definirana s tem svojim nasprotjem.
V socialističnih deželah Vzhodne Evrope je to stilizirano kultiviranje edino prave še
ohranjene tradicionalne, »zdrave« ljudske kulture enega samega kulturnega, soci-
alnega ali nacionalnega družbenega segmenta, ki seveda obstaja zgolj mitsko in kot
ideološka fatamorgana. V deželah Tretjega sveta pa militaristična kultura ni kultura
kakega geta, dvignjena je nad vse kulturne posebnosti lastne dežele in kulturne
težnje v ostalem svetu, moč njene utemeljitve je na njenem fundamentalizmu,
sovpadanju njenega koncepta legitimnosti, legalnosti in moralnosti. Socializacija v
vojaštvih dežel Tretjega sveta se zato najbolj približuje permanentnemu kultiviranju
in ideologiziranju institucije, razosebljenosti, nadjaza, velikega Drugega, kolektiva,
medtem ko v ostalem svetu še vedno prevladuje militaristična socializacija, ki je
razpoznavna po nekem idealnem tipu zdravega, neokrnjenega, klenega individu¿-
nega prototipa.
Semantično stanje permanentne usodne ogroženosti
Povsod v svetuje za vojaštvo značilno permanentno kultiviranje lastne identitete, in
sicer ideologizirajoče samodojemanje kot »otoka dostojnosti in čistosti v moralno
propadajočem svetu«. Ce paje v vojaških silah že kaj narobe, potem so to samo še
ne-onemogočeni vplivi tega okolja. Nadalje spada k permanentni osrednji vrednoti
razosebljanje, in sicer v hierarhičnih razmerjih, zato je ta vrednota dosežena s
podreditvijo višji avtoriteti. To pomeni, da je vsako podrejanje potencialno nagrajeno,
konvergentno ravnanje pa izolirano. S tem se reproducira institucija, ki konsekven-
tno izloča in disciplinira nepriljubljene in preferira razosebljene člane, to je tiste, ki
se odpovedujejo prizadevanju, da bi ohranili avtonomnost svoje osebnosti. S tem so
normirani protikultumi načini odzivanja, vrednote in norme, kajti inovativnost
postane za institucijo problematična, zato jo je ta pripravljena sprejemati le od druge
protikultume institucije. S tem pa se vzjxìstavlja tveganje, da si vojaštvo kot »totalna
institucija«, se pravi institucija, ki konec koncev teži k izključitvi tveganja, priza-
deva za izključitev tveganja ne le v lastnih vrstah, temveč tudi v družbi, zato se
distancira in izolira od družbenega pluralizma in demokratičnih teženj, ki jih dojema
25
kot agresivni del tujega zunanjega sveta. To aktivira notranjo dinamiko oboroženih
sil, ki v svojih najbolj mihtantnih težnjah lahko seže celo do nasilnega napadanja in
spreminjanja družbenih pogojev in situacij, osebnosti in institucij, programov in
konceptov, ki so jih dojele kot protislovne za svojo lastno protikulturo in interni
»življenjski svet«.
V industrijsko razvitih deželah Zahoda je Vogt opredelil prepoznavanje teh protikul-
turnih teženj predvsem s kritično analizo odločujočih izjav političnih in vojaških
predstavnikov in »mnenjskih voditeljev« v oboroženih silah kakor tudi z analizo
neizpeljanih, pripravljenih ali predvidenih (političnih) odločitev in ukrepov. Iz
takšnih koščkov je mogoče ustvariti mozaično podobo, ki odgovarja na ključno
vprašanje o temeljnih tokovih in razvojnih težnjah v vojaštvu, in to kljub težavnemu
sestavljanju celóme podobe. Za socialistične vzhodnoevropske dežele je mogoče
takšne globalne težnje rekonstruirati na podlagi izjav političnih in vojaških predsta-
vnikov in seveda »mnenjskih voditeljev«, pa tudi po indikacijah o mehanizmih
delovanja vzporednih institucij, komunističnih strank, sindikatov, gospodarskih,
izobraževalnih in drugih organizacij, kako in s kakšno natančnostjo prevzemajo in
izvajajo v svojem praktičnem načinu delovanja institucionalno paradigmo vojaštva.
Perestrojka v tej jxîrspektivi pomeni jasen poskus ločitve institucionalnega modela
vojske od drugih organizacijskih modelov in poskus uvajanja političnega pluralizma
ter inovativnega prostora.
Militarizacija vseh glavnih družbenih institucij v prvem obdobju socializma, njiho-
ve organizacijske strukture in medsebojne povezanosti, je vzela vojaštvu v teh
deželah njegovo avtonomijo in paradoksalno povzročila situacijo, v kateri so se
protikultume težnje v vojaštvu težje uveljavile in bile hkrati same pod drobnogle-
dom in udarom institucij, ki so med seboj konkurirale, zlasti komunističnih partij.
Pač pa se je sovjetsko vojaštvo potrdilo v svojih intervencijah proti zunanjim
družbenim in političnim manifestacijam porajajočega se pluralizma na Madžar-
skem, v Vzhodni Nemčiji in v Češkoslovaški. Politični in družbeni procesi, proti
katerim je sovjetsko vojaštvo interveniralo v teh deželah, so potrdili njegovo
samodojemanje in njegovo legitimnost, daje potrdilo samo sebe kot vojaški tabor
politične in moralne čistosti v »moralno (in politično) propadajočem svetu«. Prva
takšna politična in moralna samopotrditev pa je bila že prva velika vojaška
intervencija v Kronštatu.
Oblikovanje protikultumih teženj v vojaštvih dežel Tretjega sveta se kljub svoji
izrecni demonstrativnosti in intenzivnosti v bistvu ne razlikuje od protikultumih
teženj v indusü-ijsko razvitem svetu. Zanje je priprava na vojno nekaj, kar je prej ali
slej neizogibno, čeprav je ta čas še začasno odložena. Vsakršno poudaijanje
miroljubne perspektive in možnosti družbenega razvoja brez vojaške intervencije je
v perspektivi te mentalitete in ideologije dojeto kot zavajajoče in kot sovražna
aktivnost. Zato je za militaristično navdahnjeno strategijo mišljenja značilno preva-
janje posameznih terminov, ki označujejo družbene in kulturne procese v mirnodob-
nem času, v kategorije, ki veljajo v času vojaškega spopada. Na semantični ravni je
s tem ustvarjeno permanentno vojno stanje, zato so za militaristično ideologijo
uporabne in primeme samo tiste in takšne formulacije in kategorije, ki stilistično
ustvarjajo vzdušje vojaškega spopada. Vsa družbena razmerja in procesi so
26
preinterprctirani kot relacije zavezništva ali sovražnosti iz perspektive zasledova-
nega in preganjanega vojaškega tabora, kar daje militarističnemu jeziku verbalni
pečat latentne shizofrenične terminologije, ki je variirana s poudaijenimi odlomki
terminološke agresivnosti. Tako so na primer že zgolj izrazi nestrinjanja prevedeni
in рге1п1ефге11гап1 kot napadi. Ta izredna omejitev in skrčenje verbalne toleranmo-
sti je značilna za militaristične težnje v vseh vojaštvih, tako v industrijsko razvitih
deželah, v vzhodnih socialističnih deželah in v Tretjem svetu.
Ključno funkcijo v tem militarizirajočem argumentiranju ima napovedovanje apo-
kalipse, hkrati pa sklicevanje nanjo. Glede na situacije je ta inteфretirana zgolj
tehnično, kot »resnični dogodek«, ko vse skupaj ne bo več le manever, najbolj
apostrofirano pa kot »sodni dan«, edini dan, za katerega se je treba pripravljati.
Najbolj drastična semantična situacija v tem načinu рге1п1ефге11гапја sveta in
medčloveških razmerij paje tista, ki postopa, kakor da se apokalipsa pravkar dogaja
ali da seje celo že pred časom zgodila, ker zahteva in poziva k najbolj ekstremnemu
ravnanju in človeškemu ukrepanju. To so zahteve po eksemplaričnem ravnanju,
vzvišenem nad vsakršnim običajnim, vsakodnevnim, rutinskim ukrepanjem, kakršni
so demokratični družbeni procesi. Pripravljanje na usodno situacijo za vselej že
vnaprej privede do tega, da militaristične strategije semantičnega sklepanja s smisli,
ki jih projicirajo v družbene pojave, ustvarjajo vzdušje permanentnega stanja »resne
situacije«, »usodne ogroženosti«, ki zahteva enako permanentno nepopustljivo
»skupnost v sili, usodi in boju«. To je duhovnaklima, v kateri so institucionalne meje
suspendirane, kajti kot takšna skupnost lahko obstaja najprej del vojaštva ali
vojaštvo v celoti, toda resnost in usodnost situacije zahteva še več, prav tako
permanentno in nepopustljivo »skupnost v sili, usodi in boju« vse družbe, kar
ix)meni takojšnjo odpoved vsem tistim družbenim razmerjem in vrednotam, ki
takšni funkcionalni integraciji družbe stojijo na poti.
V	tej perspektivi je vojaški poklic nekaj posebnega, ni poklic kot drugi. Predvsem
ni poklic, ki bi stregel takšnim ali drugačnim človeškim potrebam z vsemi njihovimi
muhami in banalnostmi, temveč je poklic na klic »usode«, ki za razliko od teh potreb
in njihovega obojestranskega doživljanja tako v njihovem izkazovanju kot v
njihovem zadovoljevanju izkazuje neko samosmiselnost, ki jo je seveda takoj
mogoče preinteфretirati kot samoljubnost, kot degenerirani egoizem ali humani-
zem. Nasprotno pa je vojaški poklic v militaristični рге1п1ефге1ас1ј1 dosledno
posvečen samožrtvovanju v boju, v boju do smrti ali do ubijanja. Ta nepopustljivost
in nekorumpiranost vojaka poplemeniti in moralno vzdiguje njegov poklic nad vse
druge poklice v druzÑ in s tem nad vso družbo. Ta militaristična percepcija
vzvišenosti vojaškega poklica nosi s seboj semantično, inteфretativno devalvacijo
vseh drugih poklicev, ki vsi skupaj seveda predstavljajo celoto družbenih institucij
in njihov pluralizem. Vsi ti nevojaški poklici sami po sebi še niso dojeti kot
drugorazredni, toda v militaristični perspektivi in inkulturaciji veljajo le toliko,
kolikor se lahko poplemenitijo, se pravi postavijo v službo najbolj koreniti nalogi,
pripravi za »usodni dogodek«, na največji izziv.
V	pojmovanju vzvišenosti in plemenitosti vojaškega poklica, ki se radikalno loči od
vseh drugih poklicev, je v dvojnem smislu zaobseženo semantično izpostavljanje
poslušnosti in ukazovanja: najprej v samem vojaštvu, kjer nadrejeni predstavlja
27
vnaprejšnjo navzočnost usode, po svojem kulturnem pomenu pa tudi za družbo,
katere poklicni in siceršnji pluralizem predstavlja potencialno oviro pri kultiviranju
skupnostnega življenja. S tem je postavljen v ospredje kriterij »vojaške primernosti«
poklicne in institucionalne pluralnosti, kije v najbolj latentni obliki zastavljen kot
problem socialnih in političnih obrobnih kultur, ki da jih je treba iz dolgoročnih
vojaških interesov »integrirati« v družbo, v najbolj ekstremni obliki pa kot poskus
integracije celotne družbe v vojaško službo.
Pri tem pa je za vojaško protikulturo družbena dinamika in politični pluralizem vir
nezaupanja in nelagodja, zato ne glede na družbene okoliščine, razvitost dežele in
posebnosti njene politične kulture militanten del vojaštva postavlja zahteve po
»močni državi« in »močnem političnem vodstvu«. V industrijsko razvitih deželah
na Zahodu se to nelagodje izraža predvsem v političnih nastopih v podporo tistim
političnim usmeritvam, strankam in programom, ki tudi same razglašajo intenzivnejšo
politično in družbeno integracijo ter diferenciacijo od odstopajočih političnih in
kulturnih praks. Lahko so to politični nastopi v korist uspeha na volitvah.
Toda poseg v volilnem boju, ki ni le volilna in politična demonstracija posameznih
neodvisnih in neorganiziranih vojaških osebnosti, že asociira politične aspiracije
vojaštva prav v njihovi najbolj militantni obliki. S tem se seveda dejansko ukinja
diferenciranost in različna poUtična naravnanost vojaštva, njegovih različnih
segmentov in struktur.
V vrsti zahodnoevropskih industrijskih držav je v povojnem obdobju prišlo do
militantnih vojaških zahtev po »močni državi«: v Italiji ob razkritju tajne lože P 2,
v Španiji ob poskusu zavzetja parlamenta, v mnogih dnigih pa z javnimi nastopi, v
katerih je bil pluralizem v dilavi in družbi рге1п1ефге11гап kot problematičen in kot
znak družbenega razkroja. K temu spada inteфretacija različnih kulturnih fenome-
nov, ki so v perspektivi vojaške protikulture v teh deželah vredni obžalovanja in
obsodbe: »pomehkuženje mladine«, njeno »zapadanje v potrošništvo« in njeno
preferiranje prostega časa. Zlasti paje v ospredju militaristične kritike to, kar je v njej
poimenovano kot »izgubljanje smisla za skupno dobro«, za »osebno samo-
odpovedovanje« in »služenje skupnim ciljem«. Te kritike pa so se vendar gibale
skupaj z drugimi glavnimi tokovi družbene in poUtične misli v času po drugi
svetovni vojni, zato so bile zelo intenzivne v času »hladne vojne« v petdesetih in
zgodnjih šestdesetih letih, mnogo bolj blage so postale konec šestdesetih let in v
začetku sedemdesetih let, koje bila splošna intelektualna klima zanje bolj oddaljena
in nenaklonjena, ponovno pa se krepijo od sredine sedemdesetih let. Kot svoj
program za odpravo družbeno in politično nezadovoljivega globalnega družbenega
in političnega stanja militantni vojaški kritiki v zahodnih industrijsko razvitih
državah najprej odločno zavračajo integracijo oz. vključevanje oboroženih sil v
takšne družbene in politične procese razvoja civilne dnižbe, ki so zanje razkroje-
valni. Nasprotno, menijo, daje integracija družbe, civilnega in vojaškega, mogoča
takrat, ko bo globalni razvoj civilne družbe bližje oboroženim silam in se bo
dolgoročno podredil ne samim oboroženim silam, ampak pripravam in zahtevam
prihodnje vojne. Tako kljub vsemu političnemu in družbenemu pluralizmu v teh
deželah ostajajo vojaško tradicionalistične težnje, po Vogtovem prepričanju zlasti
pri višjih oficirjih, ki si prizadevajo za restavriranjem tradicionalnih družbenih
konceptov in vojaškega pojmovanja družbenega razvoja.
28
Vojaška protikultura na industrijsko razvitem Zahodu si v svojih koncepcijah po
integriranju golobalnega družbenega razvoja v vojaško strategijo prizadeva prav za
tisto, iz česar je v vzhodnoevropskih socialističnih deželah lahko že vseskozi
izhajala kot iz izvršenega dejstva. Vendar je morala ugotavljati, da institucionalna
integracija družbe v vojaško strategijo ni zadoščala, da bi ne prihajalo v osnovi do
prav istih družbenih procesov, katerih »degenerativni« značaj so obžalovali milita-
ristični mnenjski v(^itelji na Zahodu: »pomehkuženje mladine«, »zapadanje v
potrošništvo« in »zlorabljanje prostega časa«. Toda te v perspektivi vojaške proti-
kulture neugodne težnje pri mladini in v družbenem razvoju sploh so v socialističnih
deželah veliko prej zaostreno označene kot vpliv iz tujine, torej nekaj, kar je v korist
sovražniku, in kot takšne tudi ne samo inkriminirane kot na Zahodu, temveč tudi
izrecno kriminalizirane. Toda če je že uspela njihova kriminalizacija, represivni
postopki niso delovali kot strašilen vzor za celotni globalni družbeni in politični
razvoj, tudi za tisti ne, ki se imenuje perestrojka, kajti preprečevanje družbenega in
političnega pluralizma se je v dolgem obdobju razvoja socialističnih vzhodnoev-
ropskih dežel izkaz^o preveč zaviralno za družbeni, industrijski, kulturni, znanstveni
in politični razvoj, da bi lahko bila trajna militariziranost teh družb nevprašljiva.
Prav »močna država« in »močno politično vodstvo«, kakršna vojaška protikultura
povsod po svetu zahteva, sta v procesu perestrojke uporabila to svojo moč proti volji
in aspiracijam te protikulture same. To je bilo potrebno in neizogibno, če se
vzhodnoevropske socialistične družbe hočejo izviti iz primeža družbene in kulturne
neinovativnosti in nizke delovne produktivnosti, ki je rezultat militariziranja glavnih
družbenih institucij v teh deželah. Vsaka tehnična in organizacijska sprememba v
takšnem družbenem okolju zahteva preverjanje na praktično vseh višjih ravneh,
lahko jo izpeljejo šele takrat, ko jo pri njih preverijo in potrdijo, kar naredi vse
tehnične in organizacijske postopke za renitentne, težko spremenljive. S tem paje
povezan še odpor na nižjih institucionalnih ravneh, kjer je posameznim članom,
delavcem in resničnim izvajalcem družbenih, tehničnih in organizacijskih sprememb
odvzeta vsakršna odločujoča odgovornost, zato odločitev za spremembe ali rutinsko
delo ne jemljejo za svoje lastne. Institucionalna okornost, značilna za vse vojaške in
paramilitaristične institucije, ki ni nujno destruktivna za same vojaške operacije, se
pri drugih družbenih institucijah neizogibno spremeni v dušenje družine inova-
tivnosti in produktivnosti. To je bil globji družbeni in politični razlog za perestrojko
in za neuspeh vojaške protikulture v vzhodnih socialističnih državah.
Glavne smeri in predmeti kritike s pozicij vojaške protikulture se v deželah Tretjega
sveta ne razlikujejo od tistih drugod po svetu. Tudi v teh deželah sta glavni vir
nelagodja in nezaupanja družbena dinamika in politični pluralizem, ki veljata za
dokaz propada in dekadence celotne družbe. Toda socialni in kulturni elementi tega
propada niso predmet obtožb zgolj zaradi domnevnega defetizma mladine, temveč
se znajdejo v središču obtožb vojaške protikulture sami po sebi: vsakršno »jx)meh-
kuženje«, usmerjenost k prostočasovnim aktivnostim in potrošništvo ter sploh
vsakršno individualno inspirirano aktivnost ta protikultura рге1п1ефге11га kot poten-
cialno ogrožanje občega blagra, pri čemer pa že same zastoje v družhienem,
gospodarskem, kulturnem, znanstvenem razvoju svoje dežele razume kot posledice
teh pojavov. Politični pluralizem z različnimi programi, interesnimi skupinami in
interesnimi ter verbalnimi kontroverzami je v perspektivi te politične protikulture
__	29
največkrat že sam po sebi dokaz dokončnega družbenega in političnega propada
dežele, znak nemožnosti družbene in kulturne produktivnosti, predvsem pa
pomanjkanja »močne države« in »močnega političnega vodstva«. Od tod se obliku-
jejo težnje in fundamentalistične zahteve po »korenitem političnem, družbenem in
moralnem ozdravljenju družbe«, ki ga lahko izpelje po predstavah vojaške protikul-
ture le vojaštvo.
Končni cilj tega »moralnopolitičnega ozdravljenja« družbe je militarizacija vseh
osrednjih družbenih institucij in s tem hkrati njihova direkma podreditev »totalni
instituciji« - vojski. Ta cilj so v mnogih deželah Tretjega sveta dosegli, ker so
socialna nasprotja, industrijska in tehnološka nerazvitost, predvsem paneartikuliranost
kulturnega in socialnega pluralizma v političnem pluralizmu ohromila in blokirala
posamezne institucije, socialne in kulturne skupine eno proti drugi. V takih okoliščinah
vojaška protikultura ni samo zahtevala »močne politične oblasti«, ampak je sama
pregnala obstoječo oblast in se ustoličila na njenem mestu, hkrati pa izvedla
militarizacijo družbe, ki jo je imenovala njeno »ozdravljenje«. Od dežele do dežele
je konkretni scenarij teh posegov različen, povsod pa je zanje značilen tragičen
razplet razvoja celotne družbe, ki kot celota preživlja protikulturacijske in degene-
rativne procese, značilne za birokratske organizacije. Družbena in politična naspro-
tja, ki jih je posamezna dežela Tretjega sveta preživljala pred militarizacijo, so po
njej sicer za to protikulturo formalno odpravljena, dejansko pa živijo naprej kot
protislovja med resničnim in proklamiranim družbenim in političnim življenjem in
kot protislovja med samimi proklamiranim i cilji, ki si med seboj oporekajo, ter med
družbenimi in političnimi Akcijami, ki se med seboj dolgoročno nevtralizirajo in
blokirajo ter spodbijajo optimistične napovedi vojaške protikulture o bližnjem
ozdravljenju družbe z militarizacijo. V takšni situaciji se morajo te družbe temu
načinu »zdravljenja« spet odpovedati, če pa to ni mogoče, se mora vojaška
protikultura zateči k bolj in bolj »močnim zciravilom« militarizacije.
Ob vsem svojem kulturnem pluralizmu se dežele Tretjega sveta soočajo z vojaško
grožnjo militarizacije, z nestabilnostjo svojih glavnih družbenih institucij in oma-
hujejo med socialnim in političnim pluralizmom in njegovim ukinjanjem v radika-
liziranih posegih vojaške protikulture. V tem smislu ne velja le, daje radikalizacija
vojaške protikulture značilnost družbenega življenja dežel Tretjega sveta, temveč
velja tudi obratno, da spadajo v Tretji svet tiste dežele, katerih globalni družbeni
razvoj in politični pluralizem postane predmet vojaške protireforme.
V industrijsko razvitih zahodnoevropskih deželah je vojaška protikultura program-
sko usmerjena k sistemski, institucionalni, funkcionalni in strukturni utrditvi razlike
med vojaškim in civilnim, pri čemer vrednostno povzdiguje vojaške organizacijske
forme in vrednote nad vse družbene, kulturne in politične vrednote. Disciplino,
poslušnost, pogum in nepopustljivost, ki imajo občekultumo vrednost, povzdigne
kot temeljne kreposti vojaškega in navsezadnje sploh vsakršnega načina življenja,
medtem ko veljajo zlasti vrednote političnega in družbenega pluralizma kot prehod-
ne vrednote posameznih kulturnih in socialnih skupin ter družbenih segmentov, zato
so kot takšne nujno minljive in začasne. V tej militaristični perspektivi velja
brezpogojna privrženost neki višji in trajni avtoriteti kot najvišja krepost, ki sploh
šele utemeljuje upravičenost posamezne individualnosti, in vojaški poklic kot edini
30
pravi in častni poklic, ki uteleša zvestobo, pogum in discipliniranost. Skozi te
militaristične vrednote pa se v industrijsko razvitih deželah največkrat razkrivajo
monarhistične, državnounitaristične ali nacionalistične družbene in politične težnje
in vrednote.
V	socialističnih vzhodnoevropskih deželah si vojaška protikultura prizadeva za
ohranitev institucionalne zraslosti vojske in drugih glavnih družbenih institucij, tako
da zastopa stališče, daje edini pravi socializem tisti, kije militaritično organiziran,
s čimer vedno znova predstavlja kot cilj družbenega in političnega razvoja najbolj
zgodnji način organiziranosti teh dežel, pogosto poimenovan »vojni komunizem«,
V	deželah Tretjega sveta pa je prizadevanje vojaške protikulture diametralno
nasprotno tistemu v razvitih industrijskih deželah inje usmerjeno prav k sistemati-
čnemu in strukturnemu odpravljanju vsakršne razlike med vojaškim in civikiim.
Toda ko je takšno »zdravljenje« družbenega in političnega življenja v posamezni
deželi Tretjega sveta opravljeno, družbene institucije militarizirane in politični
pluralizem odpravljen ali prepovedan, zaide samo splošno načelo družbene organi-
ziranosti v direkmo nasprotje z značilnim militarističnim povzdigovanjem vojaštva
in njegovih vrednot nad vse druge družbene vrednote. Vojaška protikultura povsod,
ne glede na družbeno razvitost dežele, njeno institucionalno organiziranost in realne
oblike socialnega in kulturnega pluralizma, ponuja reorganizacijo po vojaškem
organizacijskem modelu, ki ga predstavlja kot model (naj)večje učinkovitosti
celotne družbe, pa tudi njenih različnih segmentov, ki sicer izpričujejo različno
dinamiko razvoja.
Zato je ni mogoče razumeti kot idealni organizacijski model, temveč kot vzgojni
model za celotno družbo, se pravi kot pravi mehanizem socializacije. Toda to
praktično pomeni, da vojaška protikultura seže po tistih segmentih družbenih
vrednot in organizacijskih form kulturnega pluralizma svoje dežele ali mednarodno
uveljavljenih oblik socializacije, v katerih je uveljavljen patemalizem in ki zahte-
vajo v vsakem medčloveškem razmerju zgolj nadrejanje in podrejanje. Z načelno
vnaprejšnjo odpravo vsakršne kolizije v iskanju rešitev za tehnična, socialna,
kulturna in organizacijska vprašanja - s tem da je vselej v naprej en odgovor na ta
vprašanja pravilnejši od drugega in vsakega drugega - vojaška protikultura ponuja
učinkovito in hitro reševanje vsakršnih problemov in vprašanj v tem smislu, daje en
sam odgovor na zastavljeni problem vselej boljši kot dva odgovora, ki morebiti
izključujeta eden drugega. To pa pomeni, da se skozi ta patemalistični način
odločanja neovirano uveljavljajo že obstoječi in dominantni načini življenja, toda
kot socializacijski in kulturni model brez alternative.
S svojim institucionalnim modelom vojaška protikultura uveljavlja najbolj arhaične
elemente v obstoječem kulturnem pluralizmu posamezne dežele, zato da odstrani
v perspektivi tudi kulturni pluralizem, ne le političnega. To pomeni, da sega po samih
kulturnih temeljih posameznih družb in jih degenerativno konservira. To je zlasti
očitno v sistemu vertikalne mobilnosti, načelih in praksi osebnega napredovanja, ki
ga prakticirajo militarizirane institucije. V njih velja dvojna strategija osebnega
izbora, kakršna velja sploh v birokratiziranih institucijah. V tem smislu, da so višja
mesta v vojaški organizaciji ali drugi militarizirani instituciji namenjena tistim, ki
sami podpirajo militaristično socializiranje in rekultiviranje ter izpričujejo brezpo-
__	31
gojno ubogljivost do nadrejenih, hkrati pa ovajajo vsakršna odstopanja od takšne
socializacije pri tistih na isti ali nižji stopnji. Disciplinirani pa so nasprotno tisti, ki
jim je odgovornost, pluralizem in tolerantnost pomembnejša od oportunizma do
nadrejenih.
Ker velja vsaka vojaška funkcija kot totalna - tako kot vojska sama kot totalna
institucija - za vojaško protikulturo ni odločilno samo ukrepanje znotraj lastne
institucije, temveč tudi zunaj nje. Prednosti nima le oportunizem znotraj lastne, se
pravi vojaške organizacije, temveč oportunizem sam po sebi ah prakticiranje
militaristične resocializacije samo po sebi. In obratno: disciplinirano je vsakršno
preferiranje odgovornosti, pluralizma, prizadevnosti in tolerantnosti, ki ga posame-
znik postavi nad oportunizem do nadrejenih. Z militarizacijo družbe in glavnih
družbenih institucij se ta način osebnega izbora uveljavi v vseh glavnih družbenih
institucijah. S tem je onemogočeno tisto zunajinstitucionalno korigiranje vojaške in
vsake militarizirane institucije, o katerem govori Kant v svojem tekstu Kaj je
razsvetljenstvo?. V njem je poskušal ohraniti enomost organizacijske discipline in
institucionalne inovativnosti. »Zelo pogubno bi bilo, če bi se kak oficir, ki bi mu
njegov nadrejeni nekaj ukazal, v službi želel na glas delati pametnega o smotrnosti
ali koristnosti tega ukaza; mora se pokoravati. Vendar pa mu ni mogoče preprosto
preprečiti, da ne bi kot znanstvenik dajal pripomb o napakah v vojaški službi in z
njimi ne seznanil svoje publike.«^
To prispodobo z državljanom, ki mora poslušno plačevati davke, lahko pa kot
znanstvenik razpravlja o smiselnosti davčnega sistema, ali z duhovnikom, ki je
obvezan, da katekizem razlaga skladno s simboli cerkve, kot znanstvenik pa si lahko
jemlje svobodo, da razpravlja o napačnostih v tem simbolu, večkrat ponovi,
Kant tu predpostavlja institucionalni in kulturni pluralizem, v katerem se ljudje
vključujejo v posamezne institucije, toda tako da njihovo vključevanje v različne
institucije ne proizvede nikakršne različnosti med njimi, kar zadeva zunajinstituci-
onalno znanstveno obravnavanje, tu so vsi enaki, intelektualno neodvisni in svo-
bodni, Neovirano lahko razglabljajo o posameznih institucijah, v katerih so sicer
zavezani k poslušnosti in molku, ker je to učinkovit pogoj za njihovo neovirano
delovanje. S tem pušča Kant ob strani vprašanje o »totalni instituciji«, takšni, za
kakršno si prav prizadeva vojaška protikultura. To je institucija, ki povsod seže za
posameznikom ter ga povsod vključuje v svoje delovanje in svoje smotre. Taka
institucija je brez meja, zato so tudi vse različne institucije militarizirane, vključene
v eno in edino - vojaško. S tem je s Kantovimi kategorijami onemogočeno, da se
oficir, državljan in duhovnik, pa čeprav s svojo znanstveno kritiko, odtegnejo
poslušnosti in hierarhiji. Mogoče pa je Kanta 1п1ефге11га11 tudi tako, da si je
prizadeval za omejitev vsemočiinstitucij, ki nujno vodi v podreditev eni sami, kajti
šele v tej edinosti lahko po programu vojaške protikulture vojska kot totalna
institucija integrira vase družbo in javnost ter ju naredi za svoj konstrukt.
Svojo privrženost kulturnemu in političnemu pluralizmu je Kant izpričal s svojo
delitvijo rabe uma na zasebno in javno, s tem daje razumsko delovanje posameznika
^ Immanuel Kant, Beantwortung der Frage: Was ist Aufklärung?, Werkausgabe Suhrkamp,
Band XI, Frankfurt 1977, str. 56.
32
v instituciji imenoval zasebno. Instinktivno je izrekel nekaj veliko bolj daljnosež-
nega, namreč pogoj za rabo uma sploh, se pravi svobodnega razglabljanja in vseh
osnovnih človeških pravic, ki so z njim povezane: le institucionalna omejitev na
neko zasebnost, ki ne more zaobsegati vse javnosti, omogoča intelektualno umova-
nje, kulturni in pohtični pluralizem in vse tisto, kar se običajno imenuje »družbeni
razvoj« ali uveljavitev »sodobnih življenjskih form«.
Značilnost vojaške protikulture je, da organizacijsko nujo po omejevanju mnenjske
svobode v oboroženih silah, ki je potrebna zaradi hitrega in učinkovitega delovanja
vojske v ekstremnih situacijah, se pravi v vojni, vsiljuje kot eksemplarično vsak-
danjo situacijo v vojski in celotni družbi. V industrijsko razvitih deželah je to
prizadevanje izraženo v rekultivirajočih ukrepih v samih oboroženih silah, s kateri-
mi se zaradi »funkcionalnih in organizacijskih razlogov« omejuje profesionalna
kritika in daje prednost izključno hierarhičnemu nadzoru. V socialističnih deželah
Vzhodne Evrope se izraža s prizadevanjem po ohranjanju profesionalnih in politi-
čnih vrednot in meril delovanja organizacije oboroženih sil ter zaviranjem procesov
političnega pluralizma, ki jih sproža politično gibanje perestrojke. V deželah
Tretjega sveta pa se to protikultumo prizadevanje po omejevanju mnenjske svobode
»v nacionalnem interesu« pogosto vsiljuje kot model splošnega družbenega omeje-
vanja mnenjske svobode, celo legalnega omejevanja osnovnih človekovih pravic,
svobode mišljenja, govora, tiska, zbiranja in organiziranja. Kot nadomestilo za vse
to pa so vzpostavljene posebne militarizirane institucije, ki glede na potrebe vojaške
protikulture organizirajo paramilitaristične institucije. Te nadomeščajo javnost in
zanjo organizirajo konformno javno mišljenje (tisk), zbiranje in organiziranje.
Znano geslo vojaške protikulture v razvitih industrijskih deželah, da je vojska ena
sama in enotna stranka, se v teh deželah obrne v perspektivi vojaške protikulture na
glavo in se hoče uveljaviti tako, da vsa dežela postane ena sama politična stranka.
Od tod tudi stalno vzvišeno zaničevanje političnega in strankarskega pluralizma v
vojaških protikulturah.
Avtoritarni konservativizem vojaških protikultur stremi k institucionalnemu in
političnemu paternalizmu, ki odpravlja vsakršno neodvisno javnost zunaj totalne
institucije, kar ni posebnost zgolj vojaštva oz. enega dela vojaštva. Povzdigovanje
avtoritarnih in arhaičnih političnih modelov in arhaičnega političnega in kulturnega
modeliranja celih družb je značilno tudi za mnoge druge družbene in kulturne
segmente. Tako v industrijsko razvitih deželah z mnogimi aktivnostmi kulturnega
in političnega pluralizma kot tudi v deželah z legalnim zatiranjem takšnega plura-
lizma se ponujajo mnogi avtokratski in patemalistični družbeni in politični modeli
v znanosti, v ekonomiji in njeni teoriji, v političnem življenju, v religiji, literaturi,
ljudski mitologiji pa tudi v posameznih segmentih razvoja modemih tehnologij in
menežmenta, ki propagirajo faraonsko organiziranje institucij in s svojim lastnim
delovanjem in verbalnim angažiranjem producirajo »dokaze« o nujnosti in potreb-
nosti resocializiranja posameznih dnižbenih institucij in vse dmžbe po avtoritamem
modelu. Vendar te težnje, ki rastejo iz različnih socialnih in intelektualnih dmžbenih
segmentov in struktur in pogosto tudi radikalno zastopajo njihov interes znotraj
celotne družbe, pogosto zaidejo ena z drugo v nasprotje in podležejo prizadevanjem
za kultumi in politični plurahzem.
33
Kot dnižbeno in politično prevladajoče se te protikultume težnje lahko uveljavijo
zunaj vojske samo, če se povežejo in artikulirajo skupaj z vojaško protikulturo, kajti
šele s to povezavo se oblikujejo pogoji za nestabilnost glavnih družbenih institucij,
njihovega pluralizma, in s tem tudi kulturnega in političnega pluralizma, človeškega
dostojanstva, svobode mišljenja in mnenja, tiska, zbiranja in organiziranja, verskega
prepričanja, rabe jezika itn... Integracija protikultumih potencialov zunaj vojske in
v vojski, ici je sama po sebi prav tako pluralistična institucija in predmet militaristi-
čnega resocializiranja kot potencialno vsa družba, dobiva svoj neposredni izraz v
omajani legitimnosti političnega pluralizma, njegovih glavnih socialnih in politi-
čnih institucij in s tem v destabiliziranosti celokupnega družbenega konsenza.
Vojaška protikultura si kot sinteza vseh protikultumih teženj neke družbe torej
hkrati prizadeva za dezintegracijo celokupnega družbenega konsenza na osnovi po-
litičnega in kultumega pluralizma, za politično destabilizacijo globalne družbe,
poudarja in dramatizira njegovo nepredvidljivost, hkrati pa kot »zdravilo« in
»rešitev« ponuja patemalistično, avtokratsko, monokratsko reintegracijo vojaštva
in družbe ter različnih segmentov globalne družbe. To protikultumo prizadevanje se
neizogibno izteče v ponovno uveljavljanje tradicionalnih konceptov legitimnosti, v
razhčne oblike politične paramonarhistične ali odkrite monarhistične prakse.
Vojaška protikultura sicer lahko prispeva k omajanju celokupne družbe in institu-
cionalne nestabilnosti in h krizi institucionalne legitimnosti, ne more pa je s svojim
institucionalnim modelom, namreč militarizacijo, odpraviti, saj njen kulturni in so-
cializacijski model in motivi temeljijo na stalni dramatizaciji družbene in politične
situacije, na stalnem pripravljanju za »resno«, neizbežno apokalipso, vojno, »napad
sovražnika« itd., pri čemer vsakršna militarizacija družbe trajno sloni na perma-
nentnem destabiliziranju družbe in celo vseh lastnih »uspehov« v »ozdravljenju«
njene nestabilnosti.
Vojaške protikulture v mednarodnih primerjavah rade svoja prizadevanja prikazu-
jejo kot ambivalentne družbene procese: lasma prizadevanja k militarizaciji vse
družbe kot pozitivna, tuja pa kot včasih pozitivna, drugič tudi regresivna. Dejansko
pa ni nobene militarizacije in vojaške socializacije družbe, ki bi trajno prispevala k
družbenemu razvoju in demokratičnemu družbenemu življenju, kulturnemu in
političnemu pluralizmu, s tem pa tudi k inovativni družbi in modernim družbenim
načinom življenja, kajti vojaško rekultiviranje globalne družbe na vsakem koraku
tepta svoje lastne uspehe, zato zapadajo militarizirane družbe v permanentno
družbeno stanje krize in proizvajajo tisto, kar so poimenovali »jxîrmanentna pato-
logija družbenega življenja«.
Tudi kaj takega, kot je legitimna militarizacija družbe ali legitimna militaristična
oblast nad družbo, ni mogoče. Vse takšne politične figure takoj ko so se globalno
družbeno in politično uveljavile, najavijo svoj »sestop z oblasti«, se same prekva-
lificirajo v civilne ali napovedujejo preoblikovanje v civilno oblast, zato se milita-
rizirane družbe znajdejo v labirintu, v katerem predstavlja en izhod politični in
kulturni pluralizem, drugi pa proklamirana in realizirana splošna družbena milita-
rizacija, s tem da takšna družba vsak dan znova vstopa skozi ta zadnji vhod, tava po
labirintu in se znova vrača skozi vrata, skozi katera je pravkar vstopila.
Nobena sodobna družba ni imuna pred vojaško protikulturo. Dežele se razlikujejo
34
le po intenzivnosti in nesramežljivosti, s katerimi ta protikultura kot strukturni
element sodobnih družb in vojaštev uveljavlja svoje motive in modele. Ce jih
uveljavlja Ic v sporadični kritiki »ckscesov« družbenega življenja, ne da bi jih
zmogla kriminalizirati, gre za vojaško proükulturo, ki seje nerada in z nelagodjem
sprijaznila s svojo stransko pozicijo v globalnem kulturnem in političnem plurali-
zmu, v sodobni, demokratični pluralistični družbi. Ce pa kriminalizira tiste kulturne
in politične družbene segmente, od katerih se distancira kot od globalnih družbenih
modelov in organizacijskih vzorcev, in če končno kriminalizira vse nevojaške
organizacijske načine življenja in vsakršen politični pluralizem, pripada nerazviti
družbi v permanentni družbeni, kultumi in politični krizi. Dolgoročno se takšna
družba spremeni v kulturno stepo, ki zaostane v industrijskem, političnem, kultur-
nem , znanstvenem in končno ter predvsem tudi vojaškem razvoju ter sama neogibno
postane žrtev in plen tistih družbenih in kulturnih teženj, ki jih je vojaška protikultura
eksorcistično pregnala.
Zgodovinske vizije
Integracija globalne družbe v totalnost vojaške institucije, ki jo kot zdravilo in
»odrešitev« družbenih nasprotij in kriz predlaga vojaška protikultura in ki jo v
današnjem svetu v mnogih deželah pogosto ponujajo kot magistralno pot iz
socialnih, kulturnih in političnih konfliktov mnogih globalnih družb, je s svojo senco
strašila že zgodnje rodove. O tem, kako globoko je strah pred militarizacijo vse
družbe segal v antiki, izpričuje Platon v Politei: »Za največjo sramoto velja, če si
pastirji vzgojijo pse za takšne varuhe čred, ki zaradi pomanjkanja discipline, gladu
ali zaradi siceršnjih slabih navad napadajo lastne črede in postajajo podobni
volkovom.«^ Seveda ni imel v mislih kakega posameznega ekscesa, ki ga zagrešijo
varuhi države nad svojim lastnim prebivalstvom, kajti tega bi še vedno zagrešili kot
psi, temveč misli na njihovo radikalno spremembo v odnosu do celotne dmžbe,
namreč, da si jo podredijo na vsakem koraku, to pa seveda pomeni, dajo radikalno
podredijo svojim institucionalnim interesom. S tem zavladajo »divji gospodarji«, ne
dobrohotni prijatelji, v čemer vidi Platon komaj še razliko od surove vladavine
tujcev, in jasno opaža dmžbene procese, ki jih institucionalizirana militarizacija
sproži: permanenüio družbeno krizo in patologizacijo dnižbenih procesov, s tem pa
tudi izrecno upadanje obrambne sposobnosti dežele, torej prav tistega, v katerega
imenu je bila splošna družbena militarizacija razglašena in izpeljana. Paradoks
njegove teorije pa je v tem, da je prav država, ki jo Platon slika kot ideal, država
institucionalizirane hierarhije vojaštva, ki je vzdignjeno nad drugo prebivalstvo in
ki iz svojih vrst daje »vladarja in čuvarja države«. Sploh je prav vladar najboljši
čuvar države, kar pomeni, da Platon razlike med kmetovalci in vamhi države nikakor
ne razume v tistem smislu kot razliko med varuhi in vladarji. Medtem ko imajo prvi
v duši železo in baker, imajo slednji srebro in zlato. Ne gre torej za kakršno koli
kastno ureditev te idealne države, ampak prav ureditev iz dveh kast, vojaške in
nevojaške, pri čemer morajo vladarji posebej paziti na božjo zapoved, to pa pri
Platonu pomeni sankcionirano z zakonom, kajti zakoni so pri njem od bogov, češ če
se jim rodi potomec »z bakrom ali železom v duši«, potem ga morajo zavreči in
^ Platon. Država, DZS, Ljubljana 1976, str. 134.
__35
pahniti med obrtnike in kmetovalce.
Razlike med ljudmi so torej vnaprej dane v duši, s čimer zastopa Platon strogo
hierarhičen sistem kast, v katerem pa zagovarja asketizem vladajoče kaste, čuvarjev
in vladaijev države, saj ne le da ne smejo imeti nobenega premoženja, ki bi jih lahko
gnalo v pogubni pohlep in kopičenje bogastva. Pri njem je ta strah tako globoko
zakoreninjen, pa tudi nezaupanje v izigravanje legalnosti, da tudi prepoveduje, da
bi sploh smeli imeti »opravka z zlatom in srebrom, se ga dotikati, biti z njim pod isto
streho, si ga obešati na obleko ali iz njega piti. Tako bodo hkrati najbolje varovali
sebe in državo. Ce pa bi postali lasmiki hiš, zemlje in denarja, bi se razvili v hišne
posestnike in kmetovalce, namesto da bi bili vojaki, ter v trdne gospodarje, namesto
da bi bili zavezniki državljanov; vtem ko bi sovražili in bili sami osovraženi, ko bi
zalezovali druge in bili sami zalezovani, bi se prebijali skozi življenje v mnogo
večjem strahu pred notranjim kakor zunanjim sovražnikom in bi pripeljali na rob
propada sebe in vso državo.«
Pogosto označevanje te Platonove idealne družbe za prvi izrecni koncept komuni-
zma je nenatančno tam, kjer spregleda, da gre za vojaški komunizem, kipa izrecno
dopušča a vtonomnost drugih kulturnih in ekonomskih sfer življenja, razen politične.
Kmetje in obrtniki naj se le predajajo pohlepu za premoženjem in zemljo, razmišlja
Platon kot kakšen reformator striktne militarizacije celotne družbe, da le upravljanje
države ostane v nepodkupljivih rokah varuhov in vladarjev. To je jasno opazna
iluzija o možnosti kulturnega pluralizma (ne da bi se ta artikuliral tudi kot politični
pluralizem), ki je značilna za vse sodobne vojaške protikulture. Platonov ideal
države, za katerega sam pravi, da še ni bil nikjer uresničen, seje še najbolj udejanjil
v histerijah vojaških protikultur o njihovi heroični moralni in politični vlogi in
značaju, potem ko bodo vzele usodo svoje dežele v lasme roke. Njegovi opisi
asketizma varuhov bodoče idealne države so hkrati popis te fantazmatične samoper-
cepcije politične in moralne alternative vselej problematični civilni oblasti, njenim
eventualnim zlorabam oz. koncentriranju moči in bogastva ob hkratnem koncentri-
ranju revščine in nemoči pri vladanih. Platonovo idilično koncepcijo varuhov države
paje mogoče brati tudi kot implicitno kritiko antičnih vladajočih struktur, njihovega
»opravka z zlatom in srebrom«, pa tudi celotne palete posrednih oblik lastništva.
Njegov predlog za izhod iz te potencialne degeneriranosti oblasti, spreženosti
politične moči in posesti, je bila radikalna ločitev posesti od oblasti. Obrtniki in
kmetje naj imajo posest, ne pa politične oblasti, da bi je ne zlorabljali v svojem
brezmejnem pohlepu. Varuhi države in vladarji pa naj imajo politično oblast, ne pa
posesti, da bije prav tako ne zlorabljali v isti namen. S to predlagano ločitvijo posesti
in politične oblasti je Platon hotel zavarovati idealno državo pred patološko
koncentracijo bogastva in politične moči, in s tem uvedel v svoj »model« države
pluralizem različnih sfer, pluralizem bogastva in politične moči, ki kljub
avtokratskemu, faraonskemu in kastovskemu načinu organiziranja te države ohranja
neki značilen moderen princip oblasti, ki ni dosledno vojaško komunističen - namreč
da je politična oblast tako kot posest zemlje, zlata in srebra, itn. omejena, da ne
moreta in ne smeta posegati ena v drugo, politična oblast ne v svobodno gibanje
lastnine in oblast denarja in lastnine ne v svobodno odločanje politične oblasti v
skupno dobro.
36
Kakor je torej Platonov koncept idealne države arhaičen, politično naiven, njegovi
predlogi za preprečevanje družbene in politične patologije pa nerealni in zato
neuresničljivi, so v njem zajeti motivi vojaške protikulture hkrati povzdignjeni v
nebo in vrženi ob tla, so razveljavljeni in razkriti kot tisti način, »model« organiza-
cije družbe, ki pripelje vso družbo na »rob propada« bolj kot kateri koli drugi,
oziroma da predstavljajo sintezo vseh možnih naporov za ugonobitev kakšne
države. Platon je lahko bil tako oster v obsodbi militarizacije globalnih družb prav
zato, ker je sam intimno sprejel in verjel v temeljno postavko vojaške protikulture,
ki vojaštvo moralno in politično postavlja nad vse dnigo, nad vso družbo, in ker je
iz te perspektive predlagal temeljito reorganizacijo vse družbene ureditve, tako kot
to počno vojaške protikulture. Hkrati je sprejel idejo o asketski vojaški prenovi
oblasti, ki jo razglašajo vse vojaške protikulture, ko sklenejo poseči v družbene in
politične procese globalnih družb, obenem paje želel vojaško kasto strogo podrediti
zakonu in ustavnosti, da bi bila zavarovana avtonomija civilne sfere družil. V tem
pogledu pa se vojaške protikulture niti v zgodovini niti danes v Tretjem svetu ne
sramujejo, ampak svoj vojaški zakon v radikalnih militarizacijah globalnih družb
vsiljujejo kot ustavnost.
Toda antika skozi Platonovo državo ni dala le analize militarističnih posegov v
globalno družbo in s tem prve velike analize vojaške protikulture, temveč tudi
ponuja gradivo za raziskovanje njenih posegov v celi vrsti dežel in političnih tvorb,
od katerih je gotovo največ pisnih in drugih virov ohranjenih v rimski državi.
Uveljavitev vojaške protikulture kot odločujoče politične moči se je v njej dogajala
kot primer skozi dolgo obdobje socialnih napetosti in političnih kriz, z militarizacijo
politične oblasti in vseh glavnih družbenih institucij, popolnim neuspehom vsakršnih
militarističnih socialnih reform, poglabljanjem politične nestabilnosti, socialnih
kriz in upadanjem vojaške moči rimske države do njenega izbrisanja s političnega
zemljevida.
Analiza socialnih napetosti, ki so v rimski državi sprožile pohod vojaške protikulture,
je zanimiva, ker poleg drugega omogoča vpogled v pomen mednarodnih ekonom-
skih in političnih razmerij, ki vzpodbujajo takšne politične procese, in to kljub temu,
da je v tem primeru šlo za eno samo državo. V 2. in 1. stol. pred našim štetjem seje
rimska republika soočila s socialno krizo, katere vzroke je Helmuth Schneider iskal
predvsem v gospodarskem razvoju srednje in južne Italije. Pokazal je, da je
naraščajoči pomen denarnega gospodarstva, prilagoditev kmetijstva, ki je bilo
zaostalo glede na helenistične in kartažanske agrarne razmere, na stopnjo razvoja v
vzhodnem in južnem sredozemskem prostoru, s tem povezana ekspanzija velike
zemljiške posesti in naraščajoče širjenje suženjskega gospodarstva povzročilo na
podeželju srednje Italije ekspropriacijo malih kmetov, pregon najemnikov z njiho-
vih parcel in s tem nastanek številčno velikega sloja obubožanih kmetov ali kmetov
brez posesti, plebs rustica. V južni Italiji je živinoreja na osnovi posebnih političnih
in gospodarskih razmer spodrinila poljedelstvo. Ta sprememba je bila pospešena po
letu 218, ko se je začela rimska ekspanzija, kajti po eni strani so iz premaganih držav
in iz provinc prihajali v Italijo veliki zneski denarja, ki so si jih prilastili predvsem
vladajoči sloji in jih porabili za povečanje svojih zemljiških posesti, po drugi strani
pa so bile zadolženosti in zapuščanje manjših kmetij pogosto rezultat dolgoletne
vojaške službe majhnih kmetov. Ker je v drugem stoletju urbaniziranje srednje
__	37
Italije napredovalo, so lahko mnogi obubožani kmetje odhajali v mesta, zlasti Rim,
kjer so v obdobju prosperitete našli zaposlitev kot neizučeni delavci, recimo nosači
v pristanišču, ali kot gradbeni delavci. V dobi gospodarske depresije in rasti cen
pšenice se je drastično poslabšal socialni položaj mestnega rimskega prebivalstva.
Poleg tega seje v prvem stoletju začel propad majhnih podeželskih mest v Italiji. »Ta
ekonomski in socialni razvoj ni bil le moment, ki je sprožil krizo republike, temveč
je tudi določal potek krize vse do nastanka vojaške diktature. И
Tukaj opisani gospodarski procesi anticipirajo gospodarski in politični razvoj
večine dežel Tretjega sveta v našem času. Napredek industrijske obdelave zemlje in
kmetijski presežki vodijo k nekonkurenčnosti in obubožanju malih kmetijskih
lastnikov v mnogih deželah. Hkrati propadajo različni obrtni načini proizvodnje,
čeprav je obrt oz. delovno intenzivna proizvodnja edina tradicionalna in možna v teh
deželah. Ta proces v določeni meri poteka znotraj posameznih dežel, še bolj pa v
mednarodnih razmerjih, kjer drobna obrma proizvodnja ne more konkurirati mno-
žični visokotehnizirani proizvodnji v razvitih deželah, njeni konkurenci pa se tudi
ne more izmakniti. Tako prihaja v deželah Tretjega sveta do množičnega obubožanja
malih kmetov in obrmikov in do koncentracije zemljiške in industrijske lasmine v
maloštevilnih rokah. In celo v socialističnih koncepcijah razvoja, po socialnih
revolucijah v teh deželah, se ta struktura proizvodnje še naprej ohranja v modelih
socialne organizacije, ki iz kmetov in obrtnikov delajo proletarce tudi tam, kjer jih
mednarodna konkurenca še ni prignala do te stopnje.
Hipertrofirana rast velemest v deželah Tretjega sveta (ob stagniranju manjših mest
in podeželja), ki se dušijo v svoji divji rasti in ne nudijo prebeglemu obubožanemu
agrarnemu prebivalstvu nikakršne urbane infrastrukture, ni vzrok socialnega propa-
da, ampak je njegova posledica. S tem je omogočena koncentracija zemljiške
lastnine ali obrtne proizvodnje v maloštevilnih rokah, in kar je veliko bolj pomem-
bno, kljub poslabšanju socialnega položaja ohranjajo deagrarizirani in obubožani
prebivalci v velemestih osebno svobodo in neodvisnost, ki na podeželju po propadu
njihove eksistencialne podlage ni več mogoča. Tam bi se njihova osebna svoboda
in politična suverenost morali sprevreči v farso glede na njihovo odvisnost od velikih
lastnikov, ki imajo edini v rokah proizvodna sredstva, v velikih mestih pa zemlja tudi
za najbogatejše ni več niü sredstvo niti simbol monopola. Toda cena, ki jo je treba
plačati za to, da se je deagrarizirano obubožano prebivalstvo orjaških velemest
Tretjega sveta izmaknilo direktnim odnosom gospostva in služnosti na socialno
segregiranem podeželju, je v gospostvu in služnosti, ki jo celotnim deželam ponujajo
vojaške protikulture teh dežel.
Vendar družbenega razvoja starorimske države v vojaško diktaturo in njeno posto-
pno slabljenje vse do popolnega izbrisanja kot politične forme ni mogoče neposre-
dno primeijati z usodo dežel Tretjega sveta danes. Njihova agonija med zmagami in
porazi vojaških protikultur se začenja in izteka v drugačnih okoliščinah, kot se je
pričela in iztekla starorimska. Predvsem je imela starorimska republika v svojem
zgodnejšem obdobju neko demokratično tradicijo, ki jo je ljubosumno varovala.
^ Helmuth Schneider, Die Entstehung der römischen Militärdiktatur, Kiepenheuer & Witsch,
1977, Str. 240.
38
Cela vrsta političnih instrumentov je od najzgodnejše dobe zagotavljala delitev
politične oblasti vse navzgor do najvišje, za katero je izrecno veljalo, da ne sme priti
v ene same roke. Takšno tradicijo političnega pluralizma ima večina dežel Tretjega
sveta bolj v zametkih kot trdno zasidranih in politično legitimnih institucijah.
Obstajajo predvsem kot ideaU in mednarodni vzori, ki jih mnogi politični procesi,
povezani z mednarodno menjavo, konkurenco, pluralistično politično kulturo in
varovanjem človečanskih pravic in svoboščin sicer spodbujajo; vendar kultumi in
politični pluralizem predpostavlja tudi kulturno in pluralistično družbeno strukturo,
njen nastanek pa ostra mednarodna ekonomska konkurenca otežuje, saj razkraja
ekonomske, proizvodne osnove množice neodvisnih proizvajalcev v teh deželah.
Izpade političnega monizma, se pravi monokratske politične oblasti v eni sami roki,
je v teh razmerah mogoče razumeti tudi kot skrajni, obupani poskus, da si ta ali ona
dežela Tretjega sveta, ki s svojo tradicionalno socialno in ekonomsko strukturo ni
bila ekonomsko uspešna v konkurenci z razvitimi ekonomijami in deželami,
prizadeva vzpostaviti »standardizirani« in »unificirani« način množične proizvod-
nje, da se ubrani neusmiljene mednarodne konkurence v proizvodnji dobrin.
Tekmuje tudi s ceneno delovno silo in neusmiljenim izkoriščanjem svojih naravnih
bogastev. S prvima dvema ruinira raznolikost svoje socialne strukture in njene
kulturne vrednote, z zadnjim pa naravno okolje.
Tragičnost teh situacij v primerjavi s starorimsko pa je v tem, da permanentna
socialna in jKilitična kriza teh dežel, z vsemi poskusi vojaških protikultur vred, da
bi takemu stanju enkrat za vselej naredile konec, tudi v petsto letih propada in agonije
ne more pripeljati do političnega izbrisanja njihovih političnih struktur, kot se je to
zgodilo v starem Rimu, kajti taje bil v svojem času najracionalnejša oblika politične
ureditve, ki pa kot vojaška dikatura ni imela nikakršne socialne perspektive.
Današnje dežele Tretjega sveta s svojo socialno in politično disproporcionalnostjo,
v kateri je šla po zlu še predindustrijska socialna struktura in obrtni načini agrarne
proizvodnje, pa imajo svojo izrecno politično perspektivno v perturbacijah vojaških
protikultur, ki so prav tako neuničljive kot njihova institucionalna podlaga, armadna
hierarhija, in to izrecno toliko bolj, kolikor dosledneje so bile uničene tradicionalne
socialne oblike povezanosti ljudi. Kolikor bolj je razdejana socialna in ekonomska
struktura neke družbe in delegitimiran njen politični in kultumi pluralizem, toliko
bolj je vojaško ali polvojaško organiziranje vseh medčloveških vezi lažje uveljaviti.
To paje prav tista rešitev, ki jo hvalijo in h kateri se zatekajo vojaške protikulture.
V starem Rimu ni manjkalo poskusov, da bi premagali socialno krizo, ki je začela
najbolj intenzivno razžirati dižavo prav takrat, ko je prišla v zenit svojih političnih,
socialnih in kulturnih uspehov. Populistična stmja si je prizadevala rešiti socialne
probleme plebsa z uveljavitvijo takšne zakonodaje, ki bi zavarovala interese
propadajočih malih zemljiških lastnikov in obrtnikov in je ciljala na stabilizacijo
republikanske ureditve/delitve oblasti z odpravo ekstremnih socialnih nepravično-
sti. Hotela je torej omiliti socialno in politično krizo republike. Ker pa je v ta namen
mobilizirala množice, v interesu katerih je nastopala proti senatu, kjer so bili
politično utrjeni in organizirani veliki zemljiški lastniki, je populistična stmja s
protisenatorsko agitacijo dejansko pospešila politično krizo republike.
Optimatska struja v senatu pa si je nasprotno prizadevala zavreti in preprečiti
politiziranje in mobiliziranje množic, deloma z nasilnim razbijanjem populističnih
__	39
skupin, ki ni imelo neproblematične pravne podlage, deloma z ukinjanjem tistih
pravic, ki bi jih danes imenovali človečanske in bi omogočale uspešno politično
artikulacijo populističnih interesov. Namesto pripravljenosti za reševanje naraščajočih
socialnih problemov, ki so se izražali v deagrarizaciji plebsa, ne da bi prišlo do
njegove socialne integracije v velemesto, je postajala politika optimatske struje
vedno bolj agresivna in represivna, čeprav ji dolgoročno ni uspelo stabilizirati
političnih razmerij. V tem zaostrovanju socialnih in političnih napetosti je bil Cezar
ob nastopu svojega konzulstva, januarja leta 59, silno naklonjen h kompromisu.
Senatu je predlagal osnutek novega agrarnega zakona, v katerem je bila predvidena
naselitev veteranov, ki so se bojevali na vzhodu, in pripadnikov plebs urbana na
državnih zemljiščih in na zemljiških posestvih, ki bi jih kupili v ta namen. Pridoblje-
ne zemlje pa naj bi ne bilo mogoče prodati dvajset let. S tem naj bi preprečili hitro
zrinjenje novih naseljencev z njihovih kmetij. Celotno operacijo naj bi financirali iz
davčnih prispevkov tistih področij, ki jih je Pompeius nedavno anektiral. Cezar sije
prizadeval, da bi vnaprej odpravil vse ovire, zaradi katerih bi senat želel ali hotel
zavrniti predlog zakona in na katere seje skliceval leta 63 in 60. Ager Campanus naj
bi bil izrecno izključen iz razdelitve državnih zemljišč, cene novo kupljenih posestev
naj bi ne določila agrarna komisija dvajsetih, ampak naj bi ustrezala oceni zadnjega
cenzusa. In končno je bil Cezar vnaprej izključen kot predlagatelj članov agrarne
komisije. Niso bile predvidene niti konfiskacije niti prisilni nakupi zemlje. In vendar
kljub vsem tem koncesijam populistične agrarne politike, ki jo je zastopal Cezar,
senatorji niso bili pripravljeni glasovati za ta predlog zakona. Niti ga niso skušali
spodbijati s stvarnimi argumenti, temveč so zastopali stališče, da je treba ohraniti
obstoječe stanje. To je očitno iz izjave, ki jo je izrekel Cato: ni se bal razdelitve
zemlje, temveč plačila, ki bi.jo zanjo zahtevala Pompeius in Cezar, kajti z njunima
prijaznostma naj bi jima šlo samo za to, da bi pridobila množice na svojo stran. Pri
tem pa je spregledal, da množic ni privlačevala popularna zakonodaja, ampak jih je
mnogo bolj odbijala nepripravljenost senata, da bi sprejel politične ukrepe proti
naraščajoči bedi italijanskega prebivalstva.
Tako je Cezar predlog agrarnega zakona brez predhodnega pristanka senata predlo-
žil ljudski skuščini. Hkrati pa je Pompeius pozval svoje veterane, od katerih so
mnogi izhajali prav iz tega osiromašenega prebivalstva, da so v velikem številu prišli
v Rim. S tem je nastala situacija, ki je značilna za eskalacije vojaške protikulture.
Zaostrovanje socialnih napetosti se je prelilo v upad legitimnosti zakonodajne
oblasti, propad vsakršnega njenega ugleda. Koje namreč Cezar med nekim zaseda-
njem pozval Bibulusa, ki je zastopal Catova politična stališča, naj pred ljudstvom
spregovori o agrarnem zakonu, ta ni le izjavil, da v času svojega konzulstva ne bo
trpel nobenih novih ukrepov, temveč je povedal, da agrarni zakon ne bo uresničen,
tudi če bi vse ljudstvo tako hotelo. S tem je Bibulus hkrati zanikal zakonodajne
pristojnosti ljudske skuščine. Vendar pa se senatorjem glede na veliko število
veteranov v Rimu, ki jih je zakon neposredno zadeval, in glede na sovražno
razpoloženje množic do senata, ni zdelo primemo, da bi predlog zakona zavmili,
ampak so se izrekli za zahtevano prisego. K obstrukcijski strategiji pa so se zatekli
za hrbtom javnosti. Bibulus ni več javno nastopil, napovedal pa je, da bo tiste dni,
ko bi lahko zasedala ljudska skupščina in dokončno potrdila zakon, opazoval nebo
zaradi znamenj (obnuntiatio), zaradi česar je bilo onemogočeno sklicanje ljudske
40
skupščine do konca leta 59.
S tem je bil sprožen pravi plaz razkroja legitimnosti zakonodajnih institucij republi-
ke, senata in ljudske skupščine. Ta zadnja se je začela izkazovati za nemočno, čeprav
je bila ljudstvu zagotovljena zelo obsežna participacija pri pomembnih političnih in
zakonodajnih odločitvah, saj je mogel en sam magistrat, ki je ravnal v soglasju s
senatno večino, suspendirati zakonodajno pristojnost ljudske skupščine povsem v
skladu z zakonom. Sam senat pa je izkazoval svojo nemoč s tem, da so njegove
intence zašle v tako ekstremno nasprotje z ljudskimi interesi in interesi vojaških
veteranov, ki so držali roko na orožju in predstavljali latentno uporabljivo politično
silo. Zato je moral sprejemati sklepe, ki so bili v izrecnem nasprotju z njegovimi
nameni, taJcoj nato pa z nadaljnjimi odločitvami preprečevati njihovo izvrševanje.
In vsa ta zapletena operacija senata je bila hkrati še videti kot dejanje nekega
magistrata, ki je sam, kot individuum, tako rekoč zaradi svoje kaprice lahko
suspendiral ljudsko voljo.
Tako je nastala politična situacija, v kateri so ključne družbene institucije vzajemno
izgubile vsakršen ugled, posamezni zakoniti ukrepi so spodbijali legitimnost samih
zakonodajnih ustanov, prišel je čas, ko aretacije političnih nasprotnikov ob izklju-
čujočih stališčin in nastopih niso veljale več za nekaj nedopustnega, proti čemur bi
se uprli člani senata ali ljudske skupščine ne glede na interes in nazor, ki bi ga
zastopali, kar pomeni, daje bila v delovanju samih zakonodajnih ustanov de facto
odpravljena svoboda govora, prepričanja, s tem pa tudi združevanja, vse, kar bi
danes imenovali človečanske pravice, ki so temelj vsakršni zakonitosti/legalnosti in
legitimnosti. Ko paje bilo vse to odpravljeno v samih zakonodajnih ustanovah, je
bilo seveda samo še vprašanje časa, kdaj bo odpravljeno tudi zunaj njih. S tem seje
sprožil plaz, ki je naredil prosto pot za uveljavitev vojaške protikulture v starem
Rimu.
O značaju te uveljavitve pa pove največ okoliščina, da sta bili obe strani v tem
konfliktu, senat in popularni, pripravljeni in prisiljeni segati po militaristični pomoči
za zavarovanje svojih interesov, potem ko jih nista mogli več zavarovati po
legitimnih zakonodajnih poteh. Senatorji, ki niso bili več sposobni uveljaviti svojih
predlogov in interesov s tradicionalnimi zakonodajnimi postopki, so leta 52 etabli-
rali avtoritarni režim, ki je socialni red vzdrževal z vojaško podporo in izključeval
popularne s serijo političnih procesov. Tako je senat neposredno sprožil legitimacijsko
krizo vseh ključnih zakonodajnih in politično izvršnih institucij in izgubil vso oporo
pri plebs urbana. Zdaj izbruhi nasilja proti senatorjem in magistratom v Rimu niso
bili več presenetljivi, temveč izrecen izraz te legitimacijske krize. V takšnih
okoliščinah, ko seje senat zatekal k vojaškim nasilnim in nelegitimnim akcijam, da
bi vzdrževal svojo zakonodajno vlogo ob izrecnem nasprotovanju ljudstva in večine
vojaštva, je sam sprožil erozijo svoje moči. To se je izkazalo leta 49, ko je prišlo do
državljanske vojne, v kateri sta ol^ strani iskali oporo v vojaških silah. Začetna
negotovost izhc^ tega spopada je kmalu izginila, kajti oholost in pomanjkanje
smisla senata za ljudske potrebe je sprožila osip vojaških enot, ki so branile njegov
interes, kar je pripeljalo na oblast Cezarja in utrdilo avtoritarni značaj oblasti, v kateri
sta imela senat in ljudska skuščina vse bolj zgolj dekorativno funkcijo.
Toda vojaška protikultura nikakor ni že isto kot vojaška diktatura. Medtem koje prva
__41
univerzalni element kulturno, socialno, ekonomsko in politično diferenciranih/
razslojenih družb in uteleša njihov paradoks, njihovo različnost s svojo hierarhijo in
njihovo hkratno povez^ost s svojo uniformnostjo in enakim korakom, njihovo dušo
s kvintesenco njene shizofreničnosti, je druga le eno od stanj te prve, njena
enostranska uveljavitev v nekem konkretnem kulturnem ali socialnem elementu, ki
je odkril svoje posebno poslanstvo v reševanju zapleta, v katerem se je znašla vsa
družba s svojimi institucijami vred. Starorimska vojaška diktatura je nastala šele v
državljanski vojni. Sele z njo sta bila legitimnost zakonodajnih institucij in delitve
politične oblasti ter imperativ podrejenosti vojaštva toliko omajana, hkrati pa
poUtične zasluge za zmago tako očitne, da so bile lahko ponujene radikalne rešitve
za socialne in politične probleme, s katerimi seje stari Rim soočal. Te so predvide-
vale hitro in trajno izboljšanje položaja plebsa, harmonične družbene in politične
odnose in učinkovito delovanje izvršne in zakonodajne oblasti, vse, kar je bilo videti
v času predhodnih spopadov med senatom in popularno politično strujo nedoseglji-
vo.
Za obdobje političnih konfliktov, kije doseglo vrhunec z državljansko vojno in se
z njo v tej drastični obliki začasno zaključilo, so bile značilne konfrontacije pred
sodišči in v volilnih bojih. Ker so imeli optimati, ki so bili združeni v senatu, le malo
možnosti, da bi svojo politiko uveljavili v ljudski skupščini, so si prizadevali, da bi
artikuliranje popularne politike prekinili in so sprožali celo serijo procesov proti
privržencem Cezarja in Pompeiusa. »Pri tem pade v oči, da so bili v procesih
naslednjih let (po sporazumu v Luci) obtoženi mnogi tedanji ljudski tribuni, ki so v
času opravljanja svoje funkcije zastopali striktna protisenatna stališča; mednje so
spadali C. Porcius Cato, Sufenas, C. Messius in P. Vatinius.«^
Očiten namen senata je bil, da bodo ti sodni procesi odvrnili ljudske tribune od
zastopanja popularnih interesov. Vendar sta Cezar in Pompeius znala ščititi svoje
privržence, saj je bila v večini procesov izj-ečena oprostitev. V celotnem valu
procesov je najbolj izstopal postopek proti Gabiniusu, najpomembnejšemu politiku
med Pompeiusovimi privrženci, do katerega je prišlo v letih 54/53. Ta je v času
svojega prokonzulstva v Siriji prekršil sklep senata, ki seje skliceval na neki sibilični
orakelj in prepovedal vojaški poseg v Egiptu. Gabinius pa je brez ozira na ta sklep
vkorakal s svojimi legijami v Egipt in ponovno introniziral Ptolemaiosa XII. kot
kralja. Njegove možnosti za oprostitev so bile majhne, ker je prekršil zakon maestas
in repetundenčni zakon, pa tudi ekviti, ki so bih nezadovoljni z njegovo upravo in
pravosodjem v Siriji, ker nista ustrezali pričakovanjem publikanov, so mu bili na
sodišču izrazito nenaklonjeni. Pompeiusu je v prvem postopku uspelo z vehkimi
podkupninami doseči oprostitev, vendar je razsodba naletela v rimski javnosti na
velik odpor, tako da je bil Gabinius obsojen v drugem, repetundenčnem procesu,
čeprav se je Pomeius javno zavzel zanj in je Cicero prevzel obrambo. V ozadju teh
procesov paje bilo očitno prizadevanje, da bi bila dejavnost in prizadevanja vidnih
ljudskih tribunov kriminalizirana.
Se bolj drastično se je ta spopad izrazil v zaostritvi volilnih bojev pri volitvah
konzulatov po letu 55. Politični konflikti so povzročili prerazporeditev kompetenc,
5 Helmuth Schneider, Ibidem, str. 209-10.
42
tako da je konzulat kot instrument popularne politike postal pomembnejši kot
tribunat. Tribuni so skoraj povsem izgubili samostojnost, in njihova politika je lahko
bila uspešna le s podporo višjih magistratov. Po letu 70 popularnih zakonov ljudski
skupščini niso več predlagali tribuni, temveč konzuli. Obe strani sta si zato pri
volitvah konzulov prizadevali, da bi bih izbrani kandidati, ki so zagovarjali njun
interes in hkrati skušali preprečiti izvolitev kandidatov nasprotnega tabora. Poleti 54
so se oblikovale pri volitvah konzulov jasne fronte: M. Valerius Messalla in Cn.
Domitius Calvinus sta bila kandidata optimatov, C. Memmius in M. Scaurus pa sta
imela podporo Cezarja in Pompeiusa. Obe strani sta bili tako širokogrudni pri
podkupovanju volilnih glasov, da je korupcija celo za rimske razmere dobila
neobičajne razsežnosti. Zaradi velikih potreb kandidatov po denarju je julija narasla
obrestna mera s štirih na osem odstotkov. Avgusta je senat razpravljal o volilnih
podkupninah, volitve pa so bile preložene na september. Konec septembra je dal C.
Memmius v senatu prebrati sporazum, ki sta ga on in Domitius Calvinus sklenila s
konzuli. Oba sta se obvezala, da bosta kot za protiuslugo za volilno pomoč konzulov
skrbela za to, da bodo ti lahko ob začetku naslednjega leta brez težav prevzeli svoje
province, tudi če senat do takrat še ne bi sprejel ustreznih sklepov. Zato je senat
uvedel preiskavo volilnih postopkov, da bi razjasnil vse očitke o podkupovanju, kar
je zahtevalo ponovno odložitev volitev. Oktobra pa so bili končno vsi kandidati
obtoženi podkujxìvanja. V tej situaciji je prišlo do zahteve po diktaturi. V pismu
Atticusu je Cicero konec novembra 54 ocenil politično situacijo: »Poglej si, kako so
pred volitvami pred vso javnostjo na nekem trgu po okrožjih delih denar, poglej si
oproščenega Gabiniusa, vedi, da nas ob zastoju vseh upravnih poslov in lahkomi-
selnosti v vseh stvareh žene v diktaturo.«
To ni bila nikaki^na posebna jasnovidnost, ampak splošna očitnost, ki se je vsiljevala
na vsakem koraku. In pri tem Cicero ni opazil, da je tudi sam prispeval h gibanju v
to smer, saj so ga po umoru Clodiusa, kije kot senator zastopal populistične interese
in ga je 18. januarja 53 dal umoriti Milo po srečanju pri Bovillae na Vii Appii,
upravičeno obtoževali, daje bil duhovni pobudnik umora, saj je že leta 56 v nekem
senatnem govoru razglasil vsak nasilni postopek proti Clodiusu za legitimen. Tudi
sicer seje Cicero vseskozi zavzemal za iste interese, ki jih je s svojo kandidaturo za
mesto konzula zagovarjal Milo. Ta si tudi potem, ko je dal umoriti svojega
protikandidata, ni bil na jasnem o političnih razmerjih. Slučajne priče umora je dal
dva meseca zadrževati na svojem posestvu, da bi ga ne bremenili s svojimi izjavami,
sam paje skušal skupaj s M. Caeliusom v contio opravičiti umor. Vendar je plebs
v svojem besu in prizadetosti oba nasilno pregnal s foruma.
Temu so sledili neredi, ki so trajali več dni in v katerih je revno rimsko prebivalstvo
zlilo svoj gnev na bogate sloje, pri čemer so tiste ekvite, ki so še neprevidno nosili
svoje stanovske znake, ubili na ulicah. Tudi popularni tribuni niso bili več pri-
pravljeni sprejeti Milovega konzulatstva, s čimer je bil volilni boj zaostren do takšne
mere, daje bilo nadaljnje opravljanje funkcij senata že povsem vprašljivo. Množice
so vdrle tudi v kurijo, plenarno dvorano senata, nagrmadile v njej mize, klopi in
knjige in na tej grmadi zažgale ubitega Clodiusa. Pri tem so zgorele kurija in bližnje
stavbe, zaradi česar je bil senat simbolično razdejan, hkrati paje dejansko izgubil
politično moč. Ta se je začela navezovati na moč vojaških oddelkov, ki so lahko
neposredno posegali v spopade in odločitve, potem ko se je volilni boj v Rimu
__	43
prenesel iz senatnih prostorov, kjer se je tudi že uveljavila pravica pesti, na ulice.
Tam so se spopadli privrženci nasprotujočih si voUlnih kandidatov. Množiti so se
začele zahteve po diktaturi, ki se je mnogim začela zdeti edini izhod iz blokiranega
in neučinkovitega političnega sistema rimske republike, ki je hromil tudi večino
življenjskih funkcij rimske države na vseh ravneh.
V	taki situaciji se je v senatu uveljavil predlog, katerega namen je bil zagotoviti
nadaljnje delovanje političnega sistema in samega senata. Pompeius je bil hkrati
postavljen za konzula in prokonzula, s čimer je prvič v rimski zgodovini združil v
svojih rokah civilno in vojaško oblast Taje bila združena vse dotlej, dokler ni malo
pozneje padla v roke Cezarju kot predstavniku ljudstva, ki se ni hotelo pokoriti
odločitvi senata, s katero si je ta hotel zavarovati svoj položaj in funkcije. S tem je
bil vzpostavljen avtoritarni režim, ki seje zdel boljši od neučinkovite demokracije.
V	državljanski vojni, v kateri je Cezar kot predstavnik popularnih interesov
premagal Pompeiusa kot predstavnika senata, pa je nastopila vojaška diktatura.
Čeprav seje zdelo, da bodo z vojaško diktaturo uveljavljeni popularni interesi, saj
je senat v spopadu podlegel, starorimska vojaška diktatura ni rešila nobenega od
bistvenih socialnih in ekonomskih vprašanj starorimske države. V času utrjevanja
avtokratske oblasti, ki je v eni osebi združevala civilno in vojaško avtoriteto, sta
Cezar in Avgust naselila veliko veteranov v Italiji in v provincah ter s tem uresničila
popularne predloge. Toda že v Avgustovem času so ukrepe za naselitev zamenjala
denarna izplačila odpuščenih vojakov. Tudi mesto Rim je izvedlo vrsto komunalnih
del za izboljšanje položaja plebs urbana, uskladilo gradbene predpise, organiziralo
gasilsko službo ter izboljšalo oskrbo z vodo. Vendar se v bistvenem ni izboljšal niti
položaj podeželskega niti mestnega prebivalstva nižjih plasti. Toda vojaška dikta-
tura, ki stajo sprožila Cezar in Avgust, in sicer izrecno v interesu plebsa, je dejansko
zastopala v svoji gospodarski in socialni politiki interese rimske nobilitas, velikih
zemljiških posestnikov. Socialne razUke so se tudi pod Avgustovimi nasledniki
povečevale, majhni kmetje so bili še bolj zrinjeni pod pritiskom velikih zemljiških
lastnikov, življenjske razmere v mestih so se sunkovito slabšale, korumpiranost
družbenih form in mehanizmov je postajala vse bolj očitna, z oporo na vojaško silo
in zakon je bila sicer zakonita, bila pa je brez legitimnosti in moralne upravičenosti
pri veliki večini prebivalstva. Demokratične pravice, svoboščine in individualna
suverenost rimskega državljana so zdaj postale farsa, odvisna od vsakokratne
trenutne vojaško-državne avtoritete in njenih kapric. To je izpodkopalo vsakršno
dolgoročno motiviranost prebivalcev do ustvarjalnosti v različnih življenjskih
sferah, povzročilo gospodarski, kultumi in socialni propad starorimske države, kije
dosegel višek tudi v popolni vojaški neuspešnosti in v razpadu same državne tvorbe.
Ce starorimski vojaški diktaturi ni uspelo uresničiti socialnih in ekonomskih ciljev
ter populamih interesov, za katerih zastopnico je imela samo sebe, pa se je vendar
izkazala za učinkovito na enem samem področju od vseh, s katerimi seje vnaprej
hvalila - namreč v učinkovitem zatrtju političnih in socialnih nemirov. Na socialne
in politične probleme je odgovarjala zgolj z represivnimi sredstvi. Ni pa mogla
premagati pasivnega odpora širokih množic, ki so na odvzem svojih političnih
pravic, izdajo svojih socialnih interesov in propad svojih življenjskih razmer
odgovorile z pasivnim odporom, s kultumo in delovno abstinenco, kije ustvarila tisti
44
vakuum, kije omogočil nastanek novih kulturnih in socialnih gibanj ter pokopal tiste
družbene forme, ki so bile do takrat temeljne, zlasti suženjstvo.
Pravi razlog za vzpon rimske republike gotovo ni bila samo neka posebna vitalnost
in kulturna produktivnost rimskega življenja, temveč specifičen način kultumega in
političnega organiziranja, ki je v zgodnji dobi omogočal kulturni in politični
pluralizem, značihio delitev in kontrolo oblasti, ki je izključevala sistematizirano
uveljavljenje interesov in k^ric kake družbene plasti ali celo kakšne osebnosti. Z
uvedbo vojaške diktature je rimska država suspendirala politično kulturo zgodnje
dobe in uveljavila že takrat in pozneje v svetu tako razširjen tip monokratske oblasti,
ki je vnaprej nezmotljiva in ki za nazaj lahko sodi o sebi le sama. Kot taka je
starorimska vojaška diktatura prototip političnih ureditev v deželah Tretjega sveta
v današnjem času. Tudi te se srečujejo z orjaškimi socialnimi in kultumimi
napetostmi, ki blokirajo delovanje demokratičnih in parlamentamih ureditev, s
trajno ekonomsko in kultumo strategijo, družbenimi in političnimi nemiri ter
radikalnimi posegi vojaških sil, ki obljubljajo odločne rešitve, socialno stabilnost in
mir, dejansko pa dolgoročno ne uresničijo ničesar od obljubljenega, temveč dežele,
v katerih se uveljavljajo, zgolj pehajo v začaranem krogu socialnih in kultumih
neenakosti, teptanja človečanskih pravic in svoboščin, demoniziranja političnega
pluralizma in politične kulture.
Izkušnje v Tretjem svetu
V prvem in drugem desetletju po koncu 2. svetovne vojne seje kolonialne odvisnosti
osvobodila večina afriških dežel in dežel jugovzhodne Azije. Zdelo seje, da so s tem
dokončno stopile na pot hitrega kultumega in socialnega razvoja ter vstran od
avtokratskih političnih struktur, ki so bile značilne za predkolonialno in kolonialno
dobo. Države Južne Amerike so imele v tistem času za seboj že dvestolemo dobo
neodvisnosti, s tem pa tudi dvestoletno zgodovino tradicionalnih personalističnih
družinskih diktatur, od katerih so se nekatere ohranile do dandanes, tehnokratskih
vojaških dikatur z obsežnimi industrializacijskimi načrti, vojaško dominiranih
psevdodemokracij in majhno število s težavo delujočih parlamentamih demokracij.
Da se je pridobitev neodvisnosti iztekla v zatiranje političnega in kultumega
pluralizma, je za Južno Ameriko za zgodnje obdobje od bhzu pojasnil Simon Bolivar
v znanem Pismu z Jamajke: namreč kako se je mogel vzpostaviti v Severni Ameriki
stabilen parlamentaren politični sistem, medtem ko je v Južni prihajalo do stalnih
restavracij avtokratskih režimov. Vzrok za to je videl v okoliščini, da so bili
prebivalci južnoameriške hemisfere stoletja v povsem pasivnem položaju, kar je
zadevalo njihovo politično eksistenco. »Bili smo v stanju hlapčevstva, in nam je bilo
zato toliko težje dvigniti se do uživanja svobode... Američani so se nenadoma
pognali kvišku, brez predhodnih znanj, in kar je še bolj otipljivo, brez izkušenj v
javnih zadevah, a so kljub temu na svetovnem prizorišču predstavili izvrstno
dostojanstvo zakonodajalcev, sodnikov, finančnih upravljavcev, diplomatov, gene-
ralov in mnogih drugih visokih in nižjih organov, ki tvorijo hierarhijo normalno
organizirane države...
Dogodki na ameriški celini so nas prepričali, da institucije, ki povsem počivajo na
reprezentativnem sistemu, ne ustrezajo naši naravi, našim sedanjim običajem in
__	45
zmožnostim. V Caracasu je strankarski duh izšel iz družb, zborov in ljudskih volitev.
Te razprtije so nam prinesle nazaj suženjstvo. In kot je bila Venezuela tista ameriška
republika, kije bila v svojih političnih institucijah najbolj napredna, je tudi najbolj
jasen primer za neučinkovitost demokratične in federalistične državne oblike v naših
nastajajočih državah.«® Toda Bolivar, ki je opazil peklenski krog avtoritarnih
političnih ureditev, katerega sklenjenost je težko prekiniti, je bil vendar bolj kronist
kot analitik. Kajti v južnoameriških državah, kakor so se po vrsti osamosvajale,
večina prav pod Bolivarjem, so na začetku njihove neodvisnosti njihovi parlamenti
delovali prav tako in v enakih razmerah kot rimski senat v Cicerovih časih, in sicer
pred propadom republike. Zaradi interesov velikih zemljiških posestnikov in njiho-
ve moči seje vsalašen parlament spremenil v igračo v njihovih rokah in je njihove
interese in ambicije zgolj legaliziral tako dolgo, dokler podprivilegirane družbene
plasti niso dale duška svoji jezi in so se bile pripravljene odpovedati vsakršni
parlamentamosti zaradi takšnega parlamenta. Obetale so si, da bodo prepustile
upravljanje države eni osebi ali eni družini in se bodo imele prihodnjič, če bo spet
nastal razlog za njihovo jezo, obrniti na koga, ki mu bodo lahko sporočile svoje
zahteve in dobile pravi odgovor. Dejansko paje vsak tak prenos oblasti s parlamenta
na kakega caudilla sprožil vnaprejšnje onemogočanje organiziranja in artikuliranja
ljudske jeze ter vpeljal mehanizme za stabiliziranje ljudske bede, hlapčevstva in k
njemu spadajočega političnega svetohlinstva.
Nestabilnost parlamentarnih političnih ureditev v Tretjem svetu, svetu, ki je sam
sploh definiran s to nestabilnostjo, je izjaz temeljite nestabilnosti, vprašljivosti
sodobnega človeka in vseh njegovih institucij. Po tridesetih letih uveljavitve
neodvisnosti praktično vseh držav v svetu, ki so bile nekdaj pod imperialnimi silami,
je postalo očitno, da stojijo v novih neodvisnih deželah temeljne institucije in
kultumi in politični razvoj na majavih tieh. V teh okoliščinah se poraja posebna vrsta
fundamentalizma, ki sicer še ohranja neko vez s ponovnim izprašanjem avtentično-
sti in virov religioznosti, toda sega daleč čez njene horizonte, se sprašuje o pravih
temeljih nacionalne in moralne vesti, enotnosti, ponosa, morale in discipline in
ugotavlja, da je vse to v razsulu in potrebno najtemeljitejših sprememb. In ta
fundamentalizem nosi vojaško suknjo, kar pomeni, da ima že vnaprej v rokah
sredstva, da svojih pomislekov ne izpričuje le intimno, ampak jim daje zgodovinsko
in politično veljavo v ekscesih vojaške protikulture.
V nadaljevanju citirano besedilo Siada Barreja iz Somalije je mogoče brati kot
model rezoniranja fundamentalizma vojaške protikulture, kadar ta skoraj vsak teden
v tej ali oni deželi Tretjega sveta razglasi in stopi na pot »temeljite reforme« in
»državnega in nacionalnega očiščenja« vseh človeških, kultumih in političnih
pomanjkljivosti, ki ga z železno roko izvaja tako dolgo, dokler naslednja gamitura
nje same ne prišteje na isto področje in stopi v naslednji krog tega dmžbenega,
kultumega, socialnega, političnega in vojaškega delirija Tretjega sveta:
»Sam sem naše člane vlade ob različnih prilikah opozarjal, da se Somalija hitro
približuje katastrofi in zlomu. Politično, socialno in ekonomsko nismo imeli nobene
® Hans F. Illy, Rüdiger Sielaff, Nikolaus Werz, Diktatur - Staatsmodel für die Dritte Welt,
Verlag Ploetz Freiburg-Würzburg, 1980, str. 170-1.
46
izbire več. Intervencija oboroženih sil je postala neizbežna. Dovolite, da vam povem
zakaj: enostavno ni bilo več mogoče, da bi ne opazili, kaj se je v deželi dogajalo:
korupcija, podkupovanje, zloraba javnega denarja v vehkem merilu, nepravičnosti
do ljudstva, na veliko razširjena zloraba prava in naših religioznih načel. To je bilo
več kot le bližnji politični in ekonomski zlom, šlo je globlje, šlo je za uničenje naše
nacionalne vesti, naše enotnosti, našega ponosa. Zlom javne morale in discipline je
simboliziral uboj predsednika, in odločili smo se, daje nujno ukrepati brez odlašanja
in v dobri veri. Ljudstvo je bilo politično razcepljeno, in obstajala je realna nevarnost
anarhije. Somalija je izgubila svojo čast navznotraj in navzven.
Mi vojaki vemo, da nismo dobri politiki. Želimo ponovno vzpostaviti čast in
zaupanje ljudstva. Želimo ga navdati z idejo samopomoči in samodoločanja.
Verjamem, da smo na duhovni ravni ponovno vzpostaviH zaupanje ljudstva v vlado.
Vsakdo vlaga sedaj velike napore. Da bi izgradili ljudstvo, smo izbrali socialistično
alternativo. Mobiliziramo ljudstvo, da se predaja načelu trdega dela, kajti odločeni
smo, da bomo zmanjšali revščino, neznanje in bolezen, ki so dolgo prizadevale našo
deželo. Poleg tega smo revolucionirali proces vladanja. Plače vseh vladnih uradni-
kov so bile drastično znižane; odgovornost je sedaj prenesena na najbolj sposobnega
in ne na tistega z najboljšimi zvezami in poznanstvi; ustanavljamo državne farme in
zadruge; naši množični mediji in organizacijske tehnike bodo naučili ljudstvo, kako
se lahko samo dvigne, da bo razbilo psihološke in socialne okove, ki mu jih je nadela
kolonialna vlada in prejšnje somalske vlade. Zastavljamo vse našeenergije, da bomo
izkoreninih vse oblike nacionalne neenotnosti, vključno s tribalizmom in elitizmom.
Želimo, daje ljudstvo na vseh ravneh udeleženo pri procesih odločanja, in ustvarih
smo aparat za to.«"'
To je vzgojna diktatura, v kateri vojaška protikultura svojo manjšinskost in tip
organizacije uporabi kot šolski model za celotno družbo. Giblje se v samih parado-
ksih, kajti hkrati obravnava ljudstvo kot povsem nezrelo, obenem pa ga z avtoritar-
nim načinom »prevzgoje« hoče privesti do avtonomnosti. Medtem ko vsakršno
kultumo in politično specifičnost in zgodovinsko dediščino z jezikom, moralo,
religijo, umetnostjo vred preklinja in preganja kot tribahzem in elitizem, mimo
zagotavlja, da hoče le tisto, kar želi ljudstvo samo, le da tega samo ljudstvo očimo
še ne ve ali noče vedeti. In kar hoče najprej privzgojiti, je enak korak vseh, isti jezik,
ista morala, iste potrebe, ista religija in umetnost, predvsem umetnost korakanja po
zvokih vojaške koračnice.
Vojaške protikulture v svojem deliriju, v katerega zrušijo cele dežele, dosledno
ločujejo med sredstvom in ciljem. Potrebe in želje ljudstva, mir in blagostanje, so
zgolj cilji, ki bodo doseženi šele, ko bo zlomljen v ljudstvu nakopičeni egoizem,
koruptnost, samoljubje in samovoljnost, različnost kultur, religij, umetnosti in
jezikov. Zato vojaška protikultura zatira najbolj elementarne potrebe in želje, izvaja
permanentno izjemno ali vojno stanje in ukinja vsakršen pravni red in pravno
vamost ljudstva, ob najmanjšem povodu je pripravljena streljati nanj in ga najbolj
grobo preganjati, da bi pred njim zavarovala njegovo lasmo prihodnost Ob tem pa,
' Siad Barre, v Africa, an International Business, Economic and Political Monthly, Nr. 1, maj
1971, citirano po Hans F. Illy, Ibidem, str. 63-4.
47
ko mu obljublja enakost in enotnost, lahko sama deluje le kot avtoritarna in
hierarhična organizacija, ki je surova in neusmiljena navzdol ter klečeplazna in
svetohlinska navzgor. Sama torej proizvaja in producira prav tista razmerja, zaradi
katerih obtožuje ljudstvo egoizma in nemoralnosti, pomanjkanja ponosa in korupt-
nosti. In redko je toliko samokritična, kot je bil Barre v navedenem govoru, kjer je
rekel, da so vojaki slabi politiki. Nasprotno, osnovna ost vojaške protikulture in
temeljna poteza njenega fundamentalizma je, daje treba odpraviti vse funkcionalne
različnosti, razen vojaških, kar pomeni, da so zanjo v resnici vojaki najboljši politiki
in sploh edini pravi pa tudi najboljši vladni uradniki, duhovniki, parlamentarci,
novinarji, državni tožilci, sodniki, porotniki in branilci ter da je vsak član ljudstva
- kjer koli že je po svojem položaju in funkciji - pravi član ljudstva le kot vojak.
S tem je uvedeno permanentno izredno ali vojno stanje v deželah Tretjega sveta, ki
omogoča socialni red in politični mir, kakršnega vojaška organiziranost in vojaška
protikultura edino dopuščata in omogočata. To stanje pa je seveda politično,
kultumo in ekonomsko jx)vsem neproduktivno, lahko le konzervira neko družbeno
stanje ali ga mši, zato je tudi politična oblast vojaških protikultur v latentni agoniji
in prisiljena ponovno opuščati svojo nepopustljivost in radikalnost ter navzemati
različne prehodne, pol civilne družbene in politične oblike, tolerirati različne
socialne, kulturne in politične tradicije, izbirati eno samo izmed njih kot edino pravo
in upravičeno prihodnost.
Nadalje pa spet ugotavlja, da je bilo vsakršno takšno popuščanje škodljivo in celo
usodno, da je prispevalo h krizi družbenih, moralnih in političnih temeljev države,
namesto da bi pripeljalo iz nje. In ker razume fundamentalizem vojaške protikulture
samega sebe kot »zdravilo« za vse slabosti in »bolezni« dmžb Tretjega sveta, je prav,
da ga mi razumemo nasprotno, kot simptom te krize in kot simptom kriznosti
povezanosti Tretjega sveta z razvitim svetom. In končno je v samorazumevanju
vojaške protikulture, ki se tako v razvitem svetu kot v Tretjem svetu razume kot
edino pravo zdravilo za različne fenomene družbenega, moralnega in političnega
razkroja, mogoče najti tisto potezo, ki ji je skupna v celoti. Gre samo za vprašanje,
kdaj, kje in kako, torej v kakšnih okoliščinah se vojaška protikultura odloči, da bo
te bolezni radikalno pozdravila, in kdaj začne javno nastopati.
V tem smislu nastopi vojaške protikulture v Tretjem svetu niso nič drugega kot
poseben fenomen današnjega prvega, razvitega, zahodnega in socialističnega,
vzhodnega sveta. V njih se uveljavlja neka razsvetljenska koncepcija odrešitve
sveta, resda z (vojaško) silo, toda po značilnih načelih novoveškega racionalizma,
ki si je predstavljal svet kot hierarhični sistem kavzalnih relacij, kjer je vse gibanje
mogoče izraziti matematično kot gibanje po zakonih mehanske fizike. To prihaja
posebno jasno do izraza v pojmovanju družbe kot anarhije, takoj ko različnih
kultumih in političnih dimenzij življenja ni mogoče zvesti na eno samo kvaliteto oz.
dimenzijo. Fanatična gonja vojaške protikulture, da bi s svojim posegom naredila
družbo za enakoveljavno in enotno, vsakega posameznika samo za racionalni del
izmenljivih funkcionalnih mest brezhibno delujočega družbenega mehanizma, silna
surovost pri izkoreninjanju socialne in kultume avtonomnosti ljudi, ki bodo svojo
voljo, svoje želje in potrebe pravilno dojeli in izrazih šele takrat, ko bodo dojeli in
izrazili interes patemalistične vladajoče vojaške oblasti kot svoj lastni in edini
48
avtentični - vse to razkriva družbeni mehanizem vojaške protikulture, ki hoče
odpraviti vsakršno družbeno različnost in vse družbene elemente, ki niso zvedljivi
na neko elementarno družbeno istoveljavnost.
Narobe je torej razumeti ekscese vojaških protikultur kot neko romantično iraciona-
listično gibanje, ki je v nasprotju s temelji sodobnih družb in se zoperstavlja
tehničnemu in socialnemu razvoju ter se inspirira pri zgodovinsko preživelih idealih
političnega paternalizma. Nasprotno, gre za neko univerzalno ugotavljanje
nedovršenosti družbenih procesov v modernem svetu, problematičnosti modemih
oblik življenja, njihove pravne nedodelanosti in moralne labilnosti, kar je vse
razloženo kot nedodelanost demokratičnih političnih mehanizmov. V državah
Tretjega sveta pluralizem kultumega in političnega življenja doživlja stalne napade
in izgublja svojo legitimnost, zato pa si vojaška protikultura začne predstavljati vso
družbo kot en sam mehanizem, v katerem je treba zgolj standardizirati/izenačiti
njegove posamezne člene in jih sinhronizirati/uskladiti v njihovem teku, s tem da se
sama postavi na komandno mesto tega mehanizma, prisluškuje njegovemu delova-
nju in ga dirigira. To fantazmo vojaške protikulture, da družba navsezadnje deluje
kot neki eshatološki kompleks, dovrši poskus, da sama vzame v roke njene poslednje
vzvode. Sama sebe zapopade kot edino pravo racionalnost, ki presvetli vse dmge
družbene segmente in mehanizme, njihovo povezanost in součinkovanje in s tem kot
temelj povrnitve smisla v paradoksalno ovirajoče in izključujoče se družbene
procese in forme. Kot tak je »fundamentalizem konfiskacija resnice«®, delirično
razsvetljenstvo, ki nasilno odpravlja vsakršno različnost med kultumimi in socialnimi
sferami in jih v paranoičnem strahu integrira. To pomeni, da si je vselej že vnaprej
na jasnem o simptomih družbenega razkroja in ponuja zanje rešitev, ki se zdi prav
tako učinkovita, kot je enostavna: vsi družbeni problemi bodo rešeni s popolno
integracijo družbe. Torej integriranje družbe v državo, morale in legitimnosti v
zakonodajo, zakonodaje in sodstva v izvršno oblast, to pa v vojaško službo. Tudi
integriranje vseh jezikovnih, religioznih, socialnih skupin v eno samo, v državni
narod, državno religijo in službo. Takoj ko bo takšna vsestranska integracija uspela,
bodo v viziji vojaške protikulture uresničene intaktne oblike mišljenja in življenja.
Ob tem pa je v svojem fundamentalizmu in integrizmu vojaška protikultura brez
vsakršnega zgodovinskega spomina, kakor je brez vsake politične kulture, zato ne
opazi svojih zgodovinskih korenin in univerzalnosti svojih imperativov, tako v
njihovi razprostranjenosti kot neizbežni neuresničljivosti, ker ji njen model dmžbe-
ne integracije zakriva lastno vojaško hierarhijo, ki sama vedno znova zaide v
konflikt s vsem, za kar si surovo prizadeva.
Literatura
Anton Bebler, Vojaška vladavina v Afriki, Partizanska knjiga, Ljubljana 1974.
La paix indésirable?, Rapport sur l'utilité des guerres, Calmann-Lévy, Paris 1968.
Wolfgang R. Vogt, Militär als Gegenkultur, Leske + Budrich, Opladen 1986.
' François Marty, La crainte pour la vérité, Lumière et vie. Nr. 186, str. 10.
___49
Tonči Kuzmanić
Protipolitični proces
jugoslovanstva
Proces, ki ga vodi vojaško »sodišče« zoper Borštnerja, Tasiča, Zavrla in Janšo je
seveda mogoče analizirati na več različnih načinov. Poleg prevladujočih, kijih že
poznamo in ki so po svoje sestavina procesa samega (saj gre za nujo, daje treba v
neposrednem spopadu kolikor toliko ubraniti prostor svobodnega, javnega delova-
nja, razmišljanja, pisanja in tudi združevanja), lahko vso godljo, v kateri smo se
znašU, iztrgamo iz navzočnosti ter skušamo na zadevo pogledati tudi iz nekaterih
drugih, bolj oddaljenih zornih kotov. Med temi je nemara tudi tisti, ki ponuja možne
tematizacije o razmerju med individualno držo (ki je v različnih odtenkih silno
navzoča pri vseh priprtih) in institucionalno držo (katere posebni predstavnik je
ustanova vojaškega »sodišča«). Toda, ker nameravam tokrat obdelati predvsem
umeščenost procesa, kar se da abstraktno, iz kolikor je le mogoče oddaljenega
pogleda, bom odmislil to možno raven. Saj bi bila instalacija tovrstnega diskurza
subjektivitete že vnaprej nesprejemljiva za oblastno držo, s katero imamo opravka
v tem primeru in ki individualitete kot take per definitionem ne pozna oz. stoji (in
pade) na njenem brisanju. Za izhodišče jemljem torej v zakup pozicijo norca in
seveda posledice, ki iz nje izhajajo. Ne gre mi ne za »napad na JLA« in ne za
»obrambo aretiranih«. Zadevo bi rad dojel po svoje, rad bi ji vdahnil nekakšen
»svoj« smisel.
Mislim, da se ob ljubljanskem procesu proti četverici odpirata predvsem dva
problema. Medtem ko za prvega, ki ga bom označil za »problem političnosti«
procesa, velja, da je bil izredno eksploatiran, pa za drugega, ki ga bom poimenoval
»dimenzija jugoslovanstva« v procesu, velja, da skoraj ni bil omenjen.
Protipolitični proces
2e občasni spremljevalec procesa proti četverici je lahko brez velikega naprezanja
ugotovil, da je bilo utrjevalcev prepričanja o »političnem procesu« mnogo in da so
tovrstne zastavitve izhajale iz dokaj različnih podmen. Toda kljub tem razlikam - naj
je šlo za civilno družbenost, psihoanalitskost, narodno kultumiškost ali pa za
prenavljajoče se delavsko razrednost - je bil rezultat premisleka vedno oznaka
procesa kot »pohtičnega«. »Vzroke« za tovrstno skupnostno idiliko bi kljub
50
nekaterim tudi radikalnim razlikam, seveda lahko poiskali v skupnosti konceptov,
ki gradijo na tako ali drugače postavljenih idejah (z-)družbenosti, toda tega ne
moremo opraviti na tem mestu. Zanimivo je, da se je tako ali drugače navzoče
odtenke oznake »političnosti procesa« v teh postavitvah dalo zaslediti le v mediju
»kakšnosti/načinovnosti« procesa, se pravi v tem, da naj bi šlo za proces, v katerem
naj bi se »neka (prva) političnost« bojevala proti »neki (drugi) političnosti« (npr.
protiljudska/protinarodna, reakcionarna, centralistična, nedemokratska... proti
napredni, demokratični..., odvisno pač od posamičnega producenta verig označeval-
cev ali pa od kategorialne aparature tistega, ki zadevo v optiki političnosti temati-
zira). Po drugi plati pa so bili zelo redki poskusi, ki so skušali utemeljevati postavitev
procesa kot političnega. Pa še pri takih je bila motorika dokazovanja - kljub
nekaterim dosežkom, ki odvračajo od hipoteze o »političnem procesu« - prav tako
v funkciji dokazovanja političnosti le-tega. Lahko bi se reklo, daje oznaka »politični
proces« priplavala na površje iz »globin duha« kot vrhovna iznajdba, ki se je tako
med pišočimi kot med bralstvom in samimi udeleženci dogajanj širila kot nekakšna
davna kužna bolezen.
Medtem ko je bila naravna civilna predstava o procesu zoper četverico pred
vojaškim »sodiščem« tista, ki je vztrajala na domnevi, da gre za »pohtični proces«,
paje vojaška različica umevanja zagotavljala nasprotno. Namreč, da sploh ni res, da
gre za kakršen koU »politični proces«. Ceš da kompetence vojaškega »sodišča«
sploh niso takšne, da bi lahko drezale v vprašanje političnega. Poleg obojestranske
zaverovanosti vase med tema dvema stališčema sploh ni bilo poskusov
»posredovanja«, zdi pa se mi, da bi bih možni. Seveda pod pogojem, da političnost
in politiko v socialističnem samoupravljanju prenehamo obravnavati kot nekaj
najbolj samoumevnega, kot nekaj, kar je že od vekomaj tu in kar je treba zgolj vzeti
ali pa zavreči. Ce se med drugim izognemo apriorizmu navzočnosti političnega, se
s tem izognemo tudi tavtološkim zastavitvam o tem, aU je z ozirom na navzočnost
političnosti nekdo »zlorabil svoje kompetence« ali pa ne.
Ce torej izhajamo iz podmene odsotnosti političnega, iz hipoteze, da je prepoved
političnega konstituens samoupravljanja.
Toda poskus »posredovanja« med omenjenima stališčema predpostavlja vsaj še
nekaj: vpeljavo razlikovanja med pojmoma političnost in družbenopolitičnost, za
kar tudi sam ljubljanski proces ponuja obilo empiričnega gradiva. Abstraktno in
shematsko rečeno, gre za razlikovanje, ki gradi na tem, da bi pohtičnost kazalo
zakoličiti s pomočjo opredelitev, kot so: razsvetljenstvo (ki, seveda, kot nas je
ustrezno poučil Foucault, ni identično s humanizmom/h umanističnim), individualnost,
neodvisnost, razklanost, deljenost, sekulariziranost, svoboda združevanja, javnost,
možnost biti voljen in voliti, privatna lastnina, osebnostna nedotakljivost, pravice in
svoboščine človeka in državljana... Skratka, prek tistega, kar so vsaj približno
konstituensi političnosti modernega obdobja, kot jo poznajo nekateri deli sodobnega
sveta od francoske revolucije dalje. Po drugi strani pa bi bilo treba družbenopoliti-
čnost (koncepcijski zastavek, kije že zdavnaj postal realiteta sociahstičnih bivanj in
ki gradi na humanizirajočem in etizirajočem zastavku političnega kot odtujenega,
kot tistega, kar je treba - seveda s podobnimi odtujitvami vred - ukiniti) zapopasti na
osnovi ustavno inavguriranega zavračanja individua, neodvisnosti, deljenosti,
51
svobodnega zbiranja, druževanja, privatne lastnine, javnosti, človekovih pravic...
Gledano s tega stališča se oznake procesa zoper Janeza et consortes kot »političnega
procesa« pojavijo kot tiste, ki bolj kot kar koli drugega pričajo o nekem sistemati-
čnem in globoko zakoreninjenem dojemanju politike in političnosti, manj pa o
ljubljanskem procesu samem kot dogcidku, ki ga bo v prihodnje nemara treba imeti
za korenito zgostitev in prelom z družbenopolitičnostjo ali pa, patetično rečeno, za
rojstno mesto političnosti^ohtičnega. Vsaj kar se ljubljanske scene (ne pa »Slovenije«,
»slovenskega kultumega prostora« ali pa česar koli podobnega) tiče.
Naj skušam to shematično pokazati na nekaterih elementamih dejstvih, ki izhajajo
iz ljubljanskega procesa zoper četverico:
1.	gre za tajni proces, ki ga vodi vojaška ustanova pred svojim, tj. vojaškim
»sodiščem«;
2.	obstajajo indici (aretacija Janeza Janše, nasprotujoče si izjave tov. Ertla in
drugih...), da je to proces, pri katerem so imeli prste vmes vsaj še slovenski organi
ljudske mihce;
3.	tudi področje družbenopolitičnih oblasti pri »sodnem« podjetju ni tako nedolžno,
kot to skušajo prikazovati same (molk ali pa v najboljšem primeru momljanje
najvidnejših predstavnikov tega pobočja soc-samoupravljanja);
4.	obnašanje javnih medijev, ki so pod očitno kontrolo področja družbenopohtično-
sti;
5.	na zatožni klopi so se znašli:
a)	javni delavec, strokovnjak za vojaška vprašanja, ki je nastopal z jasno izobliko-
vano politično (o-)pozicijo, in bil celo kandidat za predsednika RK ZSMS z izrazito
političnim programom;
b)	vojaški uslužbenec, ki je prenehal z udejstvovanjem na pobočju družbenopoliti-
čnosti (izstop iz ZK);
c)	novinar, raziskovalec polpreteklih političnih usod;
č) odgovomi urednik prvega resnega političnega (ne več družbenopolitičnega)
tednika v jugoslovanskem prostoru od konca petdesetih let.
Vsekakor drži, da je res, gledano v celoti, bilo na procesu v Ljubljani nekaj
političnega. Toda, mar se lahko zadovoljimo s takšno nediferencirano predstavo in
posplošeno oceno? Ali lahko v neki bolj natančni postavitvi vojsko, ljudsko milico
(torej ne policijo!) in družbenopplitičnost podredimo kategoriji političnega? Ali
lahko imamo te strukture za pohtične? Ali ni bila morda političnost prav na strani
tistih, ki so obdolženi/obsojeni? Ali ni morda šlo natanko za to, da se Qe skušala) z
družbenopolitičnim procesom izključiti ne takšna ali drugačna (družbeno-)politi-
čnost, temveč političnost sploh!
Ne zanikam možnega zatrjevanja, češ da je vseeno, na kateri strani je političnost.
Pomembno je zgolj to, da je, kar pa zadostuje, da je proces določen kot političen.
Strinjam se, da lahko vso stvar zremo tudi na ta ustaljen in razširjen način. Toda poleg
tovrstne zastavitve obstaja vsaj še ena, drugačna možnost. In sicer tista, ki najprej
analitično vztraja na povsem očividnem razcepu znotraj procesa in kar se da ostro
52
pojmovno razločuje med dvema stranema tajnega vojaškega procesa. Ki torej
razlikuje na eni strani družbenopolitičnost, ki se je tokrat neposredno pojavila v
uniformi svoje resnice, na drugi pa političnost, ki jo je kot že ničkolikokrat skušala
zatreti. V nasprotnem primeru se namreč lahko zapravi po moji oceni izjemno
pomemben odtenek ljubljanskega procesa, gledano nazaj pa večina t.i. »političnih
procesov« v bližnji ali daljni socialistični preteklosti: če na proces ne gledamo kot
na nediferencirano celoto, temveč vztrajamo na razcepu znotraj procesa, na razme-
rju dveh zgoraj skiciranih strani, lahko pridemo do sklepa, da to ni »poltični proces«,
pač pa predvsem proces proti političnemu. Ce torej že moramo proces opredeliti prek
pohtičnosti, potem je šlo za protipolitični procesi
Ko govorimo o političnosti posega vojaških oblasti, bi torej bilo veliko bolj primerno
govoriti o posegu, ki skuša preprečiti nastajanje ne le takšne ali drugačne politično-
sti, temveč političnosti sploh, ne pa o »pohtičnem posegu/procesu« brez nadaljnjih
določil. Skratka, lahko pridemo do točke, ko postane jasno, da ni vseeno, če
govorimo o političnem ali pa o protipolitičnem procesu. Ko pa vzpostavimo to
razlikovanje, se iztrgamo iz prisilnega jopiča razmišljanja, ki ga tako skrbno redi
diskurz družbenopolitičnosti. Saj je natanko (re-)habilitacija pohtičnega samo-
upravljanja tista, ki odpira možnosti izstopa iz slabe neskončnosti dnižbenopolitičnega
trajanja. Ljubljanski proces paje bil v tem oziru več kot idealna priložnost ne samo
za »praktično delovanje«, temveč predvsem za anahtičen premislek.
Nenazadnje se mi zdi to razlikovanje pomembno tudi v luči nekaterih polpreteklih
tematizacij. Ce smo se (tudi s pomočjo regulativne ideje pravne države) skobacali
iz močvirja ukinjanja/odmiranja države, če smo torej s pomočjo rehabilitacije pojma
državotvornosti odprli možnost tematiziranja samoupravne postavljenosti oblasto-
tvomosti - zakaj bi še vedno tavah v iztekajočih se opredelitvah političnosti, ki jih
tako zelo subsumira diskurz družbenopolitičnosti? Nadaljnje postavljenje politike/
političnosti na preverjenih, a že močno zamajanih in s predsodki oplemenitenih
rodovnorcvolucionističnih podmenah (tukaj poUtika/političnost deluje kot tisto
umazano, slabo, nečastno, eksploatatorsko - tisto, kar je treba ukiniti), se mi zdi
skrajno vprašljivo. Toliko bolj, ker se tovrstnemu naziranju vsaj od daleč prilega tudi
novejša postavitev, ki gradi na družbenosti. Vsem tem opredelitvam, ki se seveda
medsebojno tudi močno razlikujejo, je vendarle skupno, da jim politika/pohtičnost
ostaja tako ali drugače tisto poČlročje, ki ga s svojo dejavnostjo ustvarjajo »grdi,
umazani, zli«. Tovrstna drža pa se vsaj v nekem oziru približuje postavkam, na
katerih je gradila svoj protipolitični proces vojaška oblast, radikalna »zastopnica«
družbenopolitičnosti. Gre, skratka, za to, daje treba politično pozitivirati, podčrtati,
da bo izdelava Li. pozitivnega programa zablokirana vse dotlej, dokler bo razvred-
notena političnost!
Proces jugoslovanstva
Vendar pa se mi še bolj kot sama protipolitičnost pri akciji vojaških oblasti postavlja
vprašanje, ki ga v tako barviti skupnosti narodov in narodnosti, kot je »naša«,
poznamo pod oznako »jugoslovanstva«. Tem bolj, ker eden vodilnih teoretikov
vojaškega sodstva v Jugoslaviji (dr. Buturovič) tako vneto zagovarja tezo o potre-
bnosti vojaških »sodišč« kot elementa skupnega jugoslovanskega sodstva in kazno-
valne politike v sicer hudo neenotni »državi«.
53
Za osvežitev zbledelega spomina v zvezi z jugoslovanstvom nemara ne bo odveč
zapisati nekaj zgodovinsko in empirično preverljivih dejstev - prešitih, seveda v
povsem določeni optiki.
Ideja jugoslovanstva je v teh »naših« prostorih navzoča vsaj že od 17. stoletja (Juraj
Križanič). Izhodiščno je bila postavljena na zavračanju takratne partikularnosti,
razdvojenosti, neenotnosti... podobno govorečih in kultumo so-rodnih (pozneje na-
rodnih) »entitet«. S to idejo so se tradicionalno ukvarjali predvsem k literamemu
ustvarjanju nagnjeni osebki, gibanje jugoslovanstva pa je eno svojih pomembnejših
kulminacijskih točk doseglo v poskusih jezikovnega zbhževanja, če že ne poenote-
nja med Srbi, Hrvati in Slovenci.
Drugi vidnejši sunek, kije sledil temu bolj ko ne pisanemu in zatorej »nezadostnemu
vztrajanju«, pa je seveda tisti, ki ga poznamo iz revolucionamo-terorističnega
delovanja Mladobosancev in podobnih kreacij iz obdobja pred prvo svetovno vojno.
Ideja jugoslovanstva kot nekakšna stalnica tukajšnjega bivanja v zadnjih stoletjih pa
seje prvič resneje udejanila 1.1918 v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev. Vendar
seje izkazalo, daje do tega prišlo v vsaj relativno ponesrečenih okoliščinah. Saj so
bile v skupno državo pahnjene zgodovinske strukture in posamezniki, ki so se še
malo pred tem sjxìgledovale prek topovskih in puškinih cevi.
Ideja jugoslovanstva kot izrazito negativni nastavek (ukinitev obstoječe razceplje-
nosti...), odločilna sestavina, v katero sodi tudi in predvsem »zunanji sovražnik« v
podobi takšnih ali drugačnih raznarodovalnih, kolonialnih, imperalističnih in podo-
bnih sil (npr. Avstro-Ogrska, Italija, Turčija, Nemčija,...), paje ne glede na klavmost
stare Jugoslavije že s samim aktom »ujedinjenja« zapravila svoj odločilni element:
izgubila je eksplicitnost zunanjega sovražnika, ki je moral biti tako ali drugače na
novo kreiran, substituirán - bodisi da je šlo za koncepcijo zunanje bodisi notranje
politike. (Tukaj seveda ne gre za nobeno rekonstrukcijo tega ali onega naroda in/ali
njegove državotvomosti, temveč zgolj za opazovanje neke ideje, ki jo opredeljujem
prek negativitete.) Povnanjeno nasprotovanje kot konstituens je moralo biti vsaj
delno ponotranjeno, rezultati, do katerih je to pripeljalo, pa so nam prav tako znani.
Ce za literame poskuse (ilirsko gibanje itd.) lahko rečemo, da so z ozirom na
jugoslovanstvo v poziciji njegove teze, za revolucionamo-teroristična nagnjenja, da
so antitetična glede na neučinkovitost besednega bojevanja literatov, potem bi za
zmagoslavno jugoslovansko ljudsko komunistično gibanje lahko dejali, da je v
poziciji sinteze. Saj je vsrkalo vase (ohranilo) tako ideje jugoslovanstva iz prejšnjih
stoletij, jih dopolnilo z upoštevanjem narodnih in jezikovnih posebnosti (kulmina-
cija v tem oziru je AVNOJ), uporabilo tudi ustrezne prijeme iz antitetičnega
»obdobja akcije« ter vsemu skupaj pristavilo presežek: socialno-razredni element
enotnosti; »jugoslovanski delavski razred«, ki predstavlja samega sebe prek enome-
ga zastopnika, prek enotne organizacije jugoslovanskih komunistov.
Vseskozi abstraktno in/ali ehtistično gibanje je končno dobilo svojo močno, mno-
žično, in kar je najpomembnejše, »materialno osnovo«. Z zmago narodnoosvobo-
dilnega boja in socialistične revolucije - se pravi z zmago, ki je bila glede na
okoliščine nujno samoorganizirana kot vojska, kot Jugoslovanska ljudska armada -
pa dobi sinteza tudi svojo ustavno potrditev.
54
Bržčas ne kaže izgubljati besed o tem, da je bilo 1. 1945 glede na pretekla stoletja
ideje in gibanja jugoslovanstva dobesedno sanjsko: saj je bila izpolnjena večstoletna
želja, sanje pa so postale resničnost. Končno seje zgodilo, da je ideja jugoslovanstva
meso, beton, železo, beseda novi človek postala! Torej, ni nič bolj naravnega to, da
je materialno pozicijo v tem mučnem in dolgotrajnem porojevalnem procesu
pridobila, imela in obdržala JLA. Saj je nastala natanko v točki prehoda sanj v
dejanskost in je zaščitnica teh sanj tudi ostala - seveda predvsem dejanskosti kot
dejanskosti teh sanj ! (Obsojati generacijo, ki je to prestala na lastni koži, ali pa način
mišljenja in ukrepanja tistih, ki so se izoblikovali v tem hrumenju, je lahko zanimivo
ali pa tudi odvečno in neokusno podjetje. Mogoče jih je enostavno razumeti.)
Poleg že omenjenega presežnega elementa, ki smo ga v prvem približku določih kot
socialno-razrednega in kije vertikalno prešil dotedanje razlike in partikularitete ter
se samovzpostavil na konceptu enorazredne združbe dela (osvoboditev dela, samo-
osvoboditev delavskega razreda. Partija dela. Republika dela), je še neki nemara še
manj racionalen presežek, ki se giblje po »družbeni horizontali«. Tisti namreč, ki
izhaja iz postavitve jugoslovanske »nacionalne države« (pred prvo vojno je to npr.
najbalj dosledno izpeljeval Dimitrije Mitrinovič), »nacionalne kulture«, »nacional-
ne enotnosti«, »nacionalne družbe«, tja do »nacionalnega jezika«. Vprašanje, ki se
tukaj postavlja, je tole: kako pojasniti dejstvo, da »biti-Jugoslovan« ni samo
določitev državljanstva, ampak tudi opredehtev, ki sesa iz pobočja na-rodov?
Nekoliko poenostavljeno povedano, kolikor se socialno-razredne partikularitete
transcendirajo v enorazredni združbi dela, tohko za jugoslovanstvo velja, da se
, partikularnost različnih narodov (pozneje so jim bile pristavljene narodnosti) ukinja
v jugoslovanskem Narodu.^ Ce imamo poleg večjih razredov/slojev... EN-razred
(proletariat) njihove resnice (presežno tфljenje po Marxu), potem imamo tudi poleg
Srbov, Črnogorcev, Albancev, Slovencev... še Jugoslovana(-e). Med različnimi
narodi je stopil torej Narod (kot če bi Marxova Žival stopila med zobatce in jastoge),
zato se je npr. že v generaciji Tina Ujeviča o ljudeh, ki so bili »jugoslovansko
usmerjeni«, govorilo kot o »jugoslovanskih nacionalistih«. Vendar pa dojetje
jugoslovanstva kot Nacionalitete vseh nacionalitet vendarle ni možno brez
posredovanja prvega presežnega elementa, se pravi brez elementa t.i. delavske
razrednosti. To ni možno niti v primeru najbolj izrazite in zgodovinsko najlažje
dojemljive bosanskohercegovske različice jugoslovanstva, ki je daleč pred NOB,
pred Neretvo in Sutjesko funkcionirala kot »kovačnica bratstva in enotnosti«.
(Zelo eksplozivna mešanica narodnih, kultumih, rehgioznih, civiUzacijskih, živ-
ljenjskih, stilnih razlik in temu primeren poskus zgraditve mehanizmov homogeni-
zacije in hegemonizacije, seveda v času in prostoru primemi optiki odmislitve
»abstraktnega individualizma«.)
' Tukaj še zdaleč ne gre za to, da bi hotel žaliti čustva tistih državljanov SFRJ, ki se počutijo
kot Jugoslovani, ali pa morda za to, da bi na kakršen koli drug način omalovaževal njihova
prepričanja. Skušam tematizirati zgolj strukturno mesto jugoslovanstva, ki se mi nakazuje kot
nekaj »občega« z ozirom na področje »posebnosti« vseh drugih posamičnih nacionalitet. Pri
jugoslovanskemNarodu pa nesmemo prezreti dveh stvari: Ldabesedanarodv »srbohrvaščini«
pomeni hkrati ljudstvo in narod; 2. da je pot od jugoslovanskega Naroda do delavskega
razreda (in obratno) posredovana z »delovnim ljudstvom« (radni narodi).
55
Jugoslovanstvo, ki je nastalo tudi kot romantična ideja in ideologija in s katerim
imamo danes opravka tudi v podobi Na-rodne inkarnacije, namreč ne more obstati
brez vladavine enorazredne združbe dela, brez ustavno zacementiranega koncepta
(delokvacije). Zadnji premiki v pobočju nacionalitet znotraj Jugoslavije kažejo na
to, da je »pravega Jugoslovana« treba pojasniti natanko iz »drugega« rod-nega
področja, prek proletarskosti.
Prav slovita »dialektika razrednega in nacionalnega« nas najbolje pouči, da med
»razrednim« in »nacionalnim« ni zgolj tisto »in«, ampak kar »jugoslovanstvo«, da
med Partijo dela in npr. Hrvatom, Albancem ali Slovencem vedno posreduje
jugoslovan/stvo - največkrat pa prav v podobi »delovnega ljudstva«. Morda bi se v
tem oziru dalo reči tudi to, da je referenčna točka, iz katere se sploh da misliti
»dialektiko razrednega in nacionalnega« jugoslovanstvo kot delovno ljudstvo.
Natančneje, jugoslovanstvo delovnega ljudstva je ta dialektika sama. Veriga, ki
vodi od jugoslovanstva. Enega jugoslovanskega naroda proletarca prek Zveze
komunistov v Jugoslovansko ljudsko armado, paje tako ali tako preveč transparent-
na, da bi se tu z njo podrobneje ukvarjali.
Vendar je s prej omenjenimi sanjami, ki so se 1.1945 tako udejanjile (zgodil se je
dobesedno čudež), da so neustavljive, saj preprosto ni mogoče več prenehati sanjati.
S tem je in nuce že podana trditev, da se je začela sinteza (glede na vsrkanost prej
omenjene teze in antiteze) počasi, toda z »železno logiko«, vedno bolj kazati kot
spodletela teza. Udejanjeno jugoslovanstvo več ni moglo biti in ni mikaven cilj. Iz
enostavnega razloga, ker je tisto, kar že je. Žal, predvsem po zaslugi tistih, ki so ga
- tudi s svojim tфljenjem in žrtvami - pomagali udejanjiti.
Procesi, ki smo jim priče in ki so še posebej intenzivirani z biološko/sistemsko
praznino, ki jo je zapustila za seboj smrt predsednika Josipa Broza-Tita,^ se nam
nakazujejo kot potrditev takršnega postavljanja. Enkrat dosežena enotnost ima (žal)
to lastnost, da se je ne da podaljševati v neskončnost kot cilj. Se posebej, če gre za
evidentno izčфanost paradigme, na kateri tovrstna enotnost sloni,
V luči tako postavljenega uvoda se ljubljanski proces proti četverici pokaže ne samo
kot agresivno dejanje družbenopolitičnosti, ampak predvsem kot (samo-)obrambni
izbruh več stoletij trajajočega, vzpenjajočega se in udejanjenega, a v pričujočem
času močno zamajanega koncepta jugoslovanstva, ki gaje - kot je to proces nazorno
pokazal - v novih razmerah treba braniti tudi z uniformo in z orožjem. Pri tem seveda
ne gre za to, kaj je ta koncept/gibanje skozi daljše zgodovinsko obdobje »dejansko«
bil in/ali kaj je nekomu predstavljal in mu še dandanes predstavlja, temveč za to, do
kam je kot del (ali pa morda kot zgodovinska pred-postavka?) realizacije nekega
celovitejšega projekta pripeljal. Saj za svojo nadaljnjo eksistenco potrebuje ogenj in
meč!
Vpeljava jugoslovanskega jezika (ne srbskega in ne hrvaškega) kot uradnega
^ Najbrž ni bilo slučajno, daje bil Tito istočasno: kovinar, Hrvat (poleg Bosne in Hercegovine
je bilaprav naHrvaškem - in sicer najbolj izrazito v Dalmaciji - skozi zgodovino navzoča ideja
jugoslovanstva, ne pa v Srbiji, kot se ponavadi misli), Jugoslovan, vodja komunistov,
komandant JLA in predsednik jugoslovanske države. Skratka, da je bil odločilni vzvod
sistema, brez katerega le-ta enostavno več ne more delovati.
56
sodnega jezika na vojaškem procesu, in sicer ne glede na ustavna določila SR
Slovenije (kot jugoslovanske partikularitete), paje samo skrajna točka nekega, tudi
sicer anahronega ravnanja.^
Prav militantno pojavljanje jugoslovanstva na sceni znotraj Jugoslavije, se pravi
sesedanje vase nekega, na negativnem konceptu postavljenega delovanja (zunanji
sovražnik, zatiralci...), njegov »končni« prihod k sebi (»vrnitev vase«) je tisto, kar
se je pokazalo na ljubljanskem procesu z vso ostrino. Ce zaradi »tujosti«
Kelmendijevega »napada na Jugoslavijo«, kot se to reče v jeziku, še ne moremo
oceniti kot vrnitev jugoslovanstva vase, pa za Janševo »izdajo vojaške skrivnosti«
lahko rečemo, daje, gledano s pozicije jugoslovanstva principialna sprevmitev, da
je na glavo postavljeni Gavrilo Princip. Kolikor ne upoštevamo dimenzije nove-
slovenske domačnosti, JanezAvan več ni heroj, je podoba antiheroja. Spoznanje, da
se politični diskurz Janše, generacije v okolju, ki mu pripada, ne vpisuje več v »stare
boje« razrednega /narodnega, da se z njimi sploh več ne da polemizirati (tudi za
prepir sta potrebna vsaj dva), da se civilne premike lahko zablokira (v kategorijah
koeksistence zna diskurz oblastotvornosti zaenkrat samo mencati) le še z odkrito
represijo, je tisto, kar je skupaj z udejanjenim jugoslovanstvom, ki ga v končni
instanci reprezentira armadno jugoslovanstvo, v procesu pripeljano na rob.
Od ljubljanskega procesa naprej se po eni strani znova začenja šteti politična (ne več
družbenopolitična) zgodovina vsaj enega dela v samoupravljanje subjektiviranih
osebkov, po drugi paje proces zoper četverico mejnik, od katerega se jugoslovanstvo
kot zgodovinsko aprioren cement skupnosti postavlja predvsem kot vprašljiv. Sanje
enorazredne delovne združbe jugoslovanstva so odsanjane, njena oblačila so postala
preozka. Morebitno nadaljevanje teh sanj pa bi za prebujene državljane lahko
pomenilo dvoje: najprej nemara nujo prisilnega jopiča, nato še oklep!
Ljubljana, september 1988
Literatura
Banac, Ivo: Nacionalno pitanje u Jugoslaviji, Globus, Zagreb, 1988.
B avcon, Ljubo : Jedinstveno jugoslavensko lorivično zakonodavstvo - da ili ne?, Jugoslavenska
revija za kriminologiju i krivično pravo, Beograd, 4/1972.
Bobbio, Norberto: Quale Socialismo?, Einaudi, Torino, 1976.
Buturovič, Jovan: Nadležnost vojnih sudova u krivičnim stvarima i ustavne promene.
Jugoslavenska revija za kriminologiju i krivično pravo, Beograd, 4/1972.
Buturovič, Jovan, Pavlica, Jovan: Krivični postupak pred vojnim sudovima. Vojno izdavački
i novinarski centar, Beograd, 1986.
' Za slovenskega bralca je treba posebej podčrtati, da bi prevajanje sodbe iz jugoslovanščine
v slovenščino imelo zelo podobne učinke, kot če bi tekst skušali prevesti bodisi v srbščino ali
pa v hrvaščino. Konec koncev bi tudi izjavo somišljenikov Odbora za varstvo človekovih
pravic iz Beograda o »zlorabi srbščine na procesu« kazalo dojeti na tem ozadju. Kajti ne gre
prezreti dejstva, da to, čemur se reče srbo-hrvaščina/hrvato-srbščina itd..., ni ne srbščina in ne
hrvaščina, temveč je glede na ta dva jezika (nekateri pravijo »en jezik«, ki se ga da »različno
F>oimenovati«!) kot nekaj tretjega, predvsem pa nadrejenega. Gre torej za samogovor oblasti,
zanjen pravi jezik, ki ga v »normalnih okoliščinah«, če gane bi izgovarjala (vojaška) oblast,
sploh ne bi poimenovali jezik, ampak brbljanje.
57
Crick, Bernard: In defence of Politics, Penguin Books, izdaja 1986.
Dedi jer, Vladimir: Sarajevo 1914, Prosveta, Beograd, 1966.
Dimitrijević, Dragoljub: Pojam tajne i njena pravna određenost. Jugoslavenska revija za
kriminologiju i krivično pravo, Beograd, 2/1972.
Gajević, Dragomir: Jugoslavenstvo između stvarnosti i iluzija, Prosveta, Beograd, 1985.
Harding, Neil: Socialism, Society and the Organic Labour State, v The State in Socialist
Society (ur. N. Harding), St Antony's/Macmillan, Oxford, 1984.
Krleža, Miroslav: Deset krvavih godina. Zora, Zagreb, 1971.
Krleža, Miroslav: Panorama pogleda, pojava i pojmova, Sarajevo, 1975.
Masleša, Veselin: Mlada Bosna, Sarajevo, 1964.
Palavestra, Predrag: Dogma i utopija Dimitrija Mitrinoviča, Slovo ljubve, Beograd, 1977.
Palavestra, Predrag: Književnost Mlade Bosne, Svjetlost, Sarajevo, 1965.
Pavlica, Jovan: Uloga i zadaci sudova u sistemu društvene samozaStite, Jugoslavenska revija
za kriminologiju i krivično pravo, Beograd 3-4/1979.
Sidak, Jaroslav: Studije iz Hrvatske povijesti XIX st.. Institut za hrvatsku p>ovijest, Zagreb,
1979.
Talmon, J.L.: The Origins of Totalitarian Democracy, Penguin Books, izdaja 1986.
58
Maijan Malešič
Specialno delovanje
L Geneza, uporaba, definicija in oblike specialnega delovanja
1. Geneza specialne vojne
Avtorja knjige Specialna vojna - obramba in zaščita Vilič in Ateljevič (Poslovna
politika, Beograd 1983) uvrščata pojav specialne vojne v obdobje uvajanja jedrske-
ga orožja v oborožene sile velesil. Zaradi zmanjšane možnosti neposredne
konfrontacije z uporabo jedrskih bojnih sredstev in sil so se v odnosih med
velesilama začele pojavljati tudi specifične oblike uporabe sile. Te oblike avtorja
poimenujeta s skupnim izrazom specialna vojan. Izvedeta logičen sklep - čim
manjša je možnost za splošno termonukleamo in kemično-biološko vojno, tem
večjo ceno bodo imele druge oblike sile v mednarodnih odnosih. Specialna vojna je
torej novejši fenomen, čeprav smo poznali specialno delovanje kot njeno glavno
vsebino že prej. V tem smislu lahko navedemo nekaj družbenih, političnih in
vojaških okoliščin, ki so v prid uporabe specialne vojne kot sredstva globalne
politike in strategije:
-	uspehi protikolonialnih revolucij so pokazali, da ni mogoče niti z oboroženo silo
kolonialnih držav pokoriti celih narodov;
-	proces blokovskega povezovanja nekaterih držav skorajda izključuje medsebojno
klasično vojno kot politično sredstvo;
-	»usodna medsebojna odvisnost sveta«, ki se v praksi odraža kot enostranska
odvisnost, je osnova razvoja doktrine specialne vojne na ekonomskem področju;
-	stalna krepitev vojaške sile in vseh njenih oblik oziroma vloge vojaškega dejavnika
v sodobnih mednarodnih odnosih povečuje tveganje tistih, ki orožje velike rušilne
moči neporedno uporabljajo.
Pri nastanku in razvoju specialne vojne lahko pogojno razlikujemo dve obdobji:
prvo, ki obsega čas do konca druge svetovne vojne, in drugo, ki obsega čas po drugi
svetovni vojni.
Za prvo obdobje je značilno, da je agresor razvijal in izvajal različno specialno
59
delovanje v okviru velikih vojaških operacij na fronti in v globini tujega ozemlja.
Izvajal je predvsem množično vohunstvo na tujih ozemljih - organiziral in izvajal
je specialne akcije proti pomembnim objektom v notranjosti tujega ozemlja,
množične diverzije na gospodarske in druge objekte, spodbujaj ustvarjanje posebnih
organizacij notranjega sovražnika, znanih kot »peta kolona«, organiziral umore
oficirjev ali vodilnih politikov. Na Zahodu tovrstno delovanje za zrahljanje obramb-
ne moči nasprotnika poimenujejo z izrazom nekonvencionalno delovanje.
Za drugo obdobje je značilno, da se je doktrina specialne vojne razvijala in
izpolnjevala ob zaostrovanju nasprotij v sodobnem svetu, zlasti »nasprotij med
socialističnimi in naprednimi silami na eni strani ter imperiaUstičnimi (neokoloni-
alističnimi) in hegemonističnimi silami na drugi strani«. Avtorja ocenjujeta, da je
izjemo glede tega pravila moč najti v znani kominformovski gonji proti naši državi
v letih 1948-1953. To je bila najpopolneje in vsestransko organizirana akcija,
sestavljena iz vseh možnih sestavin, kijih danes ocenjujemo kot vsebino specialnega
vojskovanja, od ekonomske blokade, propagande, vohunstva, diverzije, psihološkega
pritiska, raznih demonstracij na meji, vštevši tudi vojaške demonstracije z močnimi
silami v bližini naših meja.
Skratka, avtorja v obdobju po drugi svetovni vojni vidita dva »kompleksa žrtev«
specialne vojne:
1.	narodnoosvobodilna, protikolonialna in revolucionarna gibanja,
2.	države članice nasprotnega bloka.
E. Kranjčevič v svoji skripti Specialna vojna (avtorizirano predavanje, FSPN,
Ljubljana, 1978, z oznako »za interno uporabo«) glede nastanka specialne vojne
meni podobno kot avtorja prej omenjene študije. Uporaba sredstev specialnega
vojskovanja seje pojavila z nastankom razredov in države, v pravo stroko in znanost
seje le-to razvilo po koncu druge svetovne vojne, že skozi ves zgodovinski razvoj
pa je bilo predvsem sestavni del konvencionalnega vojskovanja oziroma njegova
dopolnilna komponenta.
D. Lukič v svojem delu Savremena špijunaža (Privredna štampa, Beograd 1982)
ocenjuje, daje specialna vojna v bistvti spopad in hkrati proizvod dveh dominantnih
ideologij. Obe strani izhajata iz istih pozicij, vsebina pa si nasprotuje - obramba
zahodne demokracije (svobodnega sveta) pred komunistično infiltracijo na eni,
obramba socializma in nadaljnjega razvoja demokratičnih sil in gibanj pred impe-
rialistično dominacijo kapitalističnih dežel na drugi strani. V obeh primerih so v
ozadju egoistični interesi posameznih držav. Značilno je, da so dežele-nosilke
politike specialne vojne povsod v svetu in da se borijo za lastne koncepte, ki naj jim
omogočijo:
-	ohranjanje njihovih, prvenstveno vojaških in političnih pozicij v deželah, kjer so
te prednosti že uresničene;
-	osvajanje novih vojaških, pohtičnih in ekonomskih položajev v deželah, kjer te
prednosti še niso uresničene,
-	pridobivanje pozicij v deželah nasprotnega tabora, v smislu uresničevanja vojaško-
60
političnih, strateških ali ciljev brez uporabe oborožene sile.
V deželah, ki niso pogodbeno vezane za največja vojaško-politična tabora oziroma
velesili, se specialna vojna izvaja na dva način. Prvič, s pripravljanjem, izzivanjem
in vodenjem notranjih kriz v deželah, organiziranjem notranjih sovražnih sil in
opozicije, s ciljem, na oblast pripeljati sile, ki so pripravljene sprejeti novo politiko.
Drugič, z direktno uporabo lastnih in drugih sil (tuji plačanci, specialne enote) za
dosego političnih ciljev.
2. Uporaba pojma in defìnicija
Glede uporabe pojma je treba poudariti, da nekateri zgoraj opisano dejavnost
imenujejo subverzija, tajni boj, podtalni boj, notranja agresija, agresija v miru,
subkonvencionalna ali nekonvencionalna vojna itd. V ZDA se je uveljavil pojem
specialno delovanje (»special warfare«).
Pri nas se je uveljavil pojem »specialna vojna«, ki pa je doživel nekaj ugovorov.
Takšna uporaba pojma vojna kot znanstvenega izraza (in ne kot publicistične
metafore) je neutemeljena in neustrezna. Pojem specialna vojna je pri nas nastal v
vojaško-obveščevalnih strukturah kot jezikovno zmoten prevod v izvirniku
ameriškega pojma »special warfare«. Pravilen prevod z ozirom na znanstveno
pojmovanje vojne je »specialno delovanje«. Trditev, npr. avtorjev Viliča in
Ateljeviča, da seštevek ukrepov posebnega delovanja pomeni pravo in stalno (vsaj
v politiki velesil) vojno, je znanstveno nevzdržna. Njuno zavzemanje za prožnost v
pojmovanja vojne bi pomenilo, če bi bilo splošno sprejeto, popolnoma razvode-
nitev pojma » vojna«.
Ce sedaj zavestno ostanemo pri istem pojmu, lahko preidemo na definicijo »speci-
alne vojne«.
Omenjena avtorja (Vilič, Ateljevič) menita, daje specialna vojna kompleks organi-
ziranih aktivnosti, ukrepov in delovanja na ideološkem, političnem, gospodarskem,
kulturnem, diplomatskem, psihološko-propagandnem, obveščevalno suberzivnem
in vojaškem področju, ki se jih v miru izvaja proti kaki državi. Iz tega sledi, da so
lahko z aktivnostmi specialne vojne zajeta vsa področja življenja in dela kake
družbene skupnosti, proti kateri sejo vodi. S stališča klasifikacij ima specialna vojna
vse značilnosti nepravične vojne, teoretično formulirane v okviru sodobnih
strateškopolitičnih zasnov velikih sil, in je glede na dosežke jedrskega ravnovesja
postala stalna grožnja miru. Gre pravzaprav za raznovrstne oblike delovanja, da bi
na globalnem političnem prizorišču dosegli določene strateške politične cilje in
zavarovali lastne interese ali pa da bi s predhodnimi ali hkratnimi postopki in
delovanji podprli svoje oborožene sile v lokalni ali splošni vojni, da bi bil nasprotnik
hitro strt.
Viličevo pojmovanje »posebne vojne« je samo zelo posebno. Zatrjuje, da je le-ta
navzoča kot prava vojna skoraj povsod in vedno. In drugič, »posebna vojna« poteka
v mirnem času, tj. zunaj (pred njimi in po njih) pravih vojn. 2e sama ta druga trditev
kaže na nelogičnost in nevzdržnost Viličeve temeljne teze o tem, da je posebno
delovanje prava vojna. Poglejmo, ali je Vilič dosleden v uporabi svojega pojma in
izpeljavi svojih tez, kot bi to zahtevalo znanstveno delo.
___	 61
v knjigi... (kar se tiče vsesplošnosti »specialne vojne« in njene kontinuirane
navzočnosti vsaj v politiki velesil) bode v oči, da so ostali neobdelani nekateri za
našo državo izredno pomembni in še danes aktualni jx)javi. Skoraj vsi zgodovinski
in sodobni primeri, ki jih navajata avtorja, se nanašajo na nacistično Nemčijo, ZDA
ter manj na druge države Nata. Bralec bo zastonj iskal v knjigi prikaz za neodvisnost
naše države najbolj nevarnega primera, posebnega delovanja držav IB v letu
1948-53. ViUč s tem zelo poučnim primerom, o katerem je imel več kot dovolj
gradiva, opravi v enem odstavku na str. 14-15 in z enim citatom iz razprave M.
Miniča. Ta slučaj ima Vilič za izjemo. Prav tako v knjigi ni ničesar o za nas zelo
relevantnem posebnem delovanju v primeru Madžarske in Poljske leta 1956, CSSR
1.1%8-69, Poljske 1.1980-81, Afganistana 1.1979-80, bolj geografsko odmaknjene
Kampučije 1.1978-84; o posebnem delovanju LR Kitajske in SR Vietnam v obdobju
ostre konfrontacije, Irana in Iraka itn. itn. Prav gotovo je, da Vihčeva selektivnost
ni slučajna in nima ničesar skupnega z znanstvenim pristopom. Tako kot bi bila
škodljiva nasprotna enostranskost, domnevam, da izvira Viličeva in Ateljevićeva
pristranskost iz njunih političnih prepričanj, ki se ne ujemajo prav idelano s smislom
politike neuvrščenosti, s kritičnostjo do vsega blokovstva in slehernega hegemoni-
zma, tudi tistega v politiki posameznih socialističnih in neuvrščenih držav ne.
Po Viliču je »specialna vojna« višja stopnja specialnega delovanja (udejstvovanja),
in sicer oblika, ki jo uporabljajo agresivne sile. Te agresivne sile so »velike sile ter
nekatere razvitejše kapitaUstične države«.
Kranjčevič za uvod v definicijo specialne vojne razloži bistveno razliko med tem
fenomenom in konvencionalno vojno. Temeljna metoda vsake konvencionalne
vojne je oborožen boj, to je določena vrsta množičnega nasilja. Tudi pri specialnem
vojskovanju se uporablja nasilje, vendar ne toliko v obliki oboroženega boja kot
nasilje posebne vrste, ki se manifestira v različnih oblikah pritiskov, kot npr.
propagandni, obveščevalni, ekonomski, politični in drugi pritiski.
Avtor meni, da se specialna vojna vodi predvsem v obdobju miru, v vojnih razmerah
pa se s sredstvi specialnega vojskovanja samo podpira, pomaga k učinkovitosti
oboroženega boja. Torej je specialna vojna za razliko od konvencionalne vojne
sestavni del politike držav ali gibanj.
Cilje specialnega delovanja avtor razdeh na:
-	globalne oziroma radikalne, ki jih je mogoče doseči zgolj z maksimalnim
angažiranjem (uporabo) vseh metod in sredstev specialnega vojskovanja in
-	parcialne, npr. povzročanje gospodarskih težav, dezorientacija javnega mnenja z
razširjanjem pohesnic, hudobnimi namigovanji, katerih cilj je diskreditirati
najvidnejše politične in javne delavce itd., zato da bi ustvarili v dr^vi notranjo krizo
in razkroj, da bi država popuščala pritiskom in zahtevam agresorja.
»Specialno vojskovanje je kompleks, celota organiziranih nasilnih in subverzivnih
aktivnosti, učinkovanj in pritiskov na praktično vseh sektorjih družbenega življenja,
še posebej pa na ideološko-poUtičnem in diplomatskem področju, v kulturi, prosveti
in znanosti, v ekonomiki, na področju propagande in informiranja, na sektorju
varnosti in obrambe itd., ki je uperjeno zoper vsako državo in njeno družbenopolitično
64
ureditev že v obdobju miru, modificirano pa se uporablja tudi v vojnih razmerah
zoper osvobodilno ali drugo napredno gibanje (npr. neuvrščenost).«
3. Splošne značilnosti in oblike specialnega vojskovanja
Na področju specialnega vojskovanja se nič ne dogaja slučajno (Kranjčevič). Vse je
v skladu s cilji agresorja vnaprej predvideno in načrtovano. Pri načrtovanju je
pomembno poznavanje najbolj ranljivih točk bodoče žrtve, zato poteka predhodno
proučevanje objektov pritiska ob uporabi visoko strokovnega kadra. Potrebno je
doseči presenečenje, zato se priprava akcije izvaja v največji tajnosti, ob dobri
organizaciji ter ob sodelovanju notranjih zaveznikov v državi, žrtvi specialnih
pritiskov.
Glede na radikalnost ciljev, ki naj bi bili doseženi, so pritiski lahko bolj ali manj
grobi, orientirani na dolgi ali kratH rok, na eno ali več področij oziroma na bolj ali
manj občutljiva področja.
Pritiski so lahko namenjeni le vodilni strukturi, da bi popustila v načelnem in
doslednem izvajanju sprejete politike, ali pa širši javnosti, kar velja še posebej za
propagandnosubverzivne pritiske.
Različne pritiske specialnega delovanja isti avtor razvršča v naslednje temeljne
skupine: ideološka in politična subverzija, subverzija na področju kulture, prosvete
in znanosti, ekonomska subverzija, propagandna subverzija, obveščevalna subver-
zija in vojaška subverzija.
Že omenjeni Lukič meni, da specialno vojno predstavljajo oblike, kot so psihološka
vojna, propaganda, državni udari, oborožene intervencije in netenje državljanskih
vojn.
Vilič in Ateljevič naštejeta cel spekter dejanj, ki jih uvrščata na področje specialne
vojne: nekonvencionalno delovanje, prevrati, ideološkopolitična indoktrinacija,
ustvarjanje in izkoriščanje družbenih kriz, državni udari, teroristične akcije in
gverila ter terorizem, akcije »prikrivanja in prebega«, protigverilsko (protipartizansko)
delovanje, preprečevanje gverile, izolacija prebivalstva, preprečevanje pomoči od
drugod, ofenzivno delovanje, politični pritiski, vojaški pritiski in ekonomski priti-
ski.
Brez podrobnejše analize je očitno, da je naštelo »mešanica« najrazhčnejših priti-
skov, od katerih so nekateri sestavni del »pravih« vojn (čeprav tega njuna definicija
ne upošteva), drugi pa se izvajajo v mirnem času. Prav tako prihaja do dokaj
pavšalnega in nesistematičnega uvrščanja raznih pritiskov v pojem specialna vojna
in tudi do nelogičnih podvajanj v obravnavanju posameznih fenomenov specialnega
delovanja.
Vsi omenjeni jugoslovanski avtorji pa so si edini, da pretežen del specialnega
delovanja poteka v povezavi z notranjim sovražnikom v državi žrtvi.
Na koncu tega dela poglejmo še definicijo specialne vojne (subverzivne), kot jo
razume R. Scruton (A Dictionary of Political Thought, Harper & Row, Publishers,
New York 1982). Po njegovem mnenju je subverzija spodkopavanje institucije ali
države, pogosto z infiltriranjem določenih služb in delovanjem le-teh proti ciljem,
63	
zaradi katerih so bile ustanovljene, toda tudi s tajno aktivnostjo, ki ima namen
vplivati na žrtev in/ali zapustiti žrtev brez podpore institucij, s katerimi je povezana,
V	sistemu s socialističnimi zakoni je subverzija proti republiki zločin, ki pa se zgolj
približno ujema z zahodnimi zakoni o uporu in izdaji. Možnosti subverzije pogosto
ni moč opaziti v zahodnih zakonih, razen v povezavi z vojaškimi institucijami.
Vendar pa ameriški Zakon o nadzorovanju subverzivne aktivnosti iz leta 1950 izraža
namero izkoreniniti komuniste iz državnih uradov in opredeljuje subverzijo kot
nevarnost, ki so ji bile Združene države izpostavljene, medtem ko na vprašanja,
kateri so sestavni deli subverzije, (več ali manj) ne odgovarja. V ZSSR je lahko
subverzija izražanje osebne kritike komunistične partije, v Združenih državah pa
subverzija »zahteva« namero škoditi interesom Zveze. Subverzivna vojna je tudi
nuđenje vojaških sredstev in moralne ter ekonomske pomoči subverzivnim skupinam
znotraj druge države.
Treba je pripomniti, da je definicija dokaj nepopolna tako v vsebinskem smislu kot
tudi v svoji pretežno notranjepolitični orientaciji.
II. »Specialna vojna« in notranjepolitična situacija
V	tem delu nas predvsem zanima, katere so tiste akcije in akterji v notranjepoliti-
čnem življenju Jugoslavije, ki na različne načine omogočajo specialno delovanje ah
celo aktivno sodelujejo pri izvajanju le-tega. 2elja je vzpostaviti mejo, prek katere
lahko govorimo o ^tivnem sodelovanju v izvajanju specialnega delovanja.
Poglejmo glavno ost Viličeve in Ateljevičeve kritike našega notranjega dogajanja,
ki da lajša zunanje pritiske na našo državo. Katere so te družbene skupine, ki jih
avtorja predstavljata, v najboljšem primeru, kot nezavedne (nezavedajoče se)
pomočnike tujih sil? To so predvsem razumniki, pa še porabniško usmerjeni
državljani, še kar številni člani verskih skupnosti in še posebno duhovščine,
tehnomenežeiji idr. Iz seznama so a priori izpuščeni državni in partijski funkcionarji
na vseh ravneh, tudi taki posamezniki med njimi, ki so objektivno soodgovorni za
hudo zgrešene investicije, neodgovorno razmetavanje z družbenimi sredstvi, za
sklepanje za našo skupnost škodljivih mednarodnih pogodb, za naš skoraj finančni
polom, za razbijanje enotnega jugoslovanskega trga, za nepotrebne zaplete v
mednacionalnih odnosih itn. Po Viličevi definiciji pa vse to sodi v objektivno
podlago, ki da z njo zunanji sovražniki kar naprej manipulirajo, Vilič je iz seznama
objektivno soodgovornih vnaprej izločil vse svoje stanovske kolege. Zgodovinske
izkušnje Jugoslavije v letih 1914,1948,1968,1971 itn. te Viličeve pristranskosti v
slehernem primeru ne opravičujejo. Kar se samega Viliča tiče, sodim, da bi samo
njegovo vsesplošno (z zanimivimi izjemami, kot vidimo) sumničenje in iskanje
notranjega sovražnika za vsakim grmom, če bi se razširilo, lahko povzročilo veliko
škodo. Pretirana črnogledost kot, nasprotno, popolna brezbrižnost lahko objektivno
peljeta vodo na mhn tistih sil, ki dejanskodclujep zoper našo skupnost V Viličevih
in Ateljevičevih stališčih ni navzoče samo sektaštvo, ampak tudi pojmovno mešanje
zunanjih in notranjih sovražnikov nove Jugoslavije z notranjimi kritiki našega
družbenopohtičnega sistema ah njihovih posameznih delov, s kritiki režima in
njegove ideologije, s kritiki posameznih organov in organizacij, s kritiki ravnanja
posameznih (ali skupin) visokih uradnikov, s kritiki posameznih stališč in ukrepov
64	
izvršilnih organov (in posameznih visokih uradnikov itn.). Podobno pojmovno
mešanje sovražnikov države in zelo pestrih (tudi danes in pri nas) zvrsti notranje
opozicije se je pokazalo aprila leta 1941 kot izredno škodljivo za neodvisnost in
celovitost države. Kakor kaže, sta se Vihč in Ateljevič zelo malo (ali nič) naučila iz
tragične in za naše narode zelo drage polomije. Naj tukaj še enkrat poudarim, daje
tako mešanje posebni izraz uradniškega sektaštva in je vsebinsko v nasprotju s
političnimi predpostavkami doktrine SLO in DS, ki jo avtorja sicer zagovarjata.
Naša zadnja vojna je potrdila nekaj, kar se dogaja v številnih vojnah: pri prehodu iz
mirnega v vojno stanje se razporeditev notranjih družbenih sil bistveno menja ob
zunanjem sunku. Številni dotedanji oporečniki (1. 1941 so bili med njimi tudi
jugoslovanski komunisti) se borijo s tujimi sovražniki, številni »režimlije« pa ne.
Prepričan sem, da bi se premik zgodil tudi v primeru morebitne bodoče splošne
ljudske obrambne vojne. Med borci za našo neodvisnost pa bi se našU prav
humanistični intelektualci, danes kritična mladina in še kdo.
Glede delovanja politične emigracije moremo ugotoviti, da se je subverzivna
propaganda najbolj približala aktivnostim opozicije v državi. Posebej v določenih
temah prihaja do konvergence med stališči domače opozicije in politične emigracije.
V prvi vrsti je to posledica določene liberalizacije odnosov v naši deželi, spremembo
pa je doživela tudi pohtična emigracija, in sicer v smislu realnejšega vsebinskega
pristopa in že omenjene zamenjave oziroma razširitve javnosti.
Takšen položaj javnosti otežuje razločevanje sporočil z vidika subverzivnega
delovanja. Namreč, popolna svoboda tiska zahteva populacijo z visoko stopnjo
zavesti in znanja tako tistih, ki publicirajo, kot tistih, ki jim je to namenjeno. V tem
smislu je treba razvijati tudi vamosmo kulturo, zato da bi lahko vsak posameznik
zavestno in kritično presodil, v katerih primerih ima informacija konotacije subver-
zivnosti, ne pa da to počnejo v imenu javnosti določeni organi in organizacije.
Propaganda (kot tudi drugi »specialni pritiski«) je učinkovitejša, če prevladuje
neorganiziranost, nestabilnost, stihijnost v družbenopolitičnem sistemu kot celoti in
njegovih delih. V tem smislu omogočamo v Jugoslaviji veliko pritiskov tudi sami.
Moremo ugotoviti, da je Jugoslavija primerna kot objekt specialnih pritiskov:
objektivno kot večnacionalna skupnost, zaradi velikih razlik v gospodarski razvito-
sti, religiozne heterogenosti, delov posameznih jugoslovanskih narodov, ki živijo
zunaj Jugoslavije, izseljencev, delavcev na začasnem delu v tujini, politične emigra-
cije in subjektivno zaradi voluntarističnega, nestrokovnega, iracionalnega in
nesamozaščitnega ravnanja.
Ce se vrnemo k domnevni povezavi med delovanjem politične emigracije in
uredništev nekaterih javnih glasil v državi v kontekstu specialne vojne, je treba
ugotoviti, da tudi če bi bila takšna zveza ugotovljena, jo je treba uvrstiti v kontekst
subverzivne propagande in ne »specialne vojne« nasploh, saj le-ta predstavlja z
vsebinskega in metodskega vidika bistveno širši spekter sovražnih aktivnosti.
Postavlja se vprašanje, kje je meja med kritičnim publiciranjem in »specialno
vojno«, še posebej, ker definicije specialne vojne, iskanje zunanjih in predvsem
notranjih sovražnikov, podprte z deli normativne ureditve javnega življenja v
Jugoslaviji, omogočajo voluntaristično potiskanje meje proti kritičnemu nastopanju
65	
posameznikov in skupin naSih državljanov.
V	primeru, da je na nekaterih točkah povezava med nazori, podobnostjo vsebin in
postopkov med politično emigracijo in domačo opozicijo, to še ne pomeni, da so
slednji nosilci specialne vojne. Prav tako podobnost kritike nekaterih naših javnih
glasil, s tistimi iz politične emigracije še ne pomeni, da so uredništva prvih
ekspozitura speciabega delovanja. Se posebej, ker je namen specialnega delovanja
destruktiven, pri opozicijski dejavnosti pa gre za konstruktivno kritičen pristop k
družbeni problematiki, in sicer s težnjo prenoviti pohtični, ekonomski, pravni sistem
in njihove podsisteme.
Vendar pa obstaja možnost, da se tudi opozicijska dejavnost znotraj države poveže
s politično emigracijo ali drugimi nosilci specialnega delovanja. Toda, takšna
povezava ne more biti predmet ugibanj, podtikanj, voluntarističnih presoj, pač pa
mora biti utemeljena. Argumentacija je možna na podlagi vsaj treh elementov:
1.	protiustavno delovanje,
2.	pozivanje k izvajanju nasilja,
3.	dokazana povezanost (osebna/organizacijska) med domnevnimi in dejanskimi
izvajalci specialnih delovanj.
V	situaciji, ko našteti elementi niso navzoči, ne moremo govoriti o sovražnem
(specialnem) delovanju, še posebej paje očitno, da javna kritika ne more predstav-
ljati podtalnega delovanja.
66	
Vekoslav Grmič
Razmišljanje
ob ljubljanskem procesu
Ljubljanski vojaški proces je hudo vznemiril vso slovensko javnost. Bilo paje več
spletov okoliščin, ki sok temu vznemirjenju, da ne rečem ogorčenju, prispevale svoj
delež.
Najprej je treba reči, da vojaški forumi niso šli v korak z drugimi segmenti našega
družbenega razvoja v zadnjem času, temveč so za tem razvojem zaostali, in zato
njihovo vedenje odmeva tem bolj tuje in negativno. V naši družbi je namreč mogoče
opaziti demokratizacijo družbenega življenja, ki dobiva različne oblike - od javnosti
do kritike, od pluralizma mnenj do zahtev po soodločanju, soodgovornosti in
splošnem družbenem nadzoru nad vsem, kar družbo kot celoto kakor koli zadeva.
Cim manj so bili vojaški forumi pripravljeni spremeniti svoj način vedenja in bili
odprti za dialog in kritiko, tem bolj so bili seveda že od začetka izzivalni in napadalni
tisti, ki so hoteli tudi v vojsko vnesti novega duha ter odstraniti iz nje nekatere
nepravilnosti. Pri tem niso izbirali izrazov in se tudi niso ustavili pred nikomer v
vojaški uniformi, naj je imel še tako visok čin in odgovoren položaj v armadi.
Njihovo pisanje je vsekakor zvenelo drzno in za marsikoga žaljivo, čeprav sami
morda tega niti niso čutih. Izbrskali so vse, kar je bilo le mogoče, in dali v javnost.
Nemara bi smeli reči, da so hoteli po vsej sili doseči demokratizacijo armade, kakor
so si jo zamislili, hkrati pa tudi pripraviti odgovorne na odprt dialog glede nekaterih
vprašanj v odnosu med mladimi in vojsko. Vprašanje je seveda, ali so bili res ti
problemi mladih v odnosu do vojske v vseh republikah SFRJ in so tudi danes tako
v ospredju kakor v Sloveniji, Najbrž ne. In tako so se vojaški forumi, ki so se tudi
sicer ustavljali predvsem ob obliki teh pojavov med mladimi, v resnici še bolj zaprh
vase. Čutili so se napadene in užaljene in se niso prav nič spraševali po globljih
vzrokih kritike in »napadov«, hkrati pa so bili bolj ali manj prepričani, da večina le
misli drugače. Vztrajali so pri svojih stališčih v prepričanju, da imajo pač prav ali da
vsaj v tem trenutku ne smejo popuščati.
Odgovomi v armadi se najbrž še vedno premalo zavedajo, da mladina danes zavrača
zgolj avtoriteto na položaju in je zato tovrstna avtoriteta nasploh v krizi. Nedvomno
je to tudi posledica negativnih skušenj z vsemi oblikami avtoritamosti tako v
67	
preteklosti kakor v sedanjosti, hkrati pa je znamenje človeške zrelosti kot posledice
splošnega razvoja človeštva. V isto smer kaže odpor mladih do vseh institucij, pa naj
so takšne ali drugačne. In naposled je za mladino v svetu vojska postala sploh hudo
vprašljiva zaradi vedno hujših vojnih grozot in njihovih posledic kakor tudi zaradi
naravnost blazne tekme v oboroževanju in kopičenju vsakovrstnega orožja, posebno
še jedrskega. Radikalnost mladih v tem pogledu večkrat ne pozna meja. Vsekakor
dopuščajo vojsko le še kot nujno zlo in zahtevajo vedno odločneje tudi možnost
civilnega služenja vojaškega roka. Cim manj kažejo vojaški forumi posluh za dialog
o takšnih in podobnih problemih, tem večji je v resnici odpor zoper nje in sploh zoper
vojsko, čeprav to ne pomeni, da bi mladi ne bili pripravljeni braniti svoje domovine,
kar npr. dokazuje slovensko javno mnenje.
Gospodarska kriza, ki nas pesti, posebej še večkrat dokaj zgrešeni poskusi, da bi našli
izhod iz nje, povzročajo med ljudmi nezadovoljnost in nezaupanje do najod-
govornejših v družbi, zato to svojo nezadovoljnost in nezaupanje pokažejo tudi tam,
kjer ne gre dobesedno za gospodarska vprašanja, temveč morda kratko malo le za to,
daje kdo nedostopen ali vsaj ni dovolj odprt za kritiko. Razprave v zvezi z ustavnimi
spremembami so v ljudeh v marsičem izostrile čut za različne nepravilnosti. Zato je
danes Se manj mogoče ostajati ob njih, kakor bi jih ne bilo ali bi bile pritožbe zoper
nje nepomembne. In vendar se to še vedno znova in znova dogaja, tudi v armadi.
V takšnih razmerah in v takšni duhovni situaciji je prišlo do vojaškega procesa v
Ljubljani. Politično gledano bi se ga morah najbrž po vsej sili izogniti in spomo
zadevo kako drugače urediti. Zgodilo pa se je še nekaj, kar je vznemirilo slovensko
javnost Vojaško sodišče namreč ni upoštevalo nobene zahteve Odbora za varstvo
človekovih pravic, SZDL Slovenije in dmgih političnih fommov. Najbrž so vojaški
fommi mislili, da bi samo škodovalo njihovemu ugledu, če bi popuščali, in zato so
se odločih dmgače. Tako pa je bila tudi oblika procesa takšna, kakršna politično
gledano ne bi smela biti, da ne omenjam dmgih pomislekov, ki so jih navajali
pravniki. Posebej bi se dotaknil uporabe srbohrvatskega jezika na obravnavi, kar je
nedvomno najbolj izzivalno odmevalo v slovenski javnosti. Zato pač ni čudno, da
so se v času procesa dogajale tudi stvari, ki so bile močno čustveno obarvane in
morda politično premalo domišljene. V ljudeh pa se je vsekakor prebudil čut za
pravičnost in humanost, naj gre za odnos do kogar koli. A priznati je treba, da so
najbrž tudi v tem primem nekateri skušali izrabiti položaj za svoje posebne namene,
kar pa se vedno dogaja in česar kratko malo ni mogoče povsem preprečiti. In priznati
je prav tako treba, da je bilo sodišče na splošno deležno samo kritike, da v tem
pogledu javnost skoraj ni poznala meje.
Ljubljanski proces in vse, kar se je v zvezi z njim dogajalo, smemo imenovati tudi
izpit demokracije ali vsaj demolâatizacije naše družbe. Kako ga je kdo opravil, se
je na zunaj pokazalo, kakšne sklepe pa bomo iz njega izvajah za prihodnost, je danes
še nejasno.
Upajmo, da se bomo iz njega vsi kaj naučili. Demokratizacija večkrat ni lahka in
zahteva tudi precejšnjo mero strpnosti in politične modrosti. Znani politik našega
časa pravi, daje treba kdaj narediti celo korak nazaj, da bi bilo mogoče potem narediti
dva koraka naprej. Predvsem pa ne smemo nikdar pozabiti na spoštovanje človeka,
na njegovo dostojanstvo, pa naj bo le-ta še tako drugačen od nas samih.
68	
Mojca Pešec
Sestop iz kroga čakanja
Kaj so (na-)povedali podatki iz raziskave Slovensko javno mnenje o nekaterih
slovenskih javnih mnenjih v lanskem letu (1987):
a)	dobri dve petini anketirancev le deloma zaupata slovenskim politikom, da jim bo
uspelo zagotoviti nadaljnji samostojni razvoj Slovenije v jugoslovanski federaciji;
b)	prav toliko jih le deloma zaupata sedanji jugoslovanski vladi, da bo rešila
Jugoslavijo iz krize;
c)	več kot polovica jih je za razpis referenduma ob predlogu sprememb zvezne
ustave.
Stanje pripravljenosti je bilo mogoče razbrati iz več kot sto tisoč podpisov peticije
za razpis referenduma o ustavnih spremembah, zbranih v marcu 1988. Kljub
razdrobljenim znakom se je začel manifestirati prenos energije iz alternativnih
gibanj v svoje še ne-izživeto polje akcije - v (novo) družbeno gibanje za politični
pluralizem. V začetku junija letos se je to tudi zgodilo: razpršena silna energija ljudi
je sestopila iz čakalnega kroga in se zlila v obločni plamen skupnega projekta, ki mu
različni označevalci pritikajo sicer povsem nasprotne oznake: od kontrarevolucije
in fašizma do boja za demokracijo in modernizacijo.
Ne glede na njihovo različnost in protislovnost pa je mogoče slovensko poletje (kot
nadaljevanje slovenske pomladi) opazovati in pojasnjevati (vsaj) na dveh ravneh
pojavnosti in vsebine; ker je prva ¿reveč) pogost predmet različnih diskurzov in
druga zamolčano jedro dogajanja, je odločitev za usmeritev pozornosti nedvoumna.
Za kaj predvsem gre?
Za modernizacijo gre, in sicer v smislu, da so elite oblasti preteklosti ponovno
dokazale, da s svojimi mehanizmi percepcije in akcij ne ustrezajo več sedanjosti, kaj
šele prihodnosti; pa naj gre za stalno ponavljajoče se sprejemanje novih neustreznih
zakonov in vladnih ulcrepov ali pa za ocenitev reakcij ljudi ob tako katarzičnih
primerih, kot je primer Janša & Co.
Vprašanje je, zakaj se ta vzorec neustreznosti kar naprej ponavlja. Gre za nekaj, kar
69	
lahko poimenujem kot vzorec akcij, ki izvorno temelji na kompleksih NOB in
demokratičnega centralizma ter socializma kot sistema, ki se predvsem ukvaija z re-
distribucijo družbenega blagostanja, manj pa z njegovo produkcijo.
Na ta vzorec se vežejo tudi elite oblasti, pretekle in sedanje, ter prav tako njihovi
kritiki in nasprotniki. Na eni strani so tisti, ki to kompleksno triado zagovarjajo in
jo priznavajo kot edini način organizacije sedanjosti, projekcije prihodnosti in
pojmovanja preteklosti. Na drugi strani so njihovi kritiJd in nasprotniki, ki so s
svojimi kritikami spet ujeti v to triado in razmišljajo predvsem v smislu njenega
avtentičnega uveljavljanja kot nasprotja popačenju, ki so ga zagrešili predvsem
pretekli oblastniki. Njihove kritike pa ne segajo čez meje tega triadnega okvira.
Nekje vmes med tema nasprotujočima si poloma je sedanja elita oblasti, ki poskuša
empirično dokazano neustreznost popraviti, prestrukturirati ob upoštevanju in
vključevanju kritikov v ta proces. Vendar vsi skupaj funkcionirajo na istem predmetu
kot apologeti ali kot kritiki - na triadi NOB, demokratični centralizem in socializem.
Sedanja situacija pa je nedvoumno pokazala, da ni mogoče več urejati stvari in
upravljati ljudi na uveljavljeni način, prav tako tudi ne kritizirati in nasprotovati.
Kompleksna revolucijska triada s svojimi nosilci je začela dokončno sestopati z
zgodovinske scene.
Kje je začetek (eden od njih) tega zgodovinskega preobrata?
Kritik sistema v obliki zahtev po dosledni izgradnji socializma in avtentičnega
samoupravljanja v stilu popularnega slogana »Bodimo realni, z^htevajmo nemogoče«
(uvoz iz Pariza 1968) prav zaradi realitete same ni bilo mogoče realizirati. Ta kritika
in boj sta se dogajala na ulicah in Univerzah, vendar zunaj institucionalnih
mehanizmov. Ena od posledic je bila ukinitev samostojne študentske organizacije
in v vsiljenem organiziranju mladine pod skupnim dežnikom čvrste kontrole - Zvezo
socialistične mladine. S tem aktom naj bi bilo opravljeno s študentskimi rogovileži.
Tako je izgedalo vsaj naslednje desetletje, čeprav je bilo seme zgodovinske zmote
zasejano že v samem aktu spočetja ZSM.
Namreč, študentje, ki so še okusili (prividno) avtonomnost študentske organizacije,
so užaljeno stali ob strani nove organizacije; veliko njihovih takratnih voditeljev
danes lepo greje apologetske naslanjače v etabliranih oblastnih pod-elitah. Vodstvene
pozicije v novi organizaciji so po fakultetah prevzeli bruci. Ti bruci pa danes tolčejo
bitko za svojo in našo prihodnost kot prihodnja elita oblasti (vsaj!) v Sloveniji, kajti
sposobna mularija si svoje politične naslanjače vedno pritolče na fronti.
V čem je kaveljc? Ti tipi in tipinje so ugotovili, da se ne splača, da ni produktivno
»biti realen in zahtevati nemogoče«; da popoldanske revolucije na cestah ne peljejo
nikamor, razen na urgentni blok prve klinike ali policije, kajti ena revolucija je bila
povsem dovolj, in da je najbolj plodna pozicija in vloga lubadarja v sistemu; to je
požreti postopno vsebino, lupina pa se bo zrušila sama od sebe v sebe. To pa pomeni
biti realen in zahtevati mogoče prek institucionalnih mehanizmov z institucionalnih
pozicij, kar je že samo po sebi moderno politično obnašanje v stilu reforme da,
revolucija ne.
Na tej točki pa se pokaže dvojna ne-predvidena pomembnost ZSM, ki je pokazala,
da ima vsaka palica dva konca, kjer je delitev na korenček in batino zelo spremenljiva:
70	
prvič, pod isto marcio je organizacijsko in tekmovalno za pozicije združila vso
mladino, kjer zaradi svoje elokvenmosti smetano običajno pobirajo študentje
humanistike in družboslovja; torej tisti, ki so potencialno zmožni vpogleda v vzroke
družbenih procesov;
drugič, v tem organizacijskem in institucionalnem okviru se je oblikoval krog
mladih politikov-reformistov.
Ti reformisti ne zavračajo institucionalnih načinov in mehanizmov vplivanja, kot so
to študentje pred 15 leti, od katerih so nekateri ostali večni uporniki zunaj
institucionalnih mehanizmov in drugi apologeti sistema, temveč jih uporabljajo za
svoje lubadarske akcije. Skratka, obnašajo se politično moderno in modro - zanje
politika ni del ne-diferenciranega sklopa skupaj z religijo in moralo in je zatorej
vnaprej ne-moralna, temveč je ena od veščin uveljavljanja svojega vpliva. Ne
delujejo zunaj sistema in nanj ne streljajo s fračami, temveč ga grizejo od znotraj.
Tako samo čas pokaže modrost političnih odločitev; enih prej, drugih kasneje. Ne-
predvidene posledice organiziranja ZSM so tudi Vika Potočnik,... (začasni) Odbor
za zaščito človekovih pravic,... Janez Janša...
Zato v slovenski pomladi/mletju (/jeseni?) ne gre za konflikt Slovenija/Jugoslavija
oziroma Slovenija/JLA, kjer naj bi slednja predstavljala še edini ne-decentralizirani
jugoslovanski sistem občega pomena kot še edini nosilec jugoslovanske
univerzalnosti; temveč je to konflikt v Sloveniji. JLA je dejansko »potegnjena« v
igro kot jeziček na tehtnici; kot tisti akter, ki ima najbolj nazorne in (fizično)
demonstrativne komponente prisile in zastraševanja (kljub vrmici v cevi, je tank še
vedno tank); kot sistem, katerega Slovenci nikoli niso posvojili, še manj prisvojili,
kajti ni mogoče v nekaj desetletjih izbrisati spomin o st¿nih umiranjih za cesarje ne-
slovence. Vendar seje tisti, ki je načrtoval razvoj dogajanj v smeri tankov na ulicah,
uštel. Ljudje so rekli: Strah? Saj je znotraj votel, zunaj pa ga ni, in se niso odzvali,
kot ljudje pred leti na Kosovu.
Spomnimo se, tudi socialni nemiri na Kosovu leta 1981 so se vsaj v prvi fazi
medijsko prikazovali kot konflikt na relaciji Kosovo-Jugoslavija. Gnev drugih
Jugoslovanov je bila le nujna posledica tega sprenevedanja, kateremu so botrovale
takšne solzave trditve kot tista, da imajo albanski Kosovci toliko (preveliko) otrok
preprosto zato, ker jih imajo radi.
Spomnimo se, da se je aretacija Janeza Janše kazala v začetku kot modro pohtično
dejanje. * Modrost je bila v tem, da je tisti, ki jo je sprožil, porinil s politične scene
človeka, kije bil edini zmožen povezati razpršene kritične sile v Sloveniji; kije edini
imel možnost postati medij povezave med temi silami.^ Ce se je situacija kot takšna
kazala še v začetku junija, mislim, daje sredi meseca dobila diametralno nasprotno
podobo. Ce se je še tedaj zdelo porivanje J. J. s pohtične scene modro in lucidno
politično dejanje sprožilca/odstranjevalca, je sedaj povsem nedvoumno jasno, da se
je ta naveza absolutno in totalno uštela v ocenitvi situacije. Ceje tedaj še izgledalo,
' Zapis Igorja Bavčarja v sobotni prilogi Dela, 11.6.1988.
^ Pa tudi Janša sam je zapisal v (tudi) svoj politični program: »Na očitke, da je naš
program boj za oblast, odgovarjamo pritrdilno.« Povzeto po Mladini, 17. 6.1988, str. 38.
71	
da fizična odstranitev J. J. iz dosega institucionalne politične pozicije ponieni tudi
/iziino ukinitev medija, povezovalca vseh razpršenih kritičnih sil, potem to sedaj ni
več tako. J. J. seje izkristahziral kot dejanski powezowaìoc. Postalje kristalna krogla
naše prihodnosti, v kateri so se dejansko združile vse prej razpršene kritične sile v
Sloveniji; nedvoumna napoved prihajajoče elite oblasti, ki ima transgeneracijsko in
transslovensko podporo ne-prestrašenih prebivalcev Slovenije (vsaj teh!). Kako
drugače kot v jeseni v Srbiji, kjer je ljudstvo podprlo ortodoksno politično frakcijo.
Trditev I. Bavčarja,^ da bo tisti, ki hotel zmagati, moral imeti J. J., se je jasno
konkretizirala. Tisti, ki imajo J. J., sedaj simbolno in kasneje tudi fizično, bodo
prihodnji slovenski predsedniki.
Zato ta konkretni konflikt ni konflikt SIovenija-JLA, temveč boj za oblast (za
dominantne pozicije upravljanja) v Sloveniji. To je boj za oblast med odhajajočo in
prihajajočo elito oblasti; med preteklostjo in prihodnostjo; medtem ko sedanjost bolj
ali manj togo opazuje celotno dogajanje. Prihodnost se je začela, je že tu in pri tem
ima nedeljeno podporo množic. Ta prihajajoča ehta oblasti je zaenkrat edina, ki še
ni porabila in zaigrala svojih potencialov; edina, ki lahko izpelje modernizacijo
slovenske družbe - ekonomije in politike, kajti ni emocionalno zavezana kompleksom
NOB, socializma in demokratičnega centralizma, temveč ima do njih izrazito
racionalen odnos (cost-benefit). Gre za generacijo in njeno elito/elite, katerih
socialni vzpon ni odvisen od teh treh kompleksov in lojalnosti do njih. V nastalem
konfliktu gre torej za spopad med starimi starši in vnuki, katerega odnos je, to vemo,
v vsakem primeru iracionalen, emocionalen. Zato tega konflikta ne morejo dokončno
izpeljati otroci - sedanja elita oblasti, kljub temu da ga je začela (variante in
podvariante prestrukturiranja). Spopad prihodnosti in preteklosti je dejansko jedro
spopada, ki se na pojavni ravni manifestira kot boj za liberalizacijo in proti njen kot
prvi korak k demokratizaciji, kot proti-udar redsocialističnih sil ali ortodoksne
frakcije.
' Prav tam.
72	
kolokvij
pravnikov
o procesu
zoper
Četverico
Cankarjev dom
Kazenski postopek zoper četverico pred vojaškim sodiščem v Ljubljani se je začel
z ^etacijo Janeza Janš^l. 5. 198^^ob aretaciji Ivana Borštmrja in nekoliko po-
zneje Davida Tasiča7
Po končani preiskavi zoper trojico je dne 29. 6. 1988 vojaški tožilec v Ljubljani
vložil obtožnico zoper nje in še zoper Francija ^y/la zaradi kaznivega dejanja izdaje
vojaške tajnosti po 224. členu KZ SFRJ. Voja^osodišče v Ljubljani je prvim trem
podaljšalo pripor, vsem štirim pa odvzelo možnost, da si za zagovornika izberejo
odvetnika.
Glavna obravnava je potekala pred vojaškim sodiščem v Ljubljani od 18. do 26. ,
julija 1988. Sodišče jejzključilo javnost z glavne obravnave in odvetnike kot zago-
vornike. Obdolženci so bili še vedno v priporu.
Dne 21. julija je sodišče izreklo sodbo in Qbsodilojvana Borštnerja na 4 leta zapo-
ra, Janeza Janšo in Francija Zavrla nal leto in 6 mesecev zapora in Davida Tasiča
na 5 mesecev zapora. Po razglasitvi sodbe je sodišče odpravilo pripor.
Vsi štirje obdolženci so zoper sodbo vložili pritožbe, pritožbo pa je vložil tudi vojaški
tožilec. Vrhovno vojaško sodišče je pritožbe obravnavalo na seji dne 30. 9. 1988,
kise je obdolženci iz protesta niso udeležili, saj je sodišče spet izključilo javnost in
odvetnike kot zagovornike. Sodišče je potrdilo izrečene kazni oziroma jejasiču
kazen zvišalo na 10 mesecev zapora.
Strokovna pravniška javnost se je kmalu po začetku postopka zoper četverico vklju-
čila v razpravo o spornem ravnanju vojaškega sodišča, kar velja še posebej za
Odvetniško zbornico Slovenije.
Odbor za varstvo človekovih pravic je bil ustanovljen kot institucija za varstvo pravic
četverice v postopku in je ves čas postopka deloval izredno angažirano, z velikan-
sko podporo širokih krogov slovenske demokratične javnosti.
Dne 4. 11. 1988je v Cankarjevem domu v Ljubljani organiztal strokovni kolokvij
pravnikov o tem procesu, da bi rezimirah vse kršitve, ki so bile storjene v postopku
75	
zoper četverico, in da bi dali sugestije za nadaljnje pravne postopke.
Kolokvija se je udeležilo večje število pravnikov, zlasti odvetnikov, kot referentov
in diskutantov, navzoči pa so bili tudi številni drugi pravniki, člani odbora in druga
zainteresirana javnost.
Kolokvij je obravnaval vsa sporna vprašanja v okviru štirih tematskih področij, in
sicer ^ezik pred vojaškim sodiščem, zagovornik pred tem sodiščem; procesnopra-
vna vprašanja in materialnopravna vprašanja.
Objavljamo avtorizirane referate in apel udeležencev kolokvija javnosti.
Kot referenti in avtorji obsežnejših diskusij so sodelovali:
-	Slobodan Budak, odvetnik iz Zagreba;
-	dr. Peter Ceferin, odvetnik iz Grosupljega;
-	Stanislav Kiep, odvetnik iz Kranja;
-	Miha Kozinc, odvetnik iz Ljubljane;
-	mag. Matevž Krivic iz Ljubljane;
-	Aleksandar Lojpur, odvetnik iz Beograda;
-	Peter Močnik, odvetniški pripravnik iz Trsta;
-	Ingo Paš, odvetnik iz Ljubljane;
-	Andrej Stanovnik, odvetnik iz Ljubljane.
Pismeni prispevek je poslal Kosta Cavoški iz Beograda.
Moderator kolokvija je bil odvetnik mag. Drago Demšar iz Ljubljane.
Dognanja reprezentirana na kolokviju, so bila v veliki meri podlaga za pripravo
zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe, kj sojo Borštner, Janša in Zavrl
sredi novembra 1988^ožiU zoper sodbo Vrhovne^vojaškega sodišča na Zvezno
sodišče, medtem ko Tasič takšne pravice ni imel. Do zaključka redakcije Zvezno
sodišče o teh zahtevah če ni odločilo.
76	
Apel udeležencev kolokvija
Udcleženci kolokvija odvetnikov in drugih pravnikov, ki je bil v Ljubljani, 4.
novembra 1988, ugotavljamo, da je prišlo pred preiskovalnim, med preiskovalnim
in med sodnim postopkom proti Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiču in
Franciju Zavrlu do takšnih kršitev ustav, zakonov in mednarodnih predpisov, ki so
prizadele celoten proces in zaradi katerih so sodbe nelegalne in nelegitimne. Ugo-
tavljamo tudi, da je na procesu prišlo do kršitve suverenosti SR Slovenije in slo-
venskega naroda.
Zaradi tega udeleženci kolokvija zahtevamo, da po ustavi pristojni organi SR Slo-
venije in SFR Jugoslavije kar najhitreje ocenijo ustavnost in zakonitost procesa ter
da s svojimi ugotovitvami seznanijo najšhSo javnost.
Udeleženci kolokvija apeUramo na Zvezno sodišče, da v nadaljnjem postopku raz-
veljavi kot nezakonito sodbo Vrhovnega vojaškega sodišča. Na pristojne sodne
organe pa udeleženci apeliramo, da omogočijo obsojencem, da ostanejo na prosto-
sti do končne odločitve najvišjih sodnih instanc.
Ljubljana, 4. 11.1988
Udeleženci kolokvija
77	
Uporaba jezika
pred vojaškim sodiščem
Ingo Paš
V	zvezi z uporabo srbohrvaškega jezika pred vojaškim sodiščem, tako na prvi kot
tudi na drugi stopnji, je bilo že marsikaj objavljeno in so bila v tej zvezi tudi za-
vzeta dosti jasna stališča pohtičnega vodstva v Sloveniji, prav tako pa smo bili
soočeni z določenimi nasprotnimi stališči Vrhovnega vojaškega sodišča, tudi nje-
govega bivšega predsednika, in z nasprotnim stališčem Predsedstva SFRJ, kjer je
dal ločeno mnenje tovariš Dolane.
Nazadnje smo imeli priliko slišati in brati tudi nedvoumno stališče Predsedstva SRS.
V	tej zvezi bi želel mogoče najprej stvari dodatno pojasniti in obvestiti javnost glede
obravnave tega vprašanja, za katero mislim, da je eno izmed izjemno pomembnih
vprašanj, saj zadeva neposredno vprašanje suverenosti slovenskega naroda in slo-
venske države.
Ne da bi ponavljal določbe ustave, ki so, kot predvidevam, vsem znane, lahko
konstatiram, daje sodišče s takim postopkom kršilo seveda prav tako določila zvezne
ustave, ki govori o enakopravnosti narodov in enakopravnosti njihovih jezikov in
pisav.
V	zvezi s tem sem, kot je javnosti tudi sicer že znano, dal pobudo republiški
skupščini, da sprejme (tudi kot možen amandma k ustavi glede na sedanji postopek
spreminjanja ustave), da je vsak akt državnega organa, ki ni sprejet v slovenskem
jeziku, v republiki Sloveniji brez pravnega učinka. Pri tem seveda ta trenutek zave-
stno zanemarjam uporabo jezikov ustavno uveljavljenih narodnosti, to je predvsem
madžarske in italijanske narodnosti.
V	zvezi s to pobudo sem imel tudi razgovor na republiški skupščini s predsedni-
kom zakonodajno-pravne komisije. Rečeno je bilo, da se bo formirala komisija, ki
naj bi ta predlog oblikovala, konstatirati pa moram, da se od tega razgovora dalje ni
nič dogodilo.
(Kasneje je zakonodajno-pravna komisija ta vprašanja izčфno obravnavala in v zvezi
78
z njimi tudi oblikovala svoje mnenje, stališča in predloge.)
V	zvezi z vprašanjem uporabe jezika nastaja namreč zelo težak pravni problem,
namreč problem veljavnosti sodbe. Ceje sodišče poslovalo v jeziku, ki po ustavi ni
uradni jezik poslovanja državnega organa (in drugih organov in služb, ki opravlja-
jo družbeno službo na območju SRS), potem takšen organ ni mogel uradno poslo-
vati. Problem se zastavlja predvsem z vidika kršenja elementa suverenosti v poslo-
vanju državnih organov, ki dajejo temu poslovanju tudi značilen privilegiran status
poslovanja državnih organov. In noben državni organ, ki krši enega teh elementov
suverenosti, ne more izdati veljavne odločbe. Namreč, to področje, ta problematika
se v raznih diskusijah, po moji oceni delno nezavedno, delno pa celo zavedno,
zamegljuje in tolmači na osnovi (za to problematiko neustreznih) določb samega
postopka. Vprašanje jezika se omejuje v marsikaterih diskusijah, tudi strokovnih,
na določeno procesualno vprašanje.
Izrecno poudarjam, da vprašanje uporabe jezika ni nikakršno procesualno vprašanje,
in če bi hoteli biti čisti formalisti, potem bi z vidika ZKP lahko ugotovili edinole to,
da gre za nebistveno relativno kršitev določb kazenskega postopka, kar, mislim, je
popoln absurd.
Zaradi tega tudi vsi nasledki, ki temeljijo na tezi kršitve procesualne določbe, ne
morejo privesti do ustreznega sklepa. Isto velja seveda tudi za vprašanje ravnanja
izvršilnega sodišča, torej vprašanje izvršitve take sodbe. Tudi tu izključno sklice-
vanje samo na vprašanje postopka ne pripelje do nobenega ustreznega rezultata
oziroma zadevo zvaja na vprašanje nebistvene relativne kršitve določb kazenskega
postopka.
Namreč, v določilih prvega odstavka 364, člena ZKP, ki opredeljuje bistvene kršitve,
je predvidena kot bistvena kršitev samo kršitev, če stranki in tam navedenim ose-
bam (to je v tretji točki) ni bil zagotovljen sodni tolmač. Vprašanje jezika strank,
uporabe jezika strank, je seveda popolnoma drugo vprašanje kot poslovanje držav-
nega organa,
V	tej zvezi so seveda tudi navedbe naslednje: v javnih diskusijah je pogosto ome-
njen tako imenovani 3. člen zakona o vojaških sodiščih. Izrecno poudarjam, da 3.
člen zakona o vojaških sodiščih ni v nasprotju z ustavo, ne zvezno ne republiško.
Tretji člen zakona o vojaških sodiščih določa, da teče postopek pred vojaškim
sodiščem v enem izmed jezikov jugoslovanskih narodov. Ta določba se od ZKP
loči edinole v tem, da je po njej očitno pred vojaškimi sodišči izključena raba jezi-
kov narodnosti, Inteфretacija 3, člena zakona o vojaških sodiščih, kot je bila stor-
jena potem s poslovnikom vojaških sodišč prve stopnje in kot je dana v obrazloži-
tvah sodb vojaških sodišč, je direktna samovolja.
Zakon o vojaških sodiščih nikjer ne določa, da ima sodišče pravico izbrati jezik.
Take pristojnosti sodišče po zakonu nima. In take pristojnosti mu tudi noben po-
slovnik ne more dati.
Ugotoviti je tedaj treba, daje sodišče ravnalo tudi v nasprotju s 3. členom zakona o
vojaških sodiščih; tudi taje bil kršen. Z določilom 3. člena zakona o vojaških sodiščih
niso v ničemer suspendirana - razen v omenjenem smislu, kot sem že prej povedal
79	
- določila 5. do 8. člena ZKP, predvsem pa 7. člena. Ta so povsem v veljavi tudi za
delo vojaških sodišč.
Nezakonit in protiustaven pa je poslovnik o vojaških sodiščih prve stopnje. Zaradi
tega sem tudi sprožil pobudo pri Ustavnem sodišču Jugoslavije, da ugotovi ne-
ustavnost tega poslovnika. In njegovo nezakonitost.
V	tej zvezi bi mogoče opozoril na to, da je ravno zaradi spornih tolmačenj zakona
o vojaških sodiščih in recimo želje, urediti rabo jezika pred organi v republiki v
skladu z republiško ustavo, sprožena pobuda za spremembo 3. člena zakona o
vojaških sodiščih. O tem smo imeli priliko brati v dnevnem časopisju. Reči mo-
ram, da sem zelo osupel prebral besedilo te predlagane spremembe. Ugotavljam,
da s predlagano spremembo pravzaprav prevzemamo obrazložitve vojaških sodišč.
S to spremembo bistveno slabšamo današnji položaj, seveda z vidika varovanja
slovenske suverenosti in uporabe slovenskega jezika.
Zaradi tega sem tudi napisal odprto pismo republiškemu komiteju za zakonodajo.
V	tej zvezi bi čisto na kratko poudaril, da je predlagana sprememba takšna, da naj
bi 3. člen zakona o vojaških sodiščih določil, da se postopek pred vojaškimi sodišči
prve stopnje vodi v jeziku in pisavi naroda, ki je po ustavi republike v uradni rabi
v republiki, za območje katere deluje vojaško sodišče. Temu odstavku naj bi se dodal
še en odstavek, ki bi ga bilo treba še precizirati. Slo naj bi za primer, če je v po-
stopku več strank oziroma več obdolžencev. Takrat naj bi vojaško sodišče
uporabljalo jezik večine strank oziroma jezik večine obdolžencev.
S prvo predlagano določbo je poslabšana sedanja solucija 3. člena zakona o vojaških
scKliščih, saj je po tem predlaganem določilu sedaj najmanj nejasno, kateri jezik mora
uporabljati Vrhovno vojaško sodišče. Daje Vrhovno vojaško sodišče odklonilo rabo
slovenskega jezika, je po tem predlogu spremembe sedaj utemeljeno.
Kar pa zadeva navedeni drugi odstavek, ki naj bi ga še precizirali, gre za nedopu-
stno mešanje pojmov uradnega poslovanja organov in jezika strank oziroma ude-
ležencev v postopku, kar sta povsem ločeni stvari. Seveda je tudi nesprejemljivo,
da naj bi obdolženci odrejali sodišču jezik, v katerem mora poslovati, pri čemer
nastaja pri taki formulaciji vrsta nemogočih zapletov, ki jih niti nima smisla obrav-
navati. Ta dodatna predlagana sprememba pa v bistvu seveda opravičuje (in to je
najbolj žalostno) sedanjo prakso, da sodišče samo izbere jezik svojega poslovanja.
Kajti če ni večine strank, če ni več obdolžencev, bo sodišče samo odrejalo, v kate-
rem jeziku bo poslovalo. Povsem razumljivo je, da ta dodatek - če naj bi se uvelja-
vil - terja takojšnjo odločitev spremembe ustave.
Mislim, da je takšen predlog nepremišljen in da so predlagatelji imeU veliko boljše
možnosti. Najpreprostejša možnost bi bila, ko bi predlagali črtanje 3. člena zakona
o vojaških sodiščih, saj v tem primeru teče postopek pred vojaškimi sodišči tako,
kot je določeno po ZKP ali po ZPP. Ne vem, zakaj se za takšno rešitev niso odlo-
čili. Vprašanje puščam odprto.
Glede na to, da je zaradi navedene rabe srbskega jezika v tem postopku vprašljiva
tudi zakonitost postopka, s tem pa tudi zakonitost sodbe, sem naslovil na republiško
vrhovno sodišče pobudo, da sprejme načelno mnenje, ki ga lahko sprejme, glede
80	
pravnega učinka neuporabe slovenskega jezika. Pred kratkim sem dobil odgovor,
da vrhovno sodišče načelnega mnenja ne bo sprejelo, češ da za to ni potrebe. Ose-
bno tega ne bom komentiral, mislim pa, da je v tem trenutku sodišče zamudilo izje-
mno priliko, da sprejme tako načelno stališče, ne glede na samostojnost temeljnih
in izvršilnih sodišč, na katero se sklicuje v svojem odgovoru. Vemo, da bi bilo
morebitno mnenje tudi v pomoč pri razjasnitvi sedaj zelo aktualnega vprašanja,
namreč o izvedbi te sodbe.
mag. Matevž Krivic
Takoj sem se oglasil k besedi, ker moram ob enajstih oziroma čez dobrih pet minut
zapustiti ta sestanek, ker je sklicana prva seja skupščinske delovne komisije za
proučitev okoliščin procesa. Rad bi pa odgovoril zlasti na tisti del izvajanj kolega
Paša, ko je govoril o seji republiškega komiteja za zakonodajo in o predlogu za
spremembo 3. člena zakona o vojaških sodiščih, zlasti če sem tukaj morda edini, ki
je bil na tisti seji navzoč. Je tu morda še kdo? Ni nikogar. Skoda.
Torej, kolega Paš je zavzel stališče, da že prvi odstavek tistega predloga pomeni
poslabšanje, ker se ne dotika problema jezika pred vrhovnim vojaškim sodiščem.
V tej točki je to najbrž res, bi pa vendarle rad opozoril, da je vprašanje jezika pred
vrhovnim vojaškim sodiščem izpadlo zaradi tega, ker smo ugotovili (to sva tudi
midva s Pašem nekoč v privatni diskusiji že ugotovila), da tudi pred zveznim
sodiščem (ne vojaškim) ni rešeno vprašanje resnično enakopravne uporabe jezikov
jugoslovanskih narodov. To vprašanje tudi v drugih zveznih organih ni resnično
zadovoljivo rešeno, zlasti praktično ne. Zato seje Komite odločil, da v to vprašanje
ne začne posegati pri vojaškem vrhovnem sodišču, ker je treba principialno
kompletno rešiti to vprašanje resnično enakopravne up}orabe jezikov v vseh zvez-
nih organih. Torej seje potem zato, tudi bi rekel iz taktičnih razlogov, za sedaj lotil
samo vprašanja uporabe jezika pred prvostopenjskimi vojaškimi sodišči, tako kot
je bilo poved¿io. S tem v zvezi bi pa rad opozoril še na nekaj. V začetku je Bavčar,
ko je otvoril ta sestanek, opozoril na to, da naj bi bila danes vendarle strokovna
razprava, in da je pomembno v tej razpravi tudi vprašanje strokovne vesti in drže.
Reči moram, kot pravnik, da mi zdaj delamo isto napako, ki jo je leta in leta delala
naša oblast oziroma politika in tisti del stroke, ki ji je nekritično služil. Delamo
napako, da cilj posvečuje sredstva, in obupne strokovne površnosti. Ena od takih
strokovnih površnosti je zame to, da nekritično sprejemamo trditev, da je v tem
postopku prišlo do eklatantne, očitne kršitve slovenske ustave. Zelo se strinjam s
kolegom Pašem v tistem delu, koje argumentiral, daje bila z neuporabo slovenščine
v tem primeru kršena zvezna ustava, in posledično potem tudi zvezni zakon, 3. člen
o vojaških sodiščih, ne strinjam pa se in imam to za strokovno površnost, da je bila
s tem, celo eklatantno, kršena republiška ustava.
Opozoril bi namreč na zelo preprosto strokovno izhodišče, da republiška ustava ne
more v nobenem vprašanju, ne v vprašanju jezika ne postopka, ne v nobenem dru-
gem vprašanju urejati ničesar, kar se tiče zveznih organov. In vojaška sodišča od
prve stopnje do vrha so nesporno zvezni organi. Oziroma, spomo bi lahko bilo, na
to sem tudi že večkrat opozarjal, nekateri jih razglašajo za organe JLA, za vojaške
organe. De facto to v glavnem res so, de iure pa ne. Mi bi morali vztrajati pri tem,
da so vojaška sodišča organi federacije in da vojaški organi torej nimajo nobenih
81	
ingerenc nad njimi. Kolikor so jih de facto v tem in v drugih primerih imeli, je to
protiustavno, je to kršitev ustavnosti, zlasti neodvisnosti sodstva. To le mimogre-
de, to je drugo vprašanje.
Torej, vsekakor so to zvezni organi, federalni organi, in glede federalnih organov
ne more ne republiška ustava ne republiški zakon urejati ničesar, torej tudi jezika
ne. Mislim, da bi bilo veliko bolj produktivno tudi za odmevnost naših stališč in za
sprejemljivost v strokovni javnosti zunaj Slovenije, da bi mi natančneje argumentirali
najprej pri tisti točki, ki jo je Paš že nakazal, se pravi, da je šlo za kršitev zvezne
ustave, zlasti njenega principa enakopravnosti jezikov. Ta je bil kršen.
Ce pogledamo stvar strokovno, pa menim, da so določbe zvezne ustave, in potem
zveznih zakonov, ki bi te stvari morali podrobneje urediti, nezadostne in nepopol-
ne. Mislim zlasti na tako imenovani teritorialni princip, ki naj bi izhajal iz sloven-
ske ustave, iz tiste znamenite določbe 212. člena, ki pravi, ¿2l morajo vsi državni
organi poslovati v Sloveniji v slovenščini. Moje strokovno stališče je, da se to seveda
popohioma jasno nanaša samo na organe republike in nižje od teh, občinske in druge,
ne more pa se prenašati na federalne organe. To pa pomeni, da bi princip enako-
pravnosti jezikov, kako gaje treba izpeljati, tako v Beogradu, v koncentriranih zvez-
nih organih, in kako gaje treba izpeljati v tako imenovanih dekoncentriranih zvez-
nih organih, ki ne poslujejo v Beogradu in za vso Jugoslavijo, ampak npr. v Lju-
bljani, v Zagrebu, za območje ene repubhke, da bi bilo treba torej to vprašanje rešiti
v zvezni ustavi. Mi se slepimo, če trdimo, da je to rešeno v slovenski ustavi. Ugo-
tavljam, da to vprašanje žal ni rešeno, in da ni res, da je slovenska politika in da
smo vsi državljani, kolikor smo imeli vpliva pri sprejemanju zvezne ustave, poskr-
beli za to, da bi bil v njej princip enakopravnosti jezikov res zagotovljen. Trdim, da
je samo deklariran, ni pa zagotovljen. Za ustavo je navsezadnje zadosti, da je de-
klariran, operativno zagotovljen pa bi moral biti v zakonodaji. In izhajajoč iz tega
stališča, sem tudi sam podpird, verjetno pa tudi večina drugih, predlog za spremem-
bo 3. člena zakona o vojaških sodiščih, na seji, ki jo je omenil kolega Paš. Črtanje
3. člena bi bilo tudi po svoje smiselno, kolikor samo ponavlja ustavno določbo in je
v tem smislu celo morda protiustaven, ker je naloga zakona kvečjemu določiti način
izvajanja ustavne pravice, ne pa jo ponavljati in s tem nekako zmanjševati njen
ustavni karakter.
Ce se pa ne črta in če ugotovimo, daje potrebno precizirati, kateri princip naj velja
pri delu dekoncentriranih zveznih organov, ki delujejo samo za območje ene ali več
republik, potem mora biti to v zakonu - kolikor ne bi tega dvignili na ustavnopra-
vni nivo, kar je sicer načeloma tudi možno. Ampak iz praktičnih razlogov je tukaj
primernejši zakon in iz tega razloga sem tudi jaz podprl ta predlog za spremembo
3. člena - ob izrecnem pogoju, ki ni bil samo moj, ampak je bil na seji sprejet, žal pa
v časopisu ni bil objavljen, da je treba v predlogu in njegovi obrazložitvi izrecno
poudariti, daje to predlog za preciziranje v smislu, kot sem prej povedal, in da se s
tem nikakor ne priznava, kot sem razumel kolega Paša, da se pristaja na
argumentacijo vojaških sodišč v tem primeru, češ, mi smo pa doslej, kot je bil zakon
tak, ravnah v redu. Ceš, šele od zdaj naprej, če bo zakon spremenjen, bo v Sloveniji
treba poslovati v slovenščini. Nasprotno.
Kot sem že poudaril, gre za princip enakopravnosti jezikov, ki je v zvezni ustavi že
82
deklariran. V tem primeru ni bila kršena črka zvezne ustave, ker je ustava pač
pomanjkljiva, in črka zveznega zakona, ampak je bil kršen duh zvezne ustave in
načelo enakopravnosti jezikov.
Drugi odstavek, ki v časopisu menda še ni bil objavljen, tudi ne vem, ah gaje tista
redakcijska skupina že formulirala, pa izhaja seveda iz problema zagotovitve naci-
onalne enakopravnosti, če bi bila npr. večina ali pa celo vsi obtoženci pred vojaškim
sodiščem npr. v Ljubljani neslovenci - Srbi, Hrvatje, Makedonci, karkoli. Gre za
razmislek o tem, ali je teritorialni princip veljavnosti pravi in bi ga bilo treba preci-
zirati. Določen namreč še ni. Opozoril bi, ker moram končati, samo še na ta mo-
ment pri tem vprašanju, ki vam je verjetno poznan. Utegne se zgoditi, ali se morda
celo že je, da komanda vojaške oblasti prestavljena iz Ljubljane v Zagreb, in s
tem tudi sedež vojaškega sodišča. V tem primeru bi vztrajanje, torej naše nekriti-
čno vztrajanje na t.i. teritorialnem principu, pomenilo pravzaprav bumerang, ker bi
v tem primeru naredili uslugo tistim, ki hočejo slovenščino likvidirati in bi rekh: V
redu, sprejmemo vaš predlog, od zdaj naprej teritorialna veljava, torej zagrebško
sodišče posluje v hrvaščini, v Sloveniji pa ga ni več. Tukaj je finesa v predlogu
spremembe 3. člena, ki pravi, naj bi bilo treba praviloma poslovati (razen izjem, o
katerih govori drugi odstavek) ne v jeziku republike, na območju katere je sedež
prvostopenjskega vojaškega sodišča, ampak v jeziku republike, za območje katere
to sodišče posluje. S tem bi se torej tudi princip spoštovanja slovenščine v tem
primeru ohranil kombinirano s principom spoštovanja jezika večine obtožencev.
Absurd sedanjega dogajanja je bil predvsem v tem, da v Sloveniji Slovencem niso
sodili v slovenščini. Če bi se mi zavzemali za to, naj bi odslej sodniki recimo srb-
ske ali hrvaške nacionalnosti v Ljubljani srbskim ah hrvaškim vojakom sodih v
slovenščini, bi bil to prav tak absurd, namreč pri sedanji teritorialni organizaciji
armade. Ta je seveda tudi zame sporna, ampak dokler je taka, je treba spoštovati
princip jezikovne enakopravnosti tudi drugih. V kazenskem postopku mora npr.
prevladati kriterij obtožencev, v njihovem jeziku je treba poslovati.
Ce bi se sklicevali izključno na teritorialni princip za zvezne organe, bi prišli do
naslednjega absurda: če bi slovensko ustavo, njen 212. člen, tolmačili tako, da njene
besede »vsi državni organi na območju Slovenije morajo poslovati v slovenščini«,
pomishmo hkrati, kaj bi analogno lahko pisalo v srbski ustavi in baje, nisem imel
časa preveriti, tudi res tako piše, namreč, da vsi državni organi na območju Srbije
morajo poslovati v srbohrvaškem jeziku! Vemo pa, da Beograd ni - kot npr. Wash-
ington D.C. eksteritorialen, Beograd je na območju Srbije, in to bi avtomatično
pomenilo absurden sklep, da bi vsi zvezni organi, ker so pač na območju Srbije,
morali poslovati samo v srbohrvaškem jeziku, ne pa na principu enakopravnosti
jezikov. To je samo dodaten dokaz ali ilustracija absurdnosti in strokovne nespre-
jemljivosti teze, da določba republiške ustave, slovenske ali srbske, o tem, v kakšnem
jeziku se v Srbiji ah pa v Sloveniji posluje, velja tudi za zvezne organe.
Ponavljam, to je zame strokovno nesprejemljivo, določbe o tem morata imeti zve-
zna ustava in zvezni zakon, seveda v skladu s principom enakopravnosti jezikov.
83	
Aleksandar Lojpur
(neavtorizirana razprava)
Mislim da u vezi sa upotrebom jezika u ovom ljubljanskom procesu postavljaju dva
odvojena pitanja, koja bi trebalo da razlikujemo. Jedno pitanje jeste načelno pita-
nje upotrebe jezika pred vojnim sudovima i pred drugim saveznim organima. U tom
svetlu ja u većem delu podržavam ono Stoje več govorio Matevž Krivic, a nešto ću
kasnije još dodati.
Drugo pitanje jeste konkretno pitanje koje se odnosi na mnogobrojne povrede
zakona, koje su evidentno počinjene u procesu pred vojnim sudom u Ljubljani, a u
vezi sa time povreda saveznog ustava u vezi sa jezikom. Kada se radi o pitanju
načelne prirode, kako treba urediti poslovanje vojnih sudova, drugih sudova fede-
racije pa i drugih saveznih organa, smatram daje zaista potpuno ispravno poštovati
originemost prava svakog naroda da uredjuje pitanja jezika na svojoj teritoriji.
Medjutim, sve dotle dok imamo federaciju postavlja se ovo pitanje; koji jezik će
upotrebljavati savezni organi? Taj problem postoji čak i ako ustavima naroda, u
našem slučaju republike i pokrajine, na nivou federacije nije dato pravo da odredju-
je jezička pitanja, odnosno ako u ustavu nije formalno rešeno da se to pravo prenosi
na federaciju, da federacija odlučuje o tome kako će organi federacije poslovati.
Ipak se i dakle postavlja praktično pitanje na kojem jeziku će se govoriti, kako će to
što se dogovori, biti napisano. Tu postoji jedan niz čisto praktičnih pitanja čije
rešavanje, po mom mišljenju, opšte ne treba dirati u ono izvorno, originemo pravo
pojedinačnog naroda i narodnost da to pitanje rešava onako kako sam smatra da je
najbolje. Medjutim kada se ovo pitanje postavlja, onda se ono postavlja sa snagom
prakse jer kad se ljudi sastanu onda oni moraju rešiti to pitanje. Treba opozoriti na
to da su vojni sudovi organi federacije; oni su sudovi federacije. Ako prihvatimo
teritorialno shvatanje koje se predlaže, onda se postavlja i ovaj problem da organi
federacije moraju da posluju isključivo na onom jeziku koji je u službenoj upotrebi
na teritoriji gde su locirani.
Mišljenja sam da bi to imalo jednu vrlo negativnu posledicu i da bi ugrozilo mnoga
originema prava repubhka, гОсо bi se prihvatilo jedno tako stanovište, jer je najveći
broj, mishm čak oko 90 % saveznih organa locirano u Beogradu. Ako bi mi dakle
dosledno sproveli ovo što se predlaže, to bi značilo da bi službeni jezik saveznih
organa bio isključivo sфskohrvatski jezik u njegovoj istočnoj varijanti i da bi pošto
se sada predlažu promene ustava Srbije u smislu da službeno pismo u Srbiji bude
ćirilica, službeno pismo saveznih organa lociranih u Beogradu bilo isključujuće
ćirilica. Tako je to možda opravdano za nekoga, takvo rešenje ne bi imalo onakve
posledice, za kakve bi svi mi trebali da se slažemo i da ih zahtevamo.
Sada se vračam na ono drugo pitanje, na pitanje kršenja saveznog ustava u pogledu
jezika, do kojih je došlo u ovom postupku. Pravo upotrebe jezika je pravo pojedin-
ca da govori svojim jezikom i pravo organa, koji postupa u vezi sa nekim njegovim
pravom, da upotrebljava taj njegov jezik. Ako govorimo o jednakopravnosti, za-
pravo 0 jednakosti i ravnopravnosti jezika naroda Jugoslavije, onda ne znači ništa
drugo nego da ja, kao pripadnik sфskog naroda, ili neko drugi kao pripadnik slo-
venačkog naroda, ili nekog drugog naroda u Jugoslaviji mogu da upotrebljavam svoj
84	
jezik u postupku, ali i da se postupak vodi na mom jeziku. Zato se ne slažem sa
Matevžom Krivicom, koji kaže da direktno nije prekršena nijedna odredba ustava
u ovom procesu. Mišljenja sam da jeste prekršena jedna odredba ustava i to ona
koja kaže da su svi gradjani jednaki bez obzira na pripadnost, na nacionalnost, na
veroispoved, a i sada se zalažemo i za političko opredeljenje. Ta odredba ustava je
povredjena, jer optuženima na procesu nije bila dozvoljena upotreba svog jezika -
u smislu da se postupak nije vodio na njihovom jeziku. Medjutim ta odredba je
prekršena i zbog toga što je rečeno da su jezici naroda ravnopravni. Kada se kaže
da su jezici naroda ravnopravni, onda tu automatski znači da se postupak mora voditi
na jeziku naroda optuženih.
Ja bih prema tome, pošao od prava optuženog, prava pripadnika odredjenog naroda
i narodnosti Jugoslavije da govori na svom jeziku i da se u postupku upotrebljava
taj njegov jezik.
Kada se radi o problemu kako to pitanje treba da bude rešeno, mislim daje ono već
pozitivnopravno rešeno. Zato kažem da je prekršen zakon i ustav. Možda nije u
dovoljnoj meri rešeno zato što nije eksplicitno rešeno. Ako se postavlja pitanje kako
treba da se reši pitanje jezika pred vojnim sudovima, onda to znači da vojni sudovi
treba da postupaju na jeziku optuženog.
Tu, naravno nastaje problem, ako ima više optuženih, što nije previše retka situaci-
ja. To se ostavlja otvoreno i to je jedna od onih stvari koje takodjer moraju da se
rešavaju. Ali največi broj postupaka pred vojnim sudom vodi se protiv pripadnika
istih naroda ili narodnosti, koji znači govore jednim jezikom. Prema tome, prakti-
čno se u stvari retkokad postavlja pitanje, kada i kojim jezikom će se morati govo-
riti u postupku pred vojnim sudom u slučaju više optuženih.
Ingo Paš
Zahvaljujem se za pojasnila glede tistih stvari, o katerih se strinjava, moram pa reči,
da je več takih stvari, kjer se ne strinjava.
Mislim, da ima zahteva po tem, da se vpraSanje rabe jezika ureja posebej tudi v zvezni
ustavi, za podstat stališče, da zvezna ustava in zvezna zakonodaja pravzaprav origi-
namo ureja določena vprašanja. To je torej vprašanje izhodišča. Moje izhodišče je
drugačno, in sicer, da imajo republike - tudi na osnovi avnojskih načel organizira-
nja Jugoslavije - originarne zakonodajne pristojnosti in seveda tudi originarne usta-
vodajne pristojnosti, če se naj tako izrazim. Tako seveda s tega vidika in glede na
to, da vprašanje uradne rabe jezika ni bilo preneseno v nikakršno urejanje na nivo
federacije, ostaja urejanje tega vprašanja v republiki. Predlog, daje treba to vprašanje
urejati v zvezni ustavi, je v bistvu v skladu s sedanjimi tendencami krepitve vloge
federacije. Osebno nisem takega mnenja in tudi ne menim, da je ta tendenca pozi-
tivna.
Kar zadeva druga izvajanja o potrebnosti premisleka, da bi se v postopku pred
vojaškim sodiščem sodilo v jeziku večine obdolžencev itd., poudarjam, da sem že
prej opozoril, da takšen predlog vodi v neslutene zaplete. Eden od teh zapletov je
tudi ta, da bi lahko povsem isto argumentacijo uporabili tudi za vsa druga redna
sodišča. Tudi vojaška sodišča so redna sodišča - da ne bo pomote. In med drugim bi
85	
hotel še enkrat poudariti: zakaj potem ta komisija ne predlaga črtanja tega določila
zakona o vojaških sodiščih? To bi bil kvečjemu en korak več k demokratičnosti
postopka. Tedaj bi se tudi pred vojaškimi sodišči uporabljal v za to določenih pri-
merih jezik narodnosti, v celoti bi se uporabljala določila ZKP. Da ne omenim
mogoče iluzomega predloga, da se v mirnem času sploh ukinejo vojaška sodišča.
Ali pa vsaj omejijo na vojaške osebe. Zakaj ni takih predlogov in zakaj so taki
predlogi, ki v resnici podpirajo argumentacijo vojaških sodišč v navedenih sodbah?
Kajti vrhovno vojaško sodišče je, če se ne motim, na 16. strani sodbe jasno reklo
(kar je sicer samo po sebi razumljivo), da se kazenski postopek ni mogel voditi v
jeziku naroda, ki je materni jezik vseh obtožencev, glede na to, da materni jezik
enega obdolženca (ki pač ni slovenske narodnosti) ni slovenščina. To je čista argu-
mentacija vrhovnega vojaškega sodišča.
Mislim, daje vprašanje rabe jezika, kot enega najpomembnejših atributov narodne
in državne suverenosti, vprašanje, ki ga mora urejati republika originamo. Z vso
strokovno odgovornostjo poudaijam, da je ta ustavna določba republiške ustave tudi
kogenüiega značaja. Tako tu v resnici (če se lahko ob tej priliki sklicujem na izjavo
Predsedstva SR Slovenije, ki pa bi morala imeti tudi konsekvenco, a je žal nima)
pogajanja ni in ne more biti. Mislim, da je to zelo točno. In če tu odstopimo za dlako,
samo za eno dlako, potem smo odstopili od naše suverenosti.
Po mojem gre za umetno dilemo. Res je sedež zveznih organov, vsaj v večini pri-
merov, v Beogradu. Ni pa res, da bi zato morali ti zvezni organi glede na srbsko
republiško ustavo voditi postopek samo v srbskem jeziku. Mislim, daje to povsem
umetna dilema. O tem ni niti govora, kajti zvezni organi morajo voditi postopek v
jeziku, ki je predpisan za območje, v katerem teče postopek. Postopek pa ne teče v
Beogradu, postopek teče tam, kjer je bil začet Se pravi, da morajo zvezni organi
uporabljati jezik, v katerem teče postopek na prvi stopnji. To je eno.
Drugič, vsa ta razglabljanja o jeziku zveznih organov nas zelo nevarno približujejo
uvedbi enotnega državnega jezika zveznih ali pa zveznih instančnih organov. To je
v popolnem nasprotju z vsemi dosedanjimi ustavnimi rešitvami.
Stvari so bile že od nekdaj jasne, namreč, da morajo zvezni organi prav tako
spoštovati jezik naroda, tiste republike, tistega območja, v katerem poslujejo.
Slobodan Budak
Nisam imao namjeru govoriti o jeziku, nego o nekoj drugoj temi. Ali budući da je
o jeziku rijeć, ja vam se najprije žeUm ispričati da ne govorim na vašem lijepom
slovenskom jeziku, jer ne vladam njime pa mi ne zamjerite što ću govoriti na hrvat-
skom jeziku.
Kao praktičar polazim od stajališta koja su ova dva vojna suda, sud u Ljubljani i
Vrhovni vojni sud, u odnosu na jezik izrekli. Njihova stajališta se svode od prilike
na tvrdnju da je Zakon o vojnim sudovima u članu 3. jedan lex speciahs u odnosu
na jezik, i prema tome, da se isključivo u skladu s tom odredbom mora postupati pri
izboru jezika koji će se upotrebljavati pred vojnim sudom. S druge strane, još dalje
je otišla odluka drugostepenog Vrhovnog vojnog suda, koji raščlanjuje to pravo i
koji smatra da ima to pravo po članu 3. Zakona o vojnim sudovima pa kaže da je to
86	
potpuno stvar vojnog suda, stvar njegova slobodnog odabira, kojim će se od jezika
(oni zaključuju da postoje u Jugoslaviji tri jezika), vojni sudovi služiti.
Mislim i jedan i drugi vojni sud griješi, kad polazi od tog stajališta. Slažem se sa
izvjestiocem u ovom predmetu da član 3. Zakona o vojnim sudovima nije u suprot-
nosti s višim propisima, s ustavnim propisima Jugoslavije i ustavima pojedinih
republika. U tom članu se zapravo govori da se postupak pred vojnim sudovima
v(^i najednom od jezika i pisama naroda Jugoslavije. Medjutim, taj odabir, ne može
biti proizvoljna stvar. Taj izbor mora imati nekakav smisao. To nije stvar dobre ili
loše volje, raspoloženja predsjednika vijeća koji saziva raspravu. Postoji jedna
posebna odredba u Zakonu o vojnim sudovima, u kojoj se kaže (to je odredba u
članu 61. Zakona o vojnim sudovima), da se u krivičnom postupku pred vojnim
sudovima primjenjuju odredbe ZKP, ako tim zakonom nije dnikčije odredjeno. Tim
zakonom nije ništa drukčije odredjeno. Prema tome, po mom mišljenju, treba i u
pogledu jezika primjenjivati odredbe Zakona o krivičnom postupku, koji sasvim
uredno regulira to pitanje i to u mnogim svojim članovima, a u nekima od njih vrlo
eksplicitno govori da je na području pojedine repubhke u sudovima u upotrebi
službeni jezik odnosne republike. Prema tome, mislim da se korektnom upotrebom,
korektnom primjenom zakona o vojnim sudovima, ovaj prvostepeni postupak pred
vojnim sudom u Ljubljani, trebalo voditi na slovenskom jeziku.
Za ilustraciju: ukoliko bi nam se činilo apsurdnim da se sutra pred jednim
prvostepenim vojnim sudom u Beogradu ili u Nišu vodi postupak na slovenskom
jeziku, toliko isto je apsurdno da se u Ljubljani vodi na makedonskem ih na sф-
skom jeziku.
87	
Zagovorniki
pred vojaškim sodiščem
dr. Peter Čeferin
Spoštovani zbor. Predvsem bi se rad zahvalil Odboru, da me je povabil na ta po-
membni sestanek. Ko sem razmišljal o pravu, kije bilo uporabljeno na Roški, sem
se spomnil rimskopravnega načela omne ius hominum causa, oz., pravo je zaradi
ljudi, zaradi ljudstva. Ce se sedaj spomnimo ljudstva na Roški, ljudstva na Trgu
osvoboditve, ljudstva v Mostecu, se lahko vprašamo: ali to ni bilo ljudstvo, ali pa
to pravo, ki je bilo uporabljeno v tem procesu, ni po meri ljudi.
Za današnji zbor sem pripravil povsem konkreten sestavek z naslovom Kršitev
obsojenčeve pravice do obrambe na glavni obravnavi.
Na podlagi 2. odstavka 426. člena zakona o kazenskem postopku, ki določa, da
zvezno sodišče odloča o zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe zaradi
kršitve zveznega zakona, če je sodbo izdalo vrhovno vojaško sodišče, obdolženec
paje bil za kaznivo dejanje, določeno z zveznim zakonom, obsojen na najmanj eno
leto zapora, lahko Janša, Zavrl in Borštner zahtevajo izreden preizkus pravnomo-
čne sodbe. Na podlagi 3. točke 427. člena zakon o kazenskem postopku se sme
zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe vložiti tudi zaradi kršitve obsojen-
čeve pravice do obrambe na glavni obravnavi. V tem svojem prispevku se name-
ravam omejiti na problem formalne obrambe. Formalna obramba je v kazenskem
postopku tista obramba, ki jo opravlja kvalificirani zagovornik. Po zakonu o kazen-
skem postopku ima obdolženec pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo
zagovornika, ki si ga izbere med odvetniki. Ce si obdolženec ne vzame zagovor-
nika sam, mu ga postavi sodišče, kadar je to določeno v zakonu o kazenskem po-
stopku, da se zagotovi njegova obramba. Za zagovomika se sme vzeti le odvetnik;
njega lahko nadomešča odvetniški pripravnik. Ce teče postopek za kaznivo deja-
nje, za katero se sme izreči po zakonu kazen na 5 let zapora ali hujša, sme odvet-
nika nadomestovati odvetniški pripravnik samo, če ima strokovni izpit, ki ga dolo-
ča republiški oziroma pokrajinski predpis.
Pred zveznim sodiščem ter pred republiškim ah pokrajinskim vrhovnim sodiščem
88
h.________
sme biti zagovornik samo odvetnik. Ce na sedežu sodišča ni dovolj odvemikov,
dovoli predsednik sodišča na zahtevo obdolžencu, da vzame za zagovornika diplo-
miranega pravnika, ki je zmožen obdolžencu pomagati pri obrambi.
Po zakonu o vojaških sodiščih ima obdolženec lahko zagovornika. Zagovornik
obdolženca je lahko odvetnik, vojaški zagovornik ali kakšna druga vojaška oseba,
ki je diplomirani pravnik in zmožna obdolžencu pomagati pri obrambi.
Ce bi se med postopkom utegnila odkriti vojaška skrivnost, kar bi lahko imelo hude
posledice za varnost države, si sme obdolženec izbrati zagovornika le izmed vojaških
zagovornikov ali drugih vojaških oseb. »Kvalificirano zagovomištvo« je po našem
pravu torej zaupano nedopusuio širokemu krogu oseb. Pri tem ne gre samo za
vprašanje strokovnosti različnih »zagovornikov«, ampak predvsem za vprašanje
njihove (ne)odvisnosti.
Vojaški zagovornik ali druga vojaška oseba sta »v službi«, poleg tega pa še »v službi
v oboroženih silah«, kar pomeni, da laka oseba, glede na naravo organizacije
(oboroženih sil), v kateri dela, pojmovno ne more biti neodvisna, saj so, kot to določa
5. člen zakona o službi v oboroženih silah, »glede na razmerja v službi, lahko osebe
v službi v oboroženih silah le nadrejeni in podrejeni, glede na čine in razrede pa
nižji in višji.«
Odvetništvo po drugi strani je samostojna družbena služba. Odveuiik je pri dajanju
pravne pomoči samostojen in neodvisen. Odvemik v mejah sprejetega pooblastila
samostojno odloča o načinu zastopanja pravnih interesov svoje stranke in se pri
dajanju pravne pomoči ravna po načelih in pravilih kodeksa odvetniške poklicne
etike.
Načelo 10 kodeksa poklicne odvetniške etike se glasi: »Odvemik je dolžan spoštovati
resnico in zakonitost. Ohrani naj brezpogojno in popolno neodvisnost od vsakega
zunanjega vpliva, ko se odloča, kako bo najbolj pravilno, odgovorno in uspešno
zastopal svojega klienta. V vsem svojem ravnanju naj izkazuje iskrenost in držav-
ljanski pogum.« Ali ima torej vojaški zagovornik, kije »v službi«, »v službi oboro-
ženih sil«, ki je lahko le podrejen, glede na to, da vrhovni vojaški poveljnik ni
zagovornik, ki prejema plačo od vojske (države), lahko tislo vlogo v kazenskem
postopku, ki je condito sine qua non pravnosti postopka? Samo neodvisni zago-
vornik lahko namreč opravi tislo radikalno disjunkcijo strank, močne države in
mnogo šibkejšega posameznika, ki omogoči, da se v zakonu deklarirani kontra-
diktorni postopek ne spremeni v inkvizicijskega.
Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki ga je ratificirala naša
država, določa, da lahko vsak človek občuje z zagovornikom, ki si gaje sam izbral.
Sporna določba 4. odstavka 65. člena zakona o vojaških sodiščih o tem, da si sme
obdolženec izbrati zagovornika samo izmed vojaških zagovornikov, ni torej samo
v nasprotju zli. členom zakona o kazenskem postopku, ki določa, da ima oMolže-
nec pravico, da se brani sam, ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere
sam izmed odvemikov, ni torej samo v nasprotju z ustavno pravico do obrambe iz
182. člena zvezne in 222. slovenske ustave, ki določa, da ima vsakdo pravico vzeli
si zagovornika, ni torej samo v nasprotju z ustavno pravico, da ima vsakdo pravico
______ 89
do enakega varstva svojih pravic pred sodiščem (180. člen zvezne in 220. člen
slovenske ustave), saj po službenem položaju odvisni vojaški zagovornik ne more
konkurirati neodvisnemu odvetniku, ampak je napadena določba zakona o vojaških
sodiščih tudi v nasprotju z ratificiranim mednarodnim paktom.
Ali naj sedaj zvezno sodišče upošteva 65. člen zakona o vojaških sodiščih ali
mednarodni pakt, nam pove dunajska konvencija o pogodbenem pravu. (Ur. 1. SFRJ,
št. 30/1972)
Odgovor na to vprašanje namreč vsebuje 27. člen citirane dunajske konvencije:
»Posamezna članica se ne more sklicevati na svoje notranje pravo, da bi opravičila
neizpolnjevanje pogodbe.«
Miha Kozinc
Pripravil sem le majhen segment, majhno bistveno kršitev, ki je po mojem mnenju
v tem procesu nastala.
Tiče se zgolj tovariša Borštnerja in njegovega zagovornika, kapetana Kajfeža.
Namreč, zgolj za tov. Borštnerja je bila v tem postopku t. i. obvezna obramba, in
sicer, kot je kolega Ceferin poudaril, je lahko zagovornik zgolj odvetnik, odvetniški
pripravnik, za kazniva dejanja, kjer pa je zagrožena kazen 5 let in več zapora, pa
pripravnik, ki ima opravljen strokovni izpit.
65. člen zakona o vojaških sodiščih to določbo spreminja v tem, daje lahko za takšna
dejanja, kot so se obravnavala tu, zagovornik zgolj vojaški zagovornik ali pa druge
vojaške osebe, ki so zmožne obrambe.
Postavi se vprašanje, ali je vojaška oseba brez ustreznega strokovnega izpita spo-
sobna voditi obrambo v takšnih zadevah, kjer je obramba obvezna. Po črki zakona
seveda to ni nikjer imphcitno navedeno, vendar je iz duha zakona o vojaških sodiščih
in zakona o kazenskem postopku treba razbrati, da bi moral biti zagovornik tov.
Borštnerja, če je že vojaška oseba, vsaj takšna vojaška oseba, ki ima opravljen
ustrezen strokovni izpit, oziroma izpit za majorja pravne službe.
To se da sklepati iz 6. odstavka 65. člena zakona o vojaških sodiščih, kjer je nave-
deno, daje zagovornik pred vrhovnim vojaškim sodiščem lahko le odvetnik, vojaški
zagovornik ali druga vojaška oseba, ki je diplomiran pravnik in je opravil izpit za
majorja pravne službe ali pravosodni izpit.
Ta člen govori zgolj o zagovorniku pred vrhovnim vojaškim sodiščem.
Postavi se pa vprašanje, ali je del zagovora sestava in pisanje pritožbe.
Osebno sem mnenja, da je tudi pritožba, ki se pošlje na vriiovno sodišče prek
vojaškega sodišča prve stopnje, del zagovora in bi takšno pritožbo lahko sestav-
ljale zgolj osebe iz zadnjega odstavka 65. člena zakona o vojaških sodiščih, se pravi
major pravne službe, vojaški zagovornik ali pa druga vojaška oseba, ki je diplomi-
ran pravnik z ustreznim strokovnim izpitom.
Ce bi sestavil takšno pritožbo kdorkoli drug, bi jo po mojem mnenju moralo vrhov-
no vojaško sodišče zavreči kot nedopustno.
		 90
v tem primeru pa je sodišče pritožbo obravnavalo, kot da bi bila sestavljena pov-
sem v redu. Seveda se sedaj lahko postavi vprašanje, kakšna je procesna situacija.
Pritožba, ki je bila obravnavana, sploh ne bi smela biti obravnavana, zato se lahko
postavi vprašanje, ali je za tov. Borštnerja pritožbeni rok še odprt.
Glede na določila zakona o kazenskem postopku, kjer se šteje rok za pritožbo od
vročitve sodbe obdolžencu, seveda ne moremo govoriti o tem, da bi bil rok za pri-
tožbo tov. Borštnerju še odprt, vendar se v zvezi s tem postavi vprašanje, ali obstaja
zanj možnost vrnitve v prejšnje stanje.
Po 13. čl. zakona o kazenskem postopku mora sodišče obdolženca, ali pa drugega
udeleženca v postopku, ki bi lahko iz nevednosti opustil kakšno dejanje v postopku
ali pa zaradi tega ne bi izkoristil svojih pravic, poučiti o pravicah, ki mu gredo po
tem zakonu, ter o posledicah, če bi to dejanje opustil.
Kot sem seznanjen, tov. Boršmer ni bil obveščen, da njegov zagovornik v prvosto-
penjskem postopku ne more sodelovati pred vrhovnim vojaškim sodiščem. Zato je
notica, ki smo jo brali v časopisu, da ni bilo razprave oziroma da ni bilo javne seje
pred vrhovnim vojaškim sodiščem zato, ker je kapetanu Kajfežu prenehalo delov-
no razmerje v JLA, le deloma točna.
V nobenem primeru ne bi moglo biti seje pred vrhovnim vojaškim sodiščem, ker
tov. Kajfež nima in ni imel tistih kvalifikacij po zakonu, da bi pred tem sodiščem
lahko sodeloval.
Zaradi tega se seveda, kot sem že prej rekel, pojavi vprašanje, kako to zadevo sedaj
voditi naprej, ko formalno pritožbe sploh ni bilo, bila pa je obravnavana.
Ingo Paš
Namenoma se nisem želel oglašati, ker mislim, daje prav, da se oglašajo drugi. Imam
pa vprašanje, ki se nanaša na znani postopek izključitve odvetnika iz tega postopka
oziroma s same obravnave. Ta izključitev je bila izvršena, ne da bi bil o njej izdan
pismeni sklep. Pravzaprav je treba pravilno reči, ne da bi o tem odločil senat. Kajti
to je bila glavna obravnava. V takem primeru je pismeni sklep senata izrecno pred-
viden v zakonu o vojaških sodiščih. Kajti določilo tega zakona pravi (govorim o
65. členu, in v 4. odstavku se govori o tem, o čemer razpravljamo, namreč, da si
sme obdolženec izbrati odgovomika le izmed vojaških zagovornikov, če gre za
nevarnost, da se odkrije vojaška tajnost, kar bi imelo hude posledice za vamost
države), daje zoper sklep preiskovanega sodnika vojaškega sodišča in predsedni-
ka senata, izdan v smislu 4. odstavka tega člena, dovoljena pritožba na senat tega
sodišča, zoper sklep senata vojaškega sodišča pa na vrhovno vojaško sodišče.
Torej je nespomo, da bi moral senat sodišča izdati sklep o tem, da ni dovoljena
obramba prek odvetnika. Ta sklep ni bil vročen, ampak je bil izvršen. V tem pri-
meru se zastavlja zdaj dodatno vprašanje, alije takšen postopek sploh mogoče potem
spodbijati v pritožbi zoper sodt^.
Obstaja seveda možnost, da se na to opozori v pritožbenih razlogih. Očitno pa je,
da zakon daje zoper to odločitev možnost posebne pritožbe. Dodatno je treba celo
reči, da glede na določila zakona sploh obstaja presumpcija posebne pritožbe zoper
		 91
sklepe.
Izključitev zagovomika, to je svobodno izbranega zagovomika, pa je tak globok
poseg v pravico obrambe in tudi pravico vsakega človeka, se pravi v človekove
pravice, daje nespomo, da bi sodišče moralo ne le izdati sklep, ampak ta sklep tudi
izjemno temeljito obrazložiti.
Med odvetnikom kot zagovomikom in njegovim klientom, torej obdolžencem, je
namreč vzpostavljeno specifično, mandatno razmerje. Ne gre samo za vprašanje
strokovnih kvalitet, ki so vsekakor izjemno pomembne, ampak gre tudi za vprašanje
zaupanja. Poseg na to področje je izjemno drastičen ukrep, da ne govorim o kršitvi
mednarodnega pakta, o čemer je govoril kolega Ceferin. Sodim, da gre tu za neza-
konito poslovanje sodišča.
Sanirati to kasneje s pritožbo zoper sodbo je namreč praktično nemogoče, kajti
zagovomik ima svojo funkcijo v času, ko teče postopek. Kršitev, ki so bile stoijene
v postopku, se kasneje večinoma ne da več popraviti. Zaradi tega pomeni naknadna
pritožba, sodim - že iz same funkcije zagovora - protislovje.
Nedvomno bi moralo sodišče dati možnost, da se v resnici zelo skrbno pretehtajo
vsi razlogi, ki, če že pristajamo na tako zakonsko določbo, opravičujejo njeno
uporabo. Menim, da bi ta nezakonitost v poslovanju sodišča po vseh predpisih morala
imeti tudi ustrezne konsekvence.
Slobodan Budak
Bit ću vrlo kratak. Jer nisam uočio u žalbama, da je to iznijeto, ali mislim da slije-
deći argument stoji. Pitanje je, dali je utemeljena od strane suda primjena člana 65.
Zakona o vojnim sudovima, u konkretnom slučaju stava 2. ovog člana 65.; da lije
stvamo postojala bojazan da bi u postupku moglo doći do otkrivanja vojne tajne,
ako bi obranu bilo kojeg od optuženika, vršio jedan odvjetnik. Mislim da je takav
argument neutemeljen zbog specifičnosti potupka koji je vodjen, a naročito, nakon
što je donijeta bila prvostepena presuda. Svoj četvorici stavlja se na teret otkrivanje
vojne tajne pa, dopače, da je ta tajna provaljena. Tajna je otkrivena - po tvrdnji
državnih organa, a to tvrdi vojni tužilac, i prvostepeni vojni sud smatra dokazanim,
da je bezbroj ljudi otkrilo tu tajnu. Svi mogući znani i neznani ljudi, koji su u naj-
manje te dvije organizacije bili (u uredništvu Mladine i onoj organizaciji Ada ili,
neznam, Mikro Ada). Prema tome tajne nema više, tajna ne samo da bi mogla biti
otkrivena, ako je istina što kaže tužilac i što kaže vojni sud, nego je prvostepeni
vojni sud i osudio njih zbog toga što je ta tajna i otkrivena ! Prema tome ne može se
više tek dogoditi ova mogućnost radi koje se spriječava odvetnicima da brane optu-
ženike, ne postoji opasnost da će vojna tajna biti otkrivena. Ona već jeste otkrive-
na! Ovo je samo još jedan od argumenata da se radi o jednom, po mom mišljenju,
neutemeljenom pozivanju na član 65. Zakon o vojnim sudovima da bi se zabranilo
odvjetnicima, da brane optuženike.
dr. Peter Ceferin
Ne vem, koliko sem bil prej jasen, mislim, da sodišče določbe 4. odstavka 65. člena
zakona o vojaških sodiščih sploh ne bi smelo uporabljati. Gre namreč za kolizijo,
za nasprotje dveh pravnih norm. Na eni strani 4. odstavka 65. člena zakona o vojaških
		 92
sodiščih, ki pravi, da odvetnik ne sme zagovarjati. Na drugi strani je Jugoslavija
ratificirala mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki je torej obve-
zen za Jugoslavijo in daje vsakemu človeku pravico, da si vzame odvetnika, da si
torej prosto izbere odvetnika.
Odgovor na vprašanje, kateremu pravu je treba dati prednost, mednarodni pogodbi
ali notranjemu pravu, je dala že teorija. Najuglednejši jugoslovanski profesorji
ustavnega prava so v komentarju Ustav SFRJ - stručno objašnjenje leta 1975 napi-
sali tole: »Ako odredbe medjunarodnog ugovora nisu prenesene u zakon ili drugi
propis, sudovi kako i svi drugi organi dužni su da primenjuju neposredno medjuna-
rodni ugovor.« Ta določba je izrecno navedena v drugem odstavku 210. člena usta-
ve SFRJ, torej, da sodišča neposredno uporabljajo objavljene mednarodne pogod-
be. Dunajska konvencija, ki sem jo omenil, ki smo jo tudi ratificirali, pa pravi:
posamezna članica se ne more sklicevati na svoje notranje pravo, da bi opravičila
neizpolnjevanje pogodbe. Vidimo, da daje pozitivno jugoslovansko pravo prednost
mednarodni konvenciji. Zaradi tega mislim, glede na to, da so ustavni spori dolgo-
trajni, rezultati pa negotovi, da imamo tukaj konkretno pozitivno pravno določbo,
ki je bila kršena.
Namreč, to določbo mednarodnega pakta, ki daje človeku svobodno odločitev, da
si izbere kogarkoli za zagovornika, razlagam tako, da če ima nekdo možnost izbrati
odvetnika ali vojaškega zagovornika, bo verjetno izbral odvetnika. Zaradi tega je
to treba razlagati kot stvar svobodne volje, ne da ti to pravico omejijo in da ti sodi,
te obtoži in brani - ista služba!
		 93
Procesnopravna vprašanja
Vladimir Seks
Nezakonitost presude vrhovnog vojnog suda
u procesu JNA contra Janša i drugovi
Molim Vas da prihvatite objašnjenje i razloge koje je dao kolega Budak o tome zašto
neće govoriti na slovenskom jeziku. Ti razlozi vrijede i u pogledu mene, jer ne
poznajem aktivno dovoljno dobro slovenski jezik i molim Vas da mi dopustite i
prihvatite da govorim hrvatskim jezikom. (Molim Vas da i ovaj pasus udje u tekst
koji ćete objaviti.)
Stara je pravnička poslovica: "Tamo gdje politika u sudnicu ulazi na vrata, pravda
izlazi kroz prozor."
Proces o kome je riječ je par excellence pohtički proces. Iz povijesti političkih
procesa je poznato da su juridički argumenti u odnosu na političke bili uvijek
marginalnog značenja.
Ipak, juridička analiza ima važnu funkciju u otkrivanju mehanizama političkog
procesa, ukazujući na povrede procesnog i materijalnog prava u funkciji političke
inscenacije.
Da li je moguće pravno oboriti presudu Vrhovnog vojnog suda? Mislim da jeste,
ukoliko bi se Savezni sud Jugoslavije rukovodio pravnim, zakonom odredjenim
argumentima, a ne načelom političkog oportunizma.
Osudjeni Borštner, Janša i Zavri prema Zakonu o krivičnom postupku mogu Sa-
veznom sudu Jugoslavije podnijeti zahtjev za izvanredno preispitivanje pravomo-
ćne presude.
Odredbe čl. 427. Zakona o krivičnom postupku odredjuje vrlo stroge i teške uvjete
koji se moraju ispuniti da bi se mogao podnijeti zahtjev za izvanredno preispitiva-
nje sudske odluke.
Mišljenja sam da postoje uvjeti predvidjeni zakonom za podnošenje ovog zahtjeva
94
i to zbog povrede prava osudjenika na obranu na glavnoj raspravi i zbog povrede
odredaba krivičnog postupka u žalbenom postupku (koje povrede su bile od utjeca-
ja na donošenje pravilne presude), a prema odredbi čl. 427. st. 1. tč. 3. Zakona o
krivičnom postupku.
Nesporno je da osudjeni Franci Zavri nije imao branitelja na glavnoj raspravi, jer je
Vojni sud odbio za branitelja prihvatiti civilnog branitelja, odvjetnika Demšara (i
nasilno gaje izbacio iz sudnice). Prema odredbi čl. 65 st. 4. Zakona o vojnim sudo-
vima "ako bi u toku postupka moglo doći do otkrivanja vojne tajne, koja može imati
teške posljedice za sigurnost zemlje, okrivljenik može birati branitelja samo iz reda
vojnih branitelja ili drugih vojnih osoba iz stava 2. ovog člana", druge vojne osobe
koje su diplomirani pravnici i koje su sposobne okrivljeniku pridružiti pomoć u
obrani.
Medjutim odredba čl. 66st. 1. Zakona o vojnim sudovima imperativno (ius cogens)
nalaže: » Vojni branitelj brani okrivljenika ako je prema članu 65. stavu 4. ovog
zakona, isključena obrana od odvjetnika, a okrivljeni nije uzeo za branitelja drugu
vojnu osobu iz čl. 65. stava 2. ovog zakona«.
Prema odredbi čl. 70. Zakona o krivičnom postupku nakon podignute optužnice zbog
krivičnog djela za koje se prema zakonu može izreći deset godina zatvora iU teža
kazna, okrivljenik mora imeti branitelja u vrijeme dostave optužnice. Radi se o
općem slučaju t. z. obavezne obrane, koja je predvidjena i po Zakonu o vojnim
sudovima.
Ali, osim ove opće obvezatne obrane, Zakon o vojnim sudovima, neovisno o visini
zapriječene kazne, poznaje i obvezatnu obranu prema spomenutoj odredbi čl. 66 st.
1. Zakona o vojnim sudovima.
Obvezatna obrana je ovdje povezana sa »otkrivanjem vojne tajne koja može imati
teške posljedice za sigumost zemlje.«
Stoga je i Zakon o vojnim sudovima izričito odredio formulacijom "vojni branitelj
brani okrivljenika", ako bi u postupku moglo doći do otkrivanja vojne tajne koja
može imati teške posljedice za sigumost zemlje. Ratio legis ove zakonske odredbe
je pružanje stručne pravne pomoći okrivljeniku u jednoj delikatnoj situaciji.
Stoga je Vojni sud I. stupnja, uskrativši opt. Franciju Zavrlu obranu po odvjetniku,
upravo pozivanjem na mogućnost otkrivanja vojne tajne koje može imati teške
posljedice za sigumost zemlje (po čl. 65. st. 4. Zakona o vojnim sudovima) bio dužan,
obzirom da optuženik nije izabrao vojnog branitelja ili drugu vojnu osobu, posta-
viti mu po službenoj dužnosti branitelja. Tako je morao postupiti, čak i protiv volje
okrivljenika, jer mu takvu dužnost nalaže imperativna odredba čl. 66. sL 1. Zakona
o vojnim sudovima.
Obzirom da sud na glavnoj raspravi nije tako postupio, opL Franci Zavri bio je cijelo
vrijeme bez branitelja, što je notorna povreda prava osudjenika na obranu na glav-
noj raspravi (predvidjena kao zakonski osnov za podizanje zahtjeva za izvanredno
preispitivanje pravomoćne presude). Nema dvojbe da povreda prava osudjenika
uopće na obranu na glavnoj raspravi po branitelju ima utjecaja na donošenje pra-
vilne presude.
__ 95
Idući osnov za podnošenje zahtjeva za izvanredno preispitivanje pravomoćne pre-
sude nalazi se u području povreda odredaba krivičnog postupka u žalbenom postup-
ku, dakle počinjenih u radu Vrhovnog vojnog suda (čl. 427. st. 1. tč. 3. ZKP-a).
Žalbeni sud in concreto. Vrhovni vojni sud, prema odredbi čl. 388. st. 1. ZKP-a,
dužan je u obrazloženju presude ocijeniti žalbene navode...
Ocjena žalbenih navoda je osnovna zadaća žalbenog suda i ukoliko žalbeni sud ne
ocijeni, ili ne ocijeni na valjani način žalbene navode, ostvaruje povredu odredaba
krivičnog postupka u žalbenom postupku.
Ove propuste i kršenja zakona od strane žalbenog suda zakonodavac je svrstao medju
najteže povrede postupka i omogućio da se saniraju putem izvanrednog pravnog
lijeka - zahtjeva za izvanredno preispitivanje pravomoćne presude.
Da bi ustanovili da U je Vrhovni sud ostvario povrede odredaba krivičnog postupka
u žalbenom postupku, dakle da nije postupio po odredbi čl. 388. sL 1. Zakona o
krivičnom postupku (ocijenio žalbene navode), nužno je pažljivom analizom uspo-
rediti žalbe optuženih i njihovih branitelja i obrazloženje presude Vrhovnog voj-
nog suda.
Pokušati ću ukazati na najgrublje propuste Vrhovnog vojnog suda, na njegove
propuste da ocijeni uopće, ili da na valjani način (argumentirano) ocijeni pojedine
žalbene navode, a koja ocjena se odnosi na utvrdjenje važnih i odlučnih činjenica
od kojih zavisi postojanje krivičnog djela i krivične odgovornosti okrivljenih.
U žalbenim navodima optuženih tvrdilo se da naredjenje komandanta Ljubljanske
armijske oblasti više ne vrijedi i da stoga (u hipotetičkom slučaju ravnanja s foto-
kopijom istog) nema štetnih posljedica. Optuženi su time željeli reći da, čak i pod
pretpostavkom da su postupci na način káko im optužnica stavlja na teret, da nisu
počinili krivično djelo odavanja vojne tajne, jer u vrijeme postupanja sporno nare-
djenje komandanta Ljubljanske armijske oblasti nije više postojalo (bilo je povu-
čeno).
Vrhovni sud (str. 32, obrazloženja presude) ocjenjujući ove žalbene navode tvrdi
da su oni neosnovani jer da je naredjenje u vrijeme kažnjivog djelovanja vrijedilo,
a da o tome »ni namreč nobenega dvoma«. Pri tome Vrhovni vojni sud dodaje da bi
svako utvrdjivanje u krivičnom postupku o tome da li je i u kojoj mjeri došlo do
promjene spornog naredjenja prouzročilo štetne posljedice, dodajući: »Sicer pa to
niti ni pomembno za konkretno zadevo in kazensko odgovornost obtoženih.«
Na ovim ocjenama Vrhovnog Vojnog suda, misUm, da se mora posebno zadržati.
Prvenstveno se valja upitati: na temelju kojih argumenata Vrhovni vojni sud za-
ključuje da nema nikakve sumnje da je sporno naredjenje u vrijeme kažnjivog
djelovanja optuženih vrijedilo? Niti prvostepeni Vojni sud, a niti Vrhovni sud nisu
proveli niti jedan dokaz kojim bi utvrdjivali ovu činjenicu. Očito je da se radi o goloj
tvrdnji i uopće se ne može smatrati da je Vrhovni vojni sud valjano ocijenio žalbeni
navod optuženih u kojem tvrde da nema krivičnog djela, jer je sporno naredjenje
stavljeno izvan snage.
Odgovor na pitanje da lije sporno naredjenje u vrijeme kada su optuženi djelovali
96	_^^
na način kako ih tereti optužnica bilo na snazi, ili je bilo povučeno je ključno pita-
nje procesa.
Od odgovora na to pitanje ovisi:
1)	da li je uopće izvršeno krivično djelo odavanja vojne tajne;
2)	da li su svi optuženi odgovorni za krivično djelo koje im se stavlja na teret.
Možemo pretpostaviti hipotetičku situaciju u kojoj je Ivan Borštner došao u posjed
naredjenja komandanta Ljubljanske armijske oblasti u vrijeme kada je ono bilo
povučeno, ili bitno izmjenjeno (za koju tezu ima valjanih razloga obzirom na nje-
gov položaj u armijskoj hijerarhiji, na njegovu manifestnu odluku da istupu iz SKJ).
U prilog tome govore i vrlo stroga sigurnosna pravila u JNA sa rukovanjem vojnih
dokumenata visokog stupnja tajnosti i povjerljivosti.
U takvom hipotetičnom slučaju postupanje Borštnera i svih ostahh suoptuženih
uopće nema elemenata krivičnog djela, jer bi se radilo o izdavanju bivše vojne taj-
ne (a to nije kažnjivo).
Napravio bih ovdje jednu analogiju. Prema zakonu podaci o vojnom rasporedu
smatraju se vojnom tajnom. Ali, »poništeni ratni raspored u vojnoj ispravi ne smatra
se podatkom koji predstavlja vojnu tajnu« (presuda Vrhovnog vojnog suda br. II-
К-260/68), objavljena na strani 713 Komentara krivičnog zakona SFRJ u izdanju
»Suvremene administracije« Beograd, 1978. godine.
Upravo zbog toga od odlučujuće je važnosti bila dužnost prvostepenog Vojnog suda
da utvrdi da li je sporno naredjenje komandanta Ljubljanske armijske oblasti u
vrijeme kada je u njegov posjed došao Ivan Borštner vrijedilo.
Stoga je itekako logičan i na zakonu zasnovan žalbeni navod optuženih, kada su
prigovarali da to naredjenje nije više vrijedilo, daje bilo povučeno. Slijedom izlo-
ženih razloga Vrhovni vojni sud uopće nije na valjan način ocijenio žalbene navo-
de optuženih. Ne valjanost njegove ocjene ogleda se u tome što nije dao niti jedan
argument (osim svoje gole protutvrdnje) daje sporno naredjenje vrijedilo u vrijeme
»kažnjivog djelovanja optuženih«.
Nadalje, od odgovora na spomenuto ključno pitanje ovisi i odgovor na pitanje da li
su svi optuženi odgovorni. Pri tome valja imati na umu daje prvostepeni Vojni sud
bio dužan utvrditi i vrijeme (dan) kada je sporno naredjenje prestalo vrijediti. Za
pretpostaviti je logično da je bilo povučeno (ili bitno izmjenjeno) odmah po saz-
nanju armije o povredi tajnosti.
I običan gradjanin će promijeniti šifru na sigurnosnom lancu kojim osigurava svoj
bicikl, ako posumnja da su nepozvane osobe doznale šifru.
Napravićemo ovdje ponovno jednu nužnu digresiju. Prema prvostepenoj presudi
sporni dokument je oduzet J. Janši dana 31. 5., a 4. 6. fotokopija u uredništvu
»Mladine«. Isto tako, prema presudi je F. Zavri primio od D. Tasića fotokopiju dijela
spornog dokumenta »neutvrdjenog dana krajem januarja 1988. g,«, a J. Janša je ovu
fotokopiju primio od F. Zavrla »neutvrdjenog dana u toku marta 1988. g.«.
______ 97
Pretpostavimo da je naredjenje komandanta Ljubljanske armijske oblasti u vrijeme
kada je u njegov posjed došao I. Borštner bilo na snazi i da je predstavljalo vojnu
tajnu.
Sada se postavlja niz relevantnih pitanja. Jedno od prvih, logičnih je: kada su orga-
ni JNA doznali za Borštnerov postupak? Samo vodjenje i pokretanje krivičnog
postupka nedvojbeno ukazuje da su za to doznali u dan X, d¿de u dan koji je vre-
menski prethodio danu pokretanja krivičnog postupka i »pronalaženju« fotokopija
kod Janše i u uredništvu »Mladine«. Jer nikakva postupka ne bi bilo da armijski
organi nisu doznali da je sporno naredjenje »provaljeno«. Teško je pretpostaviti da
je pokrenut neki imaginarni postupak, dakle da se »krenulo u lov bez plana koju
divljač loviti«.
Utvrdjenje dana X (dana kada je otkriveno da je povrijedjena tajnost) pokazuje se
sada od krucijalnog značenja.
Pretpostavimo da su organi JNA doznali za povredu tajne prije nego li što je Borštner
fotokopiju dao Tasiču. U tom slučaju bi odmah stavili izvan snage sporno naredje-
nje; dakle, »poništili ratni raspored«, i ti podaci nisu više vojna tajna, već podaci
neupotrebljivog karaktera. Ili, ukoliko su doznali za povredu tajnosti prije nego li
je, kao što sud utvrdjuje, Tasić dao fotokopiju F. Zavrlu, op)et bi povukli sporno
naredjenje i tada na F. Zavrlu ne bi bilo nikakve odgovornosti ukoliko bi J. Janši i
dao podatke koji su stavljeni izvan snage. Logično ne bi postojala niti odgovornost
J. Janše »neutvrdjenog dana u toku marta 88. g.«, da je prema optužnici primio
fotokopiju dijela sj)ornog naredjenja.
Stoga je Vojni sud prvog stupnja bio dužan utvrditi točan dan, a po mogučnosti i
sat kada su vojni organi doznali za povredu tajnosti ikada su u skladu s tim sazna-
njem stavili izvan snage sporno naredjenje.
Ovu činjenicu je prvostepeni Vojni sud mogao utvrditi vrlo lahko i vrlo precizno,
ali je ipak nije utvrdjivao, niti utvrdio. Stoga su optuženi duboko u pravu kada su
explicite i implicite u žalbenim navodima svraćali pozornost na ove propuste prvo-
stepenog suda. Odgovor Vrhovnog vojnog suda na ove žalbene navode ne predsta-
vlja valjanu ocjenu žalbenih navoda. Ne znam po kojoj logici bi »vsako ugotavlja-
nje v kazenskem postopku, ali je in v kolikšni meri je prišlo do sprememb omenje-
nega povelja, bi utegnilo poleg škodljivih posledic, ki so s storitvijo kaznivega
dejanja že nastale, pripeljati še do drugih.«
Kakve bi to bile štetne posljedice daje prvostepeni sud od nadležnog vojnog orga-
na pribavio podatak u kome bi samo stojalo »dana X smo doznali za povredu tajno-
sti spornog dokumenta«. Konačno, zar nisu isključeni civilni branitelji i rasprava
oglašena tajnom upravo radi mogućnosti otkrivanja vojne tajne, što bi imalo štetne
posljedice za »sigurnost zemlje«? Koju je svrhu imala tajnost rasprave i isključenje
civilnih branitelja kada se na njoj nije raspravljalo o ničem tajnom?
Zaključno, u vezi ovoga obrazloženje Vrhovnog vojnog suda »sicer pa to niti ni
pomembno za konkretno zadevo in kazensko odgovornost obtožencev« ispada posve
deplasirano. Stoga se takvo obrazloženje u smislu zakona uopće ne može smatrati
valjanom ocjenom žalbenih navoda, već povredom odredaba krivičnog postupka u
		 98
žalbenom postupku koje su od odlučujućeg utjecaja na donošenje pravilne presu-
de.
Slijedeća povreda odredaba krivičnog postupka u žalbenom postupku ogleda se u
propustu Vrhovnog vojnog suda da valjano ocijeni žalbene navode I. Borštnera koje
se (^nose na njegovu tvrdnju daje postupio na način, na koji je postupio, iz razloga
što je ocijenio da bi ostvarenje plana iz spornog dokumenta predstavljalo opasnost
za slovenski narod.
Vrhovni vojni sud bavi se ovom žalbenom tvrdnjom I. Borštnera na posve nepri-
mjeran način i marginalno ocjenjujući jednu posve nebitnu okolnost. Vrhovni voj-
ni sud ocjenjuje primjerenost obavještavanja najvišeg vodstva Slovenije putem
uredništva »Mladine«, a propušta ocijeniti ono najhitnije iz Borštnerovih žalbenih
navoda. Prevedeno na pravnički jezik Boršner tvrdi da je postupao u krajnjoj nu-
ždi. Prema odredbi čl.lO. st. 1. KZ SFRJ nije krivično djelo ono djelo koje je uči-
njeno u krajnjoj nuždi. Krajnja nužda postoji kada je djelo učinjeno radi toga da
učinilac otkloni od sebe ih dnigog istovremenu neskrivljenu opasnost koja se na
drugi način nije mogla otkloniti, a da pri tome učinjeno zlo nije veće od zla koje je
prijetilo. U slučaju krajnje nužde dolazi do sukoba dvaju interesa utemeljenih na
pravu; zapravo sukoba jednog prava sa drugim. U konkretnom slučaju radilo bi se
0	koliziji zaštite jednog pravnog dobra (čuvanja vojne tajne) s drugim pravnim
dobrom (interesima slovenskog naroda). Vrhovni vojni sud je trebao cijeniti ovaj
navod žalbe I. Borštnera. Trebao je, dakle, ocijeniti da li je I. Borštner povredom
vojne tajne otklonio (otklanjao) opasnost koja je prijetila slovenskom narodu. Trebao
je ocijeniti da li je otklanjanje opasnosti (povreda vojne tajne) bilo istodobno sa
opasnošću (ugroženi interesi slovenskog naroda), kao i da li se, ili nije, opasnost
mogla spriječiti na neki drugi način (a ne na način na koji je djelovao I. Borštner).
Posebno je Vrhovni vojni sud bio dužan cijeniti žalbeni navod I. Borštnera da lije,
ili nije, učinjeno zlo (povreda vojne tajne) veće od zla koje je prijetilo (opasnost za
interese slovenskog naroda). Ali, Vrhovni vojni sud niti jedan od tih žalbenih na-
voda nije cijenio. Nije to cijenio iz razloga što nije ocjenjivao srž žalbene tvrdnje I.
Borštnera - da li sporno naredjenje ugrožava sigurnost slovenskog naroda.
Time što Vrhovni vojni sud nije ocijenio ovaj žalbeni navod ostvario je bitnu po-
vredu odredaba krivičnog postupka u žalbenom postupku (čl. 388. st. 1. ZKP-a u
vezi čl. 427. St. 1. tč. 3. ZKP-a).
Da bi uopće cijenio i ocijenio ovaj žalbeni navod Vrhovni vojni sud je bio dužan
prethodno ocijeniti da li je na štetu optuženika povrijedjen krivični zakon (na koju
povredu je temeljem odredbe čl. 376. st. 1. ZKP-a dnižan paziti po službenoj duž-
nosti) u pitanju je li djelo za koje se optuženik goni krivično djelo (čl. 365. sLl.
toč. 1. ZKP-a).
Naime, da bi sporni dokument uživao pravnu zaštitu nužno je da ga je, u okviru
svojih ovlaštenja odredjenih Ustavom i zakonom, donio nadležni organ u zakonom
odredjenom postupku.
Stoga je Vrhovni vojni sud trebao po službenoj dužnosti u žalbenom postupku ispitati
1	ocijeniti da h je spomo naredjenje komandanta Ljubljanske armijske oblasti u
		 99
skladu sa Ustavom SFRJ i SR Slovenije, Zakonom o općenarodnoj ohrani i drugim
propisima i da li je donijeto na zakonom propisani način.
U krivičnom postupku ne postoji neoboriva pretpostavka (preasumptio iuris et de
iure) daje neki dokument ipso facto što je donijet po vojnom organu i označen tajnim
dokument koji uživa krivično-pravnu zaštitu.
Jer isto kao što vrijedi pretpostavka da je sporni dokument u skladu s Ustavom i
zakonom donijet na valjani način, isto tako vrijedi pretpostavka da nije donijet u
skladu s Ustavom, zakonima i na valjani način. Ukoliko bi se prva pretpostavka
pretvorila u činjenicu, dokument bi uživao pravnu zaštitu, a ukoliko bi se ispunila
druga pretpostavka, uopće se ne bi moglo govoriti o podacima koji predstavljaju
vojnu tajnu i da kao takvi uživaju pravnu zaštitu. Ukratko, u drugom slučaju uopće
se ne bi moglo govoriti o postojanju krivičnog djela.
Time što nije po službenoj dužnosti ispitao, ocijenio i utvrdio izložene činjenice
Vrhovni vojni sud je povrijedio odredbe krivičnog postupka u žalbenom postupku
(čl. 427. sL 1. tč. 3 u vezi tč. 1. cit. člana) i time stvorio uvjete za uspješno podnošenje
zahtjeva za izvanredno preispitivanje njegove odluke.
Osim izloženih osnova za uspješno podnošenje zahtjeva za izvanredno preispitiva-
nje pravomoćne presude, očigledno egzistira još jedan. Naime, opt. Franci Zavri i
Ivan Janša osudjeni su i zbog posebnog oblika izvršenja krivičnog djela odavanja
vojne tajne; oblika koji se čini propuštanjem, »pasivnom radnjom«. Konkretno, to
se odnosi na inkriminaciju stavljenu na teret F. Zavrlu da je »fotokopiju predmet-
nog dokumenta pribavljenog od opt. Davida Tasića ostavio neobezbedjenu u pro-
storijama uredništva »Mladine« i tako je učinio dostupnom nepozvanim licima...«
i inkriminaciju stavljenu na teret I. Janši »fotokopiju ovog naredjenja držao neo-
bezbedjenu u nezaključanom stolu u prostorijama svoje radne organizacije Mikro
Ada i tako ga učinio dostupnim nepozvanim licima...«.
Prvostepeni Vojni sud je bio dužan, oglašavajući ova dva okrivljena za umišljajno
djelo odavanja vojne tajne i opisanom radnjom propuštanja osiguranja u skladu s
o^edbom čl. 13. KZ SFRJ, utvrditi i obrazložiti intelektualni i voljni dio umišljaja.
Intelektualni dio pretpostavlja postupanje (propuštanje) počinitelja u kojem je
počinitelj bio svjestan svoga djela, a voljni da je žeho izvršenja djela (direktni
umišljaj), ili da je bio svijestan da uslijed njegova činjenja ili nečinjenja može
nastupiti zabranjena posledica, ali je pristao na njeno nastupanje (eventualni
umišljaj).
Prvostepeni Vojni sud oglašavajući opt. Zavrla i Janšu krivima za oblik izvršenja
kriv. djela odavanja vojne tajne »neosiguranjem povjerljivog dokumenta«, utvrdju-
je i obrazlaže samo elemente intelektuahiog djela umišljaja (svijest o vojnoj tajni),
ali uopće ne obrazlaže voljni element, naime da su optuženi htjeli (oglašava ih krivim
za direktni umišljaj) da ostavljanjem spornog dokumenta u prostorijama uredništva
»Mladine«, odnosno radne organizacije Mikro Ade, postane dostupan nepozvanim
osoboma. Prvostepeni sud je samo siüio, bez ikakva obrazloženja, utvrdio »da su
htjeli izvršenje djela«.
Optuženi F. Zavri i J. Janša su obrazloženo i argumentirano u svojim žalbama
100
ukazivali na ovaj važni propust prvostepenog suda.
Vrhovni vojni sud je, ocjenjujući njihove žalbene navode u ovom segmentu, bio
dužan konkretno odgovoriti na njihovu kritiku obrazloženja prvostepene presude
da uopće nije obrazložen voljni element; dakle, da uopće nije obrazloženo na teme-
lju kojih dokaza, utvrdjenih činjenica je izveden zaključak i taj zaključak obrazložen
da su htjeli ostavljanem fotokopije spornog dokumenta učiniti dostupnim nepozva-
nim osobama.
Propuštanjem ocjene ovog žalbenog navoda F. Zavrla i J. Janše, Vrhovni vojni sud
je ostvario bitnu povredu odredaba krivičnog postupka u žalbenom postupku (čl.
388. St. 1. u vezi čl. 427. sL 1. tč. 3. ZKP-a), što je osnov za izvanredno preispiti-
vanje pravomoćne presude Vrhovnog vojnog suda.
Cjelovita pravna znanost i judikatura suglasna je da postoji teška povreda procesu-
alnog prava, ukoliko žalbeni sud potpuno i valjano ne ocijeni žalbene navode stra-
naka.
Citirao bih odluku Vrhovnog suda Jugoslavije br. KZ 27/53 od 21.7.1953. prema
kojoj: »Drugostopeni sud dužan je da ispitujući napadnutu presudu i postupak koji
joj prethodi vodi računa o navodima stranaka u žalbi i da u obrazloženju svoje odluke
navede razloge zbog kojih nije prihvatio stanovište izneto u žalbi ili u odgovoru na
žalbu« (str. 980 Komentara ZKP-a, autora dr. Branka Petrića) i ako tako ne učini
ostvaruje bitnu povredu odredaba krivičnog postupka. Na istoj strani cit. komen-
tara citirana je odluka Vrhovnog suda Jugoslavije br. KZ 75/57, prema kojoj:
»Presudom drugostepenog suda povredjen je zakon u slučaju kada drugostepeni sud
odbije žalbu kao neosnovanu i potvrdi prvostepenu presudu, a u obrazloženju svo-
je odluke ne da ocenu žalbenih navoda.«
Obzirom da D. Tasić ne može koristiti institut zahtjeva za izvanredno preispitiva-
nje pravomoćne presude (jer mu je izrečena kazna ispod jedne godine zatvora), sve
izložene argumente može koristiti u svom prijedlogu vojnom tužitelju za ulaganje
zahtjeva za zaštitu zakonitosti protiv presude Vrhovnog vojnog suda.
Obzirom da postoje jaki razlozi da osudjenici uspiju sa svojim zahtjevom za izvan-
redno preispitivanje presude, smatram da svakako ima mjesta primjeni odredbe čl.
428. St. 5. ZKP-a, prema kojoj prvostepeni sud (Vojni sud u Ljubljani) ih Savezni
sud mogu odgoditi izvršenje presude do meritorne odluke o zahtjevu. Za nadati se
da će Savezni sud usvojiti zahtjev za izvanredno preispitivanje presude Vrhovnog
Vojnog suda i ukiniti njegovu odluku. Ukohko tako ne učini, bit će očigledno da se
rukovodio pohtičkim, a ne pravnim razlozima i utoliko će biti uvjerljivija uvodna
rečenica ovoga napisa o odnosu prava i politike.
Andrej Stanovnik
Pripravil sem daljšo razpravo, delno se dotika stvari, ki jih je načel kolega Seks -
upam, da se ne ponavljava, če pa se, vsaj veva drug za drugega, da pri pripravi gradiv
nisva sodelovala. Ce govorimo iste stvari, je to še en dokaz več, da je nekaj na tem,
kar si vsi skupaj prizadevamo odkriti.
Za iztočnico bom vzel to, kar je povedal v diskusiji moj sošolec Mišo Krivic, koje
očital površnost. Tisto leti tudi name, vendar odločno odklanjam površnost, kar se
___ 101
tiče tematskega sklopa glede uporabe jezika. Jaz in drugi površneži izhajamo iz
znamenitega angleškega rekla: »Right or wrong, it's my country!« Torej: »Moja
dežela« ima prav, tudi če nima prav. MisUm, da tu ne more biti govora o nobeni
površnosti, saj te naše ustavnopravne pa zakonske materialnopravne pa procesne
kršitve in vse te »pravne zavrzlame« najbrž ne bi spravile trideset tisoč ljudi na cesto
in vznemirile vseh drugih, ki so o tej zadevi kasneje izražaU svoja mišljenja. Najbrž
tudi ne bi toliko advokatov zasedalo in razpravljalo zaradi štirih obtožencev, ki so
bili sicer kaznovani, vendar tiste kazni niso nič strašnega - mishm namreč strašnega
v primerjavi s tem, kar je za takšna kazniva dejanja v zakonu zagroženo oz. kakršne
kazni so v naši državi možne za tovrstne »delikte«.
Za začetek sem omenil to površnost, ki ni površnost. Za iztočnico sem vzel to zara-
di tega, ker hočem posebej poudariti, daje to, kar bom zdaj povedal, zelo površno,
in sicer namenoma zelo površno, pripravljeno prav zaradi tega, ker hočem in upam,
da boste vsi, ki ste razmišljali o istih stvareh, o katerih nameravam govoriti, kaj dodali
ali spremenili in bomo tako na koncu prišli do nekih sklepov. Ti bi predvsem kori-
stili štirim obsojencem, ki zdaj lovijo zadnjo priložnost, da izkoristijo tista pravna
sredstva, ki so jim še na razpolago.
Da preidemo h konkretnemu. Pregledal sem obe sodbi in v sodbah ugotavljam, da
je temeljna kršitev v tem, da kaznivo dejanje, za katero je bila četverica obtožena in
kasneje tudi obsojena, tako kot je definirano v obtožnici in za njo v sodbi, sploh ni
kaznivo dejanje.
Namreč, kaznivo dejanje je v prvostopenjski ljubljanski sodbi opisano takole:
».... sprejel od Boršmerja, Tasiča, Zavria) fotokopijo dela povelja komandanta
Ljubljanske armadne oblasti oznake Vojaška tajnost - strogo zaupno št. 5044-3 z
dne 8. 1. 1988, ki se nanaša na organizacijo, naloge in borbeno pripravljenost
nekaterih večjih enot JLA.« To je vse, kar ena in druga sodba povesta glede opisa
dejanja, zakon o kazenskem postopku pa nalaga sodišču, oz. najprej tožilcu, za njim
pa tudi sodišču v čl. 262, prvi odstavek, točka 2, da mora obtožnica obsegati opis
dejanja, čas in kraj storitve k.d., predmet, na katerem in sredstvo, s katerim je bilo
storjeno kaznivo dejanje, ter druge okohščine, ki so potrebne, da se kaznivo deja-
nje kar najbolj natančno označi.
Menim, daje bilo to določilo kršeno. Spomnil vas bom na bolj enostavne primere,
ki ste jih verjetno že vsi srečevali, in sicer tiskovne delikte ali minorne verbalne
delikte, pri čemer mislim na razžalitve, obrekovanja itd. - storjene s tiskom ali pa
brez tiska. Ce jaz vložim zasebno kazensko tožbo ter v njej napišem, da meje obto-
ženi ta in ta obrekoval zato, ker je v beograjski Borbi objavil članek z naslovom
Vojko in Savle, ničesar pa ne povem, kaj v tem članku sploh piše, potem seveda
takšne zasebne tožbe oz. obtožnice ali karkoli že to je, sodišče ne bo moglo obrav-
navati, če mu jaz nočem povedati, kaj pravzaprav v tem članku piše in kaj je tisto,
kar me je v besedilu članka razžalilo - katere konkretne trditve iz članka imam za
obrekljive ali žaljive in zaradi tega pisca obtožujem.
Ratio legis - zahteva, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi - je v tem,
da morata biti tako obtožnica kot sodba preverljivi vsaj glede vprašanja obstoja
kaznivega dejanja brez poznavanja drugega spisovnega gradiva, v nasprotnem
102_
primeru je vsakršen preizkus sodbe pojmovno nemogoč.
Zato menim, da gre za procesno in materialnopravno kršitev.
Cl. 365Д ZKP določa, da je kršitev kazenskega zakona podana, če dejanje, zaradi
katerega se obtoženec preganja, ni kaznivo dejanje.
Zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, ki je trem od obsojenih še na
razpolago - mishm, da rok poteče 17. L m. - bi po mojem bilo med drugim treba
opreti tudi na določilo čl. 427Д ZKP, ki izrecno določa, da je zahteva za izreden
preizkus možna, če gre za kršitev iz čl. 365Д KZP - torej predpisa, ki sem ga citiral.
Dodal bi samo še to, da sodbo, pri tem mislim na beograjsko sodbo, ocenjujem za
izredno kvalitetno, kljub zelo čudnemu postopku, s katerega oceno se strinjam z
vsemi predgovomiki. Mishm, da kaj bolj pravno-strokovno kvahtetnega v dani
situaciji in ob dani komandi: »Obsodi!«, tile direktorji, vojaški ali civilni, pri najboljši
volji niso mogli spraviti skupaj.
Na 18. strani te sodbe - rad bi to citiral zaradi tega, ker so se po mojem na tem mestu
zasankali in sami priznali, da o vsebini spornega dokumenta v sodbi sploh ni govo-
ra, čeprav bi o tem moral biti govor. Torej, na 18. strani pravijo takole: »... Prav
tako se iz spisa zadeve vidi, da javnosti ni bilo mogoče izključiti samo za del glav-
ne obravnave, na drugem pa bi bila navzoča, ker so obtoženci, ko so govorili o
inkriminiranem posebej zaupnem povelju, govorili tudi o njegovi vsebini, med
dokaznim postopkom in tudi med govorom strank pa se ni bilo mogoče izogniti temu,
da se govori o omenjenem povelju.«
Torej: o omenjenem povelju in njegovi vsebini seje govorilo na obravnavi, kar sodba
izrecno pove. Implicite pa seveda s tem vsaj strokovnjaku pove, da namenoma niti
v izreku niti v obrazložitvi sodbe o vsebini povelja ni govora - sodba je pač javna.
Ker o tem v sodbi ni govora, mislmi, da je evidentna kršitev, o kateri sem govoril.
Le-to bi bilo po mojem mnenju treba tudi vključiti v zahtevo za izreden preizkus
pravnomočne sodbe, glede katere je še čas.
Zame je temeljna dilema:
-	tajnost postopka na eni strani in
-	javnost sodbe na drugi strani.
Javnost in tajnost se prepletata skozi celotni postopek. Zdaj, ko je stvar že več ali
manj pri koncu, je tole, kar danes počenjamo, pravzaprav tisto, čemur Amerikanci
pravijo »The last stand - Remember the Alamo«. Danes lahko že z določene distan-
ce gledamo na celotni proces in na vse kršitve, ki so se na njem dogajale in ki se
pravzaprav, žal, še zmeraj dogajajo - tokrat na izvršilnem sodišču. Vsaj po mojem
prepričanju je tako.
Po preprosti logiki bi lahko zaključili, da dejanje sploh ni bilo storjeno, oz. dokon-
čano, ker je tajnost še vedno ohranjena. O tem sta govorila že kolega Budak in Seks.
Lahko bi rekli, da ob silnih naporih vojaškega pravosodja in predstavnikov zvez-
nega sekretariata za ljudsko obrambo, ki so javnosti to oznanili. Zdi se mi namreč
pomembno, spomniti vas na govor admirala Broveta, ki je rekel, da bo vsebina
		 103
inkriminiranega povelja tajna za vse čase.
Takšen način ohranjanja tajnosti po niojem a limine izključuje vsakršno možnost,
da bi preverili sodbo - tudi zvezno sodišče Jugoslavije. Zaradi tega, ker so sodniki
tega sodišča prav tako neposvečeni svečeniki kot npr. prof. Bavcon, prof. Kobe in
mag. Ivan Bele ter vsi civilni odvetniki, ki niso smeli biti navzoči ali sodelovati na
obravnavi v Ljubljani itd. Posebej je bil izbiran vsak svečenik, ki je smel biti zra-
ven - s tem pa se je pravzaprav razširjal krog poznavalcev te tajnosti.
To je ena skrajnost
Druga skrajnost, v nasprotni smeri, pa bi bila tale: ta dokument, pod št. 5044-3...
več seveda o njem ne vem in vi tudi ne, je neznanec nepooblaščeno razkril Boršmerju.
Borštnerjevo delovno področje, njegove delovne dolžnosti, se ni dotikalo česarkoli
v zvezi s poznavanjem ah čuvanjem take vrste tajnih dokumentov. S tem je tisti
neznanec, če sledim logiki sodbe vojaškega sodišča, uresničil zakonite znake kaz-
nivega dejanja vsaj po tretjem odstavku 224. čl. zveznega kazenskega zakonika -
tretji odstavek govori o krivdni obliki malomamosti.Torej gre za storitev istega
kaznivega dejanja izdaje vojaške skrivnosti, le da je krivdna oblika drugačna. Od
tukaj naprej pa se je krog nepooblaščenih skrunilcev tajnosti širil in se je razširil
vse tja do Janše. Tam se je potem to presekalo.
Vprašati se je treba, če gre za tajnost, kje je zdaj, na katerem mestu v vsem tem
dogajanju, ki je v sodbi lepo časovno opredeljeno (8. januarje datum izdaje pove-
lja, konec januarja naj bi zanj izvedeU Borštner, Tasič in Zavrl, Janša pa v mesecu
marcu 1988) - torej, kje je zdaj tista točka, kjer ta tajnost izgubi lasmost tajnosti.
Tajnost, za katero ve toliko in toliko nepooblaščenih oseb, ne more več biti tajnost.
Tudi če sledimo vojaški logiki: de facto to ne more biti več tajnost, lahko se vzdr-
žuje samo še formalno gledanje, in sicer, daje dokument tajen zato, ker je na njem
tako zapisano. Na dokumentu piše: strogo zaupno - vojaška tajnost. Na plankah tudi
piše "kure", pa nikjer ni nobenega kurca, ne blizu ne daleč. Samo planke! Da dam
vulgarno, drastično primerjavo med tem, kaj pomeni de facto in de iure.
Ce si ogledamo sodbo, ki sem jo pohvalil, kar se tiče strokovnosti - v beograjski
sodbi je na 31. str. tekst o tem, kako naj bi obtoženci storili kaznivo dejanje. Janša
je v svoji pritožbi, ki ste jo verjetno brali, navedel vse živo, vso vesoljno sodno prakso
glede tega dejanja in tudi glede podobnih kaznivih dejanj - mišljeno je vohunstvo,
izdaja državne skrivnosti itd. - vse živo, kar je v komentarjih sploh mogoče najti,
razen tistega, kar je vojaška tajnost, pa zaradi tega Janša ni mogel ničesar napisati.
No, sedaj mu pa na to odgovarja beograjska sodba na 31. strani: »Obtoženi Tasič,
Zavrl in Janša so kaznivo dejanje storili tudi tako, da so "drugače" omogočili, da
do podatkov s fotokopije dela povelja pride kdo drug.«
Torej kdo drug! Nadaljujem citiranje sodbe: »... Ni nujno, da ti drugi tudi dejansko
dobijo v roke te podatke, oz. da se seznanijo z njimi. Posledica kaznivega dejanja je
namreč v ustvarjanju abstraktne nevarnosti za zavarovani objekt, ki ustvarja mož-
nost, da nastopijo za oborožene sile konkretne škodljive posledice, zato predpisi
določajo način ravnanja oz. hrambe zaupnih vojaških podatkov (posebna hramba,
osebe, ki so lahko z njimi seznanjene)...«
		 104
To je monstram, vendar sledim takšnemu monstruoznemu razmišljanju. Nočem biti
žaljiv in reči, da gre za vojaSko logiko, toda po logiki citirane sodbe vrhovnega
vojaškega sodišča je storitev kaznivega dejanja izdaje vojaške skrivnosti možna vse
dotlej, dokler obstaja še nekdo drug, ki za to skrivnost še ne ve. Ce bi tej logiki sledili,
bi kljub javni objavi takšne skrivnosti tajnost Se vedno obstajala, čeprav samo zara-
di formalne oznake, in bi na zatožni klopi navsezadnje lahko sedelo vseh 22 milijo-
nov Jugoslovanov pa še kakšen tujec zraven, dokler bi se Se kje naSel kdo, ki za
tajnost ne bi vedel. Ta bi bil seveda tisti »kdo drug«.
Prej sem govoril o tem, kje je tista točka, ko tajnost preneha biti tajnost, oz. kam
bomo to točko postavili. Avtorji sodbe je niso postavih nikamor, jasno paje: če te
točke ne bomo postavili nikamor, potem nas gre lahko vseh 22 milijonov na zato-
žno klop, če bomo tako ali drugače, hote ali nehote izvedeli za to ali pa kakšno drugo
vojaško skrivnost. Vprašanje je le, v čigavem imenu se bo sodilo, če bo na zatožni
klopi celotno ljudstvo!
Ce pa omenjeno točko postavimo na sam začetek, kar bi bilo po mojem tudi treba,
moramo ugotoviti, daje tajnost s tem, koje zanjo izvedela prva nepooblaščena oseba,
izgubila lastnost tajnosti, torej najkasneje takrat, ko je zanjo izvedel Borštner.
To je sicer res ekstremistično stališče, zato bi želel, da kolegi o tem kaj povedo.
Tega kaznivega dejanja po mojem ni storil nobeden od četverice obtoženih, pač pa
nekdo, za katerega vojska še do danes ni povedala, kdo je, niti ne vemo, ali je bil
zoper njega uveden k^šenkoli postopek, čeprav le disciphnski. Morda paje bil ta
postopek uveden, vendar je tako super tajen, daje bil tisti neznanec celo obsojen in
sedi nekje v vojaškem zaporu. Vendar je to tako tajno, da javnost niti tega ne sme
izvedeti.
Prav pri tem vprašanju se je vojaško pravosodje ujelo v past, ki jo je nastavilo samo
sebi. Javnost gaje prisihla v to, daje postopno serviralo strogo odmerjene podatke.
Dajanje, serviranje podatkov je kulminiralo v javni obtožnici in javni sodbi, oz. sedaj
že v obeh sodbah.
Obtožnica in za njo sodba ne substancirata vsebine dokumenta in javnost nima
nobene možnosti preveriti, ali niso morda podane okohščine, ki izključujejo obstoj
dejanja ali pa izključujejo protipravnost dejanja. Kolega Seks je govoril o proble-
mu skrajne sile. Tega sploh ne moremo preveriti, če ne poznamo vsebine dokumenta.
Mislimo si pa svoje!
Vojaško pravosodje spada v sklop pravosodja te države, ni nekaj posebnega. Vprašati
se je treba, ali je ljudstvo vojaškemu pravosodju dalo bianco pooblastilo za sojenje
v njegovem imenu, tako široko bianco pooblastilo. Mislim, da ne. V sodbi izrecno
piše: v imenu ljudstva. Torej tudi v mojem imenu. Jaz takega pooblastila nisem dal
in ga tudi ne mislim dati.
Vojaško pravosodje je bilo po mojem mnenju v času sojenja prisiljeno h
kompromisom zaradi hudega pritiska široke javnosti, pa tudi strokovne javnosti in
navsezadnje tudi pohtičnega vrha te »moje dežele«. To vsi vemo, saj smo bili se-
stavni del angažirane javnosti.
Kompromise je končno narekovala tudi njihova lastna nespretnost. Spominjate se,
		 105
kako seje postopek sploh začel in kako so ga potem nadaljevali. Mislim, daje njihova
velika nespretnost - ne razumite me narobe - ker Zavrla niso zaprh. Bognedaj, da bi
ga, ne privoščim mu tega, vendar z vidika njihovega naziranja o tem, kako je treba
postopek voditi, je bil to katastrofalen kiks. Obtožnica je morala biti javna tudi zaradi
tega, ker je bil Zavrl zunaj, sicer bi lahko obtožnico in sodbo še zmeraj skrivali pred
javnostjo. Zavrla se jim ni posrečilo spraviti v zapor in zaradi tega so seveda morali
delati zelo velike kompromise. Izvirni greh je nastal še pred tem. Spomnite se, daje
bil Zavrl najprej zaslišan kot priča, kar je spet svojevrstna finta, vendar mislim, da
o njej ni vredno govoriti. Izvirni greh je bila že njihova ženitev s civilnimi organi
za notranje zadeve. O tem smo v naši odvetniški sekciji za kazensko pravo že veli-
ko povedali. Problem je v tem, da so civilisti prišli v stik s fotokopijo, in seveda po
tem tudi z originalnim tajnim dokumentom - prav tako neposvečeni svečeniki, ki
nimajo ničesar opraviti s konkretnimi nalogami, ki naj bi bile v tem povelju opisa-
ne.
Od prvotne zamisli o popolni tajnosti postopka in absolutni informacijski blokadi
je ostala samo še njihova aroganca do javnosti in navidezno prizadevanje, da se
postopek vodi čim bolj demokratično. To, da so bili prisiljeni v kolikor toliko
demokratičen oz. korekten postopek in v odpiranje proti javnosti, so seveda dekla-
rirali kot njihovo svobodno odločitev, da želijo in izrecno hočejo spoštovati demo-
kratična načela kazenskega pravosodja, dosledno spoštovati ZKP itd. Ravno v tem
je najhujši paradoks.
Na samem začetku so bili v mašinerijo pregona vključeni sicer redki izbranci, ki so
se zaradi potreb postopka pač morali vključiti v krog posvečenih izbrancev, tajnost
pa se je postopoma topila, ker se je krog teh oseb širil. Končni produkt tajnega
postopka je postala javna obtožnica in za njo javna sodba.
Tajni postopek - javna sodba, temu Srbi lepo rečejo leskovačka papazjanija. Slo-
vensko bi se temu reklo takole, ker smo smučarji: organi pregona vozijo slalom med
dvema kategoričnima imperativoma. Slabo vozijo slalom in podirajo vrata. Danes
smo govorili že o nič koliko podrtih vratih, vi pa veste, daje pri slalomu zadosti, da
enih vrat ne zvoziš. Mishm, da sploh niso zvozili nobenih vrat, pustimo to.
Na eni strani so za vsako ceno poskušali ohraniti tajnost dokumenta, na drugi strani
pa so vsaj navidezno manifestirah spoštovanje do ZKP, kar pa jim je seveda ob
naraščajoči informiranosti in kritični kontroh javnosti le dokaj slabo uspevalo.
Pogosti kiksi, procesne kršitve, arogantni izpadi predstavnikov, tiskovnih predsta-
vnikov vojske, so po mojem samo zunanji izraz te zmedene zadrege.
Obtožni akt bi moral kar se da natančno opisati kaznivo dejanje, o čemer sem govoril
že prej. Tega pa ni mogoče storiti brez razkritja tajnosti. To ni mogoče. Dejanje je
treba opisati, vsebina dokumenta je pa tajna.
Najvišji svečeniki niso dali svojega placet za odstranitev klavzure tajnosti organom
sodnega pregona, vojaškega namreč. Izrecno je bilo rečeno: tajnost za vse večne
čase! S tem so spravili obtožnico v nedopustno obliko, za njo seveda še sodbo,
sodnijo pa v veliko zadrego in se je pač znašla kakor seje znašla. Niti iz obtožbe
niti iz obsodbe sploh ni mogoče razbrati, kaj se preganja, zakaj se preganja. Da se
		 106
razbrati le, koga se preganja in kaj je storil, nikakor pa ne razberemo, v čem je vsebina
dejanja, v čem je vsebina tajnosti. Sodbe v dejanskem pogledu, glede obstoja deja-
nja, ni mogoče utemeljiti.
Beograjski sodniki so naredili kot so najbolje vedeli in znali. Obširno so utemeljili
sodbo glede ravnanja obtoženih in to prikazali tako, da pri prvem branju sodbe
prezreš, da pravzaprav sploh ne gre za utemeljitev obstoja kaznivega dejanja. Gle-
de utemeljitve obstoja k.d. sodba vsebuje samo posredne razloge, pa še to niso nobeni
razlogi. Sklicuje se namreč na izvedenca, da je ugotovil takšno in takšno stopnjo
vojaške tajnosti, samo to. Sodba nas informira, daje izvedenec med drugim zaklju-
čil, da ima sporni dokument visoko stopnjo tajnosti in mora biti na tak in tak način
zaščiten. Kaj pa v tem dokumentu piše, na podlagi česa je izvedenec utemeljil svoja
dognanja in kako je sodišče, če je sploh, preverilo izvedenčeve ocene, o tem v sodbi
ne najdemo ničesar. Sodba se sklicuje na nekaj, česar sodišče samo ni analiziralo in
česar tudi ni mogoče preverjati zato, ker je sodba javna, dokument pa tajen.
Pravzaprav najdem izvirni greh že v nerodni formulaciji opisa k. d. v samem zako-
nu - že besedilo 224. čl. KZ SFRJ se mi ne zdi najbolj konsistentno, zlasti pa je
problematična deskripcija tajnosti v četrtem odstavku 224. čl. KZ SFRJ.
Trmasto vztrajanje pri tajnosti dokumenta, o čemer je odločalo vrhovno poveljstvo
in pri tem sodnija - samostojna gor ali dol - ni imela nobenega vpliva, je bilo očitno
plod odločitve, pri kateri ustrezni pravni strokovnjaki niso sodelovali. Prepričan sem,
da so dr. Buturovič in drugi hudo kleli, ker so se zaradi takšne odločitve znašli v
hudi godlji.
Komanda je s tem spravila pravosodje v nerazrešljivo zagato. Možnost rešitve je
bila le ena: oprostilna sodba in - nekaj vas gleda - sami se pojdite to tajnost brez nas
sodnikov! Ne moremo soditi, če pa ne smemo povedati, zakaj in kako sodimo! Ne
moremo soditi, če obtožnica ni v redu in sodba ne more biti v redu, obtoženci so
lahko stokrat krivi, kar se nas tiče, mi jih ne moremo obsoditi, če nam pa vi ne
dovolite niti tega, da povemo, kaj so naredili, kaj je vsebina njihovega dejanja!
VojaSko pravosodje je bilo med postopkom pod različnimi vphvi, pritoževalo se je
zaradi vplivanja javnosti. Spomnite se pripomb, ki so jih dajali zoper stališča jav-
nosti, zoper pisanje časopisov, vpUvanje Društva pravnikov. Odvetniške zbornice,
raznih strokovnjakov in laikov itd. Vojaško sodišče seje pritoževalo, češ da jih vse
to ovira pri njihovem delu.
Nikoli pa nisem zasledil, da bi se pritožili, češ da jim oni na drugi strani ne dajo
miru. Mislim, da je bilo njihovo pritoževanje iskreno - mishh so na obojestranske
vplive in pritiske, upali pa so si s prstom pokazati samo na eno stran.
Na tehtnici tega »neodvisnega« pravosodja sta se znašla na eni strani vodenje po-
stopka dosledno po pravilih ZKP, ugotavljanje materialne resnice, spoštovanje pravic
obrambe, dolžno informiranje javnosti, dopustitev kontrole strokovne javnosti med
postopkom itd. O vsem tem smo že govorili. To je bila ena stran tehtnice.
Na drugi strani tehtnice paje bil brezpogojni ultimat čuvarjev tajnosti - tisto, kar je
zahtevala komanda. Seveda ni bilo težko uganiti, kdo bo zmagal. Zmagala je
komanda in bilo je tako kot je bilo.
		 107
o neodvisnosti vojaškega pravosodja, o številnih procesnih kršitvah, o sojenju v
imenu ljudstva, o kršitvi slovenske, zvezne ustave itd., itd., je bilo že ogromno
povedano in še več bo.
Prepričan sem, da bomo našli vedno nove stvari, ne samo danes, ampak tudi kasne-
je. Mislim, da jih bomo našli največ takrat, ko bomo lahko gledaU na ta proces iz
primeme časovne distance in obremenjeni samo s toliko čustvi, kolikor je nujno in
neizogibno potrebno, ne pa danes, ko smo zaradi vsega tega dogajanja še eksaltira-
ni.
Kar se teh kršitev tiče, je vsa stvar po mojem mnenju podobna znani modrosti:
skačemo okoli po hosti in občudujemo tukaj lepo drevo in tam spet neko lepo dre-
vo, jih štejemo, nihče pa ne ve, da smo pravzaprav v hosti, in ne samo med drevesi.
Zato je treba iti malo ven in pogledati, aha, to je gozd, ne pa zgolj tisočera drevesa!
Po mojem mnenju je pregon kaznivega dejanja po 224. čl. KZ SFRJ - mishm na
konkreten primer in ne na splošno - ob dolžnem spoštovanju osnovnih procesnih
pravil ZKP, nemogoč brez odgmitve tančice skrivnosti nad inkriminiranim doku-
mentom.
Ohranitev tajnosti kot take, oz. bolje rečeno, prikrivanje vsebine dokumenta pred
javnostjo ali vsaj pred nekaterimi neposvečenimi, je mogoče samo na ta način, da
se posebej za ta primer prikrojijo pravila postopka. Takšni primeri, ko se posebej
prikrojujejo pravila vodenja postopka zaradi ene same konkretne zadeve, so nam
poznani iz filmov, nekaterim starejšim tudi iz pričevanj in mogoče celo osebnih
doživljanj. Poznani so kot delovanje naglih sodišč iz časa vojne ali pa izrednega
stanja.
Zdi se mi celo precej verjetno, daje imel že zakonodajalec ob normiranju 224. čl.
ali pa zloglasnega 133. čl. KZ SFRJ v mishh nekaj podobnega - nobeden od postop-
kov po takšnih inkriminacijah namreč ni bil v praksi voden tako, da bi na koncu
lahko ugotovili, da ni bilo pomembnejših procesnih kršitev.
Spomnil bi vas samo na fragment iz zgodovine: organi pregona v famoznih dachau-
skih procesih so imeli bridke izkušnje s pravili postopka. Slo je za profesionalce,
bili so diplomanti moskovske akademije Dzeržinskega. Ti štipendisti ali diploman-
ti so se namučili, preden so se znebili vse nepotrebne navlake pravil sodnega ka-
zenskega postopka. Kasneje ob procesih zaradi informbiroja, leta 1948 in kasneje,
ni bilo skoraj nobenih sodnih procesov več, bili so kar administrativni postopki, ker
so organi pregona že pred tem ugriznili v kislo jabolko, ki se imenuje spoštovanje
pravil sodnega kazenskega postopka. Ta pravila so bila takrat šele v zametku in ne
moremo govoriti o demokratičnem kazenskem postopku, kakršnega imamo danes
ob obstoječem zakonu - ZKP.
V procesu zoper Janšo in druge se je po mojem mnenju popolnoma pokazal ta
razkorak - to vam zdaj ponujam kot kost, za katero upam, da jo bo kdo zagrabil, da
bomo te stvari razčistili. Mislim, da gre za razkorak med zastarelo, nedodelano in
za sedanje razmere nevzdržno vseobsegajočo materialnopravno normo, namreč 224.
čl. KZ SFRJ na eni strani ter med naprednimi - Drago Demšar se seveda ne bo
povsem strinjal - tudi za evropske razmere demokratičnimi pravili veljavnega zakona
		 108
o kazenskem postopku. Varnostne zaklopke, ki jih glede možnosti odstopanj od
pravil ZKP vsebujejo vojaški predpisi, tega razkoraka ne morejo preseči. Na tem
mestu mishm na možnost izključitve civihiih zagovornikov, na omogočitev, da se
obtoženci posvetujejo z neposvečenimi strokovnjaki - tudi ta problem obstaja, pa
ga nihče ni načel - marsikateri obtoženec, glede zapletene obtožbe ali če gre za ožja
strokovna vprašanja, pa čeprav recimo iz cestnega prometa, išče stik z neodvisnim
strokovnjakom, z izvedencem, takšna možnost pa nobenemu obtožencu v tem
procesu ni bila dana. Razkorak je tudi pri izključitvi javnosti in celo strokovne
javnosti z obravnave. To so varnostne zapore, ki pa seveda ne zadoščajo.
Mishm, daje že zakonodajalec ugriznil v kislo jabolko s tem, koje vključil sistem
vojaških sodišč v enoten pravosodni sistem v državi ter zanje predpisal uporabo ZKP,
ne pa kakšnega posebnega postopnika. Ob tem, da so vojaška sodišča vključena v
sistem vseh drugih sodišč v državi, da zanje velja ZKP in smejo uporabiti samo tiste
ventile, ki so predvideni v zakonu o vojaških sodiščih, seveda mora prihajati do bolj
ali manj farsnih epizod, ki so nemoteno in domala neopazno potekale celo deset-
letje in več, dokler se v enega od takih tajnih procesov ni vtaknila razjarjena jav-
nost
Kakorkoh že, prepričan sem, da mora na koncu zmagati ta razjarjena javnost, »ali
pa nas več ne bo«, kot je nekoč rekel Miloševič. Pa ne da bi z njim soglašal tudi o
čem drugem kot o gornjem.
Stanislav Kiep
Pred seboj imam zvezno Ustavo. Dovolite mi majhen ekskurz. Ta Ustava, tako jo
jaz razlagam, vsebuje dva med seboj nasprotna kompleksa: civilizacijskega in
ideološkega. Civilizacijski zajema pridobitve večtisočletnega človekovega razvoja
od Mojzesovih desetih božjih zapovedi, prek grške demokracije in kulture, norm
rimskega prava. Magne Charte Libertatum, norm rimskonemškega cesarstva in
svoboščin, pridobljenih v francoski revoluciji, potrjenih v deklaraciji o človekovih
pravicah.
Ideološki kompleks pa so pridobitve leninistične revolucije, ki temeljijo na oblasti
delavskega razreda in večni avantgardnosti Partije.
Civilizacijski kompleks - to je moje spoznanje - uporabljamo v naši družbi takrat,
ko vse teče v miru in ko oblast ni z ničimer »napadana«. Kakor hitro pa se začuti
ogroženo (kontrarevolucija), tedaj se uporablja drugi ustavni kompleks, to je
ideološki kompleks. Toliko za uvod.
Moj prispevek navezujem na poročili tovariša Stanovnika in tovariša Seksa.
Ob vojaškosodnem procesu, ki ga ima slovenska, v precejšnji meri pa tudi druga
jugoslovanska javnost za pohtično merjenje sil, za boj med demokratičnim novim,
ki hoče iz močvirnih nižin vsesplošne krize v sodobno Evropo in ga pooseblja
osveščena in izobražena mladina, in med dogmatsko-konservativnim, ki hoče z
vsemi sredstvi ohraniti staro in svoje privilegije, je skoraj nemogoče, da razumnik,
še posebej pravnik, o tem ne bi razmišljal, se opredeljeval in - opredelil.
Začetek te »specialne vojne«, ki je bila, lahko bi rekli, napovedana, napovedalo pa
		 109
jo je armadno poveljstvo in zvezni javni tožilec, poteka hkrati z odkritjem, da je
Nova revija sovražnik države. Zato ta proces ni nekaj popolnoma nepričakovane-
ga.
O njem ne vem toliko kot vedo zagovomiki obtožencev, ki so sodelovali v postop-
ku, zato utegne biti moja ocena pomanjkljiva. Temelji namreč samo na objavljenih
sodbah in objavljenih obrazložitvah, ne na neposrednih spoznanjih iz postopka.
V	prispevku se bom omejil samo na tisti del sodbe, ki se nanaša na obloženega Ivana
Borštnerja.
Sodba ugotavlja, daje obtoženi povelje komandanta LAO - strogo zaupno št 5044-
3 z dne 8.1.1988 prefotokopiral in fotokopijo izročil soobtoženemu Davidu Tasi-
ču. Navaja tudi njegov zagovor, da je to storil zato, ker je iz vsebine povelja spo-
znal, da predstavlja »nevarnost za posameznike in narod na območju, na katerem
živi, če bi prišlo do nekih neredov«. Pričakoval je, da bodo novinarji Mladine s
poveljem seznanili tudi najvišje republiške organe »vse do Kučana«, ker je z njim
ogrožen slovenski narod.
Ne bom razlagal »objektivnega dejanskega stanja«, očitanega kaznivega dejanja
izdaje vojaške skrivnosti (izročitev dela povelja Davidu Tasiču), kije sicer eden od
elementov kaznivega dejanja izdaje vojaške skrivnosti. Kaznivo dejanje bi bilo stor-
jeno, če bi bil izpolnjen »subjektivni element« kaznivega dejanja, ki je vsebovan v
pojmu naklep in h kateremu štejemo še motiv in nagib, ter če bi bila dokazana
zakonitost povelja.
Ti dve kategoriji sta predmet mojega razmišljanja zato, ker sta odločilni za presojo,
ali je bilo kaznivo dejanje storjeno ali ne. Prva sodba ocenjuje, daje obtoženi kaz-
nivo dejanje storil naklepno, ker da je priskrbel dokument z zaupnimi podatki, da
bi ga izročil nepoklicanim osebam, »torej se je svojega dejanja zavedal in je hotel
njegovo izvršitev«, ter da »so samo pri njem navzoči izraziti motivi za izvršitev
predmetnega kaznivega dejanja«.
Čeprav sodba govori o navzočnosti izrazitih motivov pri storitvi kaznivega deja-
nja, pa teh motivov ne našteva, ne razlaga, ne razčlenjuje in se do njih ne oprede-
ljuje. V tem je kršitev 364. člena zakona o kazenskem postopku, ki je zakoniti pri-
tožbeni razlog za razveljavitev sodbe. Ker je tudi nagib po 41. čl. zveznega kazen-
skega zakona pomemben faktor pri izreku višine kzni, sodba pa o njem molči, je s
tem kršen tudi kazenski zakon.
Seveda so motivi za obtoženčevo ravnanje. V zagovoru jih je pojasnil.
Iz obrazložitve tudi ni mogoče razbrati, katere subjekte ima sodba za »nepoklicane
osebe«. Ali so to David Tasič in soobtožena Janez Janša in Franci Zavrl, ali mladi
razumniki nasploh, ah pa celo tudi najvišji predstavniki SR Slovenije (in Milan
Kučan), ki jim je bila fotokopija namenjena? Iz izjave visokega funkcionarja ob
aretaciji Janeza Janše, da so »vsi državljani pred zakonom enaki«, je mogoče skle-
niti, da je prav srečno naključje, ker Ivan Borštner fotokopije povelja ni izročil
neposredno eni od oseb, ki jo je hotel seznaniti s poveljem, marveč jo je izročil le
novinarju Mladine.
V	sistemu vrednot je vojaška skrivnost vsekakor vrednota, ki jo je treba spoštovati.
110
Toda vrednote so tudi človekova (in narodova) svoboda, njegove svoboščine in
pravice. Iz obtoženčevega zagovora, ki ga povzema sodba, je mogoče ugotoviti, da
je obtoženi pri svoji odločitvi dal prednost vrednosti, ki se mu je zdela višja od
vrednote varovanja vojaške skrivnosti. Iz spoštovanja do višje vrednote (ogrožen
slovenski narod) je prekršil nižjo, narodu pa je ostal zvest Ravnal je drugače kot
komsomolec Morozov, kije sovjetski oblasti v Stalinovem času izdal svojega očeta,
oblast pa mu je zato postavila spomenik.
V vsaki pravni državi so priznane vrednote zapisane v ustavi, varovane z zakoni po
njihovi pomembnosti in tudi spoštovane. V družbah, v katerih »revolucija še traja«
-	resnice, da je revolucija nasprotje zakonitosti, ne more nihče zanikati - pa oblast
mnogokrat nezakonito in neupravičeno zamenja vrstni red vrednot in daje prednost
tistim, s katerimi si utrjuje svojo moč, če se le-ta zaradi prepihov (kritike) nekoUko
zamaje. Bojim se, da je tudi v obravnavanem primeru to dokazljivo.
Bistvo obtoženčevega zagovora je njegovo spoznanje, da se z navedenim poveljem
ogroža slovenski narod. K temu svojemu spoznanju je prištel še nekaj lasmih izkušenj
-	vse to povzemam iz obrazložitve prve sodbe - in ocenil, da je bila tudi kampanja
proti mladini v zvezi s štafeto in drugimi njenimi pobudami neutemeljena in da je
imela mladina prav.
Tudi če njegovo prepričanje o škodljivosti tega dokumenta za slovenski narod ne
bi imelo realne podlage, paje sum o tem vendarle utemeljen. To paje okoliščina, ki
izključuje kazensko odgovornost ali je vsaj utemeljen razlog za omilitev kazni po
42. in 43. členu KZ SFRJ.
Dejstvo, da je šlo za dokument, ki je bil zaznamovan kot strogo zaupen, še ne
zadostuje, da bi izročitev tega dokumenta nepoklicni osebi z vso gotovostjo lahko
šteli za izdajo vojaške skrivnosti.
Vojaški zaupni dokument, ki ga ščiti 224. člen KZ SFRJ, mora biti najprej ustaven
in zakonit.
Samo ustavno in zakonito povelje more biti varovano kot vojaška skrivnost Proti-
ustavno in nezakonito povelje ne more uživati nobene pravne zaščite.
Osrednje vprašanje v tem kazenskem postopku pred vojaškim sodiščem je torej bilo,
alije bilo povelje ustavno in zakonito ali ne.
Vrednost povelja v razmeiju do ustavnosti in zakonitosti je bilo predhodno vprašanje
v tem postopku, o katerem pa ni mogel odločati noben vojaški organ niti vojaško
sodišče, marveč le skupščina SR Slovenije prek svojih organov ali predsedstvo SR
Slovenije, saj se povelje nesporno nanaša na javni red in mir, ki ga v mirnem času
na območju SR Slovenije urejajo njeni organi po veljavni zvezni in republiški usta-
vi.
Mnogo indicev vzbuja dvom o zakonitosti povelja in s tem dvom o obtoženčevi
krivdi ter utemeljenost obsodilne sodbe.
Prvi od teh je dejstvo, da v njem ni navedena zakonska določba, na kateri temelji
povelje. Ce pa je v njem zakonska določba vendarle navedena, sta pomanjkljivi
sodbi, če tega nista sporočili.
		 111
Veliki govorci politike in armade skoraj redno omenjajo sovražnike socializma in
kontrarevolucije, ne da bi se vsaj malo potrudili obrazložiti ta dva pojma. Že s
pojmom socializem je težko, saj niti v Ustavi ni definiran, socializmov pa je nešteto.
V jugoslovanski ideološki misli sta dva skrajnostna tipa: socializem po meri člo-
veka in socializem po meri Lenina, kiju ni mogoče poenotiti, ker empirija sled-
njega ne potrjuje kot naprednega. Ljubljanski proces je odsev nasprotij med njima,
nasprotij, kijih tudi lanski idejni plenum ZKJ ni mogel prebroditi.
Drugi razlog je v dejstvu, da se to povelje nanaša na sovražnika in vojaške zadeve
v mirnem času (varovanje države, njenih meja in neodvisnosti), namreč na civilne,
to je državljanske zadeve, za katere so izključno pristojni organi civibe oblasti SR
Slovenije. Ni znano, s katerim aktom in od koga je komandant LAO dobil poobla-
stila za svoje povelje, ki nedvomno posega v pravice in svoboščine državljanov na
območju SR Slovenije.
Tretji razlog - to nedvomno izhaja iz obrazložitve - je dejstvo, da o njegovi vsebini
ni bilo seznanjeno niti predsedstvo SR Slovenije. Ignoranca predsedstva SR Slo-
venije sili k vprašanju, ali se tisto, česar smo se bali in o čemer je Mladina tudi pisala,
že ni začelo.
Nadaljnji, morda celo najmočnejši dvom o zakonitosti povelja pa je vztrajanje
vojaških oblasti, da vsebina povelja ostaja še naprej in za vedno skrivnost. Z
vojaškimi skrivnostmi, ki se nanašajo na zunanjega sovražnika, pa ima slovenski
narod vsakršne izkušnje. Ko nekatere pridejo na dan, se šele zavemo, da smo biU
ogoljufani.
Ko bi nasprotniku rad ponudil roko, tega ni več... Z njim so opravili. Tudi v mojem
imenu, ker sem bil borec NOV. Nasprotujem obilici skrivnosti, ki jih oblast (in
armada) hrani samo zase in s tem večkrat krši Ustavo (168. člen Ustave SFRJ), kjer
je izrecno rečeno: »Občanu je zajamčena pravica, da je obveščen o dogodkih v
domovini in po svetu, ki so pomembni za njegovo življenje in delo, in o vprašanjih,
pomembnih za skupnost«.
Povelje, o katerem teče beseda, pa se vsekakor nanaša na naše delo in življenje in je
tudi pomembno za našo skupnost.
Ce bi bilo v resnici zakonito in etično sprejemljivo, ni moč najti utemeljitve za to,
da bi še naprej ostalo skrivnost. Ce se lahko razume, da je razporejanje vojaških
enot, njihova oborožitev in vse, kar je v zvezi z vojaško organizacijo, skrivnost, pa
ni nobenega upravičenega razloga, da bi naloge in cilji povelja še naprej ostali
skrivnost.
Naloge in cilji vojaških enot morajo biti ljudstvu znani. Ce se to pred ljudstvom
skriva, tedaj se bojim odgovora na vprašanje, ali je to ljudska armada ali armada, ki
varuje samo sebe in oblast, ki je v prvi vrsti odgovorna za splošno jugoslovansko
krizo. Ne da bi razkrilo vojaško skrivnost, je moglo vojaško sodišče v svojih sod-
bah ugotoviti vsaj to, ali je bila obtoženčeva bojazen za slovenski narod upravičena
ali ne. Ker sodišče ni z ničimer zavrnilo tega dela obtoženčevega zagovora, se more
sklepati, da je bila obtoženčeva bojazen upravičena.
Ceje obtoženi Ivan Borštner objektivno ocenil pomen povelja za slovenski narod -
112
J
nasprotnega dokaza doslej ni še nihče ponudil, tudi vojaški tožilec ne - tedaj je tudi
protest proti temu povelju upravičen, tako kot je upravičen protest proti nezakoniti !
prvo- in drugostopenjski sodbi. Niti prva niti druga ni prepričljiva, vsaj za pravnika \
in razumnika ne. Borštner, Janša in Zavrl imajo še možnost vložiti zahtevo za izre-
den preizkus pravnomočne sodbe na zvezno vrhovno sodišče po 425. členu ZKP.
Na uspeh paje komaj računati, ker je simbioza med Partijo in armado močnejša kot
čut za zakonitost in ustavnost. V dnižbi, v kateri revolucija še traja, ima ocena, da
gre v določenem delu države (v Sloveniji) za kontrarevolucijo, tak pomen, ki ima
za posledico moratorij zakonitosti in ustavnih svoboščin državljanov, brez objave
izrednih razmer. Za ki-ologijo dobe parnega stroja - tako jaz imenujem maiksizem-
leninizem - je najvišja vrednota oblast avantgardne Partije, čeprav je očitno, da vse
družbe, ki jo malikujejo, doživljajo enako ekonomsko, politično in moralno krizo.
Tej najvišji vrednoti je podrejeno vse. Zato je tudi razumljiv molk zveznega ustav-
nega sodišča, ki ima sicer v nesporazumu med slovensko javnostjo in armado - ta
nesf)orazum je očiten in o njem pišejo vsa javna občila - vso pravico razsodnika na
temelju 375. člena zvezne ustave. Zakaj tega ne stori, si razlagam z ideološkim
kompleksom, vsebovanim v ustavi. Klic po pravni državi in zakonitosti, skliceva-
nje na ustavo in zakone bo ostal glas vpijočega v puščavi vse dotlej, dokler bo ustava
naši družbi (jugoslovanskim narodom) še vedno postavljala na čelo ZK, ki do sedaj
našega zaupanja ni upravičila, in dokler se Partiji ne bo treba v konkurenčnem boju
z drugo stranko (morda z Zvezo socialistov ali z Demokratično zvezo) vedno zno-
va potrjevati.
Seveda to moje spoznanje ne more biti razlog za malodušnost in za to, da se ne bi
za pravno državo, ustavnost in zakonitost še naprej zavzemali z vsem srcem in z
vso dušo za blagor slovenskega in vseh jugoslovanskih narodov, tako kot se za to
zavzema naš odbor za varstvo človekovih pravic.
V tem primeru ne gre samo za obsojence, ki jim slovenska javnost stoji ob strani,
marveč gre za mnogo mnogo več. Gre za našo suverenost, gre za pravice sloven-
skega naroda in za svobodo nas vseh.
Predvsem je naš jezik naša svoboda. Kdor nam ga jemlje, nam jemlje svobodo.
Ingo Paš
Menim, da pri obravnavi procesnopravnih kršitev obstaja sklop, ki je bil v okviru
tega postopka prav tako zelo eksponiran in se nanaša na izključitev oziroma zah-
tevo za izločitev predsednika senata mag. Vlaisavljeviča. To zahtevo je postavil,
kot smo seznanjeni, obtoženi Zavrl. Navedel je vrsto razlogov, s katerimi je to
zahtevo utemeljeval. Vrhovno sodišče jo je zavrnilo, prav tako pa je v okviru odlo-
čanja o pritožbi navedlo razloge, zakaj takšna zahteva naj ne bi bila utemeljena.
Tako tudi zavrača razlog, češ da je predsednik sodeloval v sodnem senatu na prvi
stopnji pri oblikovanju sklepa, s katerim je bil obdolženim podaljšan pripor. Vrho-
vno sodišče je obrazložilo, da mag. Vlaisavljevič ni sodeloval pri izdaji odločbe
nižjega sodišča, saj nižjega sodišča od vojaškega sodišča prve stopnje sploh ni, in
da prav tako ni sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo.
Mislim, da je treba v zvezi z razlogi, ki so bili navedeni v tej zahtevi, vsekakor
		 113
ugotoviti, daje bilo več teh razlogov tako imenovane odklonitvene narave, torej po
zadnji točki, bili pa so tudi razlogi, ki so direktno izločitvene narave. Dejansko bi
moral biti predsednik senata mag. Vlaisavljevič po zakonu izločen. Treba je nam-
reč konstatirati, daje predsednik mag. Vlaisavljevič imel v teh postopkih vpogled
v zaslišanje oziroma spise, ki jih je treba kasneje v postopku izločiti iz spisa in o
katerih razpravljajoči senat ne sme vedeti oziroma jih ne sme poznati. Ta klavzula
ZKP je predpisana zaradi zaščite obdolžencev, da se tako varujejo pred prisilnimi
izjavami ali priznanji, saj take izjave in priznanja, dana v postopku pred preiskavo,
nimajo nobene vrednosti. Ob strani puščam izjemne primere. Na splošno te izjave
nimajo nobene vrednosti in razpravljajoči senat zanje ne sme vedeti, ker jih je treba
obvezno izločiti iz spisa.
Tukaj pa imamo primer, koje bil predsednik senata seznanjen s temi izjavami inje
seveda hkrati tudi razpravljal in odločal. Primer, ko vrhovno sodišče to tudi lepo
sanira oziroma tolerira, kar je direktna kršitev kazenskega postopka.
To sem hotel povedati v tej zvezi, opozoriti na ta moment. Žal moram konstatirati,
da te kršitve najbrž ne bo več mogoče uveljaviti v postopku za izreden preizkus.
Uveljaviti bi jo bilo mogoče le, če bi sodeloval v postopku sodnik, kije bil pravno-
močno izločen. Tega primera tu ni. Cisto na kratko naj omenim eklatantno kršitev
postopka. Gre za postopek organov za notranje zadeve, ki so opravljali hišno pre-
iskavo v prostorih Mikro Ade in tam našli sporni dokument.
Kot je bilo javno objavljeno, je sodelovalo več delavcev organov za notranje zade-
ve, pri čemer sta bili prisotni priči pri tistih delavcih, ki sta iskala. Drugi delavci so
se sprehajali po prostorih nenadzorovano, brez prič.
		 114
Materialnopravna vprašanja
Slobodan Budak
Budući da se tek sad zapravo javljam za riječ, a ono su prije bile tek neke interven-
cije, neki prilozi diskusiji i raspravi, koristim ovu priliku da se sazivaču Skupa
zahvalim što me je počastio pozivom da kao zagrebački i hrvatski odvjetnik prisu-
stvujem ovom vašem skupu i da osobno, u okviru mojih skromnih mogućnosti,
izrazim svoju solidarnost s djelatnošću vašeg i u nas cijenjenog Odbora za zaštitu
ljudskih prava. Moj doprinos u ovoj diskusiji bit će vrlo skroman. Iznijeću stajališta,
prije svega, jednog praktičara, a bojim se da ovim što kažem neću obogatiti našu
krivično-pravnu teoriju.
Ono o čemu bih ja htio govoriti, dijelom se dotiče onih pitanja koja su već dotakle
neke kolege, pa ću nastojati izbječi ponavljanja. Već su kolega Stanovnik, kolega
Seks i kolega Kiep govorili o pitanju da li su naša četvorica osudjenika možda
postupala u situaciji iz člana 10 Krivičnog zakona Jugoslavije t. j. u stanju krajne
nužde itd. Uz ostalo ću se dotaći i tog pitanja. Pokušati ću utvrditi ima li argume-
nata iz kojih bi se moglo zaključiti da U je postupanje (a uzet ću samo jednog od
njih, da bih pojednostavio stvar), najprije optuženog, pa potom i pravomoćno osu-
djenog Ivana Borštnera, možda u sebi sadržavalo i takve okolnosti koje dokazuju
da u njegovu postupanju nema elemenata krivičnog djela zbog kojeg je optužen,
odnosno nema elemenata nikakvog krivičnog djela. Poskušat ću nešto više kazati o
tome.
Činjenica je da su sva četvorica danas pravomoćno presudjeni zbog krvičnog djela
iz člana 224. Krivičnog zakona Jugoslavije t.j. zbog krivičnog djela odavanja vojne
tajne. U raspravi o tome da li su oni izvršili to krivično djelo posebnu teškoću pred-
stavlja okolnost da se radi o jednom sasvim specifičnom krivičnom djelu, o krivi-
čnom djelu odavanja vojne tajne. Prema tome, nama koji raspravljamo taj problem,
ostaje (bar meni osobno) potpuno nedostupno što je zapravo bio predmet inkrimi-
nacije koje su njima stavljene na teret. Zbog toga moram poći od pretpostavki na |
koje me navode podaci do kojih se može legalno doći: u prvom redu u optužnici i
u dvijema presudama.
		 115
Pokušati ću najprije procijeniti radi ili se uopće o tajni i drugo, da li je autor-skrip-
tor te vojne tajne, komandant, zapovjednik LAO, bio ovlašten izdati takvu jednu
zapovijest. Mislim da je to značajno pitanje.
Tu se mora poći od nekih pretpostavki koje su utemeljene na spisu, na stanju spisa.
Iz tih pretpostavki se može zaključiti da je u pitanju zapovjed komandanta
Ljubljanske armijske oblasti, kojom on daje konkretne naloge podredjenim
starješinama o postupanju vojnih jedinica u nekakvim situacijama i okolnostima,
koje su tom zapoviješću predvidjene kao moguće.
Drugo, zaključujem daje sadržaj tih zapovjesti, po lektoru t.j. po onome koji je čitao,
po Borštneru, mogao biti doživljen i kao ograničavanje ih suspendiranje prava
odlučivanja po najvišim državnim organima SR Slovenije kao nosiocima
nacionalnog slovenskog suvereniteta na području Slovenije.
Na te pre^ostavke me navode i razlozi drugostepene i prvostepene presude. Pose-
bno kad se u njima citira (na stranama 5,6, 7, prvostepena presuda i na stranama
12,25,26 drugostepena presuda) obrana optuženog Borštnera. Iz tih dijelova pre-
sude bi proizlazilo da Borštner tu zapovijed doživljava kao ograničenje suverenite-
ta tih najviših slovenskih državnih organa.
Za svoju diskusiju sam uz Ustav Jugoslavije koristio, još i Ustav Hrvatske, jer iz
dosadašnjih iskustava zaključujem da su naši repubhčki ustavi vrlo shčni i da se u
ovim pitanjima slično üi gotovo istovjetno rješavaju ta pitanja. Meni se, kao jedna
od ključnih stvari postavlja pitanje: da h je u vrijeme mira, komandantu jedne voj-
ne oblasti dopušteno donijeti neku zapovijest kojom bi se moglo ograničavati ili
suspendirati suverenitet neke od republika ili ne? Moj odgovor bi bio vrlo decidi-
ran: to nije dopušteno komandantu ni jedne, pa ni ljubljanske vojne oblasti.
Naime, u članu 316. stav 2. Ustava Jugoslavije izričito je propisano da isključivo
Predsjedništvo SFRJ naredjuje upotrebu oružanih snaga u miru. Nitko drugi na
području Jugoslavije, osim Predsjedništva SFRJ kao kolektivnog vriiovnog koman-
danta kao nasljednika Predsjednika Repubhke i kao jedno kolektivno, najviše tije-
lo u kojem su paritetno zastupljene sve repubhke, ne može upotrijebiti oružane snage
Jugoslavije u miru. I nitko drugi.
Da se ne radi pak o takvoj tajni koja bi ustvari bila prenošenje jednog takvog nare-
djenja Predsjedništva SFRJ, koje bi po članu 316. stav 2, Ustava SFRJ bilo ovlašteno
narediti upotrebu oružanih snaga u miru, zaključujem iz slijedećeg: član 129. Kri-
vičnog zakona Jugoslavije (u našim zakonima, republičkim i saveznim imamo puno
krivičnih djela odavanja tajni) govori o odavanju državne tajne. Kada bi se radilo
o naredjenju koje je izvomo donijelo Predsjedništvo SFRJ tada bi onaj ko provali
tu tajnu izvršio to krivično dijelo: odavanje državne tajne. Daje tako može se vi-
djeti čak i iz propisa čl. 13 Zakona o vojnim sudovima, jer su vojni sudovi nadležni
da sude i kad je u pitanju odavanje državne tajne u oblasti narodne obrane. Eto, da
je takav jedan akt donijelo Predsjedništvo SFRJ, to bi bio akt koji bi sadržavao
državnu tajnu, a tajna bi se odnosila na poslove narodne obrane. Iz toga posredno
(možemo zaključivati samo posredno) zaključujem da se radilo o samostalnom aktu
komandanta jedne armijske oblasti i o neovlaštenom postupanju takvog komandan-
ta. On po Ustavu SFRJ nema ovlaštenja da daje ikakve naredbe o upotrebi oružanih
		 116
snaga u miru, a iz obrane Borštnera zaključujem daje on zaključio, da će na podru-
čju njegove domovine doći do upotrebe oružanih snaga u miru.
Ako dođe do ovakve situacije da neko drugi, a ne Predsjedništvo SFRJ, dakle, da
komandant armijske oblasti ili niži vojni starješina izda jedno takvo naredjenje koje '
gradjanin može doživjeti kao opasnost po njegov narod, po njegovu republiu, po
suverenitet njegove republike, mishm da je tada gradjanin i po republičkom ustavu
pozvan da se zaštiti od jednog takvog postupka. Ja bih to mogao i citirati, a mislim
da su ustavi republika u bitnom identični. Ustav Hrvatske u članu 325. kaže da je
nepovredivo, neotuđivo pravo i dužnost... gradjana, da štite i brane slobodu, neza-
visnost, suverenitet, teritorijalnu cjelokupnost i ustavom utvrdjeno društveno i i
političko uredjenje socijalističke republike Hrvatske, naravno i Jugoslavije, aU i I
Hrvatske! Ja iz toga zaključujem da je Boršmer u takvoj situaciji postupao u skladu ||
s Ustavom Slovenije, ako je bio uvjeren da se radi o vitalnoj opasnosti za suvere-
nitet njegove zemlje: da je postupao u skladu sa onim što Ustav od njega traži. U
skladu i s jednim prirodnim pravom. Vodjen je i kategoričkim imperativom koji ga |
je tjerao i natjerao da tako postupi. Već su kolege govorile da, ako je pri tom u
formalnom pogledu izvršio krivično djelo odavanja vojne tajne, da je tim istodob-
no zaštitio jedno veće, ili pokušao da zaštiti jedno veće dobro. U svakom slučaju
mislim daje postupao u stanju krajnje nužde. U članu 10. Krivičnog zakona Jugo-
slavije kaže se da nije krivično djelo ono, koje je učinjeno u krajnjoj nuždi. Krajnja
nužda postoji kada je djelo počinjeno, učinjeno zato, da bi se otklonila istodobna |
neskrivljena opasnost koja se drugačije nije mogla otkloniti, a pri tom učinjeno zlo |
je manje, odnosno nije veće od zla koje je prijetilo.	I
U tom pogledu postoji i presedan u reguliranju tajni u našem krivičnom zakono-
davstvu. Usput kažem, puno je krivičnih djela kod nas kojima se štite i čuvaju taj-
ne. Našao sam u saveznom, t j. Krivičnom zakonu Jugoslavije, bar 8 različitih
krivičnih djela kojima se štite razne tajne: državne, vojne, službene, poslovne itd. i
daju njihove varijacije te po tri republička krivična djela. Ali ovaj osnovni republi- ' |
čki primjer odavanja tajne to je hrvatski član 56. Krivičnog zakona, slovenski je čl. |
72. Krivičnog zakona Slovenije. Tu se u stavu prvom predvidja da svaki gradjanin i
čini krivično djelo neovlaštenog otkrivanja tajne, ako otkrije tajnu koju je saznao u :
vršenju svojeg poziva. Medjutim u stavu 2. tog člana je rečeno da se neće kazniti
onaj koji je otkrito tajnu u općem interesu, ili u interesu druge osobe, čiji je interes
pretežniji od interesa čuvanja tajne. To je jedini slučaj gdje zakonodavac daje ovakvo
jedno oslobodjenje onome ko provali tajnu i gdje komparira odavanje tajne s višim
interesima koji mogu biti dovedeni u pitanje. Mislim daje tu došlo do jedne nekon-
sekventnosti zakonodavca što je samo i jedino u ovom slučaju, i to samo kad štiti
interes gradjanina, čovjeka, samo tada je bio konsenkventan pa predvidio i viši interes
od zaštite tajne. Inače, kad štiti ostale tajne, od poslovne pa nadalje, nema više
nikakvih ekskulpiranja.
Cini mi se da i sam Zakon o oružanim snagama daje odredjenog osnova da se pod
određenim okolnostima odbije ova slijepa vojnička poslušnost kad netko vojnoj osobi
izda neko naredjenje, u ovom slučaju da čuva tajnu.
Clan 53. Zakona o oružanim snagama kaže da je vojna osoba dužna izvršavati
naredjenje pretpostavljenih, osim ako je očigledno da bi izvršenje naredjenja pred-
		 117
stavljalo krivično djelo.
Iz ovog što sam do sada rekao proizlazilo bi da je Borštner mogao pomisliti ili
zaključiti, ili, dapače, sa sigumošču biti uvjeren da bi počinio krivično djelo, ili još
teže od standardnog krivičnog djela, da je to kao tajnu sačuvao.
U članu 53. stav 4. tog istog Zakona o oružanim snagama je rečeno da vojna osoba
nije dužna, odnosno kako je vojna osoba dužna postupati kad smatra da naredjenje
sadržava nalog da se izvrši krivično djelo. Tada je ovlaštena da o tom obavijesti
pretpostavljenog starješinu, ili starijeg od osobe, doslovce se tako kaže, »koji je izdao
naredjenje«. U svijetlu onog što sam naprijed rekao, u vojnom pogledu u Sloveniji
nema starijeg od komandanta Ljubljanske vojne oblasti, a ono što Borštner tvrdi da
je htio učiniti je to, da je htio obavijestiti najviše državne funkcionere Slovenije,
među koje kao najkompetentniji svakako, spadaju i članovi Predsjedništva SR
Slovenije. Meni se čini daje jedan takav put čak u skladu i sa odredbama, ili bar
vrlo blizak onim intencijama zakonodavca, kad se propisuje odredbu člana 53. stav
4.2^ona 0 oružanim snagama.
Dakle, da nije u pravu Vrhovni vojni sud kad kaže daje Borštner sasvim proizvo-
ljno zaključivao da o tome smije obavijestiti najviše rukovodioce Slovenije. Na strani
30 presude Vrhovnog vojnog suda stoji, da ne samo što članovi redakcije »Mladi-
ne« nisu ovlaštene osobe da se upoznaju s tim dokumentom, nego da u odnosu na
konkretno naredjenje to nisu ni rukovodioci Slovenije, jer da ni oni ne spadaju u
krug ovlaštenih lica. Ko to onda spada u krug ovlaštenih hca? Tko je taj koji može
procjenjivati, da li je jedna odluka u skladu s ustavom? I to se sasvim izričito kaže
u toj presudi.
Mislim da ima osnova za zaključivanje, da je povodom ovakve obrane Borštnera
sud trebao procjenjivati i zakonitost i ustavnost i kompetentnost, te da li je koman-
dant armijske oblasti imao ovlaštenja ili je prekoračio svoja ovlaštenja, kada je, iako
u miru, naredio kako se unutra, u zemlji imaju upotrijebiti vojne jedinice, čiju je
upotrebu propisao tim svojim aktom.
Za ilustraciju bih još spomenuo, kako se i u svijetu bave sličnim problemima, kako
je i Velika Britanija nedavno sudovala i imala problema u vezi sa provaljivanjem
službene tajne od strane jednog visokog vladinog službenika, nekog Pontinga. On
je, kao vladin funkcioner, javio jednom poslaniku, članu britanskog parlamenta, da
je u ratu s Argentinom engleska vojska sasvim neosnovano potopila krstaricu
»Belgrano«. To je bilo zabranjeno objaviti, bilo kome priopčiti. To je u Engleskoj
predstavljalo službenu tajnu po njihovom posebnom, relativno novom zakonu. I
Ponting je bio optužen. Medjutim, porota ga je oslobodila, jer je smatrala da je
iznošenjem tih činjenica učinio manje zlo, nego da je prešutio jednu takvu
nekorektnost njihove vojske.
Iz svega toga, pa i iz ovih argumenata, zaključujem da je u ovom postupku, što su
već kolege rekli i prije mene, napravljen ozbiljan propust što, osobito zbog katego-
ričnosti, konsekventnosti obrane Borštnera, nije uvaženo, daje on bio vodjen katego-
ričkim imperativom, da je postupao tako kako je postupao slijedeći poziv svoje
savjesti. Postupao je tako kao što jeste, jer je mislio da je to dužan činiti kao sin
svog naroda, da time vrši svoju nacionalnu i gradjansku dužnost. Zato je bila duž-
		 118
nost organa vojnog krivičnog postupka da njegovu obranu provjeravaju i da mu
valjanim argumentima dokažu da je njegovo stajalište bilo neosnovano, da su nje-
gov strah ili strepnja bili neosnovani i da ništa u toj zapovijesti, koja je sporna, nije
bilo takvo da bi kod njega moglo stvarno izazvati neku strepnju ili dojam da je u
pitanju ugrožavanje, suspendiranje ili ograničavanje suvereniteta njegova naroda.
Republike Slovenije.
Inače se potpuno slažem u pogledu primjene medjunarodnog prava u smislu, da
kada je ono ratificirano, da se mora primjeniti neposredno na sudu. Ali se ne bih
složio u pogledu odredbi medjunarodnog pakata o branitelju. Medjunarodni pakt o
gradjanskim i političkim pravima u članu 14. točka 3, b i d govori o tom pravu,
medjutim formulacija nije sretna i teško iz nje možemo zaključiti da nam daje pravo
na odvjemika. Ona govori o branitelju i zato nije najsremija jer ne kaže, da to mora
biti odvjetnik. Zakon o vojnom sudu dopušta branitelja i teško možemo reći, da je
to protivno ovom medjunarodnom paktu. Nažalost.
Ingo Paš
Na kratko bi glede tega, kar je povedal kolega Budak, opozoril še na drug vidik
problema. Mislim, daje posebna kršitev v sodbi vrhovnega vojaškega sodišča, ker
sploh ni zavzelo v razlogih sodbe nobenega stališča do tega problema, o katerem je
govoril kolega Budak, to se pravi predvsem do inštituta skrajne sile. Iz
Borštnerjevega zagovora namreč izhaja to, o čemer je pravkar govoril tov. Budak.
To se pravi, daje bilo njegovo ravnanje pod vplivom skrajne sile. Vrhovno vojaško
sodišče bi moralo v svoji sodbi o tem vprašanju, tudi če ta razlog odklanja, navesti
prepričljive razloge. Glede na to lahko takoj zaključimo, da sodba o odločilnih
dejstvih ne vsebuje razlogov.
Zadeva je pa seveda tudi obrama, namreč, če predpostavimo, da je bil Borštner v
zmoti, da je bil dokument ustaven in legalen, on paje recimo v zmoti sodil, da je s
tem dokumentom dana ogroženost - kot se je izrazil - slovenskega naroda. V tem
primeru bi imeli primer dejanske zmote, ki prav tako ekskulpira. Seveda bi tudi glede
tega vprašanja morala drugostopenjska sodba navesti razloge. Pa jih spet nima,
enostavno je tiho, molči, gre preko tega. Sodba torej tudi v tem primeru nima raz-
logov o odločilnih dejstvih. Sodim, da bi bil to dejansko lahko razlog za zahtevo za
izreden preizkus, in sicer po tretji točki 427. člena ZKP. Gre namreč za kršitev določb
kazenskega postopka v pritožbenem postopku, pri čemer je ta kßitev vplivala, da
ni bila izdana pravilna sodba. To bi vsekakor bili določeni razlogi.
Hotel bi pa reči še nekaj drugega. Sodba ne vsebuje navedenih razlogov, ne vsebu-
je pa niti drugih razlogov. Ce preberemo to sodbo, predvsem vidimo, da pravza-
prav ne pojasnjuje, kako naj bi prišel Borštner do inkriminiranega dokumenta. Ta
del je v temi. Je pa popohioma jasno, da je to ena od odločilnih okoliščin, ki bi jih
bilo treba v tej sodbi zelo skrbno osvetliti, razjasniti itd. Sodba, ki je javna, z razlo-
gi javna, na kar je predhodno opozoril že kolega Stanovnik, bi morala ta problem
(ki seveda ne predstavlja nobene tajne), kako je Borštner prišel do dokumenta,
pojasniti. Tudi to je pomanjkljivost sodbe, ki tudi tu ne obsega razlogov glede
odločilnih okoliščin. Pri tem paje treba konstatirati, da se na koncu 12. strani sodbe
Vrhovnega vojaškega sodišča navaja Borštnerjev zagovor, češ da »ni nepomemb-
		 119
no niti dejstvo, da je bil ta akt že pred predajo pristopen večjemu številu oseb, tudi
nepooblaščenim, saj je bil tudi obtoženi Borštner nepooblaščena oseba.« Ne bom
komentiral dalje. Pravniki znamo iz tega narediti sklepe. To je en del te problema-
tike.
Druga tematika paje naslednja. Zastavljam drugo vprašanje, namreč, daje Borštner
ta dokument prinesel na uredništvo Mladine. Dokumenta ni izročil privatno Tasiču
kot Tasiču. Torej, ni ga prinesel Tasiču, prinesel gaje na uredništvo Mladine. To bi
hotel posebej poudariti. Borštner naj bi kršil tajnost, ker naj bi izročil dokument
Tasiču, Tasič naj bi kršil tajnost, ker naj bi ga izročil Zavrlu. Zavrl pa s tem, ker naj
bi ga izročil Janši, Janša pa s tem, ker naj bi ga hotel objaviti. To so seveda samo
hipoteze, v sodbah o tem ni nobenega dokaza. Za Janšo je sploh največji problem,
on je pod največjim vprašajem, čeprav je v bistvu ključna oseba procesa, saj so ga
prvega aretirali. Zdaj paje največji vprašaj, kaj se njemu sploh da očitati. Treba je
namreč javno in glasno poud¿iti, da posest dokumenta ni nobeno kaznivo dejanje.
Torej, da seznanim sam sebe s tem dokumentom in da imam ta dokument v posesti,
ni kaznivo dejanje. Po nobenem zakonu.
Ta dokument je prišel na uredništvo Mladine. Lahko bi prišel tudi po pošti in je
Tasič pač slučajno ta dokument od njega prevzel, je pa zdaj vprašanje, ali je tajnost
v resnici kršena, če je bilo uredništvo seznanjeno z dokumentom.
To je vsebinska dilema, ki bi ji bilo treba nekaj dodati. Po dikciji 1. odstavka 224.
člena KZ SFRJ je za to kaznivo dejanje izrecno definirano, da ga stori, »kdor komu
drugemu neupravičeno sporoči ali izroči...« Dokument je bil dan uredništvu. Ali
lahko zahtevamo, da nekdo, ki je v tem uredništvu, dokumenta, ki pride na uredništvo
(na uredništvo prihajajo razna pisanja vsak dan) ne da na vpogled kolegu, odgovor-
nemu uredniku? Pri tem puščam popohioma ob strani materialnopravno definicijo
tega kaznivega dejanja. Vprašanje, zakaj ne bi smel pokazati dokumenta odgovor-
nemu uredniku, je najmanj, za kar bi moralo imeti sodišče trdne razloge. Zakaj to
ravnanje ni bilo upravičeno? Je Tasič izročil dokument odgovornemu uredniku
(kolikor ga je izročil) res neupravičeno? Kajti zakonska definicija je taka, zahteva
neupravičenost ravnanja, in pravniki vemo, kaj to pomeni.
To pomeni seveda zelo trd pogoj, in ta pogoj je treba seveda zdaj dokazati. Doka-
zati pa ga ni treba obdolžencu, dokazati ga mora sodišče oziroma tožilstvo. Doka-
zati, daje ravnanje resnično neupravičeno. Neupravičeno pa ne more biti, če je bil
dokument v okviru istega uredništva, kajti dokument je prišel na uredništvo. To je
tudi razlog na isti zakonski podlagi, kot sem že prej opozoril, za spodbijanje sodbe
v okviru tega izrednega pravnega sredstva.
Andrej Stanovnik
Ker sem vas prej predolgo moril, bom kratek. Gre za novoto, ki jo je v pritožbi
navedel zagovomik obtoženega Borštnerja. Sodbo vrhovnega vojaškega sodišča ste
prebrali, vseeno bi ta odstavek povzel; gre za nov podatek glede vprašanja
Borštnerjeve kazenske odgovomosti, ki se omenja na 9. strani beograjske sodbe -
citiram:
»Pritožbi je bilo priloženo potrdilo dr. Jožeta Lokarja, psihiatra iz Ljubljane, ki je
120
sicer sodni izvedenec, ki naj bi ugotovil pri Borštnerju neke izrazite in hude oseb-
nostne svojskosti.. .« Potem sodba povzema naštevanje jxxirobne psihiatrične dia-
gnoze, v kateri dr. Lokar ugotavlja določene abnormnosti. Sodba poudari, da je v
potrdilu dr. Lokarja navedeno, da bi bilo treba Borštnerja nujno poslati na nevro-
psihiatrični pregled.
Poglejte, to je bila novota. O tem se na procesu v Ljubljani ni vedelo nič. Ta trditev
se je pojavila šele v pritožbi in je bila dokumentirana s potrdilom, ki ga je podpisal
psihiater. Ta je tako znan, da ni treba o njem posebej govoriti in je tudi res sodni
izvedenec pri ljubljanskem sodišču.
Vrhovno vojaško sodišče ni moglo mimo tega in je spoštovalo določilo čl. 370/4
ZKP, ker se je pojavil dvom glede Borštnerjeve kazenske odgovomosti. Sodba
izrecno navaja, da je ta dvom nastal in da je potem sodnik poročevalec ukrepal po
čl. 370/3 ZKP ter zahteval od psihiatrične klinike Vojaške medicinske akademije v
Beogradu poročilo o opravljenih pregledih.
Vrhovni vojaški sodniki so torej šteli, da potrdilo dr. Lokarja zadošča, da obstaja
dvom o tem, ali je ali ni podana kazenska odgovomost - z drugimi besedami, ali je
bil Borštner v času storitve dejanja popoboma prišteven ah ne. To je dejstvo in to
v sodbi tudi piše. Druga stvar paje sedaj to, kako so ravnali glede tega dvoma, in to
v sodbi tudi povedo; na tem mestu pa so po mojem mnenju katastrofalno kiksnili.
Popolnoma na dlani je, da bo sodba zaradi tega morala odleteti!
Po mojem prepričanju je samo vprašanje, v katerem postopku se bo to zgodilo.
Pozivam kolege, da se o tem izjasnijo, ah je zahteva za izreden preizkus pravnomočne
sodbe primemo sredstvo - namreč zato, ker gomji problem lahko spravhno pod 1.
ali 3. točko 427. člena, ki govori o zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe.
Ali je ta zahteva primemo sredstvo, da se opisani razlog uveljavlja, ali ni morda
bolj primemo pravno sredstvo obnova postopka, katere vložitev paje seveda možna
še ob nekem nadaljnjem pogoju, ki se bo ah pa se ne bo uresničil.
Vojaška medicinska akademija v Beogradu je poročala vrhovnemu vojaškemu
sodišču (str. 25 sodbe): »... da je izključen sum o kakšni duševni bolezni kot pri
obL Borštnerju, ter da je s psihiatrične strani zmožen za aktivno vojaško službo v
JLA.« Potrdilo dr. Lokarja - ponovno opozarjam - pa ne govori o tem, da gre za
duševno bolezen. To potrdilo govori o tem, da gre za neke abnormnosti, za duševne
motnje, kar pa je čisto druga stvar. Ti ljudje zdaj mešajo jabolka in hruške v isti
žakelj! To je čisto druga stvar. Neformalno sem obveščen, da je bil po izdaji
citiranega potrdila in po oddani pritožbi napravljen EEG, encefalogram za Borštnerja,
in da je v njem dokumentirano, da gre za neko organsko okvaro možganov. Vse to,
kar sem prej navedel, torej te abnormnosti so pa posledica poškodbe, travme,
organske okvare možganov. Tako je, človek je revež.
To je ena stvar, oni pa so prek vojaške medicinske akademije raziskovali nekaj
povsem drugega; izključih so duševno bolezen - dr. Lokar niti v sanjah ni govoril o
kakšni duševni bolezni, govoril je o tem, kar je opazil ter izrecno priporočil pregled
pri nevropsihiatm. Na Vojaški medicinski akademiji pa so Borštnerja pregledovah
psihiatri in ne nevropsihiatri. Zato govorim, da gre za jabolka in hruške!
		 121
Mislim, da bi bilo treba razmisliti, ali bo ta stvar uporabljiva v zahtevi za izreden
preizkus pravnomočne sodbe, za katero poteče rok 17. t. m., ali bi bilo morda bolj
pametno Borštnerju svetovati, naj gre na pregled na nevropsihiatrično kliniko v
Ljubljani. Ce bodo tam ugotoviU, da gre za takšno posttravmatsko stanje in tak vpUv
na njegovo duševnost, da je mogoče zaključiti, da je bila v času storitve dejanja
vprašljiva njegova kazenska odgovornost, torej njegova prištevnost, mora biti sodba
že samo zaradi te napake razveljavljena.
Drugo vprašanje, ki ga tudi naslavljam na kolege, ki pa ga tudi nisem domishl do
konca, je, koliko lahko to koristi drugim obsojencem. Podatke jemljem samo iz
sodbe, vgradil sem samo tisto, kar sem neformalno izvedel glede EEG in nič dru-
gega.
Vojaški sodniki so sami sebe nekam ugriznili, po domače povedano.
Ce se izkaže za točno, da Boršmer res ni bil prišteven takrat, koje prinesel tisti papir
na redakcijo Mladine, ali lahko to vpliva na kazensko odgovornost oziroma vprašanje
obstoja dejanja pri drugih soobtožencih? To postavlja zadevo v popolnoma druga-
čno luč.
Opoz^am, da se to tudi popolnoma sklada s tistim, kar je v svoj zagovor navedel
Tasič, ki je bil receptor dokumenta od Boršmerja. Tasič je rekel, da te zadeve sploh
ni resno jemal in ni kaj dosti razmišljal o tem. Seveda je vprašanje, koliko to vpliva
na odgovornost drugih fantov.
Samo toliko sem hotel povedati kot zanimivost in zato, da v tej smeri nekaj razmi-
slite. Meni se namreč zdi gornje zelo zelo oprijemljiv razlog, ki nima seveda nič
opraviti z visokimi ideali, o katerih smo do sedaj govorili, je pa od hudiča praktičen
razlog za Borštnerja. Vsaj za Borštnerja, mishm!
Vladimir Seks
Dopustite mi da odgovorim na poziv kolege Stanovnika u vezi sa činjenicom daje
Vrhovni vojni sud prihvatio, uvjemo rečeno, nalaz i mišljenje medicinskih vještaka
Vojno medicinske akadamije, a nije prihvatio implicite nalaz stručnog tima Dr.
Lokara.
Po meni je odgovor na to pitanje vrlo kratak. Vrhovni vojni sud je i u ovoj prilici
počinio bitnu povredu odredaba Zakona o krivičnom postupku selekcionirajući
nalaze i mišljenja stručnih osoba (vještaka) i rekavši »prihvaćamo ono što je napi-
sao tim vještaka u JNA, a ne prihvaćamo ono što je napisao tim vještaka Dr. Lo-
kara«. Per analogiam sa odredbama Zakona o krivičnom postupku, ukoliko izme-
dju dvije stručne ekspertize (dva nalaza i mišljenja vještaka) postoji proturječnost,
tada se saslušanjem vještaka mora pokušati postići suglasnost; ukoliko svaki od
vještaka ostane kod svoga stručnog nalaza i mišljenja (a oni se bitno razlikuju, kao
što je ovdje slučaj), tada se mora, po zakonu, ići na ekspertizu (vještačenje) po trećim
vještacima. Ne može sud koji sudi, a isto tako ni sud koji odlučuje o žalbi na pre-
sudu, jednostavno reći »Uzet ćemo ovaj nalaz i mišljenje nećemo uzeti u obzir, jer
nam to ne odgovara.« A baš tako, pristrano i neobjektivno, na štetu optuženog
Boršmera, na štetu istine, postupio je Vrhovni vojni sud.
		 122
Zakon o krivičnom postupku je riješio takav postupak, koji sam opisao, iz vrlo
jednostavnog razloga. Sudovi, naime, ne raspolažu stručnim specijalističkim zna-
njem i ne mogu (suci) ocjenjivati koji vještak je dao svoj nalaz i mišljenje u skladu
s pravilima struke, u skladu s znanstvenim aparatom. Jer da to mogu tada sudovima
ne bi trebali vještaci. A, Vrhovni sud se ponio kao medicinski ekspert i to ekspert
arbitar koji suvereno (ali bez obrazloženja), ocjenjuje i selekcionira dva različita
stručna mišljenja.
Ključ za razumijevanje takvog ponašanja Vrhovnog vojnog suda mislim da nije na
juridičkoj ravni; iluzorno bi bilo misliti da Vrhovni vojni sud ne poznaje najosnov-
nije institute i pravila procesnog prava. Ključ za razumjevanje takvog ponašanja
Vrhovnog vojnog suda leži u političkoj ravni. Svi jako dobro znamo da je proces
pokrenut nakon ocjene Vojnog savjeta, koji je ocijenio da je u Sloveniji na djelu
kontrarevolucija, da se vodi specijalni rat protiv oružanih snaga i da su redakcije
nekih listova u funkciji specijalnog rata; posebno specijalnog rata protiv JNA.
Dakle, vojni savjet dao je političku ocjenu. Vojnom savjetuje predsjedavao Bran-
ko Mamula, u to vrijeme savezni sekretar za narodnu obranu. Vojni savjet je zna-
čajna i visoka vojna ustanova, koja je po Ustavu savjetodavni organ Predsjedništvu
SFRJ kao kolektivnom šefu države i kolektivnom zapovjedniku oružanih snaga
SFRJ, a na njegovu čelu se nalazio ministar obrane. Kada je takav jedan organ donjeo
političku ocjenu (protivustavnu, jer to ne spada u njegovu kompetenciju), tada je
jasno da nakon takve političke ocjene aktivnost vojnih organa mora biti usmerjena
k cilju da se dokaže osnovanost takve političke ocjene. To izričito govori i Zakon o
općenarodnoj obrani koji u članovim 194. i 195. odredjuje: »Organi sigurnosti JNA
poduzimaju potrebne mjere radi otkrivanja i spriječavanja djelamosti pojedinaca,
grupa ili organizacija usmjerenih na podrivanje ili rušenje Ustavom SFRJ utvrdje-
nog društvenog uredjenja i sigurnosti SFRJ, ako se takve djelamosti obavljaju u JNA
ili prema JNA.«
Prema tome, ako je Vojni savjet donio ocjenu, kakvu je donio, a znamo koja je
njegova funkcija, tko sjedi u njemu i tko mu predsjedava, onda je logično da su organi
sigurnosti JNA, u koje spada vojna policija, vojno tužilaštvo i kompletan sigumost-
ni koфus JNA, morali dokazati političku ocjenu Vojnog savjeta. Stoga sve ovo što
smo mi ovdje govorili ukazuje da u cijelom slučaju činjenice nisu važne, dokazni
postupak nije važan, »formalnosti« nisu važne. Sve to govori da se ima posla sa
već spomenutom sentencom: »Kada politika ulazi u sudnicu na vrata, pravda izlazi
kroz prozor.«
Aleksandar Lojpur
(neavtorizirana razprava)
Po mom mišljenju se ovde postavlja jedno vrio važno pitanje: šta raditi sa takozva-
nim nepostojećim sudskim presudama. Postoji zapravo jedna vrlo velika sumnja
koja je dosta, čini mi se, opravdana. Na osnovu svega onoga što je danas, a i u ranijim
prilikama bilo izneto, čini se da je čitav postupak, koji je predhodio donošenju ove
presude, u suštini bio ilegalan. Pogledajte prvo taj dokument o kojem se radilo, ako
je istina ono što optuženi iznose o tom dokumentu, da je njime bilo predvidjeno
neko protivzakonito in protivustavno postupanje, kojim bi praktično bili razvlašteni
legalni organi vlasti u SR Sloveniji, onda takav dokument sam po sebi predstavlja
		 123
materijalni dokaz. To je Jedno vrlo ozbiljno krivično delo, ako su te optužbe, koje
iznose optuženi tačne. Pod takvom pretpostavkom onda jedan takav dokument
predstavlja materijalni dokaz o krivičnom delu protiv osnovnog društvenog uredje-
nja. Ako tako posmatramo stvari, onda se jasno pokazuje da je gradjanska dužnost
javno upozoriti nadležnog javnog tužioca o postojanju jednog takvog dokumenta i
0	postojanju jednog takvog materijalnog dokaza, odnosno da je neko pokušao da
počini jedno takvo krivično delo. Krivični postupak koji je prethodio donošenju ove
presude - ako je tačno ono što optuženi tvrde - se onda u stvari javlja kao sredstvo
odbrane onih koji bi trebah da sede na optuženičkoj klupi. Kada bi recimo, meni
došh ti ljudi da im dam neki savet ja bih, pre svega savetovao da traže obnavljanje
krivičnog postupka. Naravno na osnovu te sumnje da je neko pokušao da počini
jedno vrlo ozbiljno krivično delo. Eventualno bi im rekao da, ako zaista veruju da
je neko htio da na protivzakonit način ugrozi sistem u Sloveniji daje onda njihova
gradjanska dužnost da i obaveste što veći broj ljudi o tome i da podnesu krivičnu
prijavu nadležnom javnom tužiocu. Savetovao bih im da podnesu i krivičnu prijavu
nadležnom javnom tužiocu, ako su mišljenja da je već došlo do faze kada se radi o
tome da je presuda postala pravosnažna i da treba da se zatraže vanredni pravni
lekovi. Eventualno bih savetavao da to podnesu kao prilog zahtevu za ponavljanje
postupka i naravno ono što je ovde već bilo izneto u vezi sa medicinskom doku-
mentacijom.
Drugi momenat na kojeg sam htio da ukažem u vezi sa time, jeste to da kod nas
postoji jedno saznanje, koje više i nije sporno, naime daje naš pravni sistem u krizi
1	da se ta kriza pre svega ogleda o tome da neke neovlaštene osobe vrše protivza-
konit uticaj na sudove. U našoj današnoj društvenoj situaciji je to tohko postalo opšte
mesto da je jedina dozvoljena politička organizacija. Savez komunista Jugoslavije,
to prihvatila kao svoj zvanični stav. Naime, da je u društvu kriza prava i kriza sudskog
sistema, a i kriza nezavisnosti sudova. Ako je to tako, onda zaista ne vidim razloga
da ne prihvatimo ovo shvatanje kojeg su prihvatih i komunisti. S obzirom na sve
što je dosada izneto o ovom postupku, vrlo oprezno se postavlja i pitanje: nije li
zapravo ovaj postupak baš taj konkretan primer kada su neki ovlašteni ljudi izvršili
protivzakonit pritisak na sud u cilju da se donese ovakva presuda kakva je doneta?
Postavlja se, dakle, ne samo pitanje legaliteta, nego se postavlja i pitanje legimiteta
takve jedne presude. Po mom mišljenju jednu takvu presudu treba tretirati kao i
presudu u dahauskim procesima. Danas je vreme drugačije. U vezi sa dahauskim
procesima je trebalo 30 godina da zahtevamo ponavljanje postupka i da rehabilitu-
jemo te jadne ljude kojima je bila naneta jako velika nepravda. Medjutim, danas
vreme ide brže, društvene promene se mnogo brže odvijaju. Mislim, da su več sada
sazreli društveni uslovi da i ix)red ovako kratkog vremena ne čekamo da pretekne
30 godina pa da tek onda izvršimo potpunu rehabihtaciju ovih ljudi, kojima je
takodjer naneta nepravda - ako je naneta. Dakle, i da sa ovom presudom postupamo
onako kako se postupa kada je opšte poznato da u stvari predstavlja, da tako ka-
žem, sudačku grešku; i to namerno napravljenu sudsku grešku. Ako je tačno što
optuženi tvrde onda su oni koji su doneli ovu presudu vrlo dobro znali šta rade. Oni
nisu doneli presudu u zabludi, nego su znali šta rade i namerno su hteli to. Treba
dakle reči: to je presuda kao što je bila u slučaju dahauskih procesa i zato tražimo
obnavljanje postupka.
		 124
Ingo Paš
Moja stališča glede teh sodb, predvsem z vidika rabe jezika, so znana. Osebno
menim, da izvršitev takih sodb ni dopustna.
Po določilu 379. člena Ustave SFRJ lahko ustavno sodišče Jugoslavije zaradi pre-
prečitve napopravljive škode zadrži izvršitev odločbe, zoper katero je sprožen
ustavni spor. Povedal sem že, da sem osebno dal pobudo, ustavnemu sodišču Jugo-
slavije, da oceni ustavnost poslovnika o vojaških sodiščih prve stopnje. V tej pobudi
sem predlagal ustavnemu sodišču Jugoslavije, da zadrži izvršitev te sodbe.
Sodim, da so dane zakonske možnosti tudi izvršilnim sodiščem, da pretehtajo, ali
se ta sodba v resnici izvrši zdaj ali se počaka z izvršitvijo do končne odločitve
najvišjih sodnih inštanc, kot je rečeno v tem apelu.
Vsekakor menim, da smo sredi nekega zelo paradoksalnega primera. Imamo sod-
bo, za katero je predsedstvo SR Slovenije ugotovilo, da je bil postopek protiusta-
ven, to je javno ugotovljeno, javno prezentirano, in to protiustavno sodbo bomo zdaj
izvršili. Zame je to paradoks. Ta paradoks pomeni, daje sodišče ravnalo protiusta-
vno, vseeno pa je ravnalo po zakonu. Odhčno. Logika se mi zdi perfektna. Osebno
sodim, da ta logika ne more zdržati in da tega akta enostavno ne moremo priznati,
dokler velja suspendirana določba. Bodimo korektni, poglejmo stvarem v oči. Ce
so kršili ustavo, če so kršili suverenost slovenskega naroda in te države, je taka sodba
nična.
Zastavlja se vprašanje pravnega učinka tega, daje sodišče ravnalo protiustavno, se
pravi, da je v nasprotju z ustavo uporabljalo srbski jezik. Danes je nedvomno - vsaj
po stališču najvišjih pohtičnih organov v Sloveniji - daje bil ta postopek protiusta-
ven, in da je v tem delu sodišče kršilo ustavo. Vendar moram reči, da se vrtimo kot
mačka okoh vrele kaše pri odgovoru na vprašanje, kakšen je pravni učinek te kršitve
ustave. Se pravi, če govorimo, daje sodba tukaj, da se mora izvršiti itd., se moramo
zavedati, da s takim stališčem tudi rečemo, dobro, ustava je bila kršena, vendar pa
to nima nobenega učinka. Ni konsekvence. Ni sankcij. Vprašujem torej, kakšna je
sankcija za kršitev ustave. Za kršitev suverenosti. Kako si lahko neki državni organ
privošči, da v svojem postopku krši suverenost tiste države, v imenu katere nasto-
pa? To je osnovno vprašanje, na katero nihče ne da odgovora. Zame je odgovor jasen
in sem ga tudi javno povedal: taka odločba nima nobenega pravnega učinka. Od-
ločba državnega organa, ki je v nasprotju z elementom suverenosti, je s tem prekršila
osnovno predpostavko, ki mora biti dajia za veljavno odločbo državnega organa, to
paje, da spuštuje suverenost države. V tej zvezi je prav interesanten naslednji primer
(ki sem ga že navedel): če bi bila sodba namesto v imenu ljudstva, ki je suveren v
naši sociaUstični demokratični ureditvi, izdana (ker bi se en sodnik npr. tako spom-
nil, ker bi bil npr. privrženec monarhistične ureditve ali recimo še stare kraljevine
Jugoslavije) - v imenu kralja. Sprašujem se, ali bi se v tem primeru izvršilno sodišče
spraševalo, ali lahko to sodbo izvrši ali pa bi celo trdilo, da mora takšno sodbo izvršiti.
Mishm, da dileme v tem primeru ne bi bilo, jezik je pa mirne duše možno kršiti,
brez konsekvenc. Zaradi kršitve jezika pa je sodba vseeno izvršljiva. Te logike ne
razumem. S pravnega aspekta je zadeva popolnoma enaka. V ZKP piše, da mora
sodišče voditi postopek v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi, da so v uradni rabi
125
jeziki narodov in narodnosti, pri čemer ta kršitev ni navedena med t. i. bistvenimi
kršitvami določb kazenskega postopka.
O tem, da se sodba izda v imenu ljudstva, je prav tako klavzula v ZKP, prav tako pa
kršitev te določbe ni navedena med bistvenimi kršitvami. V obeh primerih imamo
popolnoma isto pravno situacijo. Ce bi te primere obravnavah formalno-procesno
(čeprav tukaj ne gre za nobene procesne kršitve, kot sem že prej povedal), gre pri
njiju samo za nebistvene relativne kršitve postopka. Samo za to in nič drugega. V
enem in drugem primeru. Mislim, daje suverenost slovenskega naroda, če lahko te
vrednote sploh kompariram, nedvomno enakovredna suverenosti ljudstva, v imenu
katerega se sodba izreka. V prvem in drugem primeru gre za element suverenosti.
Uradni jezik poslovanja državnega organa pa je ravno element suverenosti. Tega
naroda in te države. In če je ta kršena, tako v enem kot v drugem primeru, je zame
konsekvenca v vsakem primeru jasna. Taka sodba ni veljavna. Ne more veljati. In
ne more priti do kontradikcije, da imamo zdaj na eni strani protiustavno poslovanje,
na drugi strani pa vendarle zakonit postopek.
Ustavno sodišče ne more ocenjevati ustavnosti konkretnega postopka. Kompeten-
ce ustavnega sodišča določa ustava, pa tudi poseben zakon o ustavnem sodišču. H
kompetencam ustavnega sodišča ne spada odločanje o ustavnosti nekega
konkretnega postopka. Tu torej pravne poti ni. Pač paje ustavno sodišče Jugoslavi-
je pristojno ocenjevati ustavnost in zakonitost zveznih predpisov z ustavo in zve-
znimi zakoni. Zaradi tega sem sprožil pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti
poslovnika, v katerem so dane samovoljne 1п1ефге1ас1је navedene določbe zakona
o vojaških sodiščih in ki daje pristojnost sodišču, da samo izbira jezik, kar je pov-
sem nedopustno in nikakor ne more biti niti stvar urejanja s poslovnikom. Ta dolo-
čba je protiustavna in nezakonita.
Ustavno sodišče pa ima možnost, tako po ustavi kot po zakonu, predlagati oziroma
zahtevati, da se zadrži izvršitev posamične odločbe, ki temelji na aktu, katerega
ustavnost se ocenjuje. V danem primeru temelji ravnanje tega sodišča na omenje-
nem poslovniku, ki je po moji oceni protiustaven in nezakonit in za katerega je
sprožena pobuda. To ni predlog, posamezniki namreč ne moremo dati predloga,
ampak le pobude. Predlog lahko da npr. predsedstvo SRS, ki paje to odklonilo, ker
je reklo, da se o tem ni kaj pogajati. To je sicer tudi neko stahšče, vendar menim, da
je treba poslovnik spraviti s sveta. Brez odločitve ustavnega sodišča, če ga zvezni
organi sami od sebe ne bodo odstranili, pa to ne bo mogoče. Zato je treba vložiti
pravno sredstvo. Tudi skupina državljanov lahko da samo pobudo, ima pa seveda
to neko večjo moralno težo, kot pobuda posameznika. Bil bi zelo vesel, če se moji
pobudi pridniži še več posameznikov. Predlog lahko vložijo na ustavno sodišče (i^
predlogu ustavno sodišče mora ravnati) le v ustavi navedeni organi, med drugimi
so to seveda predsedstvo republike, republiška skupščina, republiško ustavno sodišče
in drugi upravičeni predlagatelji postopka pred ustavnim sodiščem.
Vladimir Šeks
Podržavam ono što je rekao kolega Lojpur u vezi formulacije Apela. Naime, ne-
sporno je da če biti uložen zahtjev za izvanredno preispitivanje pravomočne pre-
sude. A u čl. 428. St. 5. Zakona o krivičnom postupku stoji izričito da prvostepeni
126
sud ili sud koji odlučuje o zahtjevu za izvanredno preispitivanje pravomoćne pre-
sude, može obzirom na sadržaj zahtjeva odrediti da se izvršenje pravomoćne pre-
sude odgodi (do odluke o zahtjevu) ih prekine (ako je u toku). Stoga postoji zakon-
sko uporište i upravo na njega se i pozivamo u Apelu, kada predlažemo da nadležni
organi donesu odluku o odgodi izvršenja kazne. Jedino bi možda moj prijedlog bio
da se u Apelu doda riječ »I Federaciji«. Jer o odgodi izvršenja kazne povodom
izvanrednog pravnog Ијека (zahtjeva za izvanredno preispitivanje pravomoćne
presude) može odlučiti prvostepeni sud (Ljubljanski vojni sud), ali i Savezni sud
koji će odlučivati o ovom pravnom lijeku. Zato mi u Apelu ne postavljamo nele-
galni zahtjev i vjerojamo je kolegica zamjenica javnog tužioca radi prve formula-
cije teksta Apela mislila da mi tražimo nešto nelegalno.
127
Peter Močnik
(neavtorizirana razprava)
Sem pripravnik iz Trsta. Kot ste verjetno vsi obveščeni, je šel ta problem prek meja
Jugoslavije inje zelo prizadel tudi vse pripadnike manjšine iz Trsta in Gorice ter iz
Benečije, završalo pa je tudi med italijanskimi kolegi. Nekateri so navezali stik s
slovenskimi odvetniki in vprašali, kaj in kako, torej so se začeli za to zanimati. Takoj
ko sem imel na razpolago obe razsodbi, je moja pravniška radovednost zaživela in
poskušal sem analizirati razne aspekte z materialnega vidika in z vidika postopka.
Primerjal sem jih s tem, kar pač po italijanskem pravnem redu velja, in kar se v
italijanskem pravnem redu upošteva in uporablja. Ne bom delal meritorne analize,
držal se bom strogo tehničnega vidika obstoječih norm na tem področju.
Na kratko bi povzel tisto, kar italijanski kazenski zakonik predvideva za podobne
primere na materialnem področju. Kot veste, je bil naš kazenski zakonik sestavljen
leta 1930, torej v fašistični dobi, zaradi tega je izredno strog v zvezi s kaznivimi
dejanji, ki se nanašajo na izdajo državnih ali vojaških tajnosti. V glavnem je vsa
problematika obravnavana v štirih členih. 255. člen obravnava uničenje, ponareja-
nje ali izmaknjenje dokumentov, ki se nanašajo na varnost države. Sankcija je
najmanj 8 let zapora. Ce bi tako dejanje spravilo v nevarnost državo oziroma močno
ošibilo njeno obrambno učinkovitost, imamo dosmrmo ječo.
Naslednji člen predvideva primer, ko si nekdo priskrbi novice v zvezi z državno
varnostjo. Od 3 do 10 let zapora, tudi tukaj dosmrtna ječa za hujše primere, ko je
državna obramba spravljena v dvom.
275. člen obravnava primere pohtičnega oziroma vojaškega vohunstva, najmanj 15
let zapora, in zadnji, 262. člen, predvideva še primer, ko nekdo^spravi v javnost
novice, ki jih je pristojna oblast ožigosala oz. predvidela kot lajne. Najmanj tri leta
zapora.
Za hujše primere, ki se nanašajo tudi v tem primeru na ošibitev obrambne učinko-
vitosti, se kazen poveča na 10 let zapora. Ceje to povezano z vohunjenjem, se kazen
128
zviša na 15 let oziroma na dosmrtno ječo.
Torej bi rekli od tri leta dalje. Pristojno je okrožno sodišče, tribunal, ne več prvo-
stopenjsko, tisto, kar je v italijanščini pritura - krajno sodišče, na katerem lahko
zagovarjajo tudi pripravniki. Na tribunalu je treba imeti državni izpit.
Za vsa kazniva dejanja so predvidevani tudi primeri, ki nastanejo po krivdi, tudi iz
malomarnosti in ne naklepno.
Taki primeri so za italijanski pravni red seveda izjeme, biti morajo izrecno predvi-
deni. Kazni so tudi nižje, ampak v teh primerih, recimo če nekdo pusti tajnost na
mizi, pa pride drugi in jo vzame, je kriv tudi tisti, ki je pustil na mizi nezavarovano
tajnost; tudi če ni imel tega namena. Pristojno sodišče, to je zadnja cvetka, ki jo je
ta sistem iz 30. leta sestavil, je porotno sodišče, torej sodišče, ki se ukvarja običaj-
no z najhujšimi kaznivimi dejanji. Na primer z umori, pokoli ipd. Na porotnem
sodišču seveda poleg rednih sodnikov zasedajo tudi navadni državljani, porotniki.
Iz vsega tega izhaja, da so v Italiji ti primeri res hudo kaznovani. Res je, da se lahko
potem z olajševalnimi okohščinami, kijih skušajo sodniki vedno ponuditi obtožen-
cu, če nima drugih prejšnjih prekrškov, kazen zniža tudi za eno tretjino, morda celo
do polovice, ostane pa vedno primer, ki je zabeležen kot hud primer. Da nihče ni
izvzet, pričajo dejstva, da so v Italiji za take in podobne primere sodili tudi najvišjim
oficirjem. Recimo porotno sodišče je sodilo polkovniku karabinjerju, torej vojaški
policiji, ki je skupaj z javnim tožilcem skrival dokaze za pokol v neki vasi blizu
Gorice, v korist neke skrajno desničarske organizacije. Sodili so tudi generaloma
armade, ki sta kot pripadnika vojaške tajne obveščevalne službe skušala izkoristiti
položaj za poskus državnega udara. V teh primerih je seveda porotno sodišče sodi-
lo prav za take primere.
Poromo sodišče je sodilo bodisi vojakom bodisi civilistom, ki so z njimi sodelo-
vali. Tukaj pridemo k drugemu delu, kjer sem poskušal analizirati, kako je s posto-
pkom ne samo z materialnim pravom. Takoj na začetku povem, da se bom držal
norm, zakonika kazenskega postopka, italijanskega mishm, iz leta 1931 in iz tega,
ki je bil šele reformiran, in ki bo začel veljati prihodnje leto. Kot morda veste, so
prejšnji mesec v Italiji popolnoma reformirali kazenski postopek. Približujemo se
ameriškemu sistemu, ampak zaenkrat še vedno ostane v veljavi do novembra pri-
hodnjega leta današnji zakonik iz leta 1931. Na podlagi tega zakonika iz leta 1931,
ki je bil spremenjen seveda po vojni, izhaja to, da je pristojnost vojaških sodišč v
Italiji precej omejena. Vojaško sodišče je za italijanski pravni red posebno sodišče,
ne pa redni sodnik. Torej izjema rednega sodstva. Pristojno je za prekrške, ki so jih
storili pripadniki vojaških enot v službi, v izjemnih primerih sodi tudi civilnemu
osebju, ki je že bilo odslovljeno na koncu obveznega vojaškega roka. In tukaj se
postavi vprašanje, če nekdo sploh nikoli ni služil vojske, ali se mu lahko sodi, če ni
bil odslovljen na koncu obveznega roka. Ampak to je problem, o katerem juridikta-
tura razpravlja in je razdeljena. V nekaterih primerih lahko vojaško sodišče sodi
takim civilistom na koncu opravljenega roka: za veleizdajo, vojaško vohunstvo v
korist tuje oblasti in uničenje, ponarejanja ali izmaknjenja, torej, da spravi in uniči
dokumente v zvezi z opisom sile, vojaške priprave ali vojaške obrambe države. Torej
tipično najhujši vojaški zločin. Za vsa dniga kazniva dejanja, ki jih v sodelovanju
zakrivijo vojaki in civilisti, je pristojen redni sodnik. Torej, če imamo problem
129
pristojnosti hkrati civilnega in vojaškega sodnika, prevlada redni sodnik, torej ci-
vilno sodišče. Izjemoma lahko kasacijsko sodišče dovoli, da postopek teče ločeno,
vojaku sodi vojaško, civilistu pa civilno sodišče. Ampak to je na zahtevo javnih
tožilcev in se mora kasacijsko izreči, daje to bolj primerno, kar pa se, kolikor vem,
še ni zgodilo.
To stališče je zavzel zakon iz leta 1956, zakon, ki je formiral vojaška sodišča. Torej
že v prvih letih po vojni je parlament itahjanske republike dal prednost rednemu
sodstvu. Vzrok je morda ta, da so vojaška sodišča v tistih letih dišala še malo po
preteklem režimu in se niso zanesh. Drugi vzrok, ki je ravno tako verjeten, morda
še bolj verjeten, je, da je tudi po naravnem pravu, če gledamo naravni sodniki in
redni sodniki, vojak konec koncev državni uslužbenec, ki ima zaradi svojega sta-
tusa seveda v nekaterih primerih posebne določbe. Ostane pa vedno državljan. Torej,
razen v tistih primerih, ki sem jih prej opisal, bo njegov naravni sodnik redno sod-
stvo. Tako recimo, seje v Trstu pred nekaj leti zgodilo, daje vojak po šesti uri zvečer,
ko je odšel iz kasarne za tiste tri, štiri ure, ko ima zvečer prosto, umoril prijatelja.
Služil je vojaški rok, bil je vojak v vseh pogledih, a mu je sodil redni sodnik, ker se
je umor zgodil ne v vojašnici, ampak na cesti.
Z zakonom 180, iz leta 1981, torej pred približno sedmimi leti, so se še vsi lahko
obmih na kasacijsko sodišče za prizive v zvezi s pravilnostjo postopka, razlago
zakona in odločitvami glede osebne prostosti. Torej, kot je nekaterim morda zna-
no, imamo v Italiji pravzaprav tri inštance: prvostopenjsko, drugostopenjsko, pri-
ziv, tretja stopnja je kasacijsko sodišče, ki ritorno odloča samo o pravilni uporabi
zakona, razlagi in uporabi postopka. Na kazenskem področju pa tudi glede odloči-
tve o osebni prostosti. Torej tudi obsojenci lahko na vrhovnem vojaškem sodišču
od leta 1981 vložijo priziv na kasacijsko sodišče, ki spada v redno sodstvo za pra-
vilno uporabo zakona za ukrepe v zvezi z osebno prostostjo in za ukrepe v zvezi s
pravilnostjo postopka. In kasijsko sodišče lahko to razsodbo razveljavi.
Ce se za trenutek pomudim pri ukrepih, ki se nanašajo na osebno prostost, moram
reči, da na podlagi obstoječih zakonov izdaja te ukrepe preiskovalni sodnik. Pred-
sednik senata je pristojen samo v točno določenih primerih, in sicer ko obtoženec
skuša zbežati med razpravo, torej med eno in drugo evidenco, oziroma če preisko-
valni sodnik ni izdal zapornega naloga v primerih, ko je ta obvezen, torej nekako
popravi delo preiskovalnega sodnika. Sicer se predsednik senata s tem ne ukvaija.
Ce se predsednik senata o tem izreče, še ni razloga za izločitev oziroma za izvzem,
ker so po členih kazenskega postopka ti primeri točno določeni. V glavnem se to
zgodi, če je pri zadevi osebni interes, osebni spor z obtožencem nekateri primeri
sorodstva, izdaja mnenj zunaj sodne funkcije, torej, če bi sodnik javno govoril o tej
zadevi med publiko, torej ne na sodišču, sodelovanje pri razsodbi nižjega ah dru-
gače povezanega sodišča, sodelovanje pri preiskavi ali pri obravnavi, ampak ne kot
sodnik, mogoče bi bil sodnik tudi priča. V teh primerih imamo izločitev, sicer ne.
Se nekaj misU na koncu, ena je glede rabe jezika. Seveda so ukrepi vojaškega sodišča
v Ljubljani, potem pa v Beogradu, prizadeli nas kot manjšino.Kot veste, nam samo
zadnji osnutek, ta, Id je bil komaj odobren, dovoljuje rabo lastnega materinega jezika.
Do sedaj so imeh to prednost samo Nemci na Južnem Tirolskem zaradi paketa, ki
130
je bil odobren pred leti. Da pa se tudi v Ljubljani ne moremo izražati v slovenščini,
to nas je pred Italijani očrnilo. Ustavno sodišče se je glede tega v Italiji že večkrat
opredelilo in izdalo razsodbo, na podlagi katere je izšel zadnji osnutek. Na tem
osnutku je določeno, da se pripadnik manjšine lahko izraža v svojem jeziku, poslo-
vanje sodišča pa poteka v italijanščini. Torej obtoženi ne dobiva odgovorov v las-
tnem jeziku direktno od sodnika, ampak prek prevajalca, ravno tako govori z dru-
gimi prek prevajalca.
Druga misel je obravnava ob odsotnosti publike. Takšni primeri v Italiji sicer niso
vsakdanji, v glavnem so povezani ali s spolnimi delikti, torej če bi bilo preveč osebnih
interesov, ki niso v skladu s tem, kar je pač naloga pravosodja. Ampak izključitev
publike je možna, piše v zakoniku, ko gre za zadeve v zvezi z državno varnostjo.
Če tako odloči predsednik senata, gre publika ven. To je zakonik iz leta 30 oz. 31.
Glede branilca je predvideno, da je lahko kdorkoli, torej v glavnem civilist, ki je
pač za to pooblaščen, na prvi stopnji je diplomirani pravnik, ki ima opravljen
prokuratorski izpit, torej državni izpit, na drugi stopnji pa odvemik, ki ima izpit vsaj
šest let 2^di tega je pri nas na vojaškem sodišču popolnoma normalno, da nas
branijo odvetniki, ki si jih izberejo obtoženci med raznimi advokati, ki so na
razpolago. Logika, zakaj je tako, je zelo enostavna. Odvetnik je poklicno in tudi
pod zaprisego vezan na uradno in poklicno tajnost Ce to tajnost izda, ne glede na
predmet razprave, odgovarja kazensko in disciplinsko. Lahko ostane tudi brez službe,
ker ga zbornica enostavno izloči. Torej, bodisi da gre za navadno priposestvovanje
na temeljnem sodišču bodisi da gre za obravnavo o državni tajnosti, odvemik je vezan
na uradno tajnost, najsi bo civilist ali pa vojak. In tudi ugled branilca, torej etika,
mu to nalaga.
Zadnja stvar, ki sem jo pregledal, je bil problem tako imenovane reformacije..., se
pravi, da je druga stopnja zvišala enemu od obtožencev kazen s petih na deset
mesecev. V našem sistemu je tako, da drugostopenjsko sodišče, če naredi priziv samo
obtoženec oz. v tem primeru obsojenec, ne sme povečati kazni, tudi če da deliktu
drugo kvalifikacijo. Ce naredi priziv tudi javni tožilec, jo lahko zviša - če javni tožilec
dokaže, da je prvi sodnik dal nižjo kazen od tiste, ki je predvidena po zakonu.
Recimo, da jo je znižal zaradi olajševalnih okoliščin prek mere, ki jo določa zakon.
V tem primeru drugostopenjsko sodišče reče: Ja, imaS prav, popravimo.
Drugače mi ni znano, da bi drugostopenjsko sodišče poviševalo kazni. V Italiji se
to redkokdaj zgodi. Da zniža kazen, to je normalno. Ni pa normalno, da javni tožilec
naredi priziv, redko gre za velike zločine, to se dogaja pri mafijskih procesih ipd.
Za manj važne zadeve javni tožilec ponavadi ne naredi priziva.
Ce je recimo kdo obsojen na manj kot dve leti zapora, mu dajo ponavadi pogojno
kazen, se pravi, da če narediš še enkrat, boš šel noter tudi za prvič. Ce ne naredi
novega kaznivega dejanja do dveh let bo oproščen kazni in ne bo v zaporu.
Na kratko sem povzel in primerjal oba sistema. Vem, da s tem ni vse izčrpano, a
upam, da je vsaj manjši pripomoček za diskusijo.
131
Košta Čavoški
Tajna pred sudom javnosti
Posle nekoliko uzastopnih godina u kojima nije bilo političkih zbivanja dostojnih
dužeg sećanja, nastupila je 1988. koja će svakako biti zapamćena po masovnim
zborovima solidarnosti sa Srbima i Crnogorcima sa Kosova i Metohije i rastućem
podozrenju brojnih rukovodilaca Jugoslovenske narodne armije. Tome su znatno
doprinele i brojne glasine o planiranim hapšenjima u Sloveniji, koje su delimično
potvrdjene u izlaganju Milana Kučana na sednici Predsedništva CK SKJ, koje je
neočekivano izneto u javnost
Najpogubnija posledica ove rastuće napetosti izmedju slovenačkog javnog mnenja
i JNA bilo je nedavno sudjenje Ivanu Borštneru, Davidu Tasiću, Francu Zavrlu i
Ivanu Janši pred Vojnim sudom u Ljubljani i Vrhovnim vojnim sudom u Beogra-
du. Ono je u javnosti izazvalo brojne nedoumice. Neke od njih biće razmotrene i u
ovom redu.
1.	Da li se sudska presuda može javno razmatrati i osporavati?
U jednom delu naše štampe i javnosti širi se pogrešno uverenje da se sudske pre-
sude ne mogu kritikovati i osporavati. Cak se ponekad tvrdi da javno pobijanje
valjanosti sudjenja pred Vojnim sudom u Ljubljani znači najgrublji napad na Armiju
i celokupno jugoslovensko pravosudje. Ovakvo stanovište počiva na potpunom
nerazumevanju prirode obaveznosti pravne norme, bilo da se radi o opštem (zako-
nu) ih pojedinačnom pravnom aktu (presudi). Zakon ili sudska presuda obavezuju
samo in foro externo, t. j. na spoljašnje činjenje ih nečinjenje. U slučaju krivične
presude jedini subjekt dužnosti je osudjeno hce koje mora da podnese sankciju i
izdrži kaznu. Svi ostali gradjani nemaju nikakvih drugih obaveza. Nema, medju-
tim, ni jednog zakona ih sudske presude koji obavezuju in foro interno, t i. u sa-
vesti svakog pojedinca. Drugim rečima, niko nije dužan da veruje u ispravnost
presude koja je njemu ih nekom drugom licu izrečena i može slobodno da je javno
osporava ukohko se s njom hčno ne slaže. Možda jedino španskoj inkviziciji nije
bila dovoljna spoljašnja pokornost, paje nastojala daje zastrašivanjem i mučenjem
usadi i u Ijudskii savest Otuda oni vlastodršci koji se ne zadovoljavaju spoljašnjom
pokomošću svojih podanika, te zbog toga silom zatiru svako javno ih tajno nesla-
ganje sa izrečenim presudama i drugim odlukama vlasti, u osnovi teže onom duho-
vnom ropstvu i jednoglasju zbog kojeg je svojevremeno i uspostavljena srednjove-
kovna inkvizicija.
2.	Tajnost sudjenja
Prvostepeni i drugostepeni sud su bez valjanog razloga potpuno isključih javnost
sa glavnog pretresa. To je navodno učinjeno da bi se očuvala nepovredivost već
otkrivene vojne tajne sadržane u pismenom naredjenju komandanta Ljubljanske
armijske oblasti. Da se to zbilja htelo bilo je dovoljno da se javnost samo delimično
isključi u trenutku kada su se sudsko veće, odbrana, optuženi i tužilac upoznavali
sa sadržinom pomenutog tajnog dokumenta. Nije, medjutim bilo valjanog razloga
da se javnost isključi sa sudjenja kada su ispitivane okolnosti pod kojima je pome-
nuti tajni spis neovlašćeno fotokopiran, dostavljen Tasiću, Zavrlu i Janši, dižan u
132
pisaćem stolu, čitan i povlačen.
Kasnije smo iz prvostepene presude saznali da na prvostepenom sudjenju uopšte
nije čitana originalna naredba komandanta Ljubljanske armijske oblasti niti je nje-
na sadržina uporedjivana sa sadržinom fotokopije koju je napravio Ivan Borštner
da bi se utvrdila autentičnost ove potonje. Jedino je veštak pred prvostepenim sudom
izneo svoju ocenu stepena poverljivost izvornog dokumenta odnosno tvrdnju da se
radi o vojnoj tajni posebnog značaja čije je otkrivanje moglo imati teške posledice
za bezbednost zemlje. Stoga na samom sudjenju uopšte nije postojala mogućnost
da bilo ko od prisutnih, uključujući i pubhku ukoliko bi i ona bila pozvana, sazna
sadržinu izvornog tajnog dokumenta. To, dakle, nikako nije mogao biti razlog za
isključenje javnosti.
Ostaje još mogućnost otkrivanja prisutnoj javnosti sadržine inkriminisane kopije,
koju su svi optuženi imali u rukama. Isključenjem javnosti ova mogućnost je odista
predupredjena. Ali, zar iko veruje da sadržina inkriminisane fotokopije već nije
poznata mnogo širem krugu ljudi od onih koji su mogh biti prisutni sudjenju da je
ono bilo javno. Za optužene i osudjene u ovom tajnom procesu otkrivanje sadržine
ove fotokopije je res judicata. Oni su za to već kažnjeni i ne može im se ponovo
stavljati na teret ono što im je ostalo u sećanju o ovom vojnom dokumentu. I ona to
verovatno čine. A Vojni sud u Ljubljani je tu mogućnost svakako imao na umu kada
je posle izricanja prvostepene presude sve pritvorenike pustio na slobodu. Ukoliko
se, dakle, isključenjem javnosti želela zaštititi tajna inkriminisane kopije, tom
spornom merom ona se očigledno nije mogla zaštititi. Otuda je sporna ne samo
zakonitost već i celoshodnost pomenutog isključenja javnosti.
3. Uskraćivanje prava na slobodan izbor advokata
Umesto advokata po slobodnom izboru, svim optuženim na ovom sudjenju sud je
odredio vojne branioce iz reda aktivnih oficira JNA. To je, po kazivanju suda,
učinjeno da bi se navodno zaštitila vojna tajna zbog čijeg je otkrivanja i pokrenut
ovaj krivični postupak. Time je najpre izražano opšte nepoverenje prema svim
civilnim advokatima kao da je vojna uniforma jedini valjan razlog zbog kojeg se
braniocu može verovati da neće iznositi u javnost činjenice koje sazna na tajnom
sudjenju. Pri tom se zaboravilo da su i civilni advokati podjednako dužni da čuvaju
kao tajnu ono što saznaju na sudjenju sa kojeg je isključena javnost.
Mnogo je važnije što je ovom odlukom prvostepenog i Vrhovnog vojnog suda
povredjeno pravo optuženih na odbranu, koje pretpostavlja potpunu slobodu izbo-
ra branioca. Ukoliko je ova sloboda ograničena na izbor izmedju dva ili tri oficira
JNA, diplomirana pravnika koji rade za JNA, to više nije nikakva sloboda niti se
može govoriti o nekom pravu na odbranu. I što je najgore, izgleda da Vojni sud u
Ljubljani i Vrhovni vojni sud smatraju da se pravo optuženog na slobodan izbor
branioca 18Сф1јије u izboru izmedju ovog ih onog diplomiranog pravnika i da
izmedju nezavisnog advokata i diplomiranog pravnika koji je profesionalni oficir
JNA nema neke bitne razlike. To je vehka zabluda. Uloga branioca u krivičnom
postupku pretpostavlja ne samo stručnost već i potpunu nezavisnost bez koje se ne
može zamisliti odgovarajuće poverenje optuženog u branioca. Oficiri JNA, koji u
iščekivanju mesta u vojnom sudu ih tužilaštvu povremeno brane okrivljena vojna
133
lica, nemaju odgovarajuću nezavisnost niti u njih klijent može imati potpuno pove-
renje. Nametanje takvih branilaca predstavlja teško narušavanje prava na odbranu
i slobodan izbor branioca.
Posebnu pažnju zaslužuje naćin na koji Vrhovni vojni sud nipodaštava i praktično
odbacuje medjunarodnopravnu obavezu Jugoslavije da svakom optuženom obez-
bedi pravo na branioca po svom izboru. Ova obaveza predvidjena je članom 14.
stavom 3. Medjunarodnog pakta o gradjanskim i političkim pravima, koji je Jugo-
slavija ratifikovala 30. januara 1971. godine. Prema ovoj odredbi, »svako ko je
optužen za krivično delo ima potpuno jednako pravo bar na sledeča jemstva:... b)
da ima dovoljno vremena i olakšica na raspolaganju za pripremu svoje odbrane i za
opštenje sa braniocem po svom izboru...« Ova odredba je imperati vnog karaktera i
ne trpi nikakve izuzetke. Vrhovni vojni sud je, na žalost, jednostavno bagatehše
sledečim rečima:
»Pozivanje optuženih Tasića, 21avrla i Janše na propise medjunarodnog javnog prava,
ne upuštajući se u to da h je sadržina propisa stvamo t^cva kakva se u žalbama
navodi, valja ukazati da se propisi medjunarodnog prava, bar ukoliko se odnose na
oblast krivičnog prava (materijalnog i procesnog), ne mogu primenjivati ako su u
suprotnosti sa pozitivnim zakonima Jugoslavije, ukoliko to nije posebno propisa-
no, što ovde nije slučaj.«
Ovo tumačenje Vrhovnog vojnog suda počiva na notomom nepoznavanju načina
na koji Jugoslavija kao država preuzima medjunarodnopravne obaveze. Ona ih,
naime, preuzima činom pozakonjenja, t. j. tako što medjunarodne ugovore ratifiku-
je unutrašnjim pravnim aktom - saveznim zakonom ili uredbom. Na ovaj način - u
formi unutrašnjeg pravnog akta - ratifikovan je i Medjunarodni pakt o gradjanskim
i političkim pravima, koji je time postao pozitivni zakon zemlje objavljen u »Služ-
benom listu SFRJ« br. 7/1971. A prema članu 210. stavu 2. Ustava SFRJ, sudovi su
dužni da neposredno primenjuju medjunarodne ugovore koji su objavljeni. Stoga
je Vrhovni vojni sud bio dužan da u ovom slučaju neposredno primeni član 14. stav
3.	Medjunaro^og pakta o gradjanskim i političkim pravima koji optuženom daje
pravo na potpuno slobodan izbor branioca. Umesto toga. Vrhovni vojni sud je dao
potpuno neočekivano i ničim obrazloženo tumačenje po kojem se pomenuta odred-
ba Medjunarodnog pakta o gradjanskim i političkim pravima ne može primenjivati
ako je u suprotnosti sa pozitivnim zakonom, što znači da po tumačenju ovog Suda,
ovaj ratifikovani pakt nije pozitivan zakon zemlje. Ukoliko Savezni sud ne derogi-
ra ovo tumačenje Vrhovnog vojnog suda, ono će predstavljati otvoreni poziv svim
pohcijskim, vojnim, upravnim i pravosudnim organima da se uopšte ne obaziru na
medjunarodne ugovore koje je Jugoslavija ratifikovala, što će u potpunosti uništiti
ugled Jugoslavije u medjunarodnoj zajednici i veru drugih država u njenu sprem-
nost da u dobroj veri izvršava preuzete medjunarodnopravne obaveze.
4.	Jezik sudjenja
Dalja povreda procesnih prava optuženih učinjena je odlukom prvostepenog suda
o izboru službenog jezika. Prema članu 246. stavu 1. Ustava SFRJ i članu 3. Za-
kona 0 vojnim sudovima službeni jezici na teritoriji Jugoslavije su jezici jugoslove-
nskih naroda, t. j. slovenački, makedonski i srpsko-hrvatski. Kako, dakle, postoje
134
tri mogućnosti izbora, samu odluku o izboru jezika na kojem će se voditi krivični
postupak donosi nadležni vojni sud.
Izgleda da su Vojni sud u Ljubljani i Vrhovni vojni sud pošli od pogrešnog uvere-
nja da je izbor jednog od ova tri jezika potpuno arbitraran, te da se može izabrati
onaj jezik koji vojnom tužiocu i članovima krivičnog veća lično najviše odgovara.
Pri tom su smetnuli s uma da na ispravnom i časnom sudjenju prava optuženih
zaslužuju najveću zaštitu. Otuda, da su kojim slučajem svi ili većina optuženih bili
Hrvati ili Srbi, njima bi i u Ljubljani pred Vojnim sudom trebalo suditi na srpsko-
hrvatskom. Kako je, medjutim, svim optuženima na ovom sudjenju matemji jezik
bio slovenački, njihovo pravo na odbranu najbolje je moglo biti ostvareno ako bi se
ceo postupak vodio na slovenačkom jeziku, uz odgovarajući prevod na sфsko-
hrvatski za one učesnike postupka, recimo za tužioca, kojima slovenački jezik nije
matemji. Jer, u tom slučaju optuženi bi ne samo govorili slovenački, što su oni i
inače činili, već bi se njihove reči na slovenačkom unosile u zapisnik, što bi za njih
bilo jemstvo autentičnosti i uverljivosti njihove odbrane. Da se to odista htelo, bilo
je dovoljno da se za predsednika veća, koji vodi postupak i diktira zapisnik, odredi
sudi ja kome je matemji jezik slovenački, kakvih sigurno ima medju sudijama Vojnog
suda u Ljubljani. To se, medjutim, nije htelo. Cak se možda želelo da se ovom
samovoljnom odlukom o izboru službenog jezika uputi izazov celokupnoj slovena-
čkoj javnosti.
5. Priroda vojne tajne
Glavni predmet optužbe u ovom procesu bili su neovlašćeno fotokopiranje i otkri-
vanje naredjenja komandanta Ljubljanske armijske oblasti br. 5044-3 od 8. januara
1988. godine, koje se, po kazivanju prvostepenog suda, »odnosi na organizaciju,
zadatke i borbenu gotovost nekih većih jedinica JNA«. Ovakvo objašnjenje prirode
i predmeta ove vojne tajne izaziva veliko podozrenje. Ako se u vrlo retkim slučaje-
vima i može opravdati dalje prikrivanje već otkrivene vojne tajne, nikako se ne može
opravdati uskraćivanje podobnog i sasvim odredjenog obaveštenja o kakvoj je tajni
reč. Primera radi, i Drajfusu i Rozenbergovima je svojevremeno sudjeno zbog
predavanja neprijatelju važnih vojnih tajni, ali je sasvim odredjeno rečeno o kak-
vim se tajnama radi. U prvom slučaju to je bio hidraulik na topu; u drugom planovi
za izradu atomske bombe. U slučaju Borštnera i ostalih sud je odbio da kaže kakve
su to vojne tajne neovlašćeno otkrivene. Umesto da vrlo precizno navede da se,
recimo, radi o vatrenim položajima na Karavankama, stacioniranju u Ljubljani dveju
oklopnih brigada, sabimom mestu ovog ili onog pešadijskog puka u slučaju ratne
uzbune, temeljnoj izmeni organizacione strukture JNA koja će dovesti do ukidanja
Ljubljanske armijske oblasti, šiframa borbene avijacije ih konkretnim planovima
za obezbedjenje kasame u Novom Mestu u slučaju većih demonstracija ili
unutrašnjih nemira, sud izbegava bilo kakvo bliže odredjenje karaktera otkrivene
vojne tajne rekavši samo da se ona »odnosi na organizaciju, zadatke i borbenu goto-
vost nekih većih jedinica JNA«. Iz ove formulacije nije čak jasno da li se ovi zadaci
i borbena gotovost tiču odbrane od spoljašnjeg neprijatelja (što je jedina legitimna
uloga vojske) ili se, pak ima na umu borba protiv tzv. unutrašnjeg neprijatelja (što
je obično funkcija pohcije).
Još veće sumnje izaziva nespremnost vojnih vlasti da objave tajnu čije se otkriva-
135
nje stavlja na teret optuženima. Jer, dobro je poznato da jednom otknvena vojna
tajna postaje bezvredna i daje njeno dalje prikrivanje besmisleno i nepotrebno. Ako
je, dakle, stvamo reč o zadacima i borbenoj gotovosti pojedinih vojnih jedinica a
ne o nečem mnogo dehkatnijem, treba jednostavno doneti nova uputstva i odrediti
nove zadatke i promeniti borbeni raspored pojedinih jedinica. Da se, medjutim, u
ovom konkretnom slučaju ne radi o ovakvim uputstvima i zadacima već o nečem
bitno drugačijem, rečito govori i izjava viceadmirala Broveta da pomenuta vojna
tajna ne samo da ne može biti objavljena već da se nikada neće moči da objavi. To
je otprilike kao kad bi rekli da ni danas ne možemo objaviti Karadjordjeve planove
za odbranu Beograda i da ih nikada nećemo moći da objavimo. A dobro je poznato
da danas nema ni jedne vojne tajne u strogo tehničkom smislu te reći koja ne zasta-
rava za nekoliko godina.
Najveći nedostatak ove presude je u nespremnosti vojnog suda da uverljivo pokaže
prirodu opasnosti po bezbednost i bojnu gotovost JNA koja je nastala otkrivanjem
pomenute vojne tajne. Dobro je poznato da se vojne tajne čuvaju i krivičnopravno
zaštićuju da ne bi dospele u ruke spoljašnjeg neprijatelja ili potencijalnog neprijate-
lja, što jedino mogu biti strane drèave i pojedinci i organizacije koji za njih rade.
Neprijatelj naravno može biti i domaći gradjanin ukoliko pribavlja vojne podatke
da bi ih predao stranoj državi odnosno njenim predstavnicima. Borštner, medjutim,
ne otkriva pomenutu vojnu tajnu Tasiću i ostahm novinarima »Mladine« da bi ona
dospela u ruke potencijalnog ih aktualnog spoljašnjeg neprijatelja već u nameri da
se ona saopšti najvišim pohtičkim i državnim organima Slovenije, L j. u veri »da će
novinari "Mladine" naći načina da o ovome obaveste najviša politička i partijska
tela Slovenije, sve do Kučana«. Kada mu je potom postavljeno pitanje zbog čega je
želeo da visoki slovenački rukovodioci saznaju sadržinu pomenutog naredjenja
komandanta Ljubljanske armijske oblasti, odgovorio je da je ovo naredjenje »shva-
tio i ocenio i kao nekakvu opasnost i ugroženost za pojedince i za narod na podm-
čju na kojem živi, u slučajevima nekih nereda i si...« A na Tasićevo pitanje na šta
se odnosi ovaj dokument, Borštner je odgovorio »da dokument predstavlja opasnost
za ovaj narod«.
Kako, dakle, uopšte nije bilo namere da će se otkrivena vojna tajna saopštiti
spoljašnjem neprijatelju već legitimnom rukovodstvu Slovenije, postavlja se odmah
pitanje koga to vojni sud ima na umu kao potencijalnog neprijatelja kada tvrdi daje
odavanje ove vojne tajne »moglo izazvati teže štetne posledice za oružane snage i
njihove pripreme za odbranu zemlje«. Pošto se u ovom konkretnom slučaju spoljni
neprijatelj mora isključiti, jedino preostaje ufluíraínji neprijatelj koji je moguć samo
u unutrašnjem, gradjanskom ratu. Kada nismo znali pravu sadržinu pomenutog
naredjenja komandanta Ljubljanske armijske oblasti, možda bi ova pretpostavka i
bila dokazana. Recimo, ukohko bi ovom naredbom bilo obuhvaćeno upućivanje
oklopnih jedinica u Ljubljanu, to bi moglo navesti na zaključak da se imalo na umu
sprečavanje većih nemira, t.j. da se u većem broju gradjana vidi potencijalni nepri-
jatelj. Time bi se bar prećutno priznalo da se vojsci ne pridaje samo spoljna odbram-
bena već i unutrašnja policijska funkcija.
Sve ove nedoumice ukazuju na najhitniji propust vojnog suda - njegovu nesprem-
nost da razluči formalni od materijalnog pojma vojne tajne i da potom legitimnu
136
vojnu tajnu strogo razlikuje od pokušaja da se pod vidom vojne tajne prikrivaju
materije i kojima u demokratskom poretku odluke donose demokratski predstav-
nički organi. Da bismo pokazali u čemu je razlika, uzmimo jedan hipotetički pri-
mer. U jednoj latino-američkoj državi (a može se uzeti i Poljska ujesen 1981.) vojska
priprema državni udar. Za tu svrhu prave se odgovarajući planovi i na njih se uti-
skuje oznaka »strogo poverljivo«. Sa formalnog stanovišta, zbog utisnute oznake,
i ovo je vojna tajna nezavisno od sadržine planove. Sa materijalnog stanovišta, to
nije vojna tajna, pošto je legitimna svrha vojske odbrana od spoljašnjeg zavojevača
a ne nasilna izmena unutrašnjeg poretka.
Niko se, dakle, pa ni vojni sud ne može pozivati samo na formalni pojam vojne tajne,
pošto se on uvek može zloupotrebiti radi prikrivanja planova i delatnosti koji su
izvan legitimne uloge oružanih snaga. A do ove zloupotrebe može doći ne samo
kada se silom menja unutrašnje uredjenje već i kada vojni organi donose odluke
koje su u demokratskom poretku u nadležnosti predstavničkih i izvršnih organa
vlasti. Jedan od takvih primera je odluka o tome ko je neprijatelj - spoljašnji ili
unutrašnji. Tu odluku može da donese samo politički organ, nikako vojni koman-
danti. Nije, dakle, na vojnim licima da po vlastitom nahodjenju procenjuju i odlu-
čuju koje unutrašnji neprijatelj i da shodno tome preduzimaju odgovarajuće mere
predohrane, uključujući i upućivanje oklopnih jedinica u veće gradove. To je isklju-
čivo nadležnost najvišeg državnog organa. U ovu kategoriju političkih odluka
spadaju i izmene i prilagodjavanja unutrašnje strukture JNA i rasporeda borbenih
snaga političkoj proceni o potencijalnom napadaču i glavnim pravcima napada. To
bi, recimo, bila odluka o ukidanju armijskih oblasti i organizovanju кофиза ili, pak,
odluka 0 sjedinjavanju dva ili tri koфusa u veće armijske celine. U miru su obe
odluke izrazito političke. Konačno, u jednoj višenacionalnoj zemlji vojska može
biti organizivana na različite načine. Ona može biti relativno homogena nadna-
cionalna organizacija koja nadilazi lokalne granice i različitosti, a može biti ustro-
jena i u federalnim jedinicama, uključujući i čitav niz prelaznih rešenja. U svim
navedenim primerima reč je o eminentno političkim odlukama za koje su u miru
nadležni najviši politički organi, pa se zbog toga ne mogu prikrivati pod velom javne
tajne. Izgleda, da je u pomenutom naredjenju komandanta Ljubljanske armijske
oblasti bilo pojedinih elemenata koji su stvar političke a ne vojne odluke.
6. Da li se može verovati vojnom sudu koji tajno sudi?
Pre i posle sudjenja pred Vojnim sudom u Ljubljani bilo je dosta žučnih reči o
nepoštovanju suda i ozbiljnim sumnjama u ispravnost njegove odluke. Pri tom se
polazilo od naivne vere da sud kao takav ima pravo na odgovarajuće uvažavanje.
To je velika zabluda. Ni jedan sud u ovoj zemlji ne uživa u javnosti poštovanje samo
zbog toga što je sud, pošto se ugled može steći samo postojanim valjanim sudje-
njem. Ukoliko se, pak, najširoj javnosti unapred uskraćuje mogućnost da neposred-
no prati i ocenjuje rad suda, ugled i poverenje u javnosti se uopšte ne mogu steći. U
anglosaksonskom pravu od davnina se primenjuje sledeča maksima: Justice has not
only to be done but be seen to be done (pravda ne treba samo da se izvršava već
treba da se vidi da se izvršava). Na tajnom sudjenju to se očigledno ne može videti.
Čudno je da ovo ne razumeju same sudije koje bi to najpre trebalo da znaju. Zato se
sudijama Vrhovnog vojnog suda i mogla omaći tvrdnja da »isključenje javnosti...
137
T јВДИИМИИИ	'
računalniška
analiza
»napadov
na jla«
Igor ž. Žagar*, Peter Tancig"
Računalniška analiza
»napadov na JLA«
L del
1.	Nekako konec junija 1988 je prišlo na pobudo Semiotične sekcije Slovenskega
sociološkega društva do zamisli, da bi se s sodelovanjem RK ZSMS lotili analize
člankov, ki - tako ali drugače - obravnavajo JLA. Povod zanjo je bilo prav nezado-
voljstvo s slavno »analizo 200 člankov«, ki javnosti ni bila nikoli predstavljena - ne
analiza, ne članki, ki naj bi jih anahzirala - drugače kot v obliki površnih in nepo-
polnih statistik, najpogosteje povzetih v sredstvih javnega obveščanja. Vzpostavili
smo sodelovanje med Inštitutom za sociologijo, kjer poteka raziskava »Aspekti
teorije (samoupravnega) diskurza: od ilokucije k teoriji argumentacije«, in Labora-
torijem za računalniško razumevanje jezika pri Institutu Jožefa Stefana, ki je v
pomoč ponudil svoje izkušnje pri obdelavi in anahzi besedil, in akcija je stekla.
2.	Odločili smo se, da se lotimo analize vseh časopisnih in revialnih člankov, ki
kakorkoli obravnavajo JLA, in sicer v obdobju od 1.1.1988 do 31. VI. 1988. Sprva
smo mislili v analizo zajeti vse jugoslovanske časnike in revije, pregled materiala
pa je pokazal, da bi bila zadeva finančno povsem neizvedljiva (vse članke je bilo
potrebno najprej pretipkati - vnesti v računalnik oz. na računalniški spominski medij
- diskete; o problematiki vnosa podatkov v računalnik in računalniških obdelav
kasneje), časovno pa bi to analizo tako podaljšalo, da bi njeni rezultati v trenutku
objave morda sploh ne bih več zanimivi, kaj šele aktualni.
Odločili smo se torej za vse slovenske časopisne in revialne članke, ki kakorkoli
obravnavajo JLA (ali gre res za napade in v kakšnem obsegu, naj bi pokazala šele
analiza), saj so obtožbe o »napadih« na JLA, z redkimi izjemami, letele prav na
slovenska glasila javnega obveščanja. Članke smo zbrah v dokumentaciji Dela, pri
čemer smo iz razumljivih razlogov obšli časopise in revije, ki se delovanja JLA
lotevajo strokovno (Naša obramba).^
* Inštitut za sociologijo, Ljubljana.
** Institut »Jožef Stefan«, Ljubljana.
' Statistike o številu člankov, njihovih avtorjih in glasilih, v katerih so bili objavljeni, so
prikazane v Prilogi L
141
v naslednji točki podajamo kratek oris problematike pretvorbe tekstov člankov v
računalniško berljivo obliko in podatke o velikosti tako nastale baze tekshialnih
podatkov, ki smo jo analizirali s pomočjo računalnika.
3.	Za vnos v računalniško berljivo obliko smo dali izbrane članke pretipkati na
računalniški pomnilniški medij (diskete) na osebnem računalniku vrste IBM PC.
Pri naši količini zajetih tekstov je bil tak vnos podatkov v računalnik dolgotrajen in
finančno zahteven. K temu je potrebno prišteti še nekaj ciklusov pregledovanja,
primerjanja z originali in popravljanja že vnesenih tekstov, kar vse podaljša in
podraži t¿c način dela.
Tehnično bolj popohia in hitrejša možnost je direkten vnos tekstov z napravo za
optično prepoznavanje znakov (OCR - Optical Character Jíecognition), ki tudi pri
nas že prodira v praktično uporabo. Ce odštejemo nekaj problemov, ki jih imajo
tudi sodobni paketi z diakritiko nekaterih naših črk, ostaja glavni problem slaba
kvaliteta kopij vhodnih tekstov, ki otežuje oz. onemogoča tak pristop.
Skupno 355 zajetih člankov (na približno 1500 straneh) predstavlja zajetno bazo
tekstualnih podatkov, veliko čez 2,5 milijona znakov.
Naslednji korak je odločitev za programski paket, s katerim bomo realizirali naše
zahteve po računalniški obdelavi (več o tem v nadaljevanju).
4.	Na prvi metodološki problem smo naleteh ob definiciji oz. določitvi kriterijev
»napadov na JLA«. Kaj vse je lahko napad na JLA? Vprašanje se zastavlja s toliko
večjo ostrino, ker o časopisnih člankih kot o napadih govori institucija, v katere
besednjaku je »napad« vse kaj drugega kot izražanje mnenj s peresom in papirjem.
Da bi se izvih iz te zagate, smo k sodelovanju povabili strokovnjake Ljubljanskega
armadnega območja, vendar pa na pismo, ki gaje podpisal predsednik RK ZSMS
Jože Školč, nismo dobili nikakršnega odgovora (pismo je na voljo v dokumentaciji
RKZSMS).
5.	Da bi se izognili očitkom o samovoljni izbki kriterijev, smo anahzo zastavili
tristopenjsko.
Na prvi stopnji,^ katere metodologijo in rezultate podrobneje opisujemo v tem pri-
spevku, smo se odločiU za kriterije, ki so bili očimo tudi laiteriji same JLA.
Za sejo Z\Qzn& skupščine 17. П1.1988 so namreč Odbor za ljudsko obrambo. Odbor
za notranjo politiko in Komisija za nadzor Službe državne varnosti pripravili
Informacijo o napadih na koncept splošnega ljudskega odpora, JLA in Službo drža-
vne varnosti (na svoji seji 25. П1.1988 jo je povzel tudi Vojni svet), kjer eksplici-
tno navajajo po njenem mnenju najznačilnejše in najbolj grobe napade na JLA
(Priloga 2, zlasti str. 158 in naslednje). O JLA naj bi se trdilo, da je neprimerna,
konzervativna, unitaristična, nadnacionalna, protihrvatska, protislovenska, proti-
muslimanska, proruska, stalinistična, tuja, okupatorska, fašistična, razbojniška,
neučinkovita, obremenjujoči faktor (gospodarstva), vzrok inflacije, debelokožna
institucija, pijavka, zaščitnica umazane politike, da bi ob morebitni agresiji takoj
^ O zastavitvi analize na drugi in tretji stopnji, ki bo naša naslednja naloga, govori predzad-
nja točka prispevka.
142
kapitulirala in da se jo skuša razbiti z zahtevami po civilnem služenju.
Z vprašanjem izbire kriterijev, njihove argumentiranosti in ustreznosti se nismo
ukvarjah. Zanimalo nas je le, ali je tako opredeljene »napade« na JLA mogoče
zaslediti v slovenskem tisku, in če jih je mogoče zaslediti, v kakšni obliki se pojav-
ljajo.
6.	Pri odločitvi za vrsto računalnika, na katerem bomo obdelovali našo bazo podat-
kov, moramo upoštevati vrsto faktorjev, med katerimi sta seveda najvažnejša ob-
stoj in možnost uporabe programskega paketa za obdelave tekstuahiih po^tkov,
katerega možnosti čimbolj ustrezajo našim potrebam oz. zahtevam za obdelavo.
Ker gre običajno za velike količine podatkov, ki zahtevajo dosti zunanjega
(sekundarnega) spomina za vmesne in končne datoteke, se po možnosti odločimo
za čimvečji računalnik. Ta odločitev se tudi sklada z zahtevnostjo obdelav, ki so
zaradi kombinatorične narave nekaterih osnovnih algoritmov zelo »požrešne« in
potrebujejo čimvečjo računalniško moč, in s potrebo po večkratnih ponovitvah
obdelav - bodisi zaradi napak ah pa zaradi novih zahtev, ki nastajajo med samo
analizo. Pri tem iterativnem procesu pa pride običajno tudi do zahtev za spremem-
bo samega programa, ker le-ta praviloma ne omogoča vnaprej realizacije vseh že-
lja uporabnikov.^
Naslednji razlog za odločitev za velik računalnik je perspektiva izredno velikih
tekstualnih baz podatkov, s katerimi se približujemo idealu raziskovalca določene
problematike, tj. (popolni) zajetosti predmeta raziskave, kjer je reprezentativnost
gradiva v neposrednem odnosu z njegovo velikostjo. Pri takih velikih bazah podat-
kov pa nastopijo novi problemi (npr. različne verzije podatkov oz. rezultatov in
njihova varnost ter shranjevanje), Id so rešljivi edino na velikih računalnikih oz. v
ustrezno organiziranih računskih centrih.
Za naše obdelave smo uporabih programski paket OKUS, ki ga v Laboratoriju za
računahiiško razumevanje jezika razvijamo že vrsto let in stalno dopolnjujemo z
novimi funkcionalnimi zmožnostmi, ki odražajo (smisehie) zahteve uporabnikov
tega paketa (lingvistov, sociologov, raziskovalcev literature, slovaristov). Sistem
OKUS (Obdelava iionkordanc z L^orabo 5atelitov) služi za obdelavo (velikih)
tekstuahiih baz^in je zasnovan na sodobnih principih sistemov za upravljanje baz
podatkov.
Programski paket OKUS teče na računalnikih vrste DEC-VAX in pri naši raziska-
vi smo uporabljah največji računalnik te vrste (VENUS) na Institutu Jožefa Stefa-
na.
7.	Program OKUS omogoča poljubno organizacijo baze podatkov (označevanje
tekstov in njihovih delov s t. i. selektorji ah identiГlkatorjђ. Pri naši raziskavi smo
se odločili za sledeče oznake vsakega posameznega članka:
' Avtorja se posebej žehva zahvaliti zunanjim sodelavcem (študentom računalništva: Gorazdu
Božiču, Matiji Grabnaiju in Sandiju Kodriču) Laboratorija za račimalniško razumevanje
jezika IJS, ki so pomagali tako pri računalniški analizi korpusa člankov kot pri dopolnjevanju
programa za analizo tekstualnih korpusov, kadar se je to med samo analizo izkazalo za
potrebno.
143
a)	avtor;
b)	naslov;
c)	datum natisa;
č) vir (časopis, revija).
Zelo fleksibilen način izbiranja delov baze podatkov v obdelavo omogoča številne
pristope oz. poudarke analiz danega koфusa podatkov. Naštejemo jih le nekaj:
a)	celotna baza podatkovbil izbrani način pri naši analizi;
b)	longitudinalne študije prek posameznih avtorjev, virov, časovnih obdobij in
njihovih kombinacij;
c)	transverzalne (komparativne) analize, npr. določenih virov v določenih časov-
nih obdobjih.
8. Osnovni način analize tekstualnih korpusov s sistemom OKUS je L i. generira-
nje konkordanc, kar pomeni prikaz vsake besede (natančneje rečeno, pojavne obli-
ke besede) v njenem kontekstu. To je zelo posplošen in pomanjkljiv opis, vendar
zadostuje za razumevanje osnovnega pristopa k računalniški obdelavi v naši raz-
iskavi.'^
Naslednji način uporabe takega paketa so t. i. frekvenčni slovarji, kar pomeni prikaz
različnih besednih oblik skupaj s frekvencami njihovega pojavljanja (dejansko so
to degenerirane konkordance - brez konteksta). Ta način često služi za preliminar-
ne analize, med katerimi se na osnovi njihove reprezentativnosti (pogostnosti)
odločimo za nabore besed, ki jih želimo nadalje podvreči bolj podrobni analizi.
Statistični profili nam podajajo različne (absolume in relativne) statistike prek
izbranega dela baze podatkov glede na začetno črko, dolžino in frekvenco pojav-
ljanja posameznih besed.
Pogosto želimo našo analizo napraviti ne za posamezne besede, ampak za skupine
besed (besedne zveze, sintagme). To dosežemo s t. i. kolokacijami, kar pomeni
prikaz vseh (so)pojavljanj določenega števila (do 5 v sistemu OKUS) besednih
oblik. Pri tem načinu so možne različne zahteve, npr. fiksni ali poljubni vrstni red
navedenih besed, dovoljena največja medsebojna razdalja med posameznimi iska-
nimi besedami, individualne (enkrame) ali t. i. skupinske (večkrame) posamezne
besede v iskanih besednih zvezah ipd.
Večnivojskost in s tem večjo uporabnost analiz s sistemom OKUS je mogoče dose-
či s tehniko L i. označevanja (angleško tagging), pri kateri (interaktivno) izbiramo
posamezne besede ali določene dele besedil in jih asociiramo s poljubnimi oznaka-
mi (npr. pridevnik, glagol za različna lingvistična proučevanja, stopnje semanti-
Tu le omenimo potrebo po parametrski določitvi različnih značilnosti zajetih tekstov, kot
so npr. abeceda, ločila, diakritična znamenja, oznake za deljenje besed itd. Nadalje so nujne
različne možnosti, kijih mora omogočati bolj napreden sistem take vrste, za izbiro besed, ki
jih želimo (ali pa nočemo) prikazati v taki analizi, in za omejitev ter način predstavljanja
konteksta njihovega pojavljanja.
144
čnega diferenciala itd.). Skratka, poljubne oznake, relevantne oz. smiselne za dano
analizo. Naslednje stopnje analize se izvajajo nad oz. s temi oznakami.
Končno je potrebno omeniti še specifičnost slovenščine, tj. bogato morfologijo in
besedotvorje, ki se odražata v velikem številu pojavnih besednih oblik, ki so vse
izraz (realizacija) ene same osnovne (izhodiščne, kanonične) besedne oblike (npr.
samostalnika, pridevnika, glagola). To razmerje pojavno : osnovno je še dosti večje,
če za osnovno obhko vzamemo koncept (npr. pomenski), ki se lahko realizira z
razhčnimi pojavnimi oblikami različnih sintaktičnih (leksikalnih) razredov (npr.
igra, igrati, igranje, igraje, igrajoč... za koncept »igra«). V sistemu OKUS se te
problematike lahko lotimo na več načinov, tu omenimo le iskanje (specificiranje)
korenskih oblik in označevanje; slednje bomo podrobneje prikazali v nadaljevanju.
9.	V prvem koraku smo torej vzeli prej navedenih 21 oznak »napadov« (in njihove
sklonske in pridevniško-prilastkovne različice) na JLA po Informaciji za Zvezno
skupščino ter z računalniško obdelavo (generiranjem kolokacij) ugotavljali, alije v
katerem od člankov v našem koфusu s katero od teh oznak dejansko opredeljen
kateri od izrazov, ki opisuje (omenja) JLA. Za izraze, ki govorijo o JLA, smo na
osnovi analize našega tekstualnega koфusa s pomočjo konkordanc in frekvenčnih
seznamov izbrali sledeče: armada, armija, JLA, JNA, vojska in seveda njihove
sklonske in pridevniško-prilastkovne različice, kot so npr. armade, armadi, armad-
ni, armadno itn.
Opredelitev oznak za JLA z izbranimi »napadi« smo definirah kot sopojavljanje
(kolokacijo) obeh izrazov na določeni razdalji; izraze za »napade« smo shranili
pod skupinsko spremenljivko Napad in oznake za JLA pod skupinsko spremenlji-
vko Armada. Zaradi uporabe skupinskih spremenljivk smo se morali odločiti za
razdaljo med izrazi, izraženo v številu vrstic; odločili smo se za maksimalno raz-
daljo 5 vrstic.
10.	V 355 člankih 169 znanih razhčnih avtorjev (in 111 nepodpisanih), objavljenih
v 20 slovenskih časopisih (in 12 nenavedenih virih) v prvi polovici leta 1988 (od
začetka januaija do začetka julija) je analiza našega koфusa dala naslednje rezultate
(statistika pojavljanja posameznih sklonskih in pridevniško-prilastkovnih razhčic
izrazov, ki označujejo JLA in »napade« nanjo je v Prilogi 3 ^).
Odkritih je bilo 629kolokacij, opredeljenih v predhodni točki (integralno so objav-
ljene kot Priloga 4), ki jih lahko razvrstimo v naslednje skupine oz. modalitete:
a) v primeru 5kolokacij (0,79%) sta iskani besedi (oz. iskane 3 besede, kadar gre
za dvobesedne opise »napadov«) v iskani povezavi, ki bi jo glede na kriterije, opi-
sane pod točko 5, lahko opredelili kot napad na JLA. Te kolokacije se v Prilogi 3
pojavljajo v naslednjih vrsticah:
3987 - 3989
4001 - 4003
4046 - 4049
' Mogoče bi bilo smiselno podati še (nekoliko daljšo) statistiko pojavljanja različnih parov
<JLA>-<napad>.
145
4054 - 4057
16479 - 16482
b)	v primeru 12 kolokacij (1,90%) sta iskani besedi (besede) v iskani povezavi,
vendar kot cilat drugega:
3873 - 3875 (nadnacionalni - JLA)
3873 - 3875 (unitaristični - JLA)
4017 - 4019
4634 - 4636 (JLA - okupatorsko)
4634 - 4636 (okupatorsko - vojsko)
22795 - 22798
22800 - 22802
22805 - 22807 (vojakom - tuje)
22805 - 22807 (vojakom - tujo)
22807 - 22809
22807 - 22810
26470 - 26472
c)	v primeru 42 kolokacij (6,67%) sta iskani besedi (besede) v iskani povezavi,
vendar na način »kot da« gre za citat drugega:
1054 - 1057 (JLA - fašistoidno)
1054 - 1057 (JLA - okupatorsko)
1056 - 1058
3534 - 3537 (armadi - civilno)
3534 - 3537 (civilno - vojaškega)
9264 - 9266
9409 - 9411
9409 - 9413
11765 - 11767
13827 - 13829
14031 - 14036
17397 - 17400
19256	- 19259
19257	- 19260
19258	- 19261
20571 - 20573
22791 - 22793 (JLA - unitaristična)
22791	- 22793 (JLA - nadnacionalna)
22792	- 22796 (okupatorska - armadi)
22792 - 22796 (tuja - armadi)
22826 - 22829
25446 - 25448
26360 - 26362
26490 - 26492
26789 - 26791
27779 - 27782
27779 - 27783
146
27781 - 27784
27884 - 27886
27884 - 27889
27888 - 27894
27894 - 27896 (JLA - anührvatska)
27894 - 27896 (JLA - anüslovcnska)
27897 - 27900 (faSisUčno - JLA)
27897	- 27900 (razbojniško - JLA)
27898	- 27900
27898 - 27902
28340 - 28342
28851 - 28857 (JLA - fašistoidna)
28851 - 28857 (JLA - proruska)
29068 - 29070
29305 - 29307
č) v primeru 570 kolokacij (90,64%) pa iskani besedi (besede) nista v iskani
povezavi.
Seveda nam le slatislike ne povedo vsega.
Kar 4 »pozitivne« kolokacije pod a) so namreč iz razprave Veljka Namorša O nad-
nacionalni ureditvi JLA, objavljene v februarski Slevilke Nove revije. Omenili smo
že, da se ne bomo spuščali v analizo kriterijev skupščinske komisije, toda ali je
mogoče o armadi, ki je sestavljena iz 8 in več nacionalnosti reči kaj drugega, kol da
je organizirana nadnacionalno, in ali lahko v tem primeru to sploh imamo za napad
na JLA? Podobno bi lahko rekli za Ruplovo u-ditev, da je uradni jezik JLA za
Slovenca - faktično gledano - tuj jezik.
Prav tako ne moremo imeti za napad 12 kolokacij pod b), kjer lahko iskano pove-
zavo med besedama (besedami) zasledimo kot citat, v katerem avior za nameček
opisuje, kaj vse bi napadi na JLA lahko bili (kol po pravilu skoraj vseh 12 primerov
»brani« in ne »napada« JLA).
Verjetno najzanimivejša je modaliteta »kot da« gre za citat 42 kolokacij pod c),
njen pojav pa je - sodeč po datumih objave zadevanih člankov - v neposredni zvezi
z Informacijo skupščinske Komisije za nadzor dela JLA in službe državne varnosti
ter sejo Vojnega sveta. Ta dva dogodka pisce (kol po pravilu gre tudi v tem primeru
za »branitelje« in ne »napadalce« JLA) kol da odvežeta dolžnosti konkretnega
citiranja, tj. navajanja avtorjev, časopisov in datumov objave člankov; po Informa-
ciji skupščinske komisije in seji Vojnega sveta konkremi citati za identifikacijo
referenta kot da niso več potrebni, že sama obsodba »neprimernega pisanja« je
dovolj, da tudi res gre za neprimerno pisanje, ne da bi to neprimerno pisanje tudi
kdo konkretno navedel.
Tipičen primer takega pisanje je članek Slavka Soršaka, objavljen v rubriki
»Naprošen za premislek« revije TV-15 (vrstice 28851-28857 Priloge 4 ). Soršak
navaja povsem enake opredelitve kol skupščinska Informacija, da paje bil njegov
članek objavljen tri ledne pred njo pač le še dodatno potrjuje zapostavljenost
skupščinskega sistema glede na vladajočo politično informacijo.
147
Informacija skupščinske Komisije torej obrne optiko in meta-nivo postane sam
svoj predmet, kar z drugimi besedami pomeni, da za resničnost neke izjave ni nuj-
no potrebno, da se ujema z materialno realnostjo; če je izrečena s pravega, privile-
giranega mesta, si želeno realnost lahko ustvari sama, prav kakor jo v primeru
nadnacionalnosti JLA lahko utaji (s tem se bomo podrobneje ukvarjali na naslednji
stopnji analize; glej točko 11.),
Primer 570 kolokacij pod č), kjer iskani besedi (besede) nista v nikakršni zvezi,
verjetno ne potrebuje dodatnega pojasnila: če besedi nista v nikakršni zvezi, je to
pač težko povedati drugače, kot da nista v nikakršni zvezi,,.
Ce naj sodimo po rezultatih prvostopenjske analize, ki si je - ne pozabimo! - za
kriterij »napadov na JLA« vzela kriterije JLA same, potem moramo ugotoviti, da
napadov na JLA ni bilo.
11,	Zastavitev analize na drugi in tretji stopnji je bolj formalno-struktume narave,
kar pa ni slabost analize, temveč njena prednost; če namreč nimamo na razpolago
korùcretnih meril in kriterijev, v skladu s katerimi naj se odločimo, ali nekaj je ali ni
napad na JLA, potem lahko dobimo najbolj konkretne rezultate prav s formalno
analizo tekstovne formacije.
Na drugi stopnji naj analiza pokaže, kakšna je v člankih, ki smo jih zajeli v analizo,
razporeditev ilokucijske moči (predvsem razmerje asertivi - deklarativi).
Tretja stopnja analize pa naj pokaže argumentativno strukturo v analizo zajetih
člankov.
Razmerje med asertivi in deklarativi je v našem primeru »napadov« na JLA zanimivo
predvsem zato, ker z asertivi le trdimo, da nekaj je oz, ni res (nekaj, kar je bolj ali
manj empirično preverljivo), z deklarativi, kijih lahko izrečemo le iz socialno pri-
vilegiranega položaja - ki so deklarativi le, če jih izrečemo iz takšnega položaja! -
pa tako rekoč vzpostavljamo novo realnost
Ko govorimo o argumentativni strukturi (člankov), pri tem (prav tako kot v prime-
ru deklarativov) ne mislimo na sklepanje, katerega sklep bi bil podprt s kakim
zunaj-jezikovnim argumentom. Nasprotno, gre nam za argumentacijo v jeziku, za
argumentacijo, ki je že vpisana v jezik, in ki nam prav zato dovoljuje sklepanja, ki
gredo mimo ali celo proti sklepom, ki jih podpirajo zunaj-jezikovni argumenti.
Tako zastavljena analiza nam bo dala vsaj še en stranski produkt: pokazala nam
bo, kako in kje se v družbi vidi JLA sama.
12.	Sistem OKUS bo tudi pri teh naslednjih stopnjah analize neprecenljivo orodje,
saj si ni mogoče zamisliti zahtevanih kompleksnih »ročnih« analiz nad tako veliki-
mi bazami tekstualnih podatkov, kot je naša baza člankov.
Prva faza analize bo določitev izbranih konkordanc in kolokacij oz. njihovih
kontekstov - podobno kot pri prvi stopnji naše raziskave, ki bodo omejili prostor za
nadaljnje faze dela.
Pri naslednjih fazah analize bo ponekod zadoščal »klasičen« pristop prek generi-
ranja konkordanc in/ali kolokacij, tj. iskanje kontekstov posameznih (skupin) be-
148
sed, kot sta to npr. členka sicer, pač (za določitev argumentativne strukture).
Določene analize bo mogoče realizirati samo s tehniko označevanja, pri kateri bomo
(interaktivno) izbirali določene dele besedil in jih asociirali s poljubnimi oznaka-
mi, npr. asertivi, direktivi ipd. Naslednje stopnje analize se bodo izvajale nad oz. s
temi oznakami.
Razširitev sistema OKUS z enostavnim slovarjem parov oblike <besedna oblika>-
<oznaka> bi omogočila skrajšanje časa za označevanje posameznih besed. Lahko
si zamislimo uporabo različnih slovarjev za različne anahze tekstovnih koфusov,
saj so oznake v slovarju poljubne (sintaktične, semantične ipd.) in omogočajo raz-
lične načine predstavljanja (statistike, profili, kategorizacije). Naravno razširitev te
enostavne sheme bi predstavljal slovar, ki bi vseboval korene besednih oblik,
dobesedne kolokacije, kolokacije korenskih oblik besed, skupinske kolokacije -
skupaj z ustreznimi oznakami.
Bolj ambiciozna vizija nadaljnjega razvoja sistema OKUS pa je t.i. inteligentno
iskanje, ki zahteva vgradnjo večje stopnje znanja o jeziku (npr. slovar z oznakami
različnih vrst govornih dejanj pri posameznih glagolih) oz. o fenomenih, ki jih
proučujemo z analizo verbalnega obnašanja (sporočanja).
Se naslednji korak pa je sintaktična analiza, ki bi omogočila študij odnosov med
sintaktičnimi in semantičnimi (in/ali pragmatičnimi) oznakami oz. strukturami.
149
Priloga 1
Statistike števila člankov,
njihovih avtorjev in glasil,
v katerih so bili objavljeni
150
151
152
153
154
Priloga 2
Informacija o napadih
na koncept SLO, JLA in SDV
za sejo Zvezne skupščine
17. marca 1988
Na sednici Odbora Saveznog veća za narodnu odbranu, održanoj 2. 2. 1988. godine, zaklju-
čeno je da se na zajedničkoj sednici odbora za narodnu odbranu i za unutrašnju politiku i
Komisije za kontrolu Službe državne bezbednosti razmotre napadi na koncepciju opštcnarodne
odbrane, JNA i Službu državne bezbednosti, tim pre što je ova problematika već razmatrana
na zajedničkoj sednici ovih radnih tela 14. 4. 1987. godine.
Zajednička radna gnipa ovih radnih tela pripremila je Informaciju o napadima na koncep-
ciju opštenarodne odbrane, JNA i Službe državne bezbednosti koja treba da posluži kao
osnovni materijal za zajedničku sednicu Odbora za narodnu odbranu. Odbora za unutrašnju
politiku i Komisije za kontrolu Službe državne bezbednosti.
U prilogu Informacije dati su sledeči materijali:
1.	Izvodi iz nekoliko napisa objavljenih u »Mladini«, »Katedri«, »Tribuni«, »Teleksu«, i
»Novoj reviji«,
2.	Tretman JNA u inostranim glasilima sa posebnim osvrtom na komentare povodom aktu-
elnog pisanja dela slovenačke štampe na ovu temu.
Informacija
0	napadima na koncepciju opštenarodne odbrane, JNA i Službe dr/^vne bezbednosti
Napadi na Savez komunista, politički sistem socijalističkog samoupravljanja i SFRJ posled-
njih godina eskaliraju. Na udaru su se našli svi segmenti društveno-poliličkog sistema. U
tom sklopu napadnuti su i koncepcija opštenarodne odbrane i društvene samozaštite i JNA i
organi i službe bezbednosti. U svom nastupu neprijatelj polazi od vlastite procene da su u
sadašnjem trenutku JNA i organi bezbednosti jedini čuvari političkog sistema socijalisti-
čkog samoupravljanja i integriteta SFRJ. Nepn-ijateljski stavovi o JNA i organima bezbedno-
sti plasiraju se u javnosti preko pojedinih sredstava tnformisanja, sa namerom da se u vreme
rasprave o ustavnim promenama u javnosti stvori utisak kako je našem političkom sistemu
neprimerena koncef)cija opštenarodne odbrane i društvene samozaštite i kako ustavni polo-
žaj JNA i organa bezbednosti treba radikalno menjati.
1
Koncepcija i sistem opštenarodne odbrane izraženi su kroz odgovarajuće odredbe Ustava
SFRJ, ustava socijalističkih republika i socijalističkih autonomnih pokrajina. Zakona o
opštenarodnoj odbrani, odgovarajućih repubhčkih i pokrajinskih zakona i pojedinim doku-
mentima doktrinamog značaja.
U sistemu opštenarodne odbrane JNA ima nekoliko bitnih funkcija. S jedne strane, kao
155
stalno mobilni ešalon naše odbrane, kadrovski, moralno-politički, stručno, organizacijski i
tehnički osposobljen da u svakom trenutku uzvrati na moguće izazove, ona deluje kao sna-
žan faktor odvraćanja eventualnog agresora, a time i kao značajan ešalon mira. S druge
strane, kao udama snaga sistema opštenarodne odbrane, ima nezamenljivu ulogu u odbrani
zemlje u slučaju da do agresije ipak dodje. Takva uloga JNA biće nezamenljiva sve dotle
dok postoji potencijalna opasnost po bezbednost Jugoslavije, a to će, s obzirom na velike
protivrečnosti koje potresaju savremeni svet, duže potrajati.
JNA je integralni deo političkog sistema socijalističkog samoupravljanja. O svestranoj inte-
grisanosti JNA u politički sistem govori i angažovano učešće njenih pripadnika u društveno-
političkom životu zemlje. Tokom poslednjih izbora u razne institucije delegatskog sistema,
od mesnih zajednica do federacije, izabrano je preko osam hiljada pripadnika JNA.
Posebno treba ukazati na doprinos JNA izgradnji zemlje. Pripadnici JNA aktivno učestvuju
u izgradnji puteva (od 1945. do 1987. izgradjeno je i rekonstruisano 13.000 km puteva),
vodovodne mreže (od 1975. do 1986. izgradjeno je 2.400 km vodovodne mreže), železni-
čkih pruga (u posleratnom periodu izgradjeno je više od 700 km železničkih pruga i probi-
jeno 117 tunela u ukupnoj dužini od 16,5 km), spomenika, sportskih objekata, kao i u
pošumljavanju goleti, kaptiranju izvora, ubiranju letine itd. U toku tih radova velik broj
vojnika je stekao kvalifikacije za obavljanje odgovarajućih zanimanja (rukovaoca inžinjerij-
skih mašina, vozača motornih vozila, telegrafiste, teleprinteriste, rilio, avio i automehani-
čara, pekara, kuvara, bolničara, saobraćajaca i drugih specijalnosti). Samo tokom 1987. godine
u Vojnomedicinskoj akademiji, vojnim bolnicama i dnigim sanitetskim ustanovama izvršeno
je 609.750 specijalističkih i 66.240 fluorografskih pregleda gradjanskih lica, stacionarno je
lečeno 41.524 gradjanska lica i ostvareno 578.278 bolesničkih dana gradjanskih lica. U istoj
godini pripadnici JNA su dobrovoljno dali 16.590 litara krvi, od čega je znatna količina
ustupljena medicinskim ustanovama van JNA. U skladu sa dugogodišnjom tradicijom pri-
padnici JNA su bili medju prvima u spasavanju ljudskih života i materijalnih dobara od
elementarnih nepogoda. Značajni rezultati postignuti su i u organizovanju kultumo-zabav-
nih i sportskih priredbi za gradjane.
JNA ne može i ne sme biti odvojena od glavnih društvenih tokova i zatvorena u kasarne. To
je objektivno i nemoguće, jer pripadnici JNA direktno osećaju sve teškoće društva, neposre-
dno doživljavaju sve njegove uspehe i u svakom pogledu dele sudbinu radničke klase, rad-
nih ljudi i gradjana Jugoslavije. Teza da vojsku treba zatvoriti u kasamske krugove sama po
sebi je u direktnoj suprotnosti i s našom težnjom da se samoupravljanje razvija kao celovit
društveni proces. S druge strane, narodna i revolucionarna armija kao što je naša, .nije imala,
niti je ikada na bilo koji način pokušavala da ima ulogu arbitra u društvenim sporovima i
poslovima koji su u nadležnosti drugih organizacija i organa, niti bilo kakve političke ambi-
cije nesaglasne njenoj osnovnoj društvenoj funkciji, njenom narodnom karakteru i prirodi
našeg sistema.
Ustavom SFRJ je utvrdjeno da JNA predstavlja zajedničku oružanu silu svih naroda i naro-
dnosti, radnih ljudi i gradjana Jugoslavije, što je velika tekovina naše revolucije. JNA je
jugoslovenska ne samo po imenu i poreklu, nego i po strukturi starešinskog i vojničkog
sastava, po smislu i ciljevima svoga postojanja, po sadržajima svakodnevnog rada i po idej-
nopolitičkoj opredeljenosti svojih pripadnika.
Osnovni pravci razvoja JNA odredjeni su dugoročnim i srednjoročnim planom njegovog
razvoja koje su podržali i prihvatili najviši državni organi. Opredeljenje za dalje jačanje i
modernizaciju JNA, kao izraz svesti o njenoj nezamenljivoj ulozi u odbrani i postojećih
opasnosti po bezbednost SFRJ, snažno je potvrdjeno i na ХШ kongresu SKJ. Pri utvrdjiva-
nju ovakvog opredeljenja polazilo se, izmedju ostalog, i od činjenice da ma koliko bili poli-
tički i moralno jaki, agresoru se ne bi mogli adekvatno suprotstaviti bez odgovarajućeg
oružja u rukama. Ne sme se, takodje, gubiti iz vida ni političko-moralni asp>ekt toga proble-
ma, jer društvo ne sme isturati goloruke ljude pred agresora koji bi, u eventualnom ratu,
maksimalno koristio avijaciju, tenkove i drugo teško naoružanje.
Zahvaljujući razvoju sopstvene vojne industrije, u mogućnosti smo da princip oslonca na
sopstvene snage, kao jedbio od temeljnih načela koncef>cije opštenarodne odbrane, dosledno
156
ostvarujemo u razvoju naših oružanih snaga i odbrambenog sistema uopšte. S druge strane,
treba istaći da u skladu sa utvrdjenom spoljnom politikom, vojno-ekonomska saradnja sa
nesvrstanim zemljama ima, porai ekonomske, veoma značajnu političku komponentu, jer
se njome, izmedju ostalog, na praktičan način manifestuje naša privrženost principima ne-
svrstavanja, podržava bezbednost nesvrstanih zemalja, a time i učvršćenje mira u svetu.
Kao udarni deo oružanih snaga, JNA mora biti tako organizovana, naoružana, opremljena,
osposobljena, mobilna i na takvom stepenu borbene gotovosti da se može uspešno suprot-
staviti glavnim snagama agresora, sprečiti iznenadjenje, omogućiti prelazak društva na rat-
no stanje i uspešno nastaviti vodjenje oružane borbe i opštenarodnog odbrambenog rata,
zajedno sa ostalim snagama opštenarodne odbrane. Oružane snage i sistem odbrane u celini
uspešno ispunjavaju svoju odbrambeno-zaštitnu ulogu i na mnogobrojnim vežbama i dru-
gim svakodnevnim aktivnostima pokazuju visok stepen osposobljenosti za odbranu zemlje
u svim uslovima. I pored kriznog stanja u društvu, oružane snage su očuvale idejno-politi-
čko jedinstvo i osposobljene su da mogu uspešno izvršiti svoju funkciju i u najtežim okolno-
stima.
Svoj visoki društveni ugled, stečen još u NOR-u i revoluciji, JNA je dostojno čuvala i raz-
vijala u celokupnom poslerarnom periodu. Činila je to stalnim produbljivanjem svog revolu-
cionarno-narodnog karaktera, negovanjem bratstva i jedinstva unutar svojih redova, razvija-
njem medjuljudskih odnosa i svesne vojne discipline, svojom doslednošću u ostvarivanju
Titove strategije i politike SKJ, deobom sudbine radnih ljudi i gradjana, uspešnim
izvršavanjem svojih zadataka i odgovornosti u odbrani zemlje i izgradnji društva.
Treba, takodje, ukazati da svojim radom i ponašanjem, starešine JNA doprinose njenom
visokom društvenom ugledu, kao i da su oni u svim prilikama, pa i u svim prelomnim situa-
cijama u društvu, odlučno bili na liniji Partije.
Ustavom SFRJ je utvrdjeno da se sredstva za finansiranje JNA obezbedjuju u budžetu fede-
racije prema srednjoročnom planu razvoja, izgradnje i opremanja JNA, utvrdjenim u skladu
sa Društvenim planom Jugoslavije. Pripadnicima JNA je poznato da je dništvo u teškoj
ekonomskoj situaciji i nastoje da racionalnim i ekonomičnim poslovanjem, povećanom
štednjom, restrikcijom nekih programa, izvodjenjem mnogih radova u vlastitoj režiji i na
druge načine, daju što je moguće veći doprinos p»litici ekonomske stabilizacije. Put do
stabilizovanja ekonomskih prilika u društvu ne sme se tražiti u smanjivanju borbene gotovo-
sti naših oružanih snaga.
Najveći deo sredstava javnog informisanja o problematici opštenarodne odbrane izveštava
na način kojim značajno doprinosi kako njenom jačanju, tako i informisanju radnih ljudi i
gradjana o stanju odbrambenih priprema zemlje. Medjutim, u delu sredstava javnog infor-
misanja već nekoliko godina kontinuirano se ispoljavaju napadi na koncepx;iju ONO i JNA
da bi, u pjoslednje vreme, s produbljivanjem društvene krize, px)stali sve intenzivniji.
Osnovne karakteristike tog negativnog publiciteta su sledeče: veliki obim informacija,
najčešće sa veoma vulgarnim, grubim i ironičnim stilom; nekorektno, neargumentovano i
tendenciozno pisanje o sistemskim pitanjima odbrane društva, naročito o JNA. Osim svako-
vrsnih spekulacija i insinuacija u vezi sa ulogom JNA u društvu i drugim pitanjima princi-
pijelno-px)litičkog karaktera, katkad se plasiraju i tipične neistine i glasine povodom nekih
konkremih zbivanja, pa se čak ne preza ni od falsifikovanja notornih činjenica i krajnje
zlonamemog p>olitičkog insinuiranja i sumnjičenja u vezi s dništvenim karakterom i ulogom
JNA i političkim opredeljenjem njenog starešinskog kadra. Pozitivni stavovi o koncepx;iji
opjštenarodne odbrane, JNA i rukovodećem kadru JNA retko se i uglavnom selektivno ob-
javljuju u pismima čitalaca, a pxîvremeno kroz skraćene izjave px)jedinih javnih ličnosti.
Analiza objavljenih napisa ukazuje da se kao najkarakterističnije plasiraju sledeče teze:
- tvrdi se daje JNA neprimerena socijalističkom samoupravljanju i vremenu u kome živimo;
da je konzervativna, bez organizovane kontrole društva i kočnica daljoj demokratizaciji
društvenih odnosa; daje oslonac birokratsko-dogmatskim snagama u zemlji, unitaristička i
nadnacionalna tvorevina, država u državi, sedma republika Jugoslavije i time strano tkivo u
samoupravnom društvu;
_	157
-	redovno se stavlja pod sumnju opštejugoslovenski karakter JNA. Tvrdi se da sve značaj-
nije položaje u JNA drž^ Srbi i unitaristi, daje JNA anlihrvatska, antislovenačka, antimusli-
manska, daje zaštitnik antisrpske pt»litike na Kosovu, daje proruski i staljinistički orijenti-
sana..., albanski i slovenački nacionalisti etiketiraju je kao okupatorsku, tudju, fašističku i
razbojničku;
-	pokušavaju se osporiti neka bitna načela organizovanosli JNA i strateški pravci njenog
daljeg razvoja. Traži se odstupanje od programa tehničke modernizacije i isključuje potreba
da se JNA oprema tzv. teškim naoružanjem. Zahteva se ukidanje opšte vojne obaveze i
uvodjenje tzv. civilnog vojnog roka. Insistira se na zabrani školovanja pripadnika stranih
oružanih snaga u JNA, kao i izvoza naoružanja i vojne opreme prijateljskim zemljama i
oslobodilačkim pokretima, jer je u pitanju, navodno, izvoz rata i nasilja i podrška terorizmu
ili nenarodnim režimima;
-	kontinuirano se plasiraju teze daje JNA opterećujući faktor društvenog proizvoda, uzroč-
nik inflacije i ekonomske krize i da zbog toga treba radikalno smanjiti vojni budžet. Naglašava
se da je JNA debelokožna institucija i krvopija naše radničke klase. Procenjuje se, p>o svemu
sudeći, da je stalno postavljanje pitanja vojnog budžeta efikasan vid rušenja JNA;
-	osporava se borbena sposobnost oružanih snaga. Ističe se tehnička superiornost armija
drugih zemalja i tvrdi da će se sistem naše odbrane, u slučaju agresije, raspasti i brzo kapi-
tulirati. Tvrdi se daje koncep)cija opštenarodne odbrane neefikasna i da vodi militarizaciji
društvenih odnosa;
-	na najgrublji mogući način se piše o idejno-političkim, stručnim i moralnim kvalitetama
starešinskog kadra. Pripisuje mu se da je zaštitnik »prljave politike«, prosovjetski oprede-
ljen i sklon centralizmu i unitarizmu. Ukazuje se na tobožnje kaplarsko šikaniranje vojnika,
naročito vojnika slovenačke nacionalnosti, što je insinuacija prvog reda. Ne preza se ni od
bezobzirnih i gotovo neshvatljivih napada na najviše starešine, posebno na saveznog sekre-
tara za narodnu odbranu;
-	u poslednje vreme posebno se špekuliše i sa navodnim pučističkim ambicijama. U tom
kontekstu, u pojedinim napisima mogle su se pročitati i sledeće teze: »Mamula daje narodu
poslednju priliku«; »Vojni udar bi dobio podršku sфskih nacionalista, a Sloveniju i Hrvat-
sku bi naterao da se otcepe«; »Generali će ukinuli demokratiju - hapsiće, sudiće, mučiće,
streljaće, vešaće...«'.
Neka omladinska sredstva javnog informisanja poslednjih meseci eskaliraju u svojoj agresi-
vnosti prema JNA. Više se ne biraju sredstva kojima će se ona ocrnili i u lažnom svellu
prikazivati mladim ljudima i našoj javnosti. Izriču se najteže uvrede i na račun saveznog
sekretara za narodnu odbranu; on je za njih »prodavač sredstava za ubijanje«, »nosilac sram-
ne trgovine«, »militarista«, »trgovac smrću« i si. Stiglo se čak dotle da, na primer, »Mladi-
na« u broju od 7. 10. 1987. piše daje zločinac Keljmendi trebalo da odabere žrtve medju
starešinama, jer bi tako uspeh bio mnogo veći, a u broju od 12. 2. 1988. otvoreno poziva
vojnike na pobunu i neposlušnost.
U plasiranju navedenih teza koristi se veoma vulgaran, grub i ironičan stil, stil koji ne pri-
znaje nikakva pravila javnog komuniciranja, demokratskog i uljudnog dijaloga. Koriste se
laži, svakovrsna etiketiranja i diskvalifikacije, preli se i insinuira. Kad se ne dobije društvena
verifikacija za neke stavove koji se zagovaraju, oni se i dalje nasrtljivo nameću ili se proširuje
krug zahle va.
Analiza ideja i inicijativa sadržanih u navedenim tezama ukazuje na postojanje filozofske i
'Po jednostranom, lendcncioznom i društveno-neprihvalljivom Irelmanu ONO i JNA u javnim glasili-
ma najviše se ističe »Nova revija« i »Mladina«, »Katedra«, »Tribuna«. Napisi neprimerne sadržine i
negativne idcjno-poliličke intonacije povremeno se mogu naći i u drugim glasilima, najčešće u tzv.
omladinskoj štampi ili u listovima zabavnog i revijalnog žanra.
Analiza 179 objavljenih tekstova, na primer (iz »Mladine« 142, »Katedre« 16 i »Tribune« 21), poka-
zuje da su u sadržaj većine njih ugradjene negativne vrednosti o koncepciji ONO, a posebno o JNA i
njenom rukovodećem kadru. A od 50 izdvojenih negativnih suvova na koncefx;iju ONO odnosi se 9,
JNA 19, rukovodeći armijski kadar 14. Na ulogu JNA u političkom sistemu socijalističkog samoupra-
vljanja odnosi se 8 stavova.
158
idcološko-političke platforme u vezi sa odbranom zemlje i karakterom i ulogom JNA, koja
je u gruboj nesaglasnosti s opredeljenjima društva izraženim u Ustavu SFRJ i osnovnim
dokumentima SKJ. U sadržajnom jxjgledu ta platforma je usmerena na: osporavanje mesta
i uloge JNA u našem odbrambeno-zaštitnom i političkom sistemu; stavljanje pod sumnju
opštejugoslovenskog karaktera naše armije; osporavanje nekih bitnih načela organizovano-
sti JNA i strateških pravaca i njegovog daljeg razvoja; nastojanje da se radikalno smanje
sredstva za fmansiranje JNA, osporavanje borbene sposobnosti JNA i sistema opštenarodne
odbrane i društvene samozaštite, diskreditaciju moralno-poh tičkog integriteta i društvenog
ugleda JNA i njenog starešinog kadra.
Radi se, zapravo, o nastojanjima da se društvu nametne alternativna odbrambena koncepxija
čija se bit ogleda u težnji da se jedinstveni sistem odbrane SFRJ dezintegriše i JNA, kao
zajednička oružana sila svih naroda i narodnosti, radnih ljudi i gradjana naše zemlje, one-
sposobi za vršenje svoje ustavne funkcije u odbrani naše nezavisnosti, teritorijalne celokup-
nosti i ustavom utvrdjenog poretka SFRJ, što bi trebalo da bude odlučujući korak u razgra-
dnji Jugoslavije kao jedinstvene savezne države federativnog i samoupravno-demokratskog
uredjenja. Da se radi upravo o tome, potvrdjuju i stalni zahtevi da se jedinice oružanih snaga
formiraju na nacionalnoj osnovi i furikcije JNA prenesu na teritorijabiu odbranu, a zatim na
narodnu zaštitu.
Taktika kojom se želi ostvariti navedeni cilj ogleda se u težnji da se JNA, pre svega njen
starešinski kadar, kompromituje i pnkaže kao velika opasnost po društvo, samoupravljanje
i nacionalnu ravnopravnost, da se iznutra potkopa i oslabi idejno-političko jedinstvo i bor-
bena gotovost JNA, da se društvu nametnu neprincipijelne javne polemičke rasprave o njoj
i odbrani, da se JNA odvoji od naroda. U poslednje vreme posebna je intencija da se pod-
stakne strah od JNA i izazove neverica u nju, kao navodnog nosioca predstojećeg vojnog
udara i protagoniste centralističkih, birokratsko-dogmaLskih i etatističkih tendencija. U ime
lažnog slobodarstva, navodne demokratije i pluralizma ideja, poseže se za tipično nedemo-
kratskim metodama i sredstvima za metodama i sredstvima koja pripadaju arsenalu speci-
jalnog rata.
Nesumnjivo je da se radi o pojavama i tendencijama s ozbiljnim poUtičkim implikacijama.
I4af>adi na koncepciju opštenarodne odbrane i JNA otežavaju napore u stabilizaciji društvenih
prilika, odvlače pažnju idejne konfuzije i političke konfrontacije u društvu. Oni nanose štetu
društvenom ugledu JNA i negativno utiču na sposobnost zemlje da očuva vlastitu nezavis-
nost i suverenitet, što je primarna pretpostavka izlaska iz krize i razvoja zemlje na samoupra-
vnim osnovama.
Treba, takodje, ukazati da napadi na JNA i tolerantan odnos prema njihovim nosiocima
imaju negativan uticaj na političko raspoloženje starešinskog kadra i moralno-političko stf
nje u celini. Oni otežavaju politički rad i napore subjektivnih snaga u JNA da sc očuva
idejno-političko jedinstvo njenog sastava i u korenu suzbije svaki oblik političke odbojnosti
i revanšizjna prema bilo kom narodu i nartxlnosti SFRJ. Nesumnjivo je da bi svako produ-
žavanje takvog odnosa prema JNA i njenom kadru donelo još veće probleme u odzivu za
vojne škole i popuni JNA.
Uporedo sa intenziviranjem kampanje potiv koncepcije ONO i JLA postaju sve očigledniji
i krajnji ciljevi njenih kreatora i izvršilaca. Poslednji napisi u »Novoj reviji«, »Mladini«,
»Katedri« i nekim drugim glasilima ne ostavljaju više nikakvu sumnju da se radi o napadu
antisocijalističkih i antisamoupravnih snaga na celokupne tekovine naše revolucije, na soci-
jalističko samoupravno društveno uredjenje, ravnopravnost i bratstvo i jedinstvo naših naro-
da i narodnosti, na Federaciju, vodeću idejno-političku ulogu SKJ, nesvrstani medjunarodni
položaj SFRJ, na delo i lik drugova Tita, Kardelja i drugih istaknutih revolucionara, na
ulogu Prcdsednišiva SFRJ, odnosno na temelje Ustava SFRJ. Istovremeno se otvoreno pro-
pagiraju buržoaski pluralizam, odnosno višepartijski sistem, konfederativno uredjenje dr-
žave i dnige prei{X)siavkc za promenu društvenog uredjenja i odcepljenja pojedinih delova
lako ra/bijene dr/avc. Očigledno je da napadi na JNA i kocepciju opštenarodne odbrane,
predstavljaju samo etapni cilj, sračunat na to da se JNA dezintegriše i onesposobi za vršenje
svoje ustavne funkcije u odbrani nezavisnosti, teritorijalne celokupnosti i Ustavom utvrdje-
nog poretka, što bi trebalo da bude i odlučujući korak ka razbijanju Jugoslavije kao jedin-
159
stvene savezne države federativnog, socijalističkog i samoupravnog uredjenja.
Nosiocima napada na JNA veoma se žuri, pored ostalih razloga i zbog početka javne raspra-
ve o ustavnim promenama, u kojoj žele da pokrenu neprincipijelne rasprave o sistemu
op>štenarodne odbrane i JNA. S tim u vezi, treba ukazati da u Kritičkoj analizi funkcionisa-
nja političkog sistema socijalističkog samoupravljanja nije ukazano na potrebu da se u siste-
mu opštenarodne odbrane ide na izmene ustavnih ili bitni je izmene odgovarajućih zakon-
skih rešenja. Polazeći od ovih ocena, ni u Predlogu Predsedništva SFRJ da se pristupi pro-
meni Ustava SFRJ nije bilo predloga, osim u oblasti finansiranja JNA, da se menjaju sadašnja
ustavna rešenja u oblasti opštenarodne odbrane. S tim u vezi, treba naglasiti da idejno-poli-
tička osnova ustavnih promena, od koje je pošlo Savezno veće i na koju su dale saglasnost
sve republičke i pokrajinske skupštine, proističe i iz odgovarajućih stavova ХШ kongresa
SKJ.
Tokom proteklih godina i u javnim istupanjima nekih društveno-političkih aktivista, javnih,
kultumih i drugih radnika iznošene su, pored ostalog, teze da generali, dakle, pripadnici
JNA, nemaju pravo da govore o nekim rešenjima o političkom sistemu; da u JNA postoji
»tvrd« pristup u pogledu vojnog roka i nekih drugih stvari, koji je nesvojstven savremenoj
civilizaciji i kulturi; da nam ne treba jedna jedinstvena armija gde ćemo, kako se kaže, svi
govoriti jednak jezik i koračati levo-desno. O JNA se govorilo kao instituciji koja mnogo
troši, a ništa ne daje. Zahtevano je smanjivanje sredstava za njenu modernizaciju i pri tome
ukazivano da se nedostatak tzv. teškog naoružanja mož^ nadomestiti partizanskim načinom
ratovanja. Istovremeno sa optuživanjem pripadnika JNA za navodni konzervativizam, ima
zalaganja za tolerantan odnos prema onima koji istupaju protiv JNA, a time, u suštini, i za
legalizaciju nekih njihovih teza, zasnovanih čak i na neprihvatljivim idejnim stanovištima.
Ovakva istupanja su unosila zabunu i nedoumice u javnosti u pogledu opredeljenja mesta i
uloge opštenarodne odbrane i JNA u političkom sistemu socijalističkog samoupravljanja.
Nema sunrmje da takva istupanja neblagovremena i nedovoljno energična reagovanja, pre
svega odgovarajućih političkih, pa i nadležnih državnih organa, faktički ohrabruju pojedin-
ce i grupe u njihovim nasrtajima na JNA i odbranu.
S obzirom da u nekim reagovanjima na napade na koncepciju opštenarodne odbrane i JNA
ima tendencije umanjivanja odgovomosti onih sredstava javnog informisanja koja su glavni
nosioci tih napada i prebacivanja krivice na JNA zbog njene, navodne, zatvorenosti i nedo-
voljne informisanosti javnosti o njenih aktivnostima i planovima razvoja, treba ukazati da su
Savezno veće i njegova radna tela redovno razmatrala pitanja i probleme iz oblasti
of>štenarodne odbrane. Obim i sadržina tog razmatranja utvrdjuje se svake godine progra-
mima rada Saveznog veća i Odbora za narodnu odbranu, a u toku godine dopunjuje se nak-
nadnim zahtevima Veća, Odbora, pa i samih delegata za razmatranje pojedinih pitanja iz
ove oblasti na sednicama Veća ili Odbora, kao i traženjem odgovarajućih obaveštenja,
objašnjenja i podataka iz ove oblasti.
U periodu od 1974. do 1986. godine na sednicama Saveznog veća i Odbora za narodnu
odbranu razmatrano je 165 tačaka dnevnog reda iz oblasti zakonodavne aktivnosti, 174
tematska pitanja i 154 ostalih pitanja. Posebno treba naglasiti da su sva pitanja koja su se
odnosila na zakonodavnu aktivnost bila otvorena za javnost, da se svi predloži akata dosta-
vljaju skupštinama republika i autonomnih pokrajina i da se i u glasilima za delegatsku bazu
daju pregledi osnovnih rešenja koja se predlažu. Prilikom donošenja nekih značajnijih zako-
na iz ove oblasti tražena su i prethodna mišljenja skupština republika i autonomnih pokraji-
na ili njihovih radnih tela. Osim Odbora za narodnu odbranu pitanja iz oblasti opštenarodne
odbrane razmatrala su i druga radna tela Saveznog veća - u okviru svog delokruga.
Treba, takodje, ukazati da je problematika programiranja rada uvek bila otvorena, da su se
nacrti programa rada dostavljali odgovarajućim radnim telima skupština republika i auto-
nomnih pokrajina, kao i telima koja se u federaciji bave pitanjima narodne odbrane - radi
davanja sugestija i predloga za unošenje odredjenih pitanja u program rada Veća i Odbora.
Znatan deo politike u oblasti opštenarodne odbrane uvrdjuje se na osnovu usaglašavanja
stavova republika i autonomnih pokrajina (društveni plan Jugoslavije, rezolucije o sprovo-
djenju društvenih planova u telaićoj godini, ukupan obim budžeta federacije, regulisanje
160
odnosa u ekonomskim odnosima u proizvodnji naoružanja i vojne opreme i udruživanju u
zajednicu naoružanja i vojne opreme i dr), što ukazuje i na obim podruštvljavanja ove pro-
blematike, s obzirom na hrojne subjekte koji učestvuju u donošenju ovih akata. Tako je na
primer, Dugoročnim društvenim planom Jugoslavije za period od 1986. do 2000. godine
utvrdjeno daje potrebno osigurati »razvijanje i unapredjivanje vojnoekonomske saradnje sa
pojedinim zemljama, pre svega sa nesvrstanim zemljama i zemljama u razvoju, na osnovu
uzajamnih interesa«.
Treba napomenuti da razmatranja pojedinih tematskih pitanja koja su nosila neki od stepena
poverljivosti, nisu bila dostupna ni glasilima Skupštine SFRJ, a ni sredstvima javnog infor-
misanja. Medjutim, i na tim sednicama Odbora prisustvovali su predstavnici sredstava jav-
nog informisanja i u dogovoru sa predsednikom Odbora, izveštavali su javnost o razmatra-
nju odredjenog tematskog pitanja. Tematski materijali koji nisu nosili oznaku poverljivosti
bili su dostupni sredstvima javnog informisanja. Posebno treba ukazati da su neka najzna-
čajnija pitanja iz ove oblasti, koja su razmatrana na sednicama Saveznog veća, prethodno
bila razmatrana i na sednicama radnih tela u skupštinama republika i autonomnih pokrajina.
Navedeni podaci ukazuju da je u radu Skupštine SFRJ bilo dovoljno mogućnosti da se jav-
nost informiše o pitanjima iz oblasti opštenarodne odbrane. I pored toga, svakako da postoje
dalje mogućnosti za još bolje informisanje javnosti o ovoj problematici, pre svega kroz
smanjivanje broja materijala koji nose oznaku poverljivosti, odnosno kroz unošenje pover-
Ijivih podataka u posebne priloge koji bi se dostavljali samo delegatima, što bi stvorilo
uslove da se sa pitanjima sadržanim u osnovnom materijalu potpimije informiše i javnost.
S druge strane, treba imati u vidu da i komande, jedinice i ustanove JNA razvijaju izuzetnu
aktivnost na neposrednom medjusobnom upoznavanju sa radnim ljudima i gradjanima, a
posebno sa omladinom kroz uzajamne pósete, priredbe, radne akcije i prigodne manifesta-
cije.
Informisanje javnosti o oružanim snagama SFRJ se osnovnim delom odvija svake godine
prema »orijentacionom programu« koga SSNO dostavlja svim redakcijama sredstava jav-
nog informisanja širom Jugoslavije. Iz njega se vidi, po sadržaju, mestu i vremenu, šta sve
stoji na raspolaganju novinarima sa strane oružanih snaga, a njihova je stvar da li će to
iskoristiti (u Orijentacionom programu za informisanje javnosti za 1988. godinu sadržana je
371 tema o kojoj novinari mogu pisati). Na ovaj način, ali i van ovog programa, samo kroz
štampu je realizovano prošle godine 36.230 napisa, a 1986. - kada je obeleževano 45 godina
stvaranja i razvoja JNA - gotovo 40.000 članaka. O radio i TV emisijama u SSNO se ne vodi
posebna evidencija. Tokom godine najviše starešine JNA i po nekoliko puta istupaju preko
sredstava informisanja i na javnim skupovima. Očito je da se ne radi o zatvorenosti JNA,
već o tome da se dobiju oni pxxiaci koje svako društvo i armija čuva kao tajnu. S tim u vezi,
treba ukazati da, na primer, list »Mladina« za poslednjih p)et godina nije prihvatio ni jedan
poziv da pošalje svoje novinare u organizovanu posetu jedinicama i ustanovama JNA.
Nedavno su se oglušili i o poziv da upute svog izveštača za praćenje velike značajne vežbe
»Jesen '87" koja je izvedena na području SR Slovenije. Medjutim, ponekad dolaze nenaja-
vljeni i sa imapred stvorenim predodžbama, pa kada budu upućeni na normalnu komunika-
ciju, i to iskoriste za napad.
Kada se govori o informisanju javnosti o pitanjima iz opštenarodne odbrane treba ukazati da
su u Zakonu o opštenarodnoj odbrani precizno naznačene obaveze osnovnih i drugih orga-
nizacija udruženog rada i dnigih samoupravnih organizacija i zajednica u oblasti radija,
televizije i štampje i drugih organizacija i zajednica u oblasti javnog informisanja da, u okvi-
ru svoje redovne delatnosti, informišu gradjane o pitanjima opštenarodne odbrane, dopri-
nose njihovom vaspitanju i obrazovanju i ostvaruju druge zadatke u ovoj oblasti. Nepridrža-
vanje ove obaveze, kao i sama činjenica daje, pre svega, deo omladinske štampe pogrešno
angažovan u odnosu na odbranu zemlje, predstavlja značajan politički problem, s obzirom
na mesto i ulogu mladih u celini našeg društvenog života i razvoja pa, saglasno tome, i
odbrani zemlje.
Mada nisu bez osnova pretpostavke da kreatori i nosioci neprihvatljivih teza o opštenarodnoj
odbrani i JNA nisu samo novinari, već da su oni samo izvršioci, najveću odgovornost za
161
ovakvo stanje snose, ipak, same novinske redakcije. One su dužne da onemoguće stavove i
ideje koje su neprimerne i neprihvatljive za naše socijalističko društvo. Osnivači glasila, kao
i njihovi saveti, tu odgovomost moraju još više zaoštriti u smislu doslednijeg preduzimanja
predvidjenih mera.
Posebnu pažnju zaslužuje osposobljavanje kadrova, koji prate sistem opštenarodne odbrane
i oružane snage, u javnim glasilima. U nekim revijalnim i omladinskim izdanjima ovi kadro-
vi očigledno nisu u dovoljnoj meri osposobljeni da produbljenije prate ovu problematiku, te
je stoga nužno njihovo stalno usavršavanje u praćenju ove problematike.
Budući da napadi na koncepciju opštenarodne odbrane i JNA predstavljaju sastavni deo
pojačanih napada antisocijaUstičkih i antisamoupravnih snaga na sveukupne tekovine naše
revolucye, na naš društveno-politički sistem, ulogu SKJ, federaciju i jedinstvo zemlje, oni
zahtevaju adekvatno reagovanje svih subjekata političkog sistema, u skladu sa njihovim
ustavnim dužnostima i pravilima.
П
Službe bezbednosti kao sastavni deo sistema društvene samozaštite stalna su meta napada
neprijatelja politike Saveza komunista i ustavnog poretka SFRJ. Ti napadi, sastavni su deo
strategije nosilaca neprijateljske aktivnosti i imaju za cilj da slabljenjem odbrambenog i
zaštitnog sistema društva dovedu u pitanje politički sistem socijalističkog samoupravljanja i
državno uredjenje SFRJ.
Smišljenim nastupom neprijatelja u poslednje vreme deo tih napada vrši se preko pojedinih
sredstava javnog komuniciranja s ciljem da se utiče na formiranje negativnog nmjenja u
odnosu na zaštitne društvene mehanizme i samu koncepciju društvene samozaštite, da se
službe bezbednosti društveno izoluju i da se prepuste same sebi.
U novije vreme sve primetniji su napisi u sredstvima informisanja, koji utiču na stvaranje
negativne slike u javnosti o Službi državne bezbednosti. Autori tih napisa Službu državne
bezbednosti prikazuju kao relikt prošlosti, nepotreban ostatak birokratskog socijalizma. Jedan
broj autora takvih članaka, žrtve su vlastite želje da slede pomodni trend pisanja o tabuisa-
nim temama, čak i kada se suština problematike p kojoj se piše nedovoljno poznaje.
Otvaranje sredstava informisanja antisocijalistički i neprijateljski orijentisani pojedinci,
shvatili su kao mogućnost za nametanje javnosti vlastitih stavova o Službi državne bezbed-
nosti. Intenziviranje napada na Službe bezbednosti u sadašnjem trenutku uslovljeno je na-
stojanjima oponentskih i neprijateljskih struktura da promene Ustava iskoriste za drugačije
ustavno i zakonsko regulisanje poslova opštenarodne odbrane i društvene samozaštite, a u
tom sklopu i Službe bezbednosti.
Pri tome ove snage polaze od vlastite p>rocene da je stabilnost sistema, pod dejstvom dugo-
trajne ekonomske loize, ozbiljno poljuljana i da snaga JNA i Službe bezbednosti kao seg-
ment državnog i političkog sistema koji usp>ešno funkcionišu, izvire iz njihovog društvenog
karaktera, koncepcije ONO i DSZ, da se one oslanjaju na poverenje, podršku i pomoć radnih
ljudi i gradjana, neprijatelj pokušava da JNA i SDB izoluje od gradjana i da ih prinudi da se,
umesto pjoslovima zaštite teritorijalnog integriteta i ustavnog poretka SFRJ, bave sopstve-
nom zaštitom.
Pojedina sredstva informisanja ustupila su svoje stranice za osporavanje zakonitosti rada in
nqîada na Službu državne bezbednosti. Ljubljanska »Mladina«, uvela je stalnu rubriku
posvećenu »primerima« prisluškivanja i kontrole telefona gradjana od strane Službe držav-
ne bezbednosti. »Književne novine« iz Beograda stavljaju pod sumnju i one mere koje je
Služba državne bezb^osti po zakonu obavezna da koristi u svom radu, upozorenje gradja-
na koji svojom aktivnošću ugrožavaju bezbednost zemlje, oduzimanje putne isp)rave i si.
Ljubljanska »Tribuna«, decembra prošle godine objavila je napis nepoznatog autora u kome
se, po uzoru na emigrantsku štampu, SDB optužuje za smrt hapšenog lica koje je umrlo na
slobodi prirodnom snnrću od srčanog udara.
U novije vreme brojne su knjige, feljtoni, sećanja, intervjui i filmovi koji tendeciozno, u
negativnom svetlu i van istorijskog konteksta i realnih odnosa, reinterpretiraju pojedine
162
dogadjaje iz naše revolucije, uključujući i ulogu i rad Službi državne bezbednosti.
Rezolucija Ш i Goli otok služe kao izvori za osporavanje revolucije i napade na SDB i njene
pripadnike. Način na koji se to u jednom broju slučajeva danas radi je, ne samo atak na
Službu bezbednosti, već pre svega, napad na revoluciju i njene tekovine.
Memoari i feljtonistika o ovom periodu, vešto se garniraju optužbama o pojedinačnim slu-
čajevima prekoračenja ovlaSćenja i zloupotrebama u službama bezbednosti. Da bi osnažili
vlastite teze o SDB kao sili iznad društva koja ugrožava i demokratski razvoj i slobode
gradjana, pronalaze se i lansiraju novi slučajevi.
Službama bezbednosti se imputira da u svom radu koriste sredstva koja nisu zakonom pred-
vidjena, da u pribavljanju dokaza ne biraju sredstva, posebno se apostrofiraju navodne zlo-
upotrebe na štetu sloboda i prava gradjana.
Destruktivnom tematizacijom takozvanih dosijea stvara se privid da SDB krši zakone i da
deluje na način osudjen na IV (brionskom) plenumu CK SKJ. U javnosti se na taj način
pothranjuje stereotip da je svaki dosije nezakonit, ispuštajući iz vida daje dokumentarnost u
radu SDB garancija zakonitosti i osnov za društvenu kontrolu njenog rada.
Primena zakonom predvidjenih sredstava i mera prema nosiocima neprijateljske aktivnosti
prikazuje se kao ugrožavanje sloboda i prava gradjana, potpuno zanemarujući i ispuštajući
iz vida da lica na koja se primenjuju te mere, svojim postupcima, dovode u pitanje i ugroža-
vaju ustavni poredak.
Posebnu vrstu napada p>redstavljaju napisi u kojima se preuveličava moć i uloga Službe
bezbednosti u društvu. Ovakvi članci plasiruju se s namerom da se javnost upozori na velika
ovlašćenja službi bezbednosti. Potenciranjem pojedinačnih slučajeva umešanosti pripmdni-
ka službi u takozvane političke slučajeve, u javnosti se želi stvoriti utisak da služb« ne rade
po zakonu, već po diktatu individualnih nosilaca političke vlasti itd.
Službi državne bezbednosti se prigovara da je danas prestala biti profesionalna institucija,
daje njen rad bremenit deformacija koje proizilaze iz sprege i nedozvoljenog mešanja poli-
tičkih faktora u njen rad. Na ovaj način za navodne zloupotrebe i propuste SDB odgovornim
se čini politički sistem i koncepcija zaštite tog sistema. Pored toga, nekritičnim tretiranjem u
sredstvima informisanja pojedinačnih slučajeva nestručnosti, prekoračenja ovlašćenja ili
drugih zloupotreba osporava se stručni i moralni lik radnika SDB.
Pojedinci u ime odredjenih medjunarodnih institucija koje u svojim programima imaju zaštitu
ljudskih prava i sloboda, podnose pjretstavke kojima traže da nadležni državni i društveni
organi jîreispitaju zakonitost rada SDB. Na taj način se, korištenjem autoriteta medjunarod-
nih institucija, vrši pritisak na društvene institucije u zemlji, a rad Službe bezbednosti pod-
vrgava sudu medjunarodne javnosti.
Pojedina sredstva informisanja ustupaju svoje stranice za napade na Službe bezbednosti i
licima koja se otvoreno zalažu za rušenje političkog sistema socijalističkog samoupravljanja
i našeg postojećeg državnog uredjenja. Licima koja su bila osudjena i izdržala kaznu zatvora
zbog neprijateljske delatnosti dozvoljava se da javnosti plasiraju svoju »istinu« o radu slu-
žbi bezl^dnosti, ili da na javnom skupu - tribini u Udruženju književnika Srbije - izjavljuju
da u našim zatvorima postoje lica pnrofesionalno zadužena za likvidaciju zatvorenika. Uko-
liko na ovakve optužbe ne reaguju subjekti društvene samozaštite (učesnici skupa, nadležni
pravosudni organi), postepeno se stvara negativna slika, ne samo o Službi bezbednosti, već
i o političkom sistemu koji toleriše takvo ponašanje, što je i jeste krajnji cilj protagonista
ovakve aktivnosti.
Pojedini novinski izveštaji sa sudjenja za dela ugrožavanja osnova društvenog uredjenja i
bezbednosti SFRJ neprijateljskom propagandom - čl. 133. KZ SFRJ, koriste se, ne samo za
napade na SDB već i na pjravni sistem. Službi bezbednosti se pripisuje da u prikupljanju
dokaza koristi pretnje, pritisak i učene. Branilac jednog lica osudjenog za delo neprijateljske
propagande, žalbu na presudu »argumentovao« je saznanjima iz sredstava informisanja da
su radnici SDB u predistražnom i istražnom postupku iskaze svedoka iznudili raznim vrsta-
ma fizičkog i psihičkog pmtiska.
________ 163
Javnim sumnjičenjem i iznošenjem optužbi na račun Službe predstavljajući javnosti pojedi-
načne primere zloupotreba i prekoračenja ovlaSćenja, potencirajući njeno navodno nezako-
nito ponašanje Služba se prikazuje kao sila iznad ciuštva, seje se strah i podstiče nepovere-
nje radnih ljudi u Službu bezbednosti.
Način pisanja i tretiranja problematike ONO i DSZ, rada organa i službi bezbednosti, u
pojedinim sredstvima iniformisanja, u mnogome podseća na pisanje reakcionarne i emigrant-
ske štampe na Z^adu o istoj problematici. Ne mali broj tih napisa, iz naših sredstava infor-
misanja, direktno se prenosi na stranice ove štamp>e bez ikakvog komentara ili preporuke.
Sve to ukazuje da su napadi na sistem ONO i DSZ, JNA i Službu bezbednosti samo deo
specijalnog rata protiv SFRJ usmerenog na slabljenje odbrambenih i zaštitnih mehanizama,
sa krajnjim ciljem ugrožavanja jugoslovenske zajednice, njene nezavisnosti i integriteta.
Pokušaji odvajanja Službi bezbednosti od gradjanstva, sejanje sunmje u sistem ONO i DSZ
je u funkciji napada na Titovu koncepciju o opštenarodnoj odbrani i društvenoj samozaštiti.
Odnos javnosti i sredstava informisanja prema Službi državne bezbednosti, determinisan je
delom i specifičnostima i karakterom poslova i zadataka koje ona vrši. Najveći deo radnih
ljudi i gradjana u našoj zemlji ima poverenje i korektno se odnosi prema Službi državne
bezbednosti. Medjutim, sadašnji društveni trenutak, u kome su kritičkom preispitivanju iz-
loženi gotovo sve društvene i državne institucije, antisocijalističke snage shvatile su kao
priliku za pojačani i frontalni atak na sve tekovine revolucije, uključujući tu i koncepciju
ONO i DSZ. U tom sklopu, napada se i Služba državne bezbednosti.
Polazeći od društvene osetljivosti poslova koje obavlja Služba državne bezbednosti, a u
cilju osiguranja pridržavanja zakonskih ovlašćenja, prema radnicima koji u vršenju dužnosti
prekorače ili zloupotrebe ta ovlaSćenja preduzimaju se u svakom konkretnom slučaju zako-
nom i internim aktima predvidjene mere. Svaka prijava gradjana i ukazivanje na eventualno
kršenje zakona veoma detaljno se ispituje i proverava. O utvrdjenim činjenicama obaveštavaju
se društvena tela za usmeravanje i kontrolu rada službe bezbednosti. Pored toga, rad Službe
državne bezbednosti kontrolišu Komisija za kontrolu S DB i druga tela nadležna za usmera-
vanje njenog rada u Federaciji, republikama i autonomnim pokrajinama.
* * »
Naše društvo je otvoreno za sve konstruktivne predloge i inicijative usmerene ka daljoj
dogradnji i jačanju političkog sistema socijalističkog samoupravljanja, a samim tim i
op)štenarodne odbrane i društvene samozaštite. Očito je, medjutim, da inicijative i stavovi
koji se iznose u pojedinim sredstvima javnog informisanja nisu usmereni ka daljem unapre-
djivanju koncepcije opštenarodne odbrane i društvene samozaštite, već ka destruktivnom
negiranju i osporavanju temeljnih ustavnih opredeljenja koja se odnose na odbranu i bez-
bednost zemlje, a u krajnjem cilju ka negiranju i osporavanju celokupnih tekovina naše
revolucije i našeg političkog sistema socijalističkog samoupravljanja.
164
Priloga 3
Statistika pojavljanj
30samezmh izrazov,
d označujejo JLA
in »napade« nanjo
Stev.	Oznaka
pojav.	JLA
13	armad
137	armada
2	armadah
2	armadami
157	armade
117	armadi
2	armadna
6	armadne
43	armadnega
7	armadnem
3	armadni
7	armadnih
1	armadnimi
3	armadno
90	armado
1	armij
9	armija
10	armije
5	armin
1	armijska
1	armijski
1	armijsko
1324	jla
1	jlajevci
22	jna
22	vojak
17	vojaka
13	vojake
55	vojaki
2	vojakih
7	vojakom
2	vojaku
1	VOJANI
Stev.	Oznaka
pojav.	»napadov«
1	antihrvatska
1	antimusumanska
1	antislovenska
1	armadokrati
1	armadokratov
21	civilna
51	civilne
29	civilnega
12	civilnem
26	civilni
20	civilnih
14	civilnim
8	civilnimi
43	civilno
1	civilnodru2bene
1	civilnost
2	debel0k02na
1	fašiste
1	fašisti
5	fašistično
1	fasistoidi
3	fasistoidna
1	faSistoidne
5	faSistoidnih
1	faSistoidnimi
3	faSistoidno
9	inflacija
2	inflacije
6	inflacijo
1	inflacijskem
1	kapitulacm
1	kaprrulantske
1	kaprrulirau
165
štev.	Oznaka
pojav.	JLA
3	vojaščine
89	vojaška
202	vojaške
193	vojaškega
48	vojaškem
16	vojaškemu
2	vojaskepravosodne
186	vojaški
160	vojaških
49	vojaškim
34	vojaškimi
151	vojaško
1	vojaskogospodarskega
2	vojaskogospodarskim
1	vojaskopolitična
1	vojaSkopolitični
3	vojaSkopolitičnih
1	vojaSkopolitiCno
3	vojaSkost
4	vojaskosti
1	vojaSkostrateSka
1	vojaSkostrateSkega
1	vojaSkostrokovnem
1	vojaskotehnično
8	vojašnic
5	vojašnicah
10	vojašnice
16	vojašnici
17	vojašnico
1	vojen
1	vojina
3	vojn
32	vojna
7	vojnah
1	vojnama
89	vojne
7	vojnega
6	vojnem
71	vojni
12	vojnih
2	vojnim
68	vojno
8	vojnog
1	vojnoizdavački
1	vojnoj
5	vojnom
1	vojnozgodovinopisje
2	vojsk
99	vojska
1	vojskah
1	vojskami
103	vojske
39	vojski
68	vojsko
Stev.	Oznaka
pojav.	»napadov«
Î	KONZERVATIVNA
2	KONZERVATIVNE
3	KONZERVATIVNIH
1	KONZERVATIVNIMI
2	NADNACIONALNA
1	NADNACIONALNE
3	NADNACIONALNI
1	NADNACIONALNIH
1	NADNACIONALNO
1	NEPRIMEREN
1	NEPRIMERNE
6	NEPRIMERNEGA
1	NEPRIMERNI
9	NEPRIMERNO
1	NEPRIMERNOSTI
1	OBREMENJUJOČE
3	OKUPATORJEM
1	OKUPATORJEV
3	OKUPATORSKA
1	OKUPATORSKI
6	OKUPATORSKO
1	PRORUSKA
1	PRORUSKO
2	PROTISLOVENSKE
1	PROTISLOVENSKEGA
7	PROTISLOVENSKO
1	RAZBOJNIŠKO
1	STALINISTIČEN
1	STALINISTIČNA
2	STALINISTIČNE
1	STALINISTIČNEGA
1	STALINISTIČNEM
4	STALINISTIČNI
2	STALINISTIČNIH
1	STALINISTIČNA
5	TUJ
4	TUJA
1	TUJCEM
3	TUJCI
24	TUJE
9	TUJEGA
2	TUJEK
3	TUJEM
5	тил
15	ТиЛН
2	ТиЛМ
2	ТиЛМ1
1	тижи
1	TUJMI
7	TUJO
1	UMAZANI
2	UMAZANIH
1	UNITARIST
1	UNITARISTI
166
Stev. Oznaka
pojav. JLA
VOJSKOVANJA
2 VOJSKOVANJE
1 VOJSKOVODJA
1 VOJSKA
Stev.	Oznaka
pojav.	»napacbv«
4	UNITARISTICNA
3	UNITARISTICNE
2	UNITARISTICNI
2	UNITARISTICNIH
4	UNITARISTIČNO
1	unitaristom
167
Priloga 4
629 kolokacij (sopojavljanj)
izrazov, ki naj bi pomenili
napade na JLA
Posebna konkordanca projekta ČLANKI z besedami satelita KOLOKACIJE.
Število besed v besedni zvezi: 2
ARMADA
NAPAD
Obseg posebne konkordance: 5 besed
Vrstni red ni pomemben
Število besed v satelitu:	4418
Dolžina vrstice:	80
Število pretiskavanj:	1
Komentarji, ki se izpisujejo:	ANDVZ
Niz za deljenje besed:	»-«
168
Obicg
kolokacije Komcntmiji
121 - 124 NI PODPISA NAPADI JLA SFRJ 1988 2 26 DELO PR
tvijo vrhovnega poveljstva odpotuje na obisk v prijateljsko državo obtožijo, da je »trgovec s
smrtjo«, »dinastični unitarist«, njegove vojake pa pozivajo k uporu - vse skupaj konča le s
skromno kritiko.
637 - 639 NI PODPISA PREDSEDSTVO O ARETAC 1988 6 9 PRIMORSKI DNEVNIK
PR
in zahtev za ustrezne spremembe kazenske zakonodaje, opozarja na problematičnost vojaškega
pregona civilnih oseb in zavrača morebitne negativne, neodgovorne apriome napade na
JLA. »Izvirni
637 - 640 NI PODPISA PREDSEDSTVO O ARETAC 1988 6 8 PRIMORSKI DNEVNIK
PR
in zahteve za ustrezne spremembe kazenske zakonodaje, opozarja na problematičnost
vojaškega pregona civilnih oseb in zavrača morebitne negativne, neodgovorne ap>riome napade
na JLA. »Izvršni
637 - 641 NI PODPISA PREDSEDSTVO O ARETAC 1988 6 8 PRIMORSKI DNEVNЖ
PR
in zahteve za ustrezne spremembe kazenske zakonodaje, opozarja na problematičnost
vojaškega pregona civilnih oseb in zavrača morebitne negativne, neodgovorne apriome napade
na JLA. »Izvršni odbor izhaja iz tega, da je JLA skupna oborožena sila vseh narodov in
narodnosti Jugoslavije in zato je izredno pomembno, kakšen odnos
940 - 944 NI PODPISA IZ IZJAVE MLADINE 1988 6 6 DNEVNЖ PR
papirja najdena na vsakomur dostopnem mestu in nista bila označena kot vojaška ali
kakršnakoli druga stopnja zaupnosti. Pri preiskavi je bil navzoč Mladinin odvetnik Drago
Demšar. Organi UNZ niso dovolili Tasiču podpisati p>ooblastila odvetniku, češ daje civilni
zagovomik že izločen iz postopka.
1053	- 1057 NI PODPISA V SENCI PISANJA 1988 3 25 DNEVNIK PR
anja Slovenije. Pozneje sem skoraj 40 let delal pri usposabljanju JLA. Tako najbrž delajo
tudi naši nasledniki. In če danes to hoče izničiti in JLA z vsemi njenimi slabostmi, ki jih
najbrž ima in jih je imela in jih bo imela, prikazovati kot fašistoidno, okupatorsko, tujo,
primitivno, nepotrebno in ne vem še kakšno vojsko,
1054	- 1057 NI PODPISA V SENCI PISANJA 1988 3 25 DNEVNIK PR
JLA. Tako najbrž delajo tudi naši nasledniki. In če danes to hoče izničiti in JLA z vsemi
njenimi slabostmi, ki jih najbrž ima in jih je imela in jih bo imela, prikazovati kot fašistoidno,
okupatorsko, tujo, primitivno, nepotrebno in ne vem še kakšno vojsko,
1054	-1057 NI PODPISA V SENCI PISANJA 1988 3 25 DNEVNIK PR
JLA. Tako najbrž delajo tudi naši nasledniki. In če danes to hoče izničiti in JLA z vsemi
njenimi slabostmi, kijih najbrž ima in jih je imela in jih bo imela, prikazovati kot fašistoidno,
okupatorsko, tujo, primitivno, nepotrebno in ne vem še kakšno vojsko,
1055	- 1058 NI PODPISA V SENCI PISANJA 1988 3 25 DNEVNIK PR
izničiti in JLA z vsemi njenimi slabostmi, ki jih najbrž ima in jih je imela in jih bo imela,
prikazovati kot fašistoidno, okupatorsko, tujo, primitivno, nepotrebno in ne vem še kakšno
vojsko, mora račimati na moj osebni odpor, ki ne bo nič manjši, kot sem
1056	- 1058 NI PODPISA V SENCI PISANJA 1988 3 25 DNEVNIK PR
jih je imela in jih bo imela, prikazovati kot fašistoidno, okupatorsko, tujo, primitivno, nepo-
trebno in ne vem še kakšno vojsko, mora računati na moj osebni odpor, ki ne bo nič manjši,
169
kot sem
1056 -1062 NI PODPISA V SENCI PISANJA 1988 3 25 DNEVNIK PR
jih je imela in jih bo imela, prikazovati kot fašistoidno, okupatorsko, tujo, primitivno, nepo-
trebno in ne vem še kakšno vojsko, mora računati na moj osebni odpor, ki ne bo nič manjši,
kot sem ga dajal tistim, ki so nas teptali in so nas hoteli poteptati. Se enkrat moram reči, da
na teh naših tleh ne bi rad videl neko zares tujo vojsko. Moram pa reči tudi naslednje: Zelo
se zavzemam za kritiko obstoječega. Kolikokrat smo že prav mi komunisti rekli,
1060 - 1062 NI PODPISA V SENCI PISANJA 1988 3 25 DNEVNIK PR
enkrat moram reči, da na teh naših tleh ne bi rad videl neko zares tujo vojsko. Moram pa reči
tudi naslednje: Zelo se zavzemam za kritiko obstoječega. Kolikokrat smo že prav mi
komunisti rekli,
1075 - 1078 NI PODPISA V SENCI PISANJA 1988 3 25 DNEVNIK PR
in ocenjujemo, kaj je dobro, se zavzemam za doslednost, da ocenjujemo vse. Danes, recimo,
ocenjujemo samo civilna sredstva javnega obveščanja, ne pa tudi vojaških. Tudi tu je vrsta
listov in časopisov. Postavljam si vprašanje, če je v njih vse v redu?«
1172 - 1177 NI PODPISA VSE JE MOGOČE 1988 6 21 DELO KM
pri vseh oblikah izražanja solidarnosti oz. nestrinjanja. Nasedanja provokacijam (kar je
nedvomno bilo v sredo pljuvanje v vojaka, sovrstnika zagretih maturantov na ljubljanski
Titovi cesti), razpustitev pameti, maščevahia ekstaza bi pravzaprav lahko pokvarili vse. Ta
»vse« paje dialog in prizadevanje za pridobitve civilne dražbe, predvsem njenih demokra-
tičnih vsebin.
1297	- 1301 BORIS JEZ LEGITIMNOST PRAVA 1988 6 8 DELO PR
Bavcon in Zupančič sta načela vrsto vprašanj legitimnosti sedanje zakonodaje, od tega, ali
so vojaška sodišča v miru sploh opravičljiva, do vprašanja, zakaj osumljenec pred vojaškim
sodiščem nima pravice do civilnega zagovornika. Zupančič paje celo dejal, da lahko pri nas
govorimo o iracionalni uporabi prava. Našo anahro-
1298	- 1301 BORIS JEZ LEGITIMNOST PRAVA 1988 6 9 DELO PR
zakonodaje, od tega, ali so vojaška sodišča v mira sploh opravičljiva, do vprašanja, zakaj
osumljenec pred vojaškim sodiščem nima pravice do civilnega zagovornika. Zupančič paje
celo dejal, da lahko pri nas govorimo o iracionalni uporabi prava. Naša anahro-
1362 -1367 DEJAN VERČIČ ZAHTEVE PREDSEDSTVA 1988 6 4 PRIMORSKI DNEV-
NIK PR
tnega 224. člena kazenskega zakonika SFRJ (zdaj ga dolžijo izdaje vojaške tajne iz koristo-
Ijubja ali z namenom objave ali uporabe podatkov v tujini), táo da mu grozi zapor od
najmanj enega do največ petnajst let. Medtem je vojaški preiskovalni sodnik iz postopka že
izločil civilnega branilca in odvetnika, senat vojaškega sodišča pa tudi že zavrnil pritožbo
Janeza Janše na takšen sklep. (Včeraj
1364	-1367 DEJAN VERČIČ ZAHTEVE PREDSEDSTVA 1988 6 4 PRIMORSKI DNEV-
NIK PR
podatkov v tujini), tako da mu grozi zapor od najmanj enega do največ petnajst let. Medtem
je vojaški preiskovalni sodnUc iz postopka že izločil civilnega branilca in odvetnika, senat
vojaškega sodišča pa tudi že zavrnil pritožbo Janeza Janše na takšen sklep. (Včeraj
1365	-1367 DEJAN VERČIČ ZAHTEVE PREDSEDSTVA 1988 6 4 PRIMORSKI DNEV-
NЖPR
največ petnajst let. Medtem je vojaški preiskovalni sodnik iz postopka že izločil civilnega
branilca in odvetnika, senat vojaškega sodišča pa tudi že zavrnil pritožbo Janeza Janše na
takšen sklep. (Včeraj
170
1365 -1369 DEJAN VERČlC ZAHTEVE PREDSEDSTVA 1988 6 4 PRIMORSKI DNEV-
NЖPR
največ petnajst let. Medtem je vojaški preiskovalni sodnik iz postopka že izločil civilnega
branilca in odvetnika, senat vojaškega sodišča pa tudi že zavrnil pritožbo Janeza Janše na
takšen sklep. (Včeraj popoldan pa je Tanjug še sporočil, da so vojaški varnostni organi
istega dne kot Janšo aretirali nižjega častnika JLA Ivana Borštnerja,
1443	- 1447 JELKA SUTEJ VOJSKA NE SME 1988 6 22 DELO PR
svobodnih ljudi, da bo disciplinirala vojsko in ji vzela sedanjo pravico, da posameznim
dokumentom pripisuje vojaško tajnost, ne da bi s takim gradivom seznanila skupščino, ter
da se vojsko dokončno podredi civilnim oblastem.«
Evforično ploskanje je sledilo vsaki izgovorjeni besedi. Najbolj pa
1444	-1447 JELKA SUTEJ VOJSKA NE SME 1988 6 22 DELO PR
pravico, da posameznim dokumentom pripisuje vojaško tajnost, ne da bi s takim gradivom
seznanila skupščino, ter da se vojsko dokončno podredi civilnim oblastem.«
Evforično ploskanje je sledilo vsaki izgovorjeni besedi. Najbolj pa
1670 - 1672 V V DIALOG ONEMOGOČEN 1988 3 31 DELO PR
metode pa vzbujajo napetost in etiketiranja, kot so: izdajalci, fašisti, sovražniki JLA, proti-
komunisti, protisocialisti, specialna vojna itd. Trdno sem pripričana, da se mladi v Sloveniji,
katerim so
1670 - 1673 V V DIALOG ONEMOGOČEN 1988 3 31 DELO PR
metode pa. vzbujajo napetost in etiketiranja, kot so: izdajalci, fašisti, sovražniki JLA, proti-
komunisti, protisocialisti, specialna vojna itd. Trdno sem pripričana, da se mladi v Sloveniji,
katerim so v večini namenjene te žaljivke, v njih ne prepoznajo. Prepoznavno
1737 - 1743 NI PODPISA MOLK NE SME ВГП 1988 3 19 DELO KM
še tako površna analiza. Zato v JLA pravimo, tako smo ocenili tudi na zadnji seji našega
komiteja v ljubljanskem armadnem območju, da je končni cilj takšnih dejavnosti sovražen
in da želi postopoma podreti tudi stavbo DPS. In ker je takšen, ga tudi ne moremo ocenjevati
drugače kot sestavni del podtalnega bojevanja, ki kot predzadnje dejanje poziva tuje dežele,
naj prenehajo sodelovati z Jugoslavijo.
1741 - 1745 NI PODPISA MOLK NE SME ВШ 1988 3 19 DELO KM
njevati drugače kot sestavni del podtalnega bojevanja, ki kot predzadnje dejanje poziva tuje
dežele, naj prenehajo sodelovati z Jugoslavijo.
Pripadniki JLA so bili v nekaj več kot štiridesetletnem povojnem obdobju ne le aktivno
vključeni v vse dejavnosti demokratizacije
1754 - 1759 NI PODPISA MOLK NE SME ВШ 1988 3 19 DELO KM
celo v vodenju in poveljevanju, še bolj pa v naši organizaciji ZK v JLA.
Zakaj potemtakem ne odgovoriti vsem tem razglašenim apolitičnim ropotuljam, ki jim je
resnično do tega, da bi se na teh tleh utaborila neka okupatorska vojska? V več kot 40 tisoč
informacijah o delu in življenju v JLA, ki so bile objavljene v Jugoslaviji v
1757 - 1759 NI PODPISA MOLK NE SME BITI 1988 3 19 DELO KM
ropotuljam, ki jim je resnično do tega, da bi se na teh tleh utaborila neka okupatorska voj-
ska? V več kot 40 tisoč informacijah o delu in življenju v JLA, ki so bile objavljene v
Jugoslaviji v
1757 - 1760 NI PODPISA MOLK NE SME ВГП 1988 3 19 DELO KM
ropotuljam, ki jim je resnično do tega, da bi se na teh tleh utaborila neka okupatorska voj-
ska? V več kot 40 tisoč informacijah o delu in življenju v JLA, ki so bile objavljene v
Jugoslaviji v lanskem letu, smo povedali, kaj delamo, kaJcšni smo, kaj hočemo in
171
2064 - 2066 NI PODPISA SUM IZDAJE 1988 6 2 DNEVNK KM
člena KZ SFRJ. Sojenje za to kaznivo dejanje, tudi kadar gre za civilne osebe, je predvideno
pred vojaškim sodiščem in od tod pristojnost vojaškega tožilca v tem primeru.«
2064 - 2067 NI PODPISA SUM IZDAJE 1988 6 2 DNEVIH KM
člena KZ SFRJ. Sojenje za to kaznivo dejanje, tudi kadar gre za civilne osebe, je predvideno
pred vojaškim sodiščem in od tod pristojnost vojaškega tožilca v tem primeru.«
- Kaj sledi obvestilu, ki so vam ga poslali delavci UNZ?
2228 - 2232 NI PODPISA VENDARLE NEOKRNJENA 1988 6 23 DNEVNIK PR
denimo, ni bilo na ljubljanskih fasadah novih napisov. Je pa nekaj drugega: Vse več je
neprimernega vedenja do miličnikov in žalitev na njihov račun ob aretacijah Janše, Borštnerja
in Tasiča. Žaljivke in zmerljivke, ki jih je bilo moč slišati pred vojašnico na Metelkovi, so le
najbolj groba oblika nečesa, kar naši ljudje zdaj pogosto
2252 - 2257 VASJA VENTURINI NAPADI NA JLA 1988 6 16 DELO PR
Vilko Jelenje opozoril na to, daje v poročilo premalo ali nič prostora namenjenega materi-
alnemu položaju vojaških starešin, ki po njegovem mnenju v Sloveniji težko živijo, v
Makedoniji ali na Kosovu pa npr. zelo dobro. Prav tako ga je zanimalo, kako nadzorujemo
prevoz tujega orožja preko naše države, da ne bi prišlo do zlorabe našega ozemlja.
2255 - 2260 VASJA VENTURINI NAPADI NA JLA 1988 6 16 DELO PR
Kosovu pa npr. zelo dobro. Prav tako gaje zanimalo, kako nadzorujemo prevoz tujega oro-
žja preko naše države, da ne bi prišlo do zlorabe našega ozemlja.
Stane Brovet je pritrdil trditvam V. Jelena, vendar je dejal, da v JLA ne morejo imeti dvojnih
ali trojnih meril za nagrajevanje.
Nenehno tudi nadzorujejo vse pošiljke orožja preko naše države, da
2303	- 2308 VASJA VENTURINI NAPADI NA JLA 1988 6 16 DELO PR
tenega postopka v skladu z veljavnimi zakonskimi predpisi zavrniti vse pritiske na pristojne
vojaške pravosodne organe.
Odbor je tudi najostreje obsodil neupravičene napade na JLA in na ustvarjanje protiarmadnega
razpoloženja v javnosti ter izrazil nezadovoljstvo zaradi neprimernega upiranja tem napa-
dom s strani pristojnih organov. Posebej pa so poudarili, da te ocene veljajo
2304	- 2308 VASJA VENTURINI NAPADI NA JLA 1988 6 16 DELO PR
vse pritiske na pristojne vojaške pravosodne organe.
Odbor je tudi najostreje obsodil neupravičene napade na JLA in na ustvarjanje protiarmadnega
razpoloženja v javnosti ter izrazil nezadovoljstvo zaradi neprimernega upiranja tem napa-
dom s strani pristojnih organov. Posebej pa so poudarili, da te ocene veljajo
2306 - 2310 VASJA VENTURINI NAPADI NA JLA 1988 6 16 DELO PR
na ustvarjanje protiarmadnega razpoloženja v javnosti ter izrazil nezadovoljstvo zaradi
neprimernega upiranja tem napadom s strani pristojnih organov. Posebej pa so poudarili, da
te ocene veljajo za vse napade na JLA in SLO in ne le zadnji primer.
2453 - 2457 FERI ZERDIN SPECIALNA VOJNA 1988 4 8 GOSPODARSKI VEST KM
bi imel preveliko delavnico. Tresemo se, če slišimo o trgu in tržnih odnosih, zemljiškem
maksimumu, tujih vlaganjih in sploh podrobnostih, ki jih najbolj mirno sprejemajo celo
tam, kjer imajo namesto modeme vojske le nekaj stražarjev. Prijatelji Srbi imajo za take
priložnosti pripravljen pregovor o punci, ki bi se sicer Iju-
2455 - 2460 FERI ZERDIN SPECIALNA VOJNA 1988 4 8 GOSPODARSKI VEST KM
obnostih, ki jih najbolj mimo sprejemajo celo tam, kjer imajo namesto modeme vojske le
nekaj stražarjev. Prijatelji Srbi imajo za take priložnosti pripravljen pregovor o punci, ki bi
172
se sicer ljubila, a...
Za denarno inflacijo smo doživeli še inflacijo afer, ki paje zaposlila predvsem tuje dopisni-
ke. Ko bi tako vneto kot o 200 član-
2455 - 2460 FERI ZERDIN SPECIALNA VOJNA 1988 4 8 GOSPODARSKI VEST KM
obnostih, ki jih najbolj mirno sprejemajo celo tam, kjer imajo namesto modeme vojske le
nekaj stražaqev. Prijatelji Srbi imajo za take priložnosti pripravljen pregovor o punci, ki bi
se sicer ljubila, a...
Za denamo inflacijo smo doživeli še inflacijo afer, ki paje zaposlila predvsem tuje dopisni-
ke. Ko bi tako vneto kot o 200 član-
2462 - 2467 FERI ZERDIN SPECIALNA VOJNA 1988 4 8 GOSPODARSKI VEST KM
bi se gospodarstveniku najbrž milo storilo pri srcu. In ko bi šli z vsemi topovi na inflacijo,
zavožene investicije, milijonsko brezposelnost, da ne bi spet potegnili iz luknje jare kače o
naših dolgovih v tujini!
V dneh, ko so delegati obračimavaH s specialno vojno in kontrarevolucijo, so časniki o tem
poročali na prvih straneh. Kar spom-
2472 - 2477 FERI ZERDIN SPECIALNA VOJNA 1988 4 8 GOSPODARSKI VEST KM
teh pogajanjih smo kar precej zvedeli prek zahodnonemške tiskovne agencije! Kaj neki so
pomisUli tuji pogajalci, ko so jih ulični prodajalci časopisov obvestili, da v Jugoslaviji divja
kontrarevolucija? Gre vendar za kapital, ta pa ne izbira rad države, ki je na robu vojne, kot
smo lahko prebrali med vrsticami. Ce smo iz teh pogajanj z Mednarodnim denarnim skla-
dom potegnili krajši konec, kot
2475 - 2481 FERI ZERDIN SPECIALNA VOJNA 1988 4 8 GOSPODARSKI VEST KM
lucija? Gre vendar za k^ital, ta pa ne izbira rad države, ki je na robu vojne, kot smo lahko
prebrali med vrsticami. Ce smo iz teh pogajanj z Mednarodnim denarnim skladom potegnili
krajši konec, kot smo sicer pričakovali, smo ga tudi zato, ker smo izbtali najbolj nepravi čas
za razpravo o 200 člankih, ki so napadali JLA.
Pripjadniki civilne družbe so bih tiste dni razburjeni, ker je predstavnik vojske utišal (sloven-
skega) delegata, ki gaje zanimala
2478	- 2481 FERI ZERDIN SPECIALNA VOJNA 1988 4 8 GOSPODARSKI VEST KM
smo sicer pričakovali, smo ga tudi zato, ker smo izbrali najbolj nepravi čas za razpravo o
200 člankih, ki so n^adali JLA.
Pripjadniki civilne družbe so bili tiste dni razburjeni, ker je predstavnik vojske utišal (sloven-
skega) delegata, ki ga je zanimala
2479	- 2482 FERI ZERDIN SPECIALNA VOJNA 1988 4 8 GOSPODARSKI VEST KM
pravi čas za razpravo o 200 člankih, ki so napjadali JLA.
Pripadniki civilne družbe so bili tiste dni razburjeni, ker je predstavnik vojske utišal (sloven-
skega) delegata, ki ga je zanimala usoda šestih milijard dolarjev, češ da za ta vprašanja ni
pxoblaščen.
2479 - 2484 FERI ZERDIN SPECIALNA VOJNA 1988 4 8 GOSPODARSKI VEST KM
pravi čas za razpravo o 200 člankih, ki so napjadali JLA.
Pripjadniki civilne družbe so bili tiste dni razburjeni, ker je predstavnik vojske utišal (sloven-
skega) delegata, ki ga je zanimala usoda šestih milijard dolarjev, češ da za ta vprašanja ni
pooblaščen. Pa vendar to še zdaleč ni tako huda pregreha, saj ima vsaka vojska svoje skriv-
nosti, in zakaj jih ne bi imela naša. Huje je gotovo to,
2482 - 2487 FERI ZERDIN SPECIALNA VOJNA 1988 4 8 GOSPODARSKI VEST KM
usoda šestih milijard dolarjev, češ da za ta vprašanja ni pooblaščen. Pa vendar to še zdaleč ni
173
tako huda pregreha, saj ima vsaka vojska svoje skrivnosti, in zakaj jih ne bi imela naša. Huje
je gotovo to, da smo z žolčnimi in netehtnimi ra^ravami o nekaj člankih nagnali strah v
kosti tujim upnikom, s tem p>a bi lahko tudi izgubili zaupanje tujega kapitala, teez katerega
za zdaj ne moremo. Pa kaj bi to, mi
2482 - 2488 FERI ZERDIN SPECIALNA VOJNA 1988 4 8 GOSPODARSKI VEST KM
usoda šestih milijard dolarjev, češ da za ta vprašanja ni pooblaščen. Pa vendar to še zdaleč ni
tako huda pregreha, saj ima vsaka vojska svoje skrivnosti, in zakaj jih ne bi imela naša. Huje
je gotovo to, da smo z žolčnimi in netehtnimi razpravami o nekaj člankih nagnali strah v
kosti tujim upnikom, s tem pa bi lahko tudi izgubili zaupanje tujega kapitala, liez katerega
za zdaj ne moremo. Pa kaj bi to, mi smo morali opraviti domače spomladansko čiščenje,
tujci pa nam pjri
2487 - 2493 FERI 2ERDIN SPECIALNA VOJNA 1988 4 8 GOSPODARSKI VEST KM
tujega kapitala, brez katerega za zdaj ne moremo. Pa kaj bi to, mi smo morali opraviti domače
spomladansko čiščenje, tujci pa nam pri tem niso prav nič mar!
In ker smo ravno turistična država, sezona je pred vrati, pričakujemo pa nekaj čez milijardo
dolarjev izkupička, bi lahko še bolj skrbno prelistali učbenike o specialni vojni. Tam nanireč
piše, da turisti ne obiskujejo radi držav, kjer rožljajo s kontrarevo-
2653 - 2658 TONI PERiC KDO IN KAKO 1988 6 24 DNEVNIK PR
imenovanim strokovnim prijemom in vklenili z lisicami. Oficirje bil v civilu in v civilnem
vozilu. Isti oficirje kasneje za časopis izjavil, daje ovadil miličnika, ki sta ga po njegovem
fizično napadla. Komisija, v kateri so sodelovali predstavniki RSNZ in armade, je ugotovi-
la, da sta miličnika ravnala zakonito in da ima ravnanje Radojice O. vse znake kaznivega
dejanja prepre-
3165	- 3170 RAЖO KOGEJ JLA JE SICER ODPRTA 1988 4 23 DELO PS
strinjal z mano, če trdim, da je armada zrasla iz naroda. Celo več - narod in armada sta bila
v času NOB ena, neločljiva celota, sicer ciljev NOB ne bi bilo mogoče doseči. Vse druge
»armade« na jugoslovanskem področju v času NOB so neslavno propadle, ne samo zaradi
sodelovanja z okupatorjem, ki je bil poražen, ampak tudi zato, ker niso zrasle iz ljudstva,
niso ga imele na svoji strani.
3166	- 3170 RAЖO KOGEJ JLA JE SICER ODPRTA 1988 4 23 DELO PS
več - narod in armada sta bila v času NOB ena, neločljiva celota, sicer ciljev NOB ne bi bilo
mogoče doseči. Vse druge »armade« na jugoslovanskem področju v času NOB so neslavno
propadle, ne samo zaradi sodelovanja z okupatorjem, ki je bil poražen, ampak tudi zato, ker
niso zrasle iz ljudstva, niso ga imele na svoji strani.
3168 - 3172 RAЖO KOGEJ JLA JE SICER ODPRTA 1988 4 23 DELO PS
jugoslovanskem področju v času NOB so neslavno propadle, ne samo zaradi sodelovanja z
okupatorjem, ki je bil poražen, ampak tudi zato, ker niso zrasle iz ljudstva, niso ga imele na
svoji strani.
Takrat sta armada in ljudstvo bila eno.
Cisto življenjsko in razumljivo je, daje šel razvoj po vojni svojo
3168 - 3173 RAЖO KOGEJ JLA JE SICER ODPRTA 1988 4 23 DELO PS
jugoslovanskem področju v času NOB so neslavno propadle, ne samo zaradi sodelovanja z
okupatorjem, kije bil poražen, ampak tudi zato, ker niso zrasle iz ljudstva, niso ga imele na
svoji strani.
Takrat sta armada in ljudstvo bila eno.
Cisto življenjsko in razumljivo je, da je šel razvoj po vojni svojo pot. Le nekoliko nas je
prehitel, prehitel je tudi armado.
174
3358 - 3363 VINE BESTER SVINJARIJE NA VOJASK 1988 5 27 MLADINA KM
z njima vse še enkrat ogledal.
Res je, da te jame obstajajo, vojaki jih potrebujejo za gnojenje zemljišča, res paje tudi, da te
jame niso bile zavarovane. S prej omenjenima starešinama smo se dogovorili (ugotovili), da
1.	civilna inšpekcija ni pristojna zato, ker gre za področje JLA
2.	deponiji sta v samem gozdu, izven rednih poti, dostop do njiju
3361 - 3363 VINE BESTER SVINJARUE NA VOJASK 1988 5 27 MLADINA KM
omenjenima starešinama smo se dogovorili (ugotovili), da
1.	civilna inšpekcija ni pristojna zato, ker gre za px>dročje JLA
2.	deponiji sta v samem gozdu, izven rednih poti, dostop do njiju
3361 - 3367 VINE BESTER SVINJARUE NA VOJASK 1988 5 27 MLADINA KM
omenjenima starešinama smo se dogovorili (ugotovili), da
1.	civilna inšpjekcija ni pristojna zato, ker gre za pxxiročje JLA
2.	deponiji sta v samem gozdu, izven rednih poti, dostop do njiju je prepovedan, kar je
označeno na dveh mestih (Sv. Duh, Dorfarje), na tablah je napisano: ftepoved gibanja v
prostoru, zemljišče je last JLA. Pri pregledu so predstavniki JLA soglašali, da se namesti
dodatno zavarovanje septičnih jam.
3380 - 3383 VINE BESTER SVINJARIJE NA VOJASK 1988 5 27 MLADINA KM
zorilo, tako daje zavil na to področje. Po takratnem pregledu s civilnim inšpektorjem je bilo
dogovorjeno, da jame označimo, kar smo kasneje tudi storili. Naši vojaki so nalepili opozo-
rilni trak, ravno danes pa bodo vse skupaj še dodatno zavarovali z žico. Ob
3532 - 3537 ANDREJ NOVAK GENERALI IN GENERAC 1988 2 11 TELEKS KM
podvrženo kritični analizi zveni retrogardno. Razen če smo pripravljeni verjeti, daje vojska
zares edini neproblematični segment v naši družbi.
O armadi se je zadnje čase govorilo v zvezi s številnimi vprašanji, od pobude za civilno
služenje vojaškega roka do načrtov za izdelavo domačega vojaškega letala z nadzvočno
hitrostjo, od deleža pro-
3534	- 3537 ANDREJ NOVAK GENERALI IN GENERAC 1988 2 11 TELEKS KM
v naši družbi.
O armadi se je zadnje čase govorilo v zvezi s številnimi vprašanji, od pobude za civilno
služenje vojaškega roka do načrtov za izdelavo domačega vojaškega letala z nadzvočno
hitrostjo, od deleža pro-
3535	- 3537 ANDREJ NOVAK GENERALI IN GENERAC 1988 2 11 TELEKS KM
O armadi se je zadnje čase govorilo v zvezi s številnimi vprašanji, od pobude za civilno
služenje vojaškega roka do načrtov za izdelavo domačega vojaškega letala z nadzvočno
hitrostjo, od deleža pro-
3535 - 3538 ANDREJ NOVAK GENERALI IN GENERAC 1988 2 11 TELEKS KM
O armadi se je zadnje čase govorilo v zvezi s številnimi vprašanji, od pobude za civilno
služenje vojaškega roka do načrtov za izdelavo domačega vojaškega letala z nadzvočno
hitrostjo, od deleža proračuna za armado do dileme profesionalna ali splošnoobvezna voj-
ska,
3635 - 3640 ANDREJ NOVAK GENERALI IN GENERAC 1988 2 11 TELEKS KM
Na eni strani je čutiti težnjo po tem, da bi zagotovili avtomatsko dodeljevanje sredstev za
armado, na dnigi strani pa pjrimer z nadzvočnim letalom daje slutiti, da se še nismo dovolj
175
naučili od fenijev, obrovcev in jeseniške jeklame. Na drugi strani pa vsa javnost v Sloveniji
zahteva, naj se zagotovi trajni nadzor civilne družbe nad vojsko, nadzor, ki bi zagotavljal
tudi, da bi se začelo
3638 - 3641 ANDREJ NOVAK GENERALI IN GENERAC 1988 2 11 TELEKS KM
fenijev, obrovcev in jeseniške jeklame. Na drugi strani pa vsa javnost v Sloveniji zahteva,
naj se zagotovi trajni nadzor civilne družbe nad vojsko, nadzor, ki bi zagotavljal tudi, da bi
se začelo razmišljati vsaj o tistih reformah, ki bi jih bilo mogoče uresni-
3638 - 3644 ANDREJ NOVAK GENERALI IN GENERAC 1988 2 11 TELEKS KM
fenijev, obrovcev in jeseniške jeklame. Na drugi strani pa vsa javnost v Sloveniji zahteva,
naj se zagotovi trajni nadzor civilne družbe nad vojsko, nadzor, ki bi zagotavljal tudi, da bi
se začelo razmišljati vsaj o tistih reformah, ki bi jih bilo mogoče uresničiti in za katere se
zavzema večina prebivalstva v kaki federalni enoti. Skratka, vojska, ki razmišlja o nadzvo-
čnem letalu, bi se lahko hitreje prilagajala družbenemu okolju in vezi med vojaki in
3736 - 3742 IGO TRATNIK BLAŽILNI UCiNKI 1988 4 16 DELO PS
režima. Pošteni in napredni novinarji in intelektualci so v času miru opozarjali Jugoslovane,
kaj se p>očne z denarjem za armado in sredstvi za obrambo in kdo so pravi sovražniki ljud-
stva. Seveda je sledilo veliko aretacij, preganjanja in zapiranja. Vse pod parolo, da gre za
notranje sovražnike, ki so povezani z zunanjimi.
Vladimir Rabzelj iz Ljubljane opisuje, katere tuje vojske so v preteklih dveh stoletjih služili
njegovi predniki, ki jim ni bilo
3740 - 3742 IGO TRATNIK BLA23LNI UCiNKI 1988 4 16 DELO PS
da gre za notranje sovražnike, ki so povezani z zunanjimi.
Vladimir Rabzelj iz Ljubljane opisuje, katere tuje vojske so v preteklih dveh stoletjih služili
njegovi predniki, ki jim ni bilo
3740 - 3744 IGO TRATNIK BLA2ILNI UCiNKI 1988 4 16 DELO PS
da gre za notranje sovražnike, ki so povezani z zunanjimi.
Vladimir Rabzelj iz Ljubljane opisuje, katere tuje vojske so v preteklih dveh stoletjih služili
njegovi predniki, ki jim ni bilo poveljevanje v tujih jezikih prav nič všeč. Bralec opozarja na
dejstvo, daje stara Avstroogrska, čeprav je veljala za zati-
3742 - 3746 IGO TRATNIK BLAZILNI UCINKI 1988 4 16 DELO PS
preteklih dveh stoletjih služili njegovi predniki, ki jim ni bilo poveljevanje v tujih jezikih
prav nič všeč. Bralec opozarja na dejstvo, da je stara Avstroogrska, čeprav je veljala za
zatiralko narodov, poznala dvojezičnost v nekaterih vojaških enotah (na primer v koroškem
pešpolku in 17. kranjskem pešpolku).
3742 - 3748 IGO TRATNIK BLA2ILNI UCINKI 1988 4 16 DELO PS
preteklih dveh stoletjih služili njegovi predniki, ki jim ni bilo poveljevanje v tujih jezikih
prav nič všeč. Bralec opozarja na dejstvo, da je stara Avstroogrska, čeprav je veljala za
zatiralko narodov, poznala dvojezičnost v nekaterih vojaških enotah (na primer v koroškem
pešpolku in 17. kranjskem pešpolku).
Prepričanje, da bi služenje vojaščine slovenskih mladincev na slovenskem ozemlju in pove-
ljevanje v slovenščini nikakor ne ogrožalo
3873 - 3875 MARTIN IVANiC WALTER BRANI 1988 3 31 TELEKS KM
Ne vpraša se, ali obstajajo tehtni (čeprav mogoče parcialni) razlogi za ocene o nadnacio-
nalni in unitaristični naravi JLA. Analitik (posebej resen bi se to vprašal) hkrati bi Urban-
čiča potolkel s
3873 - 3875 MARTIN IVANiC WALTER BRANI 1988 3 31 TELEKS KM
Ne vpraša se, ali obstajajo tehtni (čeprav mogoče parcialni) razlogi za ocene o nadnacio-
176
nalni in miitaristični naravi JLA. Analitik (posebej resen bi se to vprašal) hkrati bi Urban-
čiča potolkel s
3873 - 3878 MARTIN IVANiC WALTER BRANI 1988 3 31 TELEKS KM
Ne vpraša se, ali obstajajo tehtni (čeprav mogoče parcialni) razlogi za ocene o nadnacio-
nalni in unitaristični n^avi JLA. Analitik (posebej resen bi se to vprašal) hkrati bi Urban-
čiča potolkel s podatki, če on narobe govori o številčni premoči srbskega poveljujočega
kadra v JLA. Z dejstvi bi skušal ovreči razmišljanje o nesmiselnosti služenja vojaščine izven
ožje (nacionalne) domovine.
3987 - 3989 VELЖO NAMORS O 1988 2 NOVA REVIJA KM
Veljko Namorš
O nadnacionalni ureditvi JLA (km)
1. Ustava in JLA
3987 - 3990 VEUKO NAMORŠ O 1988 2 NOVA REVIJA KM
Veljko Namorš
O nadnacionalni ureditvi JLA (km)
1. Ustava in JLA
Med kritičnimi pripombami na unitaristično naravnanost osnutka amandmajev
3987	- 3991 VEUKO NAMORS O 1988 2 NOVA REVIJA KM
Veljko Namorš
O nadnacionalni ureditvi JLA (km)
1. Ustava in JLA
Med kritičnimi pripombami na unitaristično naravnanost osnutka amandmajev k ustavi SFRJ,
ki gaje predložila komisija Skupščine SFRJ Zveznemu zboru
3988	- 3991 VELIKO NAMORS O 1988 2 NOVA REVIJA KM
O nadnacionalni ureditvi JLA (km)
1. Ustava in JLA
Med kritičnimi pripombami na unitarističiK) naravnanost osnutka amandmajev k ustavi SFRJ,
ki ga je predložila komisija Skupščine SFRJ Zveznemu zboru
3989	- 3994 VEUKO NAMORS O 1988 2 NOVA REVIJA KM
1. Ustava in JLA
Med kritičnimi pripombami na unitaristično naravnanost osnutka amandmajev k ustavi SFRJ,
ki ga je predložila komisija Skupščine SFRJ Zveznemu zboru skupščine, se vse pogosteje
; x)javlja tudi kritika XXXI. amandmaja, ki naj bi zagotovil privilegiran status financiranja
. fLA. S spremembo ustave, ki jo amandma predlaga, bi JLA postala izvensistemska, nad-
družbena organiza-
3989 - 3995 VEUKO NAMORS O 1988 2 NOVA REVIJA KM
1. Ustava in JLA
Med kritičnimi pripombami na unitaristično naravnanost osnutka amandmajev k ustavi SFRJ,
ki ga je predložila komisija Skupščine SFRJ Zveznemu zboru skupščine, se vse pogosteje
pojavlja tudi kritika XXXI. amandmaja, ki naj bi zagotovil privilegiran status financiranja
JLA. S spremembo ustave, ki jo amandma predlaga, bi JLA postala izvensistemska, nad-
družbena organizacija, s čimer bi se, kot pravi pismo Predsedstva SR Slovenije Predsedstvu
3999 - 4003 VEUKO NAMORS O 1988 2 NOVA REVIJA KM
Nekatere druge, rigoroznejše kritike očitajo še, da je komisija Skupščine - namesto da bi
177
glede ustavnega položaja JLA razmislila o predlogu spremembe ustave, ki bi nakazal mož-
nost, da se sedanja, nadnacionalno organizirana JLA preobrazi tako, da bi se približala inte-
resu vojaka, ki naj bi služil rok v svoji (ožji) domovini in
4001 - 4003 VEUKO NAMORS O 1988 2 NOVA REVIJA KM
o predlogu spremembe ustave, ki bi nakazal možnost, da se sedanja, nadnacionalno organi-
zirana JLA preobrazi tako, da bi se približala interesu vojaka, ki naj bi služil rok v svoji
(ožji) domovini in
4001 - 4004 VEUKO NAMORS O 1988 2 NOVA REVIJA KM
o predlogu spremembe ustave, ki bi nakazal možnost, da se sedanja, nadnacionalno organi-
zirana JLA preobrazi tako, da bi se približala interesu vojaka, ki naj bi služil rok v svoji
(ožji) domovini in govoril tudi kot pripadnik oboroženih sil svoj jezik - dejansko šla
4015 - 4019 VELЖO NAMORS O 1988 2 NOVA REVIJA KM
pred skoraj dvajsetimi leti pogumno prekršil enega od najbolj okorelih in z vsemi mogočimi
misticizmi zavarovanih povojnih vojaško-političnih tabujev s svojo znamenito, danes že
zgodovinsko razpravo o neprimemosti obstoječe ureditve JLA na ravni njenih notranjih
mednacionalnih odnosov.' ftedlogi za tako notranje prestrukturira-
4017 - 4019 VEUKO NAMORS O 1988 2 NOVA REVIJA KM
političnih tabujev s svojo znamenito, danes že zgodovinsko razpravo o neprimemosti obsto-
ječe ureditve JLA na ravni njenih notranjih mednacionalnih odnosov.^ Predlogi za tako
notranje prestmkturira-
4017 - 4021 VEUKO NAMORS O 1988 2 NOVA REVIJA KM
političnih tabujev s svojo znamenito, danes že zgodovinsko razpravo o neprimemosti obsto-
ječe ureditve JLA na ravni njenih notranjih mednacionalnih odnosov.^ Predlogi za tako
notranje prestrukturiranje JLA se danes po eni strani množijo, po drugi strani pa se po vse-
bini in obsegu predlaganih reform tudi še zaostrujejo do radika-
4033 - 4037 VEUKO NAMORS O 1988 2 NOVA REVIJA KM
zato, ker bi Slovenija večinsko ne podprla razunmega predloga reforme JLA, ampak zato,
ker je ob bližnjih ustavnih spremembah slovenska politika prisiljena zaradi množice za
Slovence povsem nesprejemljivih, ofenzivno centralistično in unitaristično usmerjenih pred-
logov iz nekaterih drugih jugoslovanskih okolij prej defenzivno nasproto-
4046 - 4049 VEUKO NAMORS O 1988 2 NOVA REVIJA KM
gim - kaže tudi prej citirano pismo. Ta politika pa, ki se je sicer pripravljena zoperstaviti
amandmaju za spremembo ustave, ki bi nadnacionalni značaj JLA še bolj utrdil, verjetno ni
pripravljena - kar je moč razumeti, če že ni moč odobravati - posredovati svojega
4046 - 4052 VEUKO NAMORS O 1988 2 NOVA REVIJA KM
gim - kaže tudi prej citirano pismo. Ta politika pa, ki se je sicer pripravljena zoperstaviti
amandmaju za spremembo ustave, ki bi nadnacionalni značaj JLA še bolj utrdil, verjetno ni
pripravljena - kar je moč razumeti, če že ni moč odobravati - posredovati svojega predloga,
ki bi bil usmerjen v prepotrebno nacionalno in politično demokratizacijo JLA.
Vendar pa so, čeprav se to zdi na prvi pogled paradoksno, te dileme
4054	- 4057 VEUKO NAMORS O 1988 2 NOVA REVIJA KM
jenega 240. člena ustave SFRJ. Zamisel o predlogu za spremembo ustavnih določil, ki bi bil
naravnan na notranje preoblikovanje JLA iz nacionalno unificirane, nadnacionalne formaci-
je v formacijo, ki bi - kakor koli že - upoštevala narode in narodnosti SFRJ ter nacio-
4055	- 4059 VEUKO NAMORS O 1988 2 NOVA REVIJA KM
tavnih določil, ki bi bil naravnan na notranje preoblikovanje JLA iz nacionalno unificirane,
178
nadnacionalne formacije v formacijo, ki bi - kakor koli že - upoštevala narode in narodnosti
SFRJ ter nacionalno identiteto vojakov in starešin, namreč izhaja iz napačne predpostavke,
daje današnja notranja organiziranost JLA izpeljana
4055 - 4060 VEUKO NAMORS O 1988 2 NOVA REVIJA KM
tavnih določil, ki bi bil naravnan na notranje preoblikovanje JLA iz nacionalno unificirane,
nadnacionahie formacije v formacijo, ki bi - kakor koli že - upoštevala narode in narodnosti
SFRJ ter nacionalno identiteto vojakov in starešin, namreč izhaja iz napačne predpostavke,
daje današnja notranja organiziranost JLA izpeljana iz ustavnih določil oziroma natančneje:
je rezultat zmotnega prepri-
4486 - 4489 VEUKO NAMORS O 1988 2 NOVA REVIJA KM
Na desnem krilu pa do oblikovanja »velikih klešč« ni prišlo niti simbolično. Divizije 1. in 3.
armade JA, ki naj bi prodrle na Koroško in do Celovca, so se ob kapitulaciji Nemčije šele
približale nemškim obrambnim položajem vzhodno od Ormoža, Krapine,
4634 - 4636 FRANCE BUCAR SE O NAPADIH NI DATUMA NOVA REVIJA KM
izdajajo interese slovenskega naroda. To so nastopanja, ki napadajo JLA - kot okupatorsko
in protiljudsko, izkoriščevalsko vojsko.« (navedeno po Terziču)
4634 - 4636 FRANCE BUCAR SE O NAPADIH NI DATUMA NOVA REVIJA KM
izdajajo interese slovenskega naroda. To so nastopanja, ki napadajo JLA - kot okupatorsko
in protiljudsko, izkoriščevalsko vojsko.« (navedeno po Terziču)
5072 - 5078 VIKTOR BLA2IC ISTA DREVESA 1988 8 3 NOVA REVIJA KM
krat je bil drugačen čas. Drugačen predvsem po tem, daje bilo slovensko civilno pravosodje
takrat še pripravljeno proizvajati tako za lase privlečene pretveze, kakor je tista o kaznivem
razširjanju sovražne propagande, čeprav je šlo samo 7л eno osebo. Danes je ta pripravljenost
tako neverjetno upadla, da je praktično neuporabna. Pripravljenost vojaških sodišč pa je še
danes očitno zelo velika, tako rekoč folklorna in po vsem videzu še veliko več-
5076 - 5080 VIKTOR BLAZIC ISTA DREVESA 1988 8 3 NOVA REVIJA KM
Danes je ta pripravljenost tako neverjetno upadla, da je praktično neuporabna. Pripravlje-
nost vojaških sodišč pa je še danes očitno zelo velika, tako rekoč folklorna in po vsem
videzu še veliko večja, kot je bila pripravljenost slovenskih civilnih sodišč pred dvanajstimi
leti. Tako da najbrž razdalja ni samo dvanajst let,
5078 - 5083 VIKTOR BLAZIC ISTA DREVESA 1988 8 3 NOVA REVIJA KM
zelo velika, tako rekoč folklorna in po vsem videzu še veliko večja, kot je bila pripravljenost
slovenskih civilnih sodišč pred dvanajstimi leti. Tako da najbrž razdalja ni samo dvanajst
let, temveč veliko več. Ena izmed vse preočitnih značilnosti danes angažirane vojaške justi-
ce v glavnem mestu republike Slovenije je namreč tudi ta, da nc premore niti ene ključne
osebe (tožilca,
5208 - 5214 VIKTOR BLAZIC ISTA DREVESA 1988 8 3 NOVA REVIJA KM
Niso rekli verbalni napadi, marveč kratko malo napadi, kakor da seje že začela državljanska
vojna ali kakor daje v Sloveniji že nastal kosovski položaj. Učinek alarmantnih besed pja v
bujni domišljiji nesluteno zrase, kadar jih izgovarjajo vojaške osebe. Tako smo goloroki
prebivalci moje dežele v očeh jugoslovanske javnosti nevarni napadalci s fašistoidnimi,
protidržavnimi nagibi, do zob oborožena in strumna vojska pa uboga žrtev, ki se mo-
5210 - 5214 VIKTOR BLAZIC ISTA DREVESA 1988 8 3 NOVA REVUA KM
že nastal kosovski položaj. Učinek alarmantnih besed pa v bujni domišljiji nesluteno zrase,
kadar jih izgovarjajo vojaške osebe. Tako smo goloroki prebivalci moje dežele v očeh jugo-
slovanske javnosti nevarni napadalci s fašistoidnimi, protidržavnimi nagibi, do zob oboro-
žena in strumna vojska pa uboga žrtev, ki se mo-
179
5212 - 5215 VIKTOR BLA2IC ISTA DREVESA 1988 8 3 NOVA REVUA KM
Tako smo goloroki prebivalci moje dežele v očeh jugoslovanske javnosti nevarni napadalci
s fašistoidnimi, protidržavnimi nagibi, do zob oborožena in strumna vojska pa uboga žrtev,
ki se mora braniti. Vendar je ta grozljiva perverznost samo posledica
5255	- 5259 JELKA SUTEJ VOJSKA NE SME 1988 6 22 DELO PR
žnost poseganja vojske v življenje svobodnih ljudi, da bo disciplinirala vojsko in ji vzela
sedanjo pravico, da posameznim dokumentom pripisuje vojaško tajnost, ne da bi s takim
gradivom seznanila skupščine, ter da bi se vojsko dokončno jxxlredilo civilnim oblastem.«
Evforično ploskanje je sledilo vsaki izgovorjeni besedi. Najbolj paje
5256	- 5259 JELKA SUTEJ VOJSKA NE SME 1988 6 22 DELO PR
in ji vzela sedanjo pravico, da posameznim dokumentom pripisuje vojaško tajnost, ne da bi
s takim gradivom seznanila skupščine, ter da bi se vojsko dokončno podredilo civilnim
oblastem.«
Evforično ploskanje je sledilo vsaki izgovorjeni besedi. Najbolj paje
5361 - 5366 JANA TASKAR STRPNO IN BREZ 1988 6 22 DELO KM
razpoloženje do drugih narodov. Ohraniti moramo kultumo in civilizacijsko obnašanje, v
Sloveniji in drugih delih Jugoslavije, kjer se ustvarja protislovensko razpoloženje, moramo
zelo odgovorno ravnati. Jože Smole je ponovil, daje treba čim prej razčistiti različne ocene
o vamostno-političnih razmerah v Sloveniji oziroma o tem, ali so bili žaljivi članki o JLA
specialna vojna in elementi protirevolucije, kije ni mogoče ustvariti drugače kot z represijo
inupo-
5361 - 5366 JANA TASKAR STRPNO IN BREZ 1988 6 22 DELO KM
razpoloženje do drugih narodov. Ohraniti moramo kultumo in civilizacijsko obnašanje, v
Sloveniji in drugih delih Jugoslavije, kjer se ustvarja protislovensko razpoloženje, moramo
zelo odgovorno ravnati. Jože Smole je ponovil, daje treba čim prej razčistiti različne ocene
o vamostno-političnih razmerah v Sloveniji oziroma o tem, ali so bili žaljivi članki o JLA
specialna vojna in elementi protirevolucije, kije ni mogoče ustvariti drugače kot z represijo
in upo-
5598 - 5602 toma2 ERTL KAJ SE JE V RESNICI 1988 6 12 NEDEUSKIDNEV KM
ovadba naprej pa je bilo to spremenjeno, oziroma je bil dodan txidi drugi odstavek, kar govo-
ri o nrnogo hujši teži kaznivega dejanja, o izključitvi civilnega zagovomika in podobnem.
»Mi smo podali kazensko ovadbo za sum, tožilec (ne le vojaški, tudi civilni) pa ima pravico
kaznivo dejanje okvalificirati tako, kot misli, da
5600 - 5602 toma2 ERTL KAJ SE JE V RESNICI 1988 6 12 NEDEUSKI DNEV KM
zagovomika in podobnem.
»Mi smo podali kazensko ovadbo za sum, tožilec (ne le vojaški, tudi civilni) pa ima pravico
kaznivo dejanje okvalificirati tako, kot misli, da
5613 - 5618 t0ma2 ERTL KAJ SE JE V RESNICI 1988 6 12 NEDEUSKI DNEV KM
javnega tožilca sicer obvestili o priporu in o sumu kaznivega dejanja, vendar je nadaljnji
postopek prevzel vojaški tožilec.
Organi za notranje zadeve so dolžni odkriti kaznivo dejanje, potem pa ga obravnava pristoj-
ni tožilec, v tem primeru vojaški. Ce bi bilo to kaznivo dejanje iz pristojnosti civilnega
tožilca, bi to delal civilni tožilec.«
Potem je sledilo fH"ijetje Davida Tasiča.
5615 - 5618 t0ma2 ERTL KAJ SE JE V RESNICI 1988 6 12 NEDEUSKI DNEV KM
Organi za notranje zadeve so dolžni odkriti kaznivo dejanje, potem pa ga obravnava pristoj-
180
ni tožilec, v tem primeru vojaški. Ce bi bilo to kaznivo dejanje iz pristojnosti civilnega
tožilca, bi to delal civilni tožilec.«
Potem je sledilo prijetje Davida Tasiča.
5615	- 5618 TOMA2 ERTL KAJ SE JE V RESNICI 1988 6 12 NEDEUSKI DNEV KM
Organi za notranje zadeve so dolžni odkriti kaznivo dejanje, potem pa ga obravnava pristoj-
ni tožilec, v tem primeru vojaški. Ce bi bilo to kaznivo dejanje iz pristojnosti civilnega
tožilca, bi to delal civilni tožilec.«
Potem je sledilo prijetje Davida Tasiča.
5616	- 5620 T0MA2 ERTL KAJ SE JE V RESNICI 1988 6 12 NEDEUSKI DNEV KM
obravnava pristojni tožilec, v tem primeru vojaški. Ce bi bilo to kaznivo dejanje iz pristojno-
sti civilnega tožilca, bi to delal civilni tožilec.«
Potem je sledilo prijetje Davida Tasiča.
»To je že drugačen primer. Zanj je vojaški tožilec zahteval, da opravimo hišno preiskavo,
verjetno na podlagi zbranih podatkov med postopkom z Boršner-
5616 - 5620 TOMA2 ERTL KAJ SE JE V RESNICI 1988 6 12 NEDEUSKI DNEV KM
obravnava pristojni tožilec, v tem p)rimeru vojaški. Ce bi bilo to kaznivo dejanje iz pristoj-
nosti civilnega tožilca, bi to delal civilni tožilec.«
Potem je sledilo pjrijetje Davida Tasiča.
»To je že drugačen pjrimer. Zanj je vojaški tožilec zahteval, da opravimo hišno preiskavo,
verjetno na podlagi zbranih podatkov med postopkom z Boi^ner-
5616 - 5622 TOMA2 ERTL KAJ SE JE V RESNICI 1988 6 12 NEDEUSKI DNEV KM
obravnava pristojni tožilec, v tem primeru vojaški. Ce bi bilo to kaznivo dejanje iz pristoj-
nosti civUnega tožilca, bi to delal civilni tožilec.«
Potem je sledilo prijetje Davida Tasiča.
»To je že drugačen p»rimer. Zanj je vojaški tožilec zahteval, da opravimo hišno preiskavo,
verjetno na podlagi zbranih podatkov med postopkom z Boršnerjem in Janšo. To potrjuje
tudi izjava vojaškega preiskovalnega sodnika, kije bila objavljena.
5622	- 5627 TOMA2 ERTL KAJ SE JE V RESNICI 1988 6 12 NEDEUSKI DNEV KM
bila objavljena.
VOJAŠKI T02ILEC BI LAHKO UKREPAL TUDI SAM...
»Vojaški tožilec bi imel vso p)ravico, da vse postopke, ko je podan upravičen sum kaznivega
dejanja, opravi sam. V organih za notranje zadeve pa smo nmenja, da takrat, kadar gre za
civilne osebe, opravimo to mi. Mislim, da bi takšno stališče moralo veljati tudi v bodoče,
seveda pod pogojem, da se nas
5623	- 5627 T0MA2 ERTL KAJ SE JE V RESNICI 1988 6 12 NEDEUSKI DNEV KM
VOJAŠKI TOŽILEC BI LAHKO UKREPAL TUDI SAM...
»Vojaški tožilec bi imel vso pravico, da vse postopke, ko je podan upravičen sum kaznivega
dejanja, opravi sam. V organih za notranje zadeve pa smo mnenja, da takrat, kadar gre za
civilne osebe, opravimo to mi. Mislim, da bi takšno stališče moralo veljati tudi v bodoče,
seveda pod pogojem, da se nas
5745 - 5750 MILAN MEDEN USTAVITE SLOVENIJO 1988 6 19 NEDEUSKI DNEV
KM
Dvom je večji, ker se ustrezni državni organi obnašajo nemogoče. Zamujajo z informacija-
mi ali pojasnjujejo svoje poteze na način, ki je neprimeren. Izjava generala Broveta, da bo
vse potekalo zakonito in da se je omenjeni primer aretacij na Slovenskem preveč spolitizi-
ral, je točna, ni pa potrebna pripomba, da so dale vojaške oblasti že tri javna sporočila v
181
osmih dneh. Ko je treba, jih morajo dati. To jim nalaga ustava. Ne morebiti »ulica«.
5953 - 5958 NI PODPISA SPORI S PRIPADNIKI 1988 6 16 DELO KM
Načelnik UNZ Novo mesto Anton Pezdirc paje izjavil: «V zadnjem času nismo na Dolenj-
skem obravnavali nobenega fizičnega napada na pripadnike JLA. V treh mesecih letošnjega
leta je bilo sicer 158 prekrškov zoper javni red in mir z elementi nasilja (drzno vedenje,
pretepanje, prepir, vpitje na javnih mestih itd.), vendar so prekrške storile izključno civilne
osebe.
6023 - 6028 NI PODPISA SPORI S PRIPADNIKI 1988 6 16 DELO KM
mer, nobenega resnejšega napada na pripadnike JLA. Manjši gostinski prepir je bil v času
42. prvenstva ljubljanskega armadnega območja, vendar pa to ni bilo nič resnejšega.« Na-
čelnik inšpektorata milice pri UNZ Krško Rudi Drganc pravi, da na območju krške UNZ
vsaj za zdaj nimajo nobenih problemov s kršitvami javnega reda in mira, pri katerih bi bili
vpleteni vojaki in civilno prebivalstvo. Pred dobrimi štirimi leti je bilo med kršitelji javnega
reda in miru več
6026 - 6028 NI PODPISA SPORI S PRIPADNIKI 1988 6 16 DELO KM
da na območju krške UNZ vsaj za zdaj nimajo nobenih problemov s kršitvami javnega reda
in mira, pri katerih bi bili vpleteni vojaki in civilno prebivalstvo. Pred dobrimi štirimi leti je
bilo med kršitelji javnega reda in miru več
6026 - 6030 NI PODPISA SPORI S PRIPADNIKI 1988 6 16 DELO KM
da na območju krške UNZ vsaj za zdaj nimajo nobenih problemov s ločitvami javnega reda
in mira, pri katerih bi bili vpleteni vojaki in civilno prebivalstvo. Pred dobrimi štirimi leti je
bilo med kršitelji javnega reda in miru več vojakov, ki so bili na služenju vojaščine. NekoH-
ko več prahu pa je dvignil primer v Krškem, ko je 12. aprila letos neki višji oficir napadel
miličnika, ker
6026 - 6030 NI PODPISA SPORI S PRIPADNIKI 1988 6 16 DELO KM
da na območju krške UNZ vsaj za zdaj nimajo nobenih problemov s kršitvami javnega reda
in mira, pri katerih bi bili vpleteni vojaki in civilno prebivalstvo. Pred dobrimi štirimi leti je
bilo med kršitelji javnega reda in miru več vojakov, ki so bili na služenju vojaščine. Nekoli-
ko več prahu pa je dvignil primer v Krškem, ko je 12. aprila letos neki višji oficir napadel
miličnika, ker
6154-6159 JANA TASKAR LE HITRO IN POSTENO 1988 6 15 DELO PR
Vekoslav Grmič se je vprašal, kako smo ravnali v preteklosti, da ljudje ne zaupajo več
domačim institucijam in si iščejo pomoč pri tujih. Dogodka namreč ni mogoče obravnavati
osamljeno, ampak iskati vzroke tudi v preteklosti. Sem zagovornik kritike, je rekel Grmič,
vendar mora upoštevati etiketo in kulturo, ker sicer prihaja do nezaupanja in agresivnosti,
kar kaže pisanje o JLA.
Zogo bi morali umiriti, je dejal Viktor Zakelj, to paje naloga vseh, ki
6163 - 6169 JANA TASKAR LE HITRO IN POŠTENO 1988 6 15 DELO PR
prava pot. Vsa leta smo v Sloveniji prizadevno gradili zasnovo SLO in DS in ocene najvišje
vojaške inšpekcije govorijo o visoki pripravljenosti. Imamo tudi tradicionalno dobre odnose
med ljudmi in vojsko. Vsega zgrajenega ne smemo porušiti in zato je tudi treba odločno
zavrniti napihovanje pretepov v mednacionalne spopade. Opozoril je še, da konflikt ne sme
postati prestižno vprašanje med civilnimi in vojaškimi pravosodnimi organi; konflikt v
Jugoslaviji ali konflikt med dvema političnima konceptoma.
6164-6169 JANA TAŠKAR LE HITRO IN POŠTENO 1988 6 15 DELO PR
ne najvišje vojaške inšpekcije govorijo o visoki pripravljenosti. Imamo tudi tradicionalno
dobre odnose med ljudmi in vojsko. Vsega zgrajenega ne smemo porušiti in zato je tudi
treba odločno zavrniti napihovanje pretepov v mednacionalne spopade. Opozoril je še, da
konflikt ne sme postati prestižno vprašanje med civilnimi in vojaškimi pravosodnimi orga-
182
ni; konflikt v Jugoslaviji ali konflikt med dvema političnima konceptoma.
6167 - 6169 JANA TASKAR LE HITRO IN POSTENO 1988 6 15 DELO PR
onalne spopade. Opozoril je še, da konflikt ne sme postati prestižno vprašanje med civilnimi
in vojaškimi pravosodnimi organi; konflikt v Jugoslaviji ali konflikt med dvema političnima
konceptoma.
6316 - 6321 MILAN KUCAN REKU SO 1988 6 16 DELO KM
za nas nesprejemljive - skrajnosti, ki na srečo niso dobile večinske podpore ob pripravah na
idejni plenum CK ZKJ; so posamezni skrajni centralistični in imitaristični pristopi ob ustav-
ni reformi; in so naposled ocene, ki po krivici dolžijo Slovenijo, daje v njenem okviru stanje
kontrarevolucije, specialne vojne, protiarmadnega razpoloženja. Te stvari je treba upoštevati
takrat, kadar ocenjujemo razmere v Sloveniji, in takrat, ko iščemo poti za izhod iz sedanjih
6377	- 6380 MILAN KUCAN REKLI SO 1988 6 16 DELO KM
Prvi: Protestiram zoper absurd tisočletja, ki se izteka, zop>er grozljivo dejstvo, da domala pol
stoletja po vojni, odkar pri nas vsa oblast izhaja iz ljudstva in pripada ljudstvu, veljajo za
civilne osebe vojaški zakoni in so zanje pristojna vojaška sodišča. In da se to zdaj in tu
uporablja v Sloveniji.
6378	- 6380 MILAN KUCAN REKLI SO 1988 6 16 DELO KM
dejstvo, da domala pol stoletja po vojni, odkar pri nas vsa oblast izhaja iz ljudstva in pripada
ljudstvu, veljajo za civilne osebe vojaški zakoni in so zanje pristojna vojaška sodišča. In da
se to zdaj in tu uporablja v Sloveniji.
6378 - 6381 MILAN KUCAN REKLI SO 1988 6 16 DELO KM
dejstvo, da domala pol stoletja po vojni, odkar pri nas vsa oblast izhaja iz ljudstva in pripada
ljudstvu, veljajo za civilne osebe vojaški zakoni in so zanje pristojna vojaška sodišča. In da
se to zdaj in tu uporablja v Sloveniji.
In drugi stavek: Protestiram zoper neresnico, da z vojaškim urejanjem
6572	- 6576 NI PODPISA VZNEMIRJENOST ZARADI 1988 6 22 DELO PR
Armadna sestava pa odločno podpira idejne opredelitve 23CJ.
Tudi v naši armadni strukturi, je poudaril Vukota Popovič, je zaslediti nesprejemljive opre-
delitve in ravnanje, čeprav armada sama po sebi, po svoji biti ne more biti in ni delovno
mesto za takšne pojave, še posebej ne za tuje nazore.
6573	- 6576 NI PODPISA VZNEMIRJENOST ZARADI 1988 6 22 DELO PR
Tudi v naši armadni strukturi, je poudaril Vukota Popovič, je zaslediti nesprejemljive opre-
delitve in ravnanje, čeprav armada sama po sebi, po svoji biti ne more biti in ni delovno
mesto za takšne pojave, še posebej ne za tuje nazore.
6574	- 6578 NI PODPISA VZNEMIRJENOST ZARADI 1988 6 22 DELO PR
nesprejemljive opredeltive in ravnanje, čeprav armada sama po sebi, po svoji biti ne more
biti in ni delovno mesto za takšne pojave, še posebej ne za tuje nazore.
Komunisti v armadi, je nadaljeval, se še posebej zavzemamo za moralno prenovo in smo
zato dolžni vsestransko prispevati k temu procesu. Nikar se ne bojmo
6799 - 6804 ODBOR ZA ZASCIFO USTANOVILI SMO 1988 6 7 DNEVNK PR
nost in jih za takšne niti ni dopustno razglašati ter prav tako nimajo nikakršne zveze z
domnevno vojaško tajnostjo, saj odgovor na zastavljena vprašanja sploh ne posega v vsebi-
no domnevne tajnosti. Odvetnik se za vsebino le tajnosti sploh ni zanimal, skupaj s svojci je
spraševal le po najosnovnejšem, kar se dogaja v postopku zoper Janšo, ki je vendar civilna
oseba, pristojnost vojaškega sodišča za sojenje civilnim osebam paje
183
6802	- 6805 ODBOR ZA ZASCITO USTANOVIU SMO 1988 6 7 DNEVNIK PR
vsebino te tajnosti sploh ni zanimal, skupaj s svojci je spraševal le po najosnovnejšem, kar
se dogaja v postopku zoper Janšo, ki je vendar civilna oseba, pristojnost vojaškega sodišča
za sojenje civilnim osebam paje že vnaprej določena kot izjema.
6803	- 6805 ODBOR ZA ZASCITO USTANOVIU SMO 1988 6 7 DNEVNЖ PR
najosnovnejšem, kar se dogaja v postopku zoper Janšo, ki je vendar civilna oseba, pristoj-
nost vojaškega sodišča za sojenje civilnim osebam pa je že vnaprej določena kot izjema.
6891 - 6896 NI PODPISA IZ IZJAVE UREDNIŠTVA 1988 6 6 DNEVNK PR
Franci Zavrl in Rastko Močnik izjavljata, da sta bila papiija najdena na vsakomur dostop-
nem mestu in nista bila označena kot vojaška ali kakršnakoli druga stopnja zaupnosti. IM
preiskavi je bil navzoč tudi Mladinin odvetnik Drago Demšar. Organi za notranje zadeve
niso dovolili Davidu Tasiču podpisati pooblastila odvetniku, češ da je civilni odvetnik že
izločen iz postopka.
Uredništvo Mladine zahteva tudi, kot je to storilo v primeru Janeza Janše,
6905 - 6907 NI PODPISA ZA ZAKONITOST 1988 6 7 DNEVNIK PR
Ciril Zlobec in predsednik Sveta za kulturo Miloš Mikeln, sta po naročilu Zbora slovenskih
kulturnih delavcev stopila v stik s civilnimi in vojaškimi organi, pristojnimi v zadevi Janeza
Janše. V bistvu nista zvedela nič, česar javnost ne
6905 - 6909 NI PODPISA ZA ZAKONITOST 1988 6 7 DNEVNIK PR
Ciril Zlobec in predsednik Sveta za kulturo Miloš Mikeln, sta po naročilu Zbora slovenskih
kultumih delavcev stopila v stik s civilnimi in vojaškimi organi, pristojnimi v zadevi Janeza
Janše. V bistvu nista zvedela nič, česar javnost ne bi že v^ela, razen morebiti zagotovila
vojaškega tožilca v Ljubljani 2ivka Maziča in vojaškega preiskovalnega sodnika kqjetana I.
razreda Milana Ranica,
6965 - 6968 NI PODPISA ZA ZAKONITOST 1988 6 7 DNEVNIK PR
»aretacije naših sodelavcev iz uredništva Mladine pomenijo konec poskusa uveljavljanja
civilne družbe in začetek njene militarizacije... Preiskave in aretacije, ki jih za potrebe
vojaškega tožilstva opravlja UNZ, zaradi svoje izjemnosti v nobenem primeru ne moremo
razumeti samo kot posledico suma kazni-
7041 - 7045 NI PODPISA JAVNOST BOMO OBV 1988 6 7 DELO PR
obče veljavnih civilizacijskih dosežkov v kazenskem postopku, kar je na primer pravica do
izbire civilnega odvetnika, možnost stika s svojci, zagovor s prostosti in takojšen začetek
postopka pred sodiščem. Novinarji opozarjajo s tem v zvezi tudi na odprto vpjrašanje pristoj-
nosti vojaškega sodstva v mimem času in na široka pooblastila na podlagi veljavne zakono-
daje, kar ni v navadi v sodo-
7063 - 7065 NI PODPISA JAVNOST BOMO OBV 1988 6 7 DELO PR
Zlobec in рл-edsednik Sveta za kulturo Miloš Mikeln, sta po naročilu zbora slovenskih kultumih
delavcev stopila v stik s civilnimi in vojaškimi organi, pristojnimi v zadevi Janeza Janše. V
bistvu nista zvedela nič, česar javnost ne
7063 - 7067 NI PODPISA JAVNOST BOMO OBV 1988 6 7 DELO PR
Zlobec in predsednik Sveta za kulturo Miloš Mikeln, sta po naročilu zbora slovenskih kul-
tumih delavcev stopila v stik s civilnimi in vojaškimi organi, pristojnimi v zadevi Janeza
Janše. V bistvu nista zvedela nič, česar javnost ne bi že vedela, razen morebiti zagotovila
vojaškega tožilca v Ljubljani polkovnika 2ivka Maziča in vojaškega pjreiskovalnega sodni-
ka kap)etana I. razreda Mi-
7228 - 7232 NI PODPISA NEDOLOČNI DOKLER 1988 6 24 DELO PR
ogrožajo političnih in varnostnih razmer v državi. O tem priča manjše število tujih gostov
184
pri nas in dejavnost protipropagande.
Menim, je dejal Leopold Zupan iz Kranja, da gre v omenjenem primera za usmerjen proces.
Napadi na JLA so obsojanja vredni, vendar gre tudi za postopke, ob katerih je treba teijati
konkretno odgovornost. Potek preiskave in na-
7514 - 7520 MOJCA DRČAR MURKO BRSKANJE PO MOTIVU 1988 6 16 TELEKS
KM
Kje je torej odgovornost?
»Odgovornost je za zdaj prevzela samo policija, vojska ne. Kot daje ni. Zadeve je dobila
pripravljene in pravi, da bo delala po zakonu.«
Tu pa gre za vprašanje kvalifikacije kaznivega dejanja.
»Zdaj vemo, daje listino nekdo posedoval. Ce pa govorijo o izdaji, pomeni, da bi moral to
skrivnost ponuditi neki tuji sili, da bi se okoristila tako, da bi ogrozila dražbo, državo ali pa
mehanizem, iz katerega listina izhaja, inje
7608 - 7613 MOJCA DRCAR MURKO IZJEMNA POOBLASTILA 1988 6 16 TELEKS
KM
tožUi?
»Na vrhovno vojaško sodišče, vendar to ni nujno zadnja instanca. Ker gre za zvezni predpis
je možna še zahteva za izredni preizkus pravnomočne sodbe, če bodo obsojeni na več kot
eno leto zqora.«
In to je v civilnih rokah?
»To je zvezno sodišče.«
7611 - 7616 MOJCA DRCAR MURKO IZJEMNA POOBLASTILA 1988 6 16 TELEKS
KM
bodo obsojeni na več kot eno leto z^ora.«
In to je v civilnih rokah?
»To je zvezno sodišče.«
Kakšna je ureditev v primerjavi z dragimi?
»Prevladujoče p» svetu je, da vojaška sodišča sodijo samo pripadnikom oboroženih sil.
Varovanje skrivnosti ni glavni razlog, kajti tudi civilno
7614	- 7617 MOJCA DRCAR MURKO IZJEMNA POOBLASTILA 1988 6 16 TELEKS
KM
Kakšna je ureditev v primerjavi z dragimi?
»Prevladujoče po svetu je, da vojaška sodišča sodijo samo pripadnikom oboroženih sil.
Varovanje skrivnosti ni glavni razlog, kajti tudi civilno sodišče mora izključiti javnost v
takem primera. Razlog bi bil morda le v
7615	- 7619 MOJCA DRČAR MURKO IZJEMNA POOBLASTILA 1988 6 16 TELEKS
KM
»Prevladujoče po svetu je, da vojaška sodišča sodijo samo pripadnikom oboroženih sil.
Varovanje skrivnosti ni glavni razlog, kajti tudi civilno sodišče mora izključiti javnost v
takem primera. Razlog bi bil morda le v ekonomičnosti postopka, če bi enim obtoženim
sodilo vojaško, dragim pa redno sodišče. Težave so že, vendar ne nep>remostljive, ker ima-
mo tako ločitev posto-
7623 - 7628 MOJCA DRCAR MURKO IZJEMNA POOBLASTILA 1988 6 16 TELEKS
KM
tudi za vojaška?
»Kvalifikacije vojaških sodnikov in tožilcev so enako stroge. Celo več, za določene polo-
185 I
žaje se ne zahtevata le diploma in pravosodna praksa, ampak celo magisterij in doktorat.
Kolikor lahko spremljam judikaturo vojaškega sodstva in jo primerjam z judikaturo civilnih
sodišč, bi težko rekel, da so kakšne bistvene razlike, čeprav so določena različna mnenja o
različnih problemih.«
7625 - 7628 MOJCA DRCAR MURKO IZJEMNA POOBLASTILA 1988 6 16 TELEKS
KM
določene položaje se ne zahtevata le diploma in pravosodna praksa, ampak celo magisterij
in doktorat. Kolikor lahko spremljam judikaturo vojaškega sodstva in jo primerjam z judika-
turo civilnih sodišč, bi težko rekel, da so kakšne bistvene razlike, čeprav so določena razJič-
na mnenja o različnih problemih.«
7649 - 7654 JANKO LORENCI SENCE 1988 6 16 TELEKS KM
vih pravic v Jugoslaviji združljivo z ekonomsko močjo tej deželi nepredvidljive prihodnosti
in velikega tveganja za tuj kapital. Zvezni politični vrh je ob viharju v Sloveniji (drugače kot
marca) v glavnem previdno tiho. Slovenska politika seje po dolgem, vznemirljivem molku
zdramila in v glavnem posvojila duha zahtev odbora. Vojska pa ostaja nepopustljiva, zahte-
ve se odbijajo od nje kot od tanka, in navznoter je menda do dogajanja v Sloveniji strahovito
nasrše-
7652 - 7657 JANKO LORENCI SENCE 1988 6 16 TELEKS KM
politika se je po dolgem, vznemirljivem molku zdramila in v glavnem posvojila duha zahtev
odbora. Vojska pa ostaja nepopustljiva, zahteve se odbijajo od nje kot od tanka, in navznoter
je menda do dogajanja v Sloveniji strahovito nasršena.
Vzrokov za to, da seje slovenska civilna družba odzvala na aretacije tako mogočno in naglo,
je več. Tu je pomračna psihoza - policijsko-vojaški poseg je
7655 - 7658 JANKO LORENCI SENCE 1988 6 16 TELEKS KM
na.
Vzrokov za to, da se je slovenska civilna družba odzvala na aretacije tako mogočno in naglo,
je več. Tu je pomračna psihoza - policijsko-vojaški poseg je pekoče oživil nepojasnjeno in
nepreboleno travmo Marčnih Id, polprepričanje, da
7655 - 7660 JANKO LORENCI SENCE 1988 6 16 TELEKS KM
na.
Vzrokov za to, da se je slovenska civilna družba odzvala na aretacije tako mogočno in naglo,
je več. Tu je pomračna psihoza - policijsko-vojaški poseg je p)ekoče oživil nepojasnjeno in
nepreboleno travmo Marčnih Id, polprepričanje, da se je takrat dogajalo nekaj, kar je bilo
morda blizu vojaškemu udaru. Tu je občutek čisto osebne, individualne in kolektivne ogro-
ženosti tegobno pridobljene
7799 - 7804 JANKO LORENCI SENCE 1988 6 16 TELEKS KM
ekonomski položaj. To so resne stvari. Pri tem pa bi bilo treba tako malo, da bi vojska
položaj bistveno razbremenila in ustregla večini zahtev tukajšnje javnosti, zahtev, ki niso
nič več kot zahteve po spoštovanju nekaterih splošno sprejetih civilizacijskih standardov.
Napjraviti bi morala le nekaj drobnih gest dobre volje - denimo ustreči zahtevam po civilnem
odvetniku, obrambi s prostosti itd. Njenemu ugledu to ne bi škodilo, nasprotno, in vojaškim
skri-
7802 - 7805 JANKO LORENCI SENCE 1988 6 16 TELEKS KM
sprejetih civilizacijskih standardov. Napraviti bi morala le nekaj drobnih gest dobre volje -
denimo ustreči zahtevam po civilnem odvetniku, obrambi s prostosti itd. Njenemu ugledu to
ne bi škodilo, nasprotno, in vojaškim skrivnostim tudi ne. Teh gest doslej ni bilo.
8247 - 8252 MILAN MEDEN NE 1988 6 18 DNEVNIK KM
ostal njen partizanski pogum?
186 I
Se na nekaj je treba biti pozoren: prepiranje z JLA bi bilo samomorilsko dejanje. Začeti se
moramo pogovarjati. O vseh njenih in zato naših rečeh. Navsezadnje se JLA tudi v tem
primeru ravna po črki zakona, ki ga je sprejela civilna skupščina, ki očitno še nima toliko
poguma, da bi revidirala tisto, s čimer ni več mogoče
8249 - 8252 MILAN MEDEN NE 1988 6 18 DNEVNIK KM
samomorilsko dejanje. Začeti se moramo pogovarjati. O vseh njenih in zato naših rečeh.
Navsezadnje se JLA tudi v tem primeru ravna po črki zakona, ki ga je sprejela civibia
skupščina, ki očitno še nima toliko poguma, da bi revidirala tisto, s čimer ni več mogoče
8287 - 8292 NI PODPISA OBTOŽNICA SE NI VLOZ 1988 6 18 DELO KM
same obrambe. Zagovornik, ki je vojaška oseba, ni neodvisen, temveč odvisen od JLA. Ta
odvisnost je v pretežni meri eksistencialne narave (osebni dohodek, napredovanja, stanova-
nje, vezanost na delovno mesto v JLA, ki zaradi specialnega znanja otežuje morebitni pre-
hod v civilno službo itd.), lahko pa gre tudi za drage okoliščine (prepričanje o pravilnosti
ravnanja JLA,
8289	- 8292 NI PODPISA OBTOŽNICA SE NI VLOZ 1988 6 18 DELO KM
eksistencialne narave (osebni dohodek, napredovanja, stanovanje, vezanost na delovno mesto
v JLA, ki zaradi specialnega znanja otežuje morebitni prehod v civilno službo itd.), lahko pa
gre tudi za drage okoliščine (prepričanje o pravilnosti ravnanja JLA,
8290	- 8293 NI PODPISA OBTOŽNICA SE NI VLOZ 1988 6 18 DELO KM
vezanost na delovno mesto v JLA, ki zaradi specialnega znanja otežuje morebitni prehod v
civilno službo itd.), lahko pa gre tudi za drage okoliščine (prepričanje o pravilnosti ravnanja
JLA, pretirana identifikacija s cilji JLA itd.), ki onemogočajo
8290 - 8294 NI PODPISA OBTOŽNICA SE NI VLOZ 1988 6 18 DELO KM
vezanost na delovno mesto v JLA, ki zaradi specialnega znanja otežuje morebitni prehod v
civilno službo itd.), lahko pa gre tudi za drage okoliščine (prepričanje o pravilnosti ravnanja
JLA, pretirana identifikacija s cilji JLA itd.), ki onemogočajo aktivno obrambo s strani
vojaškega zagovornika. Tako sklepanje
8293	- 8298 NI PODPISA OBTOŽNICA SE NI VLOZ 1988 6 18 DELO KM
pretirana identifikacija s cilji JLA itd.), ki onemogočajo aktivno obrambo s strani vojaškega
zagovornika. Tako sklepanje sicer ni pravilo, vendar obdolženec večinoma z vojaškim za-
govornikom ne more navezati kontakta na podlagi medsebojnega zaupanja, ki je značilno
pri civilni obrambi.
Vprašljiva je tudi določba 32. čl. zakona o vojaških sodiščih, ki
8294	- 8298 NI PODPISA OBTOŽNICA SE NI VLOZ 1988 6 18 DELO KM
aktivno obrambo s strani vojaškega zagovornika. Tako sklepanje sicer ni pravilo, vendar
obdolženec večinoma z vojaškim zagovornikom ne more navezati kontakta na podlagi
medsebojnega zaupanja, ki je značilno pri civilni obrambi.
Vprašljiva je tudi določba 32. čl. zakona o vojaških sodiščih, ki
8296 - 8299 NI PODPISA OBTOŽNICA SE NI VLOZ 1988 6 18 DELO KM
zagovornikom ne more navezati kontakta na podlagi medsebojnega zaupanja, ki je značilno ^
pri civilni obrambi.	i
Vprašljiva je tudi določba 32. čl. zakona o vojaških sodiščih, ki določa, da se sodniki porot- |
niki izbirajo izmed oficirjev,	'
8296 - 8301 NI PODPISA OBTOŽNICA SE NI VLOZ 1988 6 18 DELO KM
zagovornikom ne more navezati kontakta na podlagi medsebojnega zaupanja, ki je značihio
pri civilni obrambi.
Vprašljiva je tudi določba 32. čl. zakona o vojaških sodiščih, ki določa, da se sodniki porot-
187 I
niki izbirajo izmed oficirjev, vojaških uslužbencev in civilnih oseb, ki so v službi v oboro-
ženih silah. Tako sestavljeno »sodišče« ne more svoje sodne	t
8297 - 8301 NI PODPISA OBTOŽNICA SE NI VLOZ 1988 6 18 DELO KM
zaupanja, ki je značilno pri civilni obrambi.
Vprašljiva je tudi določba 32. čl. zakona o vojaških sodiščih, ki določa, da se sodniki porot-
niid izbirajo izmed oficirjev, vojaških uslužbencev in civilnih oseb, ki so v službi v oboro-
ženih silah. Tako sestavljeno »sodišče« ne more svoje sodne
8299 - 8301 NI PODPISA OBTOŽNICA SE NI VLOZ 1988 6 18 DELO KM
določa, da se sodniki porotniki izbirajo izmed oficirjev, vojaških uslužbencev in civilnih
oseb, ki so v službi v oboroženih silah. Tako sestavljeno »sodišče« ne more svoje sodne
8299 - 8304 NI PODPISA OBTOŽNICA SE NI VLOZ 1988 6 18 DELO KM
določa, da se sodniki porotniki izbirajo izmed oficirjev, vojaških uslužbencev in civilnih
oseb, ki so v službi v oboroženih silah. Tako sestavljeno »sodišče« ne more svoje sodne
funkcije opjravljati neodvisno (219. čl. Ustave SFRJ), ker je tudi porota odvisna od JLA, ker
je v službi JLA. Sodba takega sodišča se ne more razglasiti v imenu ljudstva, temveč le v
imenu JLA.
8299 - 8304 NI PODPISA OBTOŽNICA SE NI VLOZ 1988 6 18 DELO KM
določa, da se sodniki porotniki izbirajo izmed oficirjev, vojaških uslužbencev in civilnih
oseb, ki so v službi v oboroženih sildi. Tako sestavljeno »sodišče« ne more svoje sodne
fimkcije op)ravljati neodvisno (219. čl. Ustave SFRJ), ker je tudi porota odvisna od JLA, ker
je v službi JLA. Sodba takega sodišča se ne more razglasiti v imenu ljudstva, temveč le v
imenu JLA.
8310	- 8315 NI PODPISA OBTOŽNICA SE NI VLOZ 1988 6 18 DELO KM
presoji vprašanja, ali je neki dokument šteli za vojaško tajnost. Dokument lahko odkriva
nezakonito delovanje JLA ali pa vsebuje podatke, ki sploh ne p)redstavljajo vojaške tajnosti.
Lahko gre torej za primere zlorabe brez možnosti ustrezne kontrole s strani pristojnih civil-
nih organov.
Namen vsakega kazenskega postopka je ugotovitev materialne
8311	- 8315 NI PODPISA OBTOŽNICA SE NI VLOZ 1988 6 18 DELO KM
Dokument lahko odkriva nezakonito delovanje JLA ali pa vsebuje podatke, ki sploh ne
predstavljajo vojaške tajnosti. Lahko gre torej za primere zlorabe brez možnosti ustrezne
kontrole s strani pristojnih civilnih organov.
Namen vsakega kazenskega postopka je ugotovitev materialne
8491 - 8496 MARKO HREN CK ZKJ V LOVU NI DATUMA NOVA REVUA KM
nih deželah, v Jugoslaviji pa na svoj način - priložnost, da se novih vsebin uči. T.i. civilna
družba je pri nas v zadnjih tednih pripravila oblasti-partiji intenzivni tečaj novih vsebin, in
to s samoiniciativnimi in spontanimi javnimi razpravami o novi ustavi (referendum), novem
vojaškem letalu, zunanji politiki izvažanja orožja (Mamula), svobodi tiska, zgodovinskem
spominu (Ma-
8608	- 8611 IVO KUUAJ PRIMER JANSA BORSTNE 1988 6 10 DELAVSKA ENOT-
NOST KM
protitankovske rakete) ali zato, ker so posedovali dokument, ki izpjričuje morebitne aspira-
cije armade, da živi in deluje kot nenadzorovan in samosvoj segment nad družbo? Vojaki
skupaj z civilnimi policisti zatrjujejo, da so dali javnosti o tem dogodku
8609	- 8611 IVO KUUAJ PRIMER JANSA BORSTNE 1988 6 10 DELAVSKA ENOT-
NOST KM
izpričuje morebitne aspiracije armade, da živi in deluje kot nenadzorovan in samosvoj seg-
188
ment nad družbo? Vojaki skupaj z civilnimi policisti zatrjujejo, da so dali javnosti o tem
dogodku
8614	- 8617 IVO KUUAJ PRIMER JANSA BORSTNE 1988 6 10 DELAVSKA ENOT-
NOST KM
šlo v tem Јиттеш za pxjskus odkrivanja ali zlorabljanja specifičnih vojaških skrivnosti, p>o-
tem se lahko takoj strinjamo tako z vojaškimi kot civilnimi organi pregona, da so postopali
povsem v skladu z legitimno zakonodajo. Velja poudariti, daje za civilno
8615	- 8617 IVO KUUAJ PRIMER JANSA BORSTNE 1988 6 10 DELAVSKA ENOT-
NOST KM
nih vojaških skrivnosti, potem se lahko takoj strinjamo tako z vojaškimi kot civilnimi organi
pregona, da so postopali povsem v skladu z legitimno zakonodajo. Velja poudariti, da je za
civilno
8615 -8618 IVO KUUAJ PRIMER JANS A BORSTNE 1988 6 10 DELAVSKA ENOT-
NOST KM
nih vojaških skrivnosti, potem se lahko takoj strinjamo tako z vojaškimi kot civilnimi organi
pregona, da so postopali povsem v skladu z legitimno zakonodajo. Velja poudariti, daje za
civilno družbo samo v tem primeru ta zakonodaja tudi zares legitimna.
8615	- 8621 IVO KUUAJ PRIMER JANSA BORSTNE 1988 6 10 DELAVSKA ENOT-
NOST KM
nih vojaških skrivnosti, potem se lahko takoj strinjamo tako z vojaškimi kot civilnimi organi
pregona, da so postopali povsem v skladu z legitimno zakonodajo. Velja poudariti, da je za
civilno družbo samo v tem primeru ta zakonodaja tudi zares legitimna. Slika se nam zrcalno
obrača, če so osumljeni posedovali dokument o omenjenih morebitnih aspiracijah armade,
ki so si v globokem nasprotju s temeljnimi in z ustavo opredeljenimi načeli družbe.
8616	- 8621 IVO KUUAJ PRIMER JANS A BORSTNE 1988 6 10 DELAVSKA ENOT-
NOST KM
vojaškimi kot civilnimi organi pregona, da so postopali povsem v skladu z legitimno zako-
nodajo. Velja poudariti, daje za civilno družbo samo v tem primeru ta zakonodaja tudi zares
legitimna. SUka se nam zrcalno obrača, če so osumljeni posedovali dokument o omenjenih
morebitnih aspiracijah armade, ki so si v globokem nasprotju s temeljnimi in z ustavo opre-
deljenimi načeli družbe.
9042	- 9045 IVAN LAH ARMADA JE DEL DRUŽBE 1988 4 2 DELO PS
postavljati vsak posameznik zase, četudi v popolnem nasprotju s sistemom vrednot družbe,
v kateri živi. Vojaškost daje družbi nekako tako, kot človeku obleka; iz domačega ali tujega
materiala? - in oboje bi se smelo kadarkoli zamenjati ali zavreči.
9(M3 - 9047 IVAN LAH ARMADA JE DEL DRUŽBE 1988 4 2 DELO PS
sistemom vrednot družbe, v kateri živi. Vojaškost da je družbi nekako tako, kot človeku
obleka; iz domačega ali tujega materiala? - in oboje bi se smelo kadarkoli zamenjati ali
zavreči.
Svetovna družina da bi shajala brez vojske, nemara tudi brez odločil? Armada da postaja ob
vstopu v 21. stoletje nepotrebna.
9043	- 9048 IVAN LAH ARMADA JE DEL DRUŽBE 1988 4 2 DELO PS
sistemom vrednot družbe, v kateri živi. Vojaškost da je družbi nekako tako, kot človeku
obleka; iz domačega ali tujega materiala? - in oboje bi se smelo kadarkoli zamenjati ali
zavreči.
Svetovna družina da bi shajala brez vojske, nemara tudi brez odločil? Armada da postaja ob
vstopu v 21. stoletje nepotrebna. Slabša armada - močnejša družba. Itd. Pacifizem bi ostal
zvest
189 I
9094 - 9098 IVAN LAH ARMADA JE DEL DRU2BE 1988 4 2 DELO PS
drugi strani? Churchill že ni bil od muh, čeprav je bil včasih muhast. Prekaljen državnik in
vojskovodja, ortodoksen in konvencionalen, tudi glede naših modnih tem: pravna država,
civilna družba, ugovor vesti..., ne bi bil v zadregi. Cenil je tudi zavestno ubogljivost, kadar
je le-ta bila potrebna.
9199 - 9203 TONE ŠTEFANEC NI NASLOVA 1988 4 2 DELO PS
Živimo v Evropi, govorimo o demokraciji, samoupravljanju, se spogledujemo z zahtevami
21. stoletja, razmišljamo o civilni družbi, hkrati pa se nekateri tako zelo bojijo odkritega, žal
ne vedno primernega načina pisanja o JLA in splošni ljudski obrambi, kakor da gre za
nekaj, kar mora biti tako rekoč na nek
9251 - 9254 SLAVOJ ZIZEK AFRIKA MOJA DEZELA 1988 3 4 MLADINA KM
vendar se hkrati poudari, da so bila v Mladini v sicer neprimerni formi zastavljena ustrezna
vprašanja (nujnost javne razprave o razvoju naše oborožitve, o naši vojaško-zunanji politiki
itd.). Stava tega manevra je jasna: tako bomo skozi samo
9251 - 9256 SLAVOJ ZIZEK AFRIKA MOJA DEZELA 1988 3 4 MLADINA KM
vendar se hkrati poudari, da so bila v Mladini v sicer neprimemi formi zastavljena ustrezna
vprašanja (nujnost javne razprave o razvoju naše oborožitve, o naši vojaško-zunanji politiki
itd.). Stava tega manevra je jasna: tako bomo skozi samo obsodbo oblike odprli prostor za
javno vsebinsko razpravo o JLA. Vendar je vprašanje, ali bo manever uspel. Vprašanje zato,
ker
9264 - 9266 SLAVOJ ZIZEK AFRIKA MOJA DEZELA 1988 3 4 MLADINA KM
okviru katere bi naenkrat »vse postalo jasno«: za razpravami o civilnem služenju vojske, o
umestnosti naše prodaje orožja Etiopiji, o ekonomski in obrambni smiselnosti izdelave
9264 - 9269 SLAVOJ ZIZEK AFRIKA MOJA DEZELA 1988 3 4 MLADINA KM
okviru katere bi naenkrat »vse postalo jasno«: za razpravami o civilnem služenju vojske, o
umestnosti naše prodaje orožja Etiopiji, o ekonomski in obrambni smiselnosti izdelave
nadzvočnega letala itd. se v resnici slaiva poskus Sovražnika, ogroziti JLA kot steber brat-
stva in enotnosti, kot garant naše samoupravne ureditve.
9365 - 9370 SLAVOJ ZIZEK AFRIKA MOJA DEZELA 1988 3 4 MLADINA KM
Geslo dneva bi zato danes moralo biti: za idejno nevtralno JLA - se pravi za JLA, ki bi bila
pjreprosto kompetentna vojna organizacija, ne »brez ideologije« (to je kajpjada utopija), marveč
utemeljena zgolj v splošni ideologiji obrambe državne skupnosti pred tujo vojaško agresijo,
torej brez tistega ideološkega presežka, ki jo definira kot »Jugoslavijo v malem«,
9365 - 9370 SLAVOJ ZIZEK AFRIKA MOJA DEZELA 1988 3 4 MLADINA KM
Geslo dneva bi zato danes moralo biti: za idejno nevtralno JLA - se pravi za JLA, ki bi bila
preprosto kompetentna vojna organizacija, ne »brez ideologije« (to je kajpada utopija), marveč
utemeljena zgolj v splošni ideologiji obrambe državne skupnosti pred tujo vojaško agresijo,
torej brez tistega ideološkega presežka, ki jo definira kot »Jugoslavijo v malem«,
9368 - 9370 SLAVOJ ZIZEK AFRIKA MOJA DEZELA 1988 3 4 MLADINA KM
marveč utemeljena zgolj v splošni ideologiji obrambe državne sklфnosti pred tujo vojaško
agresijo, torej brez tistega ideološkega presežka, ki jo definira kot »Jugoslavijo v malem«,
9373 - 9378 SLAVOJ ZIZEK AFRIKA MOJA DEZELA 1988 3 4 MLADINA KM
vpitje naših ideoloških »dežumih nevrotikov« (Vlado Miheljak): »koga moti dejstvo, da je
JLA kovnica bratstva in enotnosti, garant stabilnosti naše samoupjravne družbe v težkih kriz-
nih časih, koga, če ne sovražnika bratstva in enotnosti, če ne tiste, ki jih vodijo umazani
računi, da bi sprovocirali nestabilnost naše družbe...« Toda odgovor na to je jasen: tisto, kar
je
190
9376 - 9382 SLAVOJ ZIZEK AFRIKA MOJA DEŽELA 1988 3 4 MLADINA KM
časih, koga, če ne sovražnika bratstva in enotnosti, če ne tiste, ki jih vodijo umazani računi,
da bi sprovocirali nestabilnost naše družbe...« Toda odgovor na to je jasen: tisto, kar je
moteče, nista bratstvo in enotnost, temveč dejstvo, da imamo opraviti s takšnima bratstvom
in enotnostjo, ki kot svojo »kovnico« rabita armado; moteča ni stabilnost, marveč takšna
stabilnost, ki jo mora garantirati armada. Drugače povedano:
9381	- 9387 SLAVOJ ZIZEK AFRIKA MOJA DEŽELA 1988 3 4 MLADINA KM
»kovnico« rabita armado; moteča ni stabihiost, marveč takšna stabilnost, ki jo mora garan-
tirati armada. Drugače povedano: storiti ni treba nič drugega, kot da omenjene fraze armad-
nih ideologov vzamemo dobesedno. Oni sami so tisti, kijih prežema implicitno neizrečeno,
a zato nič manj dejavno nezaupanje v zmožnost »civilne« (tokrat v pomenu zunaj-vojaške)
družbe, da bi dosegla integracijo, oni sami so tisti, ki se - »pa če se tega
9382	- 9387 SLAVOJ ZIZEK AFRIKA MOJA DEŽELA 1988 3 4 MLADINA KM
stabilnost, ki jo mora garantirati armada. Drugače povedano: storiti ni treba nič drugega, kot
da omenjene fraze armadnih ideologov vzamemo dobesedno. Oni sami so tisti, kijih preže-
ma implicimo neizrečeno, a zato nič manj dejavno nezaupanje v zmožnost »civilne« (tokrat
v pomenu zunaj-vojaške) družbe, da bi dosegla integracijo, oni sami so tisti, ki se - »pa če se
tega
9385 - 9387 SLAVOJ ZIZEK AFRIKA MOJA DEŽELA 1988 3 4 MLADINA KM
implicitno neizrečeno, a zato nič manj dejavno nezaupanje v zmožnost »civilne« (tokrat v
pomenu zimaj-vojaške) družbe, da bi dosegla integracijo, oni sami so tisti, ki se - »pa če se
tega
9385 - 9390 SLAVOJ ZIZEK AFRIKA MOJA DEŽELA 1988 3 4 MLADINA KM
implicitno neizrečeno, a zato nič manj dejavno nezaupanje v zmožnost »civilne« (tokrat v
pomenu zunaj-vojaške) družbe, da bi dosegla integracijo, oni sami so tisti, ki se - »pa če se
tega zavedajo ali ne«, kot bi se reklo po stalinsko - zavzemajo za družbo, v kateri je »nor-
malno«, daje armada tista, ki uteleša in garantira njeno enotnost.
9409 - 9411 SLAVOJ ZIZEK AFRIKA MOJA DEŽELA 1988 3 4 MLADINA KM
dezintegrativni, ogrožajoči za družbeno kohezijo. Temeljev stabilnosti SFRJ ne ogroža predlog
za civilno služenje vojaškega roka, marveč tisti pogled, ki tak predlog takoj inteфretira kot
9409 - 9413 SLAVOJ ZIZEK AFRIKA MOJA DEŽELA 1988 3 4 MLADINA KM
dezintegrativni, ogrožajoči za družbeno kohezijo. Temeljev stabilnosti SFRJ ne ogroža predlog
za civilno služenje vojaškega roka, marveč tisti pogled, ki tak predlog takoj inteфretira kot
n^rjen zoper osnove SLO, torej zoper JLA, torej zoper Jugoslavijo.
9426	- 9429 SLAVOJ ZIZEK AFRIKA MOJA DEŽELA 1988 3 4 MLADINA KM
enotnosti povsod vidi liberalizme, nacionalizme itd., sam tisti, ki vnaša napetost in ustvarja
vzdušje državljanske vojne. Drugače povedano, prav v tem nedosegljivem tujku. Sovražni-
ku, ki nikoli ne nastopi kot tak, ki govori le skozi svoje »izvrševalce«, v tej
9427	- 9433 SLAVOJ ZIZEK AFRIKA MOJA DEŽELA 1988 3 4 MLADINA KM
ki vnaša napetost in ustvarja vzdušje državljanske vojne. Drugače povedano, prav v tem
nedosegljivem tujku. Sovražniku, ki nikoli ne nastopi kot tak, ki govori le skozi svoje
»izvrševalce«, v tej točki bi morali ideologi bratstva-enotnosti prepoznati samega sebe, res-
nico svojega lastnega postopka.
Pravi problem torej ni JLA, pravi problem je takšna ustrojenost političnega območja, ki ne
dopušča demokratičnega pluralizma in
9750 - 9755 M S ORGANI UNZ SO ZDAJ 1988 6 6 DELO PR
da sta bila papirja najdena na vsakomur dostopnem mestu in da na njiju ni bilo označeno, da ,
191 I
gre za vojaško ali kakšno drugo skrivnost Pri preiskavi je bil navzoč Mladinin odvetnik
Drago Demšar, vendar niso dovolili, da bi mu Tasič podpisal pooblastilo, češ da je civilni
branilec že izločen iz postopka. Na odvetnikovo zahtevo, naj mu Tasič pokaže pripomi
nalog, je
9919	- 9923 S M J JANSA V PRIPORU 1988 6 2 DELO PR
244/1 KZ SFRJ.
♦V zakonu o vojaških sodiščih je v 13. členu zapisano, za katera kazniva dejanja, ki jih
določa kazenski zakon SFRJ, lalüco vojaška sodišča sodijo tudi civilnim osebam. Med dru-
gim je to predpisano tudi za kazniva dejanja zoper oborožene sile. Mednje sodi tudi
9920	- 9923 S M J JANS A V PRIPORU 1988 6 2 DELO PR
*V zakonu o vojaških sodiščih je v 13. členu zapisano, za katera kazniva dejanja, ki jih
določa kazenski zakon SFRJ, lahko vojaška sodišča sodijo tudi civilnim osebam. Med dru-
. gim je to predpisano tudi za kazniva dejanja zoper oborožene sile. Mednje sodi tudi
9921	- 9925 S M J JANSA V PRIPORU 1988 6 2 DELO PR
kazniva dejanja, ki jih določa kazenski zakon SFRJ, lahko vojaška sodišča sodijo tudi civil-
nim osebam. Med drugim je to predpisano tudi za kazniva dejanja zoper oborožene sile.
Mednje sodi tudi 224. člen kazenskega zakona SFRJ, ki govori o izdaji vojaške skrivnosti in
česar je osumljen Janez Janša. Sumijo ga storitve
9921 - 9927 S M J JANSA V PRIPORU 1988 6 2 DELO PR
kazniva dejanja, ki jih določa kazenski zakon SFRJ, lahko vojaška sodišča sodijo tudi civil-
nim osebam. Med drugim je to predpisano tudi za kazniva dejanja zoper oborožene sile.
Mednje sodi tudi 224. člen kazenskega zakona SFRJ, ki govori o izdaji vojaške skrivnosti in
česar je osumljen Janez Janša. Sumijo ga storitve 1. točke kaznivega dejanja izdaje vojaške
skrivnosti, njena vsebina pa je naslednja: »Kdor komu drugemu neupravičeno sporoči
10067 -10072 BOGOMIR SEHC ZDAJ SE BOU ZGOCA P 1988 6 11 DELO PR
vojaške dokumentacije ne predstavlja kaznivega dejanja izdaje vojaške skrivnosti. Kaznivo
dejanje je storjeno le v primeru, če nekdo takšno dolŒmentacijo zbira z namenom, da jo
izroči nepoklicani osebi.*
Sporna je lahko tudi pristojnost vojaških sodišč za civilne osebe v času miru. Predvsem paje
ta kazenski postopek še bolj žgoče
10070 -10072 BOGOMIR SEHC ZDAJ SE BOU ZGOCA P 1988 6 11 DELO PR
nepoklicani osebi.*
Spomaje lahko tudi pristojnost vojaških sodišč za civilne osebe v času miru. Predvsem paje
ta kazenski postop)ek še bolj žgoče
10098 - 10103 BOGOMIR SEFIC ZDAJ SE BOU ZGOCA P 1988 6 11 DELO PR
pove, ali so resnične trditve novinarke Politike Ekspres, da je v Sloveniji prišlo do posamez-
nih napadov na p)ripadnike JLA.
Navzoči so dali veliko pjredlogov za razne oblike javnih protestnih akcij zaradi nespoštovanja
zahtev javnosti po popolnem informiranju in civilnem nadzoru nad postopki s priprtimi
(nekajminutna splošna stavka, protestni shodi in povorke,
10244 -10246 NI PODPISA VOJAK DOMOVINE 1988 6 27 DNEVNЖ KM
vidite možnosti za nadaljnja delovna in sicei^nja zbliževanja civilnega in vojaškega življe-
nja? Vprašanje je oprto na dejstvo, da gre tako v prvem kakor v drugem pjrimeru za pretežno
mlado
10282 - 10288 NI PODPISA VOJAK DOMOVINE 1988 6 27 DNEVNIK KM
pjroti temu, da so močni in prav zato boli, če ta vprašanja spolitiziramo. Tudi nasploh armada
192
deluje po zakonih, ki jih imamo, ki so družbeno verificirani in spraSujem se, kaj bi bilo, če bi
se teh zakonov ne držali? Pri tem pa^ treba razumeti, da opravljamo delo, ki je večplastno.
Poglejte zadevo z letalom. Kaj, če tuji partnerji niso bili za to, da zadevo obešamo na veliki
zvon?«
10286 - 10291 NI PODPISA VOJAK DOMOVINE 1988 6 27 DNEVNIK KM
opravljamo delo, ki je večplastno. Poglejte zadevo z letalom. Kaj, če tuji partnerji niso bili
za to, da zadevo obešamo na veliki zvon?«
*Upamo, da posamezna izzivanja, ki vodijo v komplikacije, enostavno ne morejo trajneje
škodovati sredstvom med JLA in družbo. Menimo pa, da teh pojavov ni potrebno zgolj
ideološko
10396	- 10401 DARKA ZVONAR POGOVOR Z JANEZOM J 1988 3 31 7 D KM
mogla biti več kompromis, kot je bila vsaj delno ustava v letu 1974. Gonja proti kritičnemu
pisanju o JLA je po eni plati logična reakcija same armade - ker je bila dolga desetletja
izvzeta iz vsake dnižbene kritike - po drugi pa je to manever konzervativnih in demagoških
sil v političnih strukturah Jugoslavije. Tudi v Sloveniji. Izjave Zbrana Poliča oziroma
10397	- 10401 DARKA ZVONAR POGOVOR Z JANEZOM J 1988 3 31 7 D KM
1974. Gonja proti kritičnemu pisanju o JLA je po eni plati logična reakcija same armade -
ker je bila dolga desetletja izvzeta iz vsake družbene kritike - po drugi p>a je to manever
konzervativnih in demagoških sil v političnih strukturah Jugoslavije. Tudi v Sloveniji. Izja-
ve Zorana Poliča oziroma
10633	- 10636 NI PODPISA KAMPANJA V SLOVENUI1988 6 16 DELO PR
kaznivega dejanja. Države, ki nimajo vojaških sodišč - v Evropi jih je le šest - pa imajo
nekatere posebne vojaško-kazenske zakone, večina tudi posebna vojaška sodišča pri civil-
nih sodiščih. Vojaška sodišča imajo med drugimi ZDA, Kanada, Indija
10634	-10636 NI PODPISA KAMPANJA V SLOVENin 1988 6 16 DELO PR
jih je le šest - pa imajo nekatere posebne vojaško-kazenske zakone, večina tudi posebna
vojaška sodišča pri civilnih sodiščih. Vojaška sodišča imajo med drugimi ZDA, Kanada,
Indija
10634 - 10637 NI PODPISA KAMPANJA V SLOVENin 1988 6 16 DELO PR
jih je le šest - pa imajo nekatere posebne vojaško-kazenske zakone, večina tudi posebna
vojaška sodišča pri civilnih sodiščih. Vojaška sodišča imajo med drugimi ZDA, Kanada,
Indija in številne druge države. Zato je povsem neutemeljena teza skupin
10634 - 10640 NI PODPISA KAMPANJA V SLOVENUI 1988 6 16 DELO PR
jih je le šest - pa imajo nekatere posebne vojaško-kazenske zakone, večina tudi posebna
vojaška sodišča pri civilnih sodiščih. Vojaška sodišča imajo med drugimi ZDA, Kanada,
Indija in številne druge države. Zato je povsem neutemeljena teza skupin za pritisk, ki so se
izpostavile v zvezi s tem »primerom«, namreč, da so vojaška sodišča in vojaško-kazenski
z^oni anahronizem za civilizirano državo. Ravno nasprotno, dejanski
10975 - 10978 NI PODPISA OBRAMBA PO MERI LJUD 1988 5 7 DELO KM
Največji kos teh skupnih sredstev pobere teritorialna obramba (JLA se financira neposredno
iz zveznega proračuna), ostanek pa gre za civilno zaščito, zveze, obramteie priprave družbe-
nopolitičnih skupnosti in prebivalstva, narodne zaščite in
11128 - 11134 NI PODPISA DOBRA VOUA BREZ RAZ 1988 5 14 DELO KM
organizacije in krajevne skupnosti navzgor - če je potrebno ali ne. Gotovo je, da gre tu za
zgledovanje po vojski oziroma za takšno uniformnost, ki želi doseči »udobni konformizem«
in se boji »radikalnega nekonformizma«. Vse je vnaprej določeno in se lahko dogaja samo v
dopustnih institucijah, ki bi bile presenečene, če bi se kdo drug na primer (v smislu »civilne
193
družbe«) pojavil v kakšnih varnostnih vprašanjih.
11240 -11246 MIRKO LORENCI POSTOPEK V PRIMERU J 1988 6 8 DELO PR
svojih ugotovitvah redno poroča javnosti; Janezu Janši i;i Davidu Tasiču naj se omogoči
pomoč civilnega odvetnika; sorodnikom naj se nemudoma omogoči obisk priprtih Janeza
Janše, Davida Tasiča in Ivana Borštnerja; delovno predsedstvo naj zahteva sprejem pri pred-
sednikih skupščine SRS, predsedstva SRS, RK SZDL Slovenije, CK ZKS in komandanUi
ljubljanskega armadnega območja; odbor poziva republiški odlx)r Rdečega križa, da poskr-
bi za ustrezno
11317 - 11322 MIRKO LORENCI POSTOPEK V PRIMERU J 1988 6 8 DELO PR
*V prvi izjavi RSNZ je bil Janez Janša osumljen kaznivega dejanja po 224. členu, prvi
odstavek KZJ, v sporočilu vojaškega tožilca pa po 224. členu, drugi odstavek KZJ...
»Mi smo naredili kazensko ovadbo zaradi suma, tožilec - ne samo vojaški, tudi civilni - pa
ima pravico kaznivo dejanje okvalificirati tako, kot ustreza dejstvom. Zato je treba ločiti
11320 - 11322 MIRKO LORENCI POSTOPEK V PRIMERU J 1988 6 8 DELO PR
»Mi smo naredili kazensko ovadbo zaradi suma, tožilec - ne samo vojaški, tudi civilni - pa
ima pravico kaznivo dejanje okvalificirati tako, kot ustreza dejstvom. Zato je treba ločiti
11320 - 11326 MIRKO LORENCI POSTOPEK V PRIMERU J 1988 6 8 DELO PR
»Mi smo naredili kazensko ovadbo zaradi suma, tožilec - ne samo vojaški, tudi civilni - pa
ima pravico kaznivo dejanje okvalificirati tako, kot ustreza dejstvom. Zato je treba ločiti
poprejšnji postopek od preiskave, ki jo vodi tožilstvo. Izjave v poprejšnjem postopku na
sodišču niso dokazno gradivo.«
*Kako so organi za notranje zadeve sodelovali z vojaškimi pravosodnimi organi?
11336 - 11341 MIRKO LORENCI POSTOPEK V PRIMERU J 1988 6 8 DELO PR
v postopku z Janšo in Borštnerjem. To potrjuje tudi današnja izjava vojaškega preiskovalne-
ga sodnika. Vojaški tožilec bi imel vso pravico, da vse postopke, koje p>odan upravičen sum
o kaznivem dejanju, opravi sam. Organi za notranje zadeve menimo, daje prav, da takrat, ko
gre za civilne zadeve, to opravimo mi. Mislim, da bi takšno stališče moralo veljati tudi v
bodoče,
11336 - 11341 MIRKO LORENCI POSTOPEK V PRIMERU J 1988 6 8 DELO PR
v postopku z Janšo in Borštneijem. To potrjuje tudi današnja izjava vojaškega preiskovalne-
ga sodriika. Vojaški tožilec bi imel vso pavico, da vse postopke, koje podan upravičen sum
o kaznivem dejanju, opravi sam. Organi za notranje zadeve menimo, daje prav, da takrat, ko
gre za civilne zadeve, to opravimo mi. Mislim, da bi takšno stališče moralo veljati tudi v
bodoče,
11344 -11346 MIRKO LORENCI POSTOPEK V PRIMERU J 1988 6 8 DELO PR
odvetniku Dragu Demšarju naj povem, da je s tem mislil, daje stvar vojaškega tožilca, ali bo
dovolil civilnega zagovornika ali ne.«
11550 - 11552 MIRKO LORENCI POSTOPEK V PRIMERU J 1988 6 8 DELO PR
pisanju Mladine in Nove revije je mogoče zlahka spoznati specialno vojno, militantno in
fašistoidno ideološko platformo ter protijugoslovanske separatistične težnje in namere«.
11560 - 11564 MIRKO LORENCI POSTOPEK V PRIMERU J 1988 6 8 DELO PR
In medtem ko so časopisje in različni organi v večini drugih republik vse vtaknili v koš
napadov na JLA in Jugoslavijo v celoti, se je oglasil Zoran Polič, član sveta federacije, ki je
za Politiko Ekspjres med drugim izjavil: »Ideja civilne družbe je prodrla tudi v slovenski
centralni komite. Javno je slišati, da
11761 - 11767 ANDREJ KOVAC NI NASLOVA 1988 4 9 DELO PS
pa, da tega niso storili tudi mnogi, ki bodisi posamezno ali kolektivno napadajo pisce proti
194
JLA. Zdaj retroaktivno, iz prispevkov »branilcev« ugotavljam, kako naj bi delovali »napa-
dalci«. Mislim, da je napaka te polemike, da bi rad vsak v sorazmerno kratko odmerjenih
člankih obravnaval vse probleme, od civilnega služenja vojske do trgovine z orožjem. Bolje
bi bilo, če bi se z analizami, anketami, predpostavkami in posledicami
11765 - 11767 ANDREJ KOVAC NI NASLOVA 1988 4 9 DELO PS
sorazmerno kratko odmerjenih člankih obravnaval vse probleme, od civilnega služenja vojske
do trgovine z orožjem. Bolje bi bilo, če bi se z analizami, anketami, predpostavkami in
posledicami
11765 - 11771 ANDREJ KOVAC NI NASLOVA 1988 4 9 DELO PS
sorazmerno kratko odmerjenih člankih obravnaval vse pjrobleme, od civilnega služenja vojske
do trgovine z orožjem. Bolje bi bilo, če bi se z anaUzami, anketami, predpostavkami in
posledicami razčistila ena tema in se bi potem prešlo na drugo. Za izhodišče bom izbral
odlomek iz prispjevka tov. Terziča iz Sobotne priloge: »Za poklicne vojake v naši vojski, pa
ne samo zanje, je tragična že misel, da bi se z vidik^a žrtvovanja obrambi delili po
11956 - 11959 BOGOMIR SEFIC POVABLJENI STE NA KA 1988 3 6 NEDEUSKI
DNEVKM
proizvode, kakor tudi pjrojektantske, gradbene in druge storitve, ne samo za vojaške ali pa
širše obrambne in zaščitne namene, ampak tudi za čisto civilne potrebe. Gre tudi za znan-
stveno, razvojno in tehnološko sodelovanje in kooperacijo pri proizvodnji
12057 - 12061 NI PODPISA NAPADI NA JLA SO UPE 1988 3 11 DELO PR
pozornost družbe in njenih organiziranih socialističnih sil od življenjsko pomembnih pro-
blemov, kot so razvoj, inflacija in drugo.
Pogosti napadi na enotni sistem splošne ljudske obrambe, na JLA kot skupno oboroženo silo
vseh narodov in narodnosti, vseh
12139	-12142 NI PODPISA OB PRIMERU JANSA 1988 6 3 DELO KM
publicitete. Da so sedanji javni protesti oblika pritiska na (vojaško) pravosodje, je pač očitno
in tu je sprenevedanje odveč. Vendar velja tudi to, da je v samem pravosodju - civilnem in
vojaškem - v veliki meri iskati vzroke, če javnost pogostokrat
12140	-12143 NI PODPISA OB PRIMERU JANSA 1988 6 3 DELO KM
(vojaško) pravosodje, je pač očitno in tu je sprenevedanje odveč. Vendar velja tudi to, da je
v samem pravosodju - civilnem in vojaškem - v veliki meri iskati vzroke, če javnost pogo-
stokrat dvomi o njegovi dejanski neodvisnosti od interesov vladajoče
12797 - 12801 ALENKA VILFAN SOCIALISTIČNA ZVEZA 1988 6 8 DNEVNЖ PR
predvsem zahtevali relevantne informacije v zvezi s celotnim postopkom (če gre za vojaško
tajnost, na katero področje se nanaša), ali so jo osumljeni izdali komu znotraj Jugoslavije ali
tujcem, pridružili pa so se tudi zahtevam, naj se priprti branijo s prostosti ter da jim omogo-
čijo stik z družino, kar je normalna
12799 - 12805 ALENKA VILFAN SOCIALISTIČNA ZVEZA 1988 6 8 DNEVNIK PR
nanaša), ali so jo osumljeni izdali komu znotraj Jugoslavije ali tujcem, pridružili pa so se
tudi zahtevam, naj se priprti branijo s prostosti ter da jim omogočijo stik z družino, kar je
normalna civilizacijsko-kultuma zahteva. Kot socialistična zveza so se tudi zavzeli za spjre-
membo zakonodaje, pa tudi za to, da strokovno ugotovijo, alije v času miru vojaško sodišče
sploh potrebno. V Avstriji, Franciji in ZRN vojaških sodišč namreč sploh več
12804 - 12808 ALENKA VILFAN SOCIALISTIČNA ZVEZA 1988 6 8 DNEVNIK PR
ugotovijo, ali je v času miru vojaško sodišče sploh potrebno. V Avstriji, Franciji in ZRN
vojaških sodišč namreč sploh več nimajo, v Jugoslaviji pa vojaška sodišča jemljejo v roke
zadeve, ki so drugod v pristojnosti civilnih sodišč. Ob vseh prizadevanjih v zvezi z zaščito
človekovih pravic pa ne bi bilo
195
12805	- 12808 ALENKA VILFAN SOCL^ÍLISTICNA ZVEZA 1988 6 8 DNEVNЖ PR
Avstriji, Franciji in ZRN vojaških sodišč namreč sploh več nimajo, v Jugoslaviji pa vojaška
sodišča jemljejo v roke zadeve, ki so drugod v pristojnosti civilnih sodišč. Ob vseh prizade-
vanjih v zvezi z zaščito človekovih pjravic pa ne bi bilo
12806	- 12811 ALENKA VILFAN SOCIALISTIČNA ZVEZA 1988 6 8 DNEVNIK PR
nimajo, v Jugoslaviji pa vojaška sodišča jemljejo v roke zadeve, ki so drugod v pristojnosti
civilnih sodišč. Ob vseh prizadevanjih v zvezi z zaščito človekovih pravic pa ne bi bilo
dobro, če bi kdo razumel, da v Sloveniji dajemo potuho tistim, ki želijo napadati JLA ali da
gre pri nas na splošno za negativen odnos do JLA.
12806 - 12812 ALENKA VILFAN SOCIAUSTICNA ZVEZA 1988 6 8 DNEVNIK PR
nimajo, v Jugoslaviji pa vojaška sodišča jemljejo v roke zadeve, ki so drugod v pristojnosti
civilnih sodišč. Ob vseh prizadevanjih v zvezi z zaščito človekovih pravic pa ne bi bilo
dobro, če bi kdo razumel, da v Sloveniji dajemo potuho tistim, ki želijo napadati JLA ali da
gre pri nas na splošno za negativen odnos do JLA.
»Ce sem v četrtek rekel, da gre za zakonito ravnanje, pa po
12840 - 12843 ALENKA VILFAN SOCIALISTIČNA ZVEZA 1988 6 8 DNEVNЖ PR
Viktor Zakelj je izrazil priznanje slovenski javnosti, ki je zrelo reagirala in se zavzela za
civilnost in pravnost postopka. Med javnostjo in JLA doslej ni bilo nasprotovanj, z
nepremišljenimi dejanji pa do nasprotij lahko pride, je še dodal.
12849 - 12853 ALENKA VILFAN SOCIALISTIČNA ZVEZA 1988 6 8 DNEVNIK PR
minuli teden bil pjri njem novinar AFP, ki je dejal, da ni izključeno, da bo vojaški tožilec
ukrepal proti avtorjem člankov v Mladini. »Zatrjeval sem mu, daje to nemogoče. Ob tem se
mi zastavlja vrsta vprašanj, kdo in zakaj daje nekaterim tujim novinarjem take informacije,
vključno s tistimi o pripravah na
12851 - 12855 ALENKA VILFAN SOCIALISTIČNA ZVEZA 1988 6 8 DNEVNIK PR
Mladini. »Zatrjeval sem mu, daje to nemogoče. Ob tem se mi zastavlja vrsta vprašanj, kdo
in zakaj daje nekaterim tujim novinarjem take informacije, vključno s tistimi o pripravah na
vojaški udar v Sloveniji,« je dejal Smole.
Mile Šetinc, član odbora za človekove pravice, je pojasnil, da so
12851 - 12857 ALENKA VILFAN SOCLШSTICNA ZVEZA 1988 6 8 DNEVNЖ PR
Mladini. »Zatrjeval sem mu, daje to nemogoče. Ob tem se mi zastavlja vrsta vprašanj, kdo
in zakaj daje nekaterim tujim novinarjem take informacije, vključno s tistimi o pripravah na
vojaški udar v Sloveniji,« je dejal Smole.
Mile Šetinc, član odbora za človekove pravice, je pojasnil, da so vojaške oblasti izrabile vsa
pravna sredstva, da so javnost držale v popolni informacijski zapori, zato je po eni strani
13301 - 13307 MIHA KOVAC ZLOPAMTILO 1988 2 26 MLADINA KM
Sobota, 20. februarja. O napadih na JLA so razpravljali tudi na seji beograjskega mestnega
partijskega komiteja. Milojica Pantelič je poudaril, »da so napadi na JLA posledica skup-
nega delovanja notranjega sovražnika, sovražne politične emigracije v tujini in nekaterih
tujih krogov, ki niso pjrijateljsko razpoloženi do SFRJ. Se več, do takih napadov prihaja tudi
po
13303 - 13307 MIHA KOVAC ZLOPAMTILO 1988 2 26 MLADINA KM
seji beograjskega mestnega partijskega komiteja. Milojica Pantelič je poudaril, »da so napa-
di na JLA posl^ica skupnega delovanja notranjega sovražnika, sovražne politične emigra-
cije v tujini in nekaterih tujih krogov, ki niso prijateljsko razpoloženi do SFRJ. Se več, do
takih napadov p)rihaja tudi po
13780 - 13784 JASNA BABIC OBTOŽBE IN OBRAMBA 1988 3 3 7 D KM
ustavnega položaja armade, o njeni reorganizaciji in deunitarizaciji in ponuja namesto ene
196
jugoslovanske armade množico nacionalno homogenih vojnih organizacij; torej trdi, daje to
pravi način, da se Jugoslavija konstituira kot »civilna družba«.
13781 - 13784 JASNA BABIC OBTOZBE IN OBRAMBA 1988 3 3 7 D KM
deunitarizaciji in ponuja namesto ene jugoslovanske armade množico nacionahio homoge-
nih vojnih organizacij; torej trdi, da je to pravi način, da se Jugoslavija konstituira kot »civil-
na družba«.
13824 - 13829 JASNA BABiC 0ВТ02БЕ IN OBRAMBA 1988 3 3 7 D KM
konkurence osvaja prvo mesto med mladinskimi listi po zastopanosti tem o vojski in voja-
kih, kajti uredniški koncept Mladine je nadaljevanje »ideologije« mladinskega kongresa v
Krškem. Na njem so zavzele pomembno mesto pobude mirovriih skupin, zatem pobude za
civilno služenje vojaškega roka in zahteve za celovito enakopravnost slovenskega jezika v
zveznih
13824 - 13829 JASNA BABiC OBTOZBE IN OBRAMBA 1988 3 3 7 D KM
konkurence osvaja prvo mesto med mladinskimi listi po zastopanosti tem o vojski in voja-
kih, kajti uredniški koncept Mladine je nadaljevanje »ideologije« mladinskega kongresa v
Krškem. Na njem so zavzele pomembno mesto pobude mirovnih skupin, zatem pobude za
civilno služenje vojaškega roka in zahteve za celovito enakopravnost slovenskega jezika v
zveznih
13827 - 13829 JASNA BABiC OBTOZBE IN OBRAMBA 1988 3 3 7 D KM
Krškem. Na njem so zavzele pomembno mesto pobude mirovnih skupin, zatem pobude za
civilno služenje vojaškega roka in zahteve za celovito enakopravnost slovenskega jezika v
zveznih
13827 - 13832 JASNA BABiC OBTOŽBE IN OBRAMBA 1988 3 3 7 D KM
Krškem. Na njem so zavzele pomembno mesto pobude mirovnih skupin, zatem pobude za
civilno služenje vojaškega roka in zahteve za celovito enakopravnost slovenskega jezika v
zveznih institucijah - vključujoč tudi tiradno uporabo »slovenščine« v JLA. Kaže spomniti,
da so vse te pobude že same od sebe, mimo strani Mladine, izzvale odpor določenega tradi-
cionalnega
13844 - 13850 JASNA BABIC 0BT02BE IN OBRAMBA 1988 3 3 7 D KM
sklicuje na člana slovenskega partijskega vrha Slavka Soršaka, zato ker ima svoje mnenje o
jugoslovanskem vojaškem vprašanju. Potem pa se, kot smo že zapisali, ponavljajo zahteve
po »demilitarizaciji« Jugoslavije, toda skozi »militantno organizacijo homogenih nacional-
nih držav«. Sledi torej, daje Mladinino stališče o ločitvi vojaške sile od civilne politike v
novi obliki vojaško-politične identitete, na ravni vsake republike posebej.
13848 - 13850 JASNA BABiC OBTOŽBE IN OBRAMBA 1988 3 3 7 D KM
homogenih nacionalnih držav«. Sledi torej, daje Mladinino stališče o ločitvi vojaške sile od
civilne politike v novi obliki vojaško-politične identitete, na ravni vsake republike posebej.
13848 - 13851 JASNA BABiC OBTOŽBE IN OBRAMBA 1988 3 3 7 D KM
homogenih nacionalnih držav«. Sledi torej, daje Mladinino stališče o ločitvi vojaške sile od
civilne politike v novi obliki vojaško-politične identitete, na ravni vsake republike posebej.
Dejstvo je, da takšna sumirana armada ne bi znižala vojaških
13848 - 13852 JASNA BABiC OBTOŽBE IN OBRAMBA 1988 3 3 7 D KM
homogenih nacionalnih držav«. Sledi torej, daje Mladinino stališče o ločitvi vojaške sile od
civilne politike v novi obliki vojaško-politične identitete, na ravni vsake republike posebej.
Dejstvo je, da takšna sumirana armada ne bi znižala vojaških stroškov; zato se avtorji slo-
venskega mladinskega tednika -
197
14031 - 14034 SLAVKO SORS AK NEKOREKTNA METODA 1988 3 25 KOMUNIST
KM
tudi Pisma bralcev. Tudi vsebina, ki se je lotevajo, je v glavnem znana. To je parada, civilno
služenje, usposabljanje žensk za oboroženi boj, jezik v armadi, kaznovanje oporečnikov,
prodaja orožja, proizvodnja orožja, posebej letala, socialno-psihična
14031 - 14036 SLAVKO SORSAK NEKOREKTNA METODA 1988 3 25 KOMUNIST
KM
tudi Pisma bralcev. Tudi vsebina, ki se je lotevajo, je v glavnem znana. To je parada, civilno
služenje, usposabljanje žensk za oboroženi boj, jezik v armadi, kaznovanje oporečnikov,
prodaja orožja, proizvodnja orožja, posebej letala, socialno-psihična razmeija v armadi. To
so predvsem mladinske teme. Nova revija ima Li. velike teme, nacionalna armada, jezik v
armadi, neidejna in
14197 -14201 JOZE VOGRINC ZLOPAMTILO 1988 3 25 MLADINA KM
pravico do opravljanja oblastniških poslov.
Ob »n^adih na JLA« bi se lahko bilo slovensko politično vodstvo docela v skladu z ustavo
in s programom ZKJ vprašalo, ali prodajanje orožja na veliko revnim deželam v umazanih
vojnah ni rušenje ustavne vloge JLA, neuvrščene politike SFRJ in ugleda
14199 -14201 JOZE VOGRINC ZLOPAMTILO 1988 3 25 MLADINA KM
docela v skladu z ustavo in s programom ZKJ vprašalo, ali prodajanje orožja na veliko
revnim deželam v umazanih vojnah ni rušenje ustavne vloge JLA, neuvrščene politike SFRJ
in ugleda
14199 -14202 J02E VOGRINC ZLOPAMTILO 1988 3 25 MLADINA KM
docela v skladu z ustavo in s programom ZKJ vprašalo, ali prodajanje orožja na veliko
revnim deželam v umazanih vojnah ni rušenje ustavne vloge JLA, neuvrščene politike SFRJ
in ugleda Jugoslavije v svetu - rušenje vrednot, ki niso samo vrednote
14307 -14309 MIHA KOVAC ZLOPAMTILO 1988 4 8 MLADINA KM
državne varnosti po dolgi, mučni in bumi razpravi ostro obsodili neprimerno, žaljivo in
kontrarevolucionamo pisanje o JLA.
14307 - 14311 MIHA KOVAC ZLOPAMTILO 1988 4 8 MLADINA KM
državne varnosti po dolgi, mučni in bumi razpravi ostro obsodili neprimemo, žaljivo in
kontrarevolucionamo pisanje o JLA.
Admiral Stane Brovet, denimo, je poudaril, da napadi na JLA in SLO predstavljajo del
splošnega napada na samoupravni socializem;
14369 - 14374 MIHA KOVAC ZLOPAMTILO 1988 4 8 MLADINA KM
naklonjeni takim težnjam, kot so tiste za odcepitev iz balkanske družine. Baškot trdi, do so
v Sloveniji kritike JLA in federacije že tako hude, da so te posledice hujše kot na Kosovu. Te
trditve brez utemeljitev so neosnovane. Ce mislijo nekateri posamezniki ustvarjati protislo-
vensko razpoloženje, potem z vso odgovomostjo izjavljam, da je to voda na mlin tistim
silam v Sloveniji, ki res
14532	-14536 HRIBAR PUH AR TER2AN PISMO GENERALU ViS 1988 6 28 DELO PS
predsediiku predsedstva CK ZKS;
2. želele smo vam povedati, da imamo ljudje JLA za svojo in zato obžalujemo sporazume, ki
so se zgodili med vojaškimi in civilnimi osebami v Sloveniji; želimo pomiritev med vojsko
in civilnim prebivalstvom, če smemo tako reči. Iskreno želimo, da bi
14533	-14536 HRIBAR PUHAR TERZAN PISMO GENERALU ViS 1988 6 28 DELO PS
2. želele smo vam povedati, da imamo ljudje JLA za svojo in zato obžalujemo sporazume, ki
so se zgodili med vojaškimi in civilnimi osebami v Sloveniji; želimo pomiritev med vojsko
198
in civilnim prebivalstvom, če smemo tako reči. Iskreno želimo, da bi
14534 -14536 HRIBAR PUHAR TER2AN PISMO GENERALU ViS 1988 6 28 DELO PS
obžalujemo sporazume, ki so se zgodili med vojaškimi in civilnimi osebami v Sloveniji;
želimo pomiritev med vojsko in civilnim prebivalstvom, če smemo tako reči. Iskreno želi-
mo, da bi
14534	-14537 HRIBAR PUHAR TERZAN PISMO GENERALU ViS 1988 6 28 DELO PS
obžalujemo sporazume, ki so se zgodili med vojaškimi in civilnimi osebami v Sloveniji;
želimo pomiritev med vojsko in civilnim prebivalstvom, če smemo tako reči. Iskreno želi-
mo, da bi se vojaške osebe pri nas počutile dobro, kakor doma. V tem smislu
14535	-14538 HRIBAR PUHAR TERZAN PISMO GENERALU ViS 1988 6 28 DELO PS
civilnimi osebami v Sloveniji; želimo pomiritev med vojsko in civilnim prebivalstvom, če
smemo tako reči. Iskreno želimo, da bi se vojaške osebe pri nas počutile dobro, kakor doma.
V	tem smislu tudi podpiramo pripravljenost slovenskih oblasti, da bi vojaške
14535 -14539 HRIBAR PUHAR TERZAN PISMO GENERALU ViS 1988 6 28 DELO PS
civilnimi osebami v Sloveniji; žeUmo pomiritev med vojsko in civilnim prebivalstvom, če
smemo tako reči. Iskreno želimo, da bi se vojaške osebe pri nas počutile dobro, kakor doma.
V	tem smislu tudi podpîiramo pripravljenost slovenskih oblasti, da bi vojaške osebe v Slo-
veniji zaradi višjih življenjskih stroškov dobivale
14541 -14544 HRIBAR PUHAR TERŽAN PISMO GENERALU ViS 1988 6 28 DELO PS
3. hkrati smo Vam želele izraziti svojo izjenmo pretresenost in zaskrbljenost zaradi dogod-
kov; zaradi posega vojaških sodnih organov v civihio življenje, v življenje civilnih oseb.
Zaradi tega je dobesechio izbruhnilo nezaupanje, ki seje kopičilo
14541 -14544 HRIBAR PUHAR TERZAN PISMO GENERALU ViS 1988 6 28 DELO PS
3. hkrati smo Vam želele izraziti svojo izjemno pretresenost in zaskrbljenost zaradi dogod-
kov; zaradi posega vojaških sodnih organov v civilno življenje, v življenje civilnih oseb.
Zaradi tega je dobesedno izbruhnilo nezaupanje, ki se je kopičilo
14575	-14578 HRIBAR PUHAR TERZAN PISMO GENERALU ViS 1988 6 28 DELO PS
Odbora in postali njegovi člani.
Želimo kvalitetno armado, ki bi nas branila pred morebitnim okupatorjem, bojimo pa se
armade, ki je ravnodušna ali celo represivna do posameznikov in ljudi sploh. Ob Vašem
ravnanju se
14576	-14578 HRIBAR PUHAR TERZAN PISMO GENERALU ViS 1988 6 28 DELO PS
Želimo kvalitetno armado, ki bi nas branila pred morebitnim okupatorjem, bojimo pa se
armade, ki je ravnodušna ali celo represivna do posameznikov in ljudi sploh. Ob Vašem
ravnanju se
14576 -14581 HRIBAR PUHAR TERZAN PISMO GENERALU ViS 1988 6 28 DELO PS
Želimo kvalitetno armado, ki bi nas branila pred morebitnim okupatorjem, bojimo pa se
armade, ki je ravnodušna aU celo represivna do posameznikov in hudi sploh. Ob Vašem
ravnanju se nam je, žal, porodilo le še več dvomov in vprašanj. Se posebej kot žene in
matere smo zaskrbljene: mar bodo jutri vojaške osebe zapirale tudi naše otroke? Onemogo-
čale civihio kontrolo nad
14576 -14582 HRIBAR PUHAR TERZAN PISMO GENERALU ViS 1988 6 28 DELO PS
Želimo kvalitetno armado, ki bi nas branila pred morebitnim okupatorjem, bojimo pa se
armade, ki je ravnodušna ali celo represivna do posameznikov in hudi sploh. Ob Vašem
ravnanju se nam je, žal, porodilo le še več dvomov in vprašanj. Se posebej kot žene in
matere smo zaskrbljene: mar bodo jutri vojaške osebe zapirale tudi naše otroke? Onemogo-
199
čale civilno kontrolo nad ravnanjem z njimi? Vidite, tudi to zaskrbljenost smo Vam želele
14579	-14582 HRIBAR PUHAR TER2AN PISMO GENERALU ViS 1988 6 28 DELO PS
nam je, žal, porodilo le še več dvomov in vprašanj. Se posebej kot žene in matere smo
zaskrbljene: mar bodo jutri vojaške osebe zapirale tudi naše otroke? Onemogočale civilno
kontrolo nad ravnanjem z njimi? Vidite, tudi to zaskrbljenost smo Vam želele
14580	-14584 HRIBAR PUHAR TERZAN PISMO GENERALU ViS 1988 6 28 DELO PS
kot žene in matere smo zaskrbljene: mar bodo jutri vojaške osebe zapirale tudi naše otroke?
Onemogočale civilno kontrolo nad ravnanjem z njimi? Vidite, tudi to zaskrbljenost smo
Vam želele osebno izraziti! Nismo hotele izvajati pritiska na vojaške (sodne) organe niti biti
vsiljive, želele pa smo se osebno
14580 -14586 HRIBAR PUHAR TERZAN PISMO GENERALU ViS 1988 6 28 DELO PS
kot žene in matere smo zaskrbljene: mar bodo jutri vojaške osebe zapirale tudi naše otroke?
Onemogočale civilno kontrolo nad ravnanjem z njimi? Vidite, tudi to zaskrbljenost smo
Vam želele osebno izraziti! Nismo hotele izvajati pritiska na vojaške (sodne) organe niti biti
vsiljive, želele pa smo se osebno srečati z Vami kot poveljnikom Ljubljanskega armadnega
območja in predvsem z Vami kot človekom: naš prijazni pogovor, še posebej če
14684 - 14686 DEJAN KOVAC UMIRIMO ZOGO 1988 3 29 DNEVNIK KM
vrednosti« v Mladini in Novi reviji našla »lahko prepoznavno specialno vojno, militantno in
fašistično ideološko platformo in protijugoslovanske konfederalistično-separatistične težnje
in
14729 - 14732 DEJAN KOVAC UMIRIMO ZOGO 1988 3 29 DNEVNIK KM
kjerkoli prebral ali slišal kvalificirano oceno, da so zadolževanje, finančni kolaps, inflacija
itd. posledica specialne vojne, ki jo sovražne sile v tujini vodijo proti Jugoslaviji. Zatorej
trdim, da ni mogoče tako poenostavljeno, kot je to storil
14736 - 14738 DEJAN KOVAC UMIRIMO ZOGO 1988 3 29 DNEVNIK KM
izjav posameznikov, s sovražno emigracijo in skupno specialno vojno, militantnostjo in
fašistično ideologijo.
In še eno vprašanje se zastavlja, še zdaleč ne zanemarljivo. Kaj
14736 - 14740 DEJAN KOVAC UMIRIMO ZOGO 1988 3 29 DNEVNIK KM
izjav posameznikov, s sovražno emigracijo in skupno specialno vojno, militantnostjo in
fašistično ideologijo.
In še eno vprašanje se zastavlja, še zdaleč ne zanemarljivo. Kaj je s specialno vojno znotraj
Jugoslavije, kajti v tem kontekstu bi prav tako lahko ocenjevali vsakršna pamfletna
razgrajaš tva.
14788 - 14793 JANEZ STREHOVEC VSE JE MOGOCE POKVAR 1988 6 21 DELO KM
Nasedanje provokacijam (kar je nedvomno bilo v sredo pljuvanje v vojaka, sovrstnika za-
gretih maturantov na ljubljanski Titovi cesti), razpustitev p)ameti, maščevalna ekstaza bi
pravzaprav lahko pokvarili vse. Ta »vse« paje dialog in prizadevanja za pridobitve civilne
družbe, predvsem njenih demokratičnih vsebin.
Le 51фпо, kulturno obnašanje je lahko poroštvo za nadaljnje
15224 - 15229 BORIS JEZ ZADEVA JANSA 1988 6 15 JANA KM
Zavedati se je treba, da se »zadeva« ali »afera Janša« nikakor ne bo končala z razsodbo
vojaškega sodišča, pa naj bo takšna ali drugačna; objektivno je z njo v jugoslovanski politi-
čni prostor vrženo še eno izredno pomembno družbeno vpjrašanje. Gre za položaj vojske v
odnosu politična država - civilna dnižba in v tem kontekstu za vlogo in značaj vojaških pra-
vosodnih inštitucij, pri
200
15227 - 15229 BORIS JEŽ ZADEVA JANSA 1988 6 15 JANA KM
vrženo še eno izredno pomembno družbeno vprašanje. Gre za položaj vojske v odnosu poli-
tična država - civilna družba in v tem kontekstu za vlogo in značaj vojaških pravosodnih
inštitucij, pri
15227 - 15230 BORIS JEZ ZADEVA JANŠA 1988 6 15 JANA KM
vrženo še eno izredno pomembno družbeno vprašanje. Gre za položaj vojske v odnosu poli-
tična država - civilna družba in v tem kontekstu za vlogo in značaj vojaških pravosodnih
inštitucij, pri čemer položaja vojske ne bi smeli prejudicirati na navaden
15227 - 15231 BORIS JEZ ZADEVA JANS A 1988 6 15 JANA KM
vrženo še eno izredno pomembno družbeno vprašanje. Gre za položaj vojske v odnosu poli-
tična država - civilna družba in v tem kontekstu za vlogo in značaj vojaških pravosodnih
inštitucij, pri čemer položaja vojske ne bi smeli prejudicirati na navaden represivni instru-
ment politične države. Zlasti v nekaterih delih
15231	- 15235 BORIS JEZ ZADEVA JANŠA 1988 6 15 JANA KM
represivni instrument politične države. Zlasti v nekaterih delih države, kjer je tako imeno-
vana vojaška tradicija še posebej močna, namreč vojska v mnogih elementih rezultira tudi
kot sestavni del civilne dnižbe. Spričo takšnega stanja se ob teh rečeh seveda ni mogoče
pogovarjati zgolj na abstraktni ravni
15232	- 15235 BORIS JEŽ ZADEVA JANŠA 1988 6 15 JANA KM
države, kjer je tako imenovana vojaška tradicija še posebej močna, namreč vojska v mnogih
elementih rezultira tudi kot sestavni del civilne družbe. Spričo takšnega stanja se ob teh
rečeh seveda ni mogoče pogovarjati zgolj na abstraktni ravni
15347 - 15349 ANDREJ ŠTEMBAL KOMU KORISTI NI DATUMA NI VIRA KM
nedopusten vpliv na preiskovalne sodnike in sodstvo nasploh, vojaško ali civilno. Tako vsaj
smo doumeli to v preteklosti, danes pa je nenadoma vse to postavljeno na glavo!
15643 - 15649 DEJAN VERCIC ZAHTEVE PREDSEDSTVA 1988 6 4 PRIMORSKI
DNEVNIK PR
sum razširila s prvotnega prvega še na drugi odstavek 224. člena kazenskega zakonika SFRJ
(zdaj ga dolžijo izdaje vojaške lajne iz koristoljublja ali z namenom objave ali uporabe
podatkov v tujini), tako da mu grozi zapor od najmanj enega do največ petnajst let. Medtem
je vojaški preiskovalni sodnik iz postopka že izločil civilnega branilca in odvemika, senat
vojaškega sodišča pa tudi že zavmil pritožbo Janeza Janše na takšen sklep.
15646	- 15649 DEJAN VERCIC ZAHTEVE PREDSEDSTVA 1988 6 4 PRIMORSKI
DNEVNIK PR
tujini), tako da mu grozi zapor od najmanj enega do največ pemajst let. Medtem je vojaški
preiskovalni sodnik iz postopka že izločil civilnega branilca in odvetnika, senat vojaškega
sodišča pa tudi že zavmil pritožbo Janeza Janše na takšen sklep.
15647	- 15649 DEJAN VERCIC ZAHTEVE PREDSEDSTVA 1988 6 4 PRIMORSKI
DNEVNIK PR
petnajst let. Medtem je vojaški preiskovalni sodnik iz postopka že izločil civilnega branilca
in odvemika, senat vojaškega sodišča pa tudi že zavmil pritožbo Janeza Janše na takšen
sklep.
15647 - 15651 DEJAN VERCIC ZAHTEVE PREDSEDSTVA 1988 6 4 PRIMORSKI
DNEVNIK PR
petnajst let. Medtem je vojaški preiskovalni sodnik iz postopka že izločil civilnega branilca
in odvetnika, senat vojaškega sodišča pa tudi že zavmil pritožbo Janeza Janše na takšen
sklep. (Včeraj popoldan paje Tanjug še sporočil, da so vojaški vamostni organi istega dne
kot Janšo aretirali nižjega častnika JLA Ivana
201
15863	- 15867 MIROSLAV ZARIĆ NEOBIČAJNO REAGIRANJ 1988 6 10 DELO KM
Ljubljansko vojaško sodiSče bi lahko rešilo »čast in osumljence, da so izdali vojaško tajnost,
takoj izpustilo iz pripora, jim določilo civilne odvetnike in o vsem nemudoma izdalo sporo-
čilo za javnost.
15864	- 15867 MIROSLAV ZARiC NEOBIČAJNO REAGIRANJ 1988 6 10 DELO KM
Ljubljansko vojaško sodišče bi lahko rešilo »čast in osumljence, da so izdali vojaško tajnost,
takoj izpustilo iz pripora, jim določilo civilne odvetnike in o vsem nemudoma izdalo sporo-
čilo za javnost.
15865	- 15870 MIROSLAV ZARiC NEOBIČAJNO REAGIRANJ 1988 6 10 DELO KM
da so izdali vojaško tajnost, takoj izpustilo iz pripora, jim določilo civilne odvetnike in o
vsem nemudoma izdalo sporočilo za javnost.
Veliko vprašanje je, ali bi tudi taka poteza preiskovalnega sodnika ali podoben predlog
vojaškega tožilca zdaj lahko zagotovila zakonitost postopka, ki so ga pristojni organi začeli
15876	- 15879 MIROSLAV ZARiC NEOBIČAJNO REAGIRANJ 1988 6 10 DELO KM
Na številnih forumih in protestnih zborovanjih v Sloveniji so udeleženci zahtevali pojasnilo
vojaških oblasti, za kalano vojaško tajnost gre, civilno preiskavo in civilne odvetnike, na
nekaterih pa so celo omenjali imena in izjave prič, ki da lahko
15877	- 15879 MIROSLAV ZARiC NEOBIČAJNO REAGIRANJ 1988 6 10 DELO KM
udeleženci zahtevali pojasnilo vojaških oblasti, za kakšno vojaško tajnost gre, civilno pre-
iskavo in civilne odvetnike, na nekaterih pa so celo omenjali imena in izjave prič, ki da
lahko
15877 - 15879 MIROSLAV ZARIČ NEOBIČAJNO REAGIRANJ 1988 6 10 DELO KM
udeleženci zahtevali pojasnilo vojaških oblasti, za kakšno vojaško tajnost gre, civilno pre-
iskavo in civilne odvetnike, na nekaterih pa so celo omenjali imena in izjave prič, ki da
lahko
15877 - 15882 MIROSLAV ZARIČ NEOBIČAJNO REAGIRANJ 1988 6 10 DELO KM
udeleženci zahtevali pojasnilo vojaških oblasti, za kakšno vojaško tajnost gre, civilno pre-
iskavo in civilne odvetnike, na nekaterih pa so celo omenjali imena in izjave prič, ki da
lahko dokažejo, da na nobenem papirju, na pisalni mizi aretiranega urednika Mladine Davi-
da Tasiča ni bilo oznake »vojaška tajnost«. Ne bi mogli reči, da je tako krepak glas javnosti
in zavesti, ki
15877 - 15882 MIROSLAV ZARIČ NEOBIČAJNO REAGIRANJ 1988 6 10 DELO KM
udeleženci zahtevali pojasnilo vojaških oblasti, za kakšno vojaško tajnost gre, civilno pre-
iskavo in civilne odvetnike, na nekaterih pa so celo omenjali imena in izjave prič, ki da
lahko dokažejo, da na nobenem papirju, na pisalni mizi aretiranega urednika Mladine Davi-
da Tasiča ni bilo oznake »vojaška tajnost«. Ne bi mogli reči, da je tako krepak glas javnosti
in zavesti, ki
15942 - 15947 MIROSLAV ZARIČ NEOBIČAJNO REAGIRANJ 1988 6 10 DELO KM
preiskave na poziv javnega mnenja in politike, vsaj če sodimo po omenjenih reakcijah v
Sloveniji, na ljubljanskem vojaškem sodišču bolj malo verjeten. Preprosto zato, ker lahko
preiskavo proti Ivanu Borštnerju, Janezu Janši in Davidu Tasiču ustavi izključno sodišče.
Taisto sodišče, civilno ali vojaško, p>a lahko dobro opravi svoje delo le, če se ne ozira na
nikakršne pritiske.
15945 - 15947 MIROSLAV ZARIČ NEOBIČAJNO REAGIRANJ 1988 6 10 DELO KM
Ivanu Borštnerju, Janezu Janši in Davidu Tasiču ustavi izključno sodišče. Taisto sodišče,
civilno ali vojaško, pa lahko dobro opravi svoje delo le, če se ne ozira na nikakršne pritiske.
202
15945 - 15949 MIROSLAV ZARIĆ NEOBIČAJNO REAGIRANJ 1988 6 10 DELO KM
Ivanu Borštnerju, Janezu Janši in Davidu Tasicu ustavi izključno sodišče. Taisto sodišče,
civilno ali vojaško, pa lahko dobro opravi svoje delo le, če se ne ozira na nikakršne pritiske.
Nerazumevanje v vojaškem sodišču v Ljubljani je v tej luči lahko (in verjetno tudi bo) do-
datni razlog, da bo začeto preiskavo
15954 - 15956 MIROSLAV ZARIĆ NEOBIČAJNO REAGIRANJ 1988 6 10 DELO KM
kratko in jedrnato odgovarjali, daje to izključno stvar sodišč in javnih tožilstev. Resda ne
vojaških, marveč civilnih. To paje menda vseeno. Mar ne? piše Miroslav Zarič v Večernjih
novostih.
16013 - 16015 TONI PERIČ SUM IZDAJE 1988 6 2 DNEVNIK PR
224. členu KZ SFRJ. Sojenje za to kaznivo dejanje, tudi kadar gre za civilne osebe, je pred-
videno pred vojaškim sodiščem in od tod pristojnost vojaškega tožilca v tem primeru«.
16013 - 16016 TONI PERIČ SUM IZDAJE 1988 6 2 DNEVNIK PR
224. členu KZ SFRJ. Sojenje za to kaznivo dejanje, tudi kadar gre za civilne osebe, je pred-
videno pred vojaškim sodiščem in od tod pristojnost vojaškega tožilca v tem primeru«.
- Kaj sledi obvestilu, ki so vam ga poslali delavci UNZ?
16139 - 16141 DEJAN VERČIČ ALI MU BODO ODREKLI 1988 6 5 PRIMORSKI
DNEVNIK PR
»Kljub formalnopravni legitimnosti sedanjega postopka sociologi ocenjujemo, da vojaški
kazenski pregon civilne osebe ni v skladu z moderno demokratično pravno ureditvijo, niti s
pravno kulturo
16151 - 16157 DEJAN VERČIČ ALI MU BODO ODREKLI 1988 6 5 PRIMORSKI
DNEVNIK PR
3.6.1988
ALI MU BODO ODREKLI PRAVICO DO CIVILNEGA BRANILCA? (pr)
ARETACUA JANEZA JANSE POVZROČILA ZMEDO V VOLILNIH POSTOPKIH
ZSMS Ljubljana - Janeza Janšo, znanega publicista in uradnega kandidata za predsednika
ZSMS, so predvčerajšnjim prepeljali pred vojaškega preiskovalnega sodnika, ki je odredil
pripor zaradi domnevnega posredovanja tajnega vojaškega dokumenta. Tako se
16158	- 16162 DEJAN VERČIČ ALI MU BODO ODREKLI 1988 6 5 PRIMORSKI
DNEVNIK PR
Janez Janša se zdaj nahaja v vojaških zaporih v Ljubljani. Kot je povedal Janšev branilec,
odvemik Drago Demšar, skušajo vojaške oblasti po 65. členu zakona o vojaških sodiščih
zaprtemu odreči pravico do civilnega branilca in odvemika in mu določiti vojaškega. Ne
odvetnik in ne svojci pa še vedno niso uspeli priti
16159	- 16162 DEJAN VERČIČ ALI MU BODO ODREKLI 1988 6 5 PRIMORSKI
DNEVNIK PR
povedal Janšev branilec, odvetnik Drago Demšar, skušajo vojaške oblasti po 65. členu za-
kona o vojaških sodiščih zaprtemu odreči pravico do civilnega branilca in odvetnika in mu
določiti vojaškega. Ne odvetnik in ne svojci pa še vedno niso uspeli priti
16160	- 16163 DEJAN VERČIČ ALI MU BODO ODREKLI 1988 6 5 PRIMORSKI
DNEVNIK PR
oblasti po 65. členu zakona o vojaških sodiščih zaprtemu odreči pravico do civilnega bra-
nilca in odvetnika in mu določiti vojaškega. Ne odvetnik in ne svojci pa še vedno niso uspeli
priti do zaprtega, tako da v odsotnosti tudi kakršnihkoli uradnih vesti
16295 - 16297 AL PLOVESKI POLITIKA EKSPRES 1988 6 6 VEČER PR
Zeljko Cigler je opozoril na - po njegovi sodbi - skrb zbujajoče nejasnosti tega primera
203
odvedbe civilne osebe v vojaški zapor in menil, da to upravičeno zbuja dvome o ravni var-
nosti občanov.
16295 - 16300 AL PLOVESKI POLITIKA EKSPRES 1988 6 6 VECER PR
Zeljko Cigler je opozoril na - po njegovi sodbi - skrb zbujajoče nejasnosti tega primera
odvedbe civilne osebe v vojaški zapor in menil, da to upravičeno zbuja dvome o ravni var-
nosti občanov. Janez Janša, je opozoril Cigler, je znan javni in politični delavec, znan in
priznan teoretik vojaških doktrin, ugleden intelektualec.
16379 - 16384 NI PODPISA GOLA POSEST NI DATUMA NI VIRA KM
mednarodnimi akti. V konkretnem primeru se nam zastavlja vprašanje uresničevanja ustav-
ne pravice do obrambe pred vojaškim sodiščem, saj mora biti ta profesionalna, kompetentna
in neodvisna. Spomaje lahko tudi pristojnost vojaških sodišč za civilne osebe v miru.
Slovenski pravniki smo privrženi idealom demokratičnega
16381 - 16384 NI PODPISA GOLA POSEST NI DATUMA NI VIRA KM
sodiščem, saj mora biti ta profesionalna, kompetentna in neodvisna. Spoma je lahko tudi
pristojnost vojaških sodišč za civilne osebe v miru.
Slovenski pravniki smo privrženi idealom demokratičnega
16471 - 16473 DIMITRIJ RUPEL SPOR MED CIVILNO 1988 6 9 DELO KM
9.6.1988
SPOR MED CIVILNO IN VOJASKO DRUZBO (km)
DIMITRIJ RUPEL, kultumi delavec, za TV Sarajevo:
16471 - 16475 DIMITRIJ RUPEL SPOR MED CIVILNO 1988 6 9 DELO KM
9.6.1988
SPOR MED CIVILNO IN VOJASKO DRUZBO (km)
DIMITRIJ RUPEL, kultumi delavec, za TV Sarajevo:
»V našem primeru gre za evidenten spor med civilno in vojaško družbo. Janšo na primer vsi
poznamo kot eminentnega zagovomUca
16473 -16475 DIMITRIJ RUPEL SPOR MED CIVILNO 1988 6 9 DELO KM
DIMITRIJ RUPEL, kultumi delavec, za TV Sarajevo:
»V našem primeru gre za evidenten spor med civilno in vojaško družbo. Janšo na primer vsi
poznamo kot eminentnega zagovomika
16473 - 16477 DIMITRIJ RUPEL SPOR MED CIVILNO 1988 6 9 DELO KM
DIMITRIJ RUPEL, kuluimi delavec, za TV Sarajevo:
»V našem primeru gre za evidenten spor med civilno in vojaško družbo. Janšo na primer vsi
poznamo kot eminentnega zagovortüka civilne in kot kritika vojaške družbe. Najnovejše
dogodke na ljubljanskem vojaškem sodišču razumem kot kazen in opomin, če ne
16475 -16477 DIMITRIJ RUPEL SPOR MED CIVILNO 1988 6 9 DELO KM
družbo. Janšo na primer vsi poznamo kot eminentnega zagovomika civilne in kot kritika
vojaške družbe. Najnovejše dogodke na ljubljanskem vojaškem sodišču razumem kot kazen
in opomin, če ne
16475 - 16478 DIMITRIJ RUPEL SPOR MED CIVILNO 1988 6 9 DELO KM
družbo. Janšo na primer vsi poznamo kot eminentnega zagovomika civilne in kot kritika
vojaške družbe. Najnovejše dogodke na ljubljanskem vojaškem sodišču razumem kot kazen
in opomin, če ne celo kot grožnjo civilni in demokratični kulturi, ki jo na
204
16475	- 16479 DIMITRIJ RUPEL SPOR MED CIVILNO 1988 6 9 DELO KM
družbo. Janšo na primer vsi poznamo kot eminentnega zagovornika civilne in kot kritika
vojaške družbe. Najnovejše dogodke na ljubljanskem vojaškem sodišču razumem kot kazen
in opomin, če ne celo kot grožnjo civilni in demokratični kulturi, ki jo na Slovenskem izra-
zito predstavlja Janez Janša. Dodama komplikacija
16476	- 16479 DIMITRIJ RUPEL SPOR MED CIVILNO 1988 6 9 DELO KM
civilne in kot kritika vojaške družbe. Najnovejše dogodke na ljubljanskem vojaškem sodišču
razumem kot kazen in opomin, če ne celo kot grožnjo civilni in demokratični kulturi, ki jo na
Slovenskem izrazito predstavlja Janez Janša. Dodatna komplikacija
16477	- 16481 DIMITRIJ RUPEL SPOR MED CIVILNO 1988 6 9 DELO KM
ljubljanskem vojaškem sodišču razumem kot kazen in opomin, če ne celo kot grožnjo civilni
in demokratični kulturi, ki jo na Slovenskem izrazito predstavlja Janez Janša. Dodatna
komplikacija primera Janša je seveda v tem, da v Sloveniji vojaška družba govori nesloven-
ski, tuj - ali pa vsaj vse bolj tuj - jezik. S tem
16479 - 16482 DIMITRIJ RUPEL SPOR MED CIVILNO 1988 6 9 DELO KM
Slovenskem izrazito predstavlja Janez Janša. Dodatna komplikacija primera Janša je seveda
v tem, da v Sloveniji vojaška družba govori neslovenski, tuj - ali pa vsaj vse bolj tuj - jezüc.
S tem so aretacije dobile značaj protislovenske intervencije«.
16479 - 16482 DIMITRIJ RUPEL SPOR MED CIVILNO 1988 6 9 DELO KM
Slovenskem izrazito predstavlja Janez Janša. Dodatna komplikacija primera Janša je seveda
v tem, da v Sloveniji vojaška družba govori neslovenski, tuj - ali pa vsaj vse bolj tuj - jezik.
S tem so aretacije dobile značaj protislovenske intervencije«.
16560 - 16566 DEJAN VERCIC ALI MU BODO ODREKLI 1988 6 5 PRIMORSKI
DNEVNIK PR
3.6.1988
ALI MU BODO ODREKLI PRAVICO DO CIVILNEGA BRANILCA? (pr)
ARETACUA JANEZA JANŠE POVZROČILA ZMEDO V VOLILNIH POSTOPKIH
ZSMS Ljubljana - Janeza Janšo, znanega publicista in uradnega kandidata za predsednika
ZSMS, so predvčerajšnjim prepeljali pred vojaškega preiskovalnega sodnika, ki je odredil
pripor zaradi domnevnega posredovanja tajnega vojaškega dokumenta. Tako se
16567	- 16571 DEJAN VERCIC ALI MU BODO ODREKLI 1988 6 5 PRIMORSKI
DNEVNIK PR
Janez Janša se zdaj nahaja v vojaških zaporih v Ljubljani. Kot je povedal Janšin branilec,
odvetnik Drago Demšar, skušajo vojaške oblasti po 65. členu zakona o vojaških sodiščih
zaprtemu odreči pravico do civilnega branilca in odvemika in mu določiti vojaškega. Ne
odvetnik in ne svojci pa še vedno niso uspeli priti
16568	- 16571 DEJAN VERCIC ALI MU BODO ODREKLI 1988 6 5 PRIMORSKI
DNEVNIK PR
povedal Janšin branilec, odvetnik Drago Demšar, skušajo vojaške oblasti po 65. členu za-
kona o vojaških sodiščih zaprtemu odreči pravico do civilnega branilca in odvetnika in mu
določiti vojaškega. Ne odvetnik in ne svojci pa še vedno niso uspeli priti
16569	- 16572 DEJAN VERCIC ALI MU BODO ODREKLI 1988 6 5 PRIMORSKI
DNEVNIK PR
oblasti po 65. členu zakona o vojaških sodiščih zaprtemu odreči pravico do civilnega bra-
nilca in odvetnika in mu določiti vojaškega. Ne odvetnik in ne svojci pa še vedno niso uspeli
priti do zaprtega, tako da v odsotnosti tudi kakršnihkoli uradnih vesti
16702 - 16707 NI PODPISA INCIDENT PRED VOJAŠN 1987 LO 12 RADAR PR
BEOGRAD, 11. oktobra (Tanjug) - Po sporočilu zveznega sekretariata za LO je v petek
205
19.10. stražar v Zemunski vojašnici z dvema streloma ranil v nogo.........civilista Nikolo
LAiketiča. Luketič seje, izzivajoč stražarja in preteč mu z nožem, gibal ob sami ograji vojaškega
objekta oziroma v smeri, kjer civilnim osebam ni dovoljen prehod. Opozorila stražarja (najprej
ustnega,
16705 - 16707 NI PODPISA INCIDENT PRED VOJASN 1987 LO 12 RADAR PR
Luketič se je, izzivajoč stražarja in preteč mu z nožem, gibal ob sami ograji vojaškega ob-
jekta oziroma v smeri, kjer civUnim osebam ni dovoljen prehod. Opozorila stražarja (najprej
ustnega,
17030 - 17035 NI PODPISA PRAVI IN NEPRAVI 1988 6 6 DELO KM
SLO in družbene samozaščite, katerega aktivni del želimo biti, ter prispevek JLA pri tem.
Enako smo privrženi dinamiki razvoja in potrebi nenehnega prilagajanja spoznanj, pred-
vsem pa procesu uvajanja dejanskega pluralizma interesov v okviru socialistične civilne
družbe. To pa zahteva nenehno poglabljanje demokracije, odpravo verbalnih ali celo
mišljenjskih deliktov, odpravljanje
17033 - 17039 NI PODPISA PRAVI IN NEPRAVI 1988 6 6 DELO KM
uvajanja dejanskega pluralizma interesov v okviru socialistične civilne družbe. To pa zah-
teva nenehno poglabljanje demokracije, odpravo verbalnih ali celo mišljenjskih deliktov,
odpravljanje tabu tem - dialog argumentov in javno nadzorstvo nad vsemi področji življenja
in dela. Kot odgovorni javni delavci se nikakor ne moremo sprijazniti s tem, da lahko nekaj
člankov o JLA ogrozi ves sistem, sproži takšen val reakcij in tolikšnjo gonjo,
17397	- 17400 MOJMIR OCVIRK ZAPRTOST VIROV 1988 3 25 KOMUNIST KM
pravi, da so poteze, ki jih mlada generacija oziroma mladinska organizacija v Sloveniji vle-
če okoli JLA, seveda jugofašistična paranoja, ki se kaže pod šifro služenja civilnega roka.
Da ne govorimo o tem, da je slovenska ml^lina oziroma slovensko
17398	-17404 MOJMIR OCVIRK ZAPRTOST VIROV 1988 3 25 KOMUNIST KM
organizacija v Sloveniji vleče okoli JLA, seveda jugofašistična paranoja, ki se kaže pod
šifro služenja civilnega roka. Da ne govorimo o tem, da je slovenska mladina oziroma slo-
vensko mladinsko časopisje seveda kontrarevolucionamo, je militantsko anarhoidno, je
protikomunistično, je seveda skoz in skoz sovražnik JLA. Moram reči, da se slovenska mladina
ne prepoznava v teh besedah, prav tako ne slovenski mladinski tisk. Kljub temu
17428 - 17432 TANJUG СПЛ PODTIKANJ 1988 3 14 DELO PR
vzbuja misel, da so se tudi sami z^letli v mrežo »specialne vojne,« ki jo skupaj vodijo
notranji in zunanji sovražniki, njihov skrajni cilj paje razbitje Jugoslavije. Mladina je napi-
sala, tuji časniki pa podrobno ponatisnili, tudi naslednje:
»Jugoslavija vztraja pri dogmah, kar se najbolj vidi iz ustavnih
18087 - 18089 DARJA VERBiC KAJ JE NI RESNICA 1988 6 15 DELO PR
kar je mogoče prebrati v sredstvih javnega obveščanja o nestфnosti med pripadniki civil-
nega prebivalstva in JLA. V zvezi s tem predlogom bodo stopili v stik s slovensko skupščino
18173	- 18176 NI PODPISA ARETACIJE NE POMENIJ 1988 6 15 DELO PR
sprejel izvršni odbor predsedstva.
Jože Smole je med drugim tudi rekel, da je vojaški dokument lahko dal civilni osebi le
nekdo drug, ki je v službi v JLA, in zato se je treba najprej vprašati, kako znotraj JLA
delujejo vsi varovalni
18174	- 18176 NI PODPISA ARETACIJE NE POMENU 1988 6 15 DELO PR
Jože Smole je med drugim tudi rekel, da je vojaški dokument lahko dal civilni osebi le
nekdo drug, ki je v službi v JLA, in zato se je treba najprej vprašati, kako znotraj JLA
delujejo vsi varovalni
206
18174 - 18177 NI PODPISA ARETACIJE NE POMENU 1988 6 15 DELO PR
Jože Smole je med drugim tudi rekel, da je vojaški dokument lahko dal civilni osebi le
nekdo drug, ki je v službi v JLA, in zato se je treba najprej vprašati, kako znotraj JLA
delujejo vsi varovalni sistemi, da je tak dokument prišel do civihie osebe. Jože Smole
18174	- 18178 NI PODPISA ARETACIJE NE POMENU 1988 6 15 DELO PR
Jože Smole je med drugim tudi rekel, da je vojaški dokument lahko dal civilni osebi le
nekdo drug, ki je v službi v JLA, in zato se je treba najprej vprašati, kako znotraj JLA
delujejo vsi varovalni sistemi, da je tak dokimient prišel do civilne osebe. Jože Smole se je
zavzel za sprotno odzivanje na vsako protiarmadno
18175	- 18178 NI PODPISA ARETACIJE NE POMENU 1988 6 15 DELO PR
dal civilni osebi le nekdo drug, ki je v službi v JLA, in zato se je treba najprej vprašati, kako
znotraj JLA delujejo vsi varovalni sistemi, daje tak dokument prišel do civilne osebe. Jože
Smole seje zavzel za sprotno odzivanje na vsako protiarmadno
18176	-18181 NI PODPISA ARETACIJE NE POMENU 1988 6 15 DELO PR
treba najprej vprašati, kako znotraj JLA delujejo vsi varovakii sistemi, daje tak dokument
prišel do civilne osebe. Jože Smole se je zavzel za sprotno odzivanje na vsako protiarmadno
razpoloženje; treba gaje preprečiti, ker gre za našo skupno armado, hrbtenico zasnove SLO
in DS. Zavmil je tudi vsa namigovanja, da so zadnji dogodki obračun s Slovenijo, ki daje
18304 - 18307 VIPOTNIK PERIC SUM RAZŠIRJEN 1988 6 3 DNEVNIK PR
Z razširitvijo suma še na drugi odstavek pa se utegne zgoditi, da Janša ne bo imel več civil-
nega zagovomika, temveč ga bo moral izbrati med vojaškimi zagovomiki ali drugimi
vojaškimi osebami. Tak je namreč 65. člen Zakona o vojaških sodiščih, ki med drugim
18304 - 18307 VIPOTNIK PERiC SUM RAZŠIRJEN 1988 6 3 DNEVNIK PR
Z razširitvijo suma še na drugi odstavek pa se utegne zgoditi, da Janša ne bo imel več civil-
nega zagovornika, temveč ga bo moral izbrati med vojaškimi zagovomiki ali drugimi
vojaškimi osebami. Tak je namreč 65. člen Zakona o vojaških sodiščih, ki med drugim
18419 - 18424 NI PODPISA ZAHTEVE PO URADNEM 1988 6 3 DNEVNIK PR
Čeprav namen najinih srečanj ni bil poenotenje pogledov in ocene dogajanja, ampak iz-
ključno informacija, želim poudariti, da menim, daje postopek vojnega tožilca proti zastav-
niku Borštnerju nedvomno v okviru ustave in veljavnih zakonov. Kar pa se tiče postopka
proti Janši in Tasiču, bi jaz sicer želel, da bi se odvijal pred civilnim sodiščem in s sodelo-
vanjem civilnega branilca, vendar smatram, da tudi sedanji pristop ni v nasprotju z veljavni-
mi zakoni.
18419 - 18424 NI PODPISA ZAHTEVE PO URADNEM 1988 6 3 DNEVNЖ PR
Čeprav namen najinih srečanj ni bil poenotenje pogledov in ocene dogajanja, ampak iz-
ključno informacija, želim poudariti, da menim, daje postop)ek vojnega tožilca proti zastav-
niku Borštnerju nedvomno v okviru ustave in veljavnih zakonov. Kar pa se tiče postopka
proti Janši in Tasiču, bi jaz sicer želel, da bi se odvijal pred civilnim sodiščem in s sodelo-
vanjem civilnega branilca, vendar smatram, da tudi sed^iji pristop ni v nasprotju z veljavni-
mi zakoni.
18553 - 18556 NI PODPISA PREIZKUSNI KAMEN 1988 6 22 DNEVNIK KM
Ne računajo na to, da je deželo, v kateri te lahko vsak trenutek vojska spravi v zapor brez
možnosti nadzora civilnih organov, zelo lahko zapustiti. Kaj ta dežela sploh še ponuja svo-
jim državljanom, še posebej mladim strokovnjakom, ki
18559 - 18561 NI PODPISA PREIZKUSNI KAMEN 1988 6 22 DNEVNIK KM
nasilnim državnim in vojaškim aparatom. Taki posegi v civilno družbo spodbujajo mlade,
še
207
18606 - 18610 NI PODPISA PREIZKUSNI KAMEN 1988 6 22 DNEVNIK PR
pomoč civilnega odvetnika.
Prav tako zahtevamo, da se spremeni zakonodaja in zagotovi ustrezen nadzor nad državnimi
in vojaškimi preiskovalnimi in varnostnimi organi, tako da bomo štirideset let рк) revoluciji
končno že rešeni strahu za naše osnovne človeške
18702 - 18705 CIRIL ZLOBEC 2RTVI DVOMA 1988 6 22 JANA KM
našli spet vojaški dokument, vojaško skrivnost, na podlagi katerega so ga prejšnji dan
(jasnovidnost tudi naši milici ni tuja) aretirali. David Tasič, ki je bil v petek, 3.
18702	- 18705 CIRIL ZLOBEC 2RTVI DVOMA 1988 6 22 JANA KM
našli spet vojaški dokument, vojaško skrivnost, na podlagi katerega so ga prejšnji dan
(jasnovidnost tudi naši milici ni tuja) aretirali. David Tasič, ki je bil v petek, 3.
18703	- 18709 CIRIL ZLOBEC 2RTVI DVOMA 1988 6 22 JANA KM
spet vojaški dokument, vojaško skrivnost, na podlagi katerega so ga prejšnji dan (jasnovidnost
tudi naši milici ni tuja) aretirali. David Tasič, kije bil v petek, 3. junija, na ustanovitvenem
zboru Odbora za zaščito pravic Janeza Janše - zaradi kasnejših aretacij se je preimenoval v
Odbor za zaščito človekovih pravic - tisti večer ni kazal mračnih slutenj. O vojski ni pisal,
prav tako ni nikoli nikomur zaupal, da goji kakšno posebno strast do zbiranja vojaških
dokumentov.
18719 - 18723 CIRIL ZLOBEC 2RTVI DVOMA 1988 6 22 JANA KM
Ivan Borštner, tretji pripomik, je veliko bolj neznan kot prva dva. Bil je uslužbenec v JLA.
Toda osumljen je enakega kaznivega dejanja - izdaje vojaške skrivnosti. Aretiran je bil isto
noč kot Janez Janša, s to razliko, da gaje aretirala vojaška policija, Janšo pa civilna.
Aretacijam so sledili popolnoma nepričakovani dogodki. Javnost je reagirala z
18721 - 18723 CIRIL ZLOBEC 2RTVI DVOMA 1988 6 22 JANA KM
skrivnosti. Aretiran je bil isto noč kot Janez Janša, s to razliko, da ga je aretirala vojaška
policija, Janšo pa civilna.
Aretacijam so sledili popolnoma nepričakovani dogodki. Javnost je reagirala z
18721 - 18725 CIRIL ZLOBEC 2RTVI DVOMA 1988 6 22 JANA KM
skrivnosti. Aretiran je bil isto noč kot Janez Janša, s to razliko, da ga je aretirala vojaška
policija, Janšo pa civilna.
Aretacijam so sledili pxjpolnoma nepričakovani dogodki. Javnost je reagirala z ogorčenjem,
to paje >4)gorčilo« predvsem predstavnike JLA, pa tudi Tomaža Erda,
18891	- 18895 CIRIL ZLOBEC 2RTVI DVOMA 1988 6 22 JANA KM
blago razhaja, misli drugače: nasilje, represija, kontrarevolucija, sp>ecialna vojna, stalini-
zem, cenU-alizem, nacionalizem, separatizem, unitarizem, monopol partije, nadvlada voj-
ske, anarhizem, pritiski na »neodvisno sodstvo«, »neodvisnega sodstva« na civilno družbo
itd., tega je že za cel slovar sumničenj, obtožb in podtikanj je toliko, da nismo že več zmožni
normalne
18892	- 18895 CIRIL ZLOBEC 2RTVI DVOMA 1988 6 22 JANA KM
vojna, stalinizem, centralizem, nacionalizem, separatizem, unitarizem, monopol partije,
nadvlada vojske, anarhizem, pritiski na »neodvisno sodstvo«, »neodvisnega sodstva« na
civilno družbo itd., tega je že za cel slovar sumničenj, obtožb in podtikanj je toliko, da nismo
že več zmožni normalne
18918 - 18922 CIRIL ZLOBEC 2RTVI DVOMA 1988 6 22 JANA KM
Zgodilo seje pač, daje nenavaden pripor treh mladih ljudi združil Slovence, razdelil državo.
Vojaško sodišče (pravzaprav JLA kot politična ustanova) je vrglo na te fante težak sum,
slovenska javnost jih je povzdignila v simbol svojih aspiracij po civilni družbi, pravici do
208
lastne, slovenske poti v socializem znotraj jugoslovanskega labirinta. Normalen izhod iz te
godlje ni
18918 - 18922 CIRIL ZLOBEC ZRTVI DVOMA 1988 6 22 JANA KM
Zgodilo seje pač, daje nenavaden pripor treh mladih ljudi združil Slovence, razdelil državo.
Vojaško sodišče (pravzaprav JLA kot politična ustanova) je vrglo na te fante težak sum,
slovenska javnost jih je povzdignila v simbol svojih aspiracij p» civihii družbi, pravici do
lastne, slovenske poti v socializem znotraj jugoslovanskega labirinta. Normalen izhod iz te
godlje ni
19017 -19020 NI PODPISA STALIŠČA PREDSEDSTVA 1988 6 25 DNEVNK PR
brezhibno in neoporečno delovanje organov pregona ter tožilstev in sodišč. Kritična neza-
upljivost javnosti je torej usmeijena tako k civilni, kot vojaški sferi pjregona in sodstva. Tako
kot nam je potrebna modernizacija gospodarstva in modernizacija politike, tako nam je
potrebna tucü
19062 -19064 NI PODPISA STALIŠČA PREDSEDSTVA 1988 6 25 DNEVNЖ PR
politične krize 1972/73.
b.) Preciziranje in drugačno uravnoteženje razmerja med civilnim in vojaškim sodstvom,
zlasti z redukcijo pristojnosti vojaškega sodstva v mimi dobi in
19062 - 19065 NI PODPISA STALIŠČA PREDSEDSTVA 1988 6 25 DNEVNЖ PR
politične krize 1972/73.
b.) Preciziranje in drugačno uravnoteženje razmerja med civilnim in vojaškim sodstvom,
zlasti z redukcijo pristojnosti vojaškega sodstva v mimi dobi in nasproti civilnim osebam.
19062	- 19066 NI PODPISA STALIŠČA PREDSEDSTVA 1988 6 25 DNEVNЖ PR
politične krize 1972/73.
b.) Preciziranje in drugačno uravnoteženje razmerja med civilnim in vojaškim sodstvom,
zlasti z redukcijo pristojnosti vojaškega sodstva v mimi dobi in nasproti civilnim osebam.
19063	- 19066 NI PODPISA STALIŠČA PREDSEDSTVA 1988 6 25 DNEVNЖ PR
b.) Preciziranje in drugačno uravnoteženje razmerja med civilnim in vojaškim sodstvom,
zlasti z redukcijo pristojnosti vojaškega sodstva v mimi dobi in nasproti civilnim osebam.
19081	- 19084 NI PODPISA OBTOŽEVANJE BREZ 1988 4 5 DELO PR
organov ZKJ do najvišjih obrambnih organov, je bilo namreč pisanje slovenskega tiska o
JLA označeno kot problematično, antUcomunistično, objektivno kontrarevolucionamo in v
funkciji tako imenovane sp>ecialne vojne tujih sil; pni tem pja prihaja do sistematičnega
posploševanja posameznih pnimerov
19082	- 19084 NI PODPISA OBTOŽEVANJE BREZ 1988 4 5 DELO PR
tiska o JLA označeno kot problematično, antikomunistično, objektivno kontrarevolucionar-
no in v funkciji tako imenovane spjecialne vojne tujih sil; pri tem pa. prihaja do sistematič-
nega posploševanja posameznih primerov
19119 -19124 DR V PREDOJEViC O ODPRTOSTI JLA 1988 5 28 DELO PS
družbenega organiziranja poteka redno obveščanje družbenopolitičnih struktur in javnosti o
JLA, nenehno pa potekajo skupne aktivnosti družbenega okolja, aktivnosti, ki izhajajo iz
skupnega življenja, dela in interesov. Subjektivne sile politične strukture (organizacije ZKJ,
ZSMJ in tudi ZSJ, v katero so vključene civilne osebe) so organizirane in delujejo na vseh
ravneh vojaškega organiziranja, pá čemer naj omenim samo organizacijo ZK kot nosilko
19122 -19124 DR V PREDOJEViC O ODPRTOSTI JLA 1988 5 28 DELO PS
sile politične strukture (organizacije ZKJ, ZSMJ in tudi ZSJ, v katero so vključene civilne
osebe) so organizirane in delujejo na vseh ravneh vojaškega organiziranja, pri čemer naj
______ 209
omenim samo organizacijo ZK kot nosilko
19122 - 19127 DR V PREDOJEVIĆ O ODPRTOSTI JLA 1988 5 28 DELO PS
sile politične strukture (organizacije 2KJ, ZSMJ in tudi ZSJ, v katero so vključene civilne
osebe) so organizirane in delujejo na vseh ravneh vojaškega organiziranja, pri čemer naj
omenim samo organizacijo ZK kot nosilko odgovomosti in uresničevanja politike ZKJ v
izboljšanju bojne pripravljenosti in moralno politične enotnosti JLA ter njenega ljudskega
značaja. Taka organiziranost in vpliv se uresničujeta tudi s prisotnostjo članstva ZKJ v JLA
19125	- 19129 DR V PREDOJEVIĆ O ODPRTOSTI JLA 1988 5 28 DELO PS
odgovomosti in uresničevanja politike ZKJ v izboljšanju bojne pripravljenosti in moralno
politične enotnosti JLA ter njenega ljudskega značaja. Taka organiziranost in vpliv se ures-
ničujeta tudi s prisotnostjo članstva ZKJ v JLA (99 odstotkov oficirjev, 95,9% mladih oficir-
jev, 51% civilnih oseb in do 15% vojakov), opredeljeni pa sta s posebnim mestom, vlogo in
odgovomostjo JLA v
19126	- 19129 DR V PREDOJEVIĆ O ODPRTOSTI JLA 1988 5 28 DELO PS
in moralno politične enotnosti JLA ter njenega ljudskega značaja. Taka organiziranost in
vpliv se uresničujeta tudi s prisotoostjo članstva ZKJ v JLA (99 odstotkov oficirjev, 95,9%
mladih oficirjev, 51 % civilnih oseb in do 15% vojakov), opredeljeni p>a sta s posebnim mestom,
vlogo in odgovomostjo JLA v
19127	- 19130 DR V PREDOJEVIĆ O ODPRTOSTI JLA 1988 5 28 DELO PS
organiziranost in vpliv se uresničujeta tudi s prisotnostjo članstva ZKJ v JLA (99 odstotkov
oficirjev, 95,9% mladih oficirjev, 51% civilnih oseb in do 15% vojakov), opredeljeni p)a sta
s posebnim mestom, vlogo in odgovomostjo JLA v sistemu SLO in DS. Notranja organiza-
cijska povezanost je vertikalna, v
19127 - 19130 DR V PREDOJEVIĆ O ODPRTOSTI JLA 1988 5 28 DELO PS
organiziranost in vpliv se uresničujeta tudi s prisotnostjo članstva ZKJ v JLA (99 odstotkov
oficirjev, 95,9% mladih oficirjev, 51% civilnih oseb in do 15% vojakov), opròjeljeni pa sta
s posebnim mestom, vlogo in odgovomostjo JLA v sistemu SLO in DS. Notranja organiza-
cijska povezanost je vertikalna, v
19253 - 19258 L K M02 KOMUNISTOV 1988 4 1 KOMUNIST PR
političnega življenja okolja.
Napadi na JLA, ki so zadnje čase dobili velike razsežnosti, predvsem v nekaterih glasilih v
naši republiki, po ocenah komunistov Ljubljanskega armadnega območja niso slučajni ali
trenutni. V tej ali oni obliki se pojavljajo že vrsto let, začeli so se z razpravami o civilnem
služenju vojaškega roka, da bi danes prišli do stopnje, ko JLA razglašajo za
19255	- 19258 L K M02 KOMUNISTOV 1988 4 1 KOMUNIST PR
nekaterih glasilih v naši republiki, po ocenah komunistov Ljubljanskega armadnega območ-
ja niso slučajni ali trenutni. V tej ali oni obliki se pojavljajo že vrsto let, začeli so se z
razpravami o civilnem služenju vojaškega roka, da bi danes prišli do stopnje, ko JLA razglašajo
za
19256	- 19259 L K M02 KOMUNISTOV 1988 4 1 KOMUNIST PR
armadnega območja niso slučajni ali trenutni. V tej ali oni obliki se pojavljajo že vrsto let,
začeli so se z razpravami o civilnem služenju vojaškega roka, da bi danes prišli do stopnje,
ko JLA razglašajo za »okupatorsko vojsko«, pripisujejo armadi pučistične namere, razglašajo
jo za
19256 - 19259 L K M02 KOMUNISTOV 1988 4 1 KOMUNIST PR
armadnega območja niso slučajni ali trenutni. V tej ali oni obliki se pojavljajo že vrsto let,
začeli so se z razpravami o civilnem služenju vojaškega roka, da bi danes prišli do stopnje,
210
ko JLA razglašajo za »okupatorsko vojsko«, pripisujejo armadi pučistične namere, razglašajo
jo za
19257 - 19260 L K M02 KOMUNISTOV 1988 4 1 KOMUNIST PR
pojavljajo že vrsto let, začeli so se z razpravami o civilnem služenju vojaškega roka, da bi
danes f>rišli do stopnje, ko JLA razglašajo za »okupatorsko vojsko«, pripisujejo armadi
pučistične namere, razglašajo jo za unitaristično in zastarelo, kot oviro hitrejšemu razvoju
družbe in podobno.
19257	- 19260 L K MOZ KOMUNISTOV 1988 4 1 KOMUNIST PR
pojavljajo že vrsto let, začeU so se z razpravami o civilnem služenju vojaškega roka, da bi
danes prišli do stopnje, ko JLA razglašajo za »okupatorsko vojsko«, pripisujejo armadi
pučistične namere, razglašajo jo za unitaristično in zastarelo, kot oviro hitrejšemu razvoju
družbe in podobno.
19258	- 19260 L K MOZ KOMUNISTOV 1988 4 1 KOMUNIST PR
vojaškega roka, da bi danes prišli do stopnje, ko JLA razglašajo za »okupatorsko vojsko«,
pripisujejo armadi pučistične namere, razglašajo jo za unitaristično in zastarelo, kot oviro
hitrejšemu razvoju družbe in podobno.
19258 - 19260 L K M02 KOMUNISTOV 1988 4 1 KOMUNIST PR
vojaškega roka, da bi danes prišli do stopnje, ko JLA razglašajo za »okupatorsko vojsko«,
pripisujejo armadi pučistične namere, razglašajo jo za unitaristično in zastarelo, kot oviro
hitrejšemu razvoju družbe in podobno.
19258 - 19261 L K M02 KOMUNISTOV 1988 4 1 KOMUNIST PR
vojaškega roka, da bi danes prišli do stopnje, ko JLA razglašajo za »okupatorsko vojsko«,
pripisujejo armadi pučistične namere, razglašajo jo za unitaristično in zastarelo, kot oviro
hitrejšemu razvoju družbe in podobno. Vse to pa pripadnike JLA, predvsem komuniste,
skrbi in obremenjuje.
19258	- 19261 L K MOŽ KOMUNISTOV 1988 4 1 KOMUNIST PR
vojaškega roka, da bi danes prišli do stopnje, ko JLA razglašajo za »okupatorsko vojsko«,
pripisujejo armadi pučistične namere, razglašajo jo za unitaristično in zastarelo, kot oviro
hitrejšemu razvoju družbe in podobno. Vse to pa pripadnike JLA, predvsem komuniste,
skrbi in obremenjuje.
19259	- 19262 L K MOŽ KOMUNISTOV 1988 4 1 KOMUNIST PR
»okupatorsko vojsko«, pripisujejo armadi pučistične namere, razglašajo jo za unitaristično
in zastarelo, kot oviro hitrejšemu razvoju družbe in pxxlobno. Vse to pa pripadnike JLA,
predvsem komuniste, skrbi in obremenjuje.
Sodelovanje pripadnikov Ljubljanskega armadnega območja in občanov v
19259 - 19263 L K MOŽ KOMUNISTOV 1988 4 1 KOMUNIST PR
»okupatorsko vojsko«, pripisujejo armadi pučistične namere, razglašajo jo za unitaristično
in zastarelo, kot oviro hitrejšemu razvoju družbe in podobno. Vse to pa pripadnike JLA,
predvsem komuniste, skrbi in obremenjuje.
Sodelovanje pripadnikov Ljubljanskega armadnega območja in občanov v Sloveniji, sode-
lovanje med JLA in družbeno-političnimi skupnostmi in JLA na
19436 - 19441 VASJA VENTURINI NAPADI NA JLA SLABU 1988 6 15 DELO PR
to, da je v poročilu premalo ali nič prostora namenjenega materialnemu položaju vojaških
starešin, ki po njegovem mnenju v Sloveniji težko živijo, v Makedoniji ali na Kosovu pa, na
primer, zelo dobro. Prav tako gaje zanimalo, kako nadzorujemo prevoz tujega orožja preko
naše države, da ne bi prišlo do zlorabe našega ozemlja.
211
19439 - 19443 VASJA VENTURINI NAPADI NA JLA SLABU 1988 6 15 DELO PR
Kosovu pa, na primer, zelo dobro. Prav tako ga je zanimalo, kako nadzorujemo prevoz
tujega orožja preko nase države, da ne bi prišlo do zlorabe našega ozemlja.
Stane Brovet je pritrdil ugotovitvam Vilka Jelena, vendar je dejal, da v JLA ne morejo imeti
dvojnih ali trojnih meril za nagrajevanje. Nenehno tudi
19484 - 19488 VASJA VENTURINI NAPADI NA JLA SLABU 1988 6 15 DELO PR
skladu z veljavnimi zakonskimi predpisi zavrniti vse pritiske na pristojne pravosodne orga-
ne. Odbor je tudi najostreje obsodil neupravičene napade na JLA in na ustvarjanje proti-
armadnega razpoloženja v javnosti ter izrazil nezadovoljstvo zaradi neprimemega upiranja
tem napadom s strani pristojnih organov. Posebej pa so poudarili, da te ocene večajo za vse
napade na JLA in
19486 - 19489 VASJA VENTURINI NAPADI NA JLA SLABU 1988 6 15 DELO PR
in na ustvarjanje protiarmadnega razpoloženja v javnosti ter izrazil nezadovoljstvo zaradi
neprimemega upiranja tem napadom s strani pristojnih organov. Posebej pa so poudarili, da
te ocene veljajo za vse nap>ade na JLA in SLO in ne le zadnji primer.
19984 -19988 SLAVKO SORŠAK JLA JE ARMADA 1988 3 5 DNEVNIK PR
jih poznate. Te teze niso ustvarjalne, za pripadnike JLA so žaljive in imajo resnično razdiralen
namen, so defetistične, kapitulantske, usmerjene zoper
20032 - 20038 SLAVKO SORSAK JLA JE ARMADA 1988 3 5 DNEVNIK PR
dosežene demokracije in zastoj v podružbljanju splošne ljudske obrambe. Posamične teze,
ki se pojavljajo o JLA in SLO, je U-eba sü4)kovno in poHtično ovrednotiti in o njih javno
razpravljati. Res paje, da v civilnih strukturah nimamo prav veliko sposobnih kadrov za to.
Pri tem bi
20036 - 20040 SLAVKO SORSAK JLA JE ARMADA 1988 3 5 DNEVNIK PR
v civilnih strukturah nimamo prav veliko sposobnih kadrov za to. Pri tem bi nam strokovnjaki
iz armade zelo pomagali. Arrnada ima vrhunske strokovnjake
20036 - 20040 SLAVKO SORSAK JLA JE ARMADA 1988 3 5 DNEVNIK PR
v civilnih strukturah nimamo prav veliko sposobnih kadrov za to. Pri tem bi nam strokovnjaki
iz armade zelo pomagali. Armada ima vrhunske strokovnjake
20166 - 20170 BRANKO PODOBNIK MANJ SREDSTEV 1988 3 4 DELO PR
vsaj za kakšne vrste takšnih programov gre, če so povsem konkretni programi najbrž vojaška
skrivnost. S skrajšanjem vojaškega roka na leto dni, k prenosom številnih pristojnosti, ki jih
je imela pred časom JLA, na civilne organe družbe, s prilagajanjem sestave JLA in teritori-
alne obrambe mednarodnemu in domačemu položaju ter s še nekaterimi potezami so
20168 - 20170 BRANKO PODOBNIK MANJ SREDSTEV 1988 3 4 DELO PR
na leto dni, k prenosom številnih pristojnosti, ki jih je imela pred časom JLA, na civilne
organe družbe, s prilagajanjem sestave JLA in teritorialne obrambe mednarodnemu in
domačemu položaju ter s še nekaterimi potezami so
20168 - 20170 BRANKO PODOBNIK MANJ SREDSTEV 1988 3 4 DELO PR
na leto dni, k prenosom številnih pristojnosti, ki jih je imela pred časom JLA, na civilne
organe družbe, s prilagajanjem sestave JLA in teritorialne obrambe mednarodnemu in
domačemu položaju ter s še nekaterimi potezami so
20168 - 20173 BRANKO PODOBNIK MANJ SREDSTEV 1988 3 4 DELO PR
na leto dni, k prenosom številnih pristojnosti, ki jih je imela pred časom JLA, na civilne
organe družbe, s prilagajanjem sestave JLA in teritorialne obrambe mednarodnemu in
domačemu položaju ter s še nekaterimi potezami so naši dejavniki vendarle dokazali, da ne
212
živijo zunaj družbe, pač pa da z njo dihajo in so njen sestavni del. Res je sicer, da JLA na
nekatera vprašanja in zahteve odgovarja počasi, da še ne zna sproti komunicirati
20263 - 20266 NI PODPISA NAPADI NA JLA 1988 3 11 DELO PR
in njenih organiziranih socialističnih sil od življenjsko pomembnih problemov, kot so raz-
voj, inflacija in drugo. Pogosti napadi na enotni sistem splošne ljudske obrambe, na JLA kot
skûpno oboroženo službo vseh narodov in narodnosti, vseh delovnih ljudi in občanov pa
tudi na druge integracijske dejavnike naše
20466 - 20470 DNS IZJAVA DNS OB 1988 3 8 DELO PR
prek »delegatskega sistema« (v zvezni in republiških oziroma pokrajinskih skupščinah) tudi
na področju JLA. Sodni postopki zop)er omenjene novinarje kažejo, kako zapleten in osebno
tvegan je lahko ta preboj.
Nadzora civilnega prebivalstva nad razvojem oboroženih sila pa ne terja le domača, pač pa
tudi
20468 - 20473 DNS IZJAVA DNS OB 1988 3 8 DELO PR
kažejo, kako zapleten in osebno tvegan je lahko ta preboj.
Nadzora civilnega prebivalstva nad razvojem oboroženih sila pa ne terja le domača, pač pa
tudi napredna javnost v svetu, ki dnevno zgrožena ugotavlja, da v vseh novoveških vojnah
narašča število žrtev med civilnim prebivalstvom.
Kot stanovska
20471 - 20473 DNS IZJAVA DNS OB 1988 3 8 DELO PR
napredna javnost v svetu, ki dnevno zgrožena ugotavlja, da v vseh novoveških vojnah narašča
število žrtev med civilnim pjrebivalstvom.
Kot stanovska
20571 - 20573 NI PODPISA JAVNOST ZAHTEVA 1988 3 19 DELO PR
posamezne skupinice zaverovani v svojo edino zveličavno resnico. Zato zavračam pisanje o
naših oboroženih silah in JLA kot okupatorski vojski, prikazovanje Mamule kot prekup)če-
valca s smrtjo itd., kar je, če lahko tako rečem, nož v
20571 - 20573 NI PODPISA JAVNOST ZAHTEVA 1988 3 19 DELO PR
posamezne skupinice zaverovani v svojo ediio zveličavno resnico. Zato zavračam pisanje o
naših oboroženih silah in JLA kot okupatorski vojski, prikazovanje Mamule kot prekupče-
valca s smrtjo itd., kar je, če lahko tako rečem, nož v
21154 - 21160 VASJA VENTURINI RAZLIČNA MNENJA 1988 3 30 DELO PR
socializem.
Stane Brovet je poudaril, da vsi napadi na JLA kažejo, da je za njim celoten filozofski,
ideološki in politični program, ki noče sprejeti našega družbenega sistema in zveze komuni-
stov. Napadi na JLA in SLO predstavljajo samo del splošnega napada na samoupravljanje in
socializem. Zelo zgovorna je lahko primerjava z naslovi in teksti v nekaterih naših in tujih
časopisih. To kaže, da se nmoge ideje prenašajo od drugod. Brovet je tudi poudaril, da je
delo JLA
21156 - 21160 VASJA VENTURINI RAZLIČNA MNENJA 1988 3 30 DELO PR
filozofski, ideološki in politični program, ki noče sprejeti našega družbenega sistema in
zveze komunistov. Napadi na JLA in SLO predstavljajo samo del splošnega napada na
samoupravljanje in socializem. Zelo zgovorna je lahko primerjava z naslovi in teksti v neka-
terih naših in tujih časopisih. To kaže, da se mnoge ideje prenašajo od drugod. Brovet je tudi
poudaril, da je delo JLA
21158 - 21161 VASJA VENTURINI RAZLIČNA MNENJA 1988 3 30 DELO PR
del splošnega napada na samoupravljanje in socializem. Zelo zgovorna je lahko primerjava
z naslovi in teksti v nekaterih naših in tujih časopisih. To kaže, da se mnoge ideje prenašajo
213
od drugod. Brovet je tudi poudaril, da je delo JLA že do sedaj dokaj odprto in da prav v
skupščini SFRJ vsako leto veliko
21158 - 21163 VASJA VENTURINI RAZUČNA MNENJA 1988 3 30 DELO PR
del splošnega napada na samoupravljanje in socializem. Zelo zgovorna je lahko primerjava
z naslovi in teksti v nekaterih naših in tujih časopisih. To kaže, da se mnoge ideje prenašajo
od drugod. Brovet je tudi poudaril, da je delo JLA že do sedaj dokaj odprto in da prav v
skupščini SFRJ vs^co leto veliko razpravljajo o njej. To dokazuje tudi to, da je bilo samo
lani o JLA objavljenih več kot 36 tisoč člankov, to pomeni v povprečju 100 na dan. Pri
21358 - 21364 BORISLAV VUČETlC OBRAMBA JU NEDELHVA 1988 5 6 KOMU-
NIST PR
življenju, s tem pa tudi možnosti za politično destabiliziranje držav v razvoju. Zato moramo
oceniti našo družbeno stvarnost, saj tuje ocene obrambnih možnosti Jugoslavije izhajajo iz
težav v našem gospodarskem in splošnem razvoju, še posebej pa iz enotnosti na mnogih
področjih družbenega življenja.
Armada - porok stabilnosti
21537 - 21539 J02E VOLFAND C AS ZA POLITIKO 1988 6 18 DELO PR
karskem sistemu, ali o socializmu brez komunistov, ali o Sloveniji zunaj Jugoslavije, ali o
civilni družbi brez samoupravljanja, ali o armadi, ki izvaža orodje smrti, in podobno - potem
je to seveda mogoče označiti tudi kot napad na
21653 - 21658 MILAN KUCAN MIMO JE CAS 1988 6 20 DELO PR
blago rečeno - tistega neciviliziranega obnašanja, ki je pritisk na nekatere naše sodržavljane
drugih narodnosti, tudi na pripadnike JLA. Ce se ti ljudje med nami počutijo negotovo, če
imajo občutek, da so ogroženi, smo odgovorni mi, Slovenci, večina, ki je dolžna varovati
manjšino, tako kot morajo drugi narodi pri sebi preprečevati protislovensko razpoloženje.
To je kaj slabo spričevalo o nas, o naši demokratičnosti, civilizacijskih
21768 - 21770 MILAN MEDEN IDEOLOŠKA PALICA 1988 3 6 NEDEUSKI DNEV-
NIK KM
V	zadnjih dneh se zdi, kot da so glavni jugoslovanski problemi v sferi politike: izstopajo
obsojanja neprimemega pisanja o JLA, vloženih je celo nekaj obtožnic zoper avtorje. Svoje
je povedalo P SFRJ; hlcrati z obsodbo se je
21768 - 21773 MILAN MEDEN IDEOLOŠKA PALICA 1988 3 6 NEDEUSKI DNEV-
NIK KM
V	zadnjih dneh se zdi, kot da so glavni jugoslovanski problemi v sferi politike: izstopajo
obsojanja neprimemega pisanja o JLA, vloženih je celo nekaj obtožnic zoper avtorje. Svoje
je povedalo P SFRJ; hkrati z obsodbo se je zavzelo tudi za javno razgrnitev problemov
našega obrambnega načrta.
Pisanje o JLA (neprimemo) je obsodilo potem še P ZK SZDL Jugoslavije, protesti prihajajo
iz Korčule, Beograda, Ljubljane, Zagreba... Od vsepovsod.
21768 - 21773 MILAN MEDEN IDEOLOŠKA PALICA 1988 3 6 NEDEUSKI DNEV-
IH: KM
V	zadnjih dneh se zdi, kot da so glavni jugoslovanski problemi v sferi politike: izstopajo
obsojanja neprimemega pisanja o JLA, vloženih je celo nekaj obtožnic zoper avtorje. Svoje
je povedalo P SFRJ; hkrati z obsodbo se je zavzelo tudi za javno razgrnitev problemov
našega obrambnega načrta.
Pisanje o JLA (neprimemo) je obsodilo potem še P ZK SZDL Jugoslavije, protesti prihajajo
iz Korčule, Beograda, Ljubljane, Zagreba... Od vsepovsod.
21771 - 21773 MILAN MEDEN IDEOLOŠKA PALICA 1988 3 6 NEDEUSKI DNEV-
IH: KM
zavzelo tudi za javno razgmitev problemov našega obrambnega načrta.
214
Pisanje o JLA (neprimerno) je obsodilo potem še P ZK SZDL Jugoslavije, protesti prihajajo
iz Korčule, Beograda, Ljubljane, Zagreba... Od vsepovsod.
21771 - 21776 MILAN MEDEN IDEOLOŠKA PALICA 1988 3 6 NEDEUSKI DNEV-
NIK KM
zavzelo tudi za javno razgrnitev problemov našega obrambnega načrta.
Pisanje o JLA (neprimerno) je obsodilo potem še P ZK SZDL Jugoslavije, protesti prihajajo
iz Korčule, Beograda, Ljubljane, Zagreba... Od vsepovsod. Še najmanj me presenečajo re-
akcije, ki prihajajo z otokov, kajti v času hude preskrbovalne kme, ki je pred nekaj leti
stisnila Jugoslavijo, je bila JLA izjemno dovzetna za stiske otočanov.
21780	- 21783 MILAN MEDEN IDEOLOŠKA PALICA 1988 3 6 NEDEUSKI DNEV-
NIK KM
sicer ne piše, se pa sliši lepo, ker je Leninovo...
Jugoslavija je po svojem ustroju federacija. Komentator v Naši armiji neprikrito namiguje
na odgovornost slovenskega vodstva zaradi neprimernega pisanja. Ker ima pisec nagnjenje
do citiranja, mu rad postrežem še z Leninovim uka-
21781	- 21786 MILAN MEDEN IDEOLOŠKA PALICA 1988 3 6 NEDEUSKI DNEV-
NIK KM
Jugoslavija je p>o svojem ustroju federacija. Komentator v Naši armiji neprikrito namiguje
na odgovornost slovenskega vodstva zaradi neprimernega pisanja. Ker ima pisec nagnjenje
do citiranja, mu rad postrežem še z Leninovim ukazom - »ne izvajajte nobenih ukrepov, ki
bi mogli prizadeti koristi domačega prebivalstva. Ustrezno navodilo sporočite takoj vsem
ustanovam armade, vštevši posebni oddelek. Pokličite na odgovornost vsakogar, ki bi krêil
to navodilo...
21817 - 21822 MILAN MEDEN IDEOLOŠKA PALICA 1988 3 6 NEDELJSKI DNEV-
NIK KM
Enako bi morala JLA razumeti proces formiranja slovenskega naroda in njegova (vsaj na
videz) neprijetna (samo)spraševanja. Tu ideološka palica ne bo pomagala. Se manj I^nin in
pooktobrske izkušnje. Vsi bi se morali zamisliti recimo tudi nad tem, da se danes vlagajo
obtožnice zaradi »neprimernega« pisanja zof>er avtorje, ki so celo člani ZK. Jasno mi je, da
so člani ZK pred za-
21981 - 21985 GUCEK ŠOŠTARIC ZDAJ ŠE BOU 1988 7 11 DELO KM
Ta zadeva je sprožila vrsto spornih vprašanj pravne narave, med drugim tudi vprašanje
uresničevanja ustavnih pravic do obrambe pred vojaškim sodiščem, saj mora biti ta profe-
sionalna, kompetentna in neodvisna. Spoma je laiiko tudi pristojnost vojaških sodišč za
civilne osebe v času miru. Predvsem pa je ta kazenski postopek še bolj žgoče poudaril po-
trebe po spremembah naše procesne
21983 - 21985 GUCEK SOSTARIC ZDAJ ŠE BOU 1988 7 11 DELO KM
saj mora biti ta profesionalna, kompetenma in neodvisna. Spoma je lahko tudi pristojnost
vojaških sodišč za civike osebe v času miru. Predvsem pa je ta kazenski postopek še bolj
žgoče poudaril potrebe po spremembah naše procesne
22014 - 22018 GUCEK ŠOŠTARIC ZDAJ ŠE BOU 1988 7 11 DELO KM
za notranje zadeve pove, ali so resnične trditve novinarke Politike Ekspres, daje v Sloveniji
prišlo do posameznih napadov na pripadnike JLA.
Navzoči so dali veliko predlogov za razne oblike javnih protestnih akcij zaradi nespoštovanja
zahtev javnosti po popolnem informiranju in civilnem nadzoru nad postopki s priprtimi
(nekajminutna splošna stavka, protestni shodi
22232 - 22237 SLOBODAN RAKOCEVIC EKSCESNI POJAVI 1988 3 25 KOMUNIST
KM
kaže v veUkem številu takšnih člankov in komentarjev pri izbiri pisem bralcev, kijih objav-
215
Ija, v izboru pisanja tujega tiska ipd.
Glede na to, da očitno ne gre samo za posamezne napake in odmike od začrtane uredniške
politike, bi bilo treba, da časopisni svet Mladine in ustanovitelj v skladu z odgovomostjo in
na podlagi temeljite analize pisanja o SLO in JLA oceni trende v sedanji uredniški politiki
Mladine ter presodi skladnost te po-
22392 - 22395 TOMA2 ERTL VOJNA TAJNA 1988 7 24 NI VIRA PR
jevima o različitim postupcima zbog različitog statusa sva tri osumnjičena. Borštner je voj-
no lice, i zato su za njega u celini nadležni vojni organi. U slučaju Janše, koji je civilno lice,
organi za unutrašnje poslove su postupali u skladu sa ZKP. U slučaju Tasiča, samo smo
izvršili odredbu vojnog istražnog
22392	- 22395 TOMA2 ERTL VOJNA TAJNA 1988 7 24 NI VIRA PR
jevima o različitim postupcima zbog različitog statusa sva tri osumnjičena. Borštner je voj-
no lice, i zato su za njega u celini nadležni vojni organi. U slučaju Janše, koji je civilno lice,
organi za imutrašnje poslove su postupali u skladu sa ZKP. U slučaju Tasiča, samo smo
izvršili odredbu vojnog istražnog
22393	- 22396 TOMAZ ERTL VOJNA TAJNA 1988 7 24 NI VIRA PR
Borštner je vojno lice, i zato su za njega u celini nadležni vojni organi. U slučaju Janše, koji
je civilno lice, organi za unutrašnje poslove su postujjali u skladu sa ZKP. U slučaju Tasiča,
samo smo izvršili odredbu vojnog istražnog sudije u čiju se sadržinu nemamo pravo da se
upuštamo...
22393 - 22398 T0MA2 ERTL VOJNA TAJNA 1988 7 24 NI VIRA PR
Borštner je vojno lice, i zato su za njega u celini nadležni vojni organi. U slučaju Janše, koji
je civilno lice, organi za unutrašnje poslove su postupali u skladu sa ZKP. U slučaju Tasiča,
samo smo izvršili odredbu vojnog istražnog sudije u čiju se sadržinu nemamo pwavo da se
upuštamo...
U ovom i sličnim slučajevima kada sarađujemo sa vojnim istražnim organima, nikada još u
praksi nije bilo problema koji bi ukazivali na potrebu menjanja
22535 - 22539 BRACO ROTAR VOJSKA PODRUZBUANJE 1988 2 20 DELO PS
nekritični apologiji in odsotnosti analize, predmet objektivne analize. Saj navsezadnje sesta-
vljajo idejne razmere in sooblikujejo podobo armade v družbi. K temu pa sodi tudi tisto,
čemur se tov. Plevnik odpoveduje, očitno iz bojazni, da bi bil sicer neprimemo subjektiven:
posplošitev njegovega osebnega doživetja. Seveda ne mislim trditi, da vsak vojak naleti na
enake poveljnike kjerkoli
22537	- 22540 BRACO ROTAR VOJSKA PODRUZBUANJE 1988 2 20 DELO PS
K temu pa sodi tudi tisto, čemur se tov. Plevnik odpoveduje, očitno iz bojazni, da bi bil sicer
neprimemo subjektiven: posplošitev njegovega osebnega doživetja. Seveda ne mislim trdi-
ti, da vsak vojak naleti na enake poveljnike kjerkoli v Jugoslaviji. Gre za drugačno posplošitev.
Vprašati se je namreč treba, ali
22538	- 22544 BRACO ROTAR VOJSKA PODRUZBUANJE 1988 2 20 DELO PS
da bi bil sicer neprimemo subjektiven: posplošitev njegovega osebnega doživetja. Seveda
ne mislim trditi, da vsak vojak naleti na enake poveljnike kjerkoli v Jugoslaviji. Gre za
drugačno posplošitev. Vprašati se je namreč treba, ali lahko brez občeveljavnega vrednost-
nega sistema razložimo dejanja »bolestno ambicioznega« komandirja šole za rezervne čast-
nike, ki je tako neprijetno preobrnil vojaško in deloma tudi civilno kariero tov. Plevnika.
Skratka, mar kdo verjame, da bi bolestno ambiciozen časUiik šikaniral, očmjeval in onemo-
gočal
22542 - 22544 BRACO ROTAR VOJSKA PODRUZBUANJE 1988 2 20 DELO PS
ambicioznega« komandirja šole za rezervne častnike, kije tako neprijetno pjreobmil vojaško
in deloma tudi civilno kariero tov. Plevnika. Skratka, mar kdo verjame, da bi bolestno
216
ambiciozen častnik šikaniral, očmjeval in onemogočal
22542 - 22546 BRACO ROTAR VOJSKA PODRUZBUANJE 1988 2 20 DELO PS
ambicioznega« komandirja šole za rezervne častnike, ki je tako neprijetno preobrnil vojaško
in deloma tudi civilno kariero tov. Plevnika. Skratka, mar kdo verjame, da bi bolestno
ambiciozen častnik šikaniral, očmjeval in onemogočal podrejene, če bi v armadi bila za
napredovanje potrebna ljudomilost, zbiranje znamk ali dolgi brki? Zanimivo bi bilo zvedeti,
do kod je napredoval ta ambi-
22552 - 22558 BRACO ROTAR VOJSKA PODRUZBUANJE 1988 2 20 DELO PS
Tedaj, ko pravi »milijone raje sposobnim v armadi kot nesposobnim v hip)ertrofírani tovarniški,
krajevnoskupnostni itd. para armadi«, se strinjam z dvema pogojema:
1.)	da gre za milijone, ki jih družba lahko pogreša;
2.)	da porabo teh milijonov nadzoruje javnost, se pravi civilna družba.
22556 - 22560 BRACO ROTAR VOJSKA PODRUZBUANJE 1988 2 20 DELO PS	j
1.)	da gre za milijone, ki jih družba lahko pogreša;
2.)	da porabo teh milijonov nadzoruje javnost, se pravi civilna družba.
Tudi jaz menim, da častnikov armade ne gre metati v en koš že zato, ker jih je večina Srbov,
saj gre za individue. Toda, če imajo častniki v armadi
22556 - 22561 BRACO ROTAR VOJSKA PODRUZBUANJE 1988 2 20 DELO PS
1.)	da gre za milijone, ki jih družba lahko pogreša;
2.)	da porabo teh milijonov nadzoruje javnost, se pravi civilna družba.
Tudi jaz menim, da častnikov armade ne gre metati v en koš že zato, ker jih je večina Srbov,
saj gre za individue. Toda, če imajo častniki v armadi biti individui in če so individui lahko
tudi Srbi, bi bilo individualnost pri
22657 - 22659 MARKO HREN GA NI 1988 2 20 DELO PS
ter tako izrazimo svoja stališča in nestrinjanje s samovoljo jugoslovanskih civilnih in vojaških
državnih organov. Pozivu se pridružujm in podpiram njegova stališča:
22665 - 22671 MARKO HREN GA NI 1988 2 20 DELO PS
-	da se takoj prekine vojaško sodelovanje z državami v vojni, državami, kjer vladajo vojaški
režimi in državami, katerih prebivalci živijo v vsesplošnem pomanjkanju;
-	da se ustanovi od partije in vojske neodvisna komisija, ki bo raziskala vse pogostejše
obtožbe tujega in domačega tiska o vpletenosti Jugoslavije v aferah prodaje in preprodaje
orožja (Bofors...). Komisiji morajo biti na vo-
22668 - 22671 MARKO HREN GA NI 1988 2 20 DELO PS
-	da se ustanovi od partije in vojske neodvisna komisija, ki bo raziskala vse pogostejše
obtožbe tujega in domačega tiska o vpletenosti Jugoslavije v aferah prodaje in preprodaje
orožja (Bofors...). Komisiji morajo biti na vo-
22741 - 22743 JAK KOPRIVC OB SPOROČILU 1988 7 10 KOMUNIST KM
temu prispevali s svojim nepopolnim obveščanjem in drugimi morebitnimi spxxlrsljaji ali
napakami civilni in vojaški preiskovalni in pravosodni organi, koliko pa so to zase izkoristili
drugi? Vsekakor ne bi smeli kritizirati ljudi
22791 - 22793 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
Uredništva nekaterih naših glasil v odmevu takega pisanja vztrajno in sistematično navajajo
teze, da je JLA unitaristična, nadnacionalna tvorba, da je protislovensko usmerjena, okupa-
torska in nekaterim našim narodom tuja. V
217
22791	- 22793 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
Uredništva nekaterih naših glasil v odmevu takega pisanja vztrajno in sistematično navajajo
teze, da je JLA unitaristična, nadnacionalna tvorba, da je protislovensko usmerjena, okupa-
torska in nekaterim našim narodom tuja. V
22792	- 22796 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
sistematično navajajo teze, daje JLA unitaristična, nadnacionalna tvorba, daje protisloven-
sko usmerjena, olœpatorska in nekaterim našim narodom tuja. V Mladim št. 35, ki je izšla
16. oktobra 1987, prav tako »opažajo«, da naši armadi poveljujejo pretežno Srbi. Ivan Ur-
bančič pa v Novi reviji št. 57 ugotavlja, da je bila JLA »ustanovljena ob nastanku nove
Jugoslavije v njeni
22792 - 22796 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
sistematično navajajo teze, daje JLA unitaristična, nadnacionalna tvorba, daje protisloven-
sko usmerjena, okupatorska in nekaterim našim narodom tuja. V Mladini št. 35, ki je izšla
16. oktobra 1987, prav tako »opažajo«, da naši armadi poveljujejo pretežno Srbi. Ivan Ur-
bančič pa v Novi reviji št. 57 ugotavlja, da je bila JLA »ustanovljena ob nastanku nove
Jugoslavije v njeni
22792 - 22797 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
sistematično navajajo teze, daje JLA unitaristična, nadnacionalna tvorba, daje protisloven-
sko usmerjena, okupatorska in nekaterim našim narodom tuja. V Mladini št. 35, ki je izšla
16. oktobra 1987, prav tako »opažajo«, da naši armadi poveljujejo pretežno Srbi. Ivan Ur-
bančič pa v Novi reviji št. 57 ugotavlja, da je bila JLA »ustanovljena ob nastanku nove
Jugoslavije v njeni izrazito stalinistični fazi in po zgledovanju na Sovjetsko zvezo, pa tudi,
22794	- 22798 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
Mladini št. 35, kije izšla 16. oktobra 1987, prav tako »opažajo«, da naši armadi poveljujejo
pretežno Srbi. Ivan Urbančič pa v Novi reviji št. 57 ugotavlja, daje bila JLA »ustanovljena
ob nastanku nove Jugoslavije v njeni izrazito stalinistični fazi in po zgledovanju na Sovjet-
sko zvezo, pa tudi, da poznejša destalinizacija tega dejstva ni spremenila«. Isti avtor piše:
»Ko
22795	- 22798 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
armadi poveljujejo pretežno Srbi. Ivan Urbančič pa v Novi reviji št. 57 ugotavlja, da je bila
JLA »ustanovljena ob nastanku nove Jugoslavije v njeni izrazito stalinistični fazi in po zgle-
dovanju na Sovjetsko zvezo, pa tudi, da poznejša destalinizacija tega dejstva ni spremenila«.
Isti avtor piše: »Ko
22796	- 22801 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
tavlja, da je bila JLA »ustanovljena ob nastanku nove Jugoslavije v njeni izrazito stalinisti-
čni fazi in po zgledovanju na Sovjetsko zvezo, pa tudi, da poznejša destalinizacija tega
dejstva ni spremenila«. Isti avtor piše: »Ko govorimo o stanju slovenske nacije kot nacije,
ne moremo mimo slovenske nacionalne vojaške obrambne kastriranosti in skorajda že vojaške
okupiranosti od nacionalno tuje vojske. Slovenci smo v NOB, našem največjem nacional-
nem zgodo-
22796 - 22801 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
tavlja, daje bila JLA »ustanovljena ob nastanku nove Jugoslavije v njeni izrazito stalinistič-
ni fazi in po zgledovanju na Sovjetsko zvezo, pa tudi, da poznejša destalinizacija tega dej-
stva ni spremenila«. Isti avtor piše: »Ko govorimo o stanju slovenske nacije kot nacije, ne
moremo mimo slovenske nacionalne vojaške obrambne kastriranosti in skorajda že vojaške
okupiranosti od nacionalno tuje vojske. Slovenci smo v NOB, našem največjem nacional-
nem zgodo-
22799 - 22802 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
govorimo o stanju slovenske nacije kot nacije, ne moremo mimo slovenske nacionalne vojaške
218
obrambne kastriranosti in skorajda že vojaške okupiranosti od nacionalno tuje vojske. Slo-
venci smo v NOB, našem največjem nacionalnem zgodovinskem dejanju, zasnovali tudi
svojo lastno slovensko narodno vojsko. Taje
22799	- 22802 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
govorimo o stanju slovenske nacije kot nacije, ne moremo mimo slovenske nacionalne vojaške
obrambne kastriranosti in skorajda že vojaške okupiranosti od nacionalno tuje vojske. Slo-
venci smo v NOB, našem največjem nacionalnem zgodovinskem dejanju, zasnovali tudi
svojo lastno slovensko narodno vojsko. Taje
22800	- 22802 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
nalne vojaške obrambne kastriranosti in skorajda že vojaške okupiranosti od nacionalno tuje
vojske. Slovenci smo v NOB, našem največjem nacionalnem zgodovinskem dejanju, za-
snovali tudi svojo lastno slovensko narodnó vojsko. Taje
22800 - 22803 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
nalne vojaške obrambne kastriranosti in skorajda že vojaške okupiranosti od nacionalno tuje
vojske. Slovenci smo v NOB, našem največjem nacionalnem zgodovinskem dejanju, za-
snovali tudi svojo lastno slovensko narodno vojsko. Ta je bila v času našega stalinizma
brezobzirno ukinjena, proces destalinizacije pa
22804	- 22807 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
Slovencem ni vmil lastne vojske...	|
Ne vidim takega vojaškostrateškega razloga, ki bi zahteval, da morajo Slovenci k vojakom
v tuje okolje in pod tujo komando, kakor v času svoje nekdanje nesamostojnosti; da so na
njihovem ozemlju nastanjene vojaške enote, ki
22805	- 22807 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
Ne vidim takega vojaškostrateškega razloga, ki bi zahteval, da morajo Slovenci k vojakom
v tuje okolje in pod tujo komando, kakor v času svoje nekdanje nesamostojnosti; da so na ,
njihovem ozemlju nastanjene vojaške enote, ki
22805 - 22807 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
Ne vidim takega vojaškostrateškega razloga, ki bi zahteval, da morajo Slovenci k vojakom
v tuje okolje in pod tujo komando, kakor v času svoje nekdanje nesamostojnosti; da so na
njihovem ozemlju nastanjene vojaške enote, ki
22805 - 22808 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
Ne vidim takega vojaškostrateškega razloga, ki bi zahteval, da morajo Slovenci k vojakom
v tuje okolje in pod tujo komando, kakor v času svoje nekdanje nesamostojnosti; da so na
njihovem ozemlju nastanjene vojaške enote, ki ne slišijo na slovenske ukaze.« JLA je po
Urbančičevem mnenju unitaristična,
22805 - 22808 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
Ne vidim takega vojaškostrateškega razloga, ki bi zahteval, da morajo Slovenci k vojakom
v tuje okolje in pod tujo komando, kakor v času svoje nekdanje nesamostojnosti; da so na
njihovem ozemlju nastanjene vojaške enote, ki ne slišijo na slovenske ukaze.« JLA je po
Urbančičevem mnenju unitaristična,
22805	- 22809 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
Ne vidim takega vojaškostrateškega razloga, ki bi zahteval, da morajo Slovenci k vojakom
v tuje okolje in pod tujo komando, kakor v času svoje nekdanje nesamostojnosti; da so na
njihovem ozemlju nastanjene vojaške enote, ki ne slišijo na slovenske ukaze.« JLA je po
Urbančičevem mnenju unitaristična, stalinistična in na Ûeh SR Slovenije okupatorska.
22806	- 22809 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
Slovenci k vojakom v tuje okolje in pod tujo komando, kakor v času svoje nekdanje nesa-
219
mostojnosti; da so na njihovem ozemlju nastanjene vojaške enote, ki ne slišijo na slovenske
ukaze.« JLA je po Urbančičevem mnenju unitaristična, stalinistična in na tleh SR Slovenije
okupatorska.
22807 - 22809 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
danje nesamostojnosti; da so na njihovem ozemlju nastanjene vojaške enote, ki ne slišijo na
slovenske ukaze.« JLA je po Urbančičevem mnenju imitaristična, stalinistična in na tleh SR
Slovenije okupatorska.
22807	- 22810 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
danje nesamostojnosti; da so na njihovem ozemlju nastanjene vojaške enote, ki ne slišijo na
slovenske ukaze.« JLA je po Urbančičevem mnenju unitaristična, stalinistična in na tleh SR
Slovenije okupatorska.
Andrej Novak piše v Teleksu 11. februarja 1988: »V Sloveniji so odnosi
22808	- 22812 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
ne slišijo na slovenske ukaze.« JLA je po Urbančičevem mnenju unitaristična, stalinistična
in na tleh SR Slovenije okupatorska.
Andrej Novak piše v Teleksu 11. februarja 1988: »V Sloveniji so odnosi med prebivalstvom
in vojaško hierarhijo še bolj nelagodni zaradi vrste starih in novih momentov, ki ne olajšujejo
dialoga. Slovenci že po tradiciji in splo-
22808 - 22812 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
ne slišijo na slovenske ukaze.« JLA je po Urbančičevem mnenju unitaristična, stalinistična
in na tleh SR Slovenije okupatorska.
Andrej Novak piše v Teleksu 11. februarja 1988: »V Sloveniji so odnosi med prebivalstvom
in vojaško hierarhijo še bolj nelagodni zaradi vrste starih in novih momentov, ki ne olajšujejo
dialoga. Slovenci že po tradiciji in splo-
22808 - 22814 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
ne slišijo na slovenske ukaze.« JLA je po Urbančičevem mnenju unitaristična, stalinistična
in na tleh SR Slovenije okupatorska.
Andrej Novak piše v Teleksu 11. februarja 1988: »V Sloveniji so odnosi med prebivalstvom
in vojaško hierarhijo še bolj nelagodni zaradi vrste starih in novih momentov, ki ne olajšujejo
dialoga. Slovenci že po tradiciji in splošnih nagnjenjih nismo, ne bomo rekli vojaški, ampak
raje oficirski narod.
Občevalni jezik v vojski je srbohrvaški, oficirji žive nomadsko življenje, pre-
22818 - 22824 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
11. februarja 1987, med drugim poudarja: »Na eni strani je čutiti težnjo po tem, da bi zagoto-
vili avtomatsko dodeljevanje sredstev za armado, na drugi strani pa primer z nadzvočnim
letalom daje slutiti, da se še nismo dovolj naučili od fenijev, obrovcev in jeseniške jeklar-
ne...«
Javnost, vsaj v Sloveniji - pravi Novak - zahteva, da se zagotovi trajen nadzor civilne družbe
nad vojsko.
Hrvatska domovina (februar 1988) taka stališča navdušeno podpira. »Ljubo
22822 - 22824 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
Javnost, vsaj v Sloveniji - pravi Novak - zahteva, da se zagotovi trajen nadzor civilne družbe
nad vojsko.
Hrvatska domovina (februar 1988) taka stališča navdušeno podpira. »Ljubo
22822 - 22827 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
Javnost, vsaj v Sloveniji - pravi Novak - zahteva, da se zagotovi trajen nadzor civilne družbe
nad vojsko.
220
Hrvatska domovina (februar 1988) taka stališča navdušeno podpira. »Ljubo nam je,« piše ta
časopis, »da so zdaj Slovenci... postavili nekaj vprašanj, ki si zaslužijo pozornost. Tako so
zahtevali uvedbo slovenščine v vojaške enote, v katerih služijo Slovenci, pxjtem ukinitev
obveznega služenja vojaškega roka,
22825	- 22829 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
nam je,« piše ta časopis, »da so zdaj Slovenci ... postavili nekaj vprašanj, ki si zaslužijo
pozornost. Tako so zahtevali uvedbo slovenščine v vojaške enote, v katerih služijo Slovenci,
potem ukinitev obveznega služenja vojaškega roka, če se to izrecno želi, in uvedbo t.i. civil-
ne službe, potem zmanjšanje oborožitve in izvoza orožja iz Jugoslavije in ukinitev privile-
gijev v armadi, dra-
22826	- 22829 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
si zaslužijo pozomost. Tako so zahtevali uvedbo slovenščine v vojaške enote, v katerih
služijo Slovenci, potem ukinitev obveznega služenja vojaškega roka, če se to izrecno želi, in
uvedbo t.i. civilne službe, potem zmanjšanje oborožitve in izvoza orožja iz Jugoslavije in
ukinitev privilegijev v armadi, dra-
22827	- 22830 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
v katerih služijo Slovenci, potem ukinitev obveznega služenja vojaškega roka, če se to izrec-
no želi, in uvedbo t.i. civilne službe, potem zmanjšanje oborožitve in izvoza orožja iz Jugo-
slavije in ukinitev privilegijev v armadi, drastično zmanjšanje vojaškega proračuna (koliko
milijard dolarjev je JLA doslej
22827 - 22831 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
v katerih služijo Slovenci, potem ukinitev obveznega služenja vojaškega roka, če se to izrec-
no želi, in uvedbo t.i. civilne službe, potem zmanjšanje oborožitve in izvoza orožja iz Jugo-
slavije in ukinitev privilegijev v armadi, drastično zmanjšanje vojaškega proračuna (koliko
milijard dolarjev je JLA doslej zaigrala?)...«
22878	- 22881 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
Jugoslavija so naklepanja o tem, da bi armada nastopila z vojaškim udarom, preveč naivna.
Vojaškega puča v Jugoslaviji nikoli ne bo. V Jugoslaviji je armada vseskozi vpjeta v civilno
življenje.«
V	poskusu, da bi oslabili JLA in jo spravili na slab glas, je treba po
22879	- 22881 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
preveč naivna. Vojaškega puča v Jugoslaviji nikoli ne bo. V Jugoslaviji je armada vseskozi
vpeta v civilno življenje.«
V	poskusu, da bi oslabili JLA in jo spravili na slab glas, je treba po
22879 - 22882 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
preveč naivna. Vojaškega puča v Jugoslaviji nikoli ne bo. V Jugoslaviji je armada vseskozi
vpjeta v civilno življenje.«
V	poskusu, da bi oslabili JLA in jo spravili na slab glas, je treba po scenariju spjecialne vojne
udariti tudi po »vodihiih osebnostih«. Zaradi tega
22879 - 22883 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
preveč naivna. Vojaškega puča v Jugoslaviji nikoli ne bo. V Jugoslaviji je armada vseskozi
vpeta v civilno življenje.«
V	poskusu, da bi oslabili JLA in jo spravili na slab glas, je treba po scenariju spjecialne vojne
udariti tudi po »vodilnih osebnostih«. Zaradi tega se je na zveznega sekretarja, admirala
Branko Mamulo, sprožil cel plaz razli-
22886 - 22892 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
propagandnega stroja, imenovanega »udari in ne izbiraj sredstev«.
____ 221
Medtem ko Mladina z vso silo napada našo politiko izvoza orožja in vojaške opreme in
zveznega sekretarja ob njegovem obisku v prijateljski Etiopiji imenuje trgovca s smrtjo,
Nova Hrvatska hrupno odkriva:
»Vendar ne gre samo za orožje. Jugoslavija izvaža tudi vojaške strokovnjake in na svojem
ozemlju uri tuje vojake in gverilce.« Podobno trditev lahko pričakujemo tudi na straneh
Mladine.
22889	- 22892 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
nuje trgovca s smrtjo. Nova Hrvatska hrupno odkriva:
»Vendar ne gre samo za orožje. Jugoslavija izvaža tudi vojaške strokovnjake in na svojem
ozemlju uri tuje vojake in gverilce.« Podobno trditev lahko pričakujemo tudi na straneh
Mladine.
22890	- 22892 NI PODPISA ISTI VIRI 1988 3 25 DELO PR
»Vendar ne gre samo za orožje. Jugoslavija izvaža tudi vojaške strokovnjake in na svojem
ozemlju uri tuje vojake in gverilce.« Podobno trditev lahko pričakujemo tudi na straneh
Mladine.
23374 - 23380 VLADO SLAMBERGER CK ZKS ODGOVOREN 1988 7 15 DELO PS
kažejo, da ne gre za nikakršno širše protiarmadno razpoloženje; nekateri v Jugoslaviji so
zaskrbljeni zaradi postopka JLA in kntični do njega. Tretji menijo, da se s poudarjanjem
zdajšnjih dogodkov prelaga razprava o bistvenih vprašanjih (tudi kadrovski politiki) JLA, ki
mora biti kot vsaka institucija našega sistema pripravljena na odkrit pogovor in nadzor; pri
nekaterih pa se ustvarja - kot že nekajkrat letos - protislovensko razpoloženje. K temu so
delno prispevala tudi sredstva javnega obveščanja iz drugih republik. Člani CK ZKS naj bi
23376 - 23380 VLADO SLAMBERGER CK ZKS ODGOVOREN 1988 7 15 DELO PS
jo, da se s poudarjanjem zdajšnjih dogodkov prelaga razprava o bistvenih vprašanjih (tudi
kadrovski politiki) JLA, ki mora biü kot vsaka institucija našega sistema pripravljena na
odkrit pogovor in nadzor; pri nekaterih pa se ustvarja - kot že nekajkrat letos - protisloven-
sko razpoloženje. K temu so delno prispevala tudi sredstva javnega obveščanja iz drugih
republik. Člani CK ZKS naj bi
24231	- 24235 B S VZNEMIRJENOST 1988 7 22 DELO PR
Armadna sestava pa odločno podpira idejne opredelitve ZKJ.
Tudi v naši armadni strukturi, je poudaril Vukota Popovič, je zaslediti nesprejemljive opre-
delitve in ravnanje, čeprav armada sama po sebi, po svoji biti ne more biti in ni delovno
mesto za takšne pojave, še posebej ne za tuje nazore.
24232	- 24235 B S VZNEMIRJENOST 1988 7 22 DELO PR
Tudi v naši armadni strukturi, je poudaril Vukota Popovič, je zaslediti nesprejemljive opre-
delitve in ravnanje, čeprav armada sama po sebi, po svoji biti ne more biti in ni delovno
mesto za takšne pojave, še posebej ne za tuje nazore.
24233	- 24237 B S VZNEMIRJENOST 1988 7 22 DELO PR
nesprejemljive opredelitve in ravnanje, čeprav armada sama po sebi, po svoji biti ne more
biti in ni delovno mesto za takšne pojave, še posebej ne za tuje nazore.
Komunisti v armadi, je nadaljeval, se še posebej zavzemamo za moralno prenovo in smo
zato dolžni vsestransko prispevati k temu procesu. Nikar se ne bojmo
24424 - 24426 TONI PERIC DELALI BOMO 1988 7 11 DNEVNIK PR
-	Civilna sodišča delajo samostojno in neodvisno. Kaj pa vojaška?
24424 - 24428 TONI PERiC DELALI BOMO 1988 7 11 DNEVNIK PR
-	Civilna sodišča delajo samostojno in neodvisno. Kaj pa vojaška?
»Samostojnost vojaških pravosodnih organov je povsem izenačena kakor pri drugih sodiščih.
222
Lahko celo trdim, da je ta samostojnost vojaških sodišč celo
24573	- 24577 Z D РКАУНЖОУ ZA SODNE NORME 1988 7 11 DNEVNIK PR
rodnimi pakti. V konkretnem primeru se nam zastavlja vprašanje uresničevanja ustavne
pravice do obrambe pred vojaškim sodiščem, saj mora biti ta profesionalna, kompetentna in
neodvisna. Spoma je lahko tudi pristojnost vojaških sodišč za civilne osebe v času mira.
Slovenski pravniki smo privrženi idealom demokratičnega socializma po
24574	- 24577 Z D PRAVNЖOV ZA SODNE NORME 1988 7 11 DNEVNIK PR
ustavne pravice do obrambe pred vojaškim sodiščem, saj mora biti ta profesionahia, kom-
petentna in neodvisna. Spoma je lal^o tudi pristojnost vojaških sodišč za civikie osebe v
času mira.
Slovenski pravniki smo privrženi idealom demokratičnega socializma po
24776 - 24778 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
Preiskava proti trem osumljencem poteka v skladu z zakoni te države. Eni menijo, da je
zakonodaja, ki omogoča poseganje vojaških oblasti v civilno življenje, povsem korektna.
Najdejo se tudi takšni, ki se sklicujejo na našo pode-
24776 - 24780 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
Preiskava proti trem osumljencem poteka v skladu z zakoni te države. Eni menijo, da je
zakonodaja, ki omogoča poseganje vojaških oblasti v civilno življenje, povsem korektna.
Najdejo se tudi takšni, ki se sklicujejo na našo podedovano zaostalost, na to, da so komunisti
po vojni nasledili ne le balkansko materinščino, ampak tudi duhovno revščino, ki seje ne da
znebiti kar čez noč.
24801 - 24807 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
Med zaslišanjem so ga mučili. Izgovoril se je na gladovno stavko in dosegel, da je zadeva
hitreje prišla na sodišče. Civilno sodišče, seveda.
Iz pripora je poslal pismo tedanjemu sekretarju partije, v katerem je opisal svojo stisko: da
so ga aretirali; da so v hišni preiskavi zasegli 26 Komunističnih manifestov, bilten CK,
nekaj izvodov Leninizma, 4 ročne granate, 1 revolver in municijo za vojaško puško; da ga
mučijo in da mu ne dovolijo, da bi ga pregledal zdravnik; mu grozijo; da ga silijo k izdaji itd.
Na koncu Tito
24874	- 24877 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
Ije oblastnikov.
Razlika med Bombaškim in Vojaškim procesom je ogromna. Tako kot je ogromna razlika,
če primerjamo razmerje med civilnimi in vojaškimi oblastmi v stari, to je modemizirajoči
Jugoslaviji, in novi, to je retradicional. Ju-
24875	- 24877 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
Razlika med Bombaškim in Vojaškim procesom je ogromna. Tako kot je ogromna razlika,
če primerjamo razmerje med civilnimi in vojaškimi oblastmi v stari, to je modemizirajoči
Jugoslaviji, in novi, to je retradicional. Ju-
24882 - 24884 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
V	stari Jugoslaviji je šel razvoj v smeri ločevanja civilnih od vojaških oblasti, medtem ko
gre v novi Jugoslaviji v obratni smeri - civilne in vojaške
24882 - 24885 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
V	stari Jugoslaviji je šel razvoj v smeri ločevanja civilnih od vojaških oblasti, medtem ko
gre v novi Jugoslaviji v obratni smeri - civilne in vojaške oblasti naj bi se med seboj čimbolj
neločljivo prepletale. Na 42. prvenstvu
223
24883 - 24885 GREGOR ТОМС OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
V	stari Jugoslaviji je šel razvoj v smeri ločevanja civilnih od vojaških oblasti, medtem ko
gre v novi Jugoslaviji v obratni smeri - civilne in vojaške oblasti naj bi se med seboj čimbolj
neločljivo prepletale. Na 42. prvenstvu
24883 - 24887 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
V	stari Jugoslaviji je šel razvoj v smeri ločevanja civilnih od vojaških oblasti, medtem ko
gre v novi Jugoslaviji v obratni smeri - civilne in vojaške oblasti naj bi se med seboj čimbolj
neločljivo prepletale. Na 42. prvenstvu Ljubljanskega armadnega območja je to misel izrazil
S. Višjič:
»Povsod so se (vojaki, op.p.) počutili kot doma. Tako je bilo vselej
24896 - 24900 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
-	vojska po zakonu ločena od politike, poklicen vojak ni smel pripadati nobeni od strank, ni
smel biti voljen, рж tudi voliti ni smel;
-	za ugovor vesti je obstajala enkratna kazen, ugovomikom so sodila civilna sodišča, tik
pred vojno p>a se je v Narodni skupščini celo razpravljalo o
24896 - 24900 GREGOR TOMC OD BOMBAŠKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
-	vojska рк) zakonu ločena od politike, poklicen vojak ni smel pripjadati nobeni od strank, ni
smel biti voljen, pa tudi voliti ni smel;
-	za ugovor vesti je obstajala enkratna kazen, ugovomikom so sodila civilna sodišča, tik
pred vojno pja se je v Narodni skupščini celo razpravljalo o
24898	- 24901 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
nobeni od strank, ni smel biti voljen, pa tudi voliti ni smel;
-	za ugovor vesti je obstajala enkratna kazen, ugovomikom so sodila civilna sodišča, tik
pred vojno p)a se je v Narodni skupščini celo razpravljalo o civilnem služenju;
24899	- 24902 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
-	za ugovor vesti je obstajala enkratna kazen, ugovomikom so sodila civilna sodišča, tik
pred vojno p>a se je v Narodni skupščini celo razpravljalo o civilnem služenju;
-	politična vzgoja v vojski je bila omejena na vlogo kralja in patrioti
24900	- 24903 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
vilna sodišča, tik pred vojno pja se je v Narodni skupščini celo razpravljalo o civilnem slu-
ženju;
-	politična vzgoja v vojski je bila omejena na vlogo kralja in patriotizem;
24900 - 24906 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
vilna sodišča, tik pred vojno pja se je v Narodni skupščini celo razpravljalo o civilnem slu-
ženju;
-	politična vzgoja v vojski je bila omejena na vlogo kralja in patriotizem;
-	v šolah ni bilo predvojaške vzgoje v kakršnikoli obliki;
-	po odsluženju vojaškega roka (9 mesecev za bolj izobražene, za edince in hranitelje ter 18
mesecev za vse ostale) je postal vojak sicer obveznik,
24916 - 24919 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNЖ KM
SLO in DS, ki se prepletajo z JNA
-	vojska je sistemsko vključena v politično življenje države (ima lastno partijsko organizira-
nost, vojaki so vključeni v procese odločanja v civilni sferi, več kot 90% poklicnih vojakov
je članov partije);
• 224
24917 - 24919 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
-	vojska je sistemsko vključena v politično življenje države (ima lastno partijsko organizira-
nost, vojaki so vključeni v procese odločanja v civilni sferi, več kot 90% poklicnih vojakov
je članov partije);
24917 - 24920 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
-	vojska je sistemsko vključena v politično življenje države (ima lastno partijsko organizira-
nost, vojaki so vključeni v procese odločanja v civilni sferi, več kot 90% poklicnih vojakov
je članov partije);
-	ugovomike vesti se kaznuje večkrat, sodijo jim vojaška sodišča;
24917 - 24921 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
-	vojska je sistemsko vključena v politično življenje države (ima lastno partijsko organizira-
nost, vojaki so vključeni v procese odločanja v civilni sferi, več kot 90% poklicnih vojakov
je članov partije);
-	ugovomike vesti se kaznuje večkrat, sodijo jim vojaška sodišča;
-	v vojski se izražanje drugačnih političnih prepričanj preganja;
24925	- 24929 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
vaje, čeprav ni v bližnji okolici nobenega spopada, zaradi neudeležbe na vajah pa lahko
obveznik odgovarja tudi pred vojaškim sodiščem;
-	vojaki ne morejo svobodno izražati svojih verskih prepričanj;
-	decentralizacija civilnih oblasti je imela polega nekaterih pozitivnih učinkov (avtonomne
družbene pobude v nekaterih regijah) tudi negativne efekte
24926	- 24929 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
pa lahko obveznik odgovarja tudi pred vojaškim sodiščem;
-	vojaki ne morejo svobodno izražati svojih verskih prepričanj;
-	decentralizacija civilnih oblasti je imela polega nekaterih pozitivnih učinkov (avtonomne
družbene pobude v nekaterih regijah) tudi negativne efekte
24927	- 24931 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
-	vojaki ne morejo svobodno izražati svojih verskih prepričanj;
-	decentralizacija civilnih oblasti je imela polega nekaterih pozitivnih učinkov (avtonomne
družbene pobude v nekaterih regijah) tudi negativne efekte (osamosvajanje vojske oziroma
nekaterih vojaških teles).
Priprave na Vojaški proces so glede na to logična posledica mesta, ki ga
24927 - 24931 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
-	vojaki ne morejo svobodno izražati svojih verskih prepričanj;
-	decentralizacija civilnih oblasti je imela polega nekaterih pozitivnih učinkov (avtonomne
družbene pobude v nekaterih regijah) tudi negativne efekte (osamosvajanje vojske oziroma
nekaterih vojaških teles).
Priprave na Vojaški proces so glede na to logična posledica mesta, ki ga
24940 - 24943 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
z zakoni. Problem je v tem, da v tej državi:
-	v pogojih mim sploh imamo vojaška sodišča,
-	civilnim osebam lahko sodijo vojaška sodišča,
-	civilna oseba nima brezpogojne pravice do civilnega branilca,
225
24941 - 24943 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
-	V pogojih miru sploh imamo vojaška sodišča,
-	civilnim osebam lahko sodijo vojaška sodišča,
-	civilna oseba nima brezpogojne pravice do civilnega branilca,
24941 - 24944 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
-	v pogojih miru sploh imamo vojaška sodišča,
-	civilnim osebam lahko sodijo vojaška sodišča,
-	civilna oseba nima brezpogojne pravice do civilnega branilca,
-	osumljencu niso brezpogojno dovoljeni nekateri stiki z okoljem (obiski
24941	- 24944 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
-	v pogojih miru sploh imamo vojaška sodišča,
-	civilnim osebam lahko sodijo vojaška sodišča,
-	civilna oseba nima brezpogojne pravice do civilnega branilca,
-	osumljencu niso brezpogojno dovoljeni nekateri stiki z okoljem (obiski
24942	- 24947 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
-	civilnim osebam lahko sodijo vojaška sodišča,
-	civilna oseba nima brezpogojne pravice do civilnega branilca,
-	osumljencu niso brezpogojno dovoljeni nekateri stiki z okoljem (obiski svojcev, branje
časopisa, pisanje pisem itd.),
-	vojaške instance po lastnem preudarku odločajo o tem, kaj bodo preganjale in česa ne, kaj
ogroža ustavno ureditev in kaj ne, pa tudi o vrsti ukre-
24942 - 24947 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
-	civilnim osebam lahko sodijo vojaška sodišča,
-	civilna oseba nima brezpogojne pravice do civilnega branilca,
-	osumljencu niso brezpogojno dovoljeni nekateri stiki z okoljem (obiski svojcev, branje
časopisa, pisanje pisem itd.),
-	vojaške instance po lastnem peudarku odločajo o tem, kaj bodo preganjale in česa ne, kaj
ogroža ustavno ureditev in kaj ne, pa tudi o vrsti ukre-
24951 - 24955 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
prav - postopek je zakonit. Le težko pa bi se z njim strinjali, da je tudi korekten - razen
seveda, če ne pristanemo na vrednote, ki so tuje zahodni civilizaciji. S tem pristanemo na to,
da za korektno razglasimo preiskavo, v kateri o tem, kaj je kaznivo in kaj ni, odloča oblast
sama (na primer: vojaška tajna je vse, kar vojaška oblast naknadno proglasi za vojaško
tajno; ali pa: osumlje-
24951 - 24956 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
prav - postopek je zakonit. Le težko pa bi se z njim strinjali, da je tudi korekten - razen
seveda, če ne pristanemo na vrednote, ki so tuje zahodni civilizaciji. S tem pristanemo na to,
da za korektno razglasimo preiskavo, v kateri o tem, kaj je kaznivo in kaj ni, odloča oblast
sama (na primer: vojaška tajna je vse, kar vojaška oblast naknadno proglasi za vojaško
tajno; ali pa: osumljenec ima vedno pravico do civilnega branilca, razen kadar drugače pre-
sodijo vo-
24954 - 24957 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
o tem, kaj je kaznivo in kaj ni, odloča oblast sama (na primer: vojaška tajna je vse, kar
vojaška oblast naknadno proglasi za vojaško tajno; ali pa: osumljenec ima vedno pravico do
civilnega branilca, razen kadar drugače presodijo vojaške oblasti). Pristanemo tudi na to, da
za korektno proglasimo preiskavo, v
226
24954	- 24957 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
o tem, kaj je kaznivo in kaj ni, odloča oblast sama (na primer: vojaška tajna je vse, kar
vojaška oblast naknadno pjroglasi za vojaško tajno; ali pa: osumljenec ima vedno pravico do
civilnega branilca, razen kadar drugače presodijo vojaške oblasti). Pristanemo tudi na to, da
za korektno proglasimo preiskavo, v
24955	- 24957 GREGOR TOMC OD BOMBASKEGA 1988 7 14 DNEVNIK KM
je vse, kar vojaška oblast naknadno proglasi za vojaško tajno; ali pa: osumljenec ima vedno
pravico do civilnega branilca, razen kadar drugače presodijo vojaške oblasti). Pristanemo
tudi na to, da za korektno proglasimo preiskavo, v
25080 - 25085 NI PODPISA MIMO JE CAS 1988 7 20 DELO PR
blago rečeno - tistega neciviliziranega obnašanja, ki je pritisk na nekatere naše sodržavljane
drugih narodnosti, tudi na pripadnike JLA. Ce se ti ljudje med nami počutijo negotovo, če
imajo občutek, da so ogroženi, smo odgovomi mi, Slovenci, večina, ki je dolžna varovati
manjšino, tako kot morajo drugi narodi pri sebi preprečevati protislovensko razpoloženje.
To je kaj slabo spričevalo o nas, o naši demokratičnosti, civilizacijskih
25445	- 25448 NI PODPISA ISTI CILJI 1988 2 6 DELO PR
vsakem takem položaju se pojavljajo izhodi iz krize... Mi se ne militariziramo, ampak
demihtariziramo. Na to kažejo podatki o zmanjšanju mirnodobne in vojne sestave JLA...
Tema o civilnem služenju vojaškega roka je bila preveč politizirana...
25446	- 25448 NI PODPISA ISTI CILU 1988 2 6 DELO PR
ampak demilitariziramo. Na to kažejo podatki o zmanjšanju mimodobne in vojne sestave
JLA... Tema o civilnem služenju vojaškega roka je bila preveč poHtizirana...
25446 - 25448 NI PODPISA ISTI CILU 1988 2 6 DELO PR
ampjak demilitariziramo. Na to kažejo podatki o zmanjšanju mimodobne in vojne sestave
JLA... Tema o civilnem služenju vojaškega roka je bila preveč politizirana...
25446 - 25451 NI PODPISA ISTI CILil 1988 2 6 DELO PR
ampak demilitariziramo. Na to kažejo podatki o zmanjšanju mimodobne in vojne sestave
JLA... Tema o civilnem služenju vojaškega roka je bila p>reveč politizirana...
To je nekaj misli iz pogovora za okroglo mizo Dela o vlogi JLA v naši družbi, ki je bržkone
prvi tovrstni dialog v naši državi, saj so tokrat za is-
25697 - 25702 NI PODPISA ISTI CILU 1988 2 6 DELO PR
tu so si enake v tem, da so oblika sodobnega uradništva in da imajo nekatere notranje funk-
cije, ki jih morajo imeti, drugače ne moremo govoriti o armadi. So pa te lastnosti - unifor-
miranost, hierarhija, šolstvo - veliko bolj poudarjene v armadah. Nekaj stvari paje povsem
različnih. Tudi v naši družbi imamo v bistvu dva pravna sistema: civilnega in vojaškega. Te
razlike so dosti velike tudi v miru. Razlike med civilnim sektorjem in oboroženimi silami so
in so tudi nujne,
25699	- 25702 NI PODPISA ISTI CILn 1988 2 6 DELO PR
pa te lastnosti - uniformiranost, hierarhija, šolstvo - veliko bolj poudarjene v armadah. Nekaj
stvari paje povsem različnih. Tudi v naši družbi imamo v bistvu dva pravna sistema: civil-
nega in vojaškega. Te razlike so dosti velike tudi v miru. RazUke med civilnim sektorjem in
oboroženimi silami so in so tudi nujne,
25700	- 25702 NI PODPISA ISTI CILU 1988 2 6 DELO PR
armadah. Nekaj stvari paje povsem različnih. Tudi v naši družbi imamo v bistvu dva pravna
sistema: civilnega in vojaScega. Te razlike so dosti v^elike tudi v miru. RazJike med civilnim
sektorjem in oboroženimi silami so in so tudi nujne,
227
25700	- 25703 NI PODPISA ISTI CIUI 1988 2 6 DELO PR
armadah. Nekaj stvari paje povsem različnih. Tudi v naši družbi imamo v bistvu dva pravna
sistema: civilnega in vojaškega. Te razlike so dosti velike tudi v miru. Razlike med civilnim
sektorjem in oboroženimi silami so in so tudi nujne, ker to izhaja iz funkcije oboroženih sil,
armade. Ce teh razlik ni, ne moremo
25701	- 25704 NI PODPISA ISTI CILn 1988 2 6 DELO PR
dva pravna sistema: civilnega in vojaškega. Te razlike so dosti velike tudi v miru. Razlike
med civilnim sektorjem in oboroženimi silami so in so tudi nujne, ker to izhaja iz funkcije
oboroženih sil, armade. Ce teh razlik ni, ne moremo govoriti o armadi.
25701 - 25705 NI PODPISA ISTI CILfl 1988 2 6 DELO PR
dva pravna sistema: civilnega in vojaškega. Te razlike so dosti velike tudi v miru. Razlike
med civilnim sektorjem in oboroženimi silami so in so tudi nujne, ker to izhaja iz funkcije
oboroženih sil, armade. Ce teh razlik ni, ne moremo govoriti o armadi.
25745	- 25748 NI PODPISA ISTI CM 1988 2 6 DELO PR
niso v ničemer spremenjeni. Drugačen je le način njihove uresničitve. Oblike specialnih
vojn postajajo vse bolj značilne. Noben čudež ni, da imata tezi, o katerih smo govorili, oporo
v tujih krogih, ki so sovražni državni ureditvi v Jugoslaviji in posebno med našo sovražno
emigracijo. Strinjam se, daje obram-
25746	- 25751 NI PODPISA ISTI CILn 1988 2 6 DELO PR
sp)ecialnih vojn postajajo vse bolj značilne. Noben čudež ni, da imata tezi, o katerih smo
govorili, oporo v tujih krogih, ki so sovražni državni ureditvi v Jugoslaviji in posebno med
našo sovražno emigracijo. Strinjam se, da je obrambna moč države odvisna od njenega
celovitega položaja. Upoštevati moramo tudi dejstvi, da sodobno oborožena armada mora
obstajati, ker ni mogoče pošiljati golorokih ljudi proti sovražnikom, ki so oboroženi do zob.
To je politično in
26041 - 26044 IGO TRATNIK ZAKONITOST BREZ 1988 6 11 DELO PS
slovensko in jugoslovansko demokratično javnost in da bi se dejansko začeli vzpostavljati
elementi demokratične, pravne in civilne družbe. Za to gre in za nič drugega! Vojaška taj-
nost je le izgovor, zlorabljen inštitut iz kazenskega zakonika...«
26360 - 26362 MIHAJLO TERZiC ZA ODGOVORNO 1988 3 25 KOMUNIST KM
premišljeno. Pa ponazorimo to ugotovitev. Ce primerjamo količino pisanja o napadih na
JLA, civilnem služenju vojaškega roka, jeziku v JLA, titograjskem primeru, paračinskem
primeru s prispevki o
26360 - 26362 MIHAJLO TERZIĆ ZA ODGOVORNO 1988 3 25 KOMUNIST KM
premišljeno. Pa ponazorimo to ugotovitev. Ce primerjamo količino pisanja o napadih na
JLA, civilnem služenju vojaškega roka, jeziku v JLA, titograjskem primeru, paračinskem
primeru s prispevki o
26360 - 26363 MIHAJLO TERZiC ZA ODGOVORNO 1988 3 25 KOMUNIST KM
premišljeno. Pa ponazorimo to ugotovitev. Ce primerjamo količino pisanja o napadih na
JLA, civilnem služenju vojaškega roka, jeziku v JLA, titograjskem primeru, paračinskem
primeru s prispevki o vojaškostrokovnem urjenju, potem je to razmerje pri Delu 13:82
26408 - 26414 MIHAJLO TERZiC ZA ODGOVORNO 1988 3 25 KOMUNIST KM
seznama je ZKJ (Janez Janša v 43. številki Mladine predlaga ukinitev ZKJ), sledijo pa ji
vlada, skupščina, delegatski sistem in JLA. Seveda tem avtorjem vse to nič ne pomeni, vse
to je nespodobno, proticivilizacijsko, polno nevarnosti pred gulagi, Sibirijami in Golimi
otoki. Pravzaprav strašijo prebivalstvo s stalinizmom in militarizacijo družbe, v bistvu pa so
sami stalinistični do tistih, ki mislijo drugače kot oni. Za pluralizem mišljenj se
228
26468 - 26472 MIHAJLO TERZlC ZA ODGOVORNO 1988 3 25 KOMUNIST KM
vsemi tistimi, ki z njihovimi stališči ne soglašajo. Naj navedem le nekatere od teh biserov
neokusnosti in neresnice na račun JLA, ki jim danes nekateri pravijo »lapsus«, »strokovna
napaka«, »pobalinstvo porednih dečkov« itd.: »armada je debelokožna organizacija« (Mla-
dina, 19.9. 1987), »Armada oskrbuje hudodelce z orožjem« (Mladina, 9. 10.
26470 - 26472 MIHAJLO TERZIĆ ZA ODGOVORNO 1988 3 25 KOMUNIST KM
danes nekateri pravijo »lapsus«, »strokovna napaka«, »pobalinstvo porednih dečkov« itd.:
»armada je debelokožna organizacija« (Mladina, 19.9.1987), »Armada oskrbuje hudodelce
z orožjem« (Mladina, 9.10.
26470 - 26473 MIHAJLO TERZiC ZA ODGOVORNO 1988 3 25 KOMUNIST KM
danes nekateri pravijo »lapsus«, »strokovna napaka«, »pobalinstvo porednih dečkov« itd.:
»armada je debelokožna organizacija« (Mladina, 19.9.1987), »Armada oskrbuje hudodelce
z orožjem« (Mladina, 9.10. 1987), »SLO je merilo družbenega življenja«
26470 - 26475 MIHAJLO TERZIĆ ZA ODGOVORNO 1988 3 25 KOMUNIST KM
danes nekateri pravijo »lapsus«, »strokovna napaka«, »pobalinstvo porednih dečkov« itd.:
»armada je debelokožna organizacija« (Mladina, 19.9.1987), »Armada oskrbuje hudodelce
z orožjem« (Mladina, 9. 10. 1987), »SLO je merilo družbenega življenja« (Mladina, 9. 10.
1987), »Vojaški udar bi dobil podporo srbskih nacionalistov, Slovenijo in Hrvaško pa pri-
pravil celo do
26490 - 26492 MIHAJLO TERZIĆ ZA ODGOVORNO 1988 3 25 KOMUNIST KM
slovenskim komunistom očitajo, da izdajajo interese slovenskega naroda. To so nastopanja,
ki napadajo JLA - kot okupatorsko in protiljudsko izkoriščevalsko vojsko.« Slovenski narod
dobro ve, kaj je JLA, ve pa
26490 - 26493 MIHAJLO TERZIĆ ZA ODGOVORNO 1988 3 25 KOMUNIST KM
slovenskim komunistom očitajo, da izdajajo interese slovenskega naroda. To so nastopanja,
ki napadajo JLA - kot okupatorsko in protiljudsko izkoriščevalsko vojsko.« Slovenski narod
dobro ve, kaj je JLA, ve pa tudi, kaj so bile tuje vojske na slovenskih Üeh. Naj ponovim le to,
kar
26490	- 26493 MIHAJLO TERZIĆ ZA ODGOVORNO 1988 3 25 KOMUNIST KM
slovenskim komunistom očitajo, da izdajajo interese slovenskega naroda. To so nastopanja,
ki napadajo JLA - kot okupatorsko in protiljudsko izkoriščevalsko vojsko.« Slovenski narod
dobro ve, kaj je JLA, ve pa tudi, kaj so bile tuje vojske na slovenskih tleh. Naj ponovim le to,
kar
26491	- 26494 MIHAJLO TERZIĆ ZA ODGOVORNO 1988 3 25 KOMUNIST KM
To so nastopanja, ki napadajo JLA - kot okupatorsko in protiljudsko izkoriščevalsko voj-
sko.« Slovenski narod dobro ve, kaj je JLA, ve pa tudi, kaj so bile tuje vojske na slovenskih
tleh. Naj ponovim le to, kar je v minulih dneh nekdo že povedal. Odkar se je JLA v drugi
svetovni
26491	- 26494 MIHAJLO TERZIĆ ZA ODGOVORNO 1988 3 25 KOMUNIST KM
To so nastopanja, ki napadajo JLA - kot okupatorsko in protiljudsko izkoriščevalsko voj-
sko.« Slovenski narod dobro ve, kaj je JLA, ve pa tudi, kaj so bile tuje vojske na slovenskih
tleh. Naj ponovim le to, kar je v minulih dneh nekdo že povedal. Odkar se je JLA v drugi
svetovni
26492	- 26494 MIHAJLO TERZIĆ ZA ODGOVORNO 1988 3 25 KOMUNIST KM
izkoriščevalsko vojsko.« Slovenski narod dobro ve, kaj je JLA, ve pa tudi, kaj so bile tuje
vojske na slovenskih tleh. Naj ponovim le to, kar je v minulih dneh nekdo že povedal. Odkar
se je JLA v drugi svetovni
229
26492 - 26495 MIHAJLO TERZlC ZA ODGOVORNO 1988 3 25 KOMUNIST KM
izkoriščevalsko vojsko.« Slovenski narod dobro ve, kaj je JLA, ve pa tudi, kaj so bile tuje
vojske na slovenskih tleh. Naj ponovim le to, kar je v minulih dneh nekdo že povedal. Odkar
seje JLA v drugi svetovni vojni uvrstila med zmagovite vojske nad fašizmom in nacizmom,
26767 - 26773 RADO BORDON NADALJEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
In nazadnje, ali v naši JLA samo zato, ker se imenuje »ljudska«, zares ne more priti med
posameznimi njenimi pripadniki tudi do takih »volčjih« tendenc, kakršne v svojem prispev-
ku izraža nje upokojeni major (hvala Bogu, da ne general ali admiral!) Milan Mudrinič? V
vseh civiliziranih družbah oziroma državah (do civilne države je pri nas, kakor, žal, kaže, še
daleč) pa vsa vprašanja, ki so
26771 - 26775 RADO BORDON NADALJEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
upokojeni major (hvala Bogu, da ne general ali admiral!) Milan Mudrinič? V vseh civilizi-
ranih družbah oziroma državah (do civilne države je pri nas, kakor, žal, kaže, še daleč) pa
vsa vprašanja, ki so povezana z armado in narodno obrambo, obravnavajo javno. Tudi delova-
nje armade je podvrženo javni kontroli in izpostavljeno
26771 - 26776 RADO BORDON NADAUEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
upokojeni major (hvala Bogu, da ne general ali admiral!) Milan Mudrinič? V vseh civilizi-
ranih družbah oziroma državah (do civilne države je pri nas, kakor, žal, kaže, še daleč) pa
vsa vprašanja, ki so povezana z armado in narodno obrambo, obravnavajo javno. Tudi delova-
nje armade je podvrženo javni kontroli in izpostavljeno demokratičnim ukrepom, ki naj
zagotovijo, da se kak povzpjetni major (ali
26773	- 26778 RADO BORDON NADALJEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
države je pri nas, kakor, žal, kaže, še daleč) pa vsa vprašanja, ki so povezana z armado in
narodno obrambo, obravnavajo javno. Tudi delovanje armade je podvrženo javni kontroli in
izpostavljeno demokratičnim ukrepom, ki naj zagotovijo, da se kak povzp)etni major (ali
samo vodnik, kaj šele general ali admiral) ne povzpne civilni družbi čez glavo. Prav zato p>a
je v vsaki demokratični državi tudi obrambni
26774	- 26778 RADO BORDON NADALJEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
povezana z armado in narodno obrambo, obravnavajo javno. Tudi delovanje armade je
pxxivrženo javni kontroli in izpostavljeno demokratičnim ukrepom, ki naj zagotovijo, da se
kak povzp>etni major (ali samo vodnik, kaj šele general ali admiral) ne povzpne civilni dru-
žbi čez glavo. Prav zato paje v vsaki demokratični državi tudi obrambni
26776 - 26780 RADO BORDON NADAUEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
demokratičnim ukrepom, ki naj zagotovijo, da se kak povzp)etni major (ali samo vodnik, kaj
šele general ali admiral) ne povzpne civibi družbi čez glavo. Prav zato paje v vsaki demo-
kratični državi tudi obrambni sekretar ali minister za vojsko civilna oseba (izjema so seveda
pretežno vzhodne, afriške, azijske in južnoameriške, v glavnem močno zaostale
26778 - 26780 RADO BORDON NADAUEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
glavo. Prav zato pa je v vsaki demokratični državi tudi obrambni sekretar ali minister za
vojsko civilna oseba (izjema so seveda pretežno vzhodne, afriške, azijske in južnoameriške,
v glavnem močno zaostale
26778 - 26782 RADO BORDON NADAUEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
glavo. Prav zato pa je v vsaki demokratični državi tudi obrambni sekretar ali minister za
vojsko civilna oseba (izjema so seveda pretežno vzhodne, afriške, azijske in južnoameriške,
v glavnem močno zaostale generalske družbe), izvoljena izmed civilnih delegatov oziroma
poslancev. Taka oseba
26782 - 26786 RADO BORDON NADALJEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
poslancev. Taka oseba je seveda tudi član civilne vlade (v našem pjrimeru zveznega izvirnega
230
svela). Pri nas bi laka civilna oseba morala biti tudi v predsedstvu SFRJ, kot odgovoma za
resor narodne obrambe in armade. Le tako bi bilo zagotovljeno, da se vsa vprašanja, povezana
z armado in narodno obrambo
26783 - 26786 RADO BORDON NADALJEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
je seveda tudi član civilne vlade (v našem primeru zveznega izvršnega sveta). Pri nas bi taka
civilna oseba morala bili tudi v predsedstvu SFRJ, kot odgovoma za resor narodne obrambe
in armade. Le tako bi bilo zagotovljeno, da se vsa vprašanja, povezana z armado in narodno
obrambo
26783	- 26787 RADO BORDON NADALJEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
je seveda tudi član civilne vlade (v našem primeru zveznega izvršnega sveta). Pri nas bi laka
civilna oseba morala biti tudi v predsedstvu SFRJ, kol odgovoma za resor narodne obrambe
in armade. Le tako bi bilo zagotovljeno, da se vsa vprašanja, povezana z armado in narodno
obrambo (proračuni zanjo, njeni projekti, njena proizvodnja in trgovanje z
26784	- 26789 RADO BORDON NADAUEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
sveta). Pri nas bi taka civilna oseba morala biti tudi v predsedstvu SFRJ, kot odgovoma za
resor narodne obrambe in armade. Le tako bi bilo zagotovljeno, da se vsa vprašanja, pove-
zana z armado, in narodno obrambo (proračuni zanjo, njeni projekti, njena proizvodnja in
trgovanje z izdelki, njeni kadri in jihovi osebni dohodki, njeni stila s tujimi armadami, vklju-
čevanje mladih v vojaške in obrambne poklice,
26785	- 26789 RADO BORDON NADAUEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
SFRJ, kot odgovoma za resor narodne obrambe in armade. Le tako bi bilo zagotovljeno, da
se vsa vprašanja, povezana z armado in narodno obrambo (proračuni zanjo, njeni projekti,
njena proizvodnja in trgovanje z izdelki, njeni kadri in njihovi osebni dohodki, njeni stiki s
tujimi armadami, vključevanje mladih v vojaške in obrambne poklice,
26787 - 26790 RADO BORDON NADAUEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
(proračuni zanjo, njeni projekti, njena proizvodnja in trgovanje z izdelki, njeni kadri in nji-
hovi osebni dohodki, njeni stiki s tujimi armadami, vključevanje mladih v vojaške in ob-
rambne poklice, civilno služenje vojaškega roka, ugovor vesti, uporaba narodnih
26787	- 26790 RADO BORDON NADALJEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
(proračuni zanjo, njeni projekti, njena proizvodnja in trgovanje z izdelki, njeni kadri in nji-
hovi osebni dohodki, njeni sliki s tujimi armadami, vključevanje mladih v vojaške in ob-
rambne poklice, civilno služenje vojaškega roka, ugovor vesli, uporaba narodnih
26788	- 26791 RADO BORDON NADAUEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
izdelki, njeni kadri in njihovi osebni dohodki, njeni sliki s tujimi armadami, vključevanje
mladih v vojaške in obrambne poklice, civilno služenje vojaškega roka, ugovor vesli, upora-
ba narodnih jezikov itd.), obravnavajo čimbolj civilno, se pravi demokratično,
26788	- 26791 RADO BORDON NADAUEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
izdelki, njeni kadri in njihovi osebni dohodki, njeni stiki s tujimi armadami, vključevanje
mladih v vojaške in obrambne poklice, civilno služenje vojaškega roka, ugovor vesti, upora-
ba narodnih jezikov itd.), obravnavajo čimbolj civilno, se pravi demokratično,
26789	- 26791 RADO BORDON NADAUEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
armadami, vključevanje mladih v vojaške in obrambne poklice, civilno služenje vojaškega
roka, ugovor vesti, uporaba narodnih jezikov itd.), obravnavajo čimbolj civilno, se pravi
demokratično,	j
26789 - 26792 RADO BORDON NADAUEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS	j
armadami, vključevanje mladih v vojaške in obrambne poklice, civilno služenje vojaškega
231
roka, ugovor vesti, uporaba narodnih jezikov itd.), obravnavajo čimbolj civilno, se pravi
demokratično, kot sestavni del družbe in njenega razvoja, z vsemi obliVami in
26797 - 26799 RADO BORDON NADAUEVANJE S 16 NI DATUMA DELO PS
mladi, pošteni in dobronamerni, domoljubni pisci osumljeni ali celo obtoženi nekakšne
kampanje proti JLA, saj bi se njeni civilni predstavniki (pogovarjali z njimi javno, enako-
pravno in prepričljivo
27006 - 27012 VASJA VENTURINI RAZLIČNA MNENJA 1988 3 30 DELO PR
Stane Brovet je poudaril, da vsi napadi na JLA kažejo, da je za njim celoten filozofski,
ideološki in politični program, ki noče sprejeti našega (¿užbenega sistema in zveze
komunistov. Nai)adi na JLA in SLO predstavljajo samo del splošnega napada na
samoup)ravljanje in socializem. Zelo zgovorna je lahko primerjava z naslovi in teksti v
nekaterih naših in tujih časopisih. To kaže, da se mnoge ideje prenašajo od drugod. Brovet je
tudi poudaril, da je delo
27008 - 27012 VASJA VENTURINI RAZLIČNA MNENJA 1988 3 30 DELO PR
politični program, ki noče sprejeti našega družbenega sistema in zveze komunistov. Napadi
na JLA in SLO predstavljajo samo del splošnega napada na samoupravljanje in socializem.
Zelo zgovorna je lahko primerjava z naslovi in teksti v nekaterih naših in tujih časopisih. To
kaže, da se mnoge ideje prenašajo od drugod. Brovet je tudi poudaril, da je delo
27010 - 27014 VASJA VENTURINI RAZLIČNA MNENJA 1988 3 30 DELO PR
na samoupravljanje in socializem. Zelo zgovorna je lahko primerjava z naslovi in teksti v
nekaterih naših in tujih časopisih. To kaže, da se mnoge ideje prenašajo od drugod. Brovet je
tudi poudaril, daje delo JLA že doslej dokaj odprto in da prav v skupščini SFRJ vsako leto
velikokrat razpravljajo o njej. To dokazuje tudi to, daje bilo samo
27010 - 27016 VASJA VENTURINI RAZLIČNA MNENJA 1988 3 30 DELO PR
na samoupravljanje in socializem. Zelo zgovorna je lahko primerjava z naslovi in teksti v
nekaterih naših in tujih časopisih. To kaže, da se mnoge ideje prenašajo od drugod. Brovet je
tudi poudaril, da je delo JLA že doslej dokaj odprto in da prav v skupščini SFRJ vsako leto
velikokrat razpravljajo o njej. To dokazuje tudi to, daje bilo samo lani o JLA objavljenih
več kot 36 tisoč člankov, to pomeni v povprečju 100 na dan. Pri vsem tem рж niso vštete
radijske in televizijske oddaje.
27493 - 27495 NI PODPISA POZIVI NA DOSLEDNO 1988 6 14 DNEVNIK PR
da se takoj sproži postopek za spremembo kazenske zakonodaje in za ukinitev pristojnosti
vojaškega sodišča za civilne osebe v času miru-
27571 - 27573 UROS SOSTARSIC OBTOŽNICA ŠE NI VLOZ 1988 6 14 DELO PR
ZSMS Ljutomer. Združenje dramskih umetnikov Slovenije pa daje »pobudo za strokovno
revizijo pristojnosti razmerja med vojaško in civilno zakonodajo v mimem času.«
27776 - 27782 IVAN DOLNICAR PISANJE NA NEPRAVI 1988 3 25 KOMUNIST KM
vojske narodnoosvobodilnega gibanja Slovenije. Nato pa skoraj 40 let v usposabljanju Jugo-
slovanske ljudske armade. W vsem tem sem sodeloval z vsemi intelektualnimi in fizičnimi
močmi in najbolj pošteno. Tako najbrž delajo tudi naši nasledniki. In če danes nekdo hoče
vse to izničiti in to JLA, tudi kakršna je, z vsemi slabostmi, ki jih najbrž ima, jih je imela in
jih bo imela, prikazovati kot fašistoidno, okupatorsko, kot tujo, primitivno, nepotrebno in ne
vem še vse kakšno
27779 - 27782 IVAN DOLNICAR PISANJE NA NEPRAVI 1988 3 25 KOMUNIST KM
najbrž delajo tudi naši nasledniki. In če danes nekdo hoče vse to izničiti in to JLA, tudi
kalcršna je, z vsemi slabosüni, ki jih najbrž ima, jih je imela in jih bo imela, prikazovati kot
fašistoidno, okupatorsko, kot tujo, primitivno, nepotrebno in ne vem še vse kakšno
232
27779 - 27783 IVAN DOLNICAR PISANJE NA NEPRAVI 1988 3 25 KOMUNIST KM
najbrž delajo tudi naši nasledniki. In če danes nekdo hoče vse to izničiti in to JLA, tudi
kakršna je, z vsemi slabostmi, ki jih najbrž ima, jih je imela in jih bo imela, prikazovati kot
fašistoidno, okupatorsko, kot tujo, primitivno, nepotrebno in ne vem še vse kakšno vojsko,
mora računati na moj osebni офог - nič manjši, kot sem ga dajal
27781 - 27784 IVAN DOLNICAR PISANJE NA NEPRAVI 1988 3 25 KOMUNIST KM
ima, jih je imela in jih bo imela, prikazovati kot fašistoidno, okupatorsko, kot tujo, primitiv-
no, nepotrebno in ne vem še vse kakšno vojsko, mora račimati na moj osebni odpor - nič
manjši, kot sem ga dajal tistim, ki so nas teptali in hoteli poteptati. Se enkrat moram reči,
27781	- 27784 IVAN DOLNICAR PISANJE NA NEPRAVI 1988 3 25 KOMUNIST KM
ima, jih je imela in jih bo imela, prikazovati kot fašistoidno, okupatorsko, kot tujo, primitiv-
no, nepotrebno in ne vem še vse kakšno vojsko, mora račimati na moj osebni odpor - nič
manjši, kot sem ga dajal tistim, ki so nas teptali in hoteli poteptati. Se enkrat moram reči,
27782	- 27786 IVAN DOLNICAR PISANJE NA NEPRAVI 1988 3 25 KOMUNIST KM
okupatorsko, kot tujo, primitivno, nepotrebno in ne vem še vse kakšno vojsko, mora raču-
nati na m^ osebni odpor - nič manjši, kot sem ga dajal tistim, ki so nas teptali in hoteli
poteptati. Se enkrat moram reči, ne bi rad videl na teh naših tleh neko zares tujo vojsko.
Tega ne bi želel doživeti. In najbrž
27784 - 27786 IVAN DOLNICAR PISANJE NA NEPRAVI 1988 3 25 KOMUNIST KM
tistim, ki so nas teptali in hoteli poteptati. Se enkrat moram reči, ne bi rad videl na teh naših
tleh neko zares tujo vojsko.
Tega ne bi želel doživeti. In najbrž
27804 - 27806 IVAN DOLNICAR PISANJE NA NEPRAVI 1988 3 25 KOMUNIST KM
se pa zavzemam za doslednost: da se ocenjuje vse. Vidite, mi ocenjujemo samo civilna
sredstva obveščanja, ne pa tudi vojaških. Tudi tu je vrsta listov in časopisov. Postavlja se
vprašanje, ali je v
27811 - 27814 IVAN DOLNICAR PISANJE NA NEPRAVI 1988 3 25 KOMUNIST KM
govoriti, ampak samo opozarjam na pozomost tudi o tem pisanju in o potrebi dialoga tudi tu.
Da se ne bo govorilo samo o tem civilnem pisanju o zadevah obrambe in varnosti, ampak
tudi o tem, kako pa vojaški listi in časopisi in pubUcistika to obravnavajo. Prav zagotovo vse
27883	- 27886 VASJA VENTURINI ANALIZA NAPADOV 1988 3 29 DELO PR
omenjenih revijah in časopisih so se po ugotovitvah analize pojavili teksti, ki skušajo našo
armado diskreditirati. Tako je bilo med dnigim zapisano, daje armada konzervativna, brez
organizirane kontrole družbe in da je zavora nadaljnji demolćratizaciji nadaljnjih
27884	- 27886 VASJA VENTURINI ANALIZA NAPADOV 1988 3 29 DELO PR
teksti, ki skušajo našo armado diskreditirati. Tako je bilo med drugim zapisano, daje arma-
da konzervativna, brez organizirane kontrole družbe in daje zavora nadaljnji demokratiza-
ciji nadaljnjih
27884 - 27889 VASJA VENTURINI ANALIZA NAPADOV 1988 3 29 DELO PR
teksti, ki skušajo našo armado diskreditirati. Tako je bilo med drugim zapisano, daje arma-
da konzervativna, brez organizirane kontrole družbe in daje zavora nadaljnji demokratiza-
ciji nadaljnjih družbenih odnosov; da je steber dogmatsko-birokratskih sil v državi, da je
unitaristična in nadnacionalna tvorba, država v državi, sedma republika Jugoslavije in tako
tujek v samoupravnem tkivu družbe.
27888 - 27894 VASJA VENTURINI ANALIZA NAPADOV 1988 3 29 DELO PR
daje unitaristična in nadnacionalna tvorba, država v državi, sedma republika Jugoslavije in
233
tako tujek v samoupravnem tkivu družbe.
V	analizi je tudi omenjeno, da se stalno postavlja pod vprašaj vsejugoslovanski značaj JLA
-	pisci nekaterih tekstov trdijo, da imajo vse pomembnejše položaje v njej Srbi
27892 - 27896 VASJA VENTURINI ANALIZA NAPADOV 1988 3 29 DELO PR
V	analizi je tudi omenjeno, da se stalno postavlja pod vprašaj vsejugoslovanski značaj JLA
-	pisci nekaterih tekstov trdijo, da imajo vse pomembnejše položaje v njej Srbi in unitaristi,
daje JLA antihrvatska, antislovenska, antimuslimanska, daje zaščitnik antisrbske politike
na Kosovu, daje prorusko in
27894 - 27896 VASJA VENTURINI ANALIZA NAPADOV 1988 3 29 DELO PR
nekaterih tekstov trdijo, da imajo vse pomembnejše položaje v njej Srbi in unitaristi, da je
JLA antihrvatska, antislovenska, antimuslimanska, da je zaščitnik antisrbske politike na
Kosovu, da je prorusko in
27894 - 27896 VASJA VENTURINI ANALIZA NAPADOV 1988 3 29 DELO PR
nekaterih tekstov trdijo, da imajo vse pomembnejše položaje v njej Srbi in unitaristi, da je
JLA antihrvatska, antislovenska, antimuslimanska, da je zaščitnik antisrbske politike na
Kosovu, da je prorusko in
27894 - 27896 VASJA VENTURINI ANALIZA NAPADOV 1988 3 29 DELO PR
nekaterih tekstov trdijo, da imajo vse pomembnejše položaje v njej Srbi in unitaristi, da je
JLA antihrvatska, antislovenska, antimuslimanska, da je zaščitnik antisrbske politike na
Kosovu, daje prorusko in
27897 - 27900 VASJA VENTURINI ANALIZA NAPADOV 1988 3 29 DELO PR
stalinistično usmerjena, albanski in slovenski nacionalisti pa jo etiketirajo kot okupatorsko,
tujo, fašistično in razbojniško. Prav tako so avtorji analize nekje prebrali, daje JLA »debe-
lokožna institucija in krvoses našega delavskega razreda«, da se bo sistem naše obrambe v
27897	- 27900 VASJA VENTURINI ANALIZA NAPADOV 1988 3 29 DELO PR
stalinistično usmerjena, albanski in slovenski nacionalisti pa jo etiketirajo kot okupatorsko,
tujo, fašistično in razbojniško. Prav tako so avtorji analize nekje prebrali, daje JLA »debe-
lokožna institucija in krvoses našega delavskega razreda«, da se bo sistem naše obrambe v
27898	- 27900 VASJA VENTURINI ANALIZA NAPADOV 1988 3 29 DELO PR
etiketirajo kot okupatorsko, tujo, fašistično in razbojniško. Prav tako so avtorji analize nekje
prebrali, daje JLA »debelokožna institucija in krvoses našega delavskega razreda«, da se lx)
sistem naše obrambe v
27898 - 27902 VASJA VENTURINI ANALIZA NAPADOV 1988 3 29 DELO PR
etiketirajo kot okupatorsko, tujo, fašistično in razbojniško. Prav tako so avtorji analize nekje
prebrali, daje JLA »debelokožna institucija in krvoses našega delavskega razreda«, da se bo
sistem naše obrambe v primeru agresije razpadel in da bomo hitro kapitulirali. V zadnjem
času je vse več špekulacij o možnosti državnega udara.
28022 - 28024 ZOJA SKUSEK TURKI SO NA МЕЛ 1988 3 4 MLADINA KM
če ne celo podpihuje. Ce odmislimo nonšalantno predpostavko, da za birokracijo (civilno,
vojaško, republiško, zvezno) še zmerom velja, da medij ne more imeti samostojne politike,
da mu torej nujno »nekdo
28106 - 28109 NI PODPISA BREZ KOMENTARJA 1988 3 4 MLADINA KM
V	MLADINI št. 36 (1987) najdemo en sam članek o »vojski«: dva stolpca z naslovom
»Vojaška ali civilna družba«. Hitro opazno sintagmo JNA poleg tega odkrijemo še v rubriki
Oni o nas: »Pravočasno
234
28107 - 28109 NI PODPISA BREZ KOMENTARJA 1988 3 4 MLADINA KM
V	Mladini št. 36 (1987) najdemo en sam članek o »vojski«: dva stolpoa z naslovom »Vojaška
ali civilna družba«. Hitro opazno sintagmo JNA poleg tega odkrijemo še v rubriki Oni o nas:
»Pravočasno
28107 - 28110 NI PODPISA BREZ KOMENTARJA 1988 3 4 MLADINA KM
V	Mladini ŠL 36 (1987) najdemo en sam članek o »vojski«: dva stolpca z naslovom »Vojaška
ali civilna družba«. Hitro opazno sintagmo JNA poleg tega odkrijemo še v rubriki Oni o nas:
»Pravočasno naj bi jih (plače) prejeli le oficirji JNA, člani sj)ecialne brigade
28107 - 28111 NI PODPISA BREZ KOMENTARJA 1988 3 4 MLADINA KM
V	Mladini št. 36 (1987) najdemo en sam članek o »vojski«: dva stolpca z naslovom »Vojaška
ali civilna družba«. Hitro opazno sintagmo JNA poleg tega odkrijemo še v rubriki Oni o nas:
»Pravočasno naj bi jih (plače) prejeli le oficirji JNA, člani specialne brigade Ministrstva za
notranje zadeve, cariniki in letalski kontrolorji (Kleine
28340 - 28342 JOVAN PJEViC PREK HRBTA ARMADE 1988 6 24 KOMUNIST KM
sankcioniranju t.i. ugovora vesti in t.i. civilnega služenja vojaškega roka (čeprav gre za
občutljiv in resen problem, o katerem so pristojni v svojih ozkih
28340 - 28346 JOVAN PJEViC PREK HRBTA ARMADE 1988 6 24 KOMUNIST KM
sankcioniranju t.i. ugovora vesti in Li. civilnega služenja vojaškega roka (čeprav gre za
občutljiv in resen problem, o katerem so pristojni v svojih ozkih krogih razpravljali dosti
prej, kakor je bila ta pobuda dana v javnost, vendar se jim, kot kaže, ni zdelo potrebno, da bi
o zadevi obvestili javnost), nadalje na vprašanje o izvozu orožja in naši vojaški industriji,
zdaj pa tudi v zvezi s trojico priprtih in na vprašanje o
28705 - 28709 MILAN MUDRINiC GA NI 1988 2 27 DELO PS
Bil sem in še vedno sem delček naše armade. Zdaj sem upokojen in gledam rane, ki so mi jih
zadali volkovi. Poln sem žolča in jeze do tistih, ki nas opravljajo in imenujejo fašiste. Pove-
dal sem, kaj mislim o vas, volkovi.
28707 - 28713 MILAN MUDRINIC GA NI 1988 2 27 DELO PS
upokojen in gledam rane, ki so mi jih zadali volkovi. Poln sem žolča in jeze do tistih, ki nas
opravljajo in imenujejo fašiste. Povedal sem, kaj mislim o vas, volkovi.
Pred desetimi dnevi sem bil pri sinu, ki služi vojaški rok. Lepo je bilo videti mlade vojake,
kako korakajo z močnim in ostrim korakom. Srce mi je močneje bilo, rad bi se jim
28707 - 28713 MILAN MUDRINiC GA NI 1988 2 27 DELO PS
upokojen in gledam rane, ki so mi ih zadali volkovi. Poln sem žolča in jeze do tistih, ki nas
opravljajo in imenujejo fašiste. Povedal sem, kaj mislim o vas, volkovi.
Pred desetimi dnevi sem bil pri sinu, ki služi vojaški rok. Lepo je bilo videti mlade vojake,
kako korakajo z močnim in ostrim korakom. Srce mi je močneje bilo, rad bi se jim
28851 - 28857 SLAVKO SORSAK NAPROSEN ZA PREMISLE NI DATUMA TV-15
KM
številke Mladine imajo po 5 ali več člankov na to temo. Precej člankov o JLA lahko najde-
mo v Novi reviji št. 57 ter št. 67 in 68. Ce napravimo najbolj grobo razdelitev teh člankov,
potem bi v prvo lahko šteli članke, ki ponujajo drugačne rešitve od sedanjih... trdeč, daje
dogmatska, okupacijska, fašistoidna, konservativna, proruska itd.
28851 - 28857 SLAVKO SORSAK NAPROSEN ZA PREMISLE NI DATUMA TV-15
KM
številke Mladine imajo po 5 ali več člankov na to temo. Precej člankov o JLA lahko najde-
mo v Novi reviji št. 57 ter št. 67 in 68. Ce napravimo najbolj grobo razdelitev teh člankov,
potem bi v prvo lahko šteli članke, ki ponujajo drugačne rešitve od sedanjih... trdeč, daje
235
dogmatska, okupacijska, fašistoidna, konservativna, proruska itd.
28855 - 28860 SLAVKO SORSAK NAPROSEN ZA PREMISLE NI DATUMA TV-15
KM
...trdeč, daje dogmatska, okupacijska, fašistoidna, konservativna, proruska itd.
Vse to pisanje ni take narave, da bi JLA bila zaradi njega ogrožena. Vendar je res, da tako
pisanje grobo žali pripadnike JLA
28855 - 28860 SLAVKO SORSAK NAPROSEN ZA PREMISLE NI DATUMA TV-15
KM
...trdeč, daje dogmatska, okupacijska, fašistoidna, konservativna, proruska itd.
Vse to pisanje ni take narave, da bi JLA bila zaradi njega ogrožena. Vendar je res, da tako
pisanje grobo žali pripadnike JLA
28855 - 28861 SLAVKO SORSAK NAPROSEN ZA PREMISLE NI DATUMA TV-15
KM
...trdeč, daje dogmatska, okupacijska, faSistoidna, konservativna, proruska itd.
Vse to pisanje ni take narave, da bi JLA bila zaradi njega ogrožena. Vendar je res, da tako
pisanje grobo žali pripadnike JLA in ne samo njih, da tako pisanje vnaSa nemir med starešine
in posredno
28955 - 28959 JAS A ZLOBEC SPOMIN NA VCERAJ 1988 3 11 MLADINA KM
Predsedstvo SFRJ tudi čisto naravnost govori o metodah specialne vojne. V vojaški in
predvojaSki terminologiji specialna vojna pomeni delovanje sovražnih režimov in tujih agentur
v mimem času. Tako nekako, da me ne bo kdo lovil za besedo. To pa spet pomeni, da so naši
domači kritiki JLA čisto
28955 - 28959 JASA ZLOBEC SPOMIN NA VČERAJ 1988 3 11 MLADINA KM
tudi čisto naravnost govori o metodah specialne vojne. V vojaški in predvojaški terminologiji
specialna vojna pomeni delovanje sovražnih režimov in tujih agentur v mimem času. Tako
nekako, da me ne bo kdo lovil za besedo. To pa spet pomeni, da so naši domači kritiki JLA
čisto
28957	- 28960 JASA ZLOBEC SPOMIN NA VCERAJ 1988 3 11 MLADINA KM
predvojaški terminologiji specialna vojna pomeni delovanje sovražnih režimov in tujih agentur
v mimem času. Tako nekako, da me ne bo kdo lovil za besedo. To pa spet pomeni, da so naši
domači kritiki JLA čisto konkretno plačani agenti tujih obveščevalnih služb (ali morda celo
28958	- 28961 JASA ZLOBEC SPOMIN NA VCERAJ 1988 3 11 MLADINA KM
režimov in tujih agentur v mimem času. Tako nekako, da me ne bo kdo lovil za besedo. To
pa spet pomeni, da so naši domači kritiki JLA čisto konkretno plačani agenti tujih
obveščevalnih služb (ali morda celo sovražne emigracije). Ceje to res, bi se morali že zdav-
naj znajti na
28959	- 28965 JASA ZLOBEC SPOMIN NA VCERAJ 1988 3 11 MLADINA KM
lovil za besedo. To pa sp>et pomeni, da so naši domači kritiki JLA čisto konkretno plačani
agenti tujih obveščevalnih služb (ali morda celo sovražne emigracije). Ce je to res, bi se
morali že zdavnaj znajti na sodišču. Ce pa ni res, je skrajno neodgovomo (in celo kaznivo)
uporabljati tako težke kvalifikacije. Prav neverietno je, kako do skrajnosti občutljiva je JLA
- in očitno tudi najvišji poveljniški organ oboroženih sil, se pravi predsedstvo SFRJ - do
vsakega nekoliko
29000 - 29005 JASA ZLOBEC SPOMIN NA VČERAJ 1988 3 11 MLADINA KM
smo soočeni z dejstvom, da je kritika kateregakoli segmenta JLA hkrati že napad na tako
rekoč vse v tej državi. Se zlasti so zanimivi očitki o spodkopavanju mednarodnega ugleda in
položaja Jugoslavije. Kdorkoli prebira tuje časopisje, in to tisto nevtralno, ki nam ni ne
naklonjeno ne nenaklonjeno, bo lahko hitro ugotovil, kateri dogodki in
236
29065	- 29070 JASA ZLOBEC SPOMIN NA VCERAJ 1988 3 11 MLADINA KM
JLA uporabljajo le srbohrvaščino«, medtem ko jih je bilo nasprotnega mnenja le 30%. Ce se
ob tem spomnimo, kako so najviSji predstavniki JLA alergični že na vprašanje o poveljujo-
čem jeziku v armadi... Gremo naprej. Na vprašanje, ali je treba posameznikom zaradi nji-
hovega p>repričanja omogočiti civihio služenje vojaškega roka, je 46,9% anketiranih odgo-
vorilo pritrdilno in le 36,6% odklonilno. Je torej
29066	- 29070 JASA ZLOBEC SPOMIN NA VCERAJ 1988 3 11 MLADINA KM
mnenja le 30%. Ce se ob tem spomnimo, kako so najvišji predstavniki JLA alergični že na
vprašanje o poveljujočem jeziku v armadi... Gremo naprej. Na vprašanje, ali je treba posa-
meznikom zaradi njihovega prepričanja omogočiti civilno služenje vojaškega roka, je 46,9%
anketiranih odgovorilo pritrdilno in le 36,6% odklonilno. Je torej
29068 - 29070 JASA ZLOBEC SPOMIN NA VCERAJ 1988 3 11 MLADINA KM
naprej. Na vprašanje, ali je treba posameznikom zaradi njihovega pjrepričanja omogočiti
civilno služenje vojaškega roka, je 46,9% anketiranih odgovorilo pritrdilno in le 36,6%
odklonilno. Je torej
29305 - 29307 NI PODPISA LAZNE POSTAVKE 1988 3 24 TELEKS KM
ga razglašah za sovražnika ljudstva in kapitalizma, ker se recimo zavzema za civilno služe-
nje vojaškega roka ali ugovarja zimanji politiki svoje države. Nisem še zasledil primera, da
bi francoski predsednik
29305 - 29310 NI PODPISA LAZNE POSTAVKE 1988 3 24 TELEKS KM
ga razglašali za sovražnika ljudstva in kapitalizma, ker se recimo zavzema za civilno služe-
nje vojaškega roka ali ugovarja zimanji politiki svoje države. Nisem še zasledil primera, da
bi francoski predsednik ali švedski krdj naročil državnemu tožilcu, naj začne sodni pr-egon
kakšnega državljana, ker je javno »napadel armado« ali »žalil obrambnega ministra«. Tudi
še nisem zasledil, da bi - kot se dogaja
237
UDK: 344.2 (497.12) "1988" : 355.1 (497.1) : 32.000.008
Leo Šešerko
Vojaška protikultura, morala, zakonodaja, legitimnost, kriminalizacija
SINOPSIS:
Vojaška protikultura kot družbeni tabor
Na podlagi tematiacije »vojaške protikulture« Wolfganga R. Vogta razpravlja
avtor o tem fenomenu v industrijsko razvitih deželah Zahoda, v deželah vzhodne
Evrope in v deželah Tretjega sveta. Nakaže dve ekstremni možnosti, kadar v
armadi kakšne dežele prevlada vojaška protikultura: pride do getoiziranja delov
ali celotne armade, ali pa v najbolj dramatični obliki do getoiziranja celóme
družbe. Problem militarizacije družbe obravnava v kontekstu Platonove Države,
ob nastanku starorimske vojaške diktature in revolucionarnih vojaških posegov v
deželah Tretjega sveta. V teh družbenih tendencah razkriva dominanmo obliko
fundamentalizma, ki hoče integrirati družbo v državo, moralo in legitimnost v
zakonodajo, zakonodajo in sodstvo v izvršno oblast, to pa v vojaško službo.
UDK: 344.2 (497.12) "1988" : 355.1 (497.1) : 32.000.008
Leo Šešerko
Military anti-culture, moral, legislation, legitimacy, criminalization
SYNOPSIS:
Military anti-culture as a social camp
The tema of the »military anti-culture« of Wolfgang R. Vogt is the basis of the
author's discussion of this phenomenon in the industrially developed countries of
the West, in the countries of the East and in the Third World countries, as well.
Two extreme possibilities are being implicated in the case of predomination of
military anti-culture within the army of a certain country: either there comes to
the occurance of ghettoes of parts or of the entire army, or the whole society may
become a ghetto as the most dramatic form.The author discusses the problem of
society militarization within the context of the Platon 's State at the beginning of
old Roman military dictatorship and revolutionary military interventions in the
Third World countries. He reveals in these tendencies of society the dominating
form of fundamentalism whose aim is to integrate society into state, morality and
legitimacy into legislation, legislation and judicature into executive power, and
the latter into military service.
239
UDK: 3.2000.008 (497.1) : 344.2 (497.12) "1988" : 355.1
Tonči Kuzmanić
Politični proces, jugoslovanstvo, Slovenija, kultumi prostor
SINOPSIS:
Protipolitični proces jugoslovanstva
Ob ljubljanskem procesu se odpirata dva problema: gre za »problem
političnosti« procesa in za dimenzijo »jugoslovanstva« v procesu. Sloje za
tajni proces pred vojaSkim sodiščem, vpleteni so bili organi milice,
družbenoi^litična oblast in mediji, ki niso izročali avtonomno. V tej luči se
ljubljanski proces izkaže ne samo kot agresivno dejanje družbenopolitičnega,
ampak predvsem kot (samo)obrambni izbruh več stoletij trajajočega, vendar
močno zamajanega koncepta jugoslovanstva, ki ga je - kot je proces nazorno
pokazal - v novih razmerah treba braniti tudi z uniformo in orožjem. Vpeljava
jugoslovanskega jezika (ne srbskega in ne hrvaškega) kot uradnega jezika na
vojaškem procesu, in sicer ne glede na določila ustave SR Slovenije, pa je
skrajna točka nekega anahronega ravnanja.
UDK: 3.2000.008 (497.1) : 344.2 (497.12) "1988" : 355.1
Tonči Kuzmanić
Political process, »yugoslavism« Slovenia, cultural space
SYNOPSYS:
Anti-political process of »yugoslavism«
The so-called »Ljubljana process« has opened two problem of »political side« of
the proces and the problem of dimension of "yugoslavism " in the process. The
process has been lead in secret under the competence of court-marshal, with the
interference of bodies of poUce, socio-politici authorities and media who did not
report autonomously. From this aspect the »Ljubljana proces« manifests itself
not only as an aggressive deed of socio-political but mainly as a (self) protecting
outburst of a century lasting but strongly shaken concept of »yugoslavism«
which has to be defended in new circumstances - as the process explicitelty
showed - even by uniform andweapon.
The introduction of» Yugoslav language« (not Serbian or Croatian) as offìcial
language into the military trial, irrespective of Constitution of the Socialist
Republic of Slovenia, is the extreme point of an anachronic deed.
240
UDK: 355.1 (497.1) : 323.2 "1988"
Marjan Malešič
Specialna vojna, družbena kritika, ustava, subverzivnost
SINOPSIS:
Specialno delovanje
Različne definicije subverzivne dejavnosti so zelo nepopolne in formalne,
predvsem pa razkrivajo uradniško sektaštvo avtorjev, ki ga opisujejo. Tako se je
zgodilo, da so med 2. svet. vojno mnogi oporečniki odločno borili s tujim
sovražnikom, številni privrženci starega režima pa so se izkazali kot zančilni
kolaboracionisti. Zato jugoslovansko družbeno ureditev predvsem ogrožajo
nepremišljene in škodljive odločitve o velikih indusüijskih projektih, ne ogroža
pa je javna družbena kritika. Zlasti pa javna družbena kritika ne more šteti za
subverzivno delovanje.
UDK: 355.1 (497.1) : 323.2 "1988"
Marjan Malešič
Special war, social critique, constitution, subversion
SYNOPSIS:
Special tretmani
Various definitions of subversive activities are rather fragmentary and formal,
revealing mainly an official sectarianism of their authors. Thus it occurred taht
during the 2nd World War many dissidents fiercely struggled against the enemy
whereas numerous adherents of the old regime proved to be typical
collaborationists. Therefore the Yugoslav social regulation is being jeopardized
above all by inconsiderate and harmful decisions on big industrial projects and
not by public social criticism which by no means can be considered as subversive
activity.
241
UDK: 344.2 (497.12) "1988" : 342.7
Vekoslav Grmič
Vojaški forumi, dialog, družbena kritika, človekovo dostojanstvo
SINOPSIS:
Razmišljanje ob ljubljanskem procesu
Vojaški forumi niso šli v korak z drugimi segmenti v razvoju družbe. Cim
manj so bili pripravljeni spremeniti svoj način vedenja in čim manj so bili
odprti za dialog in kritiko, tem bolj so bili izzivalni in napadalni listi, ki so hoteli
tudi v vojsko vnesti novega duha ter odstraniti iz nje nekatere nepravilnosti.
Ljubljanski proces in vse, kar seje dogajalo v zvezi z njim, smemo imenovati
izpit demokracije naše družbe. Predvsem ne smemo pozabiti na spoštovanje
človeka, na njegovo dostojanstvo, pa naj bo le-ta še tako drugačen od nas samih.
UDK: 344.2 (497.12) "1988" : 342.7
Vekoslav Grmič
Military forums, dialogue, social criticism, human dignity
SINOPSIS:
Pondération over »Ljubljana process«
The military forums have not kept pace with other segments of life in the
development of society. Less they were ready to change their mode of behaviour
and less they were open to dialogue and critique, more were provocative and
aggressive those who wished to initiate the new spirit into the army as well and
to expel from it certain anomalies.
We may well defme the »Ljubljana process« and everything happening in this
connection as an exam of democracy in our society. Above all, we must not
forget the respect and dignity of a man, diverse though he be from us.
242
UDK: 344.2 (497.12) "1988" : 323.2
Mojca Pešec
Slovensko javno mnenje, ustava, JLA, boj za oblast
SINOPSIS:
Sestop iz kroga čakanja
Slovensko javno mnenje je nezaupljivo do slovenske politike, da ji bo uspelo
zagotoviti nadaljnji samostojni razvoj Slovenije, in do sedanje jugoslovanske
vlade, da bo rešila Jugoslavijo iz krize. V »slovenski pomladi« ne gre za konflikt
Slovenija/Jugoslavija, kjer naj bi slednja predtavljala še edini necenu-alizirani
jugoslovanski sistem občega pomena in še edinega nosilca jugoslovanske
univerzalnosti. V resnici je JLA potegnjena v igro kot jeziček na tehmici kot tisti
akter, ki ima najbolj nazorne in (fizično) demonsü^ativne komponente prisile in
zastraševanja. Grer za spopad prihodnosti in preteklosti.
UDK: 344.2 (497.12) "1988" : 323.2
Mojca Pešec
Slovene public opinion, constitution, JLA (Yugoslav People's Army), struggle
for power
SYNOPSIS:
Descent from the viscious circle
The Slovene public opinion is mistrustful of the Slovene politics as being able to
secure further independent development of Slovenia as well as of the Yugoslav
government as being capable of bringing Yugoslavia out of crisis. The
»Slovenian Spring« does not mean the conflict Slovenia/Yugoslavia where the
latter should represent the only remained non-centralized Yugoslav system of
universe interest and the only remained pillar of Yugoslav universality. In reality
the »JLA« is being dragged into the game as a pointer, i. e. as a factor who owns
the most illustrative and (physically) demonstrative components of restraint and
intimidation. The struggle between future and past is at stake.
243
UDK: 355.1 (497.1) : 343.321 2 : 681.3
Igor Ž. 2agar, Peter Tancig
Metodologija JLA, računalniško razumevanje jezika, slovenščina
SINOPSIS:
Računalniška analiza »napadov na JLA«
Konec junija 1988 je prišlo na pobudo Semiotične sekcije Slovenskega
sociološkega društva in ob sodelovanju Zveze socialistične mladine Slovenije do
zamisli o analizi člankov, ki kakorkoli obravnavajo JLA. Gre za tristopenjsko
analizo, v kateri so na prvi stopnji določeni kriteriji, ki so kriteriji same JLA. Na
drugi stopnji analiza pokaže, kakšna je v člankih, ki so bili zajeti, razporeditev
ilokucijske moči (predvsem razmerja med asertivi - deklarativi). Tretja stopnja
pokaže argumentativno strukturo v analizo zajetih člankov. Analiza daje še neki
stranski produkt: prikaz, kako in kje se v družbi vidi sama JLA.
UDK: 355.1 (497.1) : 343.321 2 : 681.3
Igor Ž. Žagar, Peter Tancig
Methodology of the »JLA«, computer comprehension of language, Slovene
language
SYNOPSIS:
Computer analysis of the »attacks on the JLA«
End of June 1988, on the incentive of »S. section of Slovene sociological
association and with collaboration of the » Union of socialistic youth of
Slovenia« there came to an idea of elaboration of the analysis of articles
howsoever dealing with »JLA«. This is a tivee-phase analysis in the first of
which there are determined criteria which are the criteria of the same »JLA«. At
the second phase the analysis shows the disposition of locution power
(particularly relations between assertions-declarations) within the articles
captured in the analysis. The third phase shows argumentative structure of the
articles captured to be analysed. The analysis is, however, giving also the by-
product: the reflection of the »JLA« itself, namely, in what way and where does
the »JLA« see itself in society.
244
UDK: 344.31.096(497.12 Lj)"1988" (063)
Kolokvij pravnikov o procesu zoper Janšo, Borštnerja, Zavrla in Tasiča.
SINOPSIS:
Odbor za varstvo človekovih pravic je dne 4.11. 1988 organiziral v
Cankarjevem domu strokovni kolokvij pravnikov o procesu zoper Janšo,
Borštnerja, Zavrla in Tasiča, da bi rezimiral kršitve, ki so bile storjene v procesu
pred ljubljanskim vojaškim sodiščem. Kolokvij pravnikov je obravnaval spoma
vprašanja v okviru štirih tematskih področij in sicer: uporaba jezika pred
vojaškim sodiščem, zagovomiki pred vojaškim sodiščem, procesno pravna
vprašanja in materialno-pravna vprašanja.
UDK: 344.31.096(497.12Lj)"1988" (063)
Colloquy of jurists about the trial against Janša, Borštner, Zavrl and Tasič.
SYNOPSIS:
The committee of human rights' protection organized on November 4,1988 in
»Cankarjev dom« the professional colloquy of jurists about the trial against
Janša, Borštner, Zavrl and Tasič in order to resume the inffigments that have
been made during the trial before the court-martial in Ljubljana. The colloquy of
jurists treated the matters at issue within the frame of four thematic fields such
as: the usage of language in front of the court-martial, defenders at die court-
martial, questions of process and material law.
245
časopis za kritiko znanosti
119/120, 1989
To številko zibala in uredila
Leo Šešerko
Bojan Fink
Izdajata
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične
mladine Slovenije Maribor in Ljubljana
Izdajateljski svet
Dr. Andrej Kim (predsednik). Vika Potočnik,
Marjan Puntgartnik, Branko Gregorčič,
Ciril Baškovič, Igor Bavčar, Srečo Kim,
Igor Omerza, Leo Šešerko
Uredništvo
Igor Bavčar, Srečo Kim, Milan Balažic,
Andrej Klemene, Bojan Korsika,
Bogomir Kovač, Lev Kreft, Mitja Maruško,
Igor Omerza, Janez Janša, Leo Šešerko,
Samo Skrbeč, Peter Wieser, Siniša Zarić,
Vekoslav Grmič
Glavni urednik
Bojan Korsika
Odgovorni urednik
Igor Bavčar
Naslov uredništva
Beethovnova 9, Ljubljana, tel. (061) 210-332
Oblikovanje
Ranko Novak, Studio Znak
Računalniško oblikovanje teksta
DO Mikro Ada, sektor za namizno založništvo, Molnar Robert
Mestni trg 13Д, Ljubljana
Tisk
Print grafika, Vecko, Stara Ježica 9, Ljubljana
Revijo sofinancirata Kultuma skupnost Slovenije
in Raziskovalna skupnost Slovenije
Po mnenju RS za prosveto in kulturo št. 421-1/74
z dne 14.3.1974 je revija oproščena
temeljnega davka od prometa proizvodov.