SVETA NOČ H^fe po štiridesetih letih se spominjam iz svojih otroških let na majhno H IPKj pravljico o rojstvu Jezusovem, ki mi jo je babica pripovedovala. H Siigi In kar mika me, da jo še enkrat povem. H Bilo je o Božiču. Vsi so se odpeljali v cerkev, razen babice in H mene. Mislim, da sva bili v celi hiši prav sami doma. Midve nisva H mogli, kcr je bila iena premlada, druga pa prestara. Obe sva bili prav M žalostni, ker nama ni bilo dano slišati božično pesem in gledati lučice pri H polnočnici. Pa ko sva tako sedeli v svoji samoti, je začela babica pri- H povedovati: H »Živel je mož, ki je odšel v tcmno noč, da bi dobil na posodo iskro ^M ognja. Šel je od hiše do hiše, trkal in prosil: »Zlati ljudje moji, pomagajte H mi! Ravnokar mi je žena povila dete, zanetiti moram ogenj, da ogrejem njo H in detece.« ^M Noč pa je bila globoka, vse je spalo, nihče ga ni čul. H Mož pa je hodil in hodil. Naposled je zagledal tam daleč na obzorju H ognjcn žar. Krenil je v tisto smer in videl, da pod militn nebom gori H ogenj. Tropa belih ovac je ležala okcli ognja in spala in postaren pastir H je bdel nad čedo. H Ko pa, je prišel m.ož, ki si je hotel izposoditi iskro ognja, do ovac, ^M je zagledal, da so ležali pastirju pri nogah trije veliki psi in spali. Vsi trije ^M so se prebudili, ko se je moiž približal. Odprli so svoja široka žrela in ^M začeli lajaii. A čudo prečudno, najmanjšega glasu ni bilo slišati. Mož je ^M videl, kako se jim ježi dlaka na hrbtu, videl, kako se jim iskrijo ostri, beli H zobje v ognjenem žaru, in kako so se vrgli vanj. Čutil je, kako ga je eden H zagrabil za nogo, drugi za roko, in da se mu je eden obesil na tilnik. AH H čeljusti in zobje, s katerimi so ga hoteli psi popadati, jim niso bili poslušni, ^M in mož ni trpel najmanjše škode. ^M Že je hotel naprej, da, bi našel, kar je potreboval. Ali ovce so ležale ^M tako na gosto druga pri drugi, hrbct ob hrbtu, da ni mogel naprej. Tedaj ^M 190 ^M jc stopal mož živalhn na hrbte in je korakal preko njih proti ognju. In niti ena ovčica sc ni predramila, niti cna se ni zgenila.« Do tu je babica lahko nemoteno pripovedovala, ali zdaj se nisem mogla kar nič vcč premagovati, da ne bi vprašala: »Kako dia se niso izognile, babica?« sem vprašala. »Bom preccj povedala,« je odgovorila babica in pripovedovala pravljico naprej. I»Ko je bil mož že skoraj pri ognju, je pastir glavo vzravnal. Bil vam je to čmeren starcc, trd do vseh ljudi. Ko je zagledal prihajajočega tujca, je pograbil dolgo, ošpičen;o krepelo, ki ga je imel, kadar je pascl čedo, pa ga je porinil proti onemu. Krepelo je zasikalo in zletclo naravnost proti možu, ali preden ga je moglo zadeti, se je ognilo v stran in završelo mitno njega daleč preko polja.« Ko je babica prišla do tukaj, sem jo zopet prekinila: »Babica, zakaj pa ni hotelo krepelo udariti moža?« Babica ni odgovorila in je pripove-dovala dalje. »Zdaj je stopil mož k pastirju in mu rekcl: »Prijatelj ti dragi, pomagaj mi in posodi mi iskro ognja. Ravnokair je žena povila detece, zanetiti moram ogenj, da ogrejem njo in detecc« Pastir bi bil najrajši rekel: »Ne!« Pa ko je pomislil, da niso mogli možu nič psi, da se mu ovce niso ognilc, in da ga njegovo krepelo ni maralo zadeti, mu je bilo nekam tesno, in tujcu ni mogcl odreči, za kar je prosil. »Vzemi, kolikor potrebujcš,« jc rekel starec. Ogenj je bil pa skoraj že dogorel. Nobenega polenca in nobenc vejicc ni bilo več, ampak sama žerjavica. Mož pa ni imel nc lopatice, ne pon-vice, v kateri bi lehko s seboj vzel žareče oglje. Ko je pastir to videl, je, rekel zopet: »Vzemi, kolikor potrcbuješ.« In že je bil vesel, da mož ne more s seboj vzeti ognja. Ali mož sc je sklonil, nabral oglja z golimi rokaini iz pepcla in ga metal v svoj plašč. In žareče oglje ni prežgalo niti njegove roke, niti njegovega plašča, in mož ga je vzel s seboj kakor orehe in jabolka.« Ali tcdaj sem )o v tretje prekinila: »Babica, zakaj pa žareče oglje moža ni peklo?« >Boš že slišala,« je odgovorila babica, pa pripovedovala naprej. sKo je pastir, čmerni starec, vse to vidcl, se je začel čuditi sam pri sebi: > Joj, kakšna noč je vendar to, ko psi ne koljejo, ovce se ne plašijo, krepelo ne ubija, ogenj ne pali?« In poklical je tujca nazaj ter ga je vprašal: »I, kakšna noč je vcndar nocoj? In kako to, da tebi izkazujejo vse reči usmiljenost?« Tedaj mu je odgovoril mož: »Jaz ti ne morem povedati, če sam ne vidiš!« In hitel je nalprej svojo pot, da bi brž zanetil ogcnj in zakuril ženi in detetu. A tedaj je pastir sklenil, da nc pusti z oči moža, dokler ne izve, kaj I to pomeni. Vstal je in šel za njim, dokler ni prišel tja, kjer je bil tujec doma. I 191 Slava 1 ia višavah! In tedaj je videl pastir, da mož še koče nima, da bf prebival v njej, ampak žena njegova in dete sta ležala v skalnati špilji, kjer ni bila nobene reči razen golih, mrzlih skalnatih sten. Pastir je mislil, da bo bore nedolžno dete v duplini zmrznilo. Dasi je bil mož trd, ga je to vendar genilo, in odločil se je, da bo detetu pomagal. In snel je z rame svojo torbo in privlekel iz njc mehko bela ovčjo volno. Ponudil jo je tujemu možu ter rekel, da bi na njej postlal dctetu. Ali v tem trcnutku, ko je pokazal, da more biti tudi on usmiljen, so se mu odprle oči in videl je, česar prej ni mogel vidcti, in slišal jc, česar prej ni mogel slišati. Videl je, da je krog njcga stal gDst kolobar angelčkov v srebrnih krilih. In sleherni izmed njih je imel v roki harfo in vsi so prepevali z zvon-kimi glasovi, da se je. to noč rodil Odrešenik, ki bo odrešil svet. Tedaj je umel, zakaj so bile to noč vse stvari tako blažene, da niso mogle nikogar žaliti, Angelčki pa niso stali samo krog pastirja, ampak on jih je videl povsoid. Sedeli so v špilji, sedeli na vrhu in letali pod nebom; prihajali so po ccsti v velikih množicah in okoli idoči so postajali in strmeli v Dete. Vse okoli pa sain vrisk in veselje ia godba in spev. Vsc to ]e videl v temni noči, v kateri ni bil mogel prej ničesar zapaziti. In bil je toli sre-čen, da so se mu oči odprle, da je padel na kolena in zahvaljeval Boga.« Ko je bila babica prišla do tukaj, je vzdihnila in rekla: »Ali to, kar je videl pastir, vidimo lehko tudi mi, zakaj angeli letajo vsako božično noč pod nebom, samo če jih zapazimo.« In potem je položila babica roko na mojo glavo, pai povzela: »Zapomni si to, zakaj to je tako resnično, kakor jaz gledam tebe, ti pa mene. Ni pa treba zato ne lučic, ne svetilk, ne meseca, ne solnca. So oči, ki umejo gledati veličastvo božje,« Selma Lagerlofova — Jožef Gruden. 194 . . 1