Preobrazba politične ekonomije v ekonomiko O dveh posledicah specializacije in fragmentacije za enotnost in celovitost politične ekonomije
VILJEM M ER H AR
V vašem prvem anketnem vprašanju načenjate problematiko potrebnosti interdisciplinarnosti, ki jo zahtevata specializacija in fragmentacija znanosti. S specializacijo in fragmentacijo znanosti, na primer politične ekonomije, o kateri bom v nadaljevanju spregovoril, smo sicer pridobili večjo preglednost na posameznih sedaj avtonomnih področjih, na primer večjo preglednost o produkciji, delitvi, menjavi in potrošnji kot fazah gospodarskega procesa, ki so predmet politične ekonomije; hkrati pa smo s temi procesi avtonomiziranja področij prikrajšani za enovitost in celovitost politične ekonomije in s tem tudi njenega preučevanja.
Parcializacijska fragmcntacija in specializacija, ki sta sicer povečali transparentnost za posamezna področja, sta nas torej hkrati prikrajšali za enovitost in celovitost politične ekonomije kot zgodovinske, družbene in razredne vede. Do tega je prišlo, ker so se specializirana in fragmentirana področja avtonomnega preučevanja posameznih faz - produkcije, delitve, menjave in potrošnje - preučevala tudi s pomočjo drugih, za politično ekonomijo kot družbeno, zgodovinsko in razredno vedo neustreznih metod in sredstev preučevanja.
Za potrošnjo na primer stojijo potrošniki z a) njihov kupno močjo, ki se jo poenostavljeno predpostavlja, namesto da bi se jo preučevalo, in b) z njihovimi fiziološkimi in psihološkimi potrebami, ki jih je treba zadovoljiti. Potrebe so namreč subjektivna občutenja pomanjkanja z bolj ali manj intenzivnimi željami po zadostitvi -zadovoljitvi tega pomanjkanja -, po zadovoljitvi potreb. Logika takšnega, sicer znanstveno korektnega sklepanja, ki v potrošniku spoznava izhodišče gospodarjenja in s tem "potrošnika kot kralja", pa posledično spreobrne primat produkcije v primat potreb -potrošnje. S to spremembo se hkrati sproži pojmovno zmedo in s tem spor med političnim ekonomistom, ki poudarja primat produkcije in dialektično enotnost faz gospodarskega procesa, in marketinškim preučevanjem potrošnje in trga, ki v potrebah ljudi spoznava izhodišče in smisel produciranja in gospodarjenja. Udeleženca v tako nastalem sporu pa spregledujeta, da sta do svojih nasprotnih teoretičnih spoznanj prišla tudi in predvsem zaradi uporabljene metode in sredstev preučevanja. Te pa so se nujno spremenile s specializacijo in fragmentacijo znanosti.
Poleg nakazanega spreobračanja primarnosti produkcije in potreb bi lahko navedli še druga pojmovna spreobračanja, ki izhajajo iz spremenjenih metod preučevanja in ki vodijo do besednih sporov med raziskovalci.
Tako se zaradi opisanih razlogov na področju politične ekonomije spreminja že uvodoma nakazana potrošnja v potrebe, potrebe, ki da so primarne, spreminjajo pa se tudi druga pojmovanja: menjava v delitev, blago v dobrino, uporabna vrednost v koristnost, cena v vrednost, delovna sila v delo in trg dela, in podobno.
Tej prvi posledici spreminjanja politične ekonomije in njenih pojmov, ki izhajajo iz družbene delitve znanosti (dela), se s specializacijo in fragmentacijo s tehnično delitvijo znanosti (dela) pridružuje še druga bistvena posledica, ki spreminja zgodovinski in družbeni ter razredni značaj politične ekonomije. V tem kontekstu se zgodovinsko-družbena veda z razrednim značajem spreminja v tehnično nevtralno vedo z apologetsko primesjo ohranjanja statusa quo oziroma dovoljevanja le tistih sprememb, ki ne bodo ogrozile obstoječih produkcijskih odnosov. Politična ekonomija pa se s tem spreminja v ekonomiko - v neke vrste vedo o splošni ekonomski politiki, ki naj nosilcem oblasti "dobavlja" sredstva za nemoteno funkcioniranje gospodarskega sistema in s tem za njihovo neokrnjeno dominacijo v družbi. In to ne glede na razvojno raven produktivnih sil dela in ne glede na produkcijske odnose, kijih zagotavlja vsakokratna razvojna raven lc-teh.
S tako pojmovanim funkcionalizmom in s tem apologetskim značajem ekonomike živimo v današnjem svetu laissez faire globalizacije gospodarstva. Ta pa je v globoki ekonomski in sistemski krizi, ki se jo rešuje s funkcionalističnim "krpanjem" sodobnih finančnih kriz oziroma njihovih žarišč na obrobju svetovnega gospodarstva. Vsega tega pa v funkcionalizem in pragmatizem usmerjena meščanska ekonomska znanost ne spoznava, ker ji njena "nevtralna" pozicija in s tem apologetika to onemogočata.
Moč funkcionalizma in apologetike v meščanski znanosti, ki je s specializacijo in fragmentacijo soočena z obema zgoraj opisanima posledicama, pa se je z zlomom socialističnih etatizacij še okrepila. Saj ta znanost nima več oponenta v drugem družbenoekonomskem sistemu, notranji oponenti pa so, zaradi zmage kapitalistične etatizacije nad socialistično etatizacijo, maloštevilni. Kapitalistična etatizacija iz tridesetih let našega stoletja se je pojavila v najrazvitejših kapitalističnih gospodarstvih, ni pa se obnovila na obrobju kapitalizma, ki se mu sedaj vsiljujejo neoliberalistična načela gospodarjenja. Ta pa so v sedanjosti zašla v globoko finančno krizo kot pojavno obliko družbene realizacije. Za teoretsko pojasnjevanje te krize pa v precejšnji meri odpoveduje meščanska ekonomska znanost, ki je, kot smo zgoraj ugotovili, obremenjena z dvema posledicama specializacije in fragmentacije, ki sta vodili do porušitve enovitosti in celovitosti politične ekonomije.
Enovitost in celovitost politične ekonomije kot znanosti v družbenoekonomskih odnosih bo treba reafirmirati, da bi se s to reafirmacijo odstranilo stranpoti ekonomske znanosti; odstranilo njeno odtujevanje njenega predmeta in družboslovne metode, ki nastopata zaradi specializacije in fragmentacije predmeta politične ekonomije po avtonomnih fazah sodobnega gospodarjenja. K temu pa vsaj delno pripomore interdisciplinarnost družboslovja, ki naj spodbuja ponovno integriranje razintegrirane politične ekonomije na njene avtonomne dele. Ta potreba se praktično kaže kot potreba po sodobni sintezi meščanske znanosti s postkeynesianizmom in v končni instanci z marksizmom. Spodbudno je, da to potrebo že nakazujejo sodobni, v humanizem usmerjeni družboslovci. S tem pa bo končno doživel refirmacijo marksizem, ki že pridobiva na teži na zahodu, čeprav jo trenutno izgublja v tranzicijskih državah.