List 26.
Sadjorejna šola v Idrii.
53Novicea so gotovo razveselile slehernega domoljuba, ko so naznanile, da se ima že to pomlad začeti sadjorejna šola za preparande v Idrii. Kako potrebna da je bila ta naredba za našo deželo , vedo najbolje ;,Novice", ki obhodijo vso našo domovino, in vidijo toliko goličav, kjer bi lahko plenjalo žlahno sadje, — vidijo pa tudi marsikje gladovati ljudi, ki bi si utolažili mnogokrat lačni želodec, ako bi umeli drevje saditi, rediti in si ga v svoj prid in dobiček obračati. Kako lepo priložnost imajo torej posebno šolski učeniki ne samo omikovati um svojih učencov in bistriti njih dušne zmožnosti, ampak tudi učiti jih in jim kazati, kako naj si skerbe za boljši košček vsakdanjega kruha, da nam dobrotljiva zemlja ne bo rodila zgolj ternja in osata, ampak tudi okusnega sadja, čeravno s trudom pridelanega. Saj „brez muje se čevelj ne obuje", pravi star pregovor.
Kakor pa se bo iz te sadjorejne šole izlival blagor po vsej deželi, kodar bodo hodili v njej izurjeni učeniki, tako smemo upati, da bo ona še posebno koristila Idrii in njeni okolici. Zakaj ako se ozremo s pazljivim očesom po Idrijski dolini, in pogledamo nekoliko po kmetijah, po hišah, hlevih, vertih, njivah, travnikih, seno-žetih itd., moj Bog! na kako nizki stopnji je še ondišnje kmetovanje. Zdi se mi, kakor bi terdili besede unega, ki je sedem let plezal in po nesrečnem prekucljeji vzdihnil: ^Naglica ni nikoli dobra". Hiše — kakošue so sem ter tje! — hlevi tamni, pajčevnati, živina stoji na kupih gnoja, mnogokrat do vampa v blatu; gnojiša spira dež in prepeka solnce; po vertih malo drevja in še to kiljavo; po njivah ne vidiš novejših poterjenih plugov5 za travnike in senožeti se gospodar ne zmeni več, kakor da jih enkrat ali dvakrat obrije s koso v letu. Za malo izjemkov je perstovle na eni roki preveč. Drugi kmetujejo, kakor so kmetovali njih starodavni dedje, brez ozira na to, da se preminjajo časi, množe ljudje,   ki   imajo   vsi   usta
102
in siten želodec in hočejo jesti, —da se torej mora zemlja siliti z umnim kmetovanjem v obilnišo rodovitnost.
Od kod pa izvira toliko zanemarjenje kmetijstva? se nam nehotama vriva tukaj vprašanje. Po mojih mislih izvira to zanemarjenje nekoliko iz pomanjkanja potrebnega nauka, še bolj pa iz pomanjkanja mnogoletnih djanjskih izgledov. Tudi tukaj velja pregovor: „Besede mičejo, izgledi vlečejo." Uči ga še tako lepo in prepričljivo, dokazuj mu, kakor veš in moreš,—poslušal te bo, morebiti ti tudi poterdil; al cene vidi tvojega nauka z izgledi v djanji velikrat poterjenega, je skorej večjidel vse zastonj. Dobro še pomnim dogodbo, ki mi po-terjuje to resnico. Obiskal sem bil nekega kmeta blizo Idrije. Ravno v hlevu je bil, kjer so bili gnoj izkidali in na njivo zvozili. Ko stopim v hlev, vidim tukaj veliko za-nikernost, posebno pa so bile tla take, da se Bog usmili! Zgolj skalovje, polno vdertin in robov; hrib in dolina na majhnem prostoru. Uboga živina! sem si mislil, ki mora na takem ležati. Naprej sem vedel, da bi bil metal bob v steno, ako bi bil svetoval gospodarju, naj poravna tla, naj naredi iz dilj pod proti sredi zaveznjen, da se bo gnojnica po žlebu odtekala v jamo, kjer jo bo lahko zajemal in ž njo polival gnojniše, ali njive, ali travnike; zato sem mu le rekel: „prijatel, poglejte, tam v uni melini imate toliko nerodovitne persti, napeljite je v hlev nekoliko voz, zasujte ž njo te jame, potem bo lahko živina ležala, perst se bo napila gnojnice, zvozite jo potem na njive, to bo tako dobro kakor gnoj". JŠeiit.af,* je rekel, „ta je res pametna." Mislil sim si, da sem dosegel svoj namen, al — perst je še danes v melini, in jame v hlevu so še danes take, kakor so bile takrat.
Ako pogledamo nazaj po minulih letih tega stoletja, vidimo, da sta se v Idrijski okolici posebno dva moža trudila za povzdigo kmetijstva in sadjoreje, ranjki gosp. P. Le-skovec, posestnik na Veharšu in adjunkt kranjske kmetijske družbe, in pa gospod Janez Mulej, sedaj dosluženi fajmošter, od leta 1826 do leta 1830 pa kaplan pri Fari. Gospod Leskovec je bil umen kmetovavec, izučeu po vseh pravilih kmetijstva. Zelo si je on prizadeval s podučevanjem pridobiti in uneti svoje rojake za napredek v kmetijstvu; al namest da bi bil mož, ki je ves gorel za dobro, po že po-terjenih vodilih prenarejal kmetijo, seje preveč le s skušnjami pečal; skušnje so mu večkrat spodletele, rojaki pa so se mu — posmehovati, in tako blagi mož ni dosegel svojega namena z vso učenostjo in prizadevnostjo. Kakor je želel rajnki Leskovec povzdigniti kmetovanje sploh, ravno tako se je trudil g. Janez Mulej posebno s sadjorejo. Dobro vedoč, da le malo koristijo besede brez izgledov, je ta blagi gospod po farovškem vertu pri Fari drevje sadil, cepil in trebil. Slišati budljive besede, se bolj pa viditi lepe izglede, je jelo ljudi mikati po sadji. in kmalo so bili zasajeni s pomočjo imenovanega dobrotljivega gospoda celi dolgi obrunki s češpljami, verti pa z jabelki iu hruškami. Lepa nada prihodnosti! Al leta 1830 je bil ta blagi, za sadjorejo ves goreči gospod prestavljeu v Smarijo, in po njegovem, za Faro prezgodnjem odhodu je vnetost za sadjorejo pešala in pešala, tako dolgo, da stoji zdaj na farovškem vertu komaj kako troje revnih debel, nekdaj lepi obrunki so zdaj zapušeni, in kar je sem ter tje druzega sadja tisto dobo zasajenega, hira in umira, kakor nežna cvetlica, ki jo je zapustila skerbna vertuarjeva roka, in se zastonj ozira po kakem gospod Janezu, ki naj bi ga cedil in trebil, poma-gaje mu k plodoviti rodovitnosti. Ko bi se pa bili Prifarci po napeljevauji gospod Muleja resnobno poprijeti sadjoreje, koliko Idrijskih dnarjev, za sadje skupljenih, bi bilo ostalo pri njih, ki jih pa zdaj memo njih nosijo bližnji sosedje Tomi nci, verlo pridni sadjoreje i. Taka le se godi, kadar zanikernik roke križem derži, pridniši sosed mu terga iz rok lepi dobiček, in mu s tem pridiga glasno: ?,Sreča te ase, um ti je dan,  najdel jo boš, ak nisi zaspan!" —
Al denimo na stran minulost, ki je vničila lepo priza-
devanje dveh, za povzdigo kmetijstva in sadjoreje tako iskrenih mož, in poglejmo na koncu tega spisa še prihodnost.
Kar zadeva kmetijstvo, bo blez še marsikaj Idrice steklo pred v Sočo, preden se bo povzdignilo do tiste stopnje, na kteri bi imelo že zdaj biti v blagor domovini, in na kteri je že zdaj po več krajih našega cesarstva. Kako obilne pridelke bi lahko imeli z umnim kmetovanjem ondašnji posestniki, ker imajo, kakor nam pričajo zemljišne knjige, velike prostorne zemljiša, ki se pa obdelujejo zdajle slabo, — rabotno — po tlačanski. Pomagalo bi, ako bi bilo mogoče ustanoviti vldrii tudi nekako kmetijsko šolo za preparande, pa tudi za vse druge, kteri bi želeli takega nauka, postavimo, tako, kakor sta učila kmetijstvo v Ljubljani leta 1848/49 gospod Dr. Orel in gosp. Dežma n, in sedaj gosp. fajm. Zalo kar v kmetijski šoli ljubljanski, se ve, da v slovenskem jeziku, iu pa, ako bi v ondišnj« okolicijel kak posestnik kmetovati po umnem kmetovanji.*) Lep izgled bi gotovo odperl tudi drugim oči, in spoznali bi, da se je treba tudi kmetijstva učiti in s časom naprej iti. Kar pa zadeva sadjorejo, gledamo z veselim serconi, kako da izhaja lepa zarja na obnebji nadepolne prihodnosti. ki mora pregnati tamoto nevednosti in nečimernih presoj. Vidil sem pri nekem kmetu lep prostor, kakor nalaš vs t varjen za sadje, pa prazen. Opominjal sem ga, naj bi ga s sadnim drevjem zasadil. „Gospodu, mi je odgovoril, ,,pri nas ni za sadje, škod je mu ta presneta prejnuta (Brenuhiitte = topivuica, kjer tope rudo)a. Da dušivni smrad, ki hlapi iz peči topivnic in se razširja deleč okrog, kamor vleče veter, ne tekne ne človeku ne živini, je res, — al da bi škodval tudi sadju toliko, da bi se smelo opušanje s wprejnuto"  izgovarjati, ta je bosa.—
Da se je skerbelo pri ti novi napravi za pripraven prostor, za dobrega učenika iu za druge potrebšine, to se že tako ve. Hvala torej visoki vladi, ki je spet na noge spravila eno občnokoristnih naprav v naši lepi domovini i Hvala pa tudi slavni kmetijski družbi, ki je, svesta si svojega važnega poklica, perva sprožila to potrebo! Da si bo pa tudi gospod vodja Idrijskih sol s svojimi učeniki na vso moč prizadeval pokazati, da je tu*ii kos storiti, kar pričakujete vlada in kmetijska družba, temu je porok njegova dosedajna sloveča delavnost pri šolah. Torej ne želimo druzega, kakor:  dobro srečo! k novemu početju.            Zoridanov.
v
*) Zir ne spada sicer v Idrijsko okolico; ker pa ni ravno dalječ od Idrije, bi vendar utegnilo lepo prizadevanje častitega onda-šnjega fajmoštra gosp. Majnika za povzdigo sadjoreje tudi nji koristiti; tudi umni kmetovavec Otrinov Janez utegne okolici lep izgled biti, ker ni le že svojih se nože t veliko zboljšal, temuč tudi živinorejo želi na boljo stopnjo spraviti; iz tega namena je prišel nedavnej nalaš v Ljubljano; priporočili smo ga po sporočilu čast. gosp. kaplana Lenček-a gosp. predsednika kmetijske družbe Terpincu, ki so mu, spoznavši O tri na, verlega in za napredek vnetega gospodarja, ceno prodali žlahno te lic o š vaj carskega in pa junčka Pincgavskega rod d, ki bota zaredila onim hribovskim krajem dostojno pleme.             Vred.