Cena vsakemu snopiču 25 kr. Stritarjevi zbrani spisi bodo izMi v 50 do 60 po 2 do 2 tiskovno pole obsežnih snopičih po 25 kr. ali, v 5 do 6, po 20 do 25 tiskovnih pol obsežnih zvezkih, vsak zvezek po 2 gtd. 50 kr. Vsak teden izide jeden snopič, vsak drugi mesec jedcu zvezek. IziAli pnd zvezek obsega poezije; za temi sledi proza, in sicer: «In pa tisti sin na Dunaji, kako se ponaša '■ njim; moj Valentin tu, moj Valentin tam, pa vsak mesec stotak na Dunaj, koliko pa še vmčs! Ne verjamem, da bi bilo kedaj kaj iz njega.» «'Mlajšega pa, ki se trudi in ubija doma. »ič prav ne more; prekmečki mu je, kali; meni bi bil desetkrat ljubši.»» k «Kaj praviš, ali ima res že toliko dolga?» ««Govori se, da mu hranilnica v mestu že nič več ne da na zemljišče.»» «To bi se že še prenašalo, ali pravijo, da je tudi drugjč zadolžen, da ga imajo že odrtniki v pesti.» ** ««Ne verjamem; tako nespameten Södnik vendar m'. Saj mu tudi m sile, dokler ima še toliko zemlje, ki jo lahko prodaje. Mene bi ne bilo skrb, naj mi izroči vse, kar ima, premoženje in dolgove, skoraj bi bilo vse v redu.»» «Södnik pa izročiti! poskusi, pridi mu z dobrim svetom, hitro ti pokaže, odkod si doma.» ««Saj veš, to so samo tako besede; beseda m' konj. Kaj bi si tujo glavo belil, dovolj preglavice imam sč svojim siromaštvom.»» V takih pogovorih sta bila poštenjaka, ko se začujejo krepke stopinje v veži. Vrata se od-pr6 in zaporedoma vstopi petero mož. Urez posebnega pozdravljanja gredö v stransko sobo. Videti je bilo, da Korenova hiša ni bila njih prva postaja. Čez nekaj časa pride Koren sam z vinom za njimi. Bila jih je glasna družba. Drugi so bili kakor so navadno premožni tržani; odlikovala sta se samo prvi in zadnji, vsak po svoje. Prvi je bil srednje velikosti mož, krepak, rejen, širokih pleč, gladkega, rudečega lica, precej trebušen. Ali svoje trebušnosti ni nikakor prikrival, še nekako ponašal se je z njo. Oblastno, široko razkoračeno je stopal, glavo nazaj, in z rokama je veslal po zraku. Njegova zgornja obleka, suknja se komaj sme reči, bila je za gospoda nekoliko prekratka, za kmeta predolga; toda kratke hlače, visoke škornje, pokrivalo, s kratka: vse drugo na njem je bilo čisto kmečko. Tudi hoja njegova, vedenje, govorjenje ni bilo nikakor gosposko. Sploh se mora reči, da je bil videti zadovoljen sč svojim stanom, da se ni šiloma delal za gospoda. Na mazinci desne roke je imel, kar tudi ni gosposko, debel srebern prstan, dasl bi bil morebiti lahko imel zlatega. Prevelika skromnost ni bilo videti, da bi bila njegova poglavitna čednost: hoja, pogled, vse držanje in vedenje njegovo je glasno in jasno govorilo: Jaz sem jaz. Andrej Södnik. Poslednji med njimi mu ni bil nikakor podoben: dolg, suh človek, «v dve gubč» se je držal, kakor bi se bal, da bi se ob prečnik ne zadeval; mesa je imel kakor pravi angleški konj na vsem životu samo toliko, da mu je za silo kosti skupaj držalo. Prostorno sobo je premeril s tremi koraki, vendar se ne more reči, da je bila njegova hoja ponosna. Velika pleša na temenu, zadej nekoliko las, nedoločene umazane barve, dolg kljukast nos, da se mu je skoraj brade dotikal, široka usta, ki so se vedno nekako neprijetno osladno režala: vse to skupaj se ne strinja v moško lepoto. Pa še nekaj. Pravi izkušeni poznavatelji in soditelji ženske lepote trdijo, da to ženske nikakor ne kazi, ako malo, prav malo «križem gleda», da ji celo daje ne vem kaj čudovito mikalnega. Saj tudi česen — ne bodi grdo reči — ni posebno imeniten, sam ob sebi je grozovita jed; vendar nekoliko, prav malo, «za eno misel» tega plebejskega sadeža je nekaterim jedilom prava zabela, tudi na gosposkih mizah. Križem je gledal človek, katerega opisujemo, ali nekoliko preveč, da bi ga bila lepšala ta napaka. Še prav neprijeten je bil človeku, ki je z njim govoril, njegov pogled, ker se ni nikoli prav vedelo, kam gleda. Vse skupaj: kedor ga je prvič zagledal, zdel se mu je kak «mešetar», zakotni pisač ali celo potepuh; ta človek je utegnil v svojem življenji že vse biti, morda celo — za silo — pošten. «Bog sam vedi, kaj ima Sodnik s tem Ndsanom, da ga vedno sč säbo vodi. Meni je '4 ta človek zopern,» reče Jarnej svojemu tovarišu, ko so bili možje odšli v sobo. Dasl so bile duri odprte, ni mu bilo treba tiho govoriti, tako glasni so bili novi gosti. <• «Jaz se pa ne čudim,»» odgovori mu Martin; ««ta človek ti je za vsako rabo; neumen ni, še prav prebrisan je in prekanjen. Södnik že vč, za kaj ga ima; tudi za norca, kader se mu ljubi, in večkrat se mu ljubi; to človeče vse voljno trpi, tudi palico, če je treba. Södnik je nagle jeze, nad njim se lahko znosi, ako nima ravno druzega pri sebi. Dobro življenje ima ta nepridiprav, Södnik ni skopih rok.»» «Saj sem vedel, da ne bo brez tega; že «mečejo» možje, Nösan pa preži. Tega pa vendar ne, da bi ga pustili z njimi igrati.» ««Zakaj bo pa sirota igralo? Ti možje ne igrajo za mačje solze.»» «Koren ne vidi rad, da se pri njem igra, ali kaj hoče? S takimi možmi vendar ni, da bi se sprl.» Moža sta bila se svojo pijačo že skoraj pri kraji; vsak še en požir, pa bi bila odšla v božjem strahu, ko bi ne bil vstopil mlad človek, z bičem v roci, ki ga nasloni v kot. «Glejte, glejtel» pozdravi ga Jarnej, «Brezarjev Anton; redka prikazen; od kod pa, od kod?» ««Iz mesta,»» odgovori Anton ter prisede k njima. ««Nekaj pšenice sem bil peljal v mesto; '5 kobilica se mi je malo pohabila na nogi, pa sem moral vstaviti.»» «Pa en požir ti tudi ne bo škodil; saj si ga redko kedaj privoščiš, dasl ti m' take sile. Pij, Anton!» ««To bo premalo za oba,»» ugovarja Brezar, vendar vino pokusi, da bi ne žalil moža. Potem mu natoči svojega, ki mu ga je bila deklica prinesla. «Dobra kupčija?» vpraša Martin čez mizo. ««Bo že, bo že.»» Rekši natoči tudi njemu. «Ne bom se ga branil, veš, Anton; saj te ne boli, če plačaš en poliček ali dva. Ko bi bili mi tako, saj bi ga tudi. Kaj tebe skrbi? Lepo domačijico si si ustvaril, brata izplačal, mati pa ti tudi ni na potu.» ««Ko bi ne imel matere, ne vem, kako bi bilo.»» «Prav praviš, dobra gospodinja; kaj bi tisto? Ali vendar veš, Anton, ker smo ravno možje skupaj in dobre volje; mlajše gospodinje ti bo treba v hišo.» Lahna rudečica oblije mladega Brezarja pri teh besedah; kedor ga je videl, moral je reči, da je zal mladenič. V zadregi iztoči vse vino svojima tovarišema in pokliče druzega; potem reče, da bi kaj govoril: «Rad bi vedel, katera bi me hotela.» ««To je pa zopet tako neka beseda, da ni ne v peto ne v šesto,»» modruje Jarnej, ki je hotel pomagati svojemu tovarišu. ««Jaz bi pa rad vedel, katera bi se branila takega moža; raca na vodi!»» «Jaz bi pa vendar tudi vsake notel.» ««Moška beseda! Menim, da ne; ti lahko izbiraš.»» «Kaj pomaga izbirati? Ko bi jo izbral, ko bi me tudi ona hotela, ako pa oče ne?» ««Kako da ne? Vesel mora biti vsak takega zeta, takega gospodarja; kar počneš, vse se ti posreči; premoženje ti rase in vzhaja kakor kvas na peči. Eden gori, drugi doli, tako je na svetu.»» «Jezik za zobmi, kedd te kaj vpraša? ti zgaga suhorebra, kljukasta!» začuje se v tem trenotji iz stranske sobe. Te besede so bile govorjene srditim, čudno hrepečim glasom. Družbica v prvi sobi je bila umolknila. Čez nekaj časa izpregovori Jarnej potihoma: «Sodnik je videti slabe volje nocoj; gotovo pa zopet izgublja, in to ni nikomur prijetno, tudi Sddniku ne, če tudi je že vajen izgube; zdaj pa vse nad ubogega Nbsana leti, kakor da bi bil on kriv.» «Za kaj ga pa ima?» pristavi Martin. Brezar je molčč gledal v kozarec, ki ga je hitro vrtil med rokama. Čez nekaj časa pride Södnik ves razjarjen. Jezno odpre vrata ter zakriči v vežo: «Kaj to ? Žive duše ni; vina gori! Strela!» Ko nazaj gredć zagleda Brezarja za mizo, obstoji ter se zadere nad njim: «Kaj pa ti tukaj, potepuh?> Brezarju šine kri v obraz, pri tej priči vstane ter ga gleda; prsi so mu nemirne plale; vidno se je boril sam se sabo; slednjič mu mirno in dostojno odgovori: «Jaz nisem potepuh; za svoje denarje smem piti kakor drugi za svoje.» «Kaj je to: kakor drugi za svoje! Mi sipo možje, ti si berač. Jaz sem Andrej Södnik, da boš vedel, strela! Če nocoj vse zapravim, komii to kaj mari, strela! Ali to ti pa pravim, dobro si zapomni: naj te še kedaj vidim, da govoriš z mojim dekletom, kosti ti zdrobim, zmeljem te kakor solnčni prah. Dobro si zapomni, kar sem dejal, strela!»» In s težko svojo roko, z debelim prstanom na mazinci udari jezno ob mizo, da vsa posoda od nje zveneč odskoči. Na ta ropot priteče Koren mirit srditega moža. Roko mu položi na ramo, govoreč: «Saj si pameten, Södnik, miren bodi, pa z lepa mu povej, kar imaš.» ««Kaj meniš, da sem pijan, kali?»» huduje se, vendar že nekoliko mirneje, Södnik. «Kedö te je kedaj pijanega videl? samo malo razvnet si, druzega nič.» ««lako se govori! In ko bi ga tudi malo imel v lasćh, komu to mari, saj ga imam zakaj!»» Jos. Stritar-ja zbrani spisi. III. 2 iS Tudi Jarnej in Martin sta se bila ujunačila,. ko je bi! prišel Koren; tudi ona sta ga mirila,, ko že ni bilo več tako treba. Sddnik se skoraj zaničljivo obrne k njima: «Z vama ne govorim. Tu sedita pa pita-če nimata za kaj, tu je drobiž!» Rekši vzame iz listnice petak ter ga jima vrže na mizo. Na to se obrne zopet k Brezarju, ki je molčč sedel: «S tem le človekom govorim; s teboj govorim, mladič; pazi, da se ti kaj ne zgodi. Tiste misli si izbij iz glave, dobro ti svetujem; dokler bo gibal ta le moj, berač ne dobi moje hčere.» Mirno, da so se mu vsi čudili, odgovori mu Brezar: «Naj bom berač, kakor vi pravite, dasr nisem še nikogar prosil, tudi vas ne, in Bog daj, da bi mi ne bilo nikoli treba. Toliko vam pa rečem: Anton Brezar se ne vriva nikomur; on m in ne bo nikoli s kakim dekletom — onegavil očetu za hrbtom. Če se bo kedaj ženil, snubil bo pri ljudčh, kateri se ga ne sramujejo.. — Kaj sem dolžan ?»» Plačavši, kar je imel, mirno otide. «Glejte, glejte; to pa še ni bilo tako napačno govorjeno,» reče Sddnik, ko je Brezar vrata zapiral, zdaj že do dobrega potolažen. Malo sram ga je bilo, zlasti Korena, da se je bil v pričo njega tako prenaglil; zdaj je bilo zopet vse dobro. Samo Jarnej in Martin sta bila. nekako v stiski, ne vedoč, kaj bi počela z lepim, novim petakom, ki je ležal pred njima. Da bi pila zanj, tega vendar ne, dasi je bila ta misel precej zapeljiva; ali nazaj ga dajati, kako, da bi ne razjezila ponosnega moža? V tej stiski jima pride Koren na pomoč; on vzame denar ter mu ga ponudi, rekoč: «Spravi, spravi, Sddnik; moža že lahko sama plačata, saj nista še tako na zadnjem konci.» ««Ne spravim ga ne; kar sem dal, to ni več moje,»» brani se Sodnik. Pri tej priči pristopi Ndsan: «Možje čakajo!» ««Na, pa ti spravi; ti se ga ne boš branil, Nose!»» Ndsan se res m' branil; zareži se, kakor cigan belemu kruhu, ter spravi bankovec. lako se je bilo slednjič vse dobro izšlo. Sddnik je imel poslej več sreče pri igri. Dobre volje je bil, in pozno domöv gredč je okrogle prepčval: Mam'cJi, lepo vas prašam, Oj kje ste vi doma! i. t. d. II. Drvarji niso nikodar na glasu, da bi bili posebno olikani in priljudni možje, ne pri nas, nc Pri drugih narodih. Vsako opravilo daje človeku, kateri se z njim navadno peča, nek poseben značaj, njegovemu mišljenju in vedenju, da celo njegovemu obličju. Po svojem opravilu je drvar nekako podoben mesarju, ki tudi ne sluje posebno zaradi svoje rahločutnosti; surovost je naravno zvezana z njegovim stanom. Nekaj surovega, brezčutnega je tudi v drvarjevem stanu, tudi on nekako življenje mori. Ali nima morebiti drevo zares življenja? Poglej lepo visoko, košato bukev; kako krepko se spenja kvišku, kako oblastno razprostira svoje veje in mladike, življenja svojega vesela! In mladi zarod poganja in zeleni veselo pod njo; pod krilom njenim stojč mlade bukvice ter rastö in se razvijajo in kvišku spenjajo po svoje matere zgledu. Tiči se izpreletavajo po njenem vejevji, v njenem zavetji si stavijo svoja gnezda. List šepeta z listom, ko diha po nji večerni hlad, in ona prijazno pripogiblje svoj vršiček. Ali ko pribuči vihar, kako se zvijajo, stokajo in pokajo njene veje! Ali ni to življenje? Ali glej, ko je še tako krepka, da bi morda lahko živela še sto let, in vsako leto nov zarod rodevala iz svojega semena, približa se ji logar, udari ji smrtni pečat v mehko kožo in zaznamovana je za smrt. Ne dolgo, in pride mož, grčav kakor ona, se sekiro na rami, ogleduje lepo drevo, ali ne, ker se mu morebiti smili, drvar je trdega srca, preudarja samo, koliko drv bode dalo in njemu koliko truda; nato dene sekiro z rame, pljune si v roke, in sekira zapoje — drevesu mrtvaško pesem. Drvar je bil Seljan, s katerim nam je zdaj seznaniti prijaznega bralca; drvar, nič druzega. Imel je sicer malo hišico, kake pol ure od trga, in košček njivice za zelenjavo; ali to ga ni moglo rediti. Sekira mu je kruha služila; v gozdu je prebil največji del svojega življenja, po zimi in poleti. Gozd mu je bil pravi dom, hišico je imel samo za prenočišče. V gozdu nam ga D iskati, če ga hočemo videti. Od daleč že čujemo krepke udarce njegovega orodja; prijetno se razlega in odmeva glas po gozdu od drevesa do drevesa. Glejte ga tam! Stara bukev leži na tleh, kakor je dolga in široka. Spodnje veje s° se ji polomile, ko je padala; toliko manj bo truda. Se svojim pomagačem jo je bil dopoludnč podrl Seljan; zdaj se sam trudi z njo. Pridno vihti svoje orodje; seka in klesti ji neusmiljeno Veje. Dan je gorak, pot mu kaplje s čela; ali to ga malo moti; zdaj pa zdaj si ga obriše z rokavom svoje hodnikove srajce — golorok mora biti človek pri takem delu! Lep mož m' naš Seljan; nekoliko prekratek Jc; njegova rast je šla premalo kvišku, zato je videti nekako potlačen ; vse jc pri njem bolj na široko, tudi obraz; čela se mu malo vidi; krijejo mu ga lasje, ki so «kakor dež v pratiki». Drobne, sive oči mu žarč pod nenavadno košatimi gostimi °bivmi. Obraz njegov je suh, koščen, lice upalo, n zdrave rujave barve, kolikor ga ne krije ščeti-nnsta brada. Ali poglejte prsi njegove, kako so široke, krepke, kolo bi smelo iti čez nje. S to pestjo bi medvedu čepinjo razdrobil, in to obilno stopalo bi lahko namesto kamena kolesu podložil v klancu. Odurno bi bilo to obličje, ko bi po teh širokih ustih ne šinil zdaj pa zdaj nek dobrohoten nasmeh; tedaj pa se človeku vidi, kakor da bi solnčni žar obsijal star parobek. Spodnji konec drevesa je okleščen; prišel mu je že skoraj do srede. Zdaj si sme vendar privoščiti nekoliko počitka. Se enkrat krepko mahne, da veja daleč odleti; potem se nasloni na sekiro, krepko se oddahne ter pogleda na nebo, kako visoko je še solnce. Po njegovi sodbi bi utegnila biti ura pet; morebiti tudi že nekoliko čez. To mčroma je tisti čas, ko se sme, po božjih in človeških postavah, nekoliko odpočiti vsak pošten delavec. O tem času je pač že tudi počival naš oče Adam, ko je zemljo kopal v potu svojega obraza. A ne samo odpočiti sc je zdaj čas, tudi založiti je treba kaj in splakniti si suho grlo. Kmet na njivi izpreže svoje voli; plug na njivi pustivši, grč se svojo živaljo na kraj njive v travo; vola se paseta vklenena; on pa leže, ako mogoče, v senco pod drevo, vzame iz prta kos črnega kruha za «malo južino», potem pogleda v vrč, ki sloni ob drevesu; dobro, ako je malo mlačnega vina v njem, če pa tudi ne, gre sam ali pa deklica z vrčem po vode k bližnjemu studencu. Take misli so hodile tudi poštenemu Seljanu po glavi. Zagozdo črnega kruha je imel, vrč "tudi, samo da ni dišal po vinu. Južinal bi bil zdaj tudi on, ko bi se mu ne bilo nekaj posebnega pripetilo. Oziraje se kvišku je bil zagledal ■dva tiča, ki sta mu nemirno letala nad glavo, zdaj pa zdaj celo zaganjala se vanj. Mož, ki je bil v gozdu doma, takoj ugane, kaj pomeni to letanje. Tiča sta ga morebiti že prej obletavala, on je bil preveč zamišljen v delo. «To pa ni samo ob sebi,» govori se seboj, «pogledati je treba.» In mož gre ter ogleduje posekano drevo. Dolgo mu ni bilo treba iskati. Skoraj sredi debla zagleda čisto pravilno okroglo votlino, da bi otročja roka ravno lahko vanjo segla. Mož se veselo zareži, rekoč: «Saj sem vedel, kaj bode; mlade imata tu n°tri, mlade. Ali kako bi in kaj bi? To je žal-tova stvar! Rad bi vama pomagal, ali sč svojo l°pato ne morem poseči notri, da bi vama iz-vlekel ta drobiž, ki tako žalostno čivka. Tu je deba pameti, to ni da bi se kar tako!» Mož se ne pomišlja dolgo. Sekiro vzame v obč roki, a ne za toporišče, za železo jo prime *er začne previdno vrtati in dolbsti z njo, da ki ne poškodoval kakega mladiča. Ko je bila luknja dovolj prostorna, seže vanjo z roko ter 'zvleče zaporedoma petero mladih žoln. Skoraj godne so bile že in strašansko so kiičale in branile se s kljuni in perotmi. On in ona pa sta še bolj kričala in zaganjala se mu v glavo. Ko jih je imel v roki, začne zopet premišljati : «To bi bilo; ali kaj pa zdaj? Tako ni da bi jih pustil; prehladno bi jim bilo ponoči. Treba bo poiskati kje kake druge luknje. Ali kje?» Luknja se je kmalu našla v stari bukvi, dasi ni bila tako lepo okrogla. «Za silo bo že; zdaj pa mir tu notri in tam gori 1» In Seljan spravi mladiče zaporedoma v luknjo. Nato gre k drugemu drevesu, kjer je imel spravljeno svojo obleko, pol hleba prosenega kruha, vrč in svoje kadilo. Iz tega, upamo, je razvidel prijazni bralec, da Seljan, če tudi drvar, ni bil hudoben človek. Želimo mu torej, da naj mu dobro tekne kratki počitek in mala južina; pošteno si je zaslužil oboje 1 Ali star grški pregovor že modro pravi: Mnogo je vmes med ustnami in med čašo v desnici. To je izkusil tudi naš Seljan. Že je bil sedel v mah pod drevesom, že je razgrinjal prt, v katerem je imel kruh zavit, da bi se z njim okoristil, ko začuti nekoga za hrbtom. Obrne se nazaj, da bi videl, kedd ga moti v samotnem gozdu. Nadejal se je kakega lovca ali pa kake stare ženske, ki bere gobe po gozdu. Motil se je. Ženska je bila res, ali stara ni bila, tudi gob ni brala, das! je imela košarico v roki. Mlada je bila in, bogme! lepa tudi. Ko bi jo bil srečal kak pesnik v gozdu, ne rečemo ravno, da bi se mu bila zdela kaka gorska vila. Lahno je res stopala se svojimi drobnimi nožicami, tako da se je komaj mah udiral pod njimi. Ali vilo si moremo misliti samo belo — belo obličje, bela obleka! Deklica pa, ki se je bližala Seljanu, ni bila bela ne po lici ne po obleki. Lice ji je bilo nekoliko orujavelo, kar mu pa ni nikakor kazilo lepote; in oblečena je bila, kakor se sploh deklice nosijo v tistem kraji. Da ji je obleka nekako posebno lepo pristala, tega ni bila obleka sama kriva; njena zasluga je bilo samo to, da se je lepo prijemala lepega životka, kar ni bilo težavno. Deklica je bila tenka čez pas, da bi J° bil Seljan lahko obsegel s pedanjem ene roke; ali zategadelj ni bila slabotnega života kakor kaka bledolica mestna gospodičina; krepka in eila je bila in vesela tudi. Radost ji je sijala iz črnih oči. Tako gleda mlada srna iz gošče! Ali si je kaj enakega mislil Seljan, ko je nekoliko časa molčč gledal deklico, ne vemo, t0 Pa je gotovo, da ni bil nevesel njenega prihoda. Še bolj na široko so se mu raztezala usta, nego po navadi; znamenje, da je mož vesel. dudi deklica je bila vidno vesela starega, golorokega drvarja. Prvi izpregovori Seljan: ‘Jerica, kaj pa ti tod?» Jerica odgovori: «Oče, kaj neveste, da je danes vaš god?» ««Moj god? Glejte, glejte, moj god! Bo pa že, če ti praviš, da je. To je pa vendar lepo, Jerica, da se spominjaš svojega očeta godli. Jaz nimam časa, kaj takega misliti.»» «Rada bi bila že zjutraj prišla, ali bilo je toliko opravka pri hiši, da se nisem upala prositi, naj me izpustč malo k vam. Popoludnč pa si nisem mogla kaj, prosila sem mater Korenovo in radi so me pustili.» ««Kako si me pa našla?»» «Sosedova Katra mi je povedala, da delate tu nekje v gozdu. Slišala sem vas že od daleč, za glasom sem šla in zdaj sem tukaj.» ««Sedi, sedi malo simkaj, Jerica, trudna boš; gorko je, in lahko tudi malo prigrizneš z menoj. Vi imate sicer boljšega pri Korenu, ali človek se ne sme preveč razvaditi; Bog vč, ali bo vedno tako.»» Prodno sede, začne deklica odkrivati košarico, ki jo je bila postavila na tla. «Kaj pa imaš tu notri?» vpraša oče; «jagode so že precej minile, tudi časa nimaš, da bi jih brala.» Jagod res ni bilo v košarici; bilo je nekaj druzega, kar je stari Seljan gotovo čislal nad vse jagode, tudi ko bi mu jih bil kedo prinesel o božiči. Jerica mu poda iz košarice kos prijetno dišeče mrzle teletine, pol hlebčeka lepega belega kruha in slednjič, kar je bilo Seljanu pač najljubše, še polič rumenega vina, ki se je tako zapeljivo lesketalo v solnci! Seljan ni vedel, kam bi se dejal, ne kaj bi rekel od samega veselja; kar samo se mu je smijalo. Slednjič, da bi vendar kaj rekel, pravi, kar morda ni bilo najprimernejše: «To bo pa vendar malo preveč, Jerica, kaj ?. ««Nič ne bo preveč ne, oče; le poskusite,»» odgovori mu hčerka. In Seljan poskusi. Ako bi bil sam, začel ki bil brž ko ne svojo južino z vinom. Zdaj pa, ko je bila hčerka pri njem, bil bi morebiti prej Vsc pojedel, potem še le pil, ko bi ne bila prišla Jerici o pravem času dobra misel. Natoči mu 'dna v kozarec, ki ga tudi ni bila pozabila, ter mu ga ponudi: •Pijte, oče!» ««Na tvoje zdravje, Jerica!»» Ker je pil mož svoji hčeri na zdravje, menda n' nespodobno, da je izpraznil posodo na en dušek. «To se je prileglo; dobro vino, raca na v°di!» In mož dleskne krepko z ustnicami. ««Mati Korenova so dejali, da je najboljše, kar ga imajo.»» 2S Dobro vino je Seljanu še le prav jezik razvezalo. «Zdaj mi pa prav po pravici povej, Jerčka, kako se ti godi?» ««Kako se mi godi? Dobro, prav dobro, zakaj bi se mi pa ne, jaz si ne želim nikedar nič boljšega, oče!»» «Ali veš, dete, služba je vendar le služba, kaj bi tisto? saj sem jo jaz tudi že poskusil; in ženski je še težje.» ««Jaz prav rada služim, kaj mi pa je?»» «Da ne stradaš ravno,' to že vem; Korenova ni skoporoka in on tudi ne, dobri ljudje so Korenovi, ni da bi jim kaj rekel. Ali pa — ni morebiti žena malo preostra?» ««Na tanko so Korenova mati res, ali to je tudi prav. Vse mora biti storjeno kakor se spodobi; nerednosti in nesnažnosti ne trpč, in tako je prav. Če pa človek stori svojo dolžnost, potem ni boljše žene. Do zdaj mi niso še rekli hude besede, in upam, da mi je tudi ne bodo. In celo oče Koren, vi neveste, kako so dobri! Skoraj za hčer me imajo pri hiši, prav razvajajo me.»» «Kedö bi pa tebe rad ne imel? To je že prav, da lepo ravnajo s teboj. Ali nekaj dru-zega me skrbi, Jerica.» ««Kaj, oče?»» «Prešibka si, preslaba za težka dela. Ko bi šlo po moji želji in volji, ti bi nikedar in nikjer ne služila.» “9 ««Jaz prešibka, oče? Vsako delo mi je igrača. In kaj pa delam tako težkega? Pospravljati po hiši, krave mlezti, ob košnji seno grabiti, kader je kaj več ljudi, polič vina na mizo prinesti in denar pobirati; kaj bi se to ne zmoglo ? In prijetno je tudi. Za druga, težja dela imamo hlapca. Jaz sem prav vesela in zadovoljna; kaj pa vi, °če? Kako se morate vi truditi ves božji dan. Ali le molčite, oče. Počakite, da bom nekaj easa v službi, zdaj sem še le komaj leto dni; kar bom prislužila, vse bo vaše, oče, da se vam ne bo treba tako ubijati.»» «Kaj govoriš, Jerica! Zame ne skrbi; od mladih nog sem vajen dela, in krepak sem tudi. ■bekira mi je kakor pisarju pero. Kaj bi začel brez dela? Dolgočasil bi se. Saj mi že nedelje noče biti konec. Da ne morem zate več storiti, to nne peče.» «ljubi oče, kaj pa hočete še storiti? Kaj me niste dali v mesto, da sem se izučila, kakor malo katera hči premožnega kmeta ? Kaj nisem Za vsako delo?» ««O dokler je še ranjka živela, Bog ji daj dobro! to smo se še gibali. Ona je toliko z delom prislužila, da smo te mogli v mesto dati. ves, IePo si se izučila, vse znaš; zato pa menim, da bi bilo dobro, Jerica, ko bi se s časom poprijela kakega druzega, lažjega dela. Veš, Jerica, ver že tako govoriva, prav rad bi te nekaj ' Prašal, kar me že dolgo teži. Samo ne vem ak° bi — nočem te žaliti —» ««Govorite, oče, nič se ne bojte.»» «Jerica, jaz sem preprost človek, drvar; moj stan ni, da bi se ponašal z njim; najmanjši kmet je proti meni gospod. Vendar, dasi siromak, ne trpim, da bi mi kedd kaj oponašal in očital, ne meni, ne mojemu otroku.» ««Kaj menite, oče?»» «Nič hudega; poslušaj me, Jerica, da ti povem, kaj mislim. Ko sem tako le sam pri delu ali pa ko ležim v postelji, pa ne morem zaspati, prihajajo mi časi čudne misli. Hudo mi je, da sem te moral od hiše dati. Jaz ne vem, kaj bi dejala ranjka? V vašo hišo zahajajo ljudje taki in taki; Koren ne more nikomur hiše zapreti.» ««Oče, vi se bojite zame; bodite brez skrbi, druzega vam ne morem reči.»» «Ne, Jerica, zate se ne bojim; saj vem, da se nate lahko zanašam; ali ljudje so časi nadležni, sitni; prijazna moraš biti z vsakim.» ««Kar je prav, oče, več ne. Naj se pa kedd upa, kedor si bodi — oče, vi me ne poznate; zavrnila bi ga, da bi se mu v drugo več ne ljubilo; če ne drugače, tudi takd! Žarjavice se ne dotikaj 1» «Ali tudi gospoda zahaja v Korenovo hišo; gospoda pa zopet drugače.» ««Pa Jerica tudi drugače, vsakemu po svoje. Ondan sem bila enega izplačala; škoda, da vas ni bilo zraven; zadovoljni bi bili se svojo Jerico. Vse se je smijalo, on pa rudeč kakor kuhan rak! hotem sem imela mir in ga bom, le brez skrbi bodite, oče.»» «Veš, Jerica, ko bi jaz zvedel, da se je kedd Proti tebi izpozabil, kakor da bi se s takim dekletom smelo kar tako — jaz sem miren človek, Jerica, živali bi ne udaril po nepotrebnem — ali ko bi kaj takega slišal: pri Bogu je milost, z uma bi bil, s to le sekiro bi ga — Bog mi grehe odpustil» Mož je bil pri tej priči tako razjarjen, da Je bilo dekleta skoraj strah; toda jeza ga hitro ftune, ko je videl, da je hčer tako prestrašil. Široko se zareži in pomežika sam sebe vesel. Solnce je bilo še za moža visoko; polič Prazen, kruha malo, telčtinc nič. Deklica vstane, rekoč: '‘Jaz moram domdv, zdravi ostanite, oče!» ««In jaz na delo, do mraka mora biti to deblo gladko kakor sveča. Z Bogom, Jerica!»» Deklica otide. Seljan pa zavihti sekiro ter Začne obdelavati ubogo bukev, da so iveri in Veje kar tako v stran letele. III. Sbdnikova hiša se je po velikosti in po vsi svoji vnanjosti odlikovala mimo vseh druzih; a и<о se reče, da je bila brez primere prva v 11 gu; celo župnija se ni mogla meriti z njo, da- sl je stanovalo troje duhovnikov v nji. Okrajna sodnija je pač imela bolj imenitno, gosposko lice; ali tako prostorna ni bila; in poleg tega se tudi ne smč pozabiti, da se tako cesarsko poslopje prav za prav ne more vrstiti med kmečke hiše. Vzemimo gnezdo, v katerem je petero mladičev; z enako skrbnostjo jih godi in hrani starka vseh petero. Ko so se izvalili iz jajček, bili so vsi enaki, enako veliki, enako krepki. Ali že čez nekaj dni vidimo, da je eden izmed njih v rasti prekosil svoje brate in sestre. De-beleji je inmočneji; ko prileti starka s črvičem v kljunu, prestreže ga on, in to tako dolgo, da je do dobrega nasiten; kader že več ne more on, pridejo drugi na vrsto; slednjič jih vse pdd-se spravi in brez usmiljenja jih gazi — pravica močnejšega! Tako je v naravi, tako v človeškem življenji. Po mestih, trgih in vasčh, v najmanjšem selu, ki ima samo dvoje, troje hiš, nadvladuje navadno eden se svojo premožnostjo in veljavnostjo svoje sosede. Njegova hiša je nekako središče; vse ostale so, kakor da bi bile samo prizidane. Taka hiša je bila v trgu, o katerem govorimo, Sddnikova. Sredi trga je stala široko in nekako oblastno in ponosno ob veliki cesti; ne smelo bi se reči, da je bila sezidana ob cesti; Sodnikova hiša je stala, to je bilo iz vsega razvidno, ko ni bilo še ceste; cesta je bila narejena ob nji. Ne samo letna številka nad vrati in pa tu pa tam kaka poka v zidovji je pričala o veliki starosti Södnikove hiše; zidana je bila tako, kakor se dandanašnji več ne zida. Trdno, debelo zidovje, primčrno majhena okna, pri tlčh z železjem prekrižana in zamrežena; visoka vrata, prostorna, obokana veža, velika kuhinja, iz veže na vsako stran po dve sobi, ena velika, druga manjša za družino; gori v nadstropji ravno tako, za gospodarja in gospodinjo, za odrasle sinove hčeri in če kedd pride — to ni kakega siromaka hiša. Vse je kazalo, da jo je zidal imovit m0^, in to ne samo za en rod; in res, odkar Se je pametovalo, prebivali so v nji Sddniki. Skoraj samo ob sebi se umč, da je bil vsak gospodar tč hiše tudi župan; župan je bil tudi Andrej Södnik. Za hišo je bilo prostorno dvorišče, ob strančh razna potrebna poslopja: hlev za govejo živino m za konje posebej, svinjak, kolarnica, drvar-njca, žitnica in druga poslopja; potem velik vrt so sadnjim drevjem in gredami za zelenjavo. ^ es ta prostor je bil ograjen z visokim, pomoljenim zidom kakor kakega grajščaka posestvo. V tem lepem domovji je zdaj gospodaril Andrej Södnik se svojo ženo Lizo. Imela sta Petero otrok: tri sine, dve hčeri. Najstarji Va-entin je bil na Dunaji, mlajši Matija je že zamenjal gospodariti, kolikor mu je oče pustil; stareja hči Ana je pomagala gospodinjiti materi; Jos. Stritar-ja zbrani spisi. III. 3 najmlajša dva, Andrejček in Zalka, nista še pomagala nikomur. Poslov je bilo v taki veliki hiši tudi petero: dva hlapca, dve dekli in pastir. Nenavadno gibanje in kretanje je bilo danes pri Sodnikovih. Vse je kazalo, da pričakujejo imenitnega ali pa ljubega gosta, morebiti pa tudi oboje skupaj. Prijetno je dišalo iz kuhinje, kjer sta imeli mati in Ana dela čez glavo. An-drejče in Zalka, sitna kakor muhe, bila sta jima povsod na poti, nekoliko iz radovednosti, nekoliko pa tudi iz sladkosnednosti. Zlasti Andrejček je bil silno nadležen, vsa kuhinja ga je bila polna, v vsak lonec, v vsako pönev je moral pogledati; ko ga je mati zavrnila od ognjišča, stikal je po različnih shrambah, kje je kaj, da bi se posladkal. Dolgo mu ni bilo treba iskati; v shrambah Sodnikove matere je bilo mnogokaj, kar se prilega otročjemu grlu. Ko je bil našel posodo z neko posebno dobro sladkarijo, pride mu še sestrica na pomoč. Tiho sta lizala. Ko ju Ana zagleda, bila je že posoda skoraj prazna. To je bilo pa vendar že preveč. S kuhalnico udari poredneža po prstih, da hitro roko zmakne, kakor da bi se bil spekel. Mati ni bila tako srečna; večkrat mu je pretila s tem kuhinjskim orodjem; enekrati je tudi mahnila po njem, ali zadela ga ni nikoli; in vendar ni bilo tako težko; kuhalnica je bila dolga, in Andrejčku se je komaj potrebno zdelo, da bi nekoliko dalje v stran odskočil; iz tega moramo sklepati, da so bili Sodnikova mati silno nerodni. Vendar se ne more reči, da bi se bila ženi že roka tresla; v najlepših letih je še bila, krepka, polnega života, kakor žena, ki ne vč, kaj je hudo. Samo lice ji ni bilo tako zdravo rudeče, kakor je navadno takim premožnim kmečkim ženam. Kedor jo je bolj natanko opazoval, zdelo se mu je, da zdaj pa zdaj že skrb obsenčuje to lice; morebiti se je celo že skrivna solza nanj prikrala v tihi noči! Materi podobna je bila Ana. Taka bode pač ona, ko pride v njena leta, Bog ji daj živ-ijenje in zdravje; samo skrb naj ne obsenči ni-kedar tega cvetočega lica, in tiha solza naj se nikedar nanj ne prikrade iz tega jasnega očesa, be ne z veselja! Dobra gospodinja bo kedaj to dekle; znala bo otroke v strah prijeti, to se že zdaj vidi; tako mehka ne bo, kakor je mati. Andrejček se ji je grdo namrdnil, ko je bil dobil po roki; ali ona se ni zmenila za to. Krepko ga prime za ramo ter ga zasuče proti vratom, rekoč: «Zdaj se pa le hitro poberi, ti snedež malopridni! In pa tebe ni tudi nič treba; samo za oapotje si tukaj, izgubita se oba!» Andrejček je vedel, da se z Ano ni norčevati. Vendar tega pa tudi ne, da bi se ji dal kar tako. Obrne sc proti nji, zapreti ji s pestjo; Potem vzame sestrico za roko in otide z njo na dvorišče. Tu je bil on gospod; kar je dosegel, vse je bilo njegovo, s posli je bil v vednem prepiru. Kjer je le mogel, obrnil je temu ali onemu kaj narobe, zlasti rad je nagajal malemu hlapcu, ki je imel voli in krave v svoji posebni oblasti. Vdlikega ni tako rad razdražil, če ni že moralo biti; še prilizoval in dobrikal se mu je časi, da mu je dovolil z njim konja na v<5do jezditi ali pa da ga je vzel k sebi na voz ter mu dal bič in vajete v roke. Za tako veselje sme človek že nekaj potrpeti. Ko pride na dvorišče, začne gledati in iskati, kje bi se dalo kaj prav nerodnega napraviti. «Veš kaj, Zalka?» reče svoji sestrici. «Kaj meniš, ko bi ta le dva psa v ta jarem vklenila?» Psa sta bila priklenena vsak v enem kotu dvorišča, velika, huda psa, in jarem je visel na zidu. «Ti ju pojdi odpet, jaz bom pa ta jarem kako sklatil.» Deklica gre res psa odpenjat, Andrejček se pa jame zaganjati v jarem, ki mu je previsoko visel. Ali hudobni naklep mu je izpodletel. O pravem času priskoči hlapec, ki je slišal, kaj deček namerava, iz hleva in se razjezi nad njim: «Le čakaj, ti nepridiprav, da pridejo oče iz mesta! Zdaj, zdaj bodo tukaj!» Ali to pretenje je pri Andrejčku malo zaleglo. Razkorači se pred njim, kar najširje more, z rokami v žepih ter se mu pogumno odreže: «Očeta se toliko bojim, kakor tebe, veš; oče mi nič ne storč!» ««Kaj pa tisto, da zopet bos hodiš? Kaj oe veš, da te ne morejo bosega videti?.*» «Saj me tudi ne vidijo in me ne bodo, predno oče pridejo, bom že obut.» Tako se je končala pravda med hlapcem in sinom. Ali brez nasledka vendar m' bila. Oče ni bil oster se svojim mlajšim sinom, na to se je Andrejček rad zanašal; samo trpeti m' mogel, da bi njegov sin bos hodil, kakor drugi otroci; nespodobno se mu je zdelo. Zaradi tega sta bila oče in sin v vednem prepiru. Andrejčku n> šlo nikakor v glavo, zakaj bi ne smel tudi on bos hoditi, kakor drugi otroci, ker je tako prijetno. Prav sovražil je obütalo, iznebel se ga je, Hier je le mogel. Kader ni bilo očeta doma, klatil se je bos okrog po prahu, po blatu, a najrajši po lužah. Ali zdaj se je bilo vsak čas nadejati očeta. Mračilo se je že in pred nočjo Pride oče, ako se kaj posebnega ne zgodi. An-drejčku pride dobra misel. «Veš kaj.Zalka?» pravi svoji sestrici, «pojva °četu in Tinetu naproti. Samo malo počakaj, rka skočim v tiste neumne čevlje; precej bom tukaj.» Nekoliko časa potem sta veselo koračila P° cesti, očetu in bratu naproti. Gredoč se Pogovarjata: «Kaj praviš, Drejče? kaj mi prinese Tine z Dunaja? Vlani mi je bil prinesel lepo piiničko, prav po gosposko napravljeno, s kakoršnimi je dejal, da se igrajo deklice na Dunaji; tudi cesarjeva hči ima tako.» ««Cesarjeva hči? Bčži, bčžil Cesarjeva hči se bo takö igrala kakor drugi otroci! To ti je samo tako rekel, da bi se ti bolj imenitna zdela tista neumna igrača. Kaj vč Tine, kake igrače ima cesarjeva hči!»» «Kaj meniš, da Tine ni bil nikoli pri cesarjevih na kosilu ali pri večerji? Saj ga tudi gospod župnik povabijo vselej, kader je kaka včlika pojčdina.» ««Kaj pa da! Cesar morda še ne vč, kje Tine stanuje, pa ga bo vabil! Cesar ima druge opravke, da bi na Tineta mislil.»» «Kaj pa dela cesar?» ««Kaj dela! Denar dela! pomisli, koliko časa je treba, da ga samo toliko naredi, kar ga imajo naš oče; koliko ga imajo pa še drugi! Kaj misliš, da se denar tako hitro dela? Krajcarji, to je še in desetice, ali petaki, desetaki, stotaki, to ni kar tako! Potem se mora pa še vojskovati in vladati; zakaj ga pa imenujejo vladarja? Kaj veš ti, kaj je to: vladanje!»» Zalka res ni vedela, kaj je vladanje; ali Andrejček sam, dasi za dvč leti stareji, težko da bi bil prav na tanko vedel, kako se vlada. To je bilo dobro, da ga ni sestrica vprašala, kakovo je to opravilo; v zadrego bi ga bila spravila, ako bi ji bil hotel odgovarjati. Vprašala pa ga je nekaj druzega, ker sta že o cesarji govorila. «Ti, ki si tako pameten in vse veš, pa mi povej, zakaj pravijo v molitvi cesarju ,naš presvetli cesarf" Kaj je res takö svetal?» ««Kaj bi ne bil svetal, ker je ves v zlatu in srebru? pa zlato krono z dragim kamenjem ima na glavi, in v eni roki drži zlato jabolko, v drugi pa zlato palico, ki se ji pravi žezlo, in takö vlada 1»» Po tem ravno takö jasnem kakor korenitem razlaganji je začelo vendar nekoliko svitati v Zalkini glavi, kako se vlada. Ali imela je še druge pomiselke. «Kako pa, kader hoče jesti ali kaj druzega delati, če ima v eni roki zlato jabolko, v drugi pa tisto teslo, ali kako si dejal?» ««Žezlo se pravi, ne teslo. Ti govoriš kakor otrok! Kader jč, položi, seveda, jabolko in žezlo na mizo. To je samo takrat, kader vlada.»» To so bili gotovo prav imenitni pogovori o cesarji; ali Zalki so rojile druge, še imenitnejše stvari po glavi. «Jaz že vem, kaj bi naj mi Tine prinesel; veš, Drejče, take zlate uhane, kakor jih ima komisarjeva Julika; morda mi jih pa bo. Kaj bi pa ti rad, Drejče?» ««Da bi mi le kakih neumnih bukev ne prinesel; bukev sem že sit v šoli. Ko sva bila z očetom v mestu, videl sem v nekem oknu, kjer igrače prodajajo, majhen «hlapon»; prav tak je, kakor na železnici, samo da je manji; zakuri se, pa teče, kakor na železnici. Ko bi mi Tine kaj takega prinesel!»» V takih pogovorih sta bila prišla že precej daleč od trga. Deklice je bilo že malo strah, ker se je mračilo; zato se ustavi ter reče: «Pojva dombv, Drejče! Bog vč, kedaj pridejo; mati bodo hudi, da sva šla tako daleč sama.» Andrejčka sicer ni bilo strah; vendar bi se bil vrnil zaradi deklice. Ali v tem trenotji pri-drči voz po cesti. Vesel reče Andrejče svoji sestrici: «Vidiš, tam le so; jaz poznam voz in konja. Dva sedita na vozu, oče so pa Tine.» In res sta bila oče in Tine. Ker je začelo iti v klanec, šel je voz malo bolj počasi. Otroka mu tečeta naproti. Andrejček maha od daleč se svojim pokrivalom in vpije: «Oče, Tine, dober večer!» Ko prideta do voza, ustavi oče konja ter jima pravi z voza: «Kaj pa vidva tukaj? Ali vaju ni strah, tako pozno?» Pogumno mu odgovori Andrejček plezajo na voz: «Mene strah! do mesta bi šel vam naproti, če ni drugače. Tako si vendar prišel, Tine? Zdaj bo pa veselje!» ««Kako pa doma, vsi zdravi?»» vpraša Valentin bratca, ki je že sedel poleg njega. «Vse zdravo!» ««Kaj pa ti, Zalka? Le hitro gori!»» Rekši pripogne se z voza proti deklici ter jo zavihti k sebi na voz. Zalka ni vedela, kaj bi dejala, kam bi se dela; vesela je bila svojega brata, pa v zadregi je bila tudi. Ko je bilo vse v redu na vozu, požene oče. Konj zbere svoje zadnje moči, šine kakor strela po cesti, po trgu in že stoji pred Sodnikovo hišo. Tu jih je že vse čakalo: mati, Ana, tudi Matija je bil med tem prišel s polja in posli. Valentin skoči z voza in poda roko najprej materi, ki si je s predpasnikom oči brisala, potem sestri, slednjič bratu, ki je nekoliko bolj v stran stal in čakal, da tudi k njemu pride. Govorilo se ni nič. Sddnik vrže vajete čez konja, ki ga je včliki hlapec že za uzdo držal, stopi z voza in prvi izpregovori: «Kaj se gledate? Hitro na mizo, kar imate.» Andrejček in Zalka primeta Valentina vsak za eno roko in takö otidejo v hišo. Ko so bili odšli, stopi mali hlapec k včli-kemu, ki je konja izprezal, ter mu reče: «Nü, Luka, zdaj bo dela, zdaj, ko pride ta Valentin, vse narobe obrne; ta zna, ta!» ««Kaj hočeš?»» odgovori Luka ter gladi z roko potnega konja, ««gospoda je gospoda!»» IV. Vsak človek ima svoj god, siromak in bogatin. To je lepa naprava. Če se vse leto živa duša ni zmenila zate, ta dan se te vendar kedö spomni, da se ne čutiš čisto zapuščenega na svetu. Tako ima tudi vsaka cerkvica, najmanjša, najubožnejša podružnica enkrat v letu svoj god in praznik. Sv. Rok menda ni prvak med svetniki, ali svetnik je vendar; česti se, svoje cerkve ima po vsem vernem svetu, in svoj god in praznik tudi, kakor kateri si bodi drug svetnik. Svojo cerkev ima tudi v Prilesji, majheno, skromno, vendar čedno, prijazno cerkvico. Na vzvišenem prostoru stoji sredi vasice, tako da se od nje vidi daleč po deželi. Poslopje je nizko, tudi zvonik se ne dviguje mnogo nad streho; najvišjim stavbam ni da bi ga prišteval; petletnega dečka roka zažene z lahka kamen čez njegovo «jabolko». Tudi «včliki zvon» sv. Roka v Prilesji ne sluje zaradi svoje velikosti in teže po svetu; korenjak bi ga nesel nekoliko korakov v desnici in morda manjšega tudi še zraven v levici. Vendar se zvečer kaj prijetno razlega njijin glas po dolini, če tudi morebiti ne prav tako, kakor onih slavnih «zagorskih zvondv», ki tako «prelepo ројб» v lepi narodni pesmi. Sv. Rok in cerkvica njegova v Prilesji praznujeta danes svoj god. Sv. Roka dan je bil pač že nekoliko dni poprej, ali obhaja se danes, v nedeljo. Cerkev ne more odločiti vsakemu svetniku posebej svojega posebnega zapovedanega praznika, kedaj bi potem ljudje delali? Manjših svetnikov spomin se obhaja prihodnjo nedeljo po pravem godu. Pobožnega bralca prosimo blagovoljnega potrpljenja, ako ni to vse prav in spodobno razloženo. Pripovedovalcu je treba govoriti o tako raznovrstnih stvarčh, da ne more biti v vseh strokovnjak; in tako dolgo je že, kar m' pisatelj tč povesti videl sv. Roka v Prilesji! A tega se pa še dobro spominja, kako lep, jasen dan je bil to nedeljo, ko je bil «shod» pri sv. Roku v Prilesji. Pravi shod! Shajali so se ljudje praznično oblečeni od vseh strani iz okolice čestit svetnika, ki je vse leto pozabljen samotaril na prileskem griči. A danes je bil lahko zadovoljen se svojimi čestilci. Prej ta dan je bil cerkovnik, navadno pošten krojač, cerkvico pridno osnažil, pajčevine po kotih ji potrebil ter jo tudi olepšal, kakor je vedel in znal. Človeku ni moči na tanko vedeti, kako je teličku , ki ga izpustč v prvič na pašo, ko prestopi v prvič za svojo materjo okorni prag zatohlega hleva se svojimi neukretnimi nogami. A to je gotovo, da je vesel, kakor ni še nikoli bil, ko se nov svet odpira njegovim očem, ko poskuša prve poskoke, z repom kvišku, na prostem, zelenem pašniku. Vse mu je novo, vse ga zanima, veseli, in ponosen je tudi, ker se zdaj tako pase kakor velika živina, če tudi še ne zna tako spretno muliti zelene trave kakor drugi, kakor modra mati njegova! Če kaj misli, če se pozneje še spominja tega časa, zdi se mu gotovo ta dan silno imenitno, da najimenitnejše trenotje v življenji; v tem trenotji je tako rekoč stopil prvič v življenje, postal je pravi ud vaške čede, in to ni kar si bodi! Tako nekako se godi tudi otroku, ko ga vzemo prvikrat v cčrkev; tako imenitno trenotje v njegovem življenji je, ko stopa deček v prvih hlačicah z materjo ali očetom — dečku se pač bolj spodobi, da grč z očetom, deklici z materjo — prvič k maši. Silno ponosen je, modro se drž! in stopa kar najširje more; s konca celo poskuša ustrezati očetovim korakom, kar ga pa hitro utrudi; nazaj gredč že dela svoje navadne korake. Ako bi se morebiti kedö izpotikal ob to nekoliko nenavadno, izvirno primero, želeli bi mu skoraj za kazen, da naj se izpotakne; če si malo nos pobije — samo prehudo ne! — tudi nič ne škodi, naj bode drugekrati bolj previden in pameten! Po tej opazki se vrnimo k otrokom, ki gredč prvič k maši. Naravno je, da se v vasčh, ki imajo nekoliko delj do župnijske cerkve, za to imenitno opravilo izvoli navadno dan, ko je shod v njih podružnici. Več dni, da več tednov prej se začne pripravljanje in poučevanje otrdk, kako naj se vedd, da bode spodobno, Bogu in ljudem po volji. Mati zabičuje svojemu sinku, svoji hčerki, kako naj vedno roke «gori drži» in v oltar gleda, kaj delajo gospod, Bog ne daj ozirati se po cerkvi! Otrok posluša lepe materine nauke, obeta in gotovo tudi sklepa v svojem nedolžnem srci, da bode ravnal po materinih besedah; ali če hočemo odkritosrčno govoriti, moramo reči, da časi posluša, kakor pravijo, samo z enim ušesom; nehotoma mu misli uhajajo v stran, na posvetne stvari. Nove obleke se veseli, in «odpustki», kateri ga čakajo, rojijo mu kakor muhe po glavi. Tako je povsod, tako je bilo tudi v Prilesji in v bližnjih vasicah, spadajačih pod svetega Roka. Ali tukaj je bilo še nekaj posebnega, kar je silno mikalo mladi zarod. Matere so natanko pripovedovale in razlagale svojim otrokom vso zgodovino sv. Roka. Toda glavna oseba v povesti mladim poslušalcem ni bil sam svetnik, vse njih misli so se vrtile ob psičku njegovem, ki stoji, kakor pravijo, v včlikem oltarji s kruhkom v gobčku poleg svetnika in ga tako lepo gleda! In res je bilo tak6. Podobar samouk ga pač ni bil izdelal s kako posebno umetnostjo; nekako lesčn je bil, seveda ker je bil iz lesa; malo okoren tudi, glavo je imel nekoliko predebelo, zabuhlo, ali poznalo se je vendar, da je pasjega plemena žival, ne kaka mačka ali morebiti ris! Tudi kruhek je bil dobro narejen; videlo se je, da je iz bele moke; lepo rumenkast je bil, dobro pečen in čez sredo zarezan. Ne smemo se torej čuditi, daje mlada pobožnost ves čas svoje radoglede oči strmeč vpirala v ta proizvod krepkega, zdravega realizma! Ta dan je bil Prileščanom najimetnejši v letu. Svojega posebnega v «pratiki» zaznamovanega sejma niso imeli, kakor sosednji tržani, ne za živino ne za blago; svetega Roka praznik jim je bil tudi za semanji dan. Veliki trgovci pač niso obiskovali tega sejma, a manjši prodajalci, ki nosijo svoje blago oprtiv od hiše do hiše, imeli so tu svoje zbirališče. Vsega je bilo na izbiro, česar si more želeti preprosto kmečko srce, moško, žensko in otročje: usnja, sukna, klobukov, blaga ženskim za krila, lepo pisanih rut, raznih dragocenosti, ki jih kupujejo mladeniči dekletom za «odpustke», prav po ceni; otročje oko se ni moglo nagledati raznovrstnih igrač, katere so bile tu razložene: vozovi, konji, noži, piščalke, vse se je dobivalo, samo da oče ali mati niso bili pretrdi; tudi za usta je bilo vsega dovolj. Kedo bi pa tebe tu pozabil, ti pošteni in spoštovanja vredni zastopnik izvirno-domače, prave slovenske obrtnije, ti neutrudni «nositelj» ne morebiti kake «ideje» — a dobrega ilo-vega in lesenega blaga; ti pravi hišni prijatelj vsake slovenske poštene gospodinje! Mnogo prepira je med vama, ti hvališ, ona graja, ti prigovarjaš, ona se brani; tako daleč sta si narazen, človek bi mislil, da nikedar ne prideta skupaj: a slednjič se vendar pogodita, kup je gotov in oba sta zadovoljna — iia tihem. Največ pa je pri tem prepiru trpel ubogi lonec, za katerega sta se pogajala; zdaj si ga ti se sključenim kazalcem razbijal, da bi pokazal materi, kako je trden, kako lep glas ima; zdaj ga je zopet ona poskušavala ravno takd, samo malo menj krepko. Dobro znamenje, da je izdelek tvoje umetne roke res dobro, trpežno blago! Pozdravi te Bog, ti ponos kranjske dežele, pošteni Ribničan! Vse pozna te, vse se ti posmehuje; kedor utegne, oponaša te, tebe in tvojo govorico; natvezajo in nakladajo ti vsakovrstne neumnosti; ti jih voljno prenašaš se svojim suhim blagom po svetu; neumnega, smešnega se delaš sam, ljudčm na veselje in kratek čas, da rajši kupujejo tvoje blago: lonce, sklede, latvice, čaše, lesene žlice, sita, rešeta in česar je še treba pri hiši. Malo pravih rodoljubov slovenskih, da niso v otročjih letih zajemali s tvojo žlico iz tvoje sklede! Bodi mi zdrav ti in zvesti tovariš tvoj, suhorebri konjiček. — Kedd ga ne pozna, tega tvojega konjička? Lep res ni ne mlad ne gladke kože, «da bi se muha na njem razčesnila»; plaši se ne, razpetega dežnika se ne boji, ne otročjega krika; za to pa je neutruden, potrpežljiv, z malim zadovoljen, kakor ti; tudi ti nisi mlad in lep, ne dobro rejen, a korenjak in poštenjak si od nog do glave! Po božji službi, ki so jo mladi gospod iz trga opravljali z neko posebno slovesno dostojnostjo, začne se živo gibanje in kupčevanje na prostoru pod cerkvico, kjer je bil tudi Ribničan razložil svoje blago, konjiček pa se je pasel po travi. Množica se počasi razdeli v posamezne gruče. Znanke stikajo glave ter si tožijo svoje križe in težave; potem se razhajajo nakupavat. Možje si tlačijo in prižigajo pipe; pogovarjajo se in modrujejo o vojski, o letini in davkih, o raznih občinskih zadevah; mladeniči ogledujejo in presojajo dekleta, ki stojč s konca ločene od njih; a s časom se nekako samo naredi, da se sovražni stranki približati, združiti in pomešati. Treba je samo, da eden, najpogumnejši začne, potem gre vse samo. A vse to se ne vrši, da bi ne bilo nekega reda. Razločiti je lahko, da skupaj stojč in se pomenkovajo po dva, mladenič z deklico; to je menda bilo od nekedaj tako in bi tudi utegnilo ostati tako. On izkuša zvedeti od nje, kaj bi rada, da naj ji kupi «za semenj», kar ni tako težko, kakor bi si morda kedd mislil. In potem gresta od prodajalca do prodajalca, dokler najdeta, česar jima treba. Deček se drži svojega očeta, ne da bi se bal, tako majhen ni. Tudi on ima svoje želje in potrebe, ali sam svoj še ni, da bi imel svojo mošnjo, kakor jo ima starši brat, ki si lahko kupi, kar hoče. Očeta je treba prositi, da se omeči in mu da nekaj drobiža, drugo si že sam oskrbi. Ze se oglašajo posamezne piščalke in trobentice, tam ena, tam druga in tretja in čez malo časa se vname taka godba, da bi si človek ušesa mašil. Zdaj je še le pravi semenj. Skoraj bi bili pozabili omeniti še nek poseben stan, brez katerega si človek ne more misliti pravega shoda. To so stvari božje, katere ne sejejo in ne žanjejo, a vendar se redč in žive, časi bolje, gotovo pa bolj z lahka nego kmet gospodar, ki si prideljuje skopi živež se svojo družino v potu svojega obraza. Berači in beračice prihajajo na shod od daleč na okrog, svojo desetino pobirat. Privoščimo jim jo iz srca obilo in obrnimo se k imenitnejšim gostom. Sodnik tam stoji pred cerkvenimi vrati se svojim Valentinom v pogovoru z duhovnim gospodom, katerega je bil vzel na voz. Sodnikovi so se bili pripeljali na dveh vozeh, gospodar, gospodinja in Valentin z duhovnikom na enem, vozil je Sodnik sam, na drugem Matija, Ana, Andrejček in Zalka; za voznika sta bila zdaj Matija, zdaj Andrejček. Poludnč je odzvonilo. Na kosilo je bilo treba misliti, ali prav za prav na južino, kakor Jos. Stritar-ja zbrani spisi. III. 4 5° se pravi po kmetih. V srečnem Prilesji se je danes jčlo «z včliko žlico». Po stari in recimo tudi lepi navadi je vabil vsak Prileščan svoje sorodnike in znance, ki so bili prišli na shod, «v gostje». Tega so sc ljudje tudi nadejali, vendar se je vsak branil in izgovarjal, človek bi bil mislil, da ne bode moči nikogar pregovoriti; ali slednjič so se vendar vsi omajali, tako da je imela vsaka hiša v Prilesji svoje goste. Ali takega Prileščana nf bilo, da bi se bil predrznil Sbdnikove vabiti pod svojo streho. Tudi Koren ne, ki je zdaj pristopil k možčm. Vendar se napotijo čez nekaj časa vsi proti njegovi hiši: Södnik s Korenom, Valentin in duhovni gospod, ki ga je bil Sodnik povabil na kosilo. Druga Sodnikova družina je pozneje prišla v Korenovo hišo, kakor je bilo zgovorjeno. Kako so gledale dekleta lepega Valentina, ki je tako moško stopal na strani duhovnega gospoda! Vse je kazalo, da je mladi gospod prišel iz včlikega mesta. Kako okusno je bil napravljen! Vaški krojač je radovedno ogledoval njegovo suknjo, ali bi pač znal on tako narediti? Čevljar se je čudil njegovemu elegantnemu obütalu, ki je bilo tako lepo po nogi ustvarjeno; zdaj mož vč, kako se na Dunaji dela! Valentin se ni menil ne za krojača, ne za čevljarja; ali kar se tiče deklet, ne moremo tega reči. Prav radovedno, skoraj nekako predrzno jih je ogledoval. Z obličja in pogledov, z vsega vedenja — Sise mu je bralo: Jaz sem pač vajen lepih mestnih gospodičin, razvajen sem; vendar za silo tudi tč niso, da bi dejal. Ti pa oni je celo grede pomižknil, in ko bi ne bilo očeta in duhovnega gospoda, kedo vč, kaj bi se bilo zgodilo. Tu ne smemo pozabiti še nekih starih znancev. Tudi Brezarjev Anton je bil prišel, in posrečilo se mu je, da se je vendar sešel sč Sodnikovo Ano, ki se je sprehajala z materjo po sejmu. Govoriti ni mogel z njo. a vendar ji je nekaj v roko stisnil, nihče ni videl, kaj. Zaplotnik ga prestreže in moral je z njim. Da ni bilo brez Nosana, to se umeje samo ob sebi; tudi tega nam m' treba praviti, kje je obedoval; njega ni bilo treba vabiti. Pošteni Seljan je bil danes za deset let mlajši videti, tako se je bil olevil. Na kosilo bi ne bil šel mož k nikomur, ko bi ga bil tudi kedo vabil, danes je moral biti pri svoji Jerici, taka priložnost je redka. Kedor ni bil nikamor vabljen, ni mu tudi bilo stradati treba, samo da je imel kaj cesarske podobe v mošnjici. Dva krčmarja iz trga sta točila, vsak na enem konci; in prigrizka se je tudi kaj dobilo. Tako je bilo vse veselo in dobre volje v Prilesji — vsaj enkrat v letu. Ali pravo življenje se je začelo še le po-poludnč, po litanijah. Stari ljudje so bili precej odšli; ali mladega sveta je ostalo dovolj in vedno ga je še prihajalo od vseh strani. Trije godci 4* so neutrudno godli pod lipo, same vesele, same okrogle, ki pete privzdigujejo. In petć res niso dolga časa mirovale; mladeniči so sukali dekleta in s petami bili ob tla, da je bilo veselje. Vino se je cedilo po okornih, neuglajenih mizah, da je bilo greh. Tako vsaj je sodil berač, ki je s konca od strani gledal to pregrešno potrato; potem pa se ujunači. približa se mizi ter ponižno prosi, naj tudi njemu privoščijo blage kapljice, katere je Bog dal tako obilo. Za njim pride drugi, tretji in tako so imeli tudi berači dober dan. Po poludanski službi božji otide Sodnikova družina razen Södnika samega in Valentina. Njima sc je pričelo še le zdaj pravo veselje. Zvečer je imel Koren hišo vso polno ljudi; celo veliko družinsko sobo je moral izprazniti za ta večer. Gospode iz trga ni bilo nocoj; prav so čutili, da je tak dan tu kmet gospod. V mali gosposki sobici so bili zbrani sami kmečki veljaki, Sodnik jim je bil za starejšino. Tak večer ne more biti brez godbe. Ko sc je bilo stemnilo, prišli so godci v Korenovo hišo. Kjer so godci in mladi ljudje, tam je tudi ples. Koren sicer ni bil prijatelj takim hrupnim veselicam; ali nocoj ni moglo biti vse po njegovi glavi. Jerica je imela dela čez glavo; kakor postrv se je sukala in švigala med veselimi gosti. Dobre volje je bila in z vsakim prijazna. Njen oče je sedel v prvi sobi za mizo med svojimi znanci. Obličje se mu je žarilo od samega veselja, ne- koliko pač tudi od dobre Korenove kapljice, ki jo je mož slastno srkal; tak večer je samo eden v letu! Tu morebiti poreče kedö: Kaj bi ne, saj ni njega bolelo! Ali to ni tako. Res bi ga bil lahko zastonj pil, kolikor hotel; Koren bi mu ga bil z veseljem dajal, ali tega mož nikakor nf hotel; tudi drvar ima svoj ponos, in tako je prav. Seljan je hotel biti kakor drugi gosti. Moško je torej sedel med svojimi tovariši, pa veselo in ponosno je gledal svojo hčerko, ki se je tako urno, tako brhko sukala. Dokler m' bilo še toliko ljudi, prisčla je večkrat k svojemu očetu, da sta se malo pogovorila, celo vina iz njegovega kozarca se je zdaj pa zdaj nekoliko z ustnami doteknila. Zdaj je bil mož zadovoljen, da ga je pogledala, kader je mogla. In tako so švigali prijazni pogledi sim ter tja med njima, kakor med dvema, ki se rada imata. «Kar je res, to je res, Seljan,» nagovori sosed na desni strani srečnega očeta. «Kolikor jih je tukaj, take ni kakor je tvoja Jerica. To ti je tako nekako gosposko, in vendar zopet ne gosposko; sam ne vem, kako bi dejal». ««Res, prava igračica je to tvojeJčrišče,»» pristavi mož na levi strani. «Kako praviš, igračica?» zahudi se razžaljen oče nad njim. «Veš, Zabukovec, tako mi ne smeš govoriti, če hočeš, da ostaneva prijatelja. Z mojo hčerjo ni da bi se igralo; ne svetoval bi nikomur, da naj poskusi». 5+ ««Nü, nü, kaj bi se precej tako togotil, Seljan!»» teši ga mož, ««saj ne mislim tako. To je samo tako beseda —»» ««Nič možka beseda,»» zavrne ga Seljan. ««Govorimo, kakor možjč govord, kaj ni res, Mejač?»» «Prav praviš, Seljan, govorimo kakor možje. Jaz pravim takd: Srečen, kedor jo dobi za ženo. Samo da ne bo hotela vsakega, kedor bi jo rad.» ««Jerica je pametna, kakor stori, takć bo prav.»» Nato mu pošepeta Mejač na uho, da bi ne slišali drugi: «Sddnikov Matija — saj veš, da jo ima rad — to bi ne bil napačen ženin; samo z očetom bo križ.» .««Tisto bo, kakor bo volja božja,»» odgovori mu Seljan precej glasno. ««Vrivala se pa moja hči ne bo nikomur v hišo.»» Mož bi bil morebiti še govoril; ali videl je nekaj, kar mu je ustavilo govorico. Tudi Valentin je bil takoj razvidel, da je Seljanova Jerica — on je menil, da je navadna natakarica — med vsemi dekleti najlepša. Vajen lahkih zmag, nekoliko tudi že vinjen, jo prestreže, prime jo čez pas, naj se enkrat zasuče z njim. To ni bilo samo ob sebi še nič nespodobnega; ali Jerica res ni imela časa. Brani se mu torej, da ne utegne. Toda Valentin se ne da tako z lahka odpraviti. On da, ona da ne! Slednjič ko vidi mladi gospod, da se deklica ne da. pregovoriti, hoče jo šiloma objeti in poljubiti. Deklica se brani. Seljan je nekoliko časa srdito gledal ta boj, ko pa vidi, da se ga Jerica ne more iznebiti, plane razjarjen izza mize: «Gospodič! pustite dekleta, to je moja hči!» Osupnen ga gleda Valentin, držeč dekleta za roko. ««Vaša hči, kaj potem? Saj vam je nočem snesti, dotekniti se je pa vendar smem, saj kraljeva hči vendar ni, kali!»» In Valentin jo poskuša zopet objeti. «Jaz pa pravim: V stran roko!» zakriči mož nad njim. In kakor z železnimi kleščami mu prime in stisne roko, s katero je držal dekleta. Jerica je bila prosta, za očeta stopi, bala se je zanj. Valentin se trese od jeze in sramote. Na to kričanje priskočijo možje mirit. Koren prigovarja Seljanu, naj bode miren; Sodnik pa stopi svojemu sinu na stran, Seljanu nasproti. To je Valentina še bolj razdražilo; sram ga je bilo, da mu je prišel oče na pomoč, kakor da bi se ne mogel sam ubraniti starega moža. Premoški je bil, da bi sedaj odjenjal, zlasti ker je bilo toliko prič. Srdito namahne nanj. A pri tej priči ga prestreže Koren. Sodnik se ni genil; čutil je, da bi sinu ne bila na čast očetova pomoč, vsaj dokler ni včlike sile. Seljan je mirno stal. «Pusti ga, pusti Koren,» roga se mož, «naj poskusi; rad bi zvedel mladič, kaka je Seljanova pest. Naj udari, on dvakrat, trikrat, potem pa jaz enkrat, samo enkrat, pa bo mir, možje!» Valentin se bori s Korenom, kateremu zdaj oče sam prigovarja, naj ga izpusti, da usta zamaši drvarju. Ali Koren je vedel, kaj dela, kaj bi bilo, ko bi odjenjal. On je poznal Seljana. Sodnik je to menda sam izprevidel, bil je torej v hudi zadregi; česti se ni bilo nadejati njegovemu sinu ne njemu z nobene strani. Kedo vč, kako bi se bila stvar končala, ko bi ne bil pri tej priči primahal Nosan sč svojimi dolzimi rokami na bojišče. «Po žandarjc, po žandarje! kje so žandarji!» kriči kakor tič v precepci. In po vsej sili rine skozi množico, da bi šel po stražo. Lahko bi jo bil našel, daleč bi mu je ne bilo treba iskati. Kjer je semenj ali shod, tam so gotovo tudi žandarji blizu. To so vsi dobro vedeli, ali take pomoči si ni želel nobeden; tako z uma vendar niso še bili. Neprijetno ime «žandar» jih je vse nekako streznilo, kakor da bi jih bil z vodo polil. Koren izpusti Valentina in gre mirit Nosana, naj bo pameten, tii ni treba žandarjev. Jerica prosi svojega očeta, naj sede mirno za mizo. On se ne brani. «Ce pa ti praviš, pa naj bo, pa sedem; mirno bom sedel, samo tebe naj nihče ne nadleguje.» In mož sede za mizo. Ta konec ni bil posebno časten za Valentina; ali kaj je hotel? Oče ga prime za roko ter ga odvede v stransko sobo. rekoč: «Pameten bodi, kaj se boš s tako muho pijano!» Dobro, da zadnjih besed Seljan ni slišal; v pogovoru je bil z Jerico; prosila ga je, naj gre domov, da bi ne bilo zopet kakega prepira. In tako je storil. V. Lepe počitnice je imel Valentin; veselica se mu je vrstila za veselico, vsak dan mu je bil praznik. Z veseljem so ga sprejemali, kamor je prišel; kjer je bil on v društvu, tam je bilo življenje. Zlasti vesela ga je bila uradna gospoda, možje, žene in dekleta. Uradnik na kmetih! Človek bi si skoraj ne mogel želeti lepšega življenja. Čislan povsod, vse se mu klanja in tudi rado ga ima. ako ni od sile napačen, osoren človek, ako zna le kolikaj občevati z ljudmi. Treba mu ni, da bi se poniževal, prilizoval; takega vedenja kmet ne spoštuje, še celo sumno mu je; vsak po svojem stanu! Kako lahko si je pridobiti spoštovanje, zaupanje, ljubezen našega kmeta! Kako z malim je zadovoljen, kako hvaležen, ako le vidi, da ga gospod ne zaničuje, da ga le nekoliko rad ima! Zares lepo je življenje uradnikovo na kmetih. Končavši svoje uradne posle je prost, sam svoj gospod, kakor malo kedo. Ves svet je njegov, obrne se, kamor hoče. Ako hrepeni po zelenji, ni mu treba vozariti se po celo uro in požirati prahu, da se odtegne mestnemu hrupu in soparnemu zraku, ki mu sapo zapira, da najde miren kotiček, kjer se odpočije. Svoj vrt ima lahko, samo da ga veseli; motiko vzame lahko v roko in koplje, da si ude okrepča, da se prijetno utrudi, izpoti; kako mu potem diši prosta večerja! Gozd ima blizu, tekočo vodd; puško vzame, če ga je volja, ter pohaja po gozdu; ni da bi moral ravno uboge zajce plašiti in pobijati; če je dobrosrčen, pusti zajce, pa lešnike bere; puška na rami mu je samo zastran lepšega, da se mu ne čudijo ljudje: Kaj pa ta mož tako sam po gozdu iztika, ne vedi pokaj! Kaj pa še celo, ako ga rastlinstvo, živalstvo veseli, ako rad cvetice zbira, metulje lovi! Kje bi imel tako priložnost temu lepemu, nedolžnemu veselju ? Prijetno družbo ima zvečer pri vinu se svojimi vrstniki, in zakaj bi časi ne sedel tudi med kmete! Tu sme govoriti, kar se mu ljubi, peti na glas, tudi domov gredč; ni se mu treba bati nadležne ponočne straže, ki nima rada veselih, glasnih ljudi. Napravijo se družni izhodi; zdaj je tega god, zdaj tega; sejmovi so, cerkveni shodi, ženitovanja. nove maše. Zdaj pojdemo obiskat onega gospoda župnika tam na samoči; mož bode vesel, da vidi zopet gosposko suknjo. Tja se pojde peš, nazaj se bodemo veselo drdrali pozno po noči. o mesečini, na župnikovem vozu. In tako življenje bi ne bilo prijetno! Na deželi je pravo življenje, v mestih se životari. Takö govori človek, kateri je na mesto privezan ; drugače sodi gospoda na kmetih. Popra-šujmo, kako malo jih najdemo, da so zadovoljni se svojim stanom; da se jim njih življenje zdi tako lepo. kakor si ga misli mestni prebivalec! Ti blagruješ njih, oni tebe; nasitili, naveličali so se vsega, po čemur ti tako hrepeniš. Kako čudno, nestanovitno, vedno nezadovoljno je človeško srce! Človek išče sreče vedno drugod, kako bi jo mogel najti! Ti meščan hrepeniš po čistem zraku, po zelenji, po miru in tihoti; petje ptiča na veji, pastirja na paši je tebi pravi vžitek; tvoj vrstnik, ki ga je osoda zanesla med «trde kmete», sanja o sijajnih mestnih ulicah, o lepo opravljenem svetu, ki se sprehaja po njih; o glediščih, besedah, plesih, o raznih zabavah, ki jih je najti samo v včlikem mestu. Če pa že moška gospoda na kmetih ne zna ceniti svoje sreče, kaj naj pa še le rečemo o ženski, o gospčh in gospicah? Skoraj vsaka se sama sebi smili, nezadovoljna je, nesrečno se čuti skoraj vsaka; zdi se ji, da je kakor kaka zakleta kraljičina v pripovedki; žarna vrtnica v puščavi, kjer je nihče ne vidi, kjer se nihče ne čudi njeni lepoti, njenim izbornim lastnostim. Kako bi pa moglo biti drugače? Gospod okrajni sodnik, pristav, davkar se je ženil v mestu — kaj bi s kmetico, ko bi bila .še tako lepa in tudi premožna! — izbral si je deklico, gospico, čedno, morebiti celo lepo — vsaj njemu se zdi lepa — učila se je nemško govoriti, morda celo malo francosko; oblačiti se, vesti se zna in kretati v družbi, na plesu; romane bere, podobe ogleduje v «Bazarji»; prijateljicam piše pisma, ki jih mati ne sme brati; zdaj malo pošiva, potem se dolgočasi, zdeha se ji. Cuj! vojaška godba na ulicah, hitro k oknu! Izprehodi, «vizite», klepetanje in obiranje pri kavi, zvečer gledišče, tako se ji dan konča. In jutri zopet tako! Lepa je, izobražena, nekaj ima, gospodinjiti zna tudi za silo — pa bi je ne bil vesel vsak uradnik! Ali, gorjć, treba je z možem na kmete, v dolgočasno vas, v skromen trg. Sirota! Kje so tu veselice, družbe, gledišča, plesi, «besede»; kedo naj tu zavistno ogleduje novo krilo, klobuk iz mesta? Kaj vč kmetica, kaj je lepo moderno? Vesela mora biti, če najde kako vrstnico, tovarišico; ali izbire ni in premembe. Lahko si je torej misliti, kako vesela je bila gospoda v trgu vselej, kader je prišel Sodnikov Valentin na počitnice iz včlikega mesta. Oženjeni so bili trije, okrajni sodnik sam, davkar in pristav. Davkar je imel dve čedni hčeri; eni je bilo že čas moža iskati, in mlajša bi se ga tudi ne bila branila. Gospa davkarica je bila dobra mati; in Valentin je bil ves tak, kakor-šnega si želi mati, ki ima hčer dozorelo. Čez kaki dve leti bode imel svojo dobro službo, in toliko časa Olga še lahko čaka. Res je malo na lahko stran ta Valentin, ali mlad je še in mlademu človeku se mnogokaj odpusti. Vse kaže, da bode kedaj dober mož in Olga ga bode tudi znala v strah prijeti, ako treba, z lepa se ve da, z ženskim orožjem. Da je bogatega, veljavnega očeta sin, to tudi še nikomur ni škodilo. Olga je tudi lahko vesela takega ženina; zal mladenič je, ljubeznjiv, pameten, izobražen. To je Olga že sama zapazila, kakor kaže; tudi on jo rad vidi, mati ima ostro oko. In ako bi se tudi morebiti pozneje premislil ter izvolil si Ireno, to bi tudi ne bila tako velika nesreča. Olga ali Irena, ona ima obe enako rada, ena ga mora dobiti, samo previdnosti je treba, in te je imela dovolj gospa davkarica. Iz vsega tega je razvidno, da je bil Valentin malo doma. Na kosilu je bil zdaj pri okrajnem sodniku, zdaj ga je povabil gospod pristav, največkrat pa davkar, ali prav za prav davkarica. ki je bila gospodinja in gospodar v hiši. Zvečer je bil navadno v gostilni z gospodi, časi je bil tudi oče z njimi. Očetje so radi skoporoki, vsaj sinom se tako zdi; nerad jim gre denar iz roke, zlasti za stvari, katere se jim ne zdč tako potrebne, kakor sinom. In takih stvari je mnogo: kaj je treba sinu že kaditi, v gostilno zahajati, 6 2 kaj treba tako drage suknje? Sodnik ni bil tak. Valentinu ni bilo treba dolgo prositi in moledovati, kader je hotel denarja. Södnik je rad imel, da je bil njegov sin lepo oblečen, da si je kaj privoščil, da je dajal za vino v veseli družbi. Večkrat ga je sam vprašal, ali ima še denarja; Bog ne daj, da bi kedo zanj plačeval. Södniki niso imeli nikoli te navade. Konec takega pogovora je bil navadno, da mu je ponudil petak, desetak za vino, za cigare, rekoč: «Človek mora živeti po svojem stanu; kedor zahaja med gospodo, ni da bi zaostajal za njo; ti moraš, kakor vidiš druge. Če kade drage cigare, ni da bi ti kadil navadne.» Ali ni veselje imeti takega očeta ? Nocoj je bil Valentin pri davkarjevih povabljen «na zajca». Gospod davkar ni bil posebno bistra glava, a svojo službo je zvesto opravljal v pisarni. Ko so bile neukretne številke vgnane in v red spravljene, bil je mož prost, kakor mlado žrebe na paši. Za hišo mu je žena skrbela, sam bi ne bil mogel tal<6. Kar je ona ukrenila, bilo je dobro; naprej ji je bil dal, enkrat za vselej, svoje privoljenje in odobrenje za vse njene naredbe. Srečen mož je bil ta davkar, in žena je bila tudi zadovoljna; v lepi zakonski složnosti sta skupaj živela. Prepira ni bilo med njima; za prepir je treba dveh. in davkarje bil miroljuben mož. Če je hotela žena kedaj dušek dati svoji hudomušnosti — najboljša žena ima svoje slabosti, svoja nesrečna trenotja — morala si je koga druzega iskati; možu se ni ljubilo, da bi ji ustrezal, da bi jo samo poslušal. Kader so se začeli temni oblaki zbirati na zakonskem nebesu, vzel je mirno puško čez ramo ter krenil proti gozdu. Dober lovec je bil, skoraj vselej se je vrnil na večer sč zajcem, ki ga je prosto v roki nesel po trgu, da so ga lahko vsi videli — torbe ni nosil. Dober pomočnik pri tem mu je bil dolgopeti Ndsan; med raznovrstnimi svojimi opravili je imel tudi to, da je vedel za vsacega zajca po okolici, kje leži, kam se hodi past, kje in kedaj ga je najlaže zalesti. Sleherno jutro je hodil poročat davkarju o stanji divjačine, katero je imel vso prešteto, kakor pastir ovce. On sam ni nosil puške; ljudje so dejali, da je tudi ne potrebuje, da se svojimi dolzimi nogami lahko zajca doteče in z roko vjame za ušesa ali za bedro. Govorilo se je, da se je že mnogokrat tako pregrešil zoper lovsko pravico; a dokazati se mu ni moglo. Lahko je torej davkar ustregel svoji ženi, kolikorkrat je želela zajca na mizo. In to željo, njemu povelje, izrekla mu je večkrat. Bila je na glasu daleč okolo, da zna zajca napraviti, kakor nobena druga. Kedo bi ne želel, da poleg njenih drugih lepih lastnosti preide tudi ta na njeni hčeri, ali vsaj na njo, ki je namenjena Valentinu, da bi še večkrat v svojem življenji tako dobro večerjal kakor nocoj 1 Zajec, kakor ga je bila napravila gospa davkarica, bil je pravo središče mali družbi; okolo njega se je sukal s konca ves pogovor. «To je pa res, gospa,» prikloni se Valentin gospodinji, «takega zajca nisem jedel na Dunaji, in vendar smem reči, da poznam tam boljše gostilne. Ali ne samo v gostilnah, tudi v družinah ne znajo napraviti zajca.» Take pohvale je bila že vajena gospa davkarica, vendar jo je vedno rada slišala, zlasti iz Valentinovih ust; prijazno mu odgovori: «Težko je ustreči takim gospodom, ki so vsega dobrega vajeni; posebno pa tu na kmetih, kjer ni vsega dobiti, česar bi bilo potreba. Človek bi že vedel in znal, kako, ali kaj, ker ni! Potrpljenja je treba, pomisliti je treba, da smo na kmetih. Veseli nas, da vam vsaj ena jed diši, kakor pravite. Najboljša pohvala gospodinji, kuharici je, ako gost rad in mnogo jč. Še ta le košček, gospod Sodnik!» Valentinu ni nič pomagalo, da se je branil; rad ali nerad, moral se je spraviti nad kos, ki mu ga je bila žena z vilicami položila na krožnik. Gospoda davkarja ni bilo treba siliti; zadovoljen in vesel je mirno povžival slastno jed, katero mu je bila naklonila Nosanova dolgopetost in lastna puška, a tal«) okusno pripravila dobra žena. V pogovore se mož ni rad vtikal, a zalival je tem pridneje. Olgi niso bili po volji taki podli pogovori o pečenem zajci; ali pa je samo prilike iskala, udeleževati se pogovora. Nekako zaničljivo se nasmehne Valentinu, ki je sedel poleg nje, ter mu reče: «Gospod Valentin! Do zdaj nisem vedela, da vam je jed, kakor se vidi, tako imenitna stvar. Raji bi nam pripovedovali, kako je na Dunaji.» Skrbna mati se je bala, da bi to posvarilo hčerino ne razžalilo gosta. Precej, ko je bila Olga začela, odmigavala ji je z očmi, da ne takö; toda zastonj. Valentin ni bil tako tankočuten; še rad je imel take pogovore, ki so nekako zbadljivi, vendar ne razžaljivi, zlasti se ženskim spolom. Mirno torej odgovri svoji lepi sosedi: «Vam torej se zdi jed tako neimenitna stvar. Se svojega ženskega stališča čisto prav mislite in govorite; a moški smo nekoliko bolj na debelo; naše potrebe niso tako zračne kakor so vaše. Zenski in moški spol sta si različna, vsak svoje kreposti imata in svoje slabosti. Močan, krepak bodi mož, tudi telesno, ne samo dušno; mehkost, nežnost pristoji ženski. Moč in krepkost dobivamo iz hrane; iz tega sledi, da učeno govorim, to, da naj mož dobro je in pije. Jesti in piti je pol življenja, veli stari pregovor slovenski. Nekateri celo mislijo, da je to vse življenje, in po tej misli tudi ravnajo. Tako mišljenje je enostransko. Kar se mene tiče, ljubeznjiva gospodičina, ni me čisto nič sram naravnost povedati, da nikakor Jos. Stritar-ja zbrani spisi. III. ne zaničujem dobre jedi in pijače. Kaj pa vi menite, gospod davkar?» Mož mu molčč prikima, da se zlaga z njim. Žena je bila v zadregi in strahu, kaj pride iz tega. Nič dobrega, kali! Toda ugovarjati mu zdaj še vendar ni mogla; to bi bilo nji sami na kvar, ker si je toliko domišljevala, da je dobra kuharica. Čakati je bilo treba boljše priložnosti, da pride, ako treba, svoji neprevidni hčerki r.a pomoč. Valentin nadaljuje z lahnim nasmehom: «Ker sem že tako odkritosrčen, pa naj še to povem: Jasno in odločno se izpovedujem tu čestiti družbi, in ako je treba, tudi vsemu svetu: ko bi se jaz kedaj ženil, nevesta moja bi morala znati dobro kuhati.» To je bilo Olgi vendar prehudo; nekako nevoljno mu odgovori: «Tak gospod, tako mlad in že tako govori! Če ne zahtevate druzega od svoje prihodnje žene, če vam je že dovolj, da zna samo dobro kuhati, potem vam ne bo težko izbirati; vsaka kuharica vam bode dobra.» Predno je mogel še Valentin odgovoriti poredni deklici, oglasi se Irena, ki je do tedaj molčč poslušala: «Ne tako, Olga! to ni prav, da podtikaš gospodu Sodniku, česar ni trdil. On ni dejal, da mora biti njegova žena samo dobra kuharica, da druzega ne zahteva. To bi res ne bilo lepo. Gospod Sddnik hoče, in to, kakor se meni vidi, po pravici, da naj njegova žena zna skrbeti za dobro jdd, še tega morebiti ni potreba, da bi jo znala sama pripraviti. Poleg tega bo pa gotovo zahteval od nje še mnogo drugih dobrih in lepih lastnosti, treba ni, da bi jih naštevala. Kaj ne, mati ?» Mati vesela porabi to ugodno priliko: «Prav praviš, Irena, tako misli gospod Sodnik; in prav misli. Žena ima dolžnost skrbeti za svojega moža, da se dobro počuti, da je zadovoljen v svoji hiši, da ga ne tarejo navadne, vsakdanje skrbi, gledati tudi na to, da dobiva na mizo, kar mu diši, kar mu tdkne; žena mora biti skrbna gospodinja, dobra kuharica. In taka bode, upam, kedaj tudi naša Olga. gospod Sodnik ; in če dobi moža, znala mu bode tudi skrbeti za dobre jedi. verjemite mi, gospod Sddnik!» Davkar je pridno prikimoval in pritrjeval svoji zakonski polovici. Olgi ni bila ta pomoč materina nič kaj po volji; trdovratno je molčala. Valentin je imel tu priliko in tudi neizogibno dolžnost pokloniti se gostoljubni gospč. «Nikoli nisem dvomil, gospa, da bode Olga kedaj izvrstna žena. Boljše učiteljice bi ne mogla imeti, samo taka naj bode, in gotovo bode, ka-koršna je njena mati in — srečen, komur poda svojo roko.» Tč besede so bile jako uljudne in prijazne materi in hčeri, ali obetale so malo; trdnega «panja ni bilo staviti nanje. Olga na to : «Zdaj pa kaj druzega govorimo. Vi ste bili po svetu, gospod Sodnik; povejte nam kaj novega, kaj zanimljivega, nam, ki tičimo v tem zapuščenem, pozabljenem kotu.» ««Prav rad bi vam ustregel, gospodičina ; ali kar vas najbolj zanima, o tem je meni težko poročati.»» «In kaj mene najbolj zanima?» ««Kako se nosijo dunajske žene in dekleta.»» «In vas ne?» ««Ne porečem, da ne; ne tajim, da rad gledam okusno opravljene ženske, in take prilike je na Dunaji toliko, kolikor malo kje. Dunajčanke slujejo po pravici, da se znajo oblačiti; vsi tujci trdijo, da se morejo v graciji z njimi meriti samo še Parižanke. To je vse res, ali kako naj vam to popišem! Jaz nisem strokovnjak; moje oko sodi splošno; kake so posameznosti, ki se strinjajo v prijetno celoto, tega vam ne morem razložiti. Tudi bi vam malo koristilo; ženske zanima samo vedeti, kaka je najnovejša noša; o tem pa je težko govoriti; ženska noša se dandanašnji izpreminja kakor oblaki na pomladanjem nebu, ki nam kažejo vsak čas drugo podobo.»» «In to se vam ne zdi prav? Ženske morajo vedno premišljati in ugibati, kako naj se oblačijo, da bodejo lepše, da bodejo bolj ugajale moškim oččm. Oko se hitro naveliča vsake stvari, bodi si še tako lepa.» ««Nam je to že prav, vsaj meni; ali je pa tudi onim, ki morajo plačevati drage obleke, tega ne vem, tudi m' treba, da bi me to skrbelo.»» «In kader bodete morali tudi vi?» ««Kako bode takrat, tega še ne vem.»» «Zdaj nam pa še to povejte, gospod Sodnik, ali so Dunajčanke res tako lepe, kakor se govori in piše ? Človek bi sodil potem, da so vse same izbrane lepote, žene in dekleta. Vi veste, kaj je lepo; govorite, vam bodem verjela.» Tako vprašanje iz mladih ženskih ust spravi moškega v zadrego. Valentin se ni dolgo pomišljal. «Jaz ne vem, gospodičina, ali si smem prisvajati toliko razumnosti o tej stvari, kolikor mi je vi tako prijazno prisojate. Skličiva! bi se zopet na tujce, ki so prehodili mnogo sveta in trdijo, da ni v nobenem mestu videti toliko ženske lepote vkupe, kakor na Dunaji; toda vi hočete slišati mojo sodbo.» ««Da, vašo sodbo, gospod Sodnik, govorite!» » «Jaz sem bil še malo po svetu, zato ni da bi razsojal, ali Dunajčanke res v lepoti presezajo vse druge ženske na svetu. To pa moram reči, da so zares lepe; jaz si skoraj ne morem misliti lepših; težko je reči, katere so lepše, žene ali dekleta. Kak poleten večer na «ringu», v mestnem parku, v «pratru», ali pa tudi kako lepo zimsko popoludne — to vam je prava «galerija» raznovrstnih lepot od zlatolase, modrooke, nežne severjanke do ognjevite rojakinje južnih krajev.» «Glejte, glejte, gospod Sodnik; tako vnetega vas nisem še nikoli videla, tako navdušeno niste še nikedar govorili, tudi ne o — pečenem zajci!» To je bilo malo na debelo povedano; ali bodimo pravični: nobena ženska, mlada ali stara, bodi si še tako pametna, ne sliši rada. da moški tako navdušeno govori o ženski lepoti, razen o njeni. Pristaviti moramo tudi še to, da je velik razloček, kako se kaka beseda govori, in kedcS jo govori. Tč besede niso prišle iz nežnih ustec lepe Olge tako trde kakor se morebiti berd. Kedd ve, kako bi ji bil Valentin odgovoril, ali Olga mu ni dala časa, in to je bilo pametno. «Ko bi bila jaz omožena, ne smel bi moj mož nikedar na Dunaj, kjer pravite, da je toliko lepot; to mora biti strašna nevarnost». ««Kedör ima tako ženo, gospodičina Olga, temu ni nobena ženska nevarna; vam bi bilo lahko držati ga doma; nikamor bi si ne želel od vas. In ko bi tudi šel kedaj na Dunaj, saj bi ne hodil brez vas.»» «Da bi jaz kedaj Dunaj videla! Rada bi ga res, ne tajim; ali tega veselja ne doživim, prej sodnjega dnč! Kolikokrat sem že prosila in nagovarjala očeta! Ni jih omečiti, na to uho so gluhi; vesela moram biti, da me vsako leto en- ?■ krat v mesto se seboj vzemö; ali kaj je naše mesto proti Dunaju? Oh!» «Jaz pa menim, gospodičina, da vam ne bode treba dolgo čakati, samo treba, da hočete odločno.» ««Kakb to?»» «Moža si je treba izbrati, moža!» ««Izbrati! To se kar tako izbira! Vi ste poredni, gospod Sodnik! Kedö bi pa hotel takega dekleta, ki ni ne meščanka ne kmetica ?»» «Na vaše zdravje, gospod Sbdnik,» oglasi se v tem imenitnem trenotji gospod davkar, ki je bil med tem pogovorom prinesel boljšega vina na mizo. ««Na vaše, gospod davkar, in ljubeznjive družine vaše!»» odzdravi mu Valentin. Davkar je bil natočil vsem male kozarec; vsi so pili, tudi Olga in Irena. Dolgo časa so potem še skupaj sedeli in razgovarjali se o raznih stvarčh. Valentin je bil nocoj posebno dobre volje, ljubeznjiv in gostobeseden, da ga je bilo veselje poslušati. Govorili so vsi vprek, brez posebnega reda; še davkar sam se je vtikal v pogovor; dobro vino mu je bilo jezik razvozlalo. Tudi Irena je bila nenavadno zgovorna. Valentin jim je pripovedoval o Dunaji, kako tam ljudje žive in se kratkočasijo; govoril jim je o glediščih, plesih in besedah, o galerijah, palačah in vrtovih. In znal je lepo govoriti. * Pozno je bilo že; mladi ljudje niso bili zapazili, da je gospod davkar zakimal; žena ga je zastonj drezala. Ko slednjič mož celo precej glasno zasmrči, izprevidi Valentin, da je čas vstati in napotiti se domov. VI. Bližal se je čas, ko je bilo Valentinu zapustiti očetov dom, prijazno davkarjevo družino, vse znance in prijatelje ter odpotovati v dalnje tuje mesto. Kako težka je ta ločitev mlademu učencu, zlasti ako je ubožen, in slovenski učenci navadno niso bogatini! V najlepšem času, ko je vse drevje polno lepega, zrelega sadja, ko se, v vinskem kraji, bliža vesela trgatev, ko se po njivah pase in kuri, vriska in poje, ko je povsod vsega obilo; ravno sedaj ga kliče neizprosno povelje, stroga dolžnost v dolgočasno mesto, v tesno, zatohlo izbico, kjer mu bode treba pri knjigah sključenemu tičati, učiti se mnogo, a malo jesti! Vsega tega se ni bilo bati našemu Valentinu; rad je bil nekoliko časa doma, kjer.ga je vse rado imelo, vse mu streglo; ali tudi v mestu ni ničesa pogrešal; stradati mu ni bilo treba, zato je oče skrbel; za razveseljevanje in zabavo je znal skrbeti sam, in z ukom si ni preveč belil glave. Ločitev od očeta in matere, od bratov in sester res človeka malo boli, ko se roke podajejo, ko se morebiti tudi kaka solzica obriše — ženske so mehkega srca — ali to se hitro prebije; sčde se z očetom na voz, oče poči z bičem, in voz zadrdra po gladki cesti. Ce se tudi obrneš nazaj, prah za vozom ti zakriva pred hišo stoječe domače ljudi: e kaj! saj so vsi krepki in zdravi, in predno mine leto, zvidimo se zopet! Ali kaj pa Olga, Irena, ali pa morebiti še kje kako drugo mlado žensko lice ? Ali se ti ne bode po nikomur tožilo, Valentin? Nekoliko časa morebiti; dolga je do Dunaja pot, kraji so res prijetni, ali Valentinu že znani. Ko človek tako sam v vozu sedi, prihaja mu na misel to in ono; zakaj ne tudi podoba lepega dekleta, ki je bila tako prijazna z njim, ki se je tako žalostno držala, tako gorko roko mu stiskala pri odhodu! Ali ko ga objame zopet včlikega mesta hrupno življenje, izgine mu prijazna podoba skoraj iz spomina. Valentinovo srce ni poznalo prenapete sentimentalnosti; on se je veselil svoje srečne mladosti, brezskrbno je vžival življenje, in kje bi se tako lepo živelo in vživalo, kakor v sijajnem velikem mestu! Valentinovo gasio je bilo: «Danes tukaj, jutri tam». Povsod solnce sije, povsod je veselih ljudi, povsod lepih deklet in kratkočasja. Olga, Irena! prijetna igrača ena in druga; zakaj bi ne bil prijazen z njima, ali prčcej resno ljubiti, zavezavati se za življenje, koje človek še tako mlad, to bi bilo nespametno, in mladi Södnik je bil pameten. Težko je vrabca vjeti; nastavi mu zanjke, natrosi vmes svetlo-črnega prosa ali rumene pšenice; blizu ga ne bode; ali pa prileti, previdno pohodi zanjke, da mu niso več nevarne, nazoblje se zrnja in potem veselo odleti; to je: vrabec zna živeti. Prebrisana mati si, gospa davkarica, ali s takim ptičem bodeš imela križ in težavo, če se morebiti kaj posebnega ne pripeti. Iz tega, kar smo rekli, je razvidno, da ni šlo Valentinu slovo ne vem kako do srca nikedar, tudi zdaj ne, ko je v četrtič odhajal na Dunaj. Gospoda iz trga je imela navado praznovati Valentinov odhod zvečer v veseli družbi pri vinu. Tudi letos so se bili zbrali pri Korenu pred odhodom tist večer, sami moški seveda; ženskim to ni spodobno; od njih se jemlje slovo na domu, od vsake družine posebej. Gospod okrajni sodnik je bil nocoj posebno dobre volje. Majhen možiček, sivolas, dasl še v najboljših letih, s črnkastimi, kratko pristriženimi brkami pod precej krepkim nosom, bil je ta okrajni sodnik vesten uradnik, blaga duša, vesel družabnik. Ko je bil pred nekimi leti prestavljen tja nekam na Gorenjsko, kaj storč kmetje? Pomenijo se, izvolijo troje mož in ti gredd naravnost v glavno mesto: «da ga prosijo nazaj», in res so ga izprosili. Prihodnje leto že se vrne na svoje prejšnje mesto, a ne sam, kakor je bil odšel; ženo je pripeljal se seboj. Stara ni bila ta žena ne grda, vendar se je začelo kmalu govoriti, da zakon m' posebno srečen. Škoda dobrega moža; zares dober možje bil ta okrajni sodnik, žena ne tako. Nekako nepriljudna, osorna je bila, tudi se svojim možem; on jo je rad imel, prav iz ljubezni jo je bil vzel; upal je, da bode imel lepo domače življenje na stare dni. Motil se je mož; vendar tiho in mirno je prenašal svoj zakonski križ, kakor se spodobi blagemu možu; najboljšemu prijatelju se ni nikoli pritoževal. Žena ga je v strahu imela, zdaj ni smel več pohajati, koder se mu je ljubilo. Tolikanj bolj dobre volje je bil, kader je prišel zopet v družbo z njenim dovoljenjem ali pa proti njeni volji, to se ni vedelo. Tako je bil tudi nocoj dobre volje, mladostno razposajen pri Valentinovi odhddinji. Valentina je posebno rad imel, vabil ga je tudi večkrat na dom, a Valentin ni rad k njemu zahajal ; z njegovo gospo sta se nekako pisano gledala; ona je rada pikala, in on ji tudi ni dolžan ostajal; moža pa so veselili ti nedolžni prepiri. Zdaj ni bilo žene zraven, in to je bilo dobro. Ko se je bil mož že nekoliko razgrel, začčl je z Valentinom mnogokaj govoriti, česar bi žena ne bila smela slišati, morebiti tudi najboljša žena ne. Spominjal se je lepih časov, ko je bil on na Dunaji; spominjal se je mnoge deklice, ki bode zdaj pač že pdstarna ženica, ako še živi; pravil je, kako so razgrajali in rogovilili po Dunaji, on najhuje. A reči moramo, da mu niso vsega verjeli, kar je pripovedoval; v takih pogovorih, v veseli moški družbi se vsak mož, bodisi sicer še tako moder, rad malo široko-üsti — človeška slabost, vsakemu znana, kaj bi jo tajili! Tudi gospod pristav je bil glasan; ker je videl postarnega gospoda svojega višjega tako veselega in razposajenega, postal je tudi on gostobeseden; tudi on se je spominjal dunajskega življenja; naročal je celo Valentinu, naj pozdravi to in ono, ko pride na Dunaj, kar pa ne verjamemo, da bi bil Valentin storil. Najmirnejši med njimi je bil gospod davkar, on ni nikoli videl Dunaja! Ko se je čas že bližal polunoči, začel je okrajni sodnik dajati za vino. da se je vse cedilo; Valentin mu nocoj ni smel braniti, a storil je tudi on svojo dolžnost. Koren je pridno vina nosil, Jerice ni bilo blizu. Vesela in glasna je bila družba, a prepira se nocoj ni bilo bati. Pelo in govorilo, ali že bolj kričalo se je vse vprek, bilo je tudi nekaj nižjih uradnikov zraven. Trkali so s kozarci, bratovščino so pili, objemali se in sezali si v roko; vse je bilo gineno, celo sdlze so si brisali; seveda take solze niso kedo ve kaj prida; tudi se prav ne ve, kje imajo svoj vir, v žalosti, v veselji ali — v vinu! Da vse povemo: ko so se pozno po noči domov peljali, vriskali so in ukali kakor vaška mladina; zakaj bi ne bila tudi deželna gosposka kedaj vesela! Drugi dan popoludnd je bilo vse pripravljeno za odhod; voz je že stal na dvorišči, samo napreči je bilo še treba. Vse je bilo nekako tiho po hiši in po dvorišči. Sodnikova mati, navadno že ne posebno vesela, bila je zdaj še bolj molčeča in otožna; zdaj pa zdaj si je obrisala skrivaj solzo iz očesa. Valentin je bil šel po kosilu z doma ali po kakem opravku ali pa samo na izprehod. Mati ga je ves čas tako malo videla doma, in še danes, zadnji dan, je tako malo govoril z njo. To je ženo pač nekoliko bolelo, ali tožila ni; vajena je bila na skrivnem trpeti. Andrejče in Zalka sta bila na dvorišči pri vozu; deček je ogledaval in poskušaval to in to, ali je vse v redu; vrtil je kolesa, ali so dobro namazana, privzdigaval je zdaj prednji, zdaj zadnji konec, skakal na voz in poskušaval, kako se sedi. Govoril ni nič, tudi on je bil videti slabe volje. «Nu, Drejče!» vpraša ga Zalka, «zakaj pa nič ne poveš? Kaj so dejali oče, ali te vzemo se seboj?» ««Ej, kaj bodo dejali!»» odgovori ji bratec precej nejevoljno. ««Obregnili so se nadmenoj, da naj se poberem. Kaj sem pa hotel! Oče so danes slabe volje, Bog vč, kaj jim je? Vselej, kader pride tista rogovila rogovilasta, tist Ndsan k njim, gre vse narobe. Jaz tega človeka kar videti ne morem; ko bi bil jaz oče, izpokal bi ga iz hiše, da bi ga ne bilo nikoli več nazaj. Bog v6, kaj imata zopet danes. V očetovi sobi sta, pa neke papirje pregledujeta in premetavata. Oče so strašno hudi, jezč se, vpijejo in kolnejo, da je strah. Slišiš?»» In res se je vpitje slišalo z gornjega konca hiše notri doli na dvorišče. «Pojva na vrt, Drejče! mene je tukaj strah!» reče deklica svojemu bratu, ter ga prime zaroko; «glej, Nösan grč doli; da bi ga le sim ne bilo, teciva!» Nosan ni šel na dvorišče, naravnost proti vratom zavije in korači urno ven na cesto. Gez nekaj časa pride Valentin. Ko zagleda voz na dvorišči, obstoji, potem se mu bliža počasi. S komolcem se vpre na voz in poluglasno sam sč seboj govori: «Zadnji čas je zdaj; na potu bi bilo prepozno. Biti mora! — E, kaj se mi pa more zgoditi? Pojmo!» Rekši napoti se gori proti očetovi sobi. Vse je kazalo, da mu ta pot ni prijetna. Sddnik je bil sam v sobi; sedel je na mizo naslonjen, polno listov je bilo okolo njega. Ko zasliši Valentina, obrne se proti njemu. Valentin je takoj izprevidel, da bi ne bil mogel priti v neugodnejšem trenotji. Ali poskušati je bilo vendar treba. «Kaj bi rad, moj sin?» vpraša ga oče; glas njegov ni bil nepriljuden, še celo nekako mehak je bil; dober začetek! ««Danes torej bode treba odriniti, oče,»» odgovori mu sin, ne vedoč prav, kako bi začel. «Vse je pripravljeno, ali si tudi ti že gotov?» ««Poslovil sem se povsod; moje stvari so tudi zložene; vse je v redu, samo še nekaj — neko prošnjo imam, oče!»» «Govori! saj veš, da ti storim rad vse, kar morem.» ««Kaj bi vam razlagal, saj veste, oče, slišite in berete, da je zdaj na Dunaji velika draginja; vse se podražuje od dne do dnč, hrana, stanovanje, obleka!»» «Torej meniš, da bodeš odslej več potreboval, Valentin? Ali veš, tudi pri nas gre trdo za denar; časi niso več, kakoršni so bili nekedaj. Vendar govori, koliko pa, koliko ? če že ne moreš res več izhajati s tem, kolikor sem ti do sedaj pošiljal» «Ne, oče! prizadeval si bodem, da ne bode treba. Nekaj druzega vas moram prositi, oče! Težko mi je, toliko ste že potrosili zame; ali kaj hočem! sila kola lomi. — Nekaj dolga imam na Dunaji, oče!»» «Dolga? —- Zakaj mi pa nisi prej povedal? To ni dobro, da začne človek že mlad dolgove delati, sin! To ni dobro, verjemi svojemu očetu, on vč, kaj so dolgovi!» So Tako ni Valentin še nikoli slišal svojega očeta govoriti. Raji bi bil videl, da bi se oče jezil; ali tako mirno je govoril in tako žalostno! Valentinu je bilo nekako tesno pri srci. «Kako pa vendar to, da si dolgove delal; zakaj mi nisi raji prčcej pisal?» ««Začetek je bil ta, da sem nekim prijateljem in znancem posojeval; vi ne veste, oče, koliko je siromaštva med našo mladino na Dunaj!! Dobrega srca sem; če me kedö prosi, ne morem mu odreči.»» «To je prav, da je človek dobrega srca, da pomaga potrebnim, ako more. Ali čez svoje moči se ne smč, gledati je treba, da se daje samo takim, kateri so zares potrebni in vredni, in da tudi vrnejo, kader morejo. Bojim se, da si bil malo lahkomiseln, sin; to ni dobroI» Valentin je molčal, nič napak mu ni bilo, da ga je oče karal in svaril; sedaj prvič, zakaj ga ni prej nikoli! «Kedb je pa tebi posojal?» ««Vi ne veste, oče, kako lahko se na Du-naji na posodo dobiva; kakor hitro vidijo, da je človek iz premožne hiše, in to precej spoznajo, prav vrivajo mu denar, na dom mu ga nosijo, seveda ne iz krščanske ljubezni, obresti so oderuške 1 Jaz sam ne vem, kako sem tako nanagloma, tako globoko zagazil.»» «Koliko pa je dolga?» Zdaj je bilo treba poguma. Si ««Pet sto!»» Ko je treščilo, nastane mir nekoliko časa. Oče je dolgo molčal; potem reče mirno, a tehtno: «To je mnogo denarja, sin!» ««Samo še sedaj, oče; samo sedaj še mi pomagajte. Besedo vam dajem, da je sedaj zadnjič; nikoli več ne bodem tako lahkomiseln, oče!»» Sodnik vstane ter začne hoditi po sobi; to ni obetalo nič dobrega. Čez nekaj časa obstoji pred sinom, rekoč: «Kaj pa, ko bi ti dejal, da nimam toliko gotovine pri domu!» Takega ugovora se Valentin res ni nadejal. Vendar hitro si pomaga: ««Če nimate, pa lahko dobite, oče!»» Nič odgovora; Sodnik stori zopet nekaj korakov po sobi, potem se ustavi, kakor prej, pred sinom: «In če ti rečem, da ne morem dobiti!» Tč besede so Valentina zares prestrašile; vendar nekoliko se potolaži, ko oče pristavi: «Pri tej priči in toliko dobiti! Kje in kako?» Valentin ni vedel, kaj svetovati očetu, in ko bi bil vedel, to se vendar ne spodobi. Mislil si je: Zakaj nisem prej razodel očetu, kje me čevelj žuli! Nekoliko časa oba molčita. Valentin je stal, oče je hodil po sobi. Kedor bi bil zdaj opazoval Andreja Södnika, videl bi bil lahko, da je možu hudo pri srci, da se sam se seboj Jos. Stritar-ja zbrani spisi. III. bori, ali bi molčal ali govoril. Čez nekaj časa gre ter pogleda skozi vrata, da bi kedb ne poslušal. Potem zapre vrata ter veh' sinu: «Sedi, Valentin! Sama sva; govoriti moram s teboj, kakor nisem še nikoli; Bog vč, da ne rad. Ali ti moraš vse vedeti, vse; morebiti sem že predolgo molčal.» Valentin sede, oče primakne svoj stol k njegovemu, potem začne: «Vedi, sin, da ni vse tako, kakor ti misliš; mlad si še in ne veš, kaj so skrbi. Odganjal sem ti jih, dokler sem mogel, kakor mati otroka muham brani. Tvoj oče vč, kaj so skrbi, dasi ti ni do zdaj nikoli kazal žalostnega lica. Ne bodem ti našteval, sam dobro veš, kaj sem storil zate, za vse svoje druge otroke skupaj ne toliko; in to morebiti ni bilo prav. Ali kar je, to je. Kar sem storil, storil sem ti rad, ničesa ti ne očitam. — Odslej ne bodem morebiti mogel več toliko. Gasi so se izpremenili, Valentin! — Poglej ta pisma. Ne brani se, jaz hočem, da vse veš.» Valentin pogleda ona pisma in obledi. «Zdaj veš, česar še tvoja mati ne vč; in to še ni vse. Pestili so me, prodal sem gozd, dvakrat toliko je bil vreden; eno luknjo sem zamašil, drugo odmašil, žalostno gospodarstvo! In zdaj me za drug dolg terjajo, jaz sam ne vem, kaj bo. — ТоЦко dovolj za sedaj; hudo ti je, vidim; nerad sem te žalil, ali moral sem ■govoriti, da bi mi kedaj ne očital, zakaj sem molčal. Tako še s tvojo materjo nisem nikoli govoril. Kar si slišal, ohrani zase, svet ni, da bi moral vse vedeti. Morebiti se vendar še kako izkopljemo, dasl zdaj še ne vem, kako. Pameten bodi, sin; uči se pridno, da skoraj službo dobiš, . da je bil res, ali pa ni hotel naravnost reči, da njegov nos ne čuti nič posebnega duha. Sodnik je bil neusmiljen, s prstom pokaže Nosanu v ogenj: «Tega le ven potegni; ta bo že pečen, ves nudeč je že!» Ndsan mu mirno odgovori: «Potrpljenja je treba, potrpljenja, to ne gre tako naglo.» ««Meni se pa zdi, da bi prej dočakal sod-njega dnd,»» reče Sddnik. ««Veste kaj, možje? za nocoj bodi dovolj, ogenj žejo dela; pojdimo na kozarec vina!»» To je bila modra beseda; vsi so bili njegove misli; kedd bi se bil ustavljal Sodniku, zlasti kader je klical na vino! Prve poskušnje se niso bile posrečile; ali Nösan se ni dal tako lahko oplašiti in odvrniti od misli, katero si je bil v glavo vtepel. In tako je prav; kje bi bile vse naše glasovite iznajdbe, ako bi ne bilo mož, kateri se, ko jim zasveti kaka nova misel v učeni glavi, noč in dan trudijo, premišljajo in preiskujejo, dokler ne pridejo stvari do konca! Takoj drugi dan potem je Nösan kolovratil zopet po gozdih, da bi prišel na sled blaženi «premogovi žili». Pregovor pravi: Kedor išče, ta najde, ali tega ne pravi, kaj najde. Komu se ni že zgodilo, ko je kaj iskal, da je res našel, ali vse drugo, samo tega ne, česar je iskal. Treba ti je noža, posezi v miz-nico, kjer so skupaj vilice in noži, stavim, da zgrabiš vilice, in to trikrat, štirikrat zaporedoma, in tako tudi narobe. Enako se je godilo Nosanu. Ko je prej zajce izslcdoval, zgodilo se je časi, da je ves dan zastonj iskal, zdaj, ko so mu bile čisto druge misle v glavi, zdaj so mu zajci kar tako skakali pred nogami kakor kobilice po travniku. Ko prekorači nek greben, začuje, da nekedo dreva seka. Urno se napoti proti njemu; čutil je neko potrebo, da bi govoril s kom. Od daleč že spozna moža ter ga pozdravi: «O, dober dan, oče Seljan!» Se dva dobra koraka navzdoli in bil je pri njem, predno mu je mož kaj odgovoril. «Zmirom tako pridni? Gorko je gorko!» Drevar maha in maha, kakor da bi nič ne sližal in ne videl; ali je bil slabe volje ali pa ni posebno maral dolgopetega postopača. «Težak kruh, oče Seljan, težak; jaz bi vam vedel lažjega!» ««Ti, lahkokruhar?»» pogleda ga pisano drevar izpod košatih obrvi; ««menim, da tvoj je l^ž.ji, ali moj je pošten!»» «Nu, nü, nepoštenosti mi morda vendar ne bodete očitali?» odgovori muNösan hladnokrvno. ««Jaz nikomur nič ne očitam, kjer nimam pravice, tudi tebi ne; samo rekel sem in še pravim, da je moj kruh pošten; to se menda vendar sme reči, da se človeku ni tožbe bati.»» «Midva se ne bodeva prepirala in tožarila, '■ lepa se pogovoriva. Jaz bi vam res kaj pametnega svetoval.» Seljan je bil ustavil delo, naslonivši se na toporišče vpraša ga nejeverno: «Ti meni svetoval? kaj takega?» ««Vi ste mož, Seljan, ki je videl kaj sveta, ki je kaj izkusil v svojem življenji.»» Tudi Seljan je imel svoje slabosti, kaj takega ni nerad slisal, nekoliko prijazneje že mu reče: «Tisto pa prav praviš, tisto; prehodil sem nekaj sveta, morebiti več ko ti s tistimi dolgimi kraki, ne zameri!» Ndsan ni bil zameriti vajen. «Vojak ste bili.» ««Kaj pa da sem bil! Ali njega dni je bilo drugačno vojaško življenje, zdaj na tem konci sveta, zdaj na onem; z Laškega na Poljsko, s Poljskega na Nemško, z Nemškega tijä doli na Ogersko, na turško mejo, in vse peš! Tako človek res kaj vidi in izkusi, tudi uči se kaj, če nima zabite buče. Laško sem govoril, kakor bi maslo rezal, in tudi nemško sem tolkel za silo. To je zdaj vse minilo, nič škode! Pri drevarstvu je treba samo krepkih rok, in tč imam, hvalo Bogu!»» Zdaj je bil Seljan tam, kjer ga je hotel iz-kušnjavec imeti. «Vidite, oče Seljan, to je ravno, kar sem hotel reči. Mož, ki je bil kaj boljšega vajen, ki se je kaj učil, pa ubijati se vedno z drevarstvom! In lahkega, obilega zaslužka dovolj, poštenega tudi, samo roko stegniti po njem. Vi niste več mladenič, to se lahko reče, saj jaz tudi že komaj pomnim, kedaj sem krave pasel; na stare dni bi si človek rad kaj privoščil: vi bi si lahko, vsak večer bi lahko pili svoj kozarec ali pa tudi dva. In otroka imate tudi, če ne mislite nase, mislite na svojo hčer.» Seljan je bil že malo nepotrpežljiv. «Kam meri to tvoje besedovanje? povej mi naravnost!» ««Glejte, pri naši fabriki je dela — »* «Pri fabriki?» ««Da, pri fabriki; vse služi, kedor se gibati more, zakaj vi sami ne? Se delati bi vam ne bilo treba, samo na delavce bi gledali in dobro plačo bi imeli. Moja beseda nekaj velja pri gospodu oskrbniku, ki ima vse v rokah. Rekel mi je, da mu bode treba vratarja, kader bo vse dodelano, pametnega, poštenega moža. Vi bi bili kakor nalašč za to. Dobra in lahka služba!»» «Kaj pa da! Stati kakor lipov bog bi že znal in zijala prodajati; toda jaz ti pravim. Nosan : Iz tega ne bo nič. Ti in tvoj oskrbnik iščita si druzega; Seljan ne bo nikoli pri fabriki služil.» ««Zakaj pa ne?»» «Zato da ne! Vrag vzemi tisto vašo fabriko 111 vse, kar jih je kje! Se tega nam je bilo treba! Kaj nismo že dovolj siromaki?» ««Ravno zato. ker smo siromaki; tako pride denar v deželo. Ob sami kmetiji svet ne more prebiti; zato je naša dežela tako ubožna, ker nima obrtnije. Veseli bodimo, da se je našel — 126 — mož, ki ima denar in voljo pomagati nam na noge, ustvariti nam obrtnijo, ki daje ljudem zaslužka. Obrtniki so dobrotniki deželi.»» «Obrtniki so odrtniki, pijavke, ki pijö kri iz ljudstva: oni se redd in debeld, ljudstvo pa hira, da ne more živeti ne umreti. Ko se je taka pijavka nasrkala in napila, pa se odvali. Jaz sem bil po svetu, videl sem, kako je v krajih, kjer je tista velika obrtnija, kjer so fabrike. Denar se res služi, ali čigav je ta denar? Gospod stanuje v gradu kakor cesar, vozi se s štirimi konji ali z osmemi, če se mu ljubi; kar je lepo, dobro in drago, vse mora biti njegovo, ravno zato ker je drago; ona se šopiri, toliko da ne poči od samega napuha. Delavec ni človek, on je živina, suženj; milostna gospoda ga zaničuje kakor psa. Jesti mu daje samo toliko, da ne pogine, v svoji pesti ga ima gospod, z njim dela, kar hoče. Ako se mlademu gospodiču zljubi zasesti njegov hrbet, mora uzdo vzeti v usta, hoditi po vseh štirih, trpeti, da ga bije z bičem okolo uščs. Gorje mu, ako bi ga prevrnil, če tudi ne rad; pri tej priči se mora pobrati z ženo in otroci. Njegovo dekle, če je čedno — drugo zamolčim, grdo nočem govoriti; ali jeza me grabi, če pomišljam, kako se godi. Pojdi mi s tisto svojo obrtnijo, jaz jo poznam. To imenujejo bogato deželo, če jih je petero, desetero, ki so siti, belega kruha pijani, ki imajo vsega dovolj, vse drugo je pa berač! Kmet bodi kmet, dela naj in varčuje; živel bo dobro ali slabo, ali živel bo na svojem svoj gospod. Vsakega lahko z motiko, z vilami zapodi, kedor se hoče šopiriti in razgrajati po njegovem. Svoje hiše naj se drži, naj se ne klati po krčmah, pijančuje naj ne in kvartopiri; žena in dekleta naj se ne oblačijo kakor mestne gospe, tako da ima v nedeljo nekatera več na sebi, nego je vredna vsa domačija. Pridnosti in varčnosti nam je treba, ne obrtnije! Tako, zdaj sem ti povedal, kar ti grč. Z Pogom!» Nösan je sprevidel, da se s tem starokopitnim drevarjem ne da pametno govoriti. Reče mu torej: «Vi govorite po svoji drevarski pameti; neumen sem jaz, da sem začel z vami take pogovore; brez zamerel» Seljan mu založi za odhodnjo še to: «Ti pa zameri ali ne zameri; še to ti rečem, ni kar boš slišal, lahko vsakemu poveš: Ko bi se smelo, jaz sam bi šel po noči pa bi s to-le sekiro razbrskal vse, kar ste dozdaj zgradili in sezidali!» XI. Preklinjanje Seljanovo ni škodilo novemu Podjetju. Glavno poslopje, v katerem se bode delalo železo, hiše uradnikom in delavcem za stanovanje in druge potrebne stavbe: vse je bilo dodelano. Določen in napovedan je bil že dan, ko se fabrika odpre v. veliko slovesnostjo; dolgo naj ostane ljudem v spominu imenitni dan, s katerim napoči nova doba temu okraju, morebiti vsi deželi. Ali to slovesnost je hotel oskrbnik, gospod Klinger, kateremu je bilo vse podložno, združiti z neko drugo, ki je njega osebno zadevala. Gospod Klinger je bil še mlad mož, visoke rasti, skoraj belih las, modrih oči, okroglih lic, rudečih kakor makov cvet; prava severno-nem-ška moška lepota. Hodil je navadno v lovski obleki, katera mu je, to se mora reči, prav lepo prijala. Ker je imel poleg tega lepo službo, ni čudo, da je glavo po konci nosil, sicer pa je bil dobra duša. Glavno pa je to, da je bil samec, zaradi tč lastnosti ga je gospa davkarica posebno čislala; to je bil snubač, kakor gospod Valentin, ali pa morebiti še boljši, ker pri njem je bilo vse gotovo; Valentin in Klinger sta se ji zdela, kakor cvet in sad; oba sta lepa, ali pameten človek raji poseže po sadu. Toda ker je imela dve hčeri, še voliti in izbirati ni bilo treba, najboljše oba. Lahko si je torej misliti, da skrbna mati ni prezirala in zanemarjala zlatega tiča; pridno mu je stavila mreže in pasti, pogosto ga je vabila, dobro ga je gostila z jedjo, pijačo in vsakotero ljubeznjivostjo. Mladi mož se je prav dobro imel v njeni hiši; prijazno in veselo sc je pogovarjal in šalil z Olgo in Ireno, ki sta v njegovi druščini razkladali in razgrinjali vso svojo I 29 ljubeznjivost in zapeljivost. Zlasti Olga se je bila prijela in polastila lepega gospoda, kakor da bi ne bilo na svetu nikakega Valentina; mislila si je pač: boljše drži ga nego lovi ga! Ubogi Valentin! Samo to je davkarico malo skrbelo, da ji ni hotel Klinger nikoli nič dolžan ostati. Vselej, kader je bil v njeni hiši, vedel je potem tako naravnati, da so se kam skupaj peljali, on in vsa davkarjeva družina ob njegovih troških, s hvaležnostjo torej ga ni mogla privezati; vendar zaupala je v svojo in svojih hččr ljubeznjivost. Ali bistroumna ženica se je motila, Klinger si je bil že izbral svojo nevesto. Z njenim očetom je bilo že vse dogovorjeno. Zenitovanje se je imelo obhajati ob enem, ko se bode tovarna slovesno odpirala. Sddnik je imel res srečo; kakor v sanjah se mu je izpolnila vsaka želja. Stanja hči ga je že nekoliko skrbela; kako dobiti j> primernega ženina? Za kmeta se mu je zdela Ana pregosposka, prešibka je bila in preomikana; tudi ga ni bilo po vsi okolici dovolj premožnega, da bi se jo upal snubiti; cesarskega uradnika 11 i čislal na to stran. V ti zadregi mu je prišel Klinger kakor nalašč; boljšega zeta si ni mogel teleti, in kako bi ga ona ne bila vesela? Lep zakon bo to in srečen, tega je bil mož do dobrega prepričan. Vendar govoril ni o tem ne 2 njo, ne z materjo; iznenaditi je hotel obč z veselo novico! Ali zdaj je bilo čas govoriti; Jos. Stritar-ja zbrani spisi. III. 9 13° malo dni je bilo še do odločenega časa in treba je mnogo priprav za ženitovanje. Najprej mu je bilo govoriti z gospodinjo; potrebno sicer ni bilo, ali spodobno. Po kosilu čaka nekaj časa, da otide Ana, ker pa le ni hotela, migne ji z roko, da naj se umakne. Ko sta bila sama, potegne še enkrat krepko iz kozarca, obriše si usta, potem začne: «Veš kaj novega?» ««Kaj ?»» «Torej nič ne veš?» ««Kaj bi vedela? jaz imam doma dovolj skrbi in opravka, malo se menim za to, kar se zunaj hiše godi.»» Sddnik je bil danes dobre volje, kako bi ne bil? Noben človek menda ni tako odljuden, da bi ga ne veselilo komu kaj veselega povedati; zato je Sddnik nalašč prežal svojo ženo, da bi prav razdražil njeno radovednost; odgovori ji torej: «Zunaj hišel Kedd pa se meni o tem, kaj se zunaj hiše godi? Tu pri nas bo nekaj novega, in tebi se nič ne sanja? — Ženitovanje bo!» ««Ženitovanje ?»» «Čez štirinajst dni.» ««Pri nas?»» «Pri nas, pri Sddnikovih.» ««In kedd se bo ženil?»» «Nič ženil, možitev bo, Ana ima snubača!» Žena ga debelo pogleda. Čez nekaj časa vpraša: — IJI — «In kedć je ta snubač?» ««Ali se ti nič ne dozdeva? Ugeni!»» Ženi je bilo pač ime na jeziku, ali ni. se ga upala izgovoriti; poznala je svojega moža; malo nejevoljno mu torej reče: «Kaj bom ugibala, povej mi raji!» Sddnik še enkrat potegne, potem reče tehtno : «Klinger. — Kaj me tako debelo gledaš? Jeli, da se nisi nadejala takega ženina!» Liza ni vedela, kaj naj bi si mislila, kaj naj bi dejala. Če je stvar prav premišljevala, morala si je reči, da Klinger res ni napačen ženin, vsaka deklica bi ga bila lahko vesela. Ako bi bilo njeni hčeri na prosto voljo dano, da naj si voli ženina, sama bi ji ne bila mogla svetovati boljšega. Sodniku je to molčanje že malo predolgo trpelo. «Nü, kaj žediš in tuhtaš, ali ti morebiti ni po volji, kaj ?» ««Meni že, ali kaj poreče Ana?»» «Kaj poreče? vesela ga bo!» ««Ali si že govoril z njo?»» «Kako si čudna! Kje pa smo in kedo smo? I oliko menda vendar še vem, kakor deklina, haj je prav.» ««Saj se še prav poznata ne.»» «Kako hočeš, da naj se poznata; videla ga je dostikrat in govorila z njim, če tudi ne meni ln tebi za hrbtom, kakor je navada.» ««Jaz nisem nikoli videla, ne slišala, da bi ga rada imela, da bi samo mislila nanj, in tega je vendar nekoliko potreba.»» «Bedarije! Kako je pa bilo, ko sva se midva jemala? In moreš li reči, da ni bilo prav? Naša Ana je pametno dekle, hvaležna mi bo, da sem ji izbral takega moža.» ««Ako bi bila pa morebiti že sama —>» Liza se ni upala dalje, tako grdo jo je bil mož pogledal. Čez nekaj časa začne Andrej zopet, kakor da bi ne bil nič slišal: «To mi že lahko verjameš, da jaz ne bom svoje hčere dajal ne vedi komu in na kaj; vse sem dobro premislil in preudaril. Klinger je dober in pameten mož; lepo službo ima, vse je v njegovih rokah; kar on pravi, to velja. Hišo ima kakor gradič, saj si jo videla, nobene ni take v trgu. Ana bo imela vsega dovolj, vozarila se bo kakor mestna gospa in delala bo samo, kar se ji bo ljubilo, za kratek čas; kako da bi ne bila zadovoljna? Lep menim da je naš zet tudi, ako je že tudi tega treba. Čez štirinajst dni, kakor sem rekel, bo poroka; skrbi torej, da bo vse gotovo in pripravljeno do tega časa. Ženitovanje mora biti, da se bodo ljudje zgle-davali in še dolgo pomnili, kako je bilo, ko se je možila Sddnikova Anal» Vinska posoda je bila prazna; Sodnik je hotel vstati in oditi, a prej še reče ženi, ki je zamišljena molčč sedela: «Res, dekletu bo vendar treba povedati, hotel sem ji sam, pa zdaj se mi bolje zdi, da ti govoriš z njo; jaz nimam rad takih razgovorov, tudi ne utegnem; ženske to bolj znate, torej govori z njo, kakor veš in znaš.« ««Kaj pa, da ne bo drugače!»» zdihne Liza, ki ni bila nič vesela te naloge; «< Bog daj, da se vse dobro izide!»» XII. Težavno opravilo je bil naložil Sddnik svoji ženi. Liza si je bila dobro v svesti, kako težko ji bode pregovoriti svojo hčer, da naj se uda radovoljno očetovi volji ter vzame Klingerja; ali tega se pa vendar nikakor ni nadejala, da bode vse njeno prizadevanje in prigovarjanje, vsa njena materina zgovornost čisto brez vspeha. Ana je bila do zdaj vedno tiha, krotka, poslušna deklica; ne oče ne matiji nista imela kaj očitati; rada je storila vse, kar se ji je velčlo; videlo se je, kakor da bi ne imela svoje volje; ali zdaj, ko je bilo treba, pokazala se je hipoma čisto drugačno. Mirno je poslušala, ko ji je mati lepo razlagala, kaka sreča jo je doletela, kako vesela bi bila vsaka deklica takega ženina, da bi si sama ne mogla želeti boljšega; kako lepo bode živela z njim, da naj bode očetu hvaležna, ker ji je izbral takega moža; ali ko je bil njen govor končan, odgovori ji krepko in odločno: Ne, mati, jaz ne bodem nikedar Klingerjeva! In ko jo mati čez nekaj časa vpraša, zakaj ne? odgovori ji mirno, a ravno tako krepko in odločno: Zato, ker ga nimam rada. Kjer ni ljubezni v zakonu, tam ni sreče. Kaj naj bi ji bila mati dejala na to? Molčala je, a v njenih prsih še ji je nekaj oglašalo, da hči prav govori. Spominjala se je svojih dekliških let. Tudi ona je imela nekedaj svoje mlade, zlate sanje, — katero dekle bi jih ne imelo? — Tudi nji je sreč hrepenelo po neki sladki sreči, ko bode živela, če tudi pod nizko, slamnato streho, z možem, katerega ona ljubi in on ljubi njo; z njim bi rada prenašala vse težave življenja. Prišel je mladi, bogati Sodnik, snubil jo je, das: ni imela ničesa razen pridnih rok. Kedd je ni takrat blagroval, katero dekle ni zavidalo njene sreče? In ko je bila na Sddnikovem domu, česa je pogrešala? ali ni bila srečna notri do zadnjega časa, ko se ji je bilo začelo oblačiti nebo, a zdaj je zopet jasno? Če ni ona srečna, kedo je pač srečen? Tako je vsaj sodil svet, in morebiti bi bila tudi ona sama sodila tako, ako bi bila utegnila premišljevati svoje stanje. Ali čudno, ravno sedaj, ko je videla svoje ljubo dete v odločilnem trenotji, ko ji je sama prigovarjala, naj se za vse svoje žive dni zveže z možem, katerega pozna samo po videzu, katerega, sama pravi, da nima rada; sedaj se ji je videlo, kakor da bi ji blisk razsvetlil njeno preteklo življenje, in to življenje, dasi na videz sijajno, vendar ni bilo srečno. Razoroženo se je čutila, siliti ni hotela svoje hčere, že prigovarjala ji ni več, prevelika se ji je zdela odgovornost. Vedela ni kaj odgovoriti svoji hčeri, ko ji je rekla: «Mati, jaz sem slišala, tudi vera nas tako uči, da se morata mož in žena rada imeti; ali me ima on rad, ne vem; to pa vem, da ga jaz nimam rada; nikoli bi ga ne mogla rada imeti; zato ne bodem nikedar njegova.» Samo da bi kaj govorila, vpraša jo mati: «Kako pa to, da bi ga ne mogla rada imeti; zakaj ti je tako zopern?» ««Nič zopern, mati; meni se vidi, kakor vsi drugi možje.»» «Kakor vsi drugi možje?» prime jo mati, ki je pač vedela za njenega srca skrivnost, dasi ni bilo o nji nikoli govora med materjo in hčerjo. Ana zarudi, a kmalu se osrči ter reče krepko: «Mati! jaz vam ničesa ne tajim; ko bi me bili kedaj vprašali, pa bi vam bila povedala; ker me pa niste, sem molčala. Zdaj vam pa naravnost povem! Z Brezarjevim Antonom se imava rada; če se bom kedaj možila, njega ali pa nobenega!» «»O saj sem vedela, ali oče v to nikedar ne privoli, iz glave si izbij to nesrečno misel; d ne poznaš očeta!»» «Kaj bi jih ne poznala, saj vem, kako je bilo z bratom! Ako me bodo silili, da naj vzamem Klingerja, porečem jim odkritosrčno, kakor je ■Зб res, da bi bila nesrečna z njim; v mojo nesrečo me pa vendar ne bodo silili; tako jaz mislim. Ako bi me pa hoteli, saj me ne morejo; kaj mi hočejo, če jim grem po svetu, ne vedi kam, kakor je šel ubogi Matija? To pravim vam, mati, in to rečem tudi očetu, ako treba.» ««Ali ko bi te tudi res ne silil, da vzameš moža. katerega ti je on izbral, Antonova ne boš nikedar z njegovim privoljenjem, to si dobro zapomni.»» «Če ne, pa naj bo, kakor je božja volja in očetova; če mi ni on prisojen, ostanem, kakor sem, vse svoje žive dni; kje pa je pisano, da moram biti srečna?» Težko je bilo materi na t6 kaj odgovoriti; videla je, da bi ji bilo zastonj vse prigovarjanje, zato je molčala. Sklenila je na tihem, govoriti zopet z Andrejem, naj ne sili v nesrečo svojega otroka. Ana je pridobila iz pogovora z materjo vsaj to tolažbo, da v boji z očetom, ki jo čaka, vsaj mati ne bode proti nji, morebiti jo bode imela celo na svoji strani. Motil bi se, kedor bi morebiti menil, da je bila Ana po tem govoru vsa žalostna in pobita, da je sama sedevala in na tihem bridke solze pretakala. Vse popoludnč po tem je mirno opravljala zdaj sama, zdaj z materjo svoja navadna opravila. Mirno vest je imela, nekako lahko ji je bilo pri srci, da je razodela materi skrivnost, ki jo je do zdaj vendar nekoliko težila. Z obraza '.37 ji ni bilo brati, kaj se je malo prej godilo in kaj jo v kratkem še čaka. Zvečer je šla po svoji navadi na vrt; tam konci vrta je imela svojo gredico z navadnimi cveticami, kakoršne si goji skoraj vsako kmečko dekle, da si ima kaj v nedrije vtekniti, ko gre v nedeljo k maši. Skozi mala vratca v zidu okolo Södnikovega vrta grč zajemat vode iz potoka, ki je tekel ob zidu, da bi prilivala cveticam. Ko stopi skozi vratiča, zagleda blizu sebe Antona, ki je šel s polja z motiko na rami. Morebiti je vedel, da ni Sodnika doma, in krenil nalašč zdaj na to stran, kamor je pač vedel, da bodi o tem času Ana vode zajemat. Več časa se nista bila že videla. Ana, boječa po navadi, bila je danes nekako čudno pogumna. Ko ga zagleda, gre mu sama nekoliko korakov naproti, videlo se je iz vsega njenega vedenja; da je vesela njegovega prihoda, ker mu ima nekaj posebnega, imenitnega povedati. Anton je še nikoli prej ni videl, da bi bila tako pogumna, da bi se tako nikogar ne bala. Ko bi bil zdaj tudi njen oče pristopil, Ana bi ne bila pobegnila. Naravnost mu povč, kaj se vrši, kaj oče z njo namerava, kaka nevarnost obema preti. Vse to nm je pravila tako živo, tako hitro, da je beseda besedo pobijala. Mladi Brezar je stal kakor odrevenel, preveč nanagloma mu je bilo vse Prišlo, komaj je prav razumel, kar je slišal. Čez nekaj časa še le se zavč ter ji reče žalostno: «O kaj pa zdaj, kaj pa zdaj?» Deklica mu možato odgovori: «Zdaj ni, da bi se zdihovalo, delati je treba!« ««Ali kako, Ana, kako? Če si vaš oče kaj v glavo vtepd, saj veš, ne odjenjajo z lepa; kedd bi se ustavljal njihovi volji?»» «Jaz!» ««Ti se boš torej branila? o bojim se, da ne bo vse zastonj 1»» «Bodi mož, Anton, ne obupaj. Govorila bom z očetom, jaz se nič ne bojim; naravnost jim v oči povem, da ne bom nikoli Klingerjeva!» ««In če te bodo vendar silili?»» «Kako me bodo silili, če me ne bo?» ««Ti misliš, Ana —?»» «Svet je velik. Mati mi bodo pomagali. V mesto pobegnem, tam imam znane ljudi; za deklo bom služila, predno se dam prisiliti. Kaj se mi pa more zgoditi? Jaz se nič ne bojim. Miren bodi, Anton; kako bo dalje, ne vem: samo to vem in to ti pravim: Ti me boš imel ali pa nobeden na svetu. Zdaj se ločiva. Ne bodi tako žalosten. Z Bogom!» Poda mu roko, potem vzame posodo in otide na vrt. Nasprotni čuti, žalostni in veseli, so sc borili Antonu po srci. Kako bi ne bil žalosten, ko je videl, da taka silna nevarnost preti njegovi ljubezni? Ali bil je tudi vešči, saj prej ni vedel, da ga Ana tako rada ima, da se sme '39 zanašati na njeno zvestobo; ljubil jo je, ali malo _upanja je imel, da bi bila kedaj njegova; zdaj mu je upanje raslo, ko je spoznal, česar prej ni imel prilike videti, da je Ana tako junaško, tako krepkovoljno dekle; sramoval se je skoraj svoje nemoške slabosti in malosrčnosti. Veliko zaupanje je imel v njo in njeno mater. Dasl je bil torej zvedel tako žalostno novico, šel je vendar precej potolažen domdv. XIII. Neka tolažba je poštenemu človeku, da se laž, sleparija, ki se je nekoliko časa šopirila in lesketala, prej ali slej razruši in izgine kakor pena na vodi; žalostno je samo to, da njeno lažnjivo lesketanje in veličastvo časi predolgo trpi ter mnogega, ki ni prav utrjen v svojih dobrih načelih, oslepi, tako da krene s pravega pota. Bodimo odkritosrčni: komu se ni že časi, bo je moral videti, kako sreča z radodarno roko siplje vse svoje dan' nepoštenosti v naročje; kako vse vzhaja in rase, kar ona počenja, kako se malopridnemu a srečnemu človeku vse klanja in dobrika — komu se ni, pravimo, o takem pogledu jela gibati na dnu srca, v kotu, kjer bivajo manj plemeniti čuti, nekaka nevolja, ki mu je govorila: Če se nepoštenosti tako dobro godi, kaj bi se potem ti trudil in ubijal, da smeš pobirati drobtine, ki padajo z njene mize? Pa- meten bodi, delaj kakor ona, boj se samo človeške postave; vse se smč, česar ona naravnost in jasno ne prepoveduje! Bili so časi, videli smo jih sami, ko je ta glas mnogega odvrnil od pravega pota, da je šel in se pridružil «otrokom tega sveta». Seljanu drevarju, hudemu nasprotniku novega podjetja, se je želja izpolnila: na pesek je bilo zidano novo velikansko poslopje, zgrudilo se je torej, predno je bilo še prav dodelano. Zastonj so bile vse priprave za slovesno odpiranje in za oskrbnikovo ženitovanje. Kupec grada ni bil grof ali baron, kakor se je govorilo; kupila ga je bila neka «delniška družba*. To imč je bilo jeziku prostega ljudstva preokorno, da kmečki glavi nedoumno, zato so si ali ljudje sami izmislili na njeno mesto druzega lastnika, ali se jim je pa tako reklo — otrok ne more biti brez imena. Vse početje je bilo sleparsko, v korenini gnjilo. Zato je bil grad tako drago kupljen, zato se je denar posipal kakor pesek — s tujo roko je lahko gade loviti. Nepremišljeno, vrtoglavo je bilo vse začeto; nekaj železne rude so bili res našli, ali pri natančni poskušnji se je pokazalo, da ima, kakor je Seljan že prej prorokova!, premalo železa v sebi. Prej se je denarja tako obilo pošiljalo, da ga je bilo na vse strani z vrhom dovolj, s časom ga je samo še kapalo, tako da še uradniki niso dobivali polne plače; slednjič je vir popolnoma usahnil. Zdaj se je samo še na up delalo in na «menice». Södniku je že več časa prej svitalo v glavi, da ni vse, kakor bi imelo biti. Še je bilo morebiti čas odstopiti z malim dobičkom, morebiti celo z malo izgubo; ali človek v njegovem stanji nima treznega razuma. Strast ga je bila omamila, igral je na vse ali pa nič: bogastvo ali pa beraška palica! Zdaj je bilo prepozno: naprej ne vem, nazaj ne smem! Preveč je bil zapleten, geniti se ni mogel na nobeno stran. Svoje ljudi je plačeval, dokler je mogel, dasi ni že več časa sam denarja dobival; zdaj je bil se svojimi močmi pri kraji. Zakaj ni storil, kakor Koren? Ta je bil pametnejši, za časa se je bil umeknil, pred uimo je bil pod streho spravil svoj, kakor se je govorilo, obili pridelek. Sodniku ni bilo rešitve! Kaka izprememba! Kjer je bilo prej vse živo in veselo, kjer se je vse gibalo in kretalo kakor na mravljišči v solnci, tam je bilo zdaj vse tiho, zapuščeno kakor v vasi, kjer kuga razsaja. Kar je bilo še ostalo ljudi, hodili so pobiti in poparjeni kakor čemrli, ko jim je lisica satovje pobrala. Žalostno so stale bele, snažne hišice, vsaka sč svojim vrtom; otožno so cvele po gredicah plemenite cvetice, človeškega očesa ni bilo, da bi se radovalo njihove lepote. Kje je bila zdaj prevzetnost in preširnost, kje razuzdanost tujih gospodov! Ogibali so se ljudi, s časom so se izgubili drug za drugim, sam oskrbnik je bil še ostal, kakor na morji poveljnik ne zapusti onesrččenc ladije, predno se je vse rešilo. Nekega dač pridejo zopet gospodje, drugi gospodje iz mesta. Resno so se držali in malo govorili. Ti so vse obhodili, ogledali, zapisali in slednjič vse zapečatili. Ni ga bilo kmeta, da bi ne vedel, kaj to pomeni. Kader se kakemu kmetu kaj takega zgodi, žalostno gledajo vsi sosedje; ako bi bil morebiti tudi kateri tako trdega srca, da bi se mu ne smilil nesrečni sosed, kedö mu je porok, da prej ali slej ne zadene tudi njega enaka nesreča 1 Tu pa moramo reči, da ni bilo med kmeti nikakega pomilovanja, še veselje se je bralo nekim z obličja, in čula se je mnoga beseda, ki je pričala, kako malo priljubljeno je bilo novo podjetje v tem kraji. «Kaj sem vam pravil? Zdaj pa vidite! Napuh, napuh, vse napihneno; dregni v meh, fš! sapa ven. pa je konec napuhal> ««Radoveden sem, kaj bodo zdaj s hišami, ali jih oprtiv odnesd ali kali?»» «Skoda, da jih niso naredili na škripce, da bi jih zdaj premeknili in postavili, kamor treba.» ««Po ceni bodo zdaj hiše kakor drenulje, vsak berač bo imel zdaj svojo, kakor polž.»» «Jaz bi si sam izbral eno, pa pustil svojo raztrgano lesenjačo.» ««Vestekaj, možje, zapustimo svoje podrtije, pa preselimo se sim, lepa vas bo to, raca na vodi!»» «Kaj pomaga lačnemu sreberna žlica, če je pa skleda prazna? Kje so pa naše njive, voziti bi se morali na polje kakor gospoda.» ««Kaj bomo pa z onim rujavim kamenjem, ki so ga nakopali in na kup navlekli?»» «Pretrdo je, da bi pota nasipali z njim.» Tako in enako so hudobni ljudje ugibali in modrovali. Človek bi bil mislil, da se bode zdaj Seljan najbolj širokoustil, ali pošteni drevar je bil preplemenit, da bi si jezik brusil ob tuji nesreči, a vse vedenje njegovo je kazalo, da je vesel tega poloma. Nekaj dni potem je bila dražba; edini kupec je bil poprejšnji lastnik, ki je vse nazaj kupil, mnogo ceneje. Poslopja, katera je bila sezidala delniška družba, menda še zdaj stojd in bodo stala, dokler sama ne razpadejo. Tako je bilo konec kratkega veličastva. Ko pade košati hrast v gozdu, podere in potegne se sabo to in ono manjše drevo, ki stoji poleg njega. Včliki polom je bil najhujše zadel ubozega Sddnika. On je imel zdaj strašne čase. Izginile so mu bile kratke srečne sanje, glava ga je bolela po njih. Njemu je bilo zdaj za življenje ali smrt. Prišli so zopet dolgi, viharni pogovori in prepiri z Nosanom; zastonj vse, kar je poskusil. Čim bolj si je prizadeval, da bi iz-gazil iz pogubnega močvirja, tem bolj se je pogrezal. Dokler je mogel in kjer je mogel, jemal je na posodo; zdaj je bilo vse preobdolženo, vsa njegova imovina je bila zastavljena, skoraj n'č več ni bilo njegovega. Žalostno je bilo videti nesrečnega moža, skoraj čez noč se je bil postaral; prej tako čvrst in krepak, hodil je zdaj sključen in potrt. Če je vse dobro premislil in preudaril, iz-previdel je, da je zdaj berač. Križem roke držeč je čakal dneva, ko mu bode vse prodano, ko bode moral morebiti se svojo družino dom zapustiti ter po svetu iti ne vedi kam. Strašno je bil ponižan ponosni Södnikl Pustimo za nekaj nesreče in žalosti kraj ter obrnimo se drugam, kjer se nam kaže nasprotna podoba. Na konci trga, sredi sadnega vrta stoji bela, čedna hiša srednje velikosti. Kamor človek pogleda, vse snažno, vse lepo oskrbljeno; pred hišo, za hišo nobene navlake in nesnage, vsako orodje na svojem mestu, vse pospravljeno in očejeno, in vendar je danes delavnik ne praznik. Na drevji po vrtu težko da najdeš suho vejico, zato je pa tudi vse polno sadja. Na dvorišče pred hlev lahko pelješ vsako mestno gospo, še krila ji ne bode privzdigniti treba, po prstih ne bode stopala ne vihala nosu, ako ni že od sile presitna. Celo v hlev sam smčš stopiti z njo; glej: dvoje lepo rejenih, snažnih krav, dva telka in dva prazna prostora za konje ali za voli, ki so zdaj pač z doma. Vse kaže, da je tu, če ne bogastvo, gotovo zadovoljnost doma. To je Brezarjev dom. Tam ona ženica, ki na klopi pod košato hruško sedi in nekaj šiva, je njegova mati. Druzega ni videti nikogar doma. Vendar dom ni zapuščen, po travi se pase mnogobrojna čeda kokoši in piščet in pred pragom leži skrivljen in dremlje hišni varuh. — Pred kakimi sedmemi leti, ko je še gospodaril stari Brezar, bilo je tukaj vse drugače, vse pusto in zanemarjeno. Stari Brezar, Bog mu daj dobro, bil je, recimo naravnost, zapravljivec in pijanec. Zahajal je rad v veselo družbo, Sddniku je bil zvest tovariš, kateri ga pa ni posebno čislal. Svojima sinoma je bil zapustil dom ves zadolžen. Zapravil bi bil vse, ako bi ne bil imel tako pridne žene, ki se je trudila in ubijala, delala in skrbela noč in dan, da ni šlo vse pod nič. Anton je bil sicer mlajši sin Brezarjev, prav za prav bi bil imel starčji prevzeti domačijo; ali ta ni imel toliko poguma. Pogodila sta se torej, da ostane mlajši doma in izplača svojemu bratu, kar mu grč. Ta se je potem nekje v bližnji vasi priženil. Anton se je srčno poprijel težke naloge. S konca je gospodaril in kmetoval samo z materjo; čez nekaj časa je vzel deklo stari niateri v pomoč, pozneje še hlapca. Jabolko, pravijo, ne pade daleč od debla. Pri Antonu Brezarji se ta pregovor ni uresničil; on ni bil svojemu očetu nikakor podoben. Slabi vzgledi zapeljujejo, a časi, ravno narobe, človeka svarč, pd slabega odvračajo, v dobrem potrjujejo. Tako jv bilo pri Antonu. Kam se pride z nemarnostjo 111 zapravljivostjo, to je videl pri svojem očetu. 1 ko je hotel torej izkopati se iz siromaštva, J°S. Stritar-ja zbrani spisi. III. ro treba mu je bilo čisto drugače začeti. In to je Anton tudi storil. V krčmi ga ni bilo videti, razen kader je bil na potu po kakem opravki, ali o kaki posebni priliki, da si je privoščil kozarec vina; še kaditi se ni bil navadil. Ponočeval in vasoval ni z moško mladino, zato je bil lahko zjutraj zgodaj na delu. S časom se je bil hlev napolnil, ker telet ni prodajal, slednjič si je celo konje kupil. Ljudjč so govorili: Brezarjev, ta ti ima srečo, kar počne, vse se mu dobro obnese; mi pa bodimo pravični in recimo, da ni imel nesreče, z nesrečo, se ve da, se človek zastonj bori. V dveh letih je bil brat izplačan; še leto dni, in na hiši ni bilo več dolga. To je res, da se samim kmetovanjem Anton tega ni dosegel; mala kmetija redi pridnega človeka, ali gotovine mu malo nese; in gotovine je bilo treba Antonu za dolgove, katere je bil prevzel po očetu. Gledati je bilo torej treba, da bi se kako drugače denar pridobival. Napravil si je najprej pepelarnico, daleč okrog ni bilo nobene. Preskrbel si je človeka, ki je znal dobro kuhati, sam pa je pepel okolo pobiral; poleg tega pa ni zanemarjal kmetije; odpadki iz pepelarnice so bili dober gnoj njivam in polju, pri njem se ni nič zametalo, najmanjša stvar se je po svoje v prid obračala; to je eno izmed najimenitnejših pravil vsakega gospodarstva, zlasti kmečkega. Njive, polja je zboljševal, kjer je mogel, kakor je kje videl ali bral, da se dela. Vsaka pčd zemlje, vsaka pest prsti' mu je bila tako rekoč sveta. Nič ni bilo neobdelanega, nerodovitnega; kjer ni hotelo nič prida rasti, zasadil je češpljevo ali kako drugo drevesce; kakor gospodar sam, tako je moralo pridno biti vse, kar je bilo njegovega. Poleg tega je kupčeval z lesom, suhim sadjem, s kratka: služil si je denarja, kjer je mogel. Ne pozabimo omeniti, kako lepo je ravnal se svojo staro materjo. Ženica je imela na stare dni lepo življenje pri svojem sinu. Delati je smela samo kaj lahkega, bolj za kratek čas, pri hiši; časa je imela zdaj dovolj moliti in v cčrkev hoditi. Bogata gospa ne more skoraj prijetnejše živeti, vsaj nji se je zdelo tako. Ni čudo torej, da je ženica svojega Antona spoštovala in rada imela nad vse na svetu. Prepričana je bila v svoji pobožnosti, da se nad njim očitno izpol-nJuje, kar dobrim otrokom obeta četrta zapoved božja. Pri svojih sosedih — to moramo reči njim na sramoto — Anton ni bil posebno priljubljen, ne pri mladeničih, ne pri možčh. Zahajal ni ne med ene, ne med druge. Zlasti slabi gospodarji so ga mrzili, vse njegovo življenje in delovanje jim je bilo glasno očitanje; poleg tega so ga jim žene rade stavile v vzgled, in kaj takega nima noben mož rad, bodi si kmet ali gospod. Sodniku se sicer ni tako godilo, njemu žena sploh ni dajala lepih naukov, vendar ga je on IO* posebno sovražil in na videz zaničeval; imč Brezar je vedno tako nekako zaničljivo izgovarjal, kakor da bi bilo kakega berača ime — česar je bil pač stari Brezar sam nekoliko kriv. Sddnik in Brezar, to je bilo pravo nasprotje, katero pa ni bilo Brezarju na sramoto. XIV. Nemoško se je zdelo Sodniku, da bi svoji ženi razodeval svoje gospodarske razmere; sam zase je gospodaril v sreči in nesreči, sam je bil za vse odgovoren, za izgubo in dobiček. Vendar Lizi ni bilo težko ugeniti in razvideti, v kakem stanji je sedaj Sddnikova hiša. To ji je bilo jasno, da zdaj ni več upati pomoči, ko se je bila prva izkazala za tako pogubno; pravi strup bolnemu telesu je bila ta pomoč, ne zdravilo. Vendar ženska ne obupa tako hitro; na vse strani je uboga žena ukrepala in ugibala, kako bi bilo moči izkopati se vsaj iz najhujše stiske in zadrege. Ko je tako premišljevala ponoči, zasveti ji v glavi misel, katera, ako se ji posreči, obeta vsaj nekoliko pomoči, če že ne rešitve iz nesreče. Ali kaj poreče tej misli Andrej ? Poskusiti je treba. Takoj, ko je bil dan, gre k svojemu možu. Neprijazno jo sprejme, kakor po navadi; osorno jo zavrne, ko je izpregovorila prve besede, da vč, kako je sč Södnikovo hišo: «Ne vtikaj se v stvari, ki jih ne umeš, ki ti niso nič mari. Ko bi bilo še kaj pomoči, ti si zadnja, pri kateri bi je iskal.» Vse to je ne ostraši, mirno a odločno mu odgovori: «Svetovati se bode vendar smelo; poslušaj, kaj mislim, potem stori, kakor te je volja, saj te nihče ne sili.» ««Zdaj sem pa res radoveden; nü pokaži torej svojo modrost, ki te tako tišči!»» «Jaz vem za človeka, ki bi nam lahko pomagal, vsaj toliko, da bi nam ne bilo treba beračiti po svetu; morebiti bode tudi hotel, samo prositi ga je treba, sam se ne bo ponujal.» ««Kedö je ta človek?»» «Brezarjev Anton.» Södnik se zgane pri tem imenu, kakor da j3' ga bilo kaj pičilo. Srpd pogleda svojo ženo *zpod košatih obrvi : «To je tisti, ki postopa za našo Ano! Sam zlodej ti je vdihnil to misel. Svojo hčer hočeš Prodajati? Prej bi je ne bil nikoli dobil, ko smo kjH še na trdem, zdaj pa še menj, dokler bo td-le gibal; to si zapomni!» ««Pri tebi je tudi precej ogenj v strehi! Ivako prodajanje je neki to? Rad jo ima, kaj je tl3 napačnega, in ona ga ima rada; če ne veš, pa ti jaz povem, s teboj, se ve da, se ne upa govoriti, ti si kakor vihar, lastni otroci se te kojć. Povčm ti torej, ker že o tem govoriva, — 15° — nikoli je ne prisiliš, da bi katerega druzega vzela. In jaz ti pravim: pametna je, boljšega moža bi si ne mogla izvoliti. O da bi jaz le še ta dan doživela!»» «Ha, ha! Ti pa že poznaš človeka; kaj meniš, da mu je bilo za dekleta? Petice, petice! Boš že videla, kako bo zdaj; poznal je ne bo več.» ««Jaz pa sem prepričana, da Brezar ni tak.»» «Tak ali tak, tisto, kar praviš, ne bo nič! Da bi jaz šel k njemu in ga prosil! Ljubi Anton! glej, slabo se mi godi; pozabi, kar je bilo prej med nama; zaničeval sem te, imenoval sem te berača; rekel sem ti, da ti kosti zdrobim, ako te najdem še kedaj, da govoriš z mojo hčerjo. To je bilo takrat, ko se mi je še dobro godilo, ko je bila še Sodnikova hiša prva v trgu. Zdaj drugače govorim; zdaj sem berač, z doma me izpodč, če mi ti ne pomagaš. Bodi usmiljen, Anton; vzemi mojo hčer, störi z njo, kar hočeš, samo daj mi toliko in toliko 1 — Ne. žena, tako se Sodnikov Andrej ne bo ponižal pred Brezarjem, svoje hčere mu ne bo prodajal, raji na cčsto kamenje klčpat.» ««Če že nočeš iti sam, kar bi se spodobilo, pusti vsaj, naj grem jaz k njemu, mene ni sram ponižati se, saj se za otroke svoje, ne zase.»» «Pojdi, kamor hočeš, iz hiše ti ne branim, ali nazaj se mi potem ne prikaži.»» ‘S Liza je videla, da bi vse njeno prigovarjanje pri trdovratnem moži nič ne zaleglo. Brez odgovora otide. Več dni po tem nista več skupaj govorila. Sodnik je bil tak, da se mu ni nihče blizu upal; celo Nosan se ga je bal, in to po pravici. S6d-nik je bil, kakor se je kazalo, spoznal, da mu je bil ta človek hudoben duh, da mu je bilo v pogubo vse, kar mu je on svetoval. Po cele dni ni z nikomur besede izpregovoril; tudi hodil ni nikamor. Doma v svoji sobi je tičal, ali se je pa po vrtu izprehajal in sam se sabo govoril. Krepkega moža so bile vidno vse moči popustile; mirno je čakal, kaj pride nad njegovo hišo. Tako je bilo minilo nekoliko dni. Neko po-poludne, ko je zopet sam pohajal po vrtu, pride mu žena naproti ter ga nagovori: «Prepovedal si mi, da ne smem k Brezarju. Pokorna sem ti bila, dasl mi je bilo težko. Brez tvoje volje nočem ničesa početi. Veš, kaj se je zgodilo? Brezar sam meje nagovoril; na polji me je videl, pristopil je k meni in mi dejal, da bi lJil že zdavnaj rad prišel v hišo, ko bi se tebe ne bal, ker vč, da ga tako sovražiš. Krivo si ga sodil; Anton je tak, kakoršnega sem si jaz vedno mislila; in še več. Ked6 bi si bil kaj tacega mislil? Ne samo, da ima Ano rad kakor prej, da J° prosi za ženo, to sem vedela; ali rekel mi je, je vse natanko pregledal in preudaril, kako jc naše stanje. Ko bi ti hotel, pravi, izročiti in prepustiti mu vse, kakor je, poskusil bi rešiti nam, kar je moči, vsega se ve da bi ne mogel. Tebi bi ne bilo treba za nič skrbeti, samo da mu daš privoljenje in pooblastilo, in da slednjič potrdiš vse njegove naredbe, Kaj praviš, Andrej? To ni nič sramotnega za nas, po moji misli. Ce hočeš, in zakaj bi ne, samo reci, kedaj naj pride k tebi, da se pogovorita; ali pa če še tega nočeš, poroči mu po meni, da privoliš, druzega ni treba. Govdri, Andrej!» Mož ji za odgovor nejevoljno odmigne z roko, potem se obrne v stran in jo pusti samo na mestu. Bilo je nekaj dni po tem, ko priteče in prisopiha Zalka k svoji materi: «Mati, mati! Naš Tine je tukaj!» ««Kaj sanjaš!»» zavrne jo mati. «Res, res, mati! videla sem ga in govorila sem z njim. V brezji sem bila z Drejčkom; hotela sva iti k pastirju, ki tam pase. Drejče je nekaj iskal v grmovji, jaz sem šla pa sama naprej. Kar zagledam nekoga, ki je na parobku sedel; strah me je bilo, nazaj sem se obrnila. Kar me pokliče: Zalka, Zalka! Zdaj sem videla, da je naš Tine; po glasu sem ga spoznala. Hitro grem k njemu. O ko bi ga videli, mati, kakšen je! Ves drugačen je! Ves suh je in bled kakor zid, pa ves raztrgan, pa tako čudno gleda, mati! Ali si bolan, Tine, vprašam ga, ker si tako čuden? Nisem bolan ne, pravi, ali so oče '53 in mati doma? Mati so doma, odgovorim mu, očeta nisem videla, ne vem, če so doma ali so kam šli. Nato mi pravi: Pojdi domöv, Zalka, in prinesi mi kos kruha, ali kar dobiš, lačen sem; pa nikomur ne pravi, da si me videla. Zakaj pa ne greš domöv? vprašam ga na to. Saj vidiš, kakšen sem, pravi, v mraku že pojdem, zdaj me je sram. Le hitro pojdi pa molči, tukaj te bom čakal. Na to sem tekla, kar sem mogla. O ko bi ga vi videli, mati, v srce bi se vam smilil! Jaz nisem mogla, da bi vam ne povedala.» V srce je mater zabolelo, ko je slišala to žalostno novico iz nedolžnih otročjih ust: nji je bilo mahoma vse jasno. Urno se napoti s hčerko k njemu. Meč ji je presunil srce, ko je zagledala svojega sina, takega si vendar ni mislila. To je bil njen sin, ki je šel, še ni leto minilo, tako čvrst, tako cvetoč, tako ponosen od nje! Valentin se ni upal oči povzdigniti v mater, ki ga je gledala se solznimi očmi, kakor gleda samo mati svojega ljubega, nesrečnega sina. Več časa 'hsta izpregovorila besede ne on, ne ona. Slednjič mu reče mati: «Vstani in pojdi z menoj, nesrečno dete!» ««Pustite me tukaj, mati, da se zmrači,»» odgovori ji Valentin. Mati je izprevidela, da je to res najboljše, koda mu torej nekaj jedi, ki jo je bila sč seboj Prinesla. Zdelo se ji je, kakor da bi beraču v bogajme delila. Morebiti je tudi on kaj takega 15+ čutil; težko mu je bilo roko iztegniti po jedi, in das! je bil silno lačen, ni mu bilo mogoče pokusiti je, dokler ni mati odšla. Ko je bila že tema nastala, plazil se je kakor tat proti očetovi hiši. Bil je tako srečen, da ga nihče ni videl; tudi izmed domačih ljudi ga ni nihče zapazil, ko se je zmuznil skozi vrata na dvorišče in od tod splezal na svisli v seno. Zastonj ga je mati čakala z večerjo. Ko ga le ni bilo, začelo se ji je dozdevati, kaj je. Išče ga torej povsod, kjer se ji je zdelo, da bi utegnil biti skrit; na pol glasno ga kliče po imenu in slednjič se ji res oglasi. Tako išče starka s črvičem v kljunu svojega mladiča, ki se je zbegan skril jastrebu v grmovji. Valentin je dobro živel na Dunaji; z denarjem, katerega mu je oče pošiljal, dokler ga je imel sam dovolj, bili bi lahko drugi trije, štirje dobro živeli. Prijateljev je imel dovolj, da so mu pomagali zapravljati. Potem ko je denar od doma bolj in bolj poredkoma prihajal, začel je dolgove delati, na upanje jesti in piti, kar mu nekaj časa ni bilo težko; saj se je vedelo, da je bogatega očeta sin. Ko mu je slednjič začel oče dobrih naukov pošiljati namestil denarja, obrnil se je se svojimi prošnjami do matere. Ona mu je pošiljala, dokler je imela kaj. Ko že ni mogla več, pisala mu je in razložila vse, kako je zdaj doma. Nato so tudi njegova pisma izostala. Oče in mati sta mislila, da si je kje kakega zaslužka preskrbel. Valentin ga je bil res začel iskati, ko mu je bila že voda do grla; ali tako zanemarjenemu človeku, kakor je bil zdaj Valentin, nihče prav ne upa, da bi mu dal kako službo v hiši ali da bi mu izročil svojega sina v pouk. Prijatelji in rojaki so mu res pomagali, dokler so mogli, ali ker so bili skoraj vsi sami siromaki, bila je njih podpora tudi skoraj pri kraji. Ker ni imel več za stanovanje, prenočeval je zdaj pri tem, zdaj pri onem znanci; ali ko so odšli slednjič vsi na počitnice, bil je čisto brez stanovanja, brez prenočišča v tujem mestu. Raztrgan, umazan in lačen se je klatil po ulicah, toliko da ni vbogajme prosil; bil je pravi potepuh. To pa moramo vendar reči njemu na čast, da ni v svoji najhujši stiski nikoli nič sramotnega storil. Prosil ni, še svojih prijateljev ni nagovarjal nikoli; jemal je samo, kar so mu sami dajali, in to vselej s pristavkom, da jim povrne, kader bo mogel. Slednjič ga primejo za potepuha; ker se ni mogel izkazati, kje stanuje in o čem živi, pošljejo ga, kakor se pošiljajo taki ljudje, v domovino- In tako je ležal nekedaj bogatega Sodnika s'n v senu, kakor berač, na domu svojega očeta, katerega nesreče je bil tudi on ne malo kriv. k svojem ponižanji je blagroval hlapca, ki je hodil brezskrbno zvižgaje po dvorišči! Mati je imela težko nalogo, povedati svojemu možu, da je sin doma. To je storila že takoj drugi dan popoludne; kar mora biti, bolje da je prej. Andrej ni zinil besede, ko je slišal to žalostno novico. Ali ko mu nekoliko potem pripelje sina, obrne se mož na stran, zdaj še le je spoznal vso velikost svoje nesreče. XV. Kakor se nesrečnega na smrt obsojenega človeka, ko je sodba potrjena, polasti neko brez-čutje, da se več ne boji in ne upa, tako je Södnik mirno čakal dneva, ko se mu razruši nekedaj tako veličastno in trdno poslopje njegovega blagostanja. Vendar ta dan ni prišel tako hitro, kakor se ja nadejal on in znanci njegovi. Ljubezen do njegove hčere ali usmiljenje do nesrečnega moža in njegove družine ali pa oboje skupaj, ni dalo Brezarju miru. Dasl je bil Södnik tako prevzetno in osorno zavrnil njegovo blago ponudbo, ukrepal je vendar in ugibal Anton, kako bi bilo pomagati možu brez njegovega privoljenja, proti volji njegovi. In res je, nekaj z obeti in dobro besedo, nekaj pa tudi z gotovim denarjem, dosegel vsaj toliko, da je stvar nekako obvisela. Tiho in žalostno je bilo sedaj vse pri Sodnikovih; nihče se skoraj ni upal na glas govoriti, kakor da bi imeli mrliča v hiši. Brez hlapca in dekle so bili, družina je delala sama, kolikor je kedö mogel. Södnik sam in Valentin sta oprav- IS7 ljala potrebna hlapčevska dela. Posebno žalostno je bilo videti Andrejčka in Zalko; uboga otroka, prej tako živa in vesela, plazila sta se zdaj vsa pobita in poparjena po hiši, po dvorišči in po vrtu. Videla in čutila sta, da je zdaj vse iz-premenjeno, a vedela nista, kako in zakaj. Andrej je svojega mlajšega sinka posebno rad imel; prej si ga je večkrat sedč posadil na kolena ter malo poigral se z njim; zdaj ga ni pogledal, še prav nepriljuden je bil z njim, tako da je mater bolelo, ali rekla mu vendar ni nič. Zato se ga je Andrejče tudi ogibal. Vendar skrb mu ni dala pokoja. Ker mu ni hotela mati nič povedati, ujunači se nek dan ter gre naravnost k očetu, naj že bode kar hoče. Andrej je ravno nekaj pri kolih popravljal, ko stopi deček predenj ter ga nagovori: «Mati pravijo, da nič ne vedd; jaz pa vem, da vedd, samo povedati mi nočejo; zato vprašam vas, oče: Zakaj je zdaj vse tako čudno pri nas? Zakaj ste vi tako žalostni, oče?« ««Kaj to tebe skrbi?»» zavrne ga oče osorno. Ali deček se ne da oplašiti; pogumno dalje vpraša: «Ali je res, oče, kakor mi je dejal sosedov krancek, da nam bo vse prodano? Jelite, da ni res?» Na tb besede zavihti Sodnik ves razkačen kladivo, ki gaje imel v roki, nad svojim sinom, rekoč: «Poberi se mi izpred oči, spaka! če ne----!» Tako srditega Andrejče še nikdar ni videl svojega očeta; prestrašen odskoči nekoliko v stran, da bi ga ne zadela srdita očetova roka; potem obstoji, reče nič ne; a tako žalostno, tako milo pogleda svojega očeta, da se temu srce stopi. Urno skoči k njemu, privzdigne ga od tal, stisne ga na prsi, poljubi mu čelo, potem ga izpusti na tla in naglo otide. Vse to se je tako hitro vršilo, da se je deček komaj prav zavedel, kaj se z njim godi; a to je pa izpre-videl, da je oče nesrečen, jako nesrečen 1 Neko popoludnč proti večeru je bil Andrej sam na na vrtu; na klopi pod drevesom je sedel in premišljal svoj žalostni stan. Čudno se je pač njemu samemu zdelo, kako je to, da stvar še tako dolgo visi; zdaj še le mu je stopilo jasno kakor nikedar poprej pred oči vprašanje: Kaj bode z ženo in otroci ? nase ni mislil. Hudo mu je bilo pri srci; zdaj je bil pripravljen storiti vse, kar bi mu bil kedo svetoval, da bi odvrnil skrajno nesrečo od svoje družine; že se je bil skoraj sprijaznil z mislijo, da bi stopil pred zaničevanega Brezarja ter ga prosil: Pomagaj, ako moreš! V tem trenotji je naravna ljubezen do družine premagovala prirojeno mu prevzetnost in trdovratnost — v tem trenotji; a kedd bi bil porok, da se mož, ko vstane in nastopi svojo trnjevo pot, ne premisli in ne pade zopet nazaj v svojo staro trdosrčnost in svojeglavnost. Tć težavne poti mu ni bilo treba. Ko je tako zamišljen sedel, približa se mu nekedö kakor tat s tihimi koraki. Bil je Ndsan. Ko ga Södnik nejevoljno pogleda, zapazi, da je človek nekako izpremenjen. Zadnje dni je hodil silno zanemarjen, kakor človek, ki se mu slabo godi; zdaj je imel vso novo obleko in zadovoljnost mu je sijala z obraza. «Kaj iščeš tod?» ogovori ga Södnik precej osorno. «Nič ne iščem,» odgovori mu Nosan z nekako zamolklim glasom, kakor da bi ne imel prav dobre vesti. «Nekaj bi rad govoril s tabo, tebi na korist, ako boš pameten; ali tukaj ne gre; vstani, pojva v tvojo sobo; stvar ni, da bi jo vsak slišal.» ««Kar je poštenega, lahko vsak človek sliši.»» «Pameten bodi, Andrej, drugače ne morem govoriti s teboj.» ««Jaz pa pravim, povej mi tukaj, kar imaš; če nočeš, pa pojdi, od kodar si prišel; jaz te nisem klical.»» Ko je Nösan videl, da moža ni premakniti 2 mesta, začne ogledavati kraj, ali ni nobenega človeka blizu. Ko se je prepričal, da sta sama, obrne se k Sddniku, rekoč: «Vidiš, da nisem napačen človek, Södnik? Dobro se mi godi, kar lahko vidiš, vendar nisem pozabil starih prijateljev svojih; če imam i6o jaz, naj imajo tudi drugi; posebno pa ti, če tudi si časi malo neprijazno z mano ravnal; ali to bodi vse pozabljeno.» ««Kaj čeljustaš!»» seže mu Sddnik nejevoljno v besedo; ««povej hitro in na kratko, kar hočeš; saj dobrega tako nič ne bo.»» «Dobrega, dobrega, čebošpameten, Andrej!» Na to se ozre še enkrat plaho okolo, potem potegne nekaj iz nedrija ter pokaže Sddniku: «Ali poznaš še to podobo?» Sodnik debelo gleda; imel je pred očmi čisto nov stotak. «Odkdd ti to?» vpraša ter ga ostro pogleda. ««Ta ni sam, še več ti jih lahko pokažem; taki smo zdaj mi, vidiš Södnik!»» «Vprašal sem te, odkod si to dobil.» ««Le počasi, vse se ti povč, samo potrpljenja je treba.»» «Kaj bi te vprašal, po pošteni poti nisi prišel do tega, to je gotovo.» ««Po nepošteni tudi ne, samo pameten mora človek biti, kakor pravim; ukradeno ni, kakor si morebiti misliš, tudi sč silo ni vzeto, ne se zvijačo. Kako bi bilo potem nepošteno pridobljeno!»» Sddniku se je začelo nekaj dozdevati; vendar rekel ni nič. Čakati je hotel, da se N6-san sam izpovč. Ali to ni šlo tako hitro; Ndsan naredi silno prebrisan obraz, pomežika sč svojimi drobnimi mišjimi očmi ter začne: i6i «Vidiš, Sodnik, trdi časi so dandanašnji; preveč nas je na svetu; boriti se moramo za svoj živež, kolikor nam ga je treba, da nam sapa ne uide, kakor se kateri more. Z rezanico v glavi se ne pride daleč; pameti je treba in prebrisanosti. Z včlike ceste je treba časi kreniti na bližnjico; po grmovji in trnji se je treba plaziti, če si tudi človek malo roke ali obraz razpraska, da druge prehiti. Samo vedeti se mora za bližnjice. Zakaj pa ima človek pamet, da bi je ne rabil v svojo korist? Kedor si more z lahka kruha služiti, kaj bi se ubijal z včliko druhaljo, kakor črna živina! Glej, jaz jih nekaj poznam, lahko bi ti jih imenoval, pa zdaj ti jih še nočem, ki so, ni še dolgo tega, sline poži-rali; zdaj živč kakor vrabec v prosi. Svoje raztrgane koče so podrli in sezidali so si hiše kakor gradove. Poglej, da ti enega imenujem, Borovščakovega Martina, kako si je hitro opomogel. Ljudje ugibljejo in ugibljejo, nihče nič pravega ne vč, on se jim pa smeje. Pameten je bil, druzega nič; sreča mu je roko molila, on jo je prijel za roko, in zdaj je na trdem. Vidiš, Sodnik, ti bi lahko ravno tako, samo da bi hotel. Vidim, da že težko čakaš, ne bom te predolgo prčzal, torej naravnost: Našel se je rnlad človek, prebrisana glava, da malo takih; °n je pravi dobrotnik vseh, ki so brez svoje krivice zagazili v siromaštvo. — Bil je že v sedmi latinski šoli, ali veselilo ga ni čepeti za Jos. Stritar-ja zbrani spisi. III. 11 -- 11)2 -- prašnimi knjigami; popustil je šolske klopi in šel je k vojakom. Ali tudi tu ni našel miru, pregrdd tu ravnajo z ljudmi; molčati je treba in trpeti vsako krivico. Ko bi bil imel kaznovan biti zaradi neke nepremišljene, a resnične in pravične besede, popustil je vojaški stan in pobegnil; zdaj se potika po deželi in skriva pri usmiljenih ljudčh. Večkrat so mu bili že na sledu, ali dobili ga niso in ga ne bodo. Srečen, pri komur potrka on na duri, da naj ga vzame pod streho. Cesar ali kralj ne vem če plačuje tako kakor on vse, kar se mu da; bogastvo pušča povsod za sabo.» ««To je,»» seže mu Sodnik, ki mu je to besedovanje že predolgo trpelo, v besedo; ««ta človek denar dela.»» «Ne tako glasno, saj ni treba, da bi vsak slišal, kar govoriva. Tako je, kakor praviš, Sddnik; bankovce dela.» «In kaj to meni pripoveduješ?» reče Sddnik ter vstane nemiren. ««Ostani nü, ostani, kam se ti tako mudi? Ravno tebi to pripovedujem in upam, da mi boš še kedaj hvaležen, da sem ravno k tebi prišel.»» «Kaj hočeš od mene?» ««Ne bodi kakor vihar, če hočeš, da se pogovoriva. Miren bodi in poslušaj, potem stori, kar se ti zdi.»» «Meni se zdi, da sem te že predolgo poslušal.» 1бз ««Kako ? saj ti nisem še povedal, pokaj sem prav za prav k tebi prišel. Lahko si misliš, da tak človek ne more predolgo prebivati pod eno streho, ako noče, da ga zasledč. Zdaj se mora zopet preseliti in jaz sem ga pregovoril, da pride — k tebi.»» «Zakaj ravno k meni?» reče Sddnik kakor prestrašen. Nato Ndsan nekoliko časa molči, kakor da bi prav ne vedel, kaj bi rekel; ali se pa morebiti ni upal povedati vsega, kar je mislil, da bi Sddnika ne oplašil. Reče mu torej: «Zato, ker je ta kraj najbolj pripraven; pri Sddniku ga ne bode nihče iskal. Veš, tam v tvojem smerečji, tista koliba je kakor nalašč pripravljena za to. Tam ga naselimo, tja mu bomo nosili jedi in pijače, in česar mu bode še treba, li samo molči in delaj se, kakor da bi nič ne vedel; za drugo bom že jaz skrbel.» Zdaj je Sodnik molčal; na obrazu se mu je videlo, da se mu je vnel hud boj v prsih, k ez nekaj časa mu reče z resnim glasom: «Ndsan, ali veš, kaj mi svetuješ? Star si, menim, dovolj; tebi ni treba praviti, da je to veliko hudodelstvo in ostro prepovedano.» ««Ostro prepovedano je res, in to tudi mora biti; kaj bi bilo, ko bi vsak smel kaj takega? Ali je pa to tudi hudodelstvo, pregreha, krivica, to je drugo vprašanje. Ako greš v hudi vročini, lačen in žejen in izpehan, mimo velikega nograda, kjer visi tisoč in tisoč lepih, zrelih grozdov; sline se ti cedč, ako se ti niso že popolnoma posušile; žive duše ni videti blizu; prepovedano je res, ali če sežeš po grozdu, če ga odtrgaš in pozoblješ, da si dušo privežeš — prepovedano je res, kakor pravim, ostro prepovedano; mož s puško v roki hodi po nogradu — vendar vprašam te: Ali si storil kaj hudega? ali se bo možu, ki ima toliko grozdja, kaj poznalo? In tebi je vendar pomagano. Država, lepa reč, ali pa država tudi skrbi zate? ali gane samo z mazincem, da bi ti pomagala? V državi ima vsak človek pravico, mirno, da ga nihče ne moti, umreti od glada! Koliko si storil ti zanjo, dokler si mogel! koliko si ji plačal davkov! Kaj je ona storila zate? Ali bi ne bila njena dolžnost, pomagati ti zdaj, ko si oslabel; in če tega noče, kakor je dolžna, ali nimaš pravice, vzeti si sam, kar je tako rekoč tvoje po božji in človeški pravici? Če si prisvojiš toliko, da si pomagaš zopet na noge, vprašam te, komu boš storil krivico? ali bo to tvojega soseda bolelo? Vem, kaj mi hočeš na to odvrniti: Kaj bi pa bilo, ko bi vsak to storil? Prijatelj, da se to ne zgodi, zato je že skrbljeno, nič se ne boj. Vsak tega ne more; kedor pa more, ta je neumen, ako tega ne stori. To je samo kakor neko posojilo; saj tudi država jemlje tako na posodo od svojih državljanov, kader je sila; kader si opomoreš, kedd ti pa brani povrniti zopet s časom, kar si na posodo vzel, ako bi te pekla vest. Bodi torej pameten, Sddnik, in ne odganjaj sreče, ki se ti ponuja, morebiti zdaj zadnjikrat.»» Mirno je poslušal Sodnik tč krive nauke; pač bi bil lahko mnogokaj na to odgovoril iz-kušnjavcu; vendar bil je v takem stanji, da se mu ni vse, kar je slišal, tako ničevo zdelo, kakor je bilo v resnici. Ogibajoč se pravega vprašanja začne ga strašiti: «Ali si pa prav premislil, Nosan, kaj delaš, da meni take stvari pripoveduješ? Ali ne veš, da te imam zdaj v svoji pesti?» ««Sddnik izdajalec, ovaduh? Ne, dobro vem, kaj delam. Lahko bi ti bil dejal, da mi daj roko in besedo, da ostane med nama, kar ti bom povedal; pri tebi tega ni treba; predobro te poznam. Če tudi se nam ne pridružiš, vem, da se nam tebe ni bati. Človek mora vedeti, s kom govori; mož ostane mož, naj se mu še tako hudo godi. Torej, Sddnik, nič pomiselka, odloči se, udari mi v roko, kakor mož možu, in tvoje stiske je konec.»» «Ne, Ndsan; tu ni treba nič pomiselka. Slabo se mi godi res, kaj bi tajil, saj tebi tako ne morem, ko bi hotel. Siromak sem, berač, a dozdaj še pošten. Če ne morem druzega, pošteno ime hočem zapustiti svojim otrokom, da se jim ne bo treba sramovati svojega očeta še po moji smrti. Če mi ne veš druzega sveta, pusti me in hodi z Bogom!» ««To je torej tvoja zadnja beseda?»» »Kakor sem rekel.» ««Kakor te je volja. Komur ni svetovati, njemu ni pomagati. Drugih imam dovolj na izbiro, ki z veseljem sprejmd mojo ponudbo. Saj ni da bi moral ravno ti biti.»» Vendar čez nekaj časa se premisli: «Ne, Södnik, tako te ne morem pustiti. Veš, mnogo dobrega sem pri tebi vžil, ko se ti je še dobro godilo. Nehvaležen bi bil, ko bi šel drugam. Premisli se, bodi naš, ne boš se kesal. Kaj boš se svojo poštenostjo? Beračit poj-deš lahko z njo ti in tvoji otroci. Ali ni dolžnost očetu storiti za svoje otroke, kar more? Bojiš se, da bi nas ne zalezli? Nič se ne bati; mi smo previdni in vemo, kaj delamo; moja koža je meni tako ljuba, kakor tebi tvoja. Poskusi samo, videl boš, kako je to lahko in brez nevarnosti, samo jezik za zobmi! Nekaj srčnosti se vč da je treba. Ali pomisli, da ti ni druge pomoči. Nekedaj so možje v takem stanji, v kakoršnem si zdaj ti, o polunoči v «ris» hodili, hudiča klicali in svojo dušo mu zapisavali. Dandanašnji ni več taka navada. Hudič se zdaj ne dd več priklicati, menda ima že toliko duš v peklu, da se za nobeno več ne zmeni. — Tiho, nekedö gre! Premisli to stvar čez noč; jutri pridem zopet o tem času na to mesto. Bodi pameten, Sodnik. Srečno!» Na to izgine kakor senca. Sddnik je mirno obsedel na svojem mestu. Ni mu dejal, da, naj pride, ne da naj ne pride. XVI. Bilo je zvečer. Okolo velike mize pri Korenu je sedela kmečka druščina. Možje so se menili, kakor po navadi, o slabih časih, poto-ževali si svoje težave in nadloge in pili dobro Korenovo kapljico za tolažbo. Nazadnje se govorica obrne na posebne dogodbe med njimi. «Saj pravim,» oglasi se suh možiček v kotu, «mačko vrzi kakor hočeš, vselej ti na noge pade. lega Sodnika ni ugonobiti. Kedaj smo že mislili, da mu je vrat zadrgnilo, vendar še diha in prav krepko diha. Nas pa da le kaj dregne, pa že ležimo na tleh, da se ne ganemo več. Kaj rnenite, možje, kako si je zdaj zopet opomogel? Jaz pravim, v loteriji je zadel kako veliko terno. Srečo ima ta človek, da nič takega. Moja stara stavi in stavi, pa še ambe ni nikoli zadela.» ««Ti in tvoja večna loterija»»! zavrne ga mož se zavihanimi rokavi, ter krepko pljune pod mizo. ««Brezar mu je pomagal, nič druzega. Kako da ne ? Njegovo hčer ima rad, in petičen je tudi, zakaj bi ne pomagal možu, ki bo danes ali jutri tast njegov!»» «Ta je bosa!» oglasi se rujavolas, pegast mož, ki je sedel predgovorniku nasproti: «Ko bi imel Brezar toliko stotakov kolikor ima de-setakov, potem bi se govorilo. Kaj veš ti, koliko ima Sddnik dolga! Vse vkup, kar imamo mi, ki tukaj sedimo, ni toliko vredno. In ko bi mu tudi Brezar mogel in hotel dati, kolikor potrebuje, da izgazi, potlej se še le vpraša, ali bi hotel Sodnik pomoči od Brezarja. Saj menda veš, kako ga sovraži in zaničuje. Ti ne poznaš Sodnika, ako meniš, da bi se kedaj pred Brezarjem tako ponižal. Ali ni bolj pametno misliti, da se je sin Matija usmilil svojega očeta? Dobro se mu godi, kakor govorč, tam na Nemškem , ali kje je. Bogati trgovec, pri katerem je bil v službi, vzel ga je za tovariša; edino hčer ima, in Matija bo zet njegov.» « «Tudi takisto ne bo, kakor ti praviš, Martin,»» seže mu v besedo zaripljen možak, ki je do zdaj, brado s komolci podpirajoč, mirno poslušal to modrovanje. «Vi možje, vsi nič neveste. Mene poslušajte, in potem mir besedi! Meni je pravil Mejačev Jurij, ki ga je sam slišal, in on bo menda vendar vedel, od kod ima denar. Dobil je pravdo s tistimi možmi, ki so pri nas tovarno zidali. Vsega res ni dobil, kar so mu dolžni, a vendar toliko, da se more zopet gibati; ali upa sčasom še več. Tako, zdaj veste!»» Nato se je možiček v kotu, ki je bil iz-prožil ta pogovor, ravno pripravljal, da bi mu odgovoril, ali v tem trenotji se nekaj zgodi, kar je možu sapo zaprlo. Vrata sc nanagloma od- ргб; prikaže se ženska, ki je bila možu predobro znana. Ženska na pragu obstoji in nekaj časa molči, bodi si da je bila tako izpehana, ali pa od jeze ni mogla izpregovoriti besede. Jezna je bila, to se je videlo z njenih zaripljenih lic in bolščečih oči. Vsa družba se je obrnila proti nji, razen moža v kotu, ki je bil vidno v veliki zadregi. Čez nekaj časa odpre žena usta, in iz njih se vsuje gosta toča srditih besed in zarobljenih priimkov nad glavo nesrečnemu možu. Zdaj pa zdaj je odskočilo tudi kako zrno na njegove tovariše, ki niso prav vedeli, kako bi se držali v tej nevihti. Huda vest je pač nati-homa govorila vsakemu izmed njih: kar se je njemu zgodilo, to lahko tudi tebe doleti, in ne čisto po krivem. Toda pustimo že neprijetni prizor, enako neprijeten pripovedovalcu in poslušalcu, in obrnimo se drugam, v Sbdnikovo hišo. Tu vidimo Södnika v svoji sobi, v pogovoru z Valentinom. Rad je imel, kakor vemo, Södnik svojega sina, hvalil ga je in ponašal se z njim pred svetom, tolikanj bolj ga je peklo, da zdaj tako brez pravega dela postopa doma. Njegova prva skrb je bila torej, ko si je bil opomogel, kar najprej mogoče, odpraviti ga z lepa od hiše. Poklical ga je k sebi, da bi mu razodel svoj sklep. «Saj to menda sam vidiš in čutiš, ljubi sin,» pravi mu prijazno, «da ni vse kakor bi imelo biti. Očital ti ne bom nič, ne dajal ti dobrih naukov, kakor bi bila morda moja očetovska dolžnost; saj sem tudi sam nekoliko kriv, da je tako. Da ne more dalje tako biti, da ni tukaj tvoje pravo mesto, to pač čutiš sam. Na Dunaj, praviš, da ne moreš nazaj, ne bom te pritiskal in izpraševal, zakaj. Ali vlačiti se tod kakor megla brez vetra, to te ne more veseliti, in tudi meni je hudo, ko te tako vidim. Glej torej, da si preskrbiš kje kako malo službo za silo, da boš vendar vsaj kaj; da bi bil kedaj to, kar sem s teboj nameraval, tega upanja pač ne smem več imeti. Pojdi v mesto, tam se najprej kaj najde, če ni drugače, kaka služba za pisarja. To je vendar nekaj za začetek, potem se bo že dalje videlo. Če ti bo sila, saj veš, kje imaš očeta; vendar skrbi kolikor mogoče, da se skoraj postaviš na svoje noge. Tvoji materi sem že sam vse razložil; posldvi se na kratko od nje in od drugih. Potem pojdi z Bogom. Na, tu imaš nekaj za prve potrebe, dob/o gospodari, priden bodi, varuj se dolgov in slabe tovarišije.» Valentin spravi podani mu denar ter reče očetu: «Vi ste bili vedno dobri z mano, oče, dasl sem bil tako malo vreden vaše dobrote. Tudi zdaj ste mi storili, česar sem sam najbolj želel. Skrbeti hočem zanaprej, da vam ne bodem delal sramote, kakor sem vam jo do sedaj. Zdravi ostanite, oče!» Valentin bi bil morda še kaj rekel, ali v tem trenotji je bil res tako ginen, da je še zadnje besede težko izgovoril. Bil je, kakor smo videli, lahkomiseln, razvajen, samopaš človek, ali poleg tega je imel vendar mehko srce, v katerem je našla dobra beseda svoje mesto, in razuzdano življenje mu ni zadušilo zadnje iskre pravega čuta in moštva. Sc tisto noč je spal pod tujo streho, in Andreju Sddniku se je bil odvalil težak kamen se srca. XVII. Prijazni bralec ne bodi nejevoljen, da ga že zopet vedemo v gostilno; ali v trgu, o katerem se suče naša povest, ni bilo v onem času ne čitalnice ne «kazine», ne strelišča ne drugega enakega mesta, kjer bi se bili možje zbirali in pogovarjali ali pa samo kratkočasili. Korenova gostilna je bila našim tržanom, kmetom in gospodi, edino prilično zbirališče. Tja nam je iti, ako jih hočemo najti zbrane. Bilo je torej pri Korenu, v soboto večer, ko človek rad malo prej izpreže ter se oddahne •n si, ako mogoče, kaj privošči. V soboto večer se je zbirala, kakor smo že slišali, navadno gospoda iz trga pri Korenu v stranski, gosposki sobi. Tudi nocoj vidimo tu vso družbo zbrano: gospoda okrajnega sodnika za starejšino v kotu, gospoda davkarja, priglednika, pristava in kar je druge drobnejše gospode. Precej pozno je že, vendar družba ni nič kaj glasna in vesela, kakor po navadi; nič se jim prav noče. Gospod sodnik je nekako slabe volje. Dobra kapljica Korenova se je zastonj borila z meglami, ki so mu mračile visoko čelo. In ker ni sodnik dobre volje, kako bi mogli, kako bi smeli biti podložniki njegovi! Bil je, da naravnost rečemo, nocoj prav dolgočasen večer, da že dolgo ne tako. To si je menda vsak sam pri sebi mislil, a kaj takega reči ni spodobno. To je bilo Korenu prav neprijetno, a krčmar že celo ni da bi se po sili vtikal v take gosposke zadeve. Pokužal je sam svoje vino in pokušal, a njemu se je zdelo, da vino ne more biti krivo slabe volje, katero je bilo videti na vsakem obrazu. To je potolažilo poštenega krčmarja, češ: Jaz sem storil svojo dolžnost, če se gospoda vendar dolgočasi, kaj to meni? Poskušal je zdaj ta, zdaj ta, da bi gospodu v kotu čelo razvedril. Gospod davkar mu je pravil svoje najzanimivejše lovske dogodbe, gospod pristav ga je zapletal v najbolj zvita pravo-znanska vprašanja, in tako so si drugi prizadevali vsak po svoji moči: vse zastonj! Mož jih je mirno poslušal, zdaj pa zdaj tudi malo prikimal; a to je bilo vse, njegove misli so bile vidno kje drugje. Rad bi bil kateri vprašal gospoda, kaj mu je, ali upal se ni nobeden; čakali so, da jim morebiti mož sam razodene, kaj ga teži. In to se je tudi res zgodilo. «Gospoda!» izpregovori z uradno resnim glasom. «Nekako tihi smo nocoj. Meni se nič prav ne ljubi, kakor ste gotovo že vsi zapazili. Ni čudo! Uradnih skrbi se človek ne iznebi tudi pri vinu. Danes mi je prišel drugi dopis o tistem potepuhu, tistem Zaplotniku, ki se, kakor pravijo, po našem okraji klati in potika; zakaj ga nismo že izsledili! Saj veste, gospodje, da smo storili vse, kar je bilo v naši moči. Poročil sem bil, da so vse naše prizadeve brez uspeha. Nato je bil nekaj časa mir. Zdaj mi je pa prišel, kakor pravim, zopet dopis, da je v naših krajih, da ga moramo najti in jim izročiti živega ali mrtvega. Sam zlodej ga je zanesel sem, v ta mirni kraj, kjer nimamo in nismo imeli, kar sem jaz tukaj, ne razbojnika, ne tatu, ne sploh človeka, katerega postava preganja, če je res tukaj, kakor pravijo. Lepo priložnost imamo, gospoda, pokazati svojo bistroumnost in zadobiti priznanje in pohvalo, morebiti še kaj več, od zgoraj. Ali kako? to je vprašanje. Ta človek je kakor vešča; povsod je in nikjer. In če ga tudi vjemd, ne drži ga ne ozidje ne železje. Saj so ga imeli v Gradiški in na Ljubljanskem gradu, zakaj ga pa niso bolje varovali! Zdaj ga pa mi iščimo!» Nato se oglasi bistroumni gospod davkar, še predno je okrajni sodnik vse povedal, kar je hotel: «Ta Zaplotnik ima gotovo tisto čudodelno koreninico, ki ima neki tako moč, da vsak zapah odskoči, ko se ga človek z njo dotakne.» ■74 »«Da bi ga le že skoraj imeli!»> reče zopet okrajni sodnik; ««potem bi me ne skrbelo dalje. Ali kako? Saj smo že vsa kota steknili; iskali smo ga kakor šivanke, vse zastonj! Kaj menite, gospoda?»» Nato se oglasi gospod pristav: «Jaz bi dejal, gospod okrajni sodnik, da se je treba obrniti na prebivalstvo našega okraja; župani treba da nam pomorejo, saj to je njihova dolžnost.» ««In tudi drugi možje,»» pristavi gospod priglednik. ««Jaz poznam človeka, ki bi nam lahko največ pomagal, samo ko bi hotel. Znana so mu vsa kota tod okrog, časa ima dovolj in prebrisan je tudi dosti za to. Ali mož ima svoje muhe, lepo je treba govoriti z njim in tudi obljubiti mu kaj, seveda.»» «Kedo je ta človek?» vpraša radovedno okrajni glavar. ««Nek Seljan, drevar, saj ga morda poznate, gospod!»» «Kaj bi ga ne poznal, naše Jerice oče!» ««In ravno nocoj je tukaj. Prišel je zopet svojo Jerico gledat; ves zaljubljen in zamaknen je vanjo.»» «Kaj, ko bi ga kar poklicali, gospoda?» Nato vstane eden izmed gospodov in gre v veliko sobo po Seljana. Čudno se je zdelo Seljanu, kaj mu hoče gospoda, da ga kliče. Nerodno vstane izza mize in čez nekaj časa se prikaže med durmi ter pozdravi družbo: «Dober večer, gospoda! kaj bi mi radi? brez zamere!» ««Pojte sem, enkrat pit, oče Seljan!»» pokliče ga okrajni sodnik ter mu pomoli iz kota čez mizo svoj kozarec. ««Saj smo stari znanci.»» Kaj takega se ni bilo Seljanu še nikedar zgodilo, zato ni precej prav vedel, kako naj bi se vedel, da bi bilo prav. «Vaši Jerici na zdravje!» prigovarja mu starejšina. ««Tisto pa, tisto!»» zareži se vesel stari drevar in enkrat precej krepko potegne; potem poda zopet nazaj kozarec. «Sedite malo k nam, oče Seljan!» veli mu okrajni sodnik. «Tega pa že ne, tega,» brani se pošteni drevar; «človek mora vedeti, kako je kje treba. Vsak po svojem stanu. Pri vojakih sem bil; oče Radecki sam mi je bil nekedaj, ko nas je ogledoval, prijazno na ramo potrkal, ko sem tako prav korenjaško v vrsti stal, .trebuh notri, prsi ven!‘ in grdo sem gledal, da je bilo strah! Videl sem nekaj sveta, kaj bi ne vedel, kako se je vesti z gospodo! Ne, sedem ne, brez zamere; stojč bom poslušal, kaj vas je volja, gospod.» ««Vi ste pameten mož, oče Seljan,»» začne se mu dobrikati okrajni sodnik; ««in pošten mož, to nam je vsem dobro znano in zato vas tudi čislamo. In ker vas tako čislamo, hočemo se na vas obrniti v neki prav imenitni stvari, da nam pomagate, oče Seljan.»» «Jaz da bi pomagal c. kr. gosposki ? Menda se norčujete, gospod, brez zamere.» ««Ne, oče Seljan, prav za res govorim; vaše pomoči potrebujemo; ravno vi nam lahko pomagate, ako hočete, kakor morebiti drug nihče tako.»* «Zdaj sem pa res radoveden. Kaj takega, gospod?» ««Gotovo ste že slišali govoriti o nekem Zaplotniku.»» «Tistem, ki kmetom denar dela, kakor se pripoveduje ?» ««Prav tistem potepuhu.»» «Prebrisana glava, raca na vodil — brez zamere! Ta zna kaj, tä; zastonj ni bil v črni šoli. Bankovce pravijo da dela take, da jih ni ločiti od cesarskih. Jaz sem si že večkrat mislil, zakaj ga cesar sam ne vzame v svojo službo; on bi mu delal take bankovce, da bi jih ne mogel nihče ponarejati. In tudi za kaj druzega bi ga lahko imel, ker je človek tako bistre glave in tako umčtalne roke.» ««Oho! oče Seljan, to ne gre kar tako, kakor si mislite vi; kaj niste tudi slišali, da je ta Zaplotnik od vojakov pobegnil? Taki ljudje se ne jemljd v cesarsko službo. Saj ste bili sami vojak in veste torej, kako veliko hudodelstvo je to, če kedd od vojakov pobegne.»» Kaj pak da vem, gospod! Ali to pa tudi vem, kako grdo se časi z ubogim človekom pri vojakih ravna. Hladne krvi je treba, da se vse molčč potrpi; Zaplotnik je nima, kakor je videti.» ««Vi ga torej zagovarjate, oče Seljani»» «Jaz ga nič ne zagovarjam, brez zamere, gospod! Taki ljudje se morajo kaznovati, drugače bi morda nihče ne ostal pri vojakih; samo to sem hotel reči, da Zaplotnik tega pač ni storil iz same preširnosti.» ««Pustiva zdaj to, oče Seljan; poslušajte, zakaj sem vas poklical. Slišali ste menda tudi, da se ta nepridiprav zdaj po naših krajih potepa.»» «Govori se to in to, a vsega pameten človek ne verjame. Če sodim po tem, kar sem slišal o njem, moral bi skoraj sklepati, da bi ga ravno tod zastonj iskali. Ta človek ima to navado, da ga ravno tam ni, kodar ga iščejo, kjer pravijo da je.» ««Jaz vam pa pravim, da je tukaj. Od zgoraj se nam je namignilo, da je tukaj skrit.»» «To je dobro, da se vam je povedalo, kje je, zdaj ga lahko primete.» ««Vi me ne umete, mož, ali me pa nočete umeti.»» «Malo počasne pameti sem res, ne zame-rite, gospod. Zaplotnik bi vas hitreje in bolje razumel.» Gospod okrajni sodnik je bil v zadregi, da ni mogel vpričo takega poslušalstva možu blizu. Jos. Stritar-ja zbrani spisi. III. 12 Vedel ni, kaj naj bi mislil, da je mož tako neumen, ali se pa samo neumnega dela. Malo nevoljen torej nadaljuje svojo obravnavo: «Poslušajte torej, da vam jasno povem, zakaj smo vas poklicali. Človeka moramo dobiti v pest, tako ali tako. Ukrenili smo, da bi nam vi lahko pomagali, oče Seljan.» ««Jaz naj bi vam pomagal človeka loviti, gospod?»» »Zakaj ne? Vi ste tod povsod dobro znani. Vi lahko z ljudmi govorite in jih izprašujete, v vas imajo zaupanje. Vam lahko mnogokaj na uho pride, kar vas na sled pripravi.» ««Motite se, gospod; star mož sem, ne slišim tako dobro, kakor vi mislite; in moje noge niso več tako gibčne, da bi človeka gonil kakor pes zajca.»» «Kako čudno govorite 1 Tu ni treba nič goniti, kakor pravite; za to imamo že druge ljudi, samo izslediti ga je treba. In to je ravno vam lahko. Pomislite, da je vsakega poštenega človeka dolžnost, podpirati gosposko, ko preganja kakega hudodelca. In vrhu tega vaš trud ne bode zastonj. Če se nam posreči z vašo pomočjo, da ga vjamemo, verjemite mi, da vas ne pozabimo, ko bode čas. Srebern ali morda celo zlat križec vas čaka in poleg tega tudi gotovega kaj.» Zdaj pa drevarja obide nevolja. Moško se po konci vspne ter krepko in odločno reče gospodu: >79 «Kakor ste vi, gospod, zdaj jasno z menoj govorili, tako naj vam tudi jaz naravnost, brez okolišev, povem, kar mislim. Siromak sem, gospod, kakor vidite. Nobenega dela se ne branim, da ga le zmorem; ne ogibljem se zaslužka, samo da se mi ga ni sramovati treba. Če imate zame kako delo, kakoršnega sem vajen: da vam drv nasekam, nakoljem ali v skladanico zložim; če je treba na cesti kaj popraviti, kamenje klepati, blato pospravljati, po zimi sneg kidati, ali kaj druzega takega, gospod: rad vam postrežem in zadovoljni boste z mojim delom. Ali da bi vam ljudi lovil — nikedar — brez zamere! Tega stari Seljan ni vajen. Križec mi obetate? Kaj bi jaz s križcem, zlatim ali srebernim. Ko bi ga dobil in pripel na to le raztrgano obleko — krave bi se mi smijale, brez zamere!» ««Vaše besede, oče Seljan, so jako nespodobne !»» «Brez zamere, gospod! pomislite, da imate drevarja pred sabo; drevarji ne govorimo, kakor da bi ,rožice sadili1.» ««Vi bi, kakor sem vas zdaj spoznal, utegnili še temu človeku potuho dajati; vi bi morda celo —»» «Bog ne daj, gospod! Toliko že vem, kaj smč pošten človek in kaj ne. Hudodelnika ne bom skrival pod svojo streho, ali lovil ga tudi ne bom. Jaz nisem ustvarjen za ovaduha, brez zamere. Za to so drugi ljudje. Saj imate svoje iSo biriče in žandarje; zakaj jih pa plačujemo in redimo? — brez zamere!» ««Tako se ne govori o uradnih osebah!»» «Saj jim ne pravim nič napačnega. Ta stan ni nepošten, potreben je tudi, ali imeniten šemi ne zdi. brez zamere! Dober večer, gospoda!» Rekši prikloni se družbi, potem se po vojaško zasuče in otide. XVIII. Da pojasnimo vedenje Seljanovo v gosposki družbi pri Korenu, katero bi se utegnilo komu nekako čudno zdeti, treba je nam nekoliko nazaj poseči v naši povesti. Pošteni drevar ni bil prišel samo svoje hčerke gledat v Korenovo hišo, kakor se je reklo. Mož je bil tisti dan v veliki stiski in zadregi, kakor morebiti še nikoli prej v svojem-življenji. Ugibal je in glavo si belil, kaj naj bi storil, da bi bilo prav; ali to je bilo težko-ugeniti. Njegove dolžnosti so si bile tako na-vskriž, vsaj njemu se je tako zdelo, da se ni mogel za nobeno odločiti. Ko si človek ne v£ pomagati sam, grč k prijatelju, znancu, da naj mu on svetuje, kaj storiti. Ali ta pot je bila Seljanu zaprta. Najboljšemu prijatelju ni smel razodeti, kaj ga teži, da samo povedati mu, kar je vedel. V tej zadregi je slednjič storil, kar bi bil morda mnogokedd drug na njegovem mestu. Ko se je zvečerilo, napoti se v gostilno; more- biti mu vino glavo razvedri, da mu prava misel zasveti, ali pa da si vsaj za nekaj časa prežene skrbi, ki mu niso dale pokoja. Ni se mu posrečilo ne eno ne drugo, še s težjim srcem je šel od Korena in doma ni vso noč zatisnil očesa. Kaj je bilo? Popoludnč je v gozdu počival, kakor po navadi, za nekaj časa od svojega dela. Sobice je gorko pripekalo z jasnega neba; legel je v senco za grmovje. Kraj je bil samoten, vse tiho okrog. Ko tako leži, kar začuje korake in človeški glas. Bila sta dva človeka, ki sta se mu bližala po ozki, malo izhojeni stezici. Moža sta bila v živem pogovoru, a to tako, da se je eden jezil, kakor je bilo čuti od daleč, drugi ga je pogovarjal in miril. Ko prideta blizu njega, ustavita se oba, in Seljan je bil, za grmovjem skrit, nehotoma priča naslednjega pogovora: «Jaz ti pa pravim, da ne grem več nazaj v ta brlog, saj nisem divja zver. Sit sem že tega pasjega življenja. Če mi ne morete dati poštenega stanovanja, kakoršno se človeku spodobi, pa grem, kaj pa imam tukaj pri vas! Se dobre strehe ne; po vseh udih me že trga. Kaj je meni tega treba? Kaj imam od vsega svojega dela in truda? Pusti me, se Sodnikom moram govoriti!» Glas, s katerim so bile govorjene te jezne besede, bil je Seljanu čisto neznan. — lS2 — Nato je nekedö bolj šepetaje, vendar tako, da je Seljan vsako besedo razumel, tolažil svojega tovariša: «Torej bodi vendar pameten; ne vpij vsaj tako; ko bi te kedö slišali Ti si kakor vihar; daj si kaj dopovedati. K Sddniku menda vendar ne boš hodil o belem dnevi 1 Kaj hočeš se Sddnikom ?» Ta glas pa je bil Seljanu predobro znan. Bil je Nosanov. Poslušalcu so začele čudne misli po glavi rojiti. Kaj imata ta dva moža? Z največjo radovednostjo in pozornostjo je na uho vlekel tovarišev odgovor: «Kaj hočem se Södnikom? V svojo hišo me mora vzeti, najlepšo sobo mi dati, katero ima. Jaz hočem prebivati kakor človek. In to že od danes zanaprej.» ««Ali si z uma, prijatelj? Pri Sddniku hočeš stanovati? Kaj te tako koža srbi, da jim hočeš naravnost v pest?»» «In če me primejo, kaj meni to? Življenje me več ne veseli'. Poštenosti sem se odrekel, preganjan se potikam in skrivam kakor zverina po svetu; truden sem, pokoja si želim, takega ali takega, da je le pokoj. Pregrešil sem se zoper postavo, izstopil sem iz človeške družbe, ki se mi je zdela krivična, da bi pomagal zatiranim siromakom; kaj je moje plačilo? Nehvaležnost, gola, grda nehvaležnost! Rabite me v svoj prid kakor orodje; kje so moje pravice, kje je moj vžitek? Tega bodi konec!» ««Gosposki hočeš torej v roke ? Ali ne veš, kaj te čaka, Zaplotnik? Sam zlodej vedi, kaj me je motilo, da sem se spečal s tem človekom 1»» O ti zgaga! Tako ti z mano govoriš, ti, ki si desetkrat malopridniši mimo mene, dasl o belem dnevi zahajaš med ljudi! Da se moram bratiti z ljudmi, kakoršen si ti, to je moja najhujša pokora!» ««Jaz nisem vedel, da si tak. Izdati se hočeš najprej samega sebe, potem še Sddnika in mene?»» Tisto bo, kakor se mi bo še zljubilo; tebe vsaj bi gotovo ne bilo škoda, ko bi te obesili na prvo drevo, katero jim je pri roki, samo škoda drevesa; nobeno ni zaslužilo take sramote!» ««Tako je prav, to rad slišim; zdaj vidim, ljubi moj Zaplotnik, da se samo norčuješ z mano, da me strašiš, kakor je tvoja stara navada. Potolaži se, vse bo še dobro; sam bom govoril se Sddnikom; pripraviva ti najlepše stanovanje in vse, česar si želiš; najina skrb, samo miren bodi.»» Na to je bilo slišati, da sta moža nadaljevala svojo pot. Kaj sta potem govorila, kaj se je dalje zgodilo, ni več vedel Scljan. Ali že to mu je bilo dovolj. Zdaj mu je bilo jasno, od kod ima Sodnik zopet svoje premoženje, o katerem so ljudje tolikanj ugibali, Zdaj se je začela Seljanu včlika skrb. Že prej je slišal govoriti, da Zaplotnika tod iščejo. ali za to se je on malo menil. Toda zdaj? Ce ga vjcmd? če se jim morebiti sam izda, kakor je govoril v svoji nevolji? Za Nosana se pač ni bal; ali kaj bode potem se Södnikom? Ne da bi bil rad imel prevzetnega moža, zakaj neki? Sodnik ga je zaničeval kakor vsakega siromaka, in to boli tudi drevarja. Zlasti po tistem prizoru pri Korenu, ko je mladi Sodnik tako nespodobno nadlegoval njegovo hčer, Seljan ni bil poseben prijatelj Sodnikovi hiši. Za Södnika samega torej bi ne bil genil z mazincem. Ali tu je bilo nekaj druzega. Njegov sin Matija je rad imel njegovo hčer, in ona je njega rada imela. To je mož dobro vedel. Zato se je zdaj bal za Södnikovo hišo. Cc jo doleti ta nesreča, ta sramota, da Södnika primejo in obsodijo za hudodelnika, kaj potem? Ali bode mogla njegova hči kedaj vesela biti? Uboga Jerica, ubogi Matija 1 Poleg tega je bil tudi prijatelj mlademu Brezarju, ki je snubil Södnikovo Ano. — Ne, to ne sme in ne more biti! Ta strašna nesreča se mora odvrniti, ali kako? Ukrepal je na vse strani: najkrajša pot je bila pač naravnost k Sddniku, povedat mu, kaka nevarnost mu preti. Ali ta pot mu je bila pretežka, prezoprna. Go-vpriti z njegovo ženo? prebritko! Najraji bi se bil obrnil na njegovega sina, toda kje je bil ta? Povedati Brezarju? ta bi se morebiti sam ne bil upal pred Sodnika. Slednjič je šel, kakor smo slišali, dobrega sveta ali saj tolažbe iskat h Korenu. Kaj je tam zvedel! Zdaj je še le prav videl in čutil, kako velika je nevarnost in kako blizu. Da bi le ne bilo že vse prepozno! Njemu na čast moramo pristaviti, da ga je pač obšla tudi misel, da bi bila prav za prav njegova dolžnost iti naravnost h gosposki ter razodeti ji, kar je bil tako nenadoma zvedel. Da se mu je zdela ta misel pregrozna, da ni čutil v sebi dovolj moči zvršiti jo; kedd ga bode obsojal zaradi te slabosti.3 Ali mu je bilo mogoče kaj takega storiti v njegovem stanji? Ni čudno torej, da je imel mož nemirno, težko noč po teh dogodbah. Danilo se je že, ko ga je slednjič zaspanec premagal. Ko se je zbudil malo časa po tem, izginili so bili čudoma vsi dvomi iz njegove glave. Mahoma mu je bilo jasno, kaj naj stori, če tudi si ni bil v svesti, zakaj. Nekoliko časa potem ga vidimo, ki korači, kolikor moči praznično oblečen, proti Sddniko-vim. Čudno! pot se mu ni zdela tako težka, kakor se je prej bal. Miren je bil, še mislil ni mnogo, ena sama misel mu je bila jasno pred očmi: Tako mora biti! Prijazni bralec! Morebiti se ti to čudno zdi; ali pomisli, spomni se, kako ti je bilo, ko si moral iti v prvič k izpovedi. Ali se ti ni zdelo, da ni nič strašnejšega na svetu, da tega ne moreš in ne moreš! Ali slednjič, ko si videl, da ni drugače, ujunačil si se, nastopil si svoj iS6 križev pot, šel si tako rekoč rnižč v nevarnost, da celo nekako lahko ti je bilo pri srci. Tako nekako se je godilo našemu Seljanu. Ko pride pred Sddnikovo hišo, zagleda malega Andrejčka, ki se je že na cesti igral. Veselo ga ogovori deček: «Kaj pa vi, strijc, tako zgodaj pri nas?» V srce je starega moža zabolelo to otrokovo vprašanje. Odgovori mu: «Očeta iščem; ali so že vstali?» ««Kaj pa da so, na dvorišči jih menda najdete ali pa na vrtu.»» Seljanu ni bilo treba moža po vrtu iskati. Na dvorišči ga sreča, ravno je hotel z doma. Molčč se gledata moža nekaj časa. Potem reče Scljan: «Nekaj bi rad s tabo govoril, Sodnik.» Te besede so bile govorjene s tako nenavadnim, skoraj skrivnostnim glasom, da so Sodnika čudno zadele. Na misel mu ni prišlo, da bi se obregnil nad možem, kakor je bila sicer njegova navada. Mirno ga vpraša: «Kaj takega? Govdri, meni se mudi na na polje.» ««Malo moraš že potrpeti, tako hitro ni da bi se to povedalo, tukaj že celo ne; sama morava biti.»» Molčč gre Sodnik gori v svojo sobo, Scljan pa za njim. Ko bi bil v tem trenotji kedb S6d-niku roko na levo stran prsi položil, čutil bi bil, da mu srce hitreje utriplje. Ko sta bila v sobi, sname Seljan ključ od zunaj iz vrat ter sobo od znotraj zapre. Södnik ga gleda in pravi: «Kaj pa to? Menda vendar nisi prišel iz slabega namena? Dobro, da nimaš sekire pri sebi.» Nato Seljan, kakor da bi ga ne bil slišal: «Sbdnik! Tvoj sin in moja hči se rada imata; zato sem prišel —» Södnik se oddahne pri teh nenadnih besedah, češ: To je torej? in jaz sem mislil, Bog ve, kaj bo! Celo se mu zvedri, veselo mu reče: «In za to je bilo treba vrata zaklepati? Toda kaj pravim? Prav si storil, Seljan; kaj takega res ni da bi svet slišal. Saj vendar nisi tako neumen, kakor sem mislil, Seljan. Snubit si torej prišel ? Ali to je kaj novega; prej se je hodilo dekleta snubit; ti pa si staro navado na robe obrnil. Vendar predno dalje govoriva, povej mi, Seljan, ali si bil že pri Žitniku? tako zgodaj! Koliko kozarčkov si ga pozobal? Hudega pravijo, da ima Žitnik, takega, ki po grlu praska in v lase leze.» To je starega moža vendar malo zbolo, žganja ni pil, dasi je bil drevar. Precej ostro ga torej zavrne: «Södnik, ko bi vedel, po kaj sem prišel, premislil bi malo bolj, kaj govoriš. Ali povedal ti še nisem, ker si mi besedo prestrigel.» ««Kaj nisi dejal, da zato, ker se, kakor praviš, moj sin in tvoja hči rada imata? Ali za to se jaz ne menim, kaj moj sin rad ima. Vrata sem mu pokazal, šel je po svetu; pojdi ga iskat, in kader ga najdeš, naredita, kakor se vama vidi. Mene ni treba vprašati. Zastran mene naj vzame beračico, ciganko, ali še kaj hujega; njegova volja, njegova pokora. Če si pa prišel, Seljan, ali te je pa morda Matija sam poslal, pogajat se z menoj, da naj privolim v ta beraški zakon, da naj mu prepustim svojo domačijo; rečem ti, in ti si dobro zapomni, da iz tč moke ne bo kruha: dokler bom jaz gibal, Matija ne bo prestopil s tvojo hčerjo Sddnikovega praga. Tako, zdaj sva pri kraji. Pojdi in odkleni vrata!»» Ko je videl, da ga Seljan ne sluša, hotel je iti sam in vrata odpreti. Ali Seljan ga prime krepko za roko ter mu reče odločno: «Stoj, Sddnik; jaz menim, da bo vendar bolje, če vrata ostanejo zaprta, bolje zate, ne zame. Kar se pa tiče moje hčere in tvojega sina, rečeni ti samo to: Ne prenagli se, da se ne bodeš kesal. Ti si me krivo razumel, ali se pa delaš, kakor da bi me bil. Ko bi jaz hotel, da privoliš v to ženitev, ne bilo bi potreba, da te prosim. Ti sam bi me prosil, predno potihne ropotanje tega voza, ki drči zdaj mimo tvoje hiše po cesti; na kolenih bi me prosil, Sddnik, samo da bi te jaz hotel tako ponižati; ali zaradi tega nisem prišel.» 189 ««Prej sem menil, da si pijan, zdaj pa vidim, da si znorel; z norim človekom se samo norec pregovarja. Poberi se; če ne, ti pomagam !»» Te grozeče besede je govoril Södnik brez prepričanja, samo da bi zakril, kolikor moči, strah, ki so mu ga bile zbudile zadnje besede Seljanove. To je Seljan dobro čutil, hotel je končati neprijetni pogovor, reče mu torej naravnost : «Sbdnik! Zaplotniku so na sledu; to sem ti prišel povedat; stbri zdaj, kar se ti zdi.» Strela je bila udarila v hrast. Vsa kri je Sodniku silila proti srcu; bled kakor zid tresel se je po vsem životu, za stol se je moral prijeti, da bi ne omahnil. Ko bi mu bil Södnik ne vem kaj storil, zdaj je bil Seljan za vse maščevan. Usmiljenje je imel z ubogim možem, ki je tako ponižan trepetal pred njim. V tolažbo mu reče z ginenim glasom: «Mene se ne boj, Sodnik! Storil sem ti zaradi tvojega sina, kar sem mogel, morebiti več, nego sem smel; zdaj grem. Z Bogom!» Nato odklene vrata in otide. XIX. Tako imenitnega dneva ni morebiti imela okrajna gosposka v trgu, od kar je bivala v tem kraji. Imeli so Zaplotnika! V bližnji vasi se je bil z vadil z neko deklino; k nji je hodil v mraku vasovat. Ko se je to zvedelo, poslali so tja dva žandarja, ki sta ga čakala skrita. Se tisti večer jima je šel brezskrbno v past. Nič se ni branil, ko sta planila nanj iz zakotja, mirno se jima je dal vkleniti in gnati v trg. To je bil torej oni glasoviti Zaplotnik, katerega je bilo tako težko vjeti, še teže držati! Kakemu razbojniku ali sploh velikemu hudodelcu ni bil podoben; mlad je bil še in dosti čednega lica; in res je imel srečo pri ženskem svetu; a ravno to je bila njegova nesreča. Veselje je sijalo z lica okrajnemu sodniku, ko je zagledal vjetnika pred sabo; mislil si je: Nam ne uideš; dobro hočemo shraniti takega tiča 1 Sam je šel pregledat ječo, lastnoročno je pretipal železno omrežje, s katerim je bilo zavarovano njeno edino okence. Sam je dvakrat krepko obrnil ključ v vratih za njim in potem še poskusil, ali zapah dobro drži. Zadovoljen je bil in mirno je šel spat po tem imenitnem opravku. Novica, da imajo Zaplotnika, raznesla se je hitro po vsem trgu; a reči ne moremo, da so je bili tržani kaj posebno veseli, samo radovedni so bili, kaj bode dalje. Sddnikovi niso zvedeli najzadnji tč imenitne dogodbe. Sddnika ni bilo ves tist dan ne na kosilo, ne na večerjo. V svoji sobi je tičal, ženi je dejal, da mu ni nič kaj prav; a vendar ga ni mogla pregovoriti, da bi poslal po zdravnika. Pozno po večerji je žla Liza gori k njemu pogledat, kako mu je. Za mizo je sedel zamišljen; obličja mu ni videla, v občh rokah mu je bilo skrito. «Zakaj ne greš v posteljo, Andrej?« vpraša ga skrbna žena. ««Pusti me, saj nisem otrok!»» odgovori ji neprijazno. «Ali veš kaj novega? — Tistega Zaplotnika so prijeli!» Sddnik se zgane pri teh besedah, kakor bi ga bil gad pičil. To je bilo dobro, da v tem trenotji ni videla njegovega obraza. Zapazila je bila pač, kako se je bil zdrznil, a menila je, da je to storil iz nevolje, da ga nadleguje s takimi ničevimi stvarmi. Vošči mu torej lahko noč, potem tiho otide. Ko je bil Sddnik zopet sam, zdihne iz globočine srca: «Zdaj je vsega konec!» Ko je to izgovoril, trči obupno s čelom ob mizo. Čez nekaj časa vstane ter začne hoditi po sobi; kakor zblaznel je mahal z rokami okolu sebe. Na to se zopet zgrudi na stol. Zopet čez nekaj časa vstane, odpre miznico ter začne pregledavati in prebirati razne listine, katere je imel v nji spravljene. Nekaj jih odbere, zveže in shrani, druge vtakne v peč ter jih zažge. 192 Naposled sede zopet ter nasloni čelo na mizo, kakor da bi dremal. Se drug nekedo je bil, ki mu skrb ni dala spati tisto noč. Seljan je bil že v postelji, ko mu potrka nek znanec mimogrede na okence in poroči, kaj se je zgodilo. «Kedb bi bil mislil,» dejal je sam pri sebi, «da pojde to tako hitro? Zdaj je pač vse izgubljeno. Storil sem, kar sem mogel; svaril sem Sddnika, naj se varuje; ali, kakor zdaj vidim, bilo je prepozno. Zdaj ni več pomoči. Zaplotnika bodo izpraševali, in povedal bo vse; kako da bi ne? Kaj je pomagalo vse moje prizadevanje? Kaj morem zdaj? Ko bi tudi šel k Zaplotniku v ječo, ko bi me pustili k njemu, ko bi ga prosil s povzdignenimi rokami, naj molči; vse zastonj 1 Kaj sem temu človeku jaz, kaj mu je Södnik ? Zakaj bi ne govoril, ako si s tem svoje stanje olajša? In ko bi tudi to ne bilo, taki ljudje nimajo srca, še veseli jih, če morejo koga v nesrečo spraviti. Uboga Jerica, ubogi Matija! Stari Seljan vama ne more pomagati, ako se Bog vaju kako ne usmili!» Take misli so ubogemu starcu po glavi rojile. Drugi dan je bilo pri okrajni gosposki včliko slovesno zasliševanje in izpraševanje. Zaplotnik ni tajil, da je vojaški begun in da je denar delal; ali pri kom je prebival, kedd so bili njegovi tovariši in pomočniki, tega ni bilo izpraviti iz trdovratnega jetnika, kakor so ga vili in pe- >93 stili. Puskusilo se je, ali ga morebiti post omeči. In tako je šel zopet v zapor; morebiti bode popoludnč volneji. Seljanu ni dala skrb miru, če tudi je vedel, da ne more pomagati. Napoti se, sam ni vedel prav zakaj, proti Sodnikovemu domu: kaj Sodnik? ali mirno čaka doma, ali je morebiti pobegnil? Na dvorišči mu pride Liza naproti. «Kako pa Andrej?» ««Nič prav zdrav ni; bojimo se, da bi kaka bolezen ne prišla. Včeraj ni ves dan nič jedel.»» «Kje pa je?» ««Menim, da gori! Ali bi radi z njim govorili?» » Predno je Seljan na to kaj rekel, pristopi k njima Andrejček, ki je slišal materine besede, ter pravi: «Ne, mati, očeta ni gori, kakor pravite; jaz sem jih iskal, hotel sem jih nekaj prositi, pa jih ni. Nato mi je dejal sosedov Luka, da jih je videl, ko so šli zgodaj po stezi proti gozdu. Jaz mislim, da jim je že bolje, ker so tako zgodaj vstali, kaj pravite, mati?» ««Bog daj, da bi bilo tako, kakor praviš,»» pristavi žena. Seljan je edini vedel, kako je možu, a on ni smel govoriti. «Nič posebnega; kar imam, povem mu lahko drug krat; morda ga še danes kje srečam. Bog vas obvaruj.» Jos. Strita r-ja zbrani spisi. III. 13 i94 Tako se je Seljan poslovil in odšel na svoje delo. S postom se ni dalo pri Zaplotniku nič opraviti. Trdovratno je molčal zopet pri drugem in tretjem zasliševanji. Treba ga je bilo torej poslati naravnot v mesto, da naj tam storč z njim, kar zakon velčva. Drugo jutro že sta ga gnala žandarja, dobro vklenenega po cesti proti mestu. Kako so gledali tržani ta novi prizor! Mnoga ženska je dejala sama pri sebi: Skoda tako lepega človeka 1 Zaplotnik je mirno stopal pred čuvajema, ozrl se ni ne na desno, ne na levo; a glave tudi ni povešal. Čez nekaj časa zavijejo po cesti v gozd — nekaj otrok je šlo še za njimi —• gošča je bila ob obeh straneh. Ko so tako molčč stopali nekaj časa, kar pogleda Zaplotnik zdaj na desno, zdaj na levo v goščo, potem se zdrzne in kakor strela šine na levo v grmovje! Zandarjev eden hitro pomeri za njim in izproži. Zdelo se mu je, da je zadel, ali ko sta planila potem oba za njim, ni bilo od Zaplotnika ne duha ne sluha. Iskala sta ga, kakor išče lovec obstreljene divjačine; steknila sta vse grmovje daleč na okrog, zastonj, Zaplotnik je bil izginil; naposled sta mislila sama, da mora biti ta človek res se samim hudobnim duhom v zvezi. Otroci, ki so videli ta prizor, prinesli so hitro z velikim krikom in vpitjem to novico v trg. '95 XX. Črni oblaki so bili zagrnili večerno nebo. Kakor čeda gladnih volkov je tulil veter okoli voglov. Bliski so švigali kakor goreče kače po nebu in strašno so razsvetljevali nočno temö. Treskalo je in grmelo, da se je zemlja tresla. Ljudje so trepetali po hišah, križali se in molili, kakor da bi se jim bližal sodnji dan. Živina je tulila po hlevih in zver se je plašna skrivala ter po jazbinah in po grmovji iskala zavetja pred grozno nevihto. Strašno hreščanje in pokanje se je razlegalo po gozdu. Visoka drevesa so se zgibala in skoraj do tal pripogibala svoje vršiče. Vihar jih je šibil in lomil kakor suhe treskč. Gorjč človeku, kateri se je zakasnil in hodi o tem času po gozdu! Seljan je bil star mož, ali take nevihte ni pomnil. Počival je že v svoji samotni koči poleg gozda. Luč upihne; skoraj strah ga je bilo v postelji, ko je vihar tako grozno razgrajal in mikastil njegovo staro poslopje; bal se je, da bi mu ne odnesel slamnate strehe znad glave. Silil se je mižati, ali ognjeviti bliski so mu šiloma odpirali oči. Bogu je priporočal svojo dušo in svojo kočo, obrnil se v steno in kakor otrok odejo potegnil čez glavo. Ko je tako žedčl, kar se mu zazdi, da je nekedö potrkal na duri, toda tolaži se: nič ne b6, vihar bije na vrata. Vendar nehotoma po- sluša; veter je bil malo potihnil; v drugič se mu zdi, da nekedd trka; zdaj celo čuje prav razločno človeški glas: «Odprite!» Brž ko je to slišal, vstane brez pomiselka, prižge luč ter gre odpirat; ko bi bil razbojnik, v taki nevihti ga kristijan ne smč pustiti brez zavetja. Toliko da ga ni vihar znak vrgel, ko je odprl vrata. Vse črno, nič ne vidi. «Kedd je?» vpraša. ««Siromak, pomagajte!»» odgovori mu ne-kedö sč slabim glasom. V tem trenotji zabliska in Seljan zagleda pred sabo človeka, ki je ležal na tleh, z glavo na pragu. Hitro ga vzdigne ter ga na pol nese, na pol vleče v sobo. Slaba luč, ki jo je dajala mala svetilnica na mizi, posveti v strašno bledo obličje. To obličje je bilo Seljanu neznano. Mož je bil ranjen, kri mu je kapala izpod pesti, ki jo je pritiskal na prsi. Seljan ga položi na posteljo in mu začne preiskavati rano. Mož si jo je bil za silo zamašil. Seljan mu jo najprej izpere, potem vzame svojo praznično srajco, razporje jo in z njenimi kosi obveže rano, kakor vč in zna. Vse to se je molče vršilo. Ranjenec je težko sopihal, a ko mu je bila rana zavezana, bilo mu je lajše. Govoriti začne dovolj razločno: «Veste, mož, koga ste ponevedoma sprejeli pod svojo streho?» ««Kedd ste, ne vprašam,»» odgovori mu Seljan, ««dovolj mi je, da ste pomoči potrebni.»» ‘97 «Ali ko bi vedeli, kedb sem, težko da bi mi pomagali. Človeka, kakoršen sem jaz, ni smeti pod streho jemati. Ali poznate Zaplotnika?» ««Videl ga nisem.»» «Poglejte me! Zdaj veste, kedb sem.» «•Bodite, kedor hočete; ranjeni ste, in to, kakor je videti, hudö. Ali hočete, da naj vam grem po zdravnika in po gospoda, če se upate sami ostati?»» «Pustite, prepozno bi prišla zdravnik in gospod; treba mi ni ne enega ne druzega; jaz sem preskrbljen. Grehe moje in slabosti, upam, da mi Bog tudi tako odpusti. Kesam se jih in pokorim se tudi zanje.» ««Torej vsaj ne govorite toliko; mirni bodite, morda je pa vendar še kaj upanja.»» «Dobro vem, kako mi je; ali mene ni škoda. Pustite mi to veselje, saj ga bode skoraj konec; vsega konec! izgubljeno življenje! Vi ste videti dober mož, zato rad z vami govorim. Svet je malo prida, rad ga zapustim, prijatelj.» ««Ali imate .še kako željo?»» «O pač bi še eno imel, ali tč mi ne morete izpolniti. Ena sama človeška duša je na svetu, katero sem zares rad imel, tudi ona je mene rada imela, in vendar sem ji prizadel toliko preglavice in bridkosti! Svojo mater bi še rad videl, prosil bi jo, naj mi odpusti! Da moram umreti brez nje, brez njenega odpuščenja, to mi je edino hudo, moja največja pokora.» Nato ranjenec malo potihne. Čez nekaj časa zopet izpregovori: «Prosil bi vas, da mi pojte po mater, ali to ni mogoče, ni mogoče! Po smrti moji pojte k nji; vzemite in izročite ji to; tu je tudi povedano, kje prebiva. Recite ji, da sem umrl izkesan in izpokorjen, in da sem se nje spominjal v svojih zadnjih trenotkih. Tolikokrat bi bil šel rad k nji, pokleknil pred njo in prosil jo. naj mi odpusti, ali ni mi dalo; sram me je bilo. Zdaj je prepozno 1 — Čudno, čudno! Pobegniti jim iz ječe, bilo mi je igrača; in vendar ni se mi ljubilo, ali sam ne vem, kako je bilo: ko so me gnali kakor vola v mesnico, prijelo me je nekaj, kar hotel sem, in vezi so mi od-pale, raztrgane kakor pajčevina, ali snete, sam ne vem. Čudna uganka je človek, prijatelj, čudna uganka, jaz je nisem ugenil. — Zdaj umiram ustreljen, kakor zver; do vas sem se priplazil, pljuča so mi zadeta, težko diham, ali skoraj si počijem; kaj je človeku dihati treba! — Sc nekaj, prijatelj, poročite Sddniku, da naj bode pameten; Zaplotnika se mu ni treba več bati, tudi ne, ko bi bil še živ: Zaplotnik ni Iskarijot! — Odpustite, prijatelj, da vas nadlegujem, saj ne rad! Se enkrat: ne pozabite moje matere. Dajte mi roko! — Tako, zdaj je dobro! Moja moč je pri kraji. Z Bogom!» Nato se obrne v steno in izdahne. i99 XXI. Visoke gore obsevajo prvi žarki jutranjega solnca, njih zlatć še poslednji, ko že mrak zagrinja nizke kraje pod njimi; v ponosni hrast letiš strele srditega neba, on je razkačenemu viharju igrača, pritlikavemu grmovju pod njim ni se bati ne strele ne viharja: kar se imenitnega godi v človeškem življenji, vrti se navadno ob imenitnih, visokostojnih osebah, ostali smo skromni gledalci in poslušalci. Ali osodi se časi zljubi, da si izvoli za središče nenavadnih dogod-jajev čisto navadne, proste ljudi, in zanimljivo je opažati njih vedenje v takih slučajih; veseli nas, ako vidimo, da njih moči rasö z njihovo nalogo. Poštenemu drevarju Seljanu sc ni bilo v vsem dolgem življenji skupaj toliko imenitnega zgodilo, kakor sedaj v dveh, treh dnevih; do-godba se mu je vrstila skoraj brez presledka za dogodbo. Zbrati mu je bilo treba vse moči, kar mu jih je bilo v starih možjanih, da ni onemogel in omahnil pod silo dogodkov, ki so padali nanj. Preganjani Zaplotnik je ležal mrtev pod njegovo streho. Nočni vihar je bil potihnil. Skozi malo okence pomoli glavo; vse mirno; jutranja zarija je zlatila jasno nebo. Že je mladi dan svital skozi okence ter boril se zmagovito z bledo svetlobo brleče luči poleg postelje. Kako čudno bledo je bilo mrličevo obličje v tem dvojnem svitu! Sveča je bila skoraj dogorela, hitro vtakne drugo; pospravi po sobi, kakor je spodobno, kader je mrlič v hiši. Tisto, kar mu je bil izročil Zaplotnik za svojo mater, vtakne v posteljo pod zglavje. Nato se napoti proti trgu poročit gosposki, kaj se je zgodilo v njegovi hiši. Gredoč je hotel zglasiti se pri S6d-nikovih ter potolažiti Andreja, da se mu ni več bati. Ko je bil nekaj korakov od svoje hiše, prileti po stezi iz gozda stara ženica, vsa iz-pehana in izbegana za njim ter vpije na vse grlo: «Scljan, Seljani stoj, za pet krvavih ran božjih, stoj! Vsi svetniki in svetnice v nebesih, pomagajte!» Seljan se obrne proti nji: «Kaj ti je, da tako vpiješ, Jera?» ««Oj, oj! Tam, v Sodnikovem bukovji — šla sem bila gobe brat — pa kaj sem videla, Jezus Nazarenski! tam, v Sodnikovem bukovji. pri tisti raztreščeni stari bukvi, leži človek mrtev, krvav, prav dobro sem videla, da je krvav!»» «Kedo je tist človek?» ««V obraz ga nisem videla, nisem se upala blizu; stekla sem, ko sem ga zagledala, da so me komaj pete dohajale!»» «Pojdi z mano pokazat!» «*Za ves svet ne! Lahko ga najdeš pri tisti stari bukvi, veš, ki je bilo lani osorej vanjo treščilo; pojdi sam!»» «Prav, pa pojdem sam!» reče Seljan ter krene proti gozdu; starka je hitela proti trgu. Tesno je bilo Seljanu pri srcu, ko se je z urnimi koraki bližal označenemu mestu. Nekaj mu je dejalo, kaj ga čaka. Ko pride do znanega drevesa, ni mu bilo treba dolgo iskati. Kakih pet korakov od drevesa zagleda mrtvega moža. Ta mož je bil Andrej Sbdnik! — V prsih na levi strani mu je še tičal nož. Seljan mu ga izdere; kri, ki mu je tekla iz rane, bila se je že strdila; truplo je bilo mrzlo, trdo — nič pomoči! Kedd je to storil? — Tako bi bil tu vsak drug človek vprašal; Seljan je predobro vedel, čegava roka je Andreju Sodniku nož v srce zasadila. Ali svet tega ni smel vedeti. To je bila prva misel Seljanova. Kako bi se zvedela resnica? ked6 je bil priča njegove smrti? Dvema je bilo znano, kaj ima Sbdnik navesti; eden je zdaj nem za večne čase, druzega ne bode blizu; pobegnil je gotovo o pravem času iz dežele. Kedo je usmrtil Södnika, to naj ostane svetu skrivnost. Zakaj bi se ne mislilo, da so ga razbojniki napali in oplenili? To naj svet misli, tudi gosposka! Seljan zažene krvavi nož v potok, ki je tekel spodaj po jarku. Potem začne truplo preiskävati. Res najde listnico z bankovci; bankovce zažge, listnico vrže nekoliko v stran, tam naj jo najde kedor hoče, morebiti on sam. Potem mu še malo obleko raztrga, češ, da se je branil. Ko je bil tako storil, kar je bilo v človeški moči, da bi se ne prišlo resnici na sled, začuje korake. Dva moža prilomastita skozi grmovje; Jera ju je bila sem napotila kakor Seljana. «Ali je res, kar Jera pravi?» ««Res je, res, da bi ne bilo tako! toda tu ni treba javkanja, pomagajta, da ga nesemo domdv!»» «Za božje ime, Sodnikov Andrej! — Kedö ga je?» ««Kedö ga bo! Kak prijatelj menda ne. Poglej, kako je tu obleka razparana; tu nič, tu nič; nikjer nič. Södnikova navada ni bila, da bi hodil brez denarja.»» «Torej kak razbojnik!» ««To vsak otrok lahko ugane.»» «Kaj je pa to?» pristopi zdaj drugi s prazno listnico v roki. ««Vidiš, kaj sem dejal?»» pravi Scljan, zadovoljen, da se mu je bilo tako posrečilo. ««Tako delajo taki ljudje. Vse prazno! Dobro si zapomnita, moža, da bosta vedela govoriti, kader bodo vaju vprašali, kako je bilo; da tudi lahko pri-sežeta, ako treba. Zdaj pa dovolj besedovanja; primimo in nesimo ga domdv!»» — Nekaj časa potem so se bližali trije nosači z nesrečnim bremenom Sodnikovemu domu. Ko so bili že blizu hiše, reče Seljan svojima tovarišema : «Tu si malo oddahnimo. Ostanita tu pri njem, jaz grem ženi povedat. Čez nekaj časa ga zopet vzdignita in prinesita!» Po sreči so bili otroci še v postelji. Ko najde Seljan Lizo, približa se ji se žalostnim obrazom ter ji reče: «Žena! Nikoli mi nisi nič žalega storila, in vendar moraš zdaj ravno iz mojih ust slišati pre-žalostno novico. Velika nesreča te je zadela; misli si najhujšo!» ««Andrej!»» vsklikne nesrečna žena. «Zdaj, zdaj ga bodeš videla!» ««Nič! — Glej, tu je!»» Moža sta bila stopila v vežo z mrtvim gospodarjem. «Nesimo ga gori!» reče Seljan ter jima pomaga. Molčč omahuje žena za njimi. Neso ga gori v sobo ter položč na posteljo. Na to moža otideta. Ko je bil Seljan sam z Lizo, reče ji z nekim posebnim poudarkom : «Rekel sem, da te je najhujša nesreča zadela, Liza; ne vem, ali sem prav rekel; morebiti bi se ti bila lahko še večja zgodila, tebi in tvoji hiši! Bog te tolaži, uboga žena! Jaz moram iti, ali skoraj se vrnem.» Liza ga je dobro umela. Ko je bila zvedela , da so Zaplotnika vjeli in ko je bil takoj potem Andrej zapustil hišo, da ni nikomur povedal, kam gre; ko ga le ni bilo nazaj: začela se ji je zbujati strašna misel, slutila je grozno resnico. Zdaj ji je bilo vse jasno! - Okrajni sodnik je bil silno slabe volje, da mu je Zaplotnik tako ubežal. Lahko si je torej misliti njegovo veselje, ko mu sluga naznani, da bi Seljan rad nekaj z njim o Zaplotniku govoril. Takoj ga pred se pokliče. Ko je bil Seljan vstopil, zasuče svoj stol proti njemu, vtakne pero za uho ter mu reče prijazno: «To je lepo, oče Seljan. da ste se spametovali; kaj nam torej veste povedati o Zaplotniku?» ««Vsak čas ga lahko imate, gospod, samo ponj pošljite.»» «Tako? res? Vi ste ga zasledili? Kje pa je?» ««Pri meni doma.»» «Pri vas, v vaši hiši? Kako ste ga vendar dobili vanjo?» ««Sam je prišel.»» «Ali bo pa še čakal?» ««Nič se ne bojte, gospod; ne gane se vam iz hiše.»» «Zdaj pa le hitro!» Mož vstane vesel, da bi šel slugi pozvonit. Ko Seljan to vidi, ustavi ga, rekoč: «Čakajte, gospod, da sc sporazumeva. Ne mudi se tako.» ««Kako to pravite?»» «Gospod, mrliča imam v hi.si.» ««Zaplotnik mrtev?»» «V moji hiši leži, na moji postelji.» Nato mu povč vse, kako je bilo. «Tako, tako!» govori gospod sam zase, ko je bil Seljan končal svojo povest. Potem hodi nekaj časa molčč po sobi. Videti je bilo, da nekaj premišljuje in ukreplje. Seljanu se je mudilo. «Ne zamerite, gospod, jaz moram iti,» reče ter prime za kljuko. Cesarski uradnik ga prestreže, rekoč: «Potrpite malo, mož; vse ni še prav jasno. I o kar ste zdaj meni samemu povedali, boste o svojem času potrdili pred pričami, da se vse zapiše, kakor ste govorili.» ««Tudi prisežem lahko na vsako besedo.»» «Do tega časa morate tu ostati.» ««Ne zamerite, gospod: meni se nekam mudi. Prosil bi vas, da me, ako mogoče, takoj zaslišite in potem izpustite,»» «Pozneje, pozneje! prej je še nekaj druzega treba.» ««Dovolite torej, gospod, da otidem. Samo neko pot še imam, potem grem domdv, tam me lahko najdete, kader vas volja; kar pošljite pome.»» 20б «Ne tako, mož,» reče mu gospod krepko in določno; «ne smete se geniti od tod, dokler se nekaj ne pojasni. Jaz moram ravnati po svoji dolžnosti.» V drugič poseže gospod z roko. da bi slugi pozvonil. Seljan je hitro ugenil, kaj to pomeni. Možato stopi pred gospoda rekoč: «Kaj mislite, gospod okrajni sodnik? Menda vendar ne, da sem kaj napačnega storil?» ««Jaz ne pravim ne tako, ne tako. Še vedno upam, da ste poštenjak, gotovega nič ne vem; to se mora vse še le pokazati. Če imate čisto vest, tem bolje; mirni torej bodite in čakajte, da se vse razjasni in pravica izkaže. »» Seljana je vendar malo groza obhajala; kaj takega se ni nadejal. Poskušal je vsaj zvedeti, kam meri sum sodnikov: «Ali morda menite, gospod, da sem kako v kaki zvezi s tem Zaplotnikom?» ««Čudno bi ne bilo, ko bi res kaj takega mislil. Spomnite se, kako ste govorili bn dan pri Korenu, ko smo vam prigovarjali, da nam pomagajte iskati Zaplotnika. Vaše vedenje se nam je vsem jako čudno zdelo. Že takrat bi bil človek lahko kaj napačnega mislil. Takrat niste hoteli čisto nič vedeti o tem človeku; prav nespodobno, da vam naravnost rečem, ste se branili iskati ga z nami. Ali zdaj veste, kje je imel Zaplotnik svoje pribežališče?»» Seljan je že hotel reči: Ne! ali ta kratka besedica mu ni hotela iz grla. «Vidite, mož! kaj molčite? Tajiti ne morete, legati nočete; to vendar še priča, da niste star, trdovraten grešnik. Znani ste bili torej s tem človekom ?» ««Gospod! kakor gotovo je Bog v nebesih: jaz nisem bil znan z njim, nikoli ga nisem videl, predno je prišel, kakor sem vam pravil, v mojo hišo.»» «To pa zopet ni pametno. Vidite, to se ne veže. Vprašam vas, kako pa to, da je prišel ravno v vašo hišo?» ««Moja hiša je na samoči, bila mu je pač najbližja, to ni nič čudnega gospod!»» «Vam se tako zdi, drugi sodijo drugače.» ««To menda tudi ne bo nič napačnega, da sem ga vzel pod svojo streho, to je bila moja krščanska dolžnost. Ali naj bi ga bil ven pahnil, da naj pogine kakor pes na cesti?»» «Tega ne! Ali zakaj nam niste prišli takoj povedat?» Na to vprašanje Seljan nekoliko časa molči, potem pa krepko reče: «Gospod! Lahko bi vam odgovoril, da je bilo že prepozno; videl sem, da človek skoraj oči zatisne, še predno bi bil jaz do vas prišel, lodii, izgovarjal se ne bom, raji rečem kakor je bilo: Tega nisem mogel. In še to vam rečem : ko bi se mi še kedaj kaj enakega pripetilo, 20S ravnal bi ravno tako. Jaz ne vem, ali je tako prav ali ne; ravnal sem, kakor mi je moja slaba pamet, ali prav za prav, kakor mi je srce velelo. Če je bilo to kaj napačnega, kar sem storil, pa naj se zdaj pokorim. Tu me imate, storite z mano, kar vas je volja. Ako menite, kakor kaže, da sem bil v zvezi z njim, zaprite me. obsodite me, obesite me, kakor vas volja. Zdaj mi je dovolj!» Ko je bil to izgovoril, gre ter sam krepko potegne za zvonec. Ko je bil sluga vstopil, reče mu okrajni sodnik: 'Peljite tega moža v zapor!» XXII. «Kaj? Seljan? Turška motika! take druščine bi se pa vendar ne bil nadejal! Kaj pa ti tod iščeš, Seljan?» S temi besedami je bil Seljan pozdravljen, ko je stopil se sodnjim služabnikom v ječo. Maček, okrajni berač in potepuh, ki se je bil ravno tačas tukaj naselil, postaren, bosopet človek, zabuhlega obraza in meglenih oči, gledal je debelo svojega novega tovariša. Seljan sc ni zmenil zanj; molčč je sedel na klop, ki je bila ob zidu. «Dober dan bi ti rekel,» nadaljuje Maček, «ali v to vražjo luknjo ne posije nikedar dan, kakoršnega je Bog ustvaril. Kaj molčiš, kakor tat, Seljan? Ne bodi vendar tako presneto moški. Le čakaj; samo dva, tri dni bodi tukaj sam, pa boš videl, kako rado se ti bo govorilo; s če-lešnikom se boš rad pogovarjal, samo da bi ga imel. Tožilo se ti bo še po meni, le molči! Jutri, menim, da me zopet izpustč, ali pojuter-njem. Kaj sem pa storil? Nalezel sem se ga bil zopet, hvalo Bogu, in malo sem ropotal po trgu, kali; saj veš mojo navado, in vteknili so me, kakor že tolikokrat, da se malo ohladim. Kaj boš pa potlej, ko boš sam ? Kaj si pa vendar naredil? vprašam te, duša krščanska, da so te k meni poslali 1 — Nič odgovora! — Kaj se tako napenjaš in stokaš, kakor bi korenine pulil? Zdaj ti nič ne pomaga, ljubi moj Seljanko! — Meni se zdi, da se sramuješ moje druščine; Bog vedi, kateri je na boljem, ti ali jaz? Vidiš, ljubi prijatelj moj, kolikokrat si mi pridigoval, naj se dela poprimem! Ej, prijatelj, kaj imaš zdaj od svojega dela? Časi je bolje, da človek nič ne dela, vsaj nič hudega ne stori. Mene so samo malo priprli, da se mi hudobni duhovi iz glave izpuhtč, ti pa kedo ve kedaj boš zopet drevaril, ali pa celo nikedar več ne!» ««Pusti me v miru!»» zavrne Seljan nadležnega človeka in začne zopet premišljevati svoje nevarno stanje. Ali Maček mu ni dal mini se svojim klepetanjem: «Pusta druščina to! Jaz nimam sreče; zakaj me niso samo malo prej sem posadili, da bi Jos. Stritar*ja zbrani spisi. III. 14 bil vidci tistega preklicanega Zaplotnika; to ti je bil drugačen mož, duša! morebiti bi se bil še kaj naučil od njega. AH — on ven, jaz notri, toliko da se nisva srečala.» In zopet čez nekaj časa: «Prej si ti meni dobre svete in nauke dajal, zdaj naj ti jih pa jaz. Veš kaj, prijatelj, ako boš še kedaj travo teptal, pusti sekiro ter vzemi palico v roko; beraški stan najlepši stan; tič pod nebom ne živi tako brez skrbi, kakor berač postopač. Dela nič, davka nič; toča mu ne škodi, če ga ne dojde ravno na polji, in goveje kuge se mu ni bati; in toliko se tudi še zmerom nabere, da je za to ljubo žganj če. Kaj hoče človek več na svetu?» V tem ko je moral poštenjak poslušati tako zasmehovanje iz umazanih postopačevih ust, zbirali so se zunaj črni oblaki nad njegovo glavo. Popoludnč je moral Seljan zopet pred okrajnega sodnika. Temno obličje gospodovo ni mu obetalo nič dobrega. «Ali poznate to?» vpraša ga gospod ter mu pokaže nekaj v zamazan papir zavitega. ««Poznam!»» odgovori mirno Seljan. «Ali veste, kje se je to našlo?» ««V moji postelji, v zglavji.»» «Kaj je notri?» ««Ne včm.»» «Tako? ne veste? Vidite, to se zopet ne zlaga. Prav nerodno se zagovarjate, Seljan.» 21 I ««Nerodno ali ne, jaz resnico govorim.»» «Kedö je to v važo posteljo vteknil?» ««Jaz.»» «Ali je važe?» ««Moje ne.»» «Čegavo je?» Za odgovor mu Seljan vse povć, kakor se je godilo. Nato reče gospod: «To je torej Zaplotnikovo, ali prav za prav: bilo je njegovo?» ««Kakor sem rekel.»» «In vi pravite, da vam je to sam izročil?» ««Tako je, kakor sem dejal.»» «Čudno je samo td, da so sami stari, ne ponarejeni bankovci notri.» ««Kaj je notri, to meni nič mar. Čudno se vam zdi, da je denar dober, meni ne; kaj ga ni mogel prej izmeniti? Svoji materi morda vendar ne bo požiljal ponarejenega denarja!»» «Čudno je pa vendar, da bi se tak potepuh, tako hudoben človek, tako trdovraten grešnik svoje matere spominjal o svoji zadnji uri.» ««Gospod, menda ga ni tako popačenega, tako hudobnega človeka na svetu, da bi mu ne tlčla iskrica blagega čuta na dnu srca; in kedaj bi naj se mu ta iskrica razvnela, če ne o zadnji uri? Čudna ura je zadnja ura, gospod; Bog jo daj srečno nam vsem!»» «To ste prav dobro povedali, če tudi ni bilo na pravem mestu. Zdaj se govori o drugi stvari. Jaz ne pravim, da ni res, ne da je res, kar ste mi povedali, ali vprašam vas, ko bi vam kedd kaj takega pravil, ali bi mu verjeli?» ««Na to ne morem nič gotovega odgovoriti.» » «Ali bi se vam ne zdelo bolj verjetno, da je človeku, katerega si mislimo na vašem mestu, v vaših okolnostih, prišel ta denar kako drugače v roke? Da ga je dobil za zavetje, ki ga je dajal hudodelniku, da je bil ta denar tako rekoč njegov delež? Ali pa — tudi to je mogoče — da si ga je sam prisvojil, da ga je izmeknil umirajočemu človeku ali mrliču za prenočišče, za poslednjo strežbo —» Seljan mu ni dal izgovoriti,' jeza in nevolja ga obide o zadnjih besedah, srdito mu reče: «Mrliča okrasti! Raji bi pa vendar že denar ponarejal ali pa ponarejalcu potuho dajal in zavetje!» Kedor bi bil slišal Seljana, kako je govoril tč besede, bil bi mu gotovo verjel. Tudi gospod sodnik je bil prepričan, da mož resnico govori; a to ga je le še bolj potrdilo v mnenji, da je Seljan Zaplotnikov deležnik. Za zdaj je bil se svojim preiskavanjem in zaslišavanjem zadovoljen. Slugi veli, da naj moža odvede v ječo. Hitro se je bilo zvedelo po trgu in okolici, kaj se je zgodilo se Seljanom. Ljudje niso vedeli , kaj naj bi si mislili; vsi so poznali in čislali poštenega drevarja; ali je mogoče, da bi se bil mož hipoma tako izpremenil? da bi bil v zvezi s tistim Zaplotnikom? ali pa celo da bi bil Sddnika — — ne, kaj takega vendar ne; morilec Seljan ne more biti! Vsi do malega so upali, da se stvar razjasni in da se Seljan skoraj za nedolžnega spozna. Ali kaj drugi ljudje! Ko je Jerica slišala strašno novico, bila je nekaj časa kakor omamljena. Ko se je zavedela, bila je njena prva jasna misel: v trg, k očetu! K njemu mora, naj bo kar hoče; prosila bo, jokala se in rotila gospoda, da jo pusti pred očeta. Ni ji bilo treba prositi. Po dolgem, temnem hodniku je stopal ravno sluga se svojim jetnikom, da bi ga peljal v ječo, ko jima pride uboga deklica naproti. Ko zagleda svojega očeta, zavpije sirota: «Kaj ste storili, oče!» Seljan jo na pol resno, na pol žalostno pogleda, rekoč: «Kako govoriš, dete! Tvoj oče ni nič hudega storil.» ««O saj sem vedela, da ne!»» reče deklica ter se oklene z obema rokama okolu vratu starega moža; ««saj sem vedela, da ste nedolžni, oče; vprašati sem vas hotela samo, česa vas dolžč hudobni ljudje, ubogi oče!»» «Bodi mirna, hči,» tolaži jo oče. «Zaupaj v Boga, kakor jaz; brez njegove volje ne pade vrabec se strehe. On jc poslal svojega angela Danijelu v levnjaku; on bo branil tudi tvojega očeta. Dopustil je, da se mi krivica godi, on že vč zakaj; o svojem času me bo tudi opravičil. Moli, prosi ga, da mi izkušnjave in pokore čas okrajša; vendar zgddi se njegova sveta volja. Pojdi domdv, dekle, in mirna bodi. Ne sramuj se nikogar, vsakemu smeš prosto pogledati v obraz ter reči mu: Moj oče je nedolžen !» Z olajšanim srcem je zapustila deklica svojega očeta. XXIII. Nekaj dni po tem sta dva voza drčala po cesti iz mesta v trg. Drugi, z dvema konjema, bližal se je bolj in bolj prvemu, kateri se mu, dasl je imel samo enega konja, vendar ni dal rad prehiteti. Morebiti bi se bila vendar še nekaj časa hitala, ko bi jima ne bil prišel precej strm klanec na pot. V klanec ne podi voznik, ako je trezen. In trezen je bil Brezarjev Anton, ki je sedel v prvem vozu, tudi na potu iz mesta, če je bil še tako dobro prodal svoje blago. Ko torej pride do pod klanca, dene vajete iz rok in stopi z voza. V tem trenotji ga je bil drugi voz došel, in mož, ki je sedel na njem, ogovori Antona: «Glej, glej, nikoli bi ne bil verjel, da ima tvoja Liska še toliko ognja v svojih starih udih; in še priganjati je ni treba. Zdaj pa lepo polagoma!» In tudi on stopi z voza ter se bliža Brezarju, rekoč: «Kaj me ne poznaš, da me še pogledaš ne, Anton?» Brezar se res ni bil precej ozrl proti njemu, dasl ga je bil takoj spoznal po glasu. V strašni stiski je bil; da ni bilo klanca pred njim, pognal bi bil svojo kobilico, naj se vse razdrobi! Tako pa sc ni mogel ogniti neljubega mu tovariša. Obrne se proti njemu: «Ti, Matija?» ««Matija Sodnik, Andreja Sddnika sin!»» «Skoraj bi te ne bil spoznal, tako si se izpremenil. Kam pa kam?» ««Čudno vprašanje! Ali povej mi, kaj ti pa je, Anton? Tako bled si, in zdi se mi, kakor da bi se tresel; morda vendar nisi bolan!»» «Ne, bolan nisem, Matija; ali tako na-nagloma si mi prišel, prej bi se bil nadejal ne vem koga!» ««Ti si še kakor si bil nekedaj; v šoli si se vselej tresel, kader te je učitelj nanagloma poklical: Brezar Anton! Ali zdaj si mož, in mene se vendar ne boš bal?»» Ali Brezar se je res bal svojega starega prijatelja in tovariša, sosebno ker ga je videl tako veselega! Vpraša ga, da bi le kaj govoril : 2 l6 «Kako kaj, kako, Matija!» ««Nič napačno, hvalo Bogu! Srečo sem imel, vež, Anton!»» «Dolgo te ni bilo, dolgo!» ««Morda je bolje, da me ni bilo; obhodil sem nekaj sveta in ne zastonj! Kako pa doma, Anton?»» «Se precej; mati so zdravi in meni tudi ni nič hudega.» ««To me veseli, Anton; ali kako je pri nas doma?»» «Tako, tako!» — — ««Samo to mi povej, ali so vsi zdravi?»» «Zdravi so vsi!» ««Da so le zdravi, drugo me ne skrbi. Vež, Anton, da se mojemu očetu ne godi posebno dobro, da naža hiža ni več trdna, kakor je bila nekedaj, to sem že vedel, ko sem žel z doma. In tudi pozneje sem slišal, da so oče v veliki stiski. Prižel bi jim bil rad precej pomagat in upal sem od dnč do dnč, da mi bo moči priti; ali opravila so me zadrževala. In pa našemu očetu, veš, tudi ne škodi, če se malo mečč, saj veš, kaki so. Bog vč, da sem jim vse iz srca odpustil, kar so mi storili; ali lepo vendar ni bilo, kako so me pognali od hiše. Lepo maščevanje bo to; kako se ga veselim! Poglej, tu le notri je nekaj, da bo za silo, in še malo več. Sitnost bo pa vendar; očeta bo treba lepo prositi, da se tako ponižajo in si dajo pomagati. Prav pametno bo treba ravnati z njimi, če ne, požend me zopet, kakor so me že.»» «Torej srečo si imel, Matija; kedö bi ti je ne privoščil iz srca! V tovarišijo te je vzel tvoj prejšnji gospodar, kakor se govori?» ««Tako je; in menim, da to tudi njemu ni na škodo.»» «In svojo edino hčer ti daje za ženo?» ««Tako? tudi to se govori?»» «Ali ni res?» ««Nekaj res, nekaj ne. To je: da mi jo daje, to je res; ali pri ženitvi je treba dveh, jaz nisem do zdaj še nič gotovega sklenil; saj se tako ne mudi. Pustiva zdaj to! Kaj oče?»» Brezarju se je zazdelo pri teh besedah, da se je kobilici nekaj odpelo; hitro skoči torej popravit. Čez nekaj časa ga Matija dojde. «Gorko je, gorko!» reče mu Brezar ter si briše pot s čela. ««Meni se ne zdi. Ali odgovoril mi še nisi, kako je očetu!»» «Saj sem ti rekel, da so vsi zdravi.» ««Anton! zakaj tako čudno poudarjaš, da so vsi zdravi, kaj to pomeni?»» Zdaj se mu Brezar ni mogel izviti; moral je govoriti. «Vprašal si me, ali so vsi zdravi doma; zdravi so vsi, kolikor jih živi, ali —» ««Ali — —!»* — 21S — Zdaj je Matija obledel. Brezar ga prime za roko, pogleda ga žalostno ter pravi: «Matija, prijatelj moj! Zdaj pokaži, da si mož.-------Velika nesreča je zadela vašo hišo; očeta ne boš več videl---------» ««Oče so mrtvi, ali kaj praviš?»» «V gozdu so bili najdeni, ubiti. — Razbojniki — » ««Razbojniki? v naših gozdih?»» «In vendar mora biti tako; oropani so bili!» Molčč sta stopala prijatelja v goro. To molčanje je hudo dčlo Brezarju. Da bi samega sebe in svojega prijatelja, ako mogoče, pripravil na druge misli, začne mu pripovedovati o Zaplotniku. Mladi Södnik ga molčč posluša. Napösled si misli Brezar: ker že govorim, naj mu vse povčm. Vedel je sicer, da Matija rad ima Seljanovo hčer, ali prav za prav, da jo je rad imel, toda mislil si je: zdaj snubi drugo. Naravnost mu torej povč, kaj se je zgodilo Seljanu. V tem sta bila dospela na vrh hriba. Konji se sami ustavijo. Brezar sede na svoj voz in požene, da se je kar prašilo za njim. XXIV. Snoči pa je slan’ca pala Na zelene travnike .... Samo tč dve vrstici prelepe narodne pesmi začuj in otožnost ti obsenči radostno dušo. Ali ni pa tudi zares žalosten pogled: mlada narava, katero je v cvetji zamorila strupena slana! Mlado zefcnje, ki je bilo sinoči še tako zdravo, krepko in veselo, kako velo, začrnčlo visi po drevji, po grmovji; zvončki, jagelci otožno povešajo glavice; tiči prej tako glasno veseli, letajo zdaj pobiti po vejah, peti se jim noče! Trdega srca mora biti, kogar bi ne ganil ta pogled. Človeku se zdi, kakor da bi kaj takega ne smelo biti ; prava mačeha se mu vidi narava, ki skrbi tako za svoje otroke; on sam se čuti tako osamljenega, tako nesrečnega na svetu; in da solnce ravno zdaj tako lepo, tako veselo sije z jasnega neba doli na vso to nesrečo: to je pravo bridko zasmehovanje! Ali če je že to žalostno, kolikanj žalost-neje še je videti žalujočo, potrto družino, kateri je nemila smrt vzela gospodarja, očeta! ženo videti, ki žaluje po moži, otroke, ki zastonj po-prašujejo po svojem očetu! Tak pogled je čakal mladeniča, ki se je vesel, nadepoln vračal do-mdv iz tuje dežele. In ta nesrečna družina je bila njegova družina; ta žalostna žena je bila njegova mati; ta bleda, objokana devica in ta zbegana deklica bili sta mu sestri; ta deček, ki je pobit, plašan lazil po hiši, bil je bratec njegov! In smrt, ki je v toliko nesrečo pogreznila to družino, ta smrt ni bila navadna, naravna, katera prej ali slej nam pride vsem, kar nas je mati rodila. «Prepozno!» To je bila edina beseda, s katero je sprejela mati svojega sina. «Vse vem, mati!» odgovori ji on; in ko bi ji tudi tega ne bil rekel, žalostno obličje njegovo je dovolj kazalo materi, da mu ni treba pripovedovati, kaj se je zgodilo. Ko je bila Liza svojega moža mrtvega zagledala, ko ji je ležal bled in trd na postelji in ona je čula poleg njega, ko so ga potem nesli za zmerom iz hiše, koliko je sirota tedaj pretrpela! ali solze ji ni bilo v oko, jokala ni in glasno žalovala. A ko je zdaj zagledala svojega sina, ko ji je prišla iz dna prsi obupna beseda: Prepozno! začne se žena tresti in krčevito ihteti, in čez nekaj časa se ji vdere iz oči potok blagodejnih solza doli po bledih licih; dušek je bila našla notranja bolečina. Dolgo časa je glasno jokala. Sin je ni tolažil; tudi njemu so se začele prsi vzdigovati, vendar zadušil je jok, ki mu je silil iz tesnega grla. Kaj je hotel tukaj? Pomoči ni bilo, in tolaženje bi bilo le še bolj razdražilo notranjo bolest. Tu ni mogel pomagati, ali nekje drugje je mogel, in hotel je tudi, kar najprej mogoče, prej ni imel miru. Mlademu Sodniku je bilo hipoma vse jasno, ko je slišal o smrti očetovi, o Zaplotniku in kaj se je zgodilo Seljanu. Vedel je, kaj je gnalo v smrt njegovega očeta, prepričan je bil, da pošteni Seljan po nedolžnem zanj trpi. Njega rešiti bila je njegova prva misel. Za roko prime mater, rekoč: «Zdravi, mati, skoraj se vrnem.» Žena ga pogleda se solznimi očmi: «Sin, Bog nas je zapustil, bodi zdaj ti oče zapuščenim sirotam!» ««Mati, če vam more to biti nekoliko tolažbe v toliki nesreči: za otroke bodite brez skrbi. Bog mi je dal toliko, da bomo lahko kje v kakem kotu pozabljeni mirno živeli.»» Nato urno otide. Znance in prijatelje je srečaval na svojem potu k okrajnemu oblastvu; gledali so ga in pozdravljali, on ni besede izpregovoril z nikomur. Malo časa potem je stal pred okrajnim sodnikom. Brez okolišev ga ogovori: «Gospod! Nedolžnega moža imate v zaporu!» ««Seljana menite, kaj?*» «Dä, Seljana, gospod! Vi mu gotovo nočete delati krivice.» ««Je li mož kriv ali nedolžen, to se mora še le pokazati; stvar je v preiskavi.»» «Preiskave strašno dolgo trpe, zlasti nedolžnemu človeku; dovolite, gospod, da vam jaz pomagam, zato sem prišel.» ««Kaj menite? ali veste kaj gotovega? govorite !»» «Ne tako, gospod! dovolite, da smem k njemu v zapor. Mož bi lahko izpričal svojo nedolžnost, ako bi hotel govoriti. Jaz ga hočem omečiti, gospod, da bode govoril, mora govoriti. Predno preteče pol ure, bode vam vse jasno in Seljan bo prost.» Gospod sodnik je majal glavo; kaj takega se mu ni bilo še nikoli zgodilo, odkar je uradoval. Slednjič mu reče: «Če vam dovolim, česar me prosite, to se umč samo ob sebi, da smete samo v pričo mene govoriti z njim.» ««V pričo vas bi mož ne govoril.»» «Ni da bi moral biti ravno jaz, tudi kedö drug bi smel biti z vama; samega vas ne smem pustiti k njemu.» ««Če je tako, potem vidim, da sem zastonj prišel, da sem zastonj poskušal rešiti nedolžnega človeka.»» Bridko je govoril te besede; gospodu je bilo hudö, poznal je in čislahmladeniča. Prijazno mu reče: «Zal mi je, da moram tako ravnati, ali postava je ostra.» Mladi Sddnik še enkrat poskuša: «Gospod! imejte usmiljenje z menoj, saj menda veste, kaj se nam je zgodilo! ali hočete, da naj obupam, da naj — — Vse bi lahko zdaj storil! Jaz ne morem na vesti imeti krivice, ki se godi temu poštenemu možu; ali jo hočete imeti vi? V svoji oblasti me imate, storite z mano, kar vam drago, ako pride kaj napačnega iz tega. Rekel bi, da vam dajem svojo glavo v zastavo, ali to vem, da ni nič; nate, vzemite to za poroštvo.» Rekši položi predenj polno listnico. Uradnik mu jo da nazaj, rekoč: «Ni treba! jaz vam verujem in zaupam, ali — — Vendar: Matija Sddnik! veliko zaupanje vam hočem izkazati; upam, da se ne bodem motil!» Nato pozvoni slugi. Ko ta pride, veli mu: «Peljite tega moža k Seljanu!» — — Prepočasi je stopal stari sluga mladeniču. Ko slednjič vrata zaškripljejo, ko zagleda Matija starega drevarja, ki je sedel sključen na klopi, stoji nekaj časa molčč, potem mu reče z žalostnim glasom: «Zakaj ste tukaj, oče?» Seljan vstane ter mu gre naproti: «Oče mi praviš, Matija? takemu človeku oče? Premisli, kako govoriš, Matija.» ««Se enkrat vas prašam: Zakaj ste tukaj, oče?»» «Zakaj sem tukaj? Čudno vprašanje! Vsak otrok, vsaka stara ženica v trgu vč, zakaj je stari Seljan zaprt; in ti bi edini ne vedel? Kä te niso vsi obsuli takoj, ko so te zagledali, in ti pravili, kaj sem storil? Če si hotel samo to vedeti, ni ti bilo treba sem hoditi.» ««Oče, jaz se ne pečam za to, kaj ljudjč govorč; tudi ne prašam vas, česa vas dolžč. Prašam vas samo, zakaj molčite, zakaj ne govorite resnice!»» «Kaj praviš, Matija? Uganke niso za staro glavo. Zdaj pa jaz tebe nekaj prašam: ali si bil doma, Matija?» ««Vse vem, vse vem, oče!»» «Kaj torej iščeš tod? doma ti je dovolj skrbi; pusti me in pojdi, mene ni škoda!» ««Zakaj ste tako trdovratni, zakaj se sami krivega delate?»» «Kedö zlomka ti pa pravi, da se sam krivega delam! Kaj meniš, da sem sam prišel in rekel: Zaprite me, to in to sem storil!» ««Če tudi tega niste rekli, ali vi molčite, ko vas dolžč; lahko bi govorili, eno samo besedo — in oproščeni ste.»» «Kaköva je tista sama beseda? Ti ne veš, kaj govoriš, mladič!» ««O predobro vem, kaj govorim; težko mi je, ali govoriti moram. Zakaj ne rečete: jaz nisem bil, ta je bil?»» «Kedö ?» ««Naš oče!!»» — — V tem hipu skoči Seljan proti njemu, kakor da bi mu hotel usta zamašiti z roko. «Kaj govoriš, človečc!» ««Rečena je strašna beseda!»» Seljan je videl, da mu nima kaj prikrivati več; a vedel ni, da je mladi Sodnik samo slutil resnico, da je hotel samo potrjenja od njega. «In ko bi bilo res, kar praviš, ali tebi pristoji tako govoriti? ti me siliš, da naj izdam, ovadim tvojega očeta? Lep sin si ti, da ti je tako sveto tvojega nesrečnega očeta ime! Zakaj ne greš sam ter ga ovadiš? Ce si že ti tak, ne sili me, da naj bodem jaz tudi.» ««O vi ne veste, kako mi je hudd, da moram tako ravnati; ali drugače ne morem. Pustiti ne smem, da bi vi po nedolžnem trpeli za druzega, bodi si tudi za mojega očeta. Resnica mora na dan!»» «Matija! ker je že tako, govoriva pametno, moško besedo! Poglej me! kaj meniš, koliko let mi bo še živeti? Kaj me še čaka dobrega na svetu? Trudil sem se in ubijal vse svoje žive dni, zakaj mi ne privoščiš, da si tu odpočijem; kaj mi pa je hudega tukaj?» ««Ali sramota, sramota!»» «Ej pusti jih, naj govorč, dokler se jim ljubi; kader se bodo naveličali, bodo že molčali. Sramota! Saj ravno zato sem in hočem biti tukaj, da ne bode sramote. Kaj meni sramota? Ali vaša hiša, mati tvoja, ti, brata, sestri — vašega do zdaj čistega imena naj se ne prime ruja. Mirni in spoštovani živite in spomnite se časi starega Seljana, ki ni napačen človek; ali ga pa tudi pozabite. Siliš me, da naj govorim; dobro! govoril bodem torej, če tudi ne, kakor ti hočeš; dozdaj sem tajil, zdaj hočem očitno reči, da sem kriv!» Jos. Stritar-ja zbrani spisi. III. 2 2Ö ««Ko bi mene ne bilo! Dejte, potem bom pa jaz tudi govoril! Vas ni škoda, pravite; dobro! Ali ste sami? nimate-li žive duše nasvetu, za katero ste dolžni skrbeti? Kaj hočete zapustiti svoji hčeri, če ji še nočete ohraniti dobrega imena? Kaj naj počne Jerica, uboga sirota? Zanašate se name; ali kedö vam je porok, da se ne premislim tudi jaz? Težko je možu živeti z ženo, ki ima takega očeta!»» Nič odgovora! Globoko zamišljen je stopal Seljan po ječi. Matija je videl, da mu je pravo struno zadel; prigovarjal mu je dalje: «Ne mislite na nas; mi moramo prenašati svojo nesrečo; otroci morajo trpeti za svojega očeta, tako je na svetu! Vendar storiti hočem, kar mi je mogoče;’ prodati mislim domačijo, zapustiti z vso družino ta kraj ter naseliti se kje daleč od tod, kjer nas živa duša ne pozna. Še prej pa hočem poravnati očetovo krivico, kolikor mi je moči. — Čas poteka, odločite se, oče; pomislite, da ne govorim sam, z mano vred govori in vas prosi nedolžna sirota: imejte usmiljenje se svojim otrokom!» ««Pregovoril si me, premagal, Matija; storiti hočem, kar sem prej mislil, da nikedar ne storim, ko bi tudi moral v sramoti, v ječi končati svoje stare dni. Ali je prav ali ne, ti glej!»» Na to mu poda roko. Matija ga zapusti z olajšanim srcem. Malo časa po tem sta Seljan in Matija stala pred okrajnim sodnikom. Seljan je povedal na zapisnik, kar je bilo potrebno, da se stvar pojasni. Izustilo njegovo je bilo tako verjetno, tako naravno, da ga je okrajni sodnik, ki je bil že sam začel slutiti resnico, izpustil brez pomiselka. Ko je bilo to končano, obrne se Matija k uradniku, rekoč : «Gospod! Še nekaj me teži; jaz nisem učen ■človek, zato ne vem, kako naj storim, da bode prav; ali vest mi veleva, da moram nekaj storiti. Gospod! naš nesrečni oče so se pregrešili; stopili so pred višjega sodnika — da bi jim bil milostljiv! Jaz sem dolžan storiti, kolikor morem, ■da bode lajše njihovi duši. Nate, gospod, vzemite, kar imam pri sebi, in naredite s tem, kakor se vam zdi, naj bode ubogim na korist, ali kakor se vam vidi.» Ginen mu odgovori gospod, da po postavi tega ni dolžan; prigovarja mu, da naj spravi denar z mirno vestjo, ali mladi Södnik ne od-jenja. Slednjič shrani denar in mu da potrdilo, da ga je prejel; potem obema prijazno roko poda. Reči pač ne moremo, da sta Matija in Seljan takoj potem, zapustivši neprijazni kraj, vesela stopala po trgu; veselje to ni bilo. Vendar nekako olajšana sta bila oba. Matija si je bil v svesti, da je prav storil, in stari Seljan se je vsaj v tem trenotji, ko je zopet dihal prosti zrak, čutil, kakor da se je zbudil iz težkih sanj. Konec. Bilo je dve leti potem. V trgu se je bila mnogokaj izpremenilo. Södnikovi so bili prodali svoj dom ter preselili se, nihče ni prav vedel, kam. Nekaj časa so tržani govorili o Sddniku in Zaplotniku, nekateri so slutili resnico, gotovega ni nihče nič vedel. S časom je potihnila govorica; čas že skrbi, da pride vedno kaj novega na vrsto, da ne praznujejo stare in pač tudi mlade čeljusti. Gospa davkarica je lovila tako dolgo, da je vjela najprej Olgi nekega mladega uradnika za moža, potem Ireni novega učitelja. Srečo želimo obema in upajmo, da bodeta znala oba v strah prijeti vsak svojo ženo. Za zajca na mizo ob godovih in praznikih jima bode tast skrbel, in gospa davkarica za dobre svete, kader jih bode treba in ne. Da bi le smela oba se svojim tastom zahajati v veselo družbo, ki se shaja kakor nekedaj vsak teden pri Korenu! Na Brezarjevem domu ni bilo zdaj več taka tiho in mirno kakor nekedaj. Stara Brezarica je pestovala malega kričača, gospodinjstvo je bila prepustila mladi snahi — Ani Sddnikovi. Za Brezarja se nam ni bati: dobro bo gospodaril in srečno živel se svojo družino, ako ne bode kake posebne nesreče, katere ga Bog varuj! Take sreče ni bilo na Seljanovem domu. Starček je drevaril ko prej, in v koči njegovi je sedela pri malem okenci Jerica ter pridno šivala. Malo obledela je bila res, in tudi bolj tiha je bila, ali tožila ni nikoli ne očetu, ne drugemu nikomur, da se čuti nesrečno. Zdaj pa zdaj je pač tudi z rosnim očesom pogledala preko cvetic, ki so ji na okenci cvele v pisanih posodah, ven na stezo, na cesto, ki je držala v trg, od tod v mesto in iz mesta Bog vč še kam 1 In ko so ji neko popoludnč zopet tako pogledi nehotoma uhajali iz tihe sobice, glej, kar ti pridrdra voz po cesti. Deklici začne utripati sreč, sama ni vedela zakaj; voz zavije proti hišici in malo trenotij potem sta bila dva srečna mlada človeka v stari drevarjevi koči. Ko se je Seljan vrnil na večer ter zagledal voz pred svojo hišo, ugenil je takoj, kaj pomeni ta nenavadna prikazen. Jerica mu priskače naproti ter se mu oklene vratu «pol smeha, pol joka». Matija ni skakal, to se vendar moškemu ne spodobi, če je tudi srečen snubač; a malo je vendar pospešil korake, da bi brž podal roko svojemu tastu. «Torej si vendar prišel!» reče mu Seljan vesel, «saj sem dejal, da ne boš tak!» Drugi dan se odpeljejo vsi trije v svoje novo prebivališče. Nato veselo ženitovanje in srečen zakon! Liza se je bila pomladila sredi svojih srečnih otrok. Andrejče in Zalka sta veselo kakor nekedaj razgrajala po hiši; stari Seljan je imel z njima mnogo posla. Matija je umno kmetoval in tržil; od dnd do dnd mu je raslo premoženje; saj mu ga je bilo pa tudi treba za toliko družino, kakoršna je že bila, in Bog v6, kaj še pride! Svojega brata Valentina je vzel k sebi na dom, da mu je pomagal pri kupčiji. Lahkoživega mladeniča je bila spametovala nesreča. In Nosan? Govorilo se je, da je pobegnil v Ameriko. To je mož pametno storil. Pustimo ga tam, kjer je našlo pribežališče že toliko potepuhov, morebiti zdaj tudi on tam živi pošteno. Rosana. i. «Dober dan, oče Jelenko, kaj imate na rami?» ««Čebele 1»» Mladi kmet, ki je bil dobil ta odgovor, ni si mogel kaj, da bi se ne nasmijal, dasi ni bil videti nič prav dobre volje. Mož, katerega je bil srečal in ogovoril, imel je vrečo na rami; v vreči pa menda, odkar svet stoji, ni se še videlo, da bi kedd prenašal čebele. Težko če ne je, bil starega Jelenka, ki je pridno v klanec koračil, samo zato ustavil, da bi slišal kako norčavo iz njegovih ust. Stari Jelenko je bil znan po vsi okolici za moža, ki je vedno praznične volje. Redko kedaj je izpregovoril resno besedo, zato ga je vse rado imelo. Kakor solnce sije pravičnim in krivičnim, takö je stari Jelenko, vedno na potu, razveseljeval in kratkočasil ves okraj, v katerem je bil doma. Vesela ga je bila vsaka hiša, v kateri se je ustavil; kar je pustil v nji dobre volje za sabo, kratkočasnih izrekov, uganek in pripo- vedek, bilo je ljudem dovolj za vso mizo. Kedor ga je srečal na potu, dobil je svoj delež ter nesel ga vesel dombv. Rad se mu je dal otrok malo za lase potegniti, ali pa za uho, nič ga ni bolelo; možiček je vselej to robato dobrikanje osladil s kako prijetno norčavostjo. Jelenko je bil nizke ali krepke postave, visokih pleč, med katerima je bila nekoliko vdrta precej debela glava s podolgovatim obrazom, malo zakrivljenim nosom in širokimi usti, ki so se navadno držala na smeh. Noge je imel nekoliko zakrivljene, pa ne tako, da bi mu bil lahko kolo med nogami zatočil, kakor se je govorilo. Hrbet mu je bil sključen tak6, da je bil mož skoraj grbast videti. Ne to ne ono ni poviševalo njegove lepote, pač pa je delalo, da je bil videti še krajši, nego je bil v resnici. S tem kratkim popisom telesnosti njegove pač nismo moža posebno priporočili ljubeznjivim bralkam, ali on je bil zadovoljen se svojim telesom, tolikanj bolj, ker je bil že v letih, ko človeka minejo vse ničemurne misli. Dodati nam je še, da je nosil, kar so pametovali ljudje, vedno enak rujav klobuk z nenavadno širokim krajem, tako da je bil dober za dež in za sobice. Kader je bil na potu, imel je dolgo, krepko palico v roki, zgoraj zakrivljeno, takd da je bila nekako škofovi podobna, samo da ni bila sre-berna. Lesena je bila kakor druge palice, ali iz kakega lesa, tega ni nihče mogel ugcniti. Mi bi skoraj sodili, da jc bila iz hudolesovine; huda je bila zares, bali so se je psi in otroci, dasi jo je mož redkokedaj rabil; in trpežna je bila kakor njegov klobuk. Oženjen ni bil Jelenko nikoli. Govorilo se je, da je bil nekedaj že čisto blizu ženitve, ali stvar se je bila razdrla, nihče ni prav vedel, zakaj; sploh je bilo mnogo skrivnostnega v življenji tega čudnega, nenavadnega moža. Kmetijo je bil prepustil mlajšemu bratu, izgovorivši si samo kot, malo sobico pod streho, brez njive. Mož je zase malo potreboval, kadil ni, ne pil, ne igral. Koše je plel doma in po hišah; popravljal je ljudem razna orodja in radi so ga klicali, kader je bilo treba pomoči bolni živini. Na takem potu ga je bil tudi zdaj srečal mladi kmet, kakor smo videli. «Kaj pa ti, Somrak? Kaj nosiš ti takd težkega na glavi, ker si takd potlačen? Preglavico, kaj ?» ««Preglavico, preglavico, ugenili ste, oče Jelenko.»» «Težka ni bila ta uganka, Jelenko je že druge razluščil.» ««Sam Bog večni vedi, kaj me je motilo, da sem se šel ženit?»» «Prav praviš, motilo; kaj te je motilo? Veš, jaz bi ti lahko povedal, prav jasno povedal, kaj te je motilo; pa nočem, nespodobno bi bilo. Zdaj te je došla pamet, vsakega dojde enkrat, ali po navadi prepozno; prepočasna je pamet, ali pa mi smo prehitri, posebno v mladosti, ko nam je pameti najbolj potreba. Ali sem ti jaz svetoval, da se ženi?» ««Odsvetovali mi tudi niste.»» «Jaz ne prigovarjam mački, da naj pusti miši, ali pa kravi, naj ne zahaja v zelnik. Huda kri, huda kri, Somrak, to ti je naša nesreča, to je naš izvirni greh. Ali morda pa mora vse takb biti, brez tega bi ne prenašal jaz čebel v vreči in ti svoje preglavice; to je, naju bi celo ne bilo na svetu, ne drugega nikogar, in to bi bilo najbolje. Kje si bil, Somrak?» ««Tam gori na Skali pri tistem — ne včm, kakö bi mu dejal, da bi ne bilo greha!»» «Kakove opravke imaš pri njem? Pa vendar ne kaj napačnega, da bi ti kaj naredil, ali zagovoril , kaj ? Govori se, da zna mož na črne bukve, ali si videl morda tiste črne bukve?» ««Videl, videl sem bukve, ali so pa črne, ne vem: ni mi prišlo na misel, da bi gledal, kakove so, črne ali rujave; samo to včm, da so zame črne; zapisanega me ima v njih.»» «A, takö? Potem si pa že na pravem potu.» ««Ne, nič dolga, kedcS bi neki Somraku kaj posodil? na kaj? Na tisto kolibo, ki že 'od starosti skupaj leze? Za drva bi bila še, suha je dovolj, za kaj druzega ne. Košček polja imam od njega v najmu. O to vam je hud človek; gorjč, ako bi mu ne prinesel najemnine o dogovorjenem času, precej bi imel pečat v hiši. Ta človek nima srca, ali pa je trdo, da bi lahko kresal z njim. Zbral sem, kolikor sem mogel, vsega mi ni bilo mogoče, in napotil sem se s težkim srcem; to vam je bil pravi križev pot; zveličarju ni bilo huje, ko je šel na oljsko goro ali na goro Kalvarijo in je krvav pot potil. Kakö se je zadrl nad menoj! Pital me je z lenuhom, lahkoživcem in zapravljivcem; kakor toča je padalo na mojo ubogo glavo. Sploh ima čudne misli o nas kmetih; pravi, da se nam še predobro godi, da ne vemo, kaj je pravo siromaštvo, kaj je stradanje; po mestih, pravi, so siromaki; kmet ima vsaj svojo streho in drv po zimi. Jaz ne včm, kakö je po mestih. Ko, sem bil pri vojakih, bil sem v mnogih mestih ali videl sem povsod samo bogastvo.»» «Ni čudo, vojaki se izprehajajo samo po velikih ulicah in glavnih trgih, tam seveda je malo videti siromaštva. Veš, Somrak, prav vse ni prazno, kar mož govori. Torej, kakö sta se razšla?» - ««Slabo; ko sem ga začel prositi, če nima že usmiljenja z mano, naj ga ima vsaj z ubogimi otročiči, to so bili že celo vsi križi doli. Kaj? otroke imate tudi? zadere se nad mano, in rudeč je bil, kakor puran v jezi; kaj je potem še rekel, tega ne morem povedati. Slednjič se zareži nad mano, naj se mu poberem izpred oči. Ni mi bilo treba dvakrat veleti; vesel sem bil, da v -т 23б mć ni zaščul tistega velikega črnega psa, ki ga povsod spremlja; ta pes je sam peklenščak, nikoli nisem videl take živali; oči se mu svetijo, kakor sovi po noči.»» «Ali denarja pa ima, denarja, pravijo.» ««Bog vč, odkod ga jemlje, ali ga sam dela ali mu ga pa hudobni duh prinaša. Za tisto staro podrtijo na Skali je dal toliko denarja, da bi bil lahko zanj vso našo vas kupil. In koliko je potem potrošil za popravljanje! Naredil si je grad, ki je že bolj trdnjava, kakor da bi se Turka bal. In v njem živi sam se svojim hlapcem, ali kaj je? Streže mu in kuha in kaj vem, kaj še? In pa s tistim črnim psom!»» «Pravijo, da nikomur ne upa, vedel bo že, zakaj. Jaz bi sodil, da mora ta mož imeti žalostne izkušnje. Morebiti pa ni sam ob sebi takd hudoben, kakor se sploh govori; mogoče, da ga je svet hudobnega naredil.» ««Jaz samo toliko vem, da bi notel za ves svet prenašati njegovih kosti. V cerkvi ga tudi še živa duša ni videla. Eni pravijo, da hodi v mesto k božji službi; v mesto res hodi, toda Bog vč, po kaj. Angeljci ne bodo čakali njegove duše, ko bo ležal na smrtni postelji.»» «Vidiš, Somrak, najnesrečneji človek vendar nisi še na svetu. Če se ti tukaj slabo godi, bo se ti pa na onem svetu bolje.» ««Tisto pa zopet prav pravite; vsaj upam, da bo tam gori bolje; siromaki imamo pekel že na tem svetu; zato menim, da se nam ga ni bati na onem. Kje bi pa bila potem pravica? S tem Skalarjem bi res ne menjal. Sam Bog ve, kaj ga je prineslo v naše kraje in odkod je prišel. Nič dobrega nam ni prinesel; odkar je on tukaj, tri leta bo v jeseni, nam je vsako leto toča pobila.»» «Torej meniš, da jo sam dela?» ««Tistega ravno ne pravim. V šoli se nam je pravilo, da se toča sama dela, razumel nisem, kakö: duhovniki nas pa učč, da je toča božja kazen, torej bi jo moral Bog sam delati, kar se mi pa zopet čudno zdi. Ali to pa tudi ni samo ob sebi, da, kakor pravijo, ves božji dan v tistih knjigah tiči. Tudi po gozdu se časi izprehaja z bukvami v roki in čudno sam se sabo mrmra.»» «Ali so tiste bukve črne?» ««Tistega ne vem; ali pisane so v takem jeziku, da nihče ne more ugeniti, v katerem.»» «Ali si jih sam videl?» ««Jaz ne, Adamov France, ki je bil v mestu v latinskih šolah, jih je bil našel enkrat, ko jih je bil Skalar na kamenu pozabil. Pogledal je bil vanje ali razumel ni nič.»» «To bi ne bilo še nič posebnega; Adamov Franc ni daleč prišel se svojo učenostjo, do pčte, kali.» ««Kaj pa tisto, kar pripovedujejo, da ima neko skrivno shrambo, v katero živa duša ne smč, vso polno čudnih, steklenih posod, kakor 2.з8 jih ni nikjer videti v pošteni krščanski hiši. V tisti shrambi tiči po več ur na dan, preceja, zliva in prekuhuje neke tekočine in druge stvari; ogenj, pri katerem kuha, ni navaden ogenj; zdaj ima višnjev plamen, zdaj rumen, zdaj rudeč, to mora biti pravi peklenski ogenj, tudi diši takd čudno! Kaj mislite, kaj kuha ta človek? Jaz pravim, da zlato ali pa kake strupove, kaj menite, Jelenko?»» «Jaz nič ne menim, ker ga nisem videl, kaj dela. Morebiti je pa kak učenjak, ki napravlja zdravila.» ««Podobno ni, da bi kaj dobrega vršil takd hudoben človek. Včste, jaz pa menim, da je kak hudodelnik; Bog vč, kaj je storil, potem je pa pobegnil in priklatil se v naše kraje, ali jim je pa celo iz ječe ušel. Čudno se mi zdi, da ga naša deželska gosposka takd v miru pusti. Pa naj ima ubogi kmet kje v hosti gredico tabaka, če je še takd skrit, precej ga izvohajo — pa plačaj ali pa kravo iz hleva!»» «Hudoben človek, praviš, da je Skalar; ali si pa že slišal, da je, odkar je tukaj, komu kaj žalega storil?» ««Tega ne; nič se mu ne more očitati, delavce dobro plačuje, jaz sam sem mu že delal na polji, dovolj jedi je bilo in pijače, Skalar nikomur dolžan ne ostane; škoda samo, da si je prihranil tako malo polja, lep zaslužek bi bil pri njem in ne težak. Rokodelci, ki delajo zanj, ne morejo ga prehvaliti, to gre iz roke v roko, samo da je delo dobro in pa o pravem času gotovo. O takö neumen ni, da bi tod po okraji kaj hudobnega počenjal; saj tudi tat ne krade po vasi, v kateri prebiva; še lisica, pravijo, da ne lovi kokoši blizu po okolici, zato je tudi lisica.»» «Torej je dobro imeti tatu in lisico blizu, ne samo, da sama ne kradeta, če sta pametna, še drugih ne pustita blizu, da nanju ne leti sum, če se kaj zgodi. Zato se nam tudi Skalarja ni bati, tega hudobnega človeka. Nič te naj ne skrbi, kar si mu dolžan ostal. Le mirno pojdi domdv, Somrak, težko te morebiti čakajo žena in otroci. Glej, solnce je zašlo; tudi meni bo dobro stopati, da pridem pred mrakom domdv.» Takd sta se razšla Jelenko in Somrak, vsak na svojo stran. Jelenko ni bil že dolgo časa z nikomur toliko resnega govoril, kakor zdaj sč Somrakom; starček je imel dobro sred, smilil se mu je ubogi Somrak, ki so ga težile navadne gospodarske skrbi. Morebiti bi bil Jelenko, ki je poznal kraj in ljudi kakor malokedd, vedel več pripovedovati o Skalarji, ali poslušal je raji, bodi si, da ga je mikalo slišati, kar se govori o tem čudnem, skrivnostnem človeku po okraji, ali je pa hotel Somraku dati priliko, da si z razgovorom olajša srce. II. Takega sejma niso pomnili najstareji ljudje v Zalesji. Ne da bi se ne bilo še nikoli raztržilo toliko blaga in živine; mnogi kmetič je gnal pozno zvečer s potrtim srcem svojo kravico neprodano domov, in po cesti se je vrstil voz za vozom z blagom, ki ni bilo dobilo kupca. Vendar takega življenja, takd veselega gibanja ni bilo morebiti še nikedar prej na Zaleškem sejmu, kakor danes. Zadovoljni s kupčijo so bili posebno oni, ki so točili vino in drugo pijačo, prodajalci raznih sladkarij za nepokvarjena kmečka grla in drobnega blaga, ki se kupuje po nizki ceni za «odpustke». Sveta se je bilo sešlo, zlasti na večer toliko, da se je vse trlo. Potrebnik, pošteni sluga deželske gosposke, kateremu je bila izročena skrb za red po sejmu, ni sam vedel, kam bi se dejal; povsod ga je bilo treba, in povsod človek vendar ne more biti. Zalesje, kjer je vendar vedel za vsako hišno številko, da bi jo lahko našel sč zavezanimi očmi, kjer je poznal po imenu, po samem glasu vsakega človeka, ni se mu še nikoli zdelo takd neizmerno dolgo in široko; zdaj je bilo slišati hrup na tem konci vasi, zdaj kričanje, prepir na drugem; ni čudo, da je bil stari mož skoraj z uma: on sam je bil za vse odgovoren. Res, dobro oko je imel in uho, ali kaj to, ker noge ne morejo biti tu in tam ob istem času, in posebno roke, katerih bi bilo morebiti najbolj potreba. Da bi bilo le že kedaj tega nesrečnega dneva konec! Kaj je bilo pač, kar je tako razburilo mirne Zaleščane, kar je prizadejalo toliko preglavice poštenemu Potrebniku ? O ko bi bilo šlo po njegovi volji, nikoli bi ne bilo tč nadloge v vas: ali gospod «komisar» so delali po svoji glavi, poslušali niso dobrih svetov izkušenega, sivo-glavega služabnika. Že prej ta večer je bila prišla med drugimi sejmarji iz daljnih krajev čudna družba, kakoršne Zaleščani še nikoli niso videli pred, ne mladi, ne stari. Bog vedi, od kod. Se najbolj podobni so bili ti ljudje ciganom, vendar cigani niso bili. Imeli so velik voz, ki je bil skoraj hišici podoben, vrata je imel in okna, še celo majhen dimnik v zadnjem konci. Dobivši privoljenje od gosposke, krenejo z vozom s ceste v stran in ustavijo se na trati konci vasi. Voznik izpreže dvoje starih, suhih kljuset ter ju izpusti, pač brez posebnega privoljenja, na pašo; vrata se odprd in iz voza se vsuje kakor skozi ulovo žrelo čudna druhal, moški in ženske, mlado in staro vse vprek. Zadnji med njimi izstopi mirno, ponosno pravi velikan, za glavo večji mimo ostalih, mož krepkih udov, širokih pleč. Lasje so mu bili zadcj dolgi, nad čelom kratko pristriženi; bistre, črne oči je imel, dolg, kljukast nos, skrbno obrita, nekoliko upala, bleda lica. Keddr ga je videl, ni mu bilo treba popraševati, kedö je poveljnik Jos. Strita r-ja zbrani spisi. III. tej družbi; saj tudi taki ljudje ne morejo biti brez poveljnika. Videti ni bilo tem ljudem, da se jim posebno dobro godi; rejenega, okrogloličnega človeka ni bilo med njimi; njih obleka je bila zanemarjena in težko da kateremu po životu umčrjena. Vendar dobre volje so bili vsi. Eden celo izmed njih se je, izstopivši iz voza, takoj na glavo postavil, drugi je kozolce prevračal in tretji je kolo zatočil od konca do konca po trati, menda iz samega veselja, da je konec dolgočasne vožnje. Ali strogi poveljnik jim ni dal mnogo odloga, vsak je moral na svoje delo. Začnd se čudne priprave. Dva krepka, visoka stebra zabijejo v tla, podkrepivši ju od vseh strani; potem potegnejo debelo vrv od kola do kola, takd da je bila najmanj za pet sežnjev od tal. Drugi postavljajo in pripravljajo druga skrivnostna orodja. Strahoma se približuje vaška mladina, med njo pač tudi odrasli ljudje, neznani druhali; strmeč gledajo to nedoumno početje. Vsi vprek ugibljejo in ukrepljejo, kaj so neki ti ljudje, kaj bodo počeli, kaj pomeni to in ono orodje. Najumnejši izmed njih si je zastonj belil glavo. Ko je bilo delo dokončano, migne gospodar, vsi vro zopet nazaj v voz; čez nekaj časa se povrnejo čudovito izpremenjeni. To so bili čisto drugi ljudje, vsi so bili takd lepil Zlasti ženske so imele obličja kakor mleko in kri, stare ni bilo zdaj več med njimi, in vse so bile tako lepo oblečene! To je bila vse sama svila, ali kedö vč, kako drago blago, vse zgolj bleščeče zlato in srebro, to so morali biti vendar bogati ljudje! Približalo se je bilo že več vaških mladeničev; какб so gledali zale ženske; nikoli prej niso videli takć cvetočih lic, takö drobnih ročic in nožič! In kaj je bilo še videti! Imeli so pse, navadne živali, prej se ni nihče zmenil zanje, a zdaj so bili po človeško opravljeni, za moške in ženske, in po konci so hodili, nekoliko časa vsaj, potem pa zopet po vseh štirih, kakor je psom spodobno. Ko so bili vsi pripravljeni, uvrsti jih glavar kakor procesijo, in takö gredö v vas; odspred sta dva dečka bobnala in tretji je trobil. Kader je utihnila godba, oglasi se eden izmed družbe, posebno smešno opravljen, ter oznanja s krepkim, donečim glasom, kake nove, nezaslišane reči bodo gledali Zaleščani jutri. Такб so prehodili vso vas po dolzem od konca do konca in potem zopet nazaj. Pač smemo reči, da ni bilo hiše v Zalesji, v kateri bi se ne bili pogovarjali pri večerji o novi prikazni. Poveljnik je imel izkušeno oko; v svesti si je bil, da se sme nadejati prihodnji dan obilega zaslužka, samo •da bi bilo vreme ugodno. Veselo se je kadilo iz dimnika na vozu, ko se je vrnila družba. Naglo se preoblečejo, potem posedejo po travi. Ni ga bilo pač med njimi, da bi mu ne bila šla v slast skromna večerja. i6* Mine noč, napoči dan Zaleščanom na veselje, na preglavico ubogemu Potrebniku. Vreme je bilo lepo, mnogo ljudstva je bilo privrelo od vseh strani. Poveljnik družbe je bil zadovoljen; zjutraj že so se pričele predstave; stoli okolo igrališča so bili skoraj posedeni, rčs da sedeži niso bili predragi. Največ občinstva seveda je stalo bliže in dalje okolo. Ali tudi ti niso bili sami zastonjiki. Zenska s torilcem v roki je hodila okrog in takö prijazno je prosila in prigovarjala ljudem, da je vendar ta in oni, če tudi nerodno, posegel v mošnjo, ter položil svoj dar v torilce; in vsakemu se je takö ljubeznivo zahvalila, da je bilo že samo to nekaj vredno. Ali tudi občinstvo zaleško je bilo lahko zadovoljno z vsem, kar je bilo videti, in razvajeni niso bili Zaleščani. Zdaj se je eden čudovito zvračal, znak z usti denar s tal pobiral, po samih rokah hodil in druge take čudeže delal; zdaj je drug za njim goreče predivo požiral; potem nastopi sam glavar, ter izkazuje strmečemu občinstvu svojo silno moč. Znak ležečemu položita dva na prsi velik kamen, ter mu ga razdrobita s težkimi kladivi na drobne kosce. Se zobmi je držal železo, ki bi ga bil drug, krepak človek, s težko privzdignil z obema rokama. Največ veselja pa je delal, zlasti mladini, norčav človek, smešno opravljen, z različnimi šalami in burkami, ki mu niso nikedar pošle. Na posebnem mestu je sedela starka, katera je vsakemu, kedor je hotel, prorokovala iz rok, ter za malo denarja radodarno delila obilo sreče. Celo stari Jelenko se je bil dal pregovoriti, da je stopil pred njo ter ji roko podal. Ali pri njem starka ni imela sreče. Menda ker je slišala, da mu pravijo oče, mislila je, da je mož oženjen, in prorokovala mu je, da bo imel mnogo sreče z otroci. Ko se mož zareži in vpraša, s čegavimi otroci, tedaj še le spozna prerokinja, da ni na pravem sledu; sploh je bilo videti, da ni ženica prebrisanega moža nič prav vesela; pametnim ljudem je težko prorokovati! Ali vse to, kar je bilo videti do sedaj, dasi silno zanimljivo, ni bilo še senca proti temu, kar je še čakalo slavnega zaleškega občinstva. Kaj bode z vrvjo, ki je nategnena od stebra do stebra tako visoko od tal? Nekoliko časa je bilo vse mirno; videti je bilo iz vsega, da sedaj pride kaj posebnega. Glavar sam se približa ter poskuša s krepko roko steber za stebrom, ali sta dovolj trdno zabita in nategne vrv, ki je bila nekoliko odjenjala. Na to pa se prikaže mlada deklica, nihče ni videl, odkod je prišla, kar stala je pred njimi; nihče se ni mogel spomniti, da bi jo bil videl popred. Lepa je bila ta deklica, Zaleščani niso še nikedar videli nič enakega; kakor angelj se jim je zdela, samo brez peroti. Še to jih ni motilo, da ni imela rudečih lic, brez česar si kmet sicer ne more misliti prave lepote; orujavela je bila, kolikor je bilo videti šibkega životka. Lahka, tanka, obleka brez rokavov ji je sezala samo do kolen. Goste, črne lasč ji je oklepal zlat ali pozlačen obroček okolo glave. Ali nad vse lepe so bile njene velike črne oči, ki so se ji takd skrivnostno žarile izpod tamnih obrvi z dolgimi vejicami; tč vejice so se ji čudno lesketale, kakor bilke v jutranji rosi. Z veseljem je gledalo lepo deklico vse občinstvo; ali to veselje ni bilo pravo, čisto veselje; mnogim gledalcem se je milo storilo o njenem pogledu; deklica ni bila vesela, otožna je bila videti, tako otožna! Ko je takd stala nekoliko časa, stopi k nji poveljnik ter ji reče, kolikor mu je bilo moči, z mehkim, prijaznim glasom: «Ljudje čakajo, naprej, Rosana!» Urno kakor leverica spleza dekletce po lestvicah ob stebru kvišku, vrhu stebra postoji, potem začne počasi stopati po vrvi. Gledalcem je od straha utripalo srce. Ko je bila prišla do srede, zopet nekoliko postoji, potem pa steče urno do druzega konca. Ali to je bil samo začetek. Kar je počela nazaj gredč, to je bilo že pregrešno. Zdaj je pokleknila na vrv, zdaj je skakala po eni, potem po drugi nogi; nato leže znak, skoči kvišku; lovi se, kakor da bi padala, in zdaj — srce je zaostalo gledalcem — zdaj je pala zares, ali vjame se z roko ob vrv — vsem je bil kamen od srca; da bi pa vedeli gledalci, da je vse to na videz, pade zopet na drugo stran in vjame se z drugo roko. Dovršivši svoj posel spleza zopet doli. Prikloni se na vse strani s posiljenim nasmehom, potem izgine. In kaj je bilo njeno plačilo? Dobro-klici in ploskanje po navadi; neotesani Zaleščani še tega niso znali. Uboga deklica! In takö so se vršile igre ves dan s kratkimi presledki, kolikor je bilo treba, da so se nekoliko počili in okrepčali igralci, posebno pa, da se je zopet nabralo drugo občinstvo. Ravnatelj družbe je bil vesel, dolgo že ni imel takd dobre Ičtine. Zadovoljen je bil se svojimi ljudmi, posebno z Rosano; že dolgo ni bil takb priljuden z njimi; Rosani je večkrat prijazno pogladil lice, kar pa ni bilo videti deklici nič prav po volji. Vselej se je skoraj nejevoljno obrnila v stran in še bolj je bila žalostna. Ali to ni moža nikakor motilo: vesela ali žalostna, da mu je le denar služila. Na večer celo je bilo vse polno ljudi na igrališči. Od vseh strani so prihajali sejmarji, nekateri že dobre volje zaradi dobre kupčije, ali pa ker so bili že pogledali v kozarec. Ravnatelj ni imel vsem prostora dovolj. Ali hitro si pomaga. Svojemu sinu, lepemu, krepkemu dečku, ki je bil podoben svojemu očetu, kolikor je mogel se svojimi petnajstčmi leti biti podoben že postarnemu možu, izroči nekoliko udov svoje družbe ter mu veh, naj gre z njimi na drugi konec in si tam napravi svoje igrališče. Takö so imeli ta večer Zaleščani, kakor veliko-meščani, dvoje gledališče. 24S Vse se je vršilo igralcem in gledalcem po volji. Mračilo se je že, ko pride zopet Rosana na vrsto. Sedemkrat je bila že na vrvi. Ko je bilo treba iti osmikrat na delo, ko je že stala poleg stebra, obide jo slabost. Onemogla se zgrudi na tla: huda vročina in nenavadni trud sta bila premagala šibko dekletce. Ko je ravnatelj to videl, mislil je, da deklica noče, da se samo taji, ali pa ničesa ni mislil; pohlepnost ga je bila vsega oglušila in oslepila. Morebiti sicer ni bil tako hudoben človek, ali silno nagle jeze je bil, in gorjč mu, kedor se je ustavljal njegovemu povelju. Hud gospodar je bil, in mnogo-kateri njcgdvih podložnih je že čutil težko roko njegövo. Razsrdi se: dva koraka, in stal je pred deklico, s kratkim bičem v roki, ki ga je imel za pse in sploh za znamenje svoje oblasti. «Ali boš ali ne boš?» zagrozi se nad njo; ves zaripljen je bil v obrazu, in strele so mu švigale iz tamnih oči. «Ne morem,» zdahne deklica. ««Čakaj, videl bom, ali moreš ali ne moreš, ti nepridipravi»» «Če me ubijete, ne moremI» ««Pomagal ti bom, če ne moreš; po konci!»» Dekletce se ne gane. Surovež zavihti bič nad njo. «Se enkrat, vstani!» Hrup nastane med gledalci, vse je kričalo; ali toliko poguma vendar ni imel nihče, da bi šel branit ubogo siroto. V tem hipu plane tuj mož pred srditega človeka. Z obema komolcema je bil razmetal kakor snope narazen množico pred sabo. II. «Človek,» zavpije stopivši med deklico in razkačenega glavarja, < ali te ni sram, takd ravnati z ubogim otrokom?» Mož pobesi nehotč nekoliko zavihteni bič, ter gleda svojega nasprotnika na pol srdito, na pol zaničljivo; meri ga z očmi od nog do glave, bil mu je komaj do rame, kakor bi mu hotel reči: Ti nisi, da bi mi branil. Takd je pač meril Golijat Davida pastirja. «Bič iz roke, in da se mi ne ganeš, če ne —» To je bilo glavarju preveč; take sramote ni smel trpeti pred svojim občinstvom. Bič zavihti nad njim. V tem trenotji potegne tujec kratko puško iz žepa, napne petelina in pomeri v svojega nasprotnika, z očesom m' trenil. «Gani se in izprožim,» reče mu z mirnim glasom. Takega orožja se ni nadejal glavar; močan je bil za tri take, ali puška ga je v strah prijela; s takim orožjem ni da bi se norčeval, ne z možem, ki ga je imel v roki. Nehotoma stopi za en korak nazaj. Prej ni nič govoril, zdaj pa poskusi z besedo: «Kedö vam daje pravico, da mi branite kaznovati nepokornega otroka?» ««Tako! Ta je druga; ker govorite o pravici, izkažite mi najprej vi svojo pravico do tega dekleta. Ali se upate reči mi v lice, da je ta deklica vaša hči ? Saj poznamo take stvari!»» Mož ne odgovori. Videti je bilo, da mu je bilo to vprašanje silno neprijetno. «Poskusite, rad bi videl, kakö daleč seza pogum takega klateža!» Ta priimek je bil razžaljiv, ali tč vrste ljudje niso preobčutni in tudi ne smejo biti. Mož je čutil, da se je prepir zasukal na stran, kjer se ni mogel nadejati dobrega uspeha. Pri cesarskem oblastvu se ni upal iskati pravice. Poskusil je torej drugače, da bi izbil kolikor mogoče dobička iz te neprijetne pravde. «Tega tudi nisem rekel,» pravi mirno, «da je moja hči, ali služabnica moja je, in več ko to.» ««Sužnja vaša je, kar naravnost govorite.»» «Vi ste videti pameten mož, gospod, z vami se da govoriti. Vi poznate svet in veste, kakö se po njem godi. Vsak se preživlja, kakor se more. Od nekega tovariša sem jo dobil.» ««Kupil, recimo; koliko ste dali zanjo, ne vprašam; sram me je govoriti o človeku, kakor o živali.»» «Iz zadrege sem mu pomagal.» ««Ne govoriva dalje o tem. Odkod je dekle ?»» «Ne vem, kje jo je pobral; vprašal ga nisem, pri nas ni taka navada.» ««In ko bi zdaj jaz, ki tukaj pred vami stojim, dejal vam: Taka sramotna kupčija ne velja pred postavo; vi nimate nikake pravice do tega otroka; deklica je prosta in lahko gre, kamor hoče: ko bi vam takb govoril, kaj bi rekli vi?»» «Ne samo pameten, plemenit mož ste, gospod, kakor vidim; vaša volja ne more biti, da bi postal jaz nesrečen. Rosana je vse moje premoženje, ona me preživlja; brez nje bi bil z vso ostalo družbo berač. Pomislite, gospod!» Blagi branitelj ubozega otroka nič ne odgovori na to. Molčč potegne listnico, vzame iz nje pest papirjev ter jih pomoli možu. «Menim, da bi smeli biti zadovoljni.» Mož je bil res zadovoljen. «Rosana je vaša, gospod; kar hočete, storite z njo,» reče in spravi z veselim obrazom denar. ««Ne moja, svoja, prosta je in lahko gre, kamor hoče — če more sirota!»» Po teh besedah se obrne k deklici, ki je čepela ob stebru. Ženske so jo bile obstopile ter okrepčale jo z mrzlo vodo, da se je zopet zavedela. Deklica je bila kakor v omotici, vendar je vedela, kaj se je godilo. Molčč poda svojemu dobrotniku bledo ročico in hvaležno ga pogleda se svojimi lepimi, velikimi očmi. — 252 — Mož je bil obilo poplačan. Za ta pogled bi bil morebiti dal polovico svojega premoženja. Manj ga je veselila splošna pohvala zaleškega občinstva. Sum je bil po zbrani množici, čuli so se posamezni glasovi, ki so odobravali in hvalili njegovo početje. Nejevoljen se obrne k njim, grdo jih pogleda ter zagrozi se nad njimi: «Sram vas bodi, dvakrat sram vas, ki hlače nosite, kar vas je, stari in mladi; mož vas ne morem imenovati. Seme ste, ne možje! Zijaje gledate tč vrtoglave, vratolomne igre; da bi branili ubogo dekle surovega divjaka, toliko srca nimate vsi skupaj. Sramota 1» Vse je molčalo; težko je bilo odgovarjati srditemu možu. Samo stari Jelenko, ki je blizu stal, imel je toliko poguma, da se mu počasi približa. Z glavo je majal, a to je bila njegöva navada, glava se mu je tresla od starosti. Poda mu roko ter pravi: «Lepo ste govorili, ali ravnali ste še lepše, gospod Skalar!» Gospod Skalar, takd so ljudje sploh imenovali moža po njegövem gradu, zidanem na skali, obrne se zopet k deklici; potiplje ji, kakor zdravnik, žilo, potem sčnci in čelo. Nič ni bil videti prav zadovoljen. Drobno skleničico potegne iz žepa ter da iz nje nekoliko kancev deklici na jezik. Torej je bilo morebiti vendar res, kakor je ugibal Jelenko, da napravlja mož morebiti zdravila. Ali kaj zdaj začeti z deklico? Izročil bi jo komu v vasi; ali imel je malo zaupanja do Za-leščanov, in deklici je bilo treba skrbne strežbe, celo zdravniške pomoči. Po kratkem premišljevanji se mož odloči. Z roko migne staremu Jelenku; videti je bilo, da ima nekoliko zaupanja do njega. «Vi ste pameten mož, če se ne motim; vi poznate ljudi tod okolo, jaz jih ne poznam. Glejte, da mi preskrbite kako žensko, kateri bi se smelo zaupati, ki bi znala streči bolnemu dekletu; in ako jo najdete, pošljite mi jo na dom.» Pošteni Jelenko mu rad obljubi in takoj začne premišljevati in ugibati, katera Zaleščanka bi utegnila biti najsposobneja za ta posel. Na to veh' Skalar nesti deklico v bližnjo gostilno. Tam jo položi na klop, in ukaže nekoliko krepilne, lahke jedi. Jed sam pokusi, potem jo poda deklici. Zdaj se je pokazalo, da je bilo njene slabosti krivo zraven tudi stradanje. Ko se je bila deklica okrepčala z jedjo, prigovarja ji, da naj zaspi, ako mogoče. Vsem ostro za-povč, da naj jo pustč v miru, in da naj ne delajo preveč ropota. Čez nekaj časa deklica res zaspi. V tem času gre Skalar v hlev, kjer je imel svojega konja spravljenega. Hlapcu zapove, naj skrbi, da bode konj osedlan, kakor hitro se deklica zbudi. — Mračilo se je že, ko so gledali Zaleščani nenavadno prikazen: moža na konji z otrokom v naročji. Počasi je jahal po cesti Skalar z Rosano proti svojemu gradu. Konj je lahno stopal, kakor bi vedel, da nosi poleg svojega gospoda tudi bolnega človeka na sebi. Ali imenitnih dogodeb še ni bilo konec v Zalesji. Ko so bile igre končane, pride vodje sin se svojega igrališča na drugem koncu vasi k očetu, da mu izroči, kar je bil zaslužil se svojo družbo. Oče je bil zadovoljen z njegovim zaslužkom, takb, da mu da, kar ni bila sicer njegova navada, lepo nagrado, naj se okoristi z njo, kakor mu drago. Sin je bil vesel, upal je lep večer preživeti sč svojimi tovariši. Ali njegovega veselja je bilo kmalu konec. Ko pride med zbrano družbo, bilo je videti, da nekoga pogreša. Poprašuje, kje je Rosana. Od nikogar ne dobi odločnega odgovora; a kazalo je vse, kar je videl, da se je moralo, ko njega ni bilo, nekaj posebnega zgoditi. Povrne se k očetu. «Kje je Rosana, oče?» *«Kaj jaz vem? Išči jo, če hočeš.»» • Oče! Še enkrat vas vprašam, vi morate vedeti: Kje je Rosana?» ««Ne bodi mi siten, rekel sem ti že, da ne vem; pusti me!»» «Jaz pa vam pravim, da ne pojdem od vas, predno mi poveste, kaj ste storili z njo. Strašen sum se mi zbuja; oprostite me grozne misli, ki mi roji po glavi, oče!» ««Tebi nisem dolžan odgovora, mladič!»» «Oče!» ««Ti se mi zgroziš, sin očetu?»» «Ne, samo prosim vas, oče!» ««Такб je prav, takö se govori z očetom. Se silo se pri meni nič ne opravi. Ker pa prosiš, povem ti, kaj sem storil z dekletom. Prodal sem jo.»» Kakor okamenel gleda mladenič očeta. «Svojo hčer ste — prodali?!» ««Rosana ni moja hči.»» «Kaj pravite?» ««Ne moja, ne tvoje matere hči.»» «Rosana ni moja sestra, pravite?» ««Nikoli nisi imel sestre. Takö, zdaj veš, kar si hotel, pusti me v miru in hodi, Marko.»» Marko se ne gane z mesta. Preveč je slišal na enkrat. Zmedeni čuti so mu prešinjali prsi; notranji boji so se mu odsvitali na obrazu, kakor ko se bliski zigravajo po nebu, znamenje nevihte za gorami. Marko je ljubil Rosano, ki je menil, da mu je sestra, z ginljivo ljubeznijo; in to je bila njena sreča. Gorjč mu, kedor bi se je bil s prstom doteknil, žalil jo z nespodobno besedo! To je bilo znano vsej družbi; in kakor so bili ljudje surovi, izprijeni in razuzdani, moški in ženske, sveta jim je bila bratova ljubezen. In Rosana? Prijazna je bila z njim kakor sestra z bratom, ali posebne ljubezni mu ni kazala. Trpela je takö rekoč, da jo ljubi in ji streže po svoji moči. Vedno je bila tiha in otožna tudi z njim; nikoli je ni mogel pregovoriti, da bi mu razodela, kaj ji srce teži. Slednjič se je mladenič umiril, vesel je bil in zadovoljen, da ga sestra trpi poleg sebe, njega edinega, drugih se je skrbno ogibala. Nekoliko stareji je bil mimo nje, nihče ni prav vedel, koliko. Ko jo je oče dobil, prav majhena je bila še, rekel je svojemu sinu, da je njegova sestra, ki jo je bil dal po materini smrti nekim sorodnikom v hišo. To se je vsem verjetno zdelo in vsi so jo do tega časa, vsaj na videz, imeli za Markovo sestro. Dolgo časa je Marko takd stal, oče je bil odšel v gostilno. Slednjič se zdrami in gre iskat očeta. Ko ga najde pri vinu, stopi predenj in reče mu s krepkim, moškim glasom: «Oče, komu ste dali Rosano?» ««Jaz nisem vprašal človeka, kedd je in kaj je; meni to nič mari. Ne bodi mi nadležen.»» «Oče, jaz morem vedeti, kje je.» ««Saj sem ti že rekel, pojdi je iskat, in če jo najdeš in mi jo privedeš nazaj, tem bolje, hvalil te bom; poskusi.»» Mož ni poznal svojega sina, sicer bi ne bil takö v šali z njim govoril. Marku je bilo videti, da je sklenil, kaj mu je storiti. Mirno reče očetu: «Z vašim privoljenjem torej, oče, grem; ne pozabite, da ste mi sami veleli. Vedite, da se ne vrnem brez Rosane. Z Bogom, oče.» ««Z Bogom, hrabri junak, ki te ni strah samega po noči; noč ima svojo moč! Dobro srečo! Samo glej, da se vrneš do jutra. Zgodaj odpotujemo iz tega kraja.» Tak6.se razideta oče in sin. Mož je imel malo zaupanja v sinovo junaštvo, menil je, da bode Marko nekoliko časa popraševal po vasi, potem pa truden in lačen vrnil se k svoji družbi. — V tem času je bil Skalar dospel do svojega doma z otrokom v naročji. Mesec jim je razsvetljeval pot, samo enkrat se ni bila izpotek-nila umna žival. Deklica je bila zaspala kakor dete materi v naročji. Debelo je gledal stari sluga, ki je bil prišel z lučjo v roki gospodu naproti, ko je videl svojega gospodarja z otrokom; ali popraševal ni, kaj to pomeni. Poznal je svojega gospoda da nima rad zvedavosti. Na Skalarjevem domu se je malo govorilo. Tudi Skalarju se ni zdelo potrebno, da bi razlagal svojemu služabniku to nenavadno prikazen. Molčč mu položi spečo deklico na roke, naj jo drži, da stopi sam s konja. Potem mu jo zopet vzame ter jo nese v grad. Še tega ni bilo treba zapovedovati poštenemu staremu slugi, da naj ne dela nepotrebnega hrupa in ropota. Lahno je stopal mož kolikor je mogel sč svojimi okornimi nogami. V mali izbici napravita posteljico za silo. Potem gre sluga po svojih opravkih — konj ga je mirno čakal na dvorišči; gospod pa si postavi stol v kot, sede nanj, da bi takd pre-čul noč poleg spečega otroka. Jos. Stritar-ja zbrani spisi. III. 17 Čez nekaj časa se začujejo koraki zunaj. Sluga pride se staro ženico, ki ni vedela, kam bi se dčla od samega straha. Jelenko je bil dobro in urno opravil, kar se mu je bilo naročilo. Našel je pripravno žensko in pregovoril jo, da je šla še tisti večer v grad z njim; sama bi se ne bila upala za ves svet. Skalar gre ženi naproti, poda ji prijazno roko, kar je ženico nekoliko potolažilo, naroči ji, kar se mu je zdelo potrebno; potem ji vošči lahko noč in otide. III. Drugo jutro zgodaj je gospod Skalar jezdil v mesto po zdravnika. Daši je imel sam dovolj zdravniške vednosti, vendar ni hotel prevzeti sam prevelike odgovornosti za mlado življenje, ki je bilo prišlo takd nenadoma v njegovo varstvo. Ko pride zdravnik, najde deklico v hudih vročinah. Nemirno, neredno življenje, vedno popotovanje od mesta do mesta, slaba hrana, trud: vse to je že dolgo glodalo in razjedalo njen šibki životek; dolgo se je premagovala in vse voljno prenašala; molčč je trpela, saj ni imela nikogar, da bi mu potožila svoje trpljenje; ni ji sijalo milo materino oko, katero je otroku to, kar je pomladno sobice cvetici. Slednjič so jo premagale težave; nagnila je glavico, kakor vršiček povesi drevesce, kateremu je glodajoči črv prišel do mladega osrčja. Skalarju ni bilo treba dolzega posvetovanja z mestnim zdravnikom: ene misli sta bila, da tu nič ne more človeška pomoč. Zdaj pa zdaj nekoliko kapljic hladilne pijače, pokoj, tihota, ne preveč svetlobe v sobo — in potem mirno čakati, ali se še oživi in razvname tleča iskrica življenja. Dobro strežnico je bil takd v naglici izbral stari Jelenko. Stara ženica je bila sama nekedaj mati; zgodaj je bila izgubila moža in otroka. Samotarila je v svoji koči, a ne brez dela; ljudje so jo radi klicali o raznih potrebah: hodila je na porode, stregla bolnikom, čula in molila pri mrličih. In zdaj je stregla ubogi Rosani; zdela se ji je tako podobna njeni hčerki, ki je zdaj v nebesih. Rosana bi ne bila mogla dobiti boljše strežnice; ženica se skoraj ni genila od njene postelje. Zdravnik je moral obljubiti, da pride vsak dan iz mesta pogledat k bolnici. Skalar sam je bil pozabil vse svoje navadne opravke, edina skrb, edina misel mu je bila Rosana. Težko mu je bilo gledati bolno deklico takd ničemurno oblečeno. Ko je bil šel v mesto po zdravnika, kupil ji je lepo belo dolgo obleko ter velel ženi, da naj jo preobleče takoj, ko se bode prebudila. Bilo je že na večer, ko se deklica predrami; rada se je dala preobleči. Vidno vesela je bila, da se more iznebiti obleke, ki jo je spominjala neprijetne preteklosti. A ko ji žena začne od- o* 2ÖO penjati staro obleko, seže si Rosana naglo v nedrije ter vzame iz njega nekaj v papir zavitega, kakor bi se bala, da ne pride v tuje roke. Zavitek skrije pod odejo in še le potem, ko je bila preoblečena, vtakne si ga zopet v nedrije. Videlo se je iz vsega, da ji je ta zavitek najdražji, pač edini zaklad. Potem je zopet mirno ležala ne vedoč, kaj se godi okolo nje. Po noči se ji je začelo blesti po glavi. Na glas je govorila, in sicer tak6, da Skalarju, ki je čul poleg nje, ni bilo pretežko posneti si iz vsega, kar je slišal, poglavitne dogodke iz njene zgodovine. Vse njeno prejšnje življenje se ji je predočilo še enkrat. Podoba se ji je vrstila za podobo pred očmi, same žalostne podobe! Videla se je v borni izbici zvečer. Pri brleči luči ji je sedela bleda mati in šivala. Solzč so ji kapale na šivanje. In hčerka se približa jokajoči materi, podaje ji košček suhega kruha, ki ga je prihranila, ter prosi jo, naj jč, ona ni lačna, lahko gre spat brez večerje. In ko se mati natö še huje zjoka, začne jo tolažiti, naj se ne joka; čaka naj malo, kader bode ona nekoliko večja, pojde v službo, pridno bo delala in prislužila toliko, da jima bode obema vsega dovolj. Čez nekaj časa potem kleči in joka pri zglavji materine postelje. Se slabim glasom jo tolaži mati: «Dete, moja zadnja ura je prišla, zapustiti te moram. Gori grem k očetu, kjer bom prosila zate, da naj te vzame on v svoje 2ÖI varstvo; saj nimaš nikogar na svetu, da bi zate skrbel, sirota! Pač živi nekedo na svetu, Bog vč kje; on bi imel dolžnost zate skrbeti; ali on te noče poznati, dete; zavrgel, sunil te je od sebe, tebe in mene. In vendar sem nedolžna. Ti ne veš, dete, kaj pomeni ta beseda, ali zapomni si jo, zapiši si jo globoko v srce: nedolžna! In kader pride čas, pričaj zame glasno pred svetom: Moja mati je bila nedolžna, nedolžna. In ta čas pride, mora priti, dete. Preveč sem trpela na svetu; trpela sem tudi zate, ti ne smeš trpeti, če je kaj pravice na zemlji. Vsega ti ne morem povedati, ti si še premlada. Glej, tukaj — in umirajoča žena vzame izpod zglavja zavitek — to je vse, kar ti morem zapustiti. Vzemi to in zvesto hrani, to je vse tvoje premoženje; morebiti ti bode še kedaj v korist. Zdaj vstani, dete, in pojdi po sosedo.» Ko je bila hčerka odšla, vzklikne žena še enkrat: «Nedolžna, nedolžna!» nato zaspi. Glasni jok hčere, ki je prišla kmalu potem se staro sosedo, ni je več zbudil. Zopet čez nekaj časa bila je v tamnem gozdu; jagode je brala. Utrujena leže poleg pota in zaspi. Tu pride tuj mož, zgrabi jo in odnese. Srce je pretresel Skalarju mili krik deklice, ki je vpila na pomoč. Potem utihne, kakor ko bi ji bil razbojnik usta zamašil. Dolgo časa je molčala. Skalar je slonel nekaj časa globoko zamišljen; potem vstane in 2Ö2 hoče oditi, ko deklica zopet izpregovori; nehote vstane mož, mora jo poslušati. Bila je v nebesih. Med vzveličanimi duhovi zagleda svojo mater. «Mati, mati!» zavpije, «tukaj sem, presrčna moja mati! O naj ostanem pri tebi; na zemlji je žalostno, tu gori, v nebesih, v tvojem naročji je veselje!» Nato utrujena zaspi. «Uboga sirota! Tam bi bilo pač najbolje,» zdihne usmiljena starka. Skalar molčč vstane in otide. Ves drugi dan je bil še bolj tih in redkobeseden, nego že po navadi. Stari sluga bi bil rad govoril z njim. Prej se ga je ogibal, zdaj mu je večkrat nalašč hodil naproti; ali nagovoriti ga se ni upal; čakal je, da bi ga gospod sam ogovoril. Vse je kazalo, da ima mož nekaj posebnega na srci. Slednjič se vendar ujunači ter mu pravi: «Gospod! povedati vam moram; včeraj je bil mlad človek tukaj; povpraševal je, ali ni neka mlada deklica tukaj v gradu, taka in taka. Rekel sem mu, da nič ne vem. Ali človek se ni dal odpraviti. Hotel je po vsi sili z vami govoriti. Dejal sem mu, da vas ni doma. Kedaj pridete? Jaz, da ne vem. On pa, da mora govoriti z vami, bodi si ne vem kaj. Komaj sem ga odpravil. Zdaj pa hodi vedno oprezovat in zala-zovat okoli gradu. To sem vam moral povedati, da boste vedeli, gospod. Kaj naj mu rečem, ako me bode zopet nadlegoval?» 2Ö3 ««Ti ne znaš govoriti s takimi ljudmi!»» zajezi se gospod nad slugo. ««Ako pride zopet blizu, po skalovji doli ga vrzi, da si glavo razbije; ako pa nisi sam dovolj močan, mene pokliči!»» Ali čez nekaj časa se premisli; Bog vč, kedö je ta človek; ko bi pa vendar imel kako naravno pravico do dekleta? Mirneje reče slugi: «Kakšen pa je bil tisti človek?» ««Kakih petnajst let ima, visoke postave, črnih oči in las, zarujavelih lic, čudno opravljen; videti ni, da bi bil iz tega kraja.»» «Ako zopet pride, reci mu, da naj se oglasi čez kakih štirinajst dni; potem se bode videlo, kaj in kako. Se to mu lahko rečeš, da je deklica tukaj, a bolna je, nikakor ne sme prednjo, dokler se bolezen ne obrne tako ali tako. Dekle je v dobrih rokah, brez skrbi naj bode, kedor koli je ta človek. Zdaj veš.» * * -X* Mlademu Marku ni bilo treba dolgo popra-ševati po Rosani; kmalo ji je bil na sledu. Popotni sejmarji so mu pravili, da so videli moža na konji z deklico v naročji. In tako se je vedno bolj približeval Skalarjevemu gradu. Dovolj je vedel za zdaj. Ponoči je bilo že, ko je prišel do grada; zdaj ni bilo mogoče vanj. Čakati je bilo treba do jutra. Kakor je bil rekel očetu, tako je hotel storiti; nazaj ne pojde brez Rosane, ne nocoj, ne nikedar! Pod milim nebom je bilo treba prenočiti. Zakaj ne? Lepa, topla noč je bila; mesec je svetil na jasnem nebu. Nekaj časa je pohajal pod gričem, na katerem je stal trdni grad, zdaj tako čarobno oblit z mesečno svetlobo. S hrepenečim očesom zre tja, kjer mu biva, kar ima najdražjega na svetu. Ona pač ne sluti, kakd blizu ji je on; in ko bi slutila, kedd mu je porok, da bi se ga veselila? Saj se še tolažiti ne more, da ona sploh kedaj misli nanj, da ni on tako tuj njenemu srcu, kakor kedor si bodi na svetu. Vendar tako ali tako; druzega ni zahteval, bivati samo je hotel blizu nje, en zrak dihati z njo, videti jo zdaj pa zdaj, besedo z njo govoriti. Dalje niso sezale njegove želje, to pa je moral imeti, naj bi mu bilo hoditi za njo čez gore in čez morje do konca sveta. V takih mislih migne z roko proti gradu, vošči ji lahko noč; potem leže v travo in kmalu mirno zaspi. Drugo jutro se je zgodilo, kakor je sluga pravil svojemu gospodu. Mladenič se ni dal oplašiti; stanovitnost vse premaga. Ali kaj zdaj začeti? Kam se obrniti ? Živeti je bilo treba. Ni se dolgo premišljal. Sklenil je v službo stopiti, kjer kako najde, samo, ako mogoče, ne predaleč od grada; vsako delo mu je bilo po volji,^ samo nazaj nikedar več v prejšnje življenje! Sel je od vasi do vasi po okolici in popraševal, ali ne potrebujejo delavca, hlapca. Slednjič se mu posreči v vasi 2ÖS kake četrt ure od grada, da ga vzame premožen kmet za malega hlapca. Kmet ga je sicer čudno gledal, nič mu ni prav upal; ali mladenič je znal tako lepo govoriti, tako pošteno je gledalo njegovo oko, da je kmet slednjič sklenil, poskušati z njim. Marko ga je prosil najprej, da mu da druge obleke, kar mu je kmet rad storil. Preoblečen je bil mladenič precej ves drugačen, takd da je bil kmet zadovoljen z njim; a sklenil je vendar, da hoče vsaj nekoliko časa skrbno paziti nanj. Marko mu je odkritosrčno povedal, da ni vajen dela; prosil ga je, naj ima sč začetka potrpljenje z njim; rad bode storil vse, kar in kakor se mu bode velelo. Marko ni preveč obetal. Čez malo časa mu je šlo vsako delo lepo izpod rok, da ga je bilo gledati veselje. IV. Pravega vrta ni imel Skalarjev grad. samo proti večerni strani je bilo nekoliko ravnega prostora; a tu ni bilo videti prijaznih gredic s pisanimi cveticami, med katerimi se prijetno vijo z belim, drobnim peskom posuta pota; zastonj bi bil tu iskal plemenitega drevja in grmovja. Redka, kratka trava je tu neveselo rasla po peščenih tlčh in okrog je bilo navadno gozdno drevje, robidovje in drugo trnje, ki je sezalo notri doli do pod griča. Malo prijazen, skoraj odljuden je bil ta prostor, kakor grad, kakor grajski gospodar. Med drevjem tu se je odlikoval star, visok, košat hrast, stoječ nekoliko naprej od drugih dreves, kakor da bi notel biti z njimi v vrsti. V njegovi senci si je bil postavil Skalar mizico s klopčico za enega samega človeka. Bilo je na večer, lep zgodnjejesenski večer! Solnce se je bližalo zatonu, ko je Skalar sedel na klopčici pod hrastom. Skalar ni bil sanjač; malokedaj ga je videl kedd zamišljenega; zdaj pa je vse kazalo, da je zamišljen. Vsak človek ima trenotja, ko ga, hoti ali ne hoti, obidejo, obsujejo misli, prijetne, neprijetne, to ni v njegovi moči. Vse je bilo mirno in tiho okrog, samo zdaj pa zdaj je zaukal kak pastir pri čedi, ki se je pasla po strnišči pod gričem. Lep razgled je imel Skalski gospodar proti zahodnji strani; ozka dolina, zeleni griči ob straneh daleč, daleč pred njim sinje gorč, in za njimi so snež-niki visoko v jasno nebo molili svoje bele glave. Nekoliko časa je Skalar, morebiti radostno, gledal to lepoto; potem pa je naslonil na roko glavo in globoko se zamislil. Sam je bil, in čutil je, da je sam, morebiti še nikedar takö. Vse življenje, kar ga je imel za seboj, zdelo se mu je takö prazno, pusto, ničevo; njegovo življenje, vse človeško življenje! In vendar, česa je pogrešal? Zdrav je bil in krepak; ostrozöba skrb mu ni glodalo srca; dovolj, obilo dovolj je imel posvetnega blaga, mnogo oko je zavidno gledalo bogatega moža; a on je zavidno gledal siromaka, ki se v potu svojega obraza trudi in ubija za ženo in otroka! In spominja se časa, ko je bil srečen, ko bi ne bil menjal z nikomur na svetu. Tedaj ni bil sam; ljuba družica je bivala poleg njega; s trudom in bojem si jo je pridobil. Bil je čislan zdravnik, bil je celo na glasu učenjak; duh njegov je neutrudno izsledoval narävine skrivnosti, in ne brez uspeha. Njegdvo imč se je s častjo imenovalo v učenjaških zborih, in vendar glavno njegdvo delo, v katerem je reševal imenitno vprašanje, ni bilo še zagledalo belega dne. Njemu je posvečeval, kolikor mu je prostega časa puščal težavni zdravniški stan — njemu in pozneje družici svoji. Kratka sreča, kratke sanje! Nič posebnega , nenavadnega, vsakdanja prikazen; a on je mislil, da je nezaslišano, kar je njega zadelo. Zena je bila njega nevredna. Nič dvoma; v rokah je imel dokaze njd nezvestobe. Ni se dolgo pomišljal in ukrepal, vajen je bil naglo ravnati. Pahnil jo je od sebe, iztrgal si jo iz srca: in mesto, kjer je prej ona v njem kraljevala, bilo je prazno poslej; slava mu ga ni izpolnila, ne bogastvo. V take misli vtopljen začuje stopinje za sabo; od grada se mu je bližal nekedd. Obrne se, in oko se mu zvedri, ko zagleda Rosano pred sabo. Zahajajoče solnce je se svojimi poslednjimi žarki obsevalo njeno lepo, bledo obličje. — 26S — «Ti, Rosana?» ogovori jo Skalar z nenavadno mehkim glasom. «Pozno je že. Slaba si še, večerni hlad ne dč dobro ravnokar ozdravelemu človeku; ko bi se povrnila bolezen!» ««Gospod,»» odgovori mu deklica s hvaležnim pogledom na svojega dobrotnika, ««nič se ne bojte, zdravo in krčpko se čutim, da še nikedar takö, hvala vam, ki ste takö po očetovsko skrbeli za ubogo tujo siroto.»» Beseda «gospod» je bila nekako čudno spekla Skalarja, ravno v tem trenotji, sam ni vedel zakaj; takö okorno, mrzlo, brezčutno se mu je zdelo to ime, katerega je bil vendar takö vajen! Vendar premaga se in vpraša jo prijazno: «Kaj želiš, Rosana? videti je, da imaš nekaj na srci, govori!» ««Pač imam nekaj na srci, že več časa, gospod; samo da ne vem, kakd bi povedala, da bi bilo prav. Jaz ne znam lepo govoriti; saj veste, kako je bilo moje življenje do tedaj, ko ste prišli vi in me rešili. In vendar bi takö rada znala lepo govoriti, ravno zdaj; zdaj ko slovo jemljem od vas in bi se vam rada, takö rada! srčno zahvalila.»» «Slovo jemlješ?» vsklikne Skalar prestrašen. ««Da, slovo, dragi gospod. Jutri zjutraj moram odtöd. Videla sem vas, da sami tukaj sedite. Mislila sem si: Bog vč, ali bom imela jutri tako priložnost z vami govoriti, in takö sem se vam približala.»» «Jutri moraš od tod? Kedö te sili?» .«Nihče me ne sili, ali takd mora biti, to čutim, gospod!»» «Ali si se naveličala življenja pri nas, ali česa pogrešaš? Pusto je res pri nas, samotno, dolgočasno, rad verjamem: ti si mlado dekle, rada bi družic, iger, veselic; samo reči ti je treba in precej jutri bodo deklice iz vseh bližnjih vasi tukaj zbrane okolo tebe. Skakajte, ple-sajte, razgrajajte, vse razbite, razdrobite, pokončajte, samo da bo veselje! Tudi jaz rad gledam vesele obraze. To ti že rad verjamem, da si se naveličala vedno gledati zgrbančen obraz, pogovarjati se s pustim starcem!» ««O ne govorite takd, prosim vas, dragi gospod; to me boli, prav v srce me boli. Kako bi kaj takega mislila; saj vi ste toliko zame storili, kakor nihče na svetu — razen moje matere! Bojim se samo, da bi se vi ne naveličali mene, če ne še zdaj, pa pozneje. Kaj sem jaz vam, kaj vam morem biti? Greh bi se mi zdelo, ko bi vam še dalje nadlego delala. Bolje, da grem, predno me sami izženete iz hiše. Jaz nimam döma, gospod; po svetu se moram klatiti in ubijati, kakor voda od kamena do kamena.»» «Tebi se toži po tvojem prejšnjem stanu, kakor vidim, ne moreš ga pozabiti.» ««O ne tako, gospod! Da ste me rešili tega strašnega življenja, zato sem vam najbolj hvaležna. Nikedar več, raji v vodo, kjer je najglobočja!»» «Kako torej hočeš živeti? Nepošteno vendar ne, upam, kaj?* ««Jaz ne vem, gospod, kaj je nepoštenost; vendar zdi se mi, da dosedaj nisem ničesar storila, da bi me moralo sram biti; in takö hočem zanaprej živeti; drugače bi ne mogla.»» «Ali s čem si hočeš kruha služiti? Človek mora vendar jesti, in za delo se mi zdiš prešibka, kedö bi te vzel v službo?» Na to Rosana nekoliko časa nič ne odgovori. Bila je vidno v zadregi. Slednjič se uju-nači in izpregovori: ««Nikoli še nisem prosila; druzega bi tudi ne mogla, ali vas, sama ne vem, kakd je to, vas nekako lahko prosim.»» «Nič prositi, kar govori, česa želiš; vse ti storim, samo da je v človeški moči.» ««Moja največja, edina moja tolažba je bilo petje, in tudi na kitaro sem nekoliko znala. Imela sem jo, ali ostala je tam, pri mojem neke-danjem gospodarji.»» «Saj ni da bi morala ravno tista biti, kaj? Če pa hočeš, tudi jo dobim, ko bi mi bilo prehoditi pol sveta.» ««O ne, vsaka je dobra.»» «Jutri jo bodeš imela, toliko moraš že počakati.» ««O potem je pa vse dobro. Hodila bom po deželi od mesta do mesta, ne! od vasi do vasi, od hiše do hiše. Ustavila se bodem pri vsakih vratih: povsod je dobrih ljudi, ki bodo radi poslušali ubogo siroto, dasi bodo žalostne njene pesmi; veselih ne znam, gospod; jaz morem samo peti, kakor mi srce veleva.»» «Kje si se pa učila takih pesmi!» ««Da jo le enkrat slišim, pa jo znam, samo da se mi prilega; časi mi pa tudi sami pride kaj na um; saj peti je tako lahko, gospod, samo da je srce polno, potem se samo poje. Kje so se pa tiči učili? in vendar takd lepo pojo!»» «In kader dobiš kitaro?» ««Dejala vam bom: z Bogom, prav iz srca: z Bogom — in pojdem.»» «Nič te ne pregovori?» ««Nič, gospod; takd mora biti.»» Neka huda bolečina je v tem hipu Skalarju srce izpreletela; sprijazniti se ni mogel z mislijo, da ne bode nikoli več videl te deklice; užalilo se mu je, da ji je tuj, kakor vsak drug človek. Privadil, tako privadil se je bil ljubeznjivega otroka, težko mu je bilo misliti, kako bo mogel zanaprej živeti brez nje. Skoraj nevedoma zgrabi rumeni list, ki je bil s hrasta padel na mizico pred njim, ogleduje ga nekoliko časa, kakor da bi hotel skriti svoje ginotje, pekočo bolečino, potem ga kakor jezen zmane v roki ter zažene strani, in reče s trdim, skoraj osornim glasom: «Pojdi, kamor te je volja, ti si nehvaležna.» Prehuda je bila ta beseda ubogi deklici. Zdrzne se sirota, zolze ji zalijd oči, jok ji brani govoriti. Hudo je bilo možu, takoj je čutil, kako trdo, krivično jo je sodil; ali beseda je bila izgovorjena, izprožena pušica ji je v srci tičala. Rad bi bil poravnal svojo krivico, ali tudi njemu ni hotela iz ust beseda. Oba molčita nekoliko časa. Slednjič izpregovori Rosana: ««Nehvaležna nisem, gospod; Bog mi je priča, da nisem, srce mi je polno hvaležnosti; ali kaj hočem? Pri vas ne morem dalje ostati; za deklo vam ne morem biti; sami ste rekli, da sem prešibka; in kaj bi vam mogla biti druzega? Pustite me, naj grem po svetu; ali predno grem, dajte mi prijazno besedo, prijazen pogled; hudo bi mi bilo, ako bi se morala tako ločiti od vas.»» In približa se mu ter poda mu prijazno roko. Mož prime roko ter govori z mehkim glasom: «Nisem te hotel žaliti, Rosana; sam ne vem, kako mi je mogla uiti taka beseda. Če ne more biti drugače, srečno hodi. Pesmi svoje poj po deželi ljudčm; ali časi se tudi spomni ubozega, starega moža, ki samotari tam v odljudnem Skalnem gradu, ki nima žive duše na svetu, da bi ga rada imela, ljube roke, da bi mu, kader pride čas, zatisnila trudne oči. Spomni se časi, da bi tudi on rad slišal tvoje pesmi; bile bi mu tolažba na stare dni, on je tako potreben tolažbe!» Mož ni mogel dalje govoriti; obrne se v stran, rosne so mu bile oči, ki niso že tako dolgo vedele, kaj so blagodejne solze. To je bilo preveč Rosani; milo se ji je storilo v srci, težko se je premagala, da ni skočila k njemu, oklenila se mu vratii ter izjokala se v njegovem naročji. ««Jaz ne pojdem!»» reče mu čez nekaj časa. «Kaj hočeš torej storiti, sirota moja?» ««Pri vas bom ostala, dokler me boste trpeli poleg sebe.»» «O, ti si dobro dete, Rosana! Pri meni torej hočeš ostati; skupaj bova živela, skupaj se igrala; po rokah te bodem nosil, vsako željo ti hočem izpolniti. Drage obleke, zlata in biserov, vsega ti hočem prinesti, kar ti more razveseliti oko in srce. Nobena deklica ne sme biti tako lepa, tako srečna in vesela, kakor je Rosana tam v onem tamnem, odljudnem gradu poleg sivoglavega, odurnega starca, ki jo hrani in čuva, kakor čarovnik zakleto kraljičino.» ««O, tako ne smete govoriti, gospod! Jaz nisem kraljičina, ne zakleta, sirota sem in bivam rada pri vas.»» «Če si res rada pri meni, kakor praviš, stori mi še to, česar te prosim; ne rekaj mi ,gospod', neprijetno mi je to ime iz tvojih ust.» .««Kako pa naj vas imenujem, da bode prav; kaj nisem vaša in vi ste moj gospod?»» «Reci mi: Stari prijatelj, reci mi: Strijc; kakor hočeš, samo tiste grde besede ne!» Jos. Stritar-ja zbrani spisi. III. 18 Ubogi mož se ni upal izreči imena, ki mu je bilo na jeziku, ki ga je bila polna vsa duša njegova, sladkega imena — oče! V. Gorka južnja kri je vrela Marku po mladih žilah, vendar znal se jc moško premagovati. Ko je enkrat zvedel, da je Rosana prebolela, da se ni več bati za njeno življenje, bil je miren in zadovoljen. Rad, nad vse rad bi jo bil videl, govoril z njo, ako mogoče; ali nadležen ni hotel biti, mirno je čakal, da mu sama pride zaželena prilika. In prilika je prišla. Ne daleč od grada je bilo temno smerečje, divji, malo prijazen kraj; na dnu globocega jarka se je vil med skalovjem peneč potok; gole peči so kvišku molele ob strančh in med njimi so siromaško životarile pritlikave smereke, me-cesni in grmovje. Sim je rada zahajala Rosana. Tu ob jarku je, zlasti proti večeru, po več časa sedevala na vzvišenem mestu ter zamišljena zrla doli v peneče, šumeče valove. Такб dobro ji je tu dčla samota in tihota, čuti ni bilo glasu razen prijetno šumečega potoka: tu so se ji zbujale in rojile najlepše misli po mladi duši. In tč misli so se ji zdaj pa zdaj združile in zložile v prosto pesem, ki si je sama iz sebe rodila svojo melodijo. In ravnokar rojena jr je donela pesem iz gladkega, mehkega grla. Tako je sedela neko popoludnć s kitaro v naročji in pela. Pod hribom na polji je Marko kosil. Na široko je sukal koso na desno, na levo; debela, ravna rčd za njim je pričala, da je dober kosec. Se toliko ni postal, da bi si obrisal pot, ki mu je kapal s čela; to je utegnil samo, ko je koso brusil. Kakor pravega kosca ni ga motilo tudi tcS, da je med travo pala tudi mnoga pozna cvetica od ostre kose njegove; trava in cvetica — ena osoda! Ali kaj je to? Kosa se mu ustavi, osupnen posluša, iz gozda nad njim pesem dom', pesem takd sladka, takb otožna! Kam se ti mudi, keđđ te podi, Kje, pdtok, ti konec je pota? Na bregu sedi, takd govori Deklö, zapuščena sirota. Od kodi in kam jaz tečem, ne znam, Naprej mi je vedno hiteti; Povelje imdm, da vbijam se sam Brez mira, pokoja po sveti. Potoček, postoj, jaz pojdem s teboj, Sirota iz tujega kraja. Ne moreš z menoj, jaz moram nocoj Še biti, kjer sobice zahaja. Znan mu je ta glas, kolikokrat ga je poslušal s tiho radostjo v srci! Ko je bilo petje prestalo, stoji še nekaj časa, kakor da bi pesmi še ne bilo konec. Potem pa vrže koso iz roke, nobena moč biga ne bila držala; z urnimi koraki 18* premeri polje, že se je skril v gozdu; še nekaj trenotij, in stal je pred njo. Rosana se ga ne prestraši, kakor da bi se ga bila nadejala. Cez nekaj časa vstane, stopi mladeniču naproti ter mu prijazno poda rokd. «Ti tukaj, Marko, in v taki obleki?» ««Rosana, kaj si res mislila, da mi je mogoče bivati, kjer m' tebe, mogoče živeti brez tebe? Za taboj bi bil šel do konca sveta. Našel sem te, vidim te, čujem tvoj mili glas; srečen sem, Rosana! O kaj sem pretrpel, ko si bolna ležala! Zdaj je pa zopet vse dobro.»» «Ti veš torej, Marko, kaj se je z mano godilo?» ««Vse vem — ne vsega; kakö si prišla v ta grad, ne vem; tega mi ni vedel povedati grajski sluga, in druzega človeka nimam, da bi ga vprašal, to mi moraš sama povedati, Rosana.» » Nato mu deklica vse razloži, kakö jo je gospod Skalar rešil iz rok njegovega očeta, kakö je zanjo skrbel, in kakö jo je pregovoril, da naj ostane v gradu. Govoreč o prizoru na igrališči se je skrbno ogibala vsake besede, ki bi bila razodela Marku očetovo surovost. To je Marko dobro čutil in hvalo ji je vedel v srcu za to blagodušnost. «In zdaj sem tukaj,» končala je deklica svojo pripovest; «kaj bode dalje, ne vem; tudi mislim ne. In ti, Marko, zdaj si ti na vrsti.» Marko ni imel mnogo pripovedovati. Ko je bil končal, vpraša ga Rosana: «In tvoj oče?» Zdaj prvič je tako imenovala svojega ne-kedanjega gospoda. ««Moj oče! Ne imenuj mi ga takd, Rosana; vreden ni tega imena; nikoli ni imel iskrice ljubezni do mene. Bil sem mu, kar moji tovariši; najljubši mu je bil, kedormu je največ pridobil.»» «Ne govdri pregrešno, Marko; oče je vendarle oče!» ««Saj ga ne sovražim; ali ko se spominjam, kaj si ti pretrpela od njega, Rosana — —»» «Pozabi, kakor sem jaz pozabila. Ne sovražiš ga — kaj je to? rad ga moraš imeti. O Marko, ti ne veš, kaj je oče?» Pri teh besedah ji silijo solze v oči, ali deklica se premaga. «Ti si srečen, Marko, in sam ne veš, kako. A kaj govorim? Ti si moški, moški ne čutite takd globoko.» Mladenič zarudi, nehotd položi roko na srce, in pogled njegov je govoril: O Rosana, ko bi ti videla moje srce; ko bi vedela, kakd čutim zate, ne govorila bi takd. To bi ji bil rad rekel, a beseda mu ni hotela iz ust. Čez nekaj časa se vendar toliko ujunači, da ji reče: ««Jaz ne poznam moških, nikoli se nisem menil za to, kakd čutijo. Ali to pa vem, ko bi jaz koga rad imel, vse bi storil zanj, vse; z 27S veseljem bi svojo kri prelil, da mu izpolnim najmanjšo željo. Glej ta jarek tu, Rosana!»» In mladenič stopi na rob skalnatega brega, pripogne se in gleda v strmo, vrtoglavo globočino, govoreč: ««Samo eno besedo in planem tja doli!»» Skoraj nehotč skoči Rosana za njim ter ga potegne za roko nazaj. Resno ga pokara: «To ni lepo, Marko, da si me takd prestrašil. » In res se je deklica tresla po vsem životu. Presrečen je bil Marko; Rosana se je bala za njegovo življenje; kaj je hotel več? «Pozno je že, jaz moram domdv,» reče deklica in vzame kitaro, ki jo je bila položila na tla. ««Že? Ali te smem nekoliko spremiti, Rosana?» » «Zakaj ne?» ««Samo do pod grada; potem pa zopet na delo, še enkrat tako veselo mi bode kosa pela sedaj, ko sem te videl, draga Rosana.»• Mrak je nastajal že po gostem smerečji, ko sta se napotila proti gradu. Rosana, nevajena takega pota. izpotikala se je ob korenine, ki so se kakor debele kače vile po tleh. To je dalo Marku pogum, da jo prime za podpazuho, česar mu ni branila Rosana. Tako prijetno ni hodil Marko v svojem življenji. Oh, kako hitro, prehitro sta bila na mestu, kjer se mu je bilo pošlo- viti od svoje družice. Prijazna svetloba ju je objela, ko sta stopila iz gozda. «Z Bogom, Marko, zdaj me ni treba već voditi.» ««Moram torej že iti, Rosana?»» vpraša Marko malo žalosten. «Tako je bilo dogovorjeno, Marko, in delo te kliče.» Marko nekoliko časa molčč stoji, težka mu je bila ločitev. ««Ali te smem še kedaj videti, Rosana?»» «Mislim, da m' nič napačnega —če utegneš.» ««Morebiti tam gori, takd prijeten je ta kraj 1»» Deklica mu molčč prikima. Zdaj je bilo Marku zadnji čas, da otide; ali v tem trenotji mu skipi prepolno srce; strastno prime deklico za roko, govoreč: «Bodi huda ali ne, Rosana; jaz si ne morem kaj. Toliko časa sva bila skupaj, toliko sem govoril s teboj in vendar ti nisem povedal, česar mi je polno srce. Zdaj pa bom govoril, moram govoriti; vse ti povem, naj se zgodi, kar hoče. Rosana, jaz ne morem živeti brez tebe. Glej, vse sem zapustil, samo da bi mogel bivati blizu tebe.» ««Kaj hočeš, da ti odgovorim, ljubi prijatelj?» » «O nič, nič; ne odgovarjaj mi ničesa; saj, kar bi raji slišal, ko ne vem kaj na svetu, tega mi vendar reči ne moreš. Samo to mi obljubi, 28o Rosana, da ne pojdeš od tod, da bi jaz ne vedel. Bojim se, da mi ne izgineš kakor lepe sanje izpred oči — in jaz bi bil nesrečen!» ««To ti rada obljubim!»» «In še nekaj. A kaj bi govoril! Ti si lepa, Rosana, in lepša bodeš od dnč do dnč. Razcvi-taš se kakor roža o mladem poletji. Ves moški svet bode obračal oči za teboj. Ponujali ti bodo bele gradove. Kako ne? Ti si vredna kraljevega prestola; in vendar, Rosana, takö rad, tak6 iz srca rad te ne bode nihče imel, kakor te ima ubogi Marko. O Rosana, kaj so beli gradovi, kaj je vse zlato in srebro proti zvesto ljubečemu srcu ? Ali tega ti ne umcješ; tvoje mlado, nedolžno srce ne vč, ne sluti še, kaj je ljubezen. A prišel bode čas, in ta čas ni daleč; prišlo bode trenotje, ko se ti bode srce zbudilo, in tega trenotja se bojim. V tvoji roki je moje življenje, moja smrt. O kaj sem jaz, kaj naj ti obetam, siromak? In vendar, Rosana, sama misel nate mi daje pogum, zbuja mi moči; vse se mi zdi mogoče zate. Mlade, čile roke, zdrav um, krepka volja in podoba tvoja pred očmi — kaj mi je nedosežno? O Rosana, ko bi hotela, ko bi mogla čakati dvč, tri leta; ko bi se ti vrnil z obilim blagom obložen in bi ti dejal: Glej, vse to je tvoje; ali hočeš biti moja? Kaj bi mi odgovorila, Rosana?» Kedb vć, какб bi se bil končal ta prizor, ko bi se ne bil v tem trenotji začul od grada doli krepki Skalarjev glas: «Rosana, Rosana!» Zdaj se ni bilo več pomišljati. Urno si podasta roko, in Marko krene proti polju, kjer ga je čakala kosa, mokra že od večerne rose. Z griča doli pa je donela po tihi dolini otožna pesem: Potoček, postoj, jaz pojdem s teboj, Sirota iz tujega kraja. Ney moreš z menoj, jaz moram nocoj Se biti, kjer solnce zahaja. VI. Nekaj časa že je bil Skalar čudno izpre-menjen. Prej je bil vedno enake volje, ne žalosten , ne vesel, tih, miren, malo prijazen, a navadno tudi ne preosoren; zdaj je bilo vse njegovo vedenje nekako nemirno, strastno, skoraj razdraženo. Knjige ga niso več veselile, ne tista skrivnostna opravila v onem hramu, kamor ni smela živa duša. Zamišljen, s povešeno glavo, z rokami na hrbtu je hodčval okolo gradu, po vrtu, po hosti; časi je celo sam se sabo glasno govoril. Zdaj je sedel po več časa na klopi pod hrastom ter je zdaj v tla upiral oči, zdaj nepremično zrl tja po dolini; slednjič je kakor srdit planil kvišku ter stresnil glavo, kakor da bi se hotel šiloma iznebiti neprijetne misli, ki mu je rojila po glavi. Z Rosano je bil zdaj nenavadno prijazen; čudno mehak, ginen je bil njegov glas, ko je govoril z njo; potem je bil zopet — ne vedi zakaj — odljuden, trd, skoraj osoren z njo. Zgodilo se je celo, da jo je prijazno za roko prijel, potem jo strastno sunil od sebe. Zdaj jo je nalažč srečaval, kjer je mogel, potem se je zopet ogibal deklice; večkrat se je hitro obrnil v stran, ko mu je šla naproti. Prej ji ni nikoli prav v obraz pogledal, tudi ne, ko je govoril z njo, taka je bila njegova navada. Tudi Rosana je vedno nekako boječa povešala oči pred njim. Zdaj jo je po več časa skrivaj ogledoval od strani. Zdaj, ko se ji je ozdraveli -jelo zopet polniti in rudeti upalo bledo lice, ko se je povrnil prejšnji ogenj otemnelemu očesu, naravna živost in gibečnost vsemu njenemu životu: zdaj ko je bila kakor vrtnica, ki se j-azcvita v prvem poletji in jutranje rose kapljica trepeče na nji v žarku zgodnjega solnca; ko jo je zdaj ogledoval in ogledoval, ko je videl tč oči, t6 hojo, to gibanje; zamislil se mu je duh v pretekle čase. Kakor luna izza oblaka jela mu je vzhajati podoba, bolj in bolj jasna, nekedaj tako ljubljena, potem tako sovražena podoba! Tč oči, to rast, to gibanje, to hojo, o vse to je videl nekedaj, in kar vidi zdaj, to je njeno, vse njeno, taka je bila ena sama ženska na svetu! In ta glas, keddr ga je slišal enkrat, ne pozabi ga več! O sladki spomin, o bridki spomin! Glej jo, vsa taka je, ki se mu bliža po otročje vesela z žarečim jabolkom v roki, in njen je glas, ki ga čuje: »Glejte, kako lepo jabolko; tam pod ono staro jablano sem ga pobrala.» In Rosana mu poda jabolko; ali sreče ni imela se svojim prijaznim darom. Skalar ji ga sicer vzame iz roke, ali v tem trenotji ga obide, kakor je bilo videti, neprijeten spomin; jezen zažene jabolko v stran. Kedo vč, kak pomen je imel ta sad v njegovem življenji! Rosani se milo stori v srci, solze ji silijo v oči. Molčč se obrne ter otide. Ves dan potem mu ni prišla pred oči. Zal je bilo možu, rad bi bil poravnal svojo krivico, ali deklica se ga je skrbno ogibala. Tisto noč ni dolgo časa mogla zaspati. Mislila je in mislila, kaj je pač pregrešila, s čim je razžalila svojega dobrotnika, da jč zdaj tako hud nanjo. Morebiti se je naveličal imeti jo še dalje pod svojo streho. Ako se pokaže, da je tako, sklenila je, da hoče takoj zapustiti njegovo hišo ter iti dalje po svetu, sama ni vedela kam. Takoj drugi dan, ko ga zagleda, hoče stopiti predenj in vprašati ga, zakaj je hud. Tudi Skalar ni imel pokoja. Očital si je sam svojo ostrost z ubogim, nedolžnim dekletom. In če je tudi res njena hči, dejal si je, naJgrje pregrehe sad, kaj more ona zato; kaj ni že dovolj nesrečna, milovanja vredna? Žalosten zakon narave je, da se otrok pokori za svojih roditeljev grehe, trd, krivičen zakon, ki v nebo vpije, ali nebo nima usmiljenja. Ali ni dolžnost človeku, zlajšavati to krivico po svoji moči? In ti? Dozdaj si domišljal si, da si blagega srca, da nisi storil še nikomur krivice, če tudi si jo sam trpel v obili meri, in zdaj žališ brez usmiljenja ubogo siroto, maščuješ se nad njo, ki ti ni storila ničesar: zakaj je nisi rajši pustil, kjer je bila? Sram te bodi takega podlega čuta. Ne, uboga Rosana, nesrečno dete; ti se mi ne bodeš pokorila za svoje matere pregreho! — Ali kedd mi je pa porok, da je Rosana res njena hči? pomišlja se zopet čez nekaj časa. Da ji je tako podobna? Kolikrat se primeri, da je človek človeku podoben, če tudi sta si popolnoma tuja! Te negotovosti bodi konec: najprej se prepričam, je li res njena hči, potem bodem vedel, kaj mi je storiti. Tako je v tem boji premagala boljša stran njegovega srca; strast se mu je polegla; ali kedo vč, koliko časa bode mirovala? Drugo jutro sta se kmalu sešla. ker sta se iskala. Ko ga zagleda Rosana, pozdravi ga prijazno kakor po navadi, potem se mu približa, rekoč: «Nezadovoljni ste z mano, kakor vidim in čutim, gospod; ako ste se me naveličali, prosim, povejte mi naravnost, takoj zapustim vaš dom.» Beseda «gospod», katero je zdaj zopet slišal čez dolgo časa, zadela je Skalarja neprijetno; nekako užaljen je bil, zato mu je bilo v tem trenotji nemogoče govoriti z njo tako prijazno, kakor je bil sinoči sklenil; premagovala je zopet druga stran srca. Nekako mrzlo ji odgovori: ««Že zopet tako govoriš, dekle? Zdi se mi, da se že kesaš svoje obljube. Nestanovitna stvar je ženska, tudi ti si ženska!»» Te bridke besede so v zadrego pripravile ubogo deklico, tako da ni vedela pri tej priči, kako naj bi odgovorila. V tem se Skalar pomisli, da ji ni dal pravega odgovora na njeno vprašanje; mirno ji reče, a tudi ne kaj prijazno: ««Jaz se te nisem naveličal, brez skrbi bodi!»» Na to Rosana: «Če je res tako, zdaj pa drugo vprašanje, kaj sem vam storila, da vam ni prav; s čim sem vas razžalila, da ste tako hudi name; kaj sem pregrešila, če tudi nerada?» ««Ti nič, ti nič!»» odgovori ji on strastno obrnivši se v stran. Rosana ga ni razumela; vedeti ni mogla, da mu je se svojim nedolžnim vprašanjem razdražila staro rano; nerazumno ji je bilo, zakaj je tako poudarjal besedico: ti. Molče je stala, ne vedoč, kaj bi mislila, kaj govorila. Čez nekaj časa se obrne Skalar zopet proti nji: ««Rosana, kako je bilo imč tvoji materi?»» «Matilda.» Rosana ni opazila, kako ga je zadelo to imč; kakor blisk je nekaj šinilo čez njegovo obličje. Ali še mu ni bilo dovolj gotovosti; čez nekaj časa vpraša v zamolklem glasu: ««Iz katerega kraja?»» «Imena ne vem; ali ga nisem slišala nikoli, ali sem ga pa pozabila. Samo toliko se spominjam, da niso bili prav iz mesta, vendar blizu nekega mesta doma; v samski hiši pod gričem; kolikokrat so mi pripovedovali, kako srečni so bili tam!» * Zdaj je bilo Skalarju vse gotovo, vse jasno. Molčal je nekoliko časa; nasprotna čuta sta se borila v njegovem srci; boj je bil kratek, usmiljenje je premagalo strast. Otajal se je sovraštva led, ki mu je obdajal srce; tako gorko mu je bilo srce; tihe radosti žar mu razsvetli temno obličje, oko mu rosi, lep je bil Skalar v tem trenotji. ««Pridi, pridi sim na srce moje,»» vabi jo z odprtima rokama, ««pridi, Rosana; če tudi nisi moja, bodi moja. Tolažba mi bodi, radost moja na stare dni; pozabljeno bodi, kar je bilo; poleg tebe hočem pozabiti, kar sem pretrpel; skupaj bodeva živela kakor oče in hči!»» Rosana se ne gane z mesta; čudne, nerazumljive so ji bile njegove besede. «Vi ste poznali mojo mater?» ««Poznal — zdi se mi, da sem jo poznal. * Ali pustiva to; misli si, da sem tvoj strijc, ujec. ali kaj takega. Ali nočeš biti moja, Rosana?»« «Ali ste mi v rodu?« ««V rodu ali ne, kaj to! Jaz bi tudi lahko imel tako hčerko, prav v tvojih letih bi bila in ravno taka, ravno tako lepo, ljubo, srčno dete, kakor si ti, Rosanka moja!»» «Govorili ste o moji materi, odgovorite mi še, najljubše, najslajše mi je govoriti o nji. Poznali ste jo, morebiti veste kaj več.» ««Dovolj, preveč; ali govoriti ne morem, ne smem; ne umela bi me, in to je dobro; ti si še mlada, nepokvarjena, nedolžna.»» «Moja mati so bili tudi nedolžni,» zavpije strastno Rosana. Vsa izpremenjena je bila v tem trenotji; to ni bila več krotka, boječa deklica. Oči so se ji svetile, stala je in govorila slovesno kakor priča pred sodbo, priča za nedolžnost svoje matere. Pred očmi ji je bila bleda materina podoba, ko je ležala na smrtni postelji, spominjala se je njenih zadnjih besed, njene oporoke, da naj priča za njo pred svetom; zd^j prvič je imela priliko izpolniti svojo dolžnost. ,«Moja mati so bili tudi nedolžni!» tč besede je govorila v tako prepričalnem, iz globočine srca izhajajočem glasu, da bi bile tudi pri sodbi veljale. Skalar ji odgovori z neskončno britkostjo: «Tvoja mati nedolžna! Ne govori, dekle, česar ne umeš! ■> ««Jaz ničesa ne urnem, samo to vem, da so bili moja mati nedolžni! Molčala ne bodem, pred vsem svetom hočem pričati in vpiti: Moja mati so bili nedolžni!»» «Tvoja mati nedolžna!» ponavlja Skalar. — 2SS — ««Da, nedolžni; sami so mi rekli, in kako so mi rekli! Na smrtni postelji, ko se najhu-dobnejši človek ne laže, in moja mati se niso legali!»» Oba molčita. Čez nekoliko časa, po kratkem premiselku seže Rosana v svoje nedrije, vzame iz njega povezane liste, ki jih je ves čas zvesto hranila, ter jih poda možu, rekoč: «Jaz ne vem, ali je prav ali ne; vendar ne morem si kaj; ako ne verujete mojim besedam, nate, tu so dokazi, berite 1» VIL Roke so se tresle, kolena se žibila Skalarju, ko je prijel izročene mu liste. Čutil je, da je prišlo najimenitnejše, odločilno trenotje njegovega življenja; zdaj se mora razsoditi njegova osoda, in bal se je tč razsodbe. Že ji je hotel vrniti liste, kaj mu pač razodenejo? Vendar, zgčdi se, kar hoče, vedeti mora vso resnico. Da ne omahne, sčde na bližnjo klop pod hrastom ter začne razvezavati skrivnostni zavitek. Kakor sodnja priča je stala Rosana molčč poleg njega in oči upirala vanj. Prvi list, ki ga zagleda, imel je napis: «Mojemu možu», in govoril je tako: «V črni zemlji bodo trohnele moje kosti, ko ti pride, in trdno vero imam, da ti pride ta list v roke. Zapovedal si mi — to je bila zadnja beseda tvoja, moje slovo — da ti ne smem ni-kedar več pred obličje. To zapoved sem izpolnila, težko ali lahko, izpolnila sem jo. Nikedar te ne bodem videla več, ne mene ti. Ali prepovedal mi nisi pisati. In vendar tudi s pisanjem te nisem nadlegovala; pišem ti še le sedaj, ko čutim, da se mi bliža zadnja ura. Ta list naj ti izroči, ko te najde, moje dete, tvoje dete - Rosana: to je vse, kar ji morem zapustiti. Zase ne govorim: moja osoda je sklenena, z življenjem mojim je pri kraji moje trpljenje — zasluženo ali nezasluženo: Bog pravični vč, zakaj me pokori. Zase ne govorim; neopravičena pred tabo pojdem mirno pod zemljo; naj bode, saj nisem prva. Moje dete, tvoje dete Rosana ti bode pričala, da iz mojih ust ni bilo bridke besede zoper tebe. Vprašaj jo; ona ti povč, kako sem ji govorila o tebi! In govoriti sem morala. Sirota je videla, da ima vsak otrok mater in očeta, kje je njen oče? Kod hodi po svetu; zakaj ne mara za svoje dete kakor drugi očetje? Tolažila sem jo, dejala sem ji — edina moja laž — da naju išče po svetu. Naročala sem ji in naročala ji bodem v zadnjem trenotji, naj te išče tudi ona, naj ne miruje, dokler te ne najde. Slaba je roka, ki ti piše te vrstice: hiteti mi je, da mi ne oslabi popolnoma, predno ti povem, kar ti moram povedati. Tvoja žena je nedolžna; zvesta ti je bila od trenotja, ko te je Jos. Slritar-ja zbrani spisi. Ш. 19 prvič zagledalo njeno oko, zvesta do zadnjega diha. Tvoj prijatelj — ime njegovo naj ne pride iz mojega peresa — tvoj prijatelj ti je bil nezvest, lažnjiv prijatelj. Laž, obrekovanje je bila vsaka beseda njegova o meni; ti si mu verjel; svoji ženi nisi verjel, ko se je zagovarjala, ko ti je dejala, da je nedolžna, da je lažnik tvoj prijatelj. To sem ti dejala, več — nisem smela. Šla sem ti izpred oči, «lažnica, nesramnica» —! Šla sem molčč, ko mi je bilo treba samo v nedrije seči, pokazati ti kos papirja, moje orožje, dokaz moje nedolžnosti, in ti bi bil padel pred me na kolena — o gotovo, saj je dobro, blago tvoje srce — in prosil me: Odpusti! In že sem bila segla po tem orožji, ali pri tej priči, o pravem času še, stopi mi pred oči čestita podoba mojega ubozega očeta. V srce bi ga bilo zadelo ono orožje starega, sivolasega moža, mojega očeta 1 Ne, hči ne bodi izdajalka očetu, mirno naj živi, kakor do sedaj, in hči naj zanj trpi. Tvoja žena sc je darovala za svojega očeta. Darovala je sebe, to hi nič, a darovala je svoje dete, tvoje dete, ki ga je-nosila tedaj pod svojim srcem. Moj oče je bil zapleten v neko zaroto; jaz sem ženska, tuje so mi take stvari, a samo to vem, da je bil izgubljen, ako bi bilo prišlo na dan. To je vedel tvoj prijatelj, on sam; imel je v roki dokaze, kateri bi bili, pokazani, pogubili mojega očeta. To je bilo njegovo orožje. In to orožje je bilo orodje njegovi pregrešni strasti. Ko ti je bilo, kmalu po poroki, nana-gloma odpotovati, izročil si me njemu v varstvo, golobico jastrebu! Ne bodem ti na tanko popisovala, kako se mi je približeval in dobrikal, kako me je zalazoval in pregovarjal; zdaj prosil, zdaj pretil, kako je govoril o tebi! Ko ni smel več pred moje oči, izpozabi se v svoji slepi strasti, da mi piše list — beri ga, veruj svojim očem, ker nisi verjel mojim besedam — ta list ti razodene vso resnico, on ti je tvojega prijatelja tožnik, nedolžnosti moje zagovornik. Razveselila sem se tega lista, imela sem orožje v toki; odpisala sem mu, da ti ga pokažem, ako ne bode miroval. Spoznal je, da se je prenaglil, kaj si je prizadejal, da bi dobil nesrečni list zopet nazaj! Zastonj! skrbno sem ga hranila. Ko se je bližal tvoj prihod — on je vse vedel *— ko je bil v najhujši stiski, pokaže mi on svoje orožje; pošlje mi prepis dokazov, ki so pričali zoper mojega očeta. In jaz? K njemu hitim — da pri njem, v njegovi hiši sem bila, zvečer je bilo tudi; njegove priče niso krivo pričale — na kolenih ga prosim, ponujam mu zameno, orožje za orožje. Zastonj! ne da se omečiti trdosrčni človek mojim prošnjam, mojim solzam; samo nekaj bi ga bilo omečilo, izprosilo — svoje poštenosti mu nisem mogla dati. Obljubil mi je vendar molčanje za molčanje. Pustiti ni mogel upanja, da vendar že kedaj doseže 2Q2 svoj pregrešni namen. V svoji pesti me je imel, to sva vedela oba. Kar je bilo potem, veš sam. Jaz sem molčala, on je govoril, on je lagal — Golo! Upal je, da se, zavržena, izgnana, zapuščena, slednjič omečim. Na dom, k očetu nisem smela; tam bi me bil našel. Potikala, skrivala sem se po svetu, kakor preganjana zver po zakotjih. In kmalu ne sama; dobila sem družico. Imenovala sem jo Rosano, se svojimi solzami sem jo rosila, zakaj ji nisem dejala: Solzana? Ne, tako žalostnega imena naj bi ne imela sirota. Kako bi jo mogel klicati kedaj njen oče, da bi ga vselej srce ne zabolelo! To bi bilo maščevanje, kakoršnega nisi zaslužil. Vse ti ne bode jasno, kaj hočem? saj meni tudi že ni. Krivico bi ti delala, žalila bi te, ako bi ti priporočala svoje, najino dete. Poznam te, nemogoče, da bi bil srečen. Tvoje srce je polno ljubezni in hrepeni po ljubezni; o koliko si pač pretrpel od tistega nesrečnega časa. Tvoja ljubezen do mene se je izpreobrnila v bridko sovraštvo; in ti ne moreš živeti brez ljubezni. Saj ni mogoče, da bi bilo drugače; žalosten, nesrečen, izgubljen hodiš po svetu, vse ti je tuje ubogi mož! O čakaj, čakaj! pride ti tolažba, Rosana ti pride in pozabljene bodo vse bolečine. O da bi se skoraj, skoraj zgodilo! Jaz ne doživim te sreče; moje življenje je pri kraji, ali z nebčs doli bodem vaju gledala, veselila se z varna. Objemi jo, stisni jo na hrepeneče prsi svoje in lice ji rosi ti zdaj sč sladkimi solzami. O srečna Rosana, kolika ljubezen te čaka! dvojna ljubezen, tvoj bode zdaj tudi moj delež. Tolažba m veselje bodi svojemu očetu, kakor si bila materi svoji! ...» Dalje ni mogel brati; skipelo mu je srce, oči so mu bile zalite se solzami. Vstane, omahuje, kliče Rosano, ki je stala nekoliko korakov ■od njega. «Rosana, Solzana, dete moje! pridi, pridi sim na moje srce! Moje dete, moja hčerka si ti; svojega očeta si iskala; glej, tu stoji pred tabo tvoj oče! In ti stojiš, ne hitiš mu na srce, na očetovo srce? Jaz sem tvoj oče! Ti me gledaš, ne veruješ? glej to pismo! Kaj pismo? Ali ti ne govori srce? Meni je moje že zdavnaj govo-nlo, a nisem ga hotel umeti — trdovratnih! — Našla si svojega očeta, a ti nočeš takega očeta; za očeta nočeš človeka, ki je tako ravnal s tvojo materjo! O saj sem se dovolj pokoril, ti ne veš, haj sem trpel! Ko bi vedela, odpustila bi mi iz usmiljenja, zase in v svoje matere imeni. Glej, kličem te, vabim te kakor koklja svoje pišče, 111 ti se ne daš izprositi!» Kakor okamenela je stala Rosana nekoliko casa, skoraj brez zavesti; prenanagloma ji je bilo prišlo vse to. To je bilo samo malo trenotij, 111 vendar najhujša pokora ubogemu možu! Ko je videl, da Rosana še vedno stoji in stoji, užali se mu srce, solze ga posilijo, stari mož se na glas zajoka. Ta jok — saj bi bil risa omečil — zdrami Rosano. Na prsi mu plane: «Moj oče 1» In dolgo časa se jokata oče in hči. «In tl,» obrne se čez nekaj časa oče proti nebu, «tl, ki gledaš zdaj doli na naju z nebes, izveličana duša, presrčna, zvesta, čista žena moja. druga Genovefa; odpusti, odpusti, Genovefa!» VIII. Dve leti potem sta bila oče Jelenko in Somrak zopet v pogovoru. V Somrakovi hiši je bilo zadnji čas, da gre skrbni gospodar gori «na izbo» pogledat po zibčli. Praskaje se za ušesom napoti se Somrak gori pod streho, kjer je čestito orodje, gnezdo mladih Somrakov in Somračic, počivalo v kotu med drugo navlako. O prvem pogledu je bilo Somraku jasno, da potrebna poprava razpale zibčli preseza njegovo mizarsko umetnost. Tu je bilo treba spretnejše roke; stari Jelenko je moral v hišo; saj je tudi še mnogo druge poprave! Na dvorišči pred Somrakovo hišo, pod staro košato hruško, se je trudil Jelenko, primčrjal in zbijal potrto zibel, Somrak pa je gledal, ugibal in pomagal, kolikor je vedel in znal. «Veš kaj, Somrak,» reče Jelenko, tehtno in resno gospodarju, izpustivši črvivo desko iz roke, «to ne bo nič; nove bo treba, nove, Somrak!» « Za enkrat menda bo vendar še kako, saj upam, da je zdaj zadnjikrat.»» «Kakor bo volja božja. Samo to ti pravim, da zdaj ti m' več take sile, zdaj se že lahko malo ganeš; lepo si se okoristil z božjo pomočjo in Skalarjevo. Ali boš zdaj še tako govoril o Skalarji?» ««Nič napačen mož!»» «Menim, da ne! Tiste njive, tisti gozdek —» ««Res, na pol zastonj sem jih dobil!»» Na pol zastonj! Kaj boš? saj sva sama; reciva: skoraj zastonj; tisti božjaki, to je bilo samo za ime, da bi se ne dejalo: Vbögajme mu jih je dal! Kako si se vendar tako prikupil možu, Somrak?» ««E kaj bom jaz, oče Jelenko! Veste, to so vam bila čudna pota; ženske! ženske! Ženska vse opravi s tistim svojim sladkim jezičkom. Moja Katra se je nekako seznanila z Rosano, pa ji je že pošepetala na uho in namignila, kaj bi bilo dobro. Dekletce pa in oče — saj veste, ona z njim dela, kar se ji zdi. Ni je stvari, da bi ji jo odrekel; zvezdo, menim, bi ji sklatil z neba, ako bi mu velela. Mož je ves izpremcnjen, odkar je ta vražjica v gradu. Saj tisto je pa tudi res, dekle ni, kakor so navadna dekleta. Lepa je kakor misel, in dobra, prijazna je tudi. Ko pogleda človeka z onimi velikimi, lepimi očmi, tako čudno! kar neka sladka groza obide človeka! Ali mislite, Jelenko, da je res njegova hči, prava hči?»» «Zakaj bi pa ne bila?» ««On sam pravi; čudno je res, pa naj bo; meni je prav, pri gospodi se gode čudne stvari. Ali ste videli, kako je zdaj na Skali? Vse po-snaženo in pobeljeno po gradu zunaj in znotraj, vse polno rož in pisanega cvetja okolo gradu; vse veselo, prijazno, kamor oko pogleda; on sam se je pomladil za deset let; in dobre volje je vedno, prijazen z vsakim človekom. In kader ona vzame svojo kitaro, sede na klop pod drevesom, ali pa tudi na tla in začne peti — ali ste jo že slišali peti?»» ♦ Slišal, slišal.» ««Torej veste, kako poje! On jo pa gleda in posluša in srečen je; sama sreča ga je in veselje. Čudne stvari se godb na svetu, in to v našem kraji! In pa Marko; ravno o tistem času je prišel v naše kraje, kakor Rosana, sam Bog vedi, odkod. Jaz bi sodil, da je kak Primorec, prav tak je, kakoršni so bili tisti zidarji, ki so našo cerkev zidali, črnih las in oči, oru-javelega lica, in zateza tudi tako čudno, ko govori.»» «Lep dečko; in krepak je tudi in močan.» ^«Ali ste slišali, kako je bil zleknil in na tla položil Voznikovega Antona, ki smo ga vendar imeli za najmočnejega v tem okraji?»» «Slišal sem praviti.» ««Jaz sem bil zraven. Anton mu je zabavljal, dražil ga, kjer je mogel; saj veste, zaradi Rezke. Prej smo vsi mislili, da bosta mož pa žena; ali ko je prišel Marko v hišo, zagledala se je vanj, in ubogi Anton — obriši si usta! Ni čudo torej, da ga ni mogel živega videti. Nagajal, zabavljal mu je, kader je utegnil. Vse se je čudilo, da Marko tako voljno trpi in prenaša vedno zbadanje njegovo. Ali slednjič mu je vendar kri zavrela. Bilo je v nedeljo po krščanskem nauku, ravno tukaj. Marko je bil pri nas «v vasi»; v pogovoru sva stala, kakor zdaj midva pod to hruško; kar pride Anton mimo z drugima dvema. Ko zagleda Marka, začne mu zopet zabavljati; Marko mirno posluša; besede ni žugnil, tako da sem se mu čudil. Mislil sem si, to je pa že vendar preveč, da daje delati se sabo, kakor svinja z mehom, in da se ne gane. To je dajalo Antonu še več poguma; mislil si je, temu človeku ni do živega priti. Imenuje ga slednjič potepuha, ki se je sim pritepel ne vedi od kod, da se tu liže okolo naših deklet, naj gre tja za ono Rosano, zanj je dobra ona ciganka! Ko bi ga bili videli pri tej priči; zdrzne se po vsem životu, kakor bi ga bil gad pičil, oči se mu zabliskajo in kakor strela prašči vanj. Okolo pasa ga zgrabi, privzdigne, drži ga nekaj časa in stiska, kar kosti so hreščale, potem ga trešči ob tla kakor snop. Groza nas je obšla vse. Slednjič ga izpusti ter mu reče mirno: ,Tako, zdaj hodi!1 Nato se vrne k meni, kakor da bi se ne bilo nič zgodilo. Anton se pobere in otide tiho se svojima tovarišema.»» «To ni bilo Bog vč kako moško!» ««Kaj pa da ni bilo; ali kaj se hoče ? Videl je, vsi trije so videli, da se m' norčevati z njim.»» «Torej tista beseda .ciganka' ga je tako zbola; to bi kazalo, da stvar ni sama ob sebi.» ««Ljudje res tako govorč, ali jaz ne verjamem, da bi bilo tisto kaj. Marko se je čisto pokmetil. Rezka je bogata, lepo domačijo ji je zapustil Gregor in gotovine tudi. Pridna je in poštena, lepa tudi, rada ga ima, in kako ga rada ima! Prej je vse dejalo, da je prevzetna; res. nobenega ni pogledala; vsak ji je bil preslab. Ali ta Marko jo je ukrotil, vso jo je iz-premenil; za njim se obrača, kakor solnčnica za solncem.»» «In Marko?» ««Marko? Kako bi je rad ne imel, če tudi ne dela z njo, kakor ona z njim! Marko je mož.»» «Kaj pa mati?» ««Mati in hči, ena misel, ena volja. Saj ji je tudi prej, ko je še Gregor živel, vedno potuho dajala.»» «Gregor bi pač ne bil svoje hčere nikedar dal človeku s praznimi rokami.» ««Ej bčžite, bčžite; ustil se je res, ali žena ga je vendar imela v strahu. Kaj menite, da bi ga ne bil rad izpravil iz hiše? Ali kaj je mogel proti obema? Ni vsak v svoji hiši gospodar, ki hlače nosi, oče Jelenko 1»» Zadnje besede je Somrak nekako moško govoril. Pri tej priči se prikaže mati Somračica iz veže; pred ognjiščem je slišala njijin pogovor. «Kaj boš ti?» oglasi se žena precej osorno; «ti govoriš, kakor umeš. Jaz pa pravim, da iz tč moke ne bo kruha!» Somraku ni bilo nič prav po volji, da se žena vtika v pogovor; kazalo je, da se ne spušča rad v prepire se svojo ženo, zakaj? to je sam najbolje vedel. Vendar zdaj ni mogel odjenjati; kaj bi si mislil oče Jelenko? «Kaj pa ti veš?» obrne se k svoji ženi, kolikor more pogumno. «Jaz pa pravim, brž ko izpolni Rezika svoje sedemnajsto leto, pa bo poroka.» ««Poroka bo že in kmalu morda tudi, samo čegava, to se vpraša.»» «No, čegava? ti, ki vse veš?» ««Jaz vem, kar vem, ali tebi ni da bi pravila ; to bi bilo, kakor da bi dala stvar na oklic. Зоо Kaj tu stojiš in čeljustaš in motiš moža pri delu, ko pomagati ne znaš; krave pa stradajo v hlevu, klasti jim je čas. Vam pa se čudim, oče Jelenko, da poslušate to klepetuljo.»» Somrak bi bil svoji ženi gotovo kaj prav jedrnatega odgovoril, zlasti ker mu je bila dala tako nespodoben priimek. Vendar tega m' storil; bodi si, da mu m' prišla prava beseda na misel, ali pa je bil premoder, da bi se se svojo ženo pregovarjal pred tujim človekom; ali je pa morda čutil, da žena prav govori opominjaje ga pozabljene gospodarske dolžnosti, tem bolj, ker so se krave res nepotrpežljivo oglašale iz hleva, kar je bil prej preslišal v živem pogovoru. Bodi si to kakor koli. Somrak se molčč napoti proti hlevu. Pri tej priči prisopiha ves preplašen stareji sinek Somrakov gori po vrtu, kakor da bi mu bil volk za petami. «Za božjo voljo, kaj je, Drejče!» zavpije mati prestrašena. Otrok ne da odgovora, sapa mu je pohajala. Ves zbegan grabi mater za krilo. ««Torej govori, kaj je, kaj se ti je zgodilo?»» vpijeta oče in mati. «O joj, joj! — tam doli v ločici — za potokom —» ««Kaj je tam doli?»» «Marko leži — o joj, joj! — Nič se ne gane — pa ves krvav je, o joj, joj!» ««Kaj?»» zakričč vsi trije enoglasno. ««Kaj praviš ?»» «Marko, Marko, ves krvav, pa nič se ne gane!^ ««Kje praviš?»» vpraša Somrak. «V ločici, za potokom, pri lesi! Mene je strah; tako strah me je, mati!» ««Jezus Nazarenski!»» javka žena. ««Taka nesreča! Kaj stojiš pa gledaš? Pojdi, teci, leti! Morda je vendar še pomagati moči. Oče Jelenko, pojte tudi vi, pomagajte, za pet krvavih ran božjih! pomagaj, kedor je živ! Jaz se ne morem geniti z mesta.»» Zena se je tresla po vsem životu, kakor šiba na vodi. Somrak in Jelenko se urno napotita proti nesrečnemu mestu. Da bi ne prišla prepozno! IX. Skalarjevo domovje je bilo zares, kakor je pravil Somrak, vse izpremenjeno; kakor odurno prej, tako prijazno je bilo zdaj. Grad je bil z nova ometan in pobeljen; okna prej oprašena, otemnela, bila so zdaj čista kakor zrkalo. Prostor pred gradom je bil predelan v lep vrt. Kjer je nekedaj životarila med peskom redka trava, osat in drug plevel, cvele so zdaj v snažnih gredicah žareče centifolije, pelargonije in druge pisane cvetice, kakoršnih ni bilo prej nike-dar videti v tem kraji. Bodeče robidovje okrog se je bilo umaknilo raznovrstnemu plemenitemu grmovju. Sreča je bila prišla na Skalarjev dom in njeni žarki so blagodejno obsevali in ogrevali vse prostore in njih prebivalce. Skalar je bil zdaj vrtnar, samo vrtnar. Glejte ga tam, kako se pridno kreta med gredicami sključen, a ne od starosti, s pralico v roki. Tam malo sitnega plevela popleve, tu cveticam prst zrahljava, presaja in kar je enacih vrtnarskih opravil. Ne sam! S podpasanim krilom, zavihanimi rokavi, sč škropilnico v roki se suče med cveticami Rosana, lepa vrtnarica! Zdravje, veselje, sreča ji sije z obličja, iz oči. Tako zdrava, vesela in srečna, kako bi mogla tiha biti! Zdaj se pogovarja z očetom, zdaj se sladko zasmeje, vmes zapoje kratko pesmico, kakor ji pride ravno na misel. Srečni oče odgovarja, posluša, zdaj pa zdaj si ne more kaj, da bi se ne sklonil po konci ter ozrl se vanjo. Srečni človek malo misli, eno misel pa je Skalar skoraj gotovo imel, ko je gledal svojo lepo hčerko: «Med cveticami najlepša cvetica je vendar moja Rosana!» V tem trenotji priteče in prisopiha deček iz vasi na grajski vrt. Ko zagleda Skalarja, vpije že od daleč: «Hitro, hitro, gospod! Pomagat! Marko je zaboden, toliko da še diha. Somrakov strijc vas prosijo. Tecite, tecite, da ne bo prepozno!» ««Precej pridem; teci pa povej jim, da naj bodo mirni.»» 3°3 In Skalar pusti svoje vrtnarsko orodje ter hiti v grad, da vzame se seboj, česar treba v takih slučajih. Konj je že stal osedlan na dvorišči, kakor je bilo rečeno slugi, ko pride Skalar s potrebnimi pripravami doli. Mudilo se je, vendar predno zasede konja, ne more, da bi ne skočil pogledat, kako je hčeri na vrtu; gotovo se je ubožica hudo prestrašila take novice. In res se je bila Rosana prestrašila. Zgrudila se je bila od straha, na tleh je čepela, kakor brez zavesti, ko pride oče. Njegove stopinje jo zdramijo; kvišku plane, okolo vratu se oklene očeta in strastno vpije: «Rešite ga. rešite ga, oče! Hitite, pomagajte, dvojno življenje rešite; jaz ne morem živeti brez njega!» Zdaj je bilo Skalarju vse jasno. Mlada ljubezen tako dolgo skrivana, zatajevana prodrla je deklici šiloma iz deviškega srca v tem strašnem trenotji. «Mirno bodi, ljubo dete,» tolaži jo oče, «jaz storim, kar je v moji moči.» ««Hitro, hitro, oče, čas poteka; midva tu govoriva, in on umira! Z vami grem, vzemite me se sabo, oče; jaz ne morem sama tu ostati, strah bi me umoril, strašna negotovost; videti ga moram živega ali — o Bog, o Bog!»» Kaj je hotel oče? Moral je ustreči želji svojega otroka. Kako bi jo bil mogel samo pustiti v takem stanji! Malo potem je dirjal na vso moč konj sč Skalarjem in njegovo hčerjo iz grada proti Somra-kovi hiši. Vse polno ljudstva je bilo zbranega pred Somrakovo hišo, kamor so bili prinesli ranjenca, ker je bila najbližja. Vse je bilo zbegano, preplašeno. Glave so stikali in ugibali. «Voznikov ga je, nihče drug.» — «Jaz sem ga videl, ko je bežal kakor divja zver po Prilesnikovem sme-rečji; strah me ga je bilo, prav tak je bil, kakor Kanj!» — «Jaz sem zmirom mislila sama pri sebi. da iz tega ne bo nič dobrega.» — «Po Skalarja so poslali; če mu more kedd pomagati, on more.» — «Da bi le že skoraj prišel!» — «Glejte ga, tam le doli, na konji, kako drvi! Zdaj, zdaj bo tul» — «Pa dekleta ima pred sabo na konji!» Govorica potihne, ko pridrvi Skalar med nje. Toliko da ni konj koga pohodil; jezdec ni pazil. Konja ustavi, izpusti Rosano na tla, potem stopi sam s konja. «Kaj tu zijala prodajate!» zagrozi se nad ljudmi. «V stran, vsak po svojem opravku! Tu nikogar ne potrebujemo. Pokoj!» Množica se nehotoma odmakne nekoliko v stran. Skalar gre z Rosano v hišo. Tudi tu je bilo vse polno ljudi, tako da se s težka skozi nje prerineta. Skalar jih vse odpravi, potem vrata zaklene. V stranski izbici, kjer je ležal ranjenec, najde Somrakove, starega Jelenka, Reziko in njeno mater; prosi jih, naj gredb iz sobe vsi. «Miru, pokoja je bolniku najprej treba, ljudje.» Vsi gredö, dasi s težkim srcem. Zdaj še le je bilo videti Marka. Znak je ležal, bled, mižeč; desnica mu je visela bleda ob postelji. «Marko!» zakliče ga Rosana, pade na kolena, prime mu mrzlo roko ter jo strastno poljublja. Pri tem glasu, ki bi bil zbudil mrliča, izpre-gleda Marko, a takoj zopet zamiži. Vendar tudi to je bilo že dovolj tolažbe Rosani. «Marko, moj Marko, ne zapusti me; brez tebe ne morem, nočem živeti!» ««Če ti je drago njegovo življenje, tiho bodi!»» reče ji oče resno, žilo tipaje bolniku. Potem mu preišče rano, ki jo je bil za silo dosti dobro obvezal Jelenko. Rosana upira vanj oči nepremično, da bi mu brala z obličja svojo sodbo — življenje ali smrt. Storivši vse, kar more umen zdravnik storiti v takem slučaji, obrne se Skalar proti svoji hčeri ter ji reče: «Mirna bodi in — upaj!» To je bil Rosani angelski glas z nebes. Mirna je bila poslej; samo eno željo je imela, eno misel, da ostane pri njem in mu streže. Io ji je moral dovoliti oče. Jos. Strita r-ja zbrani spisi. III. 20 Зоб Ko se je to godilo v stranski izbi, koprnelo je precej zraven, samo stena je bila vmes, ljubeče srce v smrtnih bolečinah in težavah. Uboga Gregorjeva hči je vedela, o dobro je vedela, kaj je Marku Rosana. In zdaj je ona pri njem; ona prestreza morebiti zadnje poglede, zadnje besede njegove, in sama mora stati zunaj! Srce ji je bilo prepolno neskončne bridkosti. Ali deklica je Marka resnično, iz srca ljubila; njena ljubezen ni bila samopridna. V tem strašnem trenotji stori na tihem pri sebi, samo da bi ga rešila, ako mogoče, sveto obljubo, da se mu hoče prostovoljno odreči, ako ozdravi, da ga rada prepusti nji, ki jo on ljubi, vedela je, da jo ljubi. «Živi naj in srečen naj bode, če tudi ne z menoj.» Ta sklep ji je čudovito olajšal srce. Ko odpre čez nekaj časa Skalar duri ter naznani čakajočim, da je rana pač globoka, nevarna, vendar ne smrtna, da se smč upati z božjo pomočjo, poljubi mu deklica roko s prevelikega veselja. Potem gre tiho v stransko izbo, poda Rosani roko ter ji reče: «Bodi vaš, gospodičina, rada se vam umaknem. Samo to vas prosim, pustite, da mu smem streči z vami vred.» Rosana ginena objame blago deklico. V dobrih rokah je bil Marko. 3°7 X. Zopet je sedela na ljubem svojem prostoru v tamnemsmerečji poleg šumečega potoka; zopet je pela, pogovarjala se s potokom, a sedaj malo drugače. Potoček ti moj, ne morem s teboj, Sam teci čez skale, čez polje; Dom našla sem svoj, tu oče je moj, Moj dragi tu — kje mi je bolje? Ti teci naprej; miru ne imej, Tak<5 ti zapoved je dana; Razglasi po vsej deželi, povej, Kak<5 je zdaj srečna Rosana! Ko videl bi kje, po svetu hite, Siroto, ki joka v samoti; Sladkö ji šume tolaži sred, Ubogi nesrečni siroti! Tudi zdaj jo je poslušal Marko, ali ne na ravnem polji, travo kosč; po gozdu je pohajal blizu njč, ter cvetic je nabiral svoji nevesti! Na skalo je bil ravno splezal, kjer je videl posebno lepo, redko cvetico, to ji mora prinesti. Ko začuje petje, sede vrhu skale in posluša; v presladkih čutih se mu srečna duša ziblje. Ko petje potihne, približa se pevki ter ji pomoli nabrane cvetice: «Lepih, plemenitih cvetic imate na vrtu, Rosana; ali jaz ne vem, kako je to, take so mi vendar še ljubše.» 20* 3°8 «<'Meni tudi,»» pritrdi mu Rosana ter si vtakne cvetice v nedrije. ««Ali je pa tudi prav, Marko, da se tako trudiš po gozdu? Slab si še!»» «Jaz slab?» nasmehne sc mladenič ter zgrabi z eno roko debelo parobkovo korenino, ki je na pol gledala iz tal. V hipu je bila izruvana, in stari parobek je visel na stran. Ali dalje Marko ni smel izkazavati svoje kreposti. Zapo-vedno mu migne Rosana, da naj miruje. «Dovolj! sim sedi k meni, pa miren bodil Zdaj si še meni v strahu, veš; pozneje pa —» ««Ti meni, kaj? O Rosanka, Rosanka, Bog včdi, kako bo tisto; svojo glavico imaš, svojo' trmico; vdati se mi bo v božjo voljo in tvojo; bodi mi milostna gospa!»» «Ti se me bojiš?» vpraša ga deklica ter sc ozre vanj z neskončno ljubeznivim, sladkim nasmehom. Ubogi Marko je bil v grozoviti stiski; od njegovih ust do njenih je bilo tako blizu, tako strašno blizu 1 Ali Bog ne daj 1 Rosana ga. je imela v strahu, samo goniti se ne! V tem žalostnem stanji obraz Markov ni kazal kake posebne modrosti; žalostno ga je bilo videti, usmiljenja je bil vreden, ali Rosana ni bila usmiljena. Prizadeval si je po vsi moči, da mu pride kaka druga misel, in res mu je prišla. «Zdaj je priložnost,» reče ji kolikor more resno in moško; «ne izpustim te, nič ti ne pomaga, povedati mi moraš, jasno, razločno, brez. okolišev!» ««Kaj tako strašnega? Bojim se, Marko.»» Ali njeno obličje ni kazalo, da bi se bala. «Ako bi se ne bila zgodila ona nesreča, kako bi bilo zdaj, Rosana?» ««Pustiva to, Marko; bodi zadovoljen, da je tako; zakaj? ne vprašaj!»» «Ne, tako me ne odpraviš, Rosana. Vedeti moram vso resnico, drugače nimam miru. Rada tne imaš tqrej samo iz usmiljenja?» «»Vedno sem te rada imela, Marko; kako bi te ne bila? Tako po bratovsko si skrbel za ubogo, zapuščeno siroto, ki ni imela prijazne duše na svetu, razen tebe, moj Marko. V tvojem zavetji sem bila varna vsake — nadležnosti; saj veš, kako je v takem življenji. Ne spominjaj me dalje onih žalostnih časov!»» «Ali kazala mi nisi nikoli, da me imaš rada; •če si me res rada imela, kakor praviš.» ««O rada imela, rada. Ali čislala sem te, spoštovala; poznala sem te, dasl sem bila še •otrok skoraj, kako dober, blag, plemenit mladenič si ti, ne tak, kakoršni so bili tvoji vrstniki. Kedd in kaj sem bila jaz? Ti si bil vreden najboljšega dekleta. Kaj sem hotela jaz uboga sirota brez matere in očeta! Vsega ti ne morem povedati, samo to: Na smrtni postelji so mi izročili mati sveto dolžnost, da naj iščem po svetu očeta, da naj jih, ko ga najdem, opravičim pred njim. Druge misli nisem smela imeti, greh se mi je zdelo, Marko.» ««In ko si slednjič našla očeta? Z mano si bila vedno enaka.»» «To je bilo zopet nekaj druzega. Ali ti moram tudi to povedati?» ««Vse moram vedeti.»» «In ako ti rečem samo: Rezika, ali ti ni to dovolj ?» ««Jaz sem počasne glave, Rosana; kaj je ta deklica med nama?»» «Rada te je imela, in kako! Tudi ti, mislila sem, imaš jo rad: zakaj pa ne? Vsi ljudje so govorili, da bosta mož in žena, kaj sem se hotela jaz vrivati med vaju! Molčala sem, skrivala sem svojo ljubezen; naj te ima, dejala sem, da bodeš le srečen; kaj meniš, da mi je bilo lahko, Marko!» Globoko ginen ji poda Marko roko: «Ti si blaga deklica, Rosana!» Pri tej priči pristopi oče k njima. Nista se prestrašila. «Bodita srečna, otroka moja.» reče jima oče slovesno. «Marko, izročam ti, kar imam najljubšega na svetu. Ljubi svojo ženo, veruj in zaupaj ji; nji veruj in zaupaj, ne svojim prijateljem!» -* Nekoliko dni potem se je razlegalo grozovito pokanje in bobnenje po ozki dolinici. Zajci po bližnjih gozdovih so mislili: Zdaj je sodnji dan, in bežali so zbegani, ne vedi kam, da so jih komaj pete dohajale. In vendar se ni nihče pečal zanje, vsaj za žive ne! Zenitovanje se je praznovalo v gradit, ženitovanje, da ni bilo takega v tem kraji, kar stare ženske beračijo, in ga tudi morebiti z lepa ne bode. Za svata sta bila tudi Somrak in oče Jelenko. Kaka čast! Zlasti Somrak se je kaj po konci držal, da bi ga bilo, kar naj več moči, dobro videti. Ni' čudo! Grajska nevesta mu je, nekaj dni' poprej, mlado Somračico pri krstu držala, kako da bi ne bil imeniten! To je z velikim veseljem in ponosno pripovedoval vsakemu, keddr ga je hotel poslušati, tudi po dvakrat. Za družico je bila Gregorjeva Rezika, lepa družica še lepši nevesti. Dobre volje so bili. Govorilo se je celo, da se je stari oče Jelenko sam slednjič enekrati zasukal. Nemogoče ni, ker pili so tudi «tistega, ki zamaške včn meče». Vsega je bilo dovolj, tako da so se mize šibile. Na vrsto so hodile vmes tudi take jedi, da je bil oče starejšina večkrat v zadregi, ne vedoč, kako bi začel. I ežko obloženi so se vračali gostje od pojedine dombv. Mladi Somrakov zarod ni mesec dni potem pogledal črnega kruha. Oče Jelenko je ostal do smrti v gradu. Da bi jim bil stare zibeli popravljal, kakor Somraku, to ni verjetno; Marko in Rosana sta si lahko novo kupila, kader in kolikorkrat je bilo treba. 3‘2 Zato pa ni bil čisto brez dela; povsod je bil za rabo. Posebno rad pa je pestoval, kolikor mu je to pripuščal stari oče, in dober pestun je bil Jelenko, zlasti po leti pod milim nebom, ker je otroku na kolenih dobro senco delal se svojim rujavim širokokrajnim klobukom. Priletnega samca sveti večer. o \ svoji sobi je sedel, v mehkem naslonjači; visoka svetilnica je gorela na mizici pred njim. Bela peč v kotu je dajala prijetno gorkoto. Kamor je človek pogledal po sobi, vse je kazalo, da je njen gospodar premožen, izobražen mož, ki zna, kaj je lepo, prijetno življenje. Lepe podobe po stenah so pričale, da je tudi umetnosti prijatelj. Obilost je imela tu svoj dom; ali pa tudi zadovoljnost, sreča? Zadovoljen, srečen mož ni bil videti, vsaj nocoj ne; ravno ta večer, ko veselja žar posveti skoraj v vsako kočo, vsako stanico. Nekako srpo je gledal izpod zgubančenega čela; nemirno se je premikal na svojem sedeži; naslonil se je zdaj na desno, zdaj na levo stran, zdaj je stegnil noge pod mizo, nič mu ni bilo prav; in vendar se je gotovo dobro sedelo v mehkem naslonjači. Zdaj si prižge cigaro, prijeten duh se razlega po sobi od plemenitega kadiva; -mož mirno sedi in izpušča počasi viš-njevosivkaste kolobare kvišku iz ust ter gleda za njimi, kako se .širijo in širijo ter se slednjič razkadč. Ali tudi tega se hitro naveliča; draga cigara mu nocoj noče dišati, kakor po navadi. Odloži jo, vstane ter prekorači dvakrat, trikrat sobo po dolzem. Zdaj mu vidimo v obraz: prileten mož, temni lasjč mu že sivč ob sencih, vendar obličje mu je zdravo rudeče, čvrst je še in krepko stopa, da se soba potresa. Zdaj sede zopet, odpre miznico ter potegne iz nje zavitek listov, z višnjevo-sviljenim trakom povezan. Trak odveže, razgrne prvi list, pogleda vanj; ali hitro ga zopet zgane, zveže vse skupaj ter zapre. Na to vstane in gre k oknu. Bil je lep zimski večer, pravo božično vreme. Po vedrem nebu so plamtele zvezde, in rimska cesta se je stezala svetlo bela, kakor redko kcdaj, od kraja do kraja. Strehe so bile vse snežene, hišna okna zamrzla, in po ulicah je sneg škripal ljudem pod nogami. Malo ljudi, in še tem sc je vsem mudilo. «Da bi bilo vendar že kedaj konec tega nesrečnega večera!» zdihne naš prijatelj, obrnivši se od okna. Doma mu ni bilo strpeti; s kljuke sname drag kožuh, vzame klobuk in gorke roko-vice ter tako za mraz opravljen otide, sam ne vč še, kam. Ljudje ga srečavajo po ulicah, skoraj vsak nese kaj v roki ali pod pazuho, ta in ta ima zeleno smrečico s pisanimi trakovi na rami; nihče ga ne pogleda. V notranje mesto krene, do velikega trga pride, kjer se prodaje mnogovrstno božično blago. Eni kupujejo, drugi samo ogledujejo razpostavljene stvari. Naš mož se ne mdni za vse to veličastvo; on nima žive duše na svetu, da bi ji kaj kupil, da bi jo razveselil ! Čas večerje še ni, vendar, kaj se hoče? večer je tako strašno dolg! Krene torej proti svoji navadni gostilni, kjer se zbirajo znanci njegovi. Vstopivši sede molčč v svoj kot. «Meni se zdi, da bova nocoj sama, doktor!» oglasi se pdstaren gospod iz drugega kota. «Tem bolje!» odgovori mu naš mož kratko in precej neprijazno; bil je vidno slabe volje. Postrežni natakar mu prinese navadno mč-rico dobrega vina ter ga vpraša, kaj bode večerjal. «Pozneje!» odgovori mu hudomušni doktor ter si nalije vina. «Samsko življenje ima vendar tudi svoje neprijetnosti, sosebno na božični večer!» oglasi se zopet znanec v nasprotnem kotu. «Kaj to?» odgovori mu doktor, «božičen večer je samo eden v letu, drugih je tri sto ■štiri in šestdeset ali celo pet in šestdeset vsako četrto leto!» To je bil že malo daljši govor. Vendar da bi bil svojega znanca k sebi poklical ali sam prisedel k njemu, kakor bi se bilo spodobilo, tega ni storil. «Vedno mnogo opravka, doktor?» «»Še preveč, človek bi bil vesel, da bi kedaj mir imel.»» »Menim da: tako glasovit zdravnik v tako velikem mestu!» «Imenitna gospoda se kar trga za vas; — sosebno ženske!» pristavi mož ter se čudno nasmehne, kakor da je kedd vč kaj dobrega povedal. Ali doktorju se nocoj ni ljubilo. Še predno je bil izpil polovico vina, potrka natakarju, plača ter vstane. «Tako zgodaj? kam pa, kam, doktor?» popraSuje mož. «Po mestu!» odgovori mu naš prijatelj kratko, pozdravi ter otide. Prišel je v precej tihe gosposke ulice z otemnčlimi, starimi palačami. Visoka okna so bila povsod razsvetljena; tu pa tam je bilo videti z ulic vršiče krasnih božičnih dreves v sijajnih prostorih; samotnemu popotniku se je zdelo, da čuje iz njih vesele glasove srečnih otrćk, radujočih se lepih božičnih darbv! Čudno mu je bilo pri srci; korake pospeši in krene v druge ulice, ki so bile bolj žive. Ko zavije okrog vogla, zagleda mlado deklico, ki je slonela ob zidu. Od mraza je privzdigovala zdaj eno zdaj drugo nožico. Kako bi je ne zeblo, v tako slabi, raztrgani obleki! Pod predpasnikom si je grela zmrzle roke. Ko zagleda bogato oblečenega gospoda, pomoli desno roko proti njemu, prav malo — videlo se je, da ni vajena prositi. — Mož ji pogleda v obličje: lep obrazek, ali tako bled, tako žalosten! Zdravnik je vajen žalostnih obrazov, on ni in tudi ne smč biti premehkočuten, ali ta pogled ni bil nič navadnega; ta otročji obraz je bil tako lep, tako nedolžen in tako neskončno žalosten, da se je možu milo storilo o tem pogledu. In ta večer je bil božični večer! «Pojdi z mano, dete, tu je mraz!» reče ji prijazno ter jo prime za roko. Deklica gre boječa za njim. Vede jo v bližnjo prodajalnico. kjer so bile razne sladkarije na prodaj. Tu jo posadi na stol, potem grč ter ji nabere sam. kar se mu je zdelo najboljše. Deklica vzame nakopičena sladka jedila, }č nekoliko, potem pojenja ter ga milo pogleda. «Zakaj več ne ješ, deklica, ali se ti ne ljubi?» vpraša jo priljudno. ««0, ljubilo bi se mi že, gospod; ali — ko bi smela, rada bi to sč seboj vzela; bolno mater imam doma.»» «Tako? bolno mater? Zakaj mi pa nisi tega prej povedala?* ««Upala sc nisem, gospod!»» «Kje si pa doma?» Dekle mu imenuje predmestje in ulice. «To je daleč, pojva; bolnemu človeku je treba zdravnika!» Nato plača in otide z dekletom. Gredoč migne vozu, ki je prazen mimo drčal; vanj sede z dekletom in veh' vozniku, kam. Voz se ustavi v ozkih ulicah pred visoko, a staro, zanemarjeno hišo. «Tukaj torej?» ««Tukaj, gospod!»» «Pojdi naprej, jaz pojdem za teboj!» Po ozkih, slabo razsvetljenih stopnicah sta šla, mož je dekleta težko dohajal. «Ali se pojde še dolgo tako?» ««Se ene stopnice, gospod!»» Bila sta že v petem nadstropji. Ko prideta pod streho, ustavi se deklica pred nizkimi vrati: «Tukaj, gospod!» Mož je težko sopihal. Trkati ni bilo treba, vrata niso bila zakle-nena. Mož se je moral pripogniti, ko je šel skozi nizka vrata. Bila sta v mrzlem, temnem prostoru. «To je kuhinja; še ena vrata!» Zdaj se začuje iz sobe: «Ali si ti, Bela?» ««Jaz, mati!»» «Ti nisi sama, Bela; zdi se mi, da sem čula moške korake, kedo je s teboj?» ««Bodite brez skrbi, žena,»» oglasi se nato gospod, ««jaz sem zdravnik iz mesta; slišal sem, da ste bolni, pa sem prišel pogledat, kako in kaj vam je.»» Deklica odpre. Stopita v izbico, mrzlo, temno, kakor kuhinja. Bolan človek, sam, v mrzli sobi, brez luči, brez postrežbe! Ü9 Z razsvetljenih ulic je prihajalo toliko svetlobe v izbo, da je zdravnik zagledal v nji posteljo in na postelji žensko z nekim starim krilom odeto. Ravno je bila vanj obrnila svoj obraz. Zenska je bila videti v srednjih letih, bledih, upalili lic, udrtih oči, in tč oči so se tako čudno žarile. Gosti, črni lasje so se ji vsipali na obeh straneh ob belem čelu, po bledih licih; ta žena je bila nekedaj lepa! «Kaj si bodete mislili, gospod? Mati, ki požilja svojega otroka na večer, po noči beračit!» ogovori ga žena se slabim a prijetnim glasom. «Mirni bodite, žena!» tolaži jo doktor, «nič hudega si ne mislim, sila je sila.» ««Verujte mi, gospod; hudo nama je res, vendar jaz je nisem poslala, sama je šla, nisem ji mogla ubraniti. Uboga moja Bela! Naprosila je vas, povedala vam je, da sem bolna in vi ste se je usmilili, prišli ste me obiskat. Kako se vam morem zahvaliti, blagi gospod!»» «Hvalo pozneje, če jo bodem zaslužil; sedaj se kaj druzega bolj mudi. Jaz sem zdravnik, tu velja moja beseda!» «Najprej je treba luči v sobo in drv v peč. Na, dekle, skoči urno ter nakupi česar treba; ti veš bolje, kje se dobi.» Ko je bil sam z bolnico, reče ji: «Zdaj poglejmo, kakova je vaša bolezen, dajte mi roko!» Prime jo za žilo. O prvem pogledu se mu je bilo zazdelo, kaj bi pač utegnilo biti ženi, zdaj se je do dobrega prepričal, da je pravo pogodil! «Nič hudega! ako se bodete ravnali po mojih ukazih, jutri že lahko vstanete. Pokoja, gor-kote, krepke hrane vam je treba, druzega nič. — Pač! nekaj krepkega vam moram zapisati, a to storim lahko v lekarni.» Možu je bilo prišlo na misel, da tu pač ne bode papirja in črnila. Zdravila menda tudi ni bilo tako silno potreba, a to je bil rekel nalašč, žena naj bi ne vedela, da je tako dobro uganil njeno bolezen. Zena v postelji globoko zdihne, a ne reče nič. Ta zdihljaj možu ni bil po volji; vesel je bil, da je v tem trenotji prišla deklica se svečavo in kurjavo. Ko je luč posvetila po izbi, tedaj se je še le prav pokazalo vse siromaštvo, ki je bilo tu doma: gole stene, okna počena, hroma mizica, dva stola na pol polomljena in postelja: to je bila vsa hišna oprava! A mož ni imel časa, da bi ogledoval to beraštvo; pomagal je deklici, ki se je trudila, da bi sč škrbastim nožem drobnih drv naklala. Poskušal je se svojim nožičem, s katerim si je sicer nohti obrezäval. Deklica je bila urna. Ze je ogenj veselo prasketal v pečici, že je dobrodejna gorkota širila se po mrzlem prostoru. Kako dobro je delo to ženi v postelji! Prijetna omdtica jo je obhajala; oči so ji same skupaj lezle. Mirno je ležala kakor v spanji, vendar je vedela vse, kaj se poleg nje godi. Dobro je slišala, ko je rekel tuji gospod deklici: «Zdaj moram pa jaz po svojih opravkih; počakaj malo, skoraj se vrnem.» In urno je odšel. Pozvedel je najprej, kje je bližnja lekarna. Tam zapiše nekaj na listek, ki so mu ga dali. Globoko sc mu prikloni mladi človek, kateremu je bil listek podal, ko je bral iia njem podpis: doktor Mavrin. Ko je bil prejel zdravilno pijačo, urno otide. Na ulicah zgrabi postreščaka, ki je slonel ob hišnem voglu. Vpraša .ga, kje se dohode to in to, potem hiti z njim od prodajalnice do prodajalnice, nakupi raznih jedil, vina, posode, odeje, gorke obleke, vsega, kar se mu je zdelo potrebno. Nato mu ukaže, kam naj nese vse to, in tam naj povč, naj napravijo večerjo, da bode vse gotovo, ko se vrne. Silno obložen je bil postreščak, ali zadovoljen je bil tudi se svojim plačilom. Že sta se bila ločila, ko ga gospod nazaj pokliče: «Čujte, mož! ali imate otroke?» ««Kaj pa da jih imam, gospod, da bi jih ne tako! Kolikor je prstov na roki.»» «Nate, kupite jim kaj za božič; pa ne zapiti in zabiti! čujete, mož?» ««Bog ne daj te pregrehe, gospod! to bo večer!»» Jos. Stritar-ja zbrani spisi. III. 21 Vesel sopiha mož, kamor se mu je bilo velelo. Doktor Mavrin pa krene proti notranjemu mestu, kjer so bila na prodaj božična drevesca. Malo jih je bilo že, izbere si najlepše. Plača ter veli, naj se mu hrani drevo, dokler ne pride ponje. Zdaj je bilo treba še božičnih daril; nakupil je raznih reči toliko, da je do malega vse potrošil, kar je imel pri sebi. Hitro vse na voz v daljno predmestje! Vse je bilo lepo pripravljeno, ko je stopil v izbo obložen z nakupljenim blagom. Miza je bila pogrnena — tudi prta ni bil pozabil in — jedila so bila po nji razpostavljena, kolikor je bilo prostora. Hitro postavi drevo v kot, in pod drevesom razloži nakupljene reči; potem reče vesel: «Zdaj pa veččrjat, jaz sem lačen. Ti sčdi sem, Bela, tu je moj sčdež in — križ božji!» Najprej izbere ženi, kar se mu je videlo primčrno, ter ji prijazno ponudi: «Ta le košček pečene kuretine je lahka jčd, to najprej, potem bomo že videli, kaj se smč še dalje. Nič se ne bojte, vzemite in jejte; zdravnik mora vedeti, kaj dobro dč bolnemu ali oslabelemu človeku!» Potem se obrne proti dekletu: «Kaj pa ti? ne daj se prositi; ti vse lahko ješ, kar ti diši. — Tako, zdaj pa jaz!» In mož si zavali precej velik kos mrzle pečenke na krožnik ter začne hrustati prav > junaško. Res je bil lačen postal, in tako v slast mu že dolgo ni šla večerja. Prej se mati in hči nista nič prav upali, a njegov zgled jima je dal srčnost, da sta tudi onč začeli. Govorilo se ni, samo da je zdaj pa zdaj doktor ženi ali dekletu kaj ponudil. Po jčdi nalije doktor vina v kozarec, pokusi ter ga ponudi ženi: «Dobro vino, tčga že smete, dalo vam bode moči. Tako! Tudi ti, Bela, smeš ga malo pokusiti, pa ne preveč, vino je močno, dekle! > Ko se ni nikomur več ljubilo, vstane mož ter reče: «Če noče nihče več, pa pospravimo vse z mize doli!» Sam pomaga dekletu; kakor bi trenil, bilo je vse pospravljeno, samo prt je ostal na mizi. Nato gre doktor, vzame drevo iz kota ter ga postavi na mizo: «Tako! nocoj je božični večer, ki ga praznuje vsak pošten kristijan; praznujmo ga tudi mi!» Rekši gre v drugič, prinese nakupljene reči ter jih razloži po mizi. «Tu je nekaj malega za božič, kar se je dalo v naglici dobiti; ako nisem v vsem pravega pogodil, saj se lahko pozneje popravi. To vam, in to, in to — vse drugo je tvoje, Bela! vzemi in spravi ter bodi vesela, če ne, bom 21* hud; jaz ne morem videti kiselih obrazov, zlasti na božični večer se to ne spodobi!» Mož se je prav po nepotrebnem tako hudoval; deklica se ni kiselo držala. Že prej, ko je videla, da je ubogi materi vsaj za zdaj pomagano, da ima vsaj za nekaj časa vsega dovolj ; ko je videla, kako lepo zanjo skrbi in ji streže blagi tuji gospod, začelo se ji je v radosti tajati otročje srce. Da je bila sama z materjo, skakala bi bila, plesala in vriskala od samega veselja. Kako rada bi bila poljubila blaženo roko plemenitemu dobrotniku, močila jo z radostnipii, hvaležnimi solzami, ah branila ji je dekliška sramežljivost in boječnost. A kaj še zdaj, ko je videla pred sabo tč sijajne reči: drago obleko, zlatnino in druge dragocenosti! Radosti polno ji je bilo drobno srčece, radost ji je sijala iz nedolžnih oči. — Otrok je otrok! Dežuje naj dan na dan, žalostno se klati in plazi po hiši; ali ko se nebo zvedri, ko posije zlato solnce, pozabljen je žalostni čas! Kratko pamet ima otrok, in to je dobro! Tako je bilo tudi Beli v tem srečnem tre-notji izginilo iz spomina vse kar je bila pretrpela se svojo ubogo materjo skoraj ves čas, odkar se je zavedala svojega življenja. To čisto otročje veselje je bilo blagemu možu obilo plačilo za vse, kar je bil storil. Ne tako mati! Res so ji bila začela rudeti bleda lica, ali ne od veselja, izgubljena moč se ji je povraćala v onemogle ude. Molčeča je bila in zamišljena; zdaj pa zdaj je moža po strani pogledala, a vselej je oči hitro drugam obrnila, kader se je bilo bati, da bi ne zapazil njenih skrivnih pogledov. Tudi doktor se je malo z njo pečal, in to iz blagodušnosti in tenkočutja; spoznal je bil namreč takoj, da ima pred seboj izobraženo žensko, ki se sramuje kazati tujemu človeku svoje žalostno stanje ter miloščino prejemati od njega. To je bilo edino, kar je kalilo njegovo veselje. Pustil je torej mater in pečal se in veselil z otrokom. Dobro sta se imela, priletni samec doktor Mavrin, slavni zdravnik, in Bela, hčerka siromaške ženske, ki je tam v postelji ležala. Pravil ji je lepe pripovedke, nekaj se jih je spominjal iz svojih otročjih let. druge si je izmišljal sproti; potem pridejo na vrsto smešnice, uganke in kar še druzega more veseliti otroka. Deklica ga je s konca samo poslušala, pozneje je začela tudi ona govoriti, popraševati in pripovedovati. Vse njeno vedenje in govorjenje mu je kazalo, da je otrok dobrega srca in bistrega uma. Precej pozno je bilo že; deklica začne bolj in bolj tiha prihajati, zaspanec jo je premagoval. Tolika izprememba je jela kazati svojo moč nad otrokom; nekoliko je morda tudi to pripomoglo, da je bila enkrat ali dvakrat pokusila močnega vina. Nekoliko časa se je borila se spanjem, a naposled stori, kar bi bil menda o taki priliki storil vsak otrok. Nasloni se z desnim komolcem na mizo, položi glavico na komolec in zamiži. Zdaj je bilo možu odhajati čas. Vstane torej ter se bliža ženi, ki je znak ležala in v strop upirala oči, globoko zamišljena. Poda ji roko, da bi se poslovil od nje; a ona mu reče: «Predno otiđete, gospod, prosim vas, sedite še in poslušajte me nekoliko trenotij; ne bodem vas dolgo mudila. Zdi se mi, da sem vam dolžna povedati, komu ste izkazali toliko dobroto. Morebiti izprevidite, da je nisem vredna. Mogoče celo, da se z nevoljo in jezo obrnete od mene in — od mojega otroka! Naj se zgodi, kar hoče, govoriti moram, poštenje me sili. Čujte torej mojo izpoved, kratko zgodovino mojega življenja! Moj oče je bil premožen, čislan trgovec v včlikem mestu. Matere nisem poznala, umrla je bila malo časa po mojem rojstvu. Oče me je rad imel, preräd, bila sem mu edini otrok. Za mojo odgojo je storil vse, kar more storiti mož njegovega stanii, njegovega premoženja. Ko sem bila odrasla, jemal mije razne učitelje v hišo.»- Nato se žena malo oddahne. Doktor jo je če dalje bolj pozorno poslušal, zdaj pa zdaj jo je skrivaj pogledal. Čez nekaj časa zopet začne žena: «Med temi učitelji je bil mladenič, vse-učiliški dijak; učila sem se z njim naravoznan- stva — seveda kakor se ga dekleta učć. — S pomladi sva hodila skupaj po polji, po gozdih, cvetic nabirat. Ljubila sva se. Moja volja je bila očetova volja, moja sreča edina želja njegova. Rad ga je imel tudi on — kedd bi ga ne bil rad imel! Zaročena sva bila; s poroko je bilo treba še čakati eno leto ali dvč; premlada sem bila še in on je hotel zvršiti prej •svoje studije.»----- ««Dalje 1»» «Skoraj bom pri kraji. Želela sem se učiti risanja. Za učitelja mi je prišel mlad umetnik. Lil je to, kaj se imenuje sijajna prikazen, in jaz sem bila — kaj bi se opravičevala in izgovarjala, da je bila napačna moja odgoja, da nisem imela matere, da me je razvadila in popačila slepa očetova ljubezen! — jaz sem bila malopridna stvar! Pobegnila sem z njim, skrivaj sva se poročila. Oče je nama odpustil. Vrnila sva se k njemu. Dal je nama svoj blagoslov in veliko premoženja. Na to popotovanje, veselice, vse kar ima lepega življenje. V Italiji sva zvedela, da je oče umrl in nama zapustil vse svoje imetje. Jaz sem žalovala, on ni mogel skrivati svojega veselja. Pokazal se mi je, kakoršen je bil. Prepozno moje britko kesanje! Zanemarjal 1110 Je> igral je, v razuzdane druščine zahajal. Predno sem se prav zavedela, bilo je vse zapravljeno. To mi neko jutro naravnost, hladnokrvno povč; potem grč in — nisem ga videla več. — V bolnišnici je sklenil svoje nesrečno življenje. Ta uboga sirota ni poznala svojega očeta!» ««Dovolj, dovolj! In Mavrin?*» Žena nekoliko časa molči, potem pa se začne strašno ihteti; solzč jo posilijo, glasno se zajoka! Materin jok zbudi deklico. Kvišku plane ter skoči k materi: «Mati, mati, sladka moja mati! Kaj se vam je zgodilo, da tako jokate?» Nič odgovora! Mavrin koraka razburjen po sobi. Čez nekaj časa stopi k deklici, prime jo za roko ter ji pravi: «Tiho, tiho, dete! Nič hudega! zate se jokajo mati; zate, ker si sirota, ker nimaš očeta. — Bela, poglej mi v oči! Kaj praviš? Lep nisem, ali — nič napačen človek! Nu, govdri, dete. ali hočeš mene za očeta?» Žena se, ko je to zaslišala, še huje zajoka. Treba je bilo zdaj njo tešiti. Mavrin se bliža postelji ter zakliče z mehkim glasom: «Jadviga! — Pozabiva, kar je bilo, dajva siroti očeta!» - Žena ga pogleda in — zdaj se je jokalo vse troje! •* * * Bil je zopet božični večer. Doktor Mavrin ga je praznoval na svojem ddmu; ne sam! Zala 32g žena ga je obhajala z njim, in lepa cvetoča deklica se je radovala krasnega božičnega drevesa, ki je sezalo gori do visokega stropa. Bil jim je lep večer! Vendar, ko bi bil kedo vprašal srečnega Mavrina, kateri večer je bil lepši, letošnji ali lanski, morebiti bi mož v svoji sreči ne bil vedel, kaj naj bi mu hitro odgovoril! Mož z mačico. Morebiti se moj prijatelj S. še spominja, kaj je bilo naju tisti večer zaneslo v tako daljno gostilno, blizu tam, kjer «zadnje hiše stojč», jaz sem čisto pozabil. Ako še živi in mu pridejo tč vrstice pred oči, veselilo me bode, če sc domisli in mi poroči, kar je meni iz spomina. Morebiti pa tudi ni bilo nič posebnega; mogoče, da se je nama samo tako zljubilo, brez gotovega razloga. Mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most; najdaljša pot ji je časi najljubša. In mlada sva bila tedaj oba, moj prijatelj S. in jaz. Pozno po noči je bilo, morda že blizu polnoči, ko sva šla iz skromne predmestne gostilne. Pila je lepa poletna noč; na jasnem nebu je luna sijala inter minom sidera. Počasi sva hodila — mudilo se nama ni — v prijetnem pogovoru po tihi, dolgi ulici. Ko sva bila prišla nekako do sredi nje, vidiva nekoliko korakov pred sabo druzega ponočnjaka, ki je šel, kakor midva, iz svoje gostilne. Mož je bil opravljen skoraj kakor navaden delavec. Videti je bilo, da si je bil nekoliko preveč naložil; težke noge mu niso hotele prav naravnost, zanašalo ga je zdaj na desno, zdaj na levo. Zdaj se je celo malo v zid zaletel; a dobrohotno se samega sebe pokara: Oho! kaj pa to? Takisto ne bo prav! Naravnost, le naravnost! In mož zbere vse svoje moči ter krepko naravnost meri. Menda je tudi čutil, da ni sam, da ima gledalca za sabo. In midva sva ga res gledala, radovedna, kako jo bode mož izpeljal. Ko tako gremo, midva vedno nekoliko stopinj za njim, kar se začuje tiho mijavkanje pred nami. Ko najin mož to sliši, pospeši nekoliko svoje korake; a ko pride do prvih hišnih vrat, obstoji ter se pripogne, kakor da bi kaj pobiral. In nežno sladko, kakor govori mati z otrokom, začne: «Kaj pa ti, tukaj, sirotka mala, tako pozno, tako sama? Rada bi šla notri, jčli, pa ne moreš! Hišo so ti zaprli, ubožica. Kaj ne veš, da se že ob desetih hiše zapirajo, in zdaj je že polnoči !» Tako govoreč je prijazno gladil mlado mačico, ki mu je čepela v naročji in pomijavkavala. «Kaj si pa delala zunaj tako pozno? Otroci naj gredd s kokošmi spat. Nu, kaj pa zdaj, sirö-tišče? Ali pozvoniva, kaj praviš? Hišnika bom že jaz plačal, nič se ne boj! Ali morda so te pa nalašč ven zaprli, ker te nočejo več, hudobni ljudje! Morda pa celo nisi tukaj doma. Povej nu, povej, odkod pa si, žabica? Ti samo mijavkaš tako žalostno, jaz ne urnem mijavkanja. Veš kaj? pusti svoje ljudi, ki menda več ne marajo zate, pusti, pa z mano pojdi. Kaj praviš? Jeli da! Nu, pa pojva!» In mož grč dalje, z živalico v naročji. «Nič hudega ti ne bo pri meni; sam sem, žive duše nimam na svetu. Z mano boš stanovala, z mano jčla in pri meni, v moji postelji boš ležala. — Nu, nu! kaj pa to? Ti se braniš, nočeš iti z mano? Nu, če nočeš, pa tukaj ostani; silil te ne bom. Če sem ti preslab, pa pojdi, kamor ti drago. Le čaki, morda ti bo kedaj še žal, da nisi hotela z mano!» Rekši postavi živalico na tla in gre počasi dalje. Mačica stoji nekaj časa, ozira se naprej, nazaj, kakor da bi ne vedela, kaj storiti, kam se obrniti, in zopet zamijavka. Mož se ustavi in pogleda nazaj. Mačica vzdigne repek kvišku ter poteče proti njemu. Ko on to vidi, stopi ji naproti, pripogne se k nji ter jo zopet pobere, rekoč: «Nu, nu; vidiš? saj sem ti dejal, da pojdi z mano. Zdaj sama vidiš, da bo najbolje; za silo sem dober, jeli? Kaj pa hočeš, ubožica, ker nimaš nikogar? Kako pa, ko bi jaz zdaj tebi rekel, da te ne maram; ker nisi hotela prej, pa pojdi zdaj, odkodar si prišla, stvar nehvaležna! Ali jaz nisem tak, nič se ne boj. Z mano pojdi; kader te ne bo več veselilo pri meni, če me ne boš mogla rada imeti, pa pojdeš, ne bom ti branil.» Zivalica je bila videti zadovoljna, mijavkala ni več; mirno mu je čepela v naročji. Mož je še vedno z njo govoreč dalje koračil. Vse to ni bilo kaj Bog vč kako posebnega, zanimivega; ali glas tega moža, s katerim je vse to govoril, imel je nekaj tako čudovito mehkega, nežnega, tako ginljivega v sebi, da mi je sezal globoko v srce. Zanimal sem se za moža. «Veš kaj?» rečem svojemu prijatelju, «pojva, pa nagovoriva ga; to ti ni navaden človek; jaz se moram sprijazniti z njim.» «Ti bi se pa tudi takoj z vsakim potepuhom sprijaznil, da le zna lepo, ginljivo, poetično govoriti!» zavrne me hladno moj tovariš, ki je bil bolj praktičen človek. «Vino, vino govori iz njega! Kaj nisi že videl, kako vino omeči naj-surovejega kmeta, da se joka kakor dete, ne vedi zakaj; ko pa prikolovrati domov, pa pretepa ženo in otroke! Pameten bodi; če si zdaj tako navdušen zanj, piisti ga in ohraniš si lep prizor v spominu!» Čutil sem, da moj hladnokrvni prijatelj ne govori čisto narobe; pregovoriti sem se mu dal, kakor navadno. Ali zaspati nisem dolgo časa mogel tisto noč; mož z mačico mi je bil vedno pred očmi; zdelo se mi je, da čujem žalostno pomijavkavanje zapuščene živalce in ginljive besede moža. ki se je z njo pogovarjal. Sklenil sem naposled, da hočem takoj drugi dan poiskati moža v gostilni, iz katere je bil prišel, ko sva šla mimo; prepričan sem bil, da navadno vanjo zahaja. Ali drugi dan tega nisem storil, tudi tretji in četrti ne! Mnogo trdnih sklepov se rodi v mladi glavi, kateri hitro izginejo brez sledu, kakor pene na vodi. Minilo je bilo morda že kakega pol leta potem, ko zaidem nek večer po naključji zopet v tiste kraje, v isto ulico. Kar zagledam nad nekimi vrati dobro znani napis: «Pri zeleni kobilici», in hipoma mi stopi pred 6či nekedanji skoraj pozabljeni prizor. Zakaj bi se tu ne večerjalo nocoj ? in morda se mi posreči, da najdem moža! Tako si mislim in stopim v gostilno. V prvi sobi je bilo precej navadnega ljudstva; mojega moža ni bilo videti vmčs. Stopim v drugo. V majhnem, slabo razsvetljenem prostoru zagledam v kotu za mizo bradatega človeka; držal se je, kakor da bi pod mizo gledal. Ko ga pozdravim, ozre se v me, nato odzdravi precej neprijazno. Vendar to me ni oplašilo, kako neki? Imel sem ga! K njegovi mizi sedem, njemu nasproti, das! je bila poleg še druga, prazna miza. Možu ni bila videti moja priljudnost nič kaj po volji, zdelo se mi je celo, da je malo zagodrnjal, ko sem prijel za stol, da bi nanj — 33Ö — sedel. Jaz nisem rad človeku nadležen, ali tu sem imel posebne namene. Dolgo časa sva si molčč tako nasproti sedela; jaz sem večerjal; on si je natakal vina iz majhne steklenice in ga polagoma srebal kakor delajo stari pivci. Dobro priliko sem imel opazovati svojega moža. Bil je že postaren; prva slana mu je bila tu pa tam pobelila goste črne lase; dolga brada mu je bila že skoraj osivela. Tanke črte so se mu videle po čelu in okrog oči. Podolgovati, bledolični obraz mordä ni bil lep ali plemenit je bil gotovo. S kratka: bilo je to obličje, kakoršnega človek ne pozabi z lepa, ko ga je enkrat videl. Jaz sem si ga bil dobro zapomnil o prvem pogledu. Vsakdanje misli niso bile, to je bilo jasno, ki so bivale za tem plemenitim čelom. A kaj še le oko! Kader je pogledal izpod črnih obrvi, bilo je kakor da bi mesec zasvetil izmed temnih oblakov! Ko bi bilo moči pripraviti tega moža, da bi govoril! Ko tako mislim, kar mu skoči iz naročja bela mačica na mizo. Zdaj sem vedel, zakaj je tako gledal pod mizo; igral se je se svojo ži-valico na kolenih. Mačica se ozira nekoliko časa po sobi, potem grč počasi proti meni. To je bil dober začetek. Začnem jo gladiti. To ji je dobro dčlo. Svojo glavo začne drgniti meni ob brado; v oko me lahno dregne s povzdignenim repom, tako da se nehotč malo zdrznem. Mož se nasmehne, rekoč: «Vi, gospod, ste tudi, kakor je videti, živalim prijatelj.» ««Kako bi človek rad ne imel tako lepe. snažne živalice, kakoršna je ta vaša mačica!»» odgovorim mu jaz, vesel, da je bil tako nenadno srečno izprožen pogovor med nama. Nato on: «Ne samo to, vi imate sploh radi živali, drugače bi se vam ne bila tako hitro približala moja Belka. Verjemite, gospod, žival takoj spozna, kedö ima rad živali, kedo ne. Kako je to mogoče, ne včm, a da je res tako, to je gotovo, po mnogih izkušnjah govorim.» ««To sem tudi sam že izkusil; mene imajo psi posebno radi, kakor jaz njih. Večkrat sem že šel ponoči skozi kako čisto tujo vas, da mi je pes naproti ali za mano prilajal. Vselej sem ga s prvo besedo potolažil, da se mi je začel dobrikati kakor staremu znancu.»» «To me veseli, da sem našel človeka, s katerim se da govoriti pametna beseda. Ne zamerite, gospod, da vam tako govori človek v taki obleki!» Za odgovor mu podam roko čez mizo; mož mi jo krepko stisne ter se zadovoljno nasmehne; razumela sva se. Nato jaz: «Ali to vam moram pa vendar naravnost reči, gospod, da mačkam nisem tako prijatelj kakor psom.» Jos. Stritar-ja zbrani spisi. III. 22 33S ««Vi menite pač, kakor sc navadno govori, da so mačke potuhnene živali, katerim ni nikoli prav upati?»» «Tega ravno ne pravim, kaj takega nisem še nikoli izkusil; rad verjamem, da se jim to po krivem očita. Ali to pa se mi zdi gotovo, da se mačka nikoli tako ne privadi človeka, da mu ni tako zvesta in tako stanovitna, da sploh nima svojega gospoda tako rada kakor pes. Saj veste, da se pes da ubiti za svojega gospoda, da ga ne zapusti v skrajni nevarnosti, da mu je zvest do groba, do önkraj groba! Mačka se drži bolj hiše, nego gospodarja. In pa to je tudi res: igra se s človekom, prav lepo igra, dokler se ji ljubi; a ko ji je dovolj, pokaže mu ostre zobč ali nohti. Pes pa vse potrpi, zlasti od otroka. Sploh bi jaz dejal, da je pes nekako bolj moške, mačka ženske narave. » Nekako čudno se je nasmehnil pri zadnjih besedah moj nasprotnik, če smem tako imenovati moža, ki je sedel meni nasproti. «Ali niste zdaj malo preveč rekli, gospod? Ta primera ni preugodna ženskemu spolu; ne svetoval bi vam kaj takega reči v ženski družbi. Mladi ste še, žalostno, če imate že takih izkušenj.» ««Reči vam moram, da ne govorim po izkušnji; jaz sem še malo izkusil do sedaj, so-sebno žalostnega.»» «Tako, tako! Čakajte, to pride z leti. — Ali pa tudi ne, saj so tudi srečni ljudje na svetu. Toda pustiva to; govoriva o mački! O nji sploh svet sodi pri nas, kakor vi govorite; ali, kakor jaz menim, po krivem! Domače živali so take, kakoršne jih mi naredimo. Odgoja, gospod, odgoja! Kakoršna odgoja, taka žival, in morebiti tudi — ženska! — Sicer so pa tudi meni psi ljubši, kakor vam. Ko bi bili poznali mojega Murka! To je bil pes, to je bil prijatelj! — Kolo je šlo ččznj; jaz nimam sreče, gospod! Zdaj sem pobral to-le živalico in vzel na dom, ■da imam koga pri sebi. Človek ni rad vedno sam, zlasti kader je že v letih. Vi tega ne umete, gospod! Zadovoljen sem sč svojo družico, in menim, da ona tudi z menoj. Prav rada se imava, prav dobro skupaj živiva; kaj ne da, Belka> Ves ta čas je bila mačica pri meni; ko je slišala svoje ime, popusti mene ter se gre njemu dobrikat. Mož jo prijazno pogladi, potem si jo dene na kolena pod mizo. Nato si natoči vina, kar ga je bilo še v mali steklenici, ter pokliče dru-zega. Nekaj časa sva oba molčala. Jaz sem bil nekako v zadregi; se začetkom sicer sem bil lahko zadovoljen: našel sem bil zanimivega moža, seznanil se z njim; ali da bi se samo o psih in mačkah z njim pogovarjal, zato prav za prav nisem bil prišel tako daleč. Mirno čakati, da prilika sama pride, ni mi kazalo; pot mi je bila 22* 34° predolga, da bi zvečer večkat sem zahajal. Treba je bilo torej takoj poskusiti, da bi se zvedelo, kaj posebnega tiči v tem človeku. Ali kako, da bi moža ne oplašil, da bi mi ne storil kakor polž, ki hitro nazaj potegne rogč ter se skrije v svojo hišo, ako se ga dotakneš. Treba ga je bilo kako od sthni prijeti. Tudi jaz izpijem vino, a predno velim prinesti druzega, rečem svojemu znancu: «Ako vam ni neljubo, gospod, pil ga bom še eno merico v vaši družbi.» ««Se dve, ako vam drago,»» odgovori mi on ter se mi malo prikloni: ««Vino je tukaj dobro in zdravo je tudi.»» «Meni ni tolikanj za vino, slab pivec sem in komaj znam ločiti dobro od slabega.» ««Verjetno; v vaših letih človek še ne zna ceniti dobre kaplje. Vi ste dijak, če se ne motim.»» «Da, na vseučilišči, gospod!» ««Ali nimate svoje navadne družbe? Ene vrste tiči skupaj letajo.»» «Družbo bi že imel, ali jaz sem poseben človek; ne veseli me vse, kar druge; zlasti glasni družbi nisem prijatelj; jaz se rad kaj pametnega pogovarjam, ali pa raji sam sedim in kaj premišljam.» ««V teh letih že samotariti in muhe loviti, to ni zdravo, mladi prijatelj moj! Živeti je treba, živeti, dokler je človek mlad, in uživati; pre- mišljevanje pride samo prezgodaj; kaj ima človek od življenja, ako zamudimo zlati čas mladosti?»» «Oprostite, gospod! ali ste pa tudi sami tako ravnali, kakor sedaj svetujete meni?» ««Žal, da nisem! zato pa zdaj tako govorim. Toda nauki in dobri sveti tu malo koristijo; sam se mora človek učiti življenja, najimenitnejše umetnosti na svetu, a jedva se ga je izučil, pa ga je konec; in od kraja začeti ga m' moči!»» Rekši potegne krepko iz kozarca ter začne zopet gladiti mačko pod mizo. Čez nekaj časa reče nekako gorko: «Zdi se mi časi, kakor da bi bilo življenje samo bolj za lahkomiselne ljudi, ki niso preiz-birčni; oni sedč okolo polne mize ter uživajo božje dan', mi jih pa gledamo od strani. Ked6 je izvolil boljši del? Ali morda mora vendar tako biti; čebele morajo biti, da delajo, in troti, da uživajo in lenobo pasejo. Ta naredba ni morebiti prav pravična po našem razumu, a pametna je gotovo, ako je res, kar pravi znani nemški modrijan, da je vse pametno, kar je na svetu; drugače bi menda ne moglo biti.» Nato nekaj časa potihne, potem zopet: ♦ Sam ne vem, kako je to, da sem nocoj tako gostobeseden; dolgočasim vas pač, gospod; govoriva kaj bolj veselega!» ««O ne, gospod,»» odgovorim mu jaz naglo; «♦vi ne veste, s kakim veseljem vas poslušam; ravno taki pogovori so meni najljubši; vso noč bi vas poslušal. Vi ste pač mnogo izkusili v svojem življenji!»» «Kaj pa menite, da sem jaz? Ne vem kaka posebna, redka prikazen, vredna, da jo pride človek gledat od daleč ? Motite se, gospod; pred seboj vidite prav navadnega človeka, ka-koršnega srečate lahko vsakih deset korakov na ulicah. Da sem izkusil kaj prav posebnega v svojem življenji, ne morem reči; kaj takega ali enakega, morebiti še bolj zanimivega bi vam lahko pravil ta in dn v mojih letih, samo ko bi hotel; ali take reči se bolje ne pripovedujejo.» Zdaj je bil mož blizu; menil sem, da morebiti vendar le začne; a zastonj sem čakal. Poskusim torej zopet drugače. «Recite, kar hočete; navaden človek niste, toliko že znam soditi ljudi po obličji, po govoru in vedenji. Vi ste mnogo videli, mislili in izkusili, morebiti tudi trpeli, da imate gotovo, določno mnenje o življenji. Od vas se človek v mojih letih lahko uči, in jaz se hočem učiti. Saj veste, kaj zanima najbolj mladega, neizkušenega človeka; večna, skrivnostna uganka, vsak jo ugiblje, nihče je ne ugane, ali pa vsak drugače: kako vi sodite o ženski?» ««Ali se mislite ženiti?»» «Zdaj pač še ne tako hitro, ali pride čas, ko bode treba res kaj takega misliti, dobro premisliti; kaj bi mi svetovali vi?» ««Jaz? jaz mislim o tej stvari kakor Pavelj apostol, ki ne pravi ne da, ne da ne; pameten mož, ki se noče vtikati v take sitne reči; vsak zase, misli si, kakor si bodeš postlal, tako bodeš ležal.»» «Res pametna beseda, ki človeka ne veže na nobeno stran. To je precčj tako, kakor je bilo tisto, ko sem vprašal nekedaj starega kmeta: Nu, strijc, kaj menite, kako bo jutri? Mož pogleda na nebo ter odgovori silno modro: Jaz bi dejal, da bo lepo — ali pa ne.» ««Veste kaj, gospod, da ne bodem prav tak kakor sv. Pavelj ali pa tisti vaš modri vremenski prorok, hočem vam vendar eno reči, morda bi vam utegnila kedaj koristiti; saj ste dejali, da se hočete učiti, in jaz sem star dovolj, da bi vas lahko kaj učil.»» «Hvaležen vam bodem, govorite.» ««Malo časa se še poznava, mladi prijatelj moj; ali ko vas tako-le ogledujem in premišljujem , bal bi se skoraj za vas, za vašo prihod-njost. Različno so sestavljeni in mešani človeški značaji. Vi ste dobili, če se ne motim, malo preveč srca; zdi se mi, da ste nekaj fantasta, idealista, oprostite; saj to ni nič napačnega! Dober trgovec vi ne boste, mordä še predober gospodar ne; jaz govorim, kakor mislim. Spominjate me nekega —- mojega znanca; nekako podoben vam je bil po značaji: dober človek, tudi neumen ni bil, vsaj učil se je silno lahko, tudi duhovitega so ga imenovali nekateri, vse mu je prorokovalo sijajno prihodnjost. In morebiti bi bilo res kaj postalo iz njega, a imel je veliko napako: s& srcem je mislil, tako rekoč, da, rekel bi skoraj: svet in življenje je gledal se srcem. Dobro sem ga poznal; morebiti se še sam ni tako poznal, kakor ga — zdaj jaz poznam. Edina ta napaka mu je vse izkazila. Naj vam o kratkem povem, kako se mu je godilo, morebiti si lahko kak nauk posnamete iz moje resnične povesti.»» Mož pokliče zopet vina, potem začne pripovedovati : «Moj znanec — da ne bo dete brez imena — recimo mu Lovran, bil je iz precej premožne hiše. Imel je mlajšega brata doma. Ko sta mu bila oče in mati nanagloma umrla, prepustil je svojemu bratu domačijo, izgovorivši si samo toliko, da bi mogel zvršiti svoje studije na vseučilišči. To ni bilo mnogo, vendar součenci in rojaki njegovi, največ ubožni, dejali so mu, da je bogat. In res je z lahka živel; njemu ni bilo treba, kakor drugim, kruha služiti si s poučevanjem. Knjige so bile njegovo veselje, v druščine je malo zahajal. Vendar je bil dober tovariš, rad je pomagal, kjer je mogel; in znanci njegovi so v zadregi dobro vedeli, kje stanuje: vračati med njimi ni bilo navade. A to le mimogredč! Nek večer — tako mi je sam pripovedoval — ko je sedel v kavarni in časopise prebiral, pogleda po naključji nekemu listu na zadnjo stran, kjer se berö navadno različna naznanila. Tu vidi silno ginljivo prošnjo neke vdove cesarskega uradnika: ,ali ni usmiljene duše nasvetu, da ji posodi trideset goldinarjev ter jo tako reši iz rok brezsrčnega oderuha“, itd. kakor že slo-vejo navadno enake prošnje. Pristavljeno je bilo napdsled, kje žena stanuje. V srce sežejo tč besede našemu Lovranu. Brez pomiselka se napoti še tisti večer k ubogi vdovi — dvakrat pomaga, kedor hitro pomaga. Z veseljem je bil sprejet, ko je bil povedal, po kaj je prišel. Žena ni bila sama; mlada deklica, skoraj še otrok, je bila pri nji, njena hči, kakor mu je žena rekla. Lovranu se je zdelo, da ni videl nikoli tako lepega dekleta! Mnogo solz je bilo prelitih tisti večer, ko mu je vdova razlagala svojo in svojega otroka nesrečo. To je: žena je mnogo jokala in njen gost si je tudi zdaj pa zdaj segel z roko po oččh. Deklica je mirno in tiho v kotu sedela, z nekim delom v roki. Zdaj pa zdaj se je zvedavo ozrla v mladega človeka, a hitro je povesila zopet oči, ko jo je on pogledal. Znamenja posebne žalosti ni bilo videti na njenem otročje-nedolžnem obličji. Srečna mladost, njeno oko ne razmeri še globočine in širine nesreče, ki jo obdaje sč svojimi pogubnimi valovi! Tako si je mislil naš Lovran in tolikanj bolj je bil ginen. Dal je ženi, kar je imel pri sebi, in obljubil ji je, da pride zopet drugi dan. Hvaležnost 34Ö vdove je bila neizmerna; deklici migne, naj sc tudi ona zahvali blagemu pomočniku. To je storila deklica precej okorno. Da vas predolgo ne mudim: vsak dan je bil naš Lovran pri njiju, in prihajal ni s praznimi rokami. Blagostanje in veselje je bilo prišlo z njim na dom uboge vdove. Prijetno se je zdaj tu živelo, dobro jelo in pilo. Sosebno večeri so bili lepi, ko je sedel z njima za mizo pri čaji. Lovran je bil kmalu čisto domač; žena se je vedla kakor mati proti sinu, in tudi deklica se je bila hitro zvadila z njim. Njena boječnost je bila izginila; govorila je z njim, šalila se in igrala, kakor da bi bila stara znanca. Lovran je bil ves izpremenjen; zaprašene so mu ležale doma v kotu knjige, ki so mu bile še malo prej edino veselje, skoraj edina druščina. Kaj bi človek sedel in prebiral stare knjige, kaj mu je vsa njihova modrost, zdaj ko mu je prisijalo gorko življenje, ko mu je v mladem srci pri-klila ljubezen in razkladala po njem svoja pomladna čuda! Lovran je bil srečen! To ali pa nobene! Ta misel se je bila sčasom ukoreninila in utrdila v srci našemu Lovranu. In zakaj pač ne? Ali ni bila ta deklica prav kakor nalašč zanj ustvarjena? Lepa je bila Flora, in dobrega, nepopačenega srca. Njena odgoja ni bila še prav dovršena, nepopolno je bilo še njeno izobraženje; tem bolje! sam je hotel biti njen učitelj in odgojitelj, da bode naposled vsa njegova, vsa takšna, kakoršno si jo sam želi. Bogastva ni iskal; kedor ne more sam rediti svoje žene in družine svoje, naj se ne ženi, tako je on sodil. Lepo prihodnjost si je torej obetal, in vse je kazalo, da po pravici. Zvršiti je hotel svoje pravoslovne studije, v tem bode ona dorasla, dozorela; takoj potem, ko dobode prvo službo za uradnika kje na kmetih, bode poroka, in hajdi z mlado ženko in ljubo materjo njeno iz hrupnega mesta na deželo, kjer se bode tiho in skromno, a srečno živelo! Tako je bilo vse dogovorjeno z materjo; žena je bila vesela, z vsem zadovoljna, karkoli je ukrenil Lovran; boljše sreče ni mogla želeti svoji hčeri in sebi. Z deklico kaj takega ni bilo treba govoriti, vse to se je umelo samo ob sebi. Kako srečen je bil, da je mogel že zdaj kaj storiti za svojo nevesto in njeno mater! Najel jima je prijetno stanovanje v mali hišici sredi vrta, oskrbel jima je lepših oblačil in sploh vse, česar je treba za prijetno, brezskrbno življenje. Vsako popoludnč je k njima zahajal, v prijazno hišico na vrtu. Tu je bilo najprej poučevanje. Flora se je lahko in tudi precčj rada učila; učitelj je bil zadovoljen se svojo učenko. Potem so skupaj večerjali. Nekaj je Lovrana pač malo vznemirjalo in skrbelo: poučeval je dobro in uspešno, ali sam 34« se ni učil. Čudno se je bil izpremenil. Zdaj ga ni kakor prej veselilo v svoji tihi sobici mirno pri knjigah sedeti. In če je kedaj samega sebe prisilil in vzel knjigo v roko, uhajale so mu misli iz samotne sobe in rojile okrog prijetne vrtne hišice kakor čebele po cvetoči lipi. Vendar tolažil se je: naj bode, naj se duh malo odpočije in okrepča, saj se tako ne mudi. Tudi premoženje se mu je malo prehitro tajalo; ali kaj je hotel? skrbeti je bilo treba za mater in hčer, kakor do sedaj. Zdelo se mu je pač, da bi se lahko malo bolje gospodarilo, da bi tega in tega ne bilo tako treba: pogosto se je hodilo v gledišče in na druge veselice, to bi se lahko malo opustilo; treba bode govoriti z ženo. Res je časi poskusil: začel je hvaliti in povzdigovati skromno življenje, tihe domače veselice, preprostost v obleki in hrani. Toda žena ni umela, ali pa ni hotela umeti, kam meri njegovo namigovanje. Zdelo se mu je časi, da je žena vendar malo preveč lahkih misli; da se z njim ne vede več prav kakor mati sč svojim sinom. Čutil je celo časi, da se je nekoliko ohladila proti njemu, da je zdaj pa zdaj imela svojo voljo, da. svojo trmo. Skratka: spoznal je slednjič, da se vse njeno mišljenje ne strinja z njegovim. To mu je bilo bridko spoznanje. Toda kaj mati? saj je imel vendar hčer na svoji strani. Flora je mislila kakor on; v pogovorih ni nikoli potegnila sč svojo materjo, kar bi bila gotovo, ako bi bila njenega mnenja. Res je tudi ona rada hodila na veselice, veliko veselje imela do lepe obleke, ali kedö bi kaj takega zameril mlademu dekletu! Kader bode postala žena, gospodinja, minilo jo bode vse to veselje. Tedaj se mu tudi ne bode bati materinega vpliva; sklenil je bil, da jo hoče, ako že ne bode drugače, čisto ločiti od svoje matere. Tako se je tolažil. Ali dan je mineval za dnevom, za mesecem mesec; bilo je že skoraj leto dni, odkar se je bil z njima seznanil. Njegova skrb je rasla; veselje do knjig ni hotelo priti; njegova imovina je bila že na malem. Zdaj mu je začelo svitati v glavi, da ni prav ravnal, da je skrajni čas ujunačiti se in drugače začeti, predno bode prepozno. Napoti se k njima s trdnim sklepom, da hoče odločno govoriti. Bilo je lepo pomladno popoludnč, ko je Lovran, s temnimi mislimi v glavi, šel proti hišici. Ko se ji približa, pozdravi ga glasen smeh z vrta, ki je bil ves v cvetji. Vesela družba je bila na vrtu; njena, govorica z glasnim tičjim petjem mu je donela na uho, ko je stopal na vrt. Vsakemu drugemu bi bili ti glasovi gotovo prijetno doneli, samo njemu ne, ravno zdaj ne! Neka znanka se svojo hčerjo je bila prišla obiskat svojo staro prijateljico. Lovran je bil prijazno sprejet, vendar se mu je zdelo, da jim 35° ni ravno veselja povišal se svojim prihodom. Najraji bi se bil kar obrnil in šel, a prisiljen je bil prisesti k njim in udeležiti se njih pogovora. Govoril je malo, samo kolikor je moral, da se mu ni mogla nepriljudnost očitati. Veselilo ga ni, kar so govorile ženske med sabo; tolikanj bolj pa Florino mater; tako vnčte, tako navdušene je ni bil prej nikoli videl. Govorilo se je o gledišči; njene znanke hči se je izučevala za igralko. Dobila je bila mesto na nekem gledišči precej zadnje vrste — od tod veselje 1 Ko se je večerilo, poslovi se znanka in njena hči. Zdaj je bilo treba govoriti; ali kako neugodna je bila ta prilika! Težko je bilo začeti. V tej zadregi pride Lovranu pomoč, od-kodar se je ni nadejal; govoriti mu ni bilo treba ta večer, ne pozneje. Ko so bili sami, reče mu Florina mati: «Kako srečo ima ta Hermina! Saj ni tako lepa in tudi ne nadarjena tako, da bi se mogla primerjati z našo Floro; ali vesti se zna z moškimi, to je! Kaj hoče brez tega dandanašnji dekle brez premoženja, bodi si še tako lepa, še tako izobražena. Sedanji moški svet ne mara sezati v grmovje po skromno, blago dišečo vijolico. Ali ni res tako, gospod Lovran?» Lovran se ni bil nadejal tega vprašanja; vedel ni, kaj mu je bilo neprijetnije: te besede ali glas, s katerim so bile govorjene. Slednjič ji vendar mirno in hladno odgovori: «Vam se zdi to sreča, meni ne, in upam, da Flori tudi ne.» Pri teh besedah pogleda deklico, ki je zraven stala s cvetom v roki, kateremu je pulila peresce za perescem. Nadejal se je, da mu bode pritrdila, a motil se je. Deklica se ni ganila, in vendar ni bilo moči misliti, da ni čula, kaj se govori, ali da ga ni umela, kaj hoče. To je Lovrana v srce zabolelo, vendar je mirno nadaljeval: «Naravnost vam moram reči, da je meni nedoumno, kako more poštena mati svoji pošteni hčeri dovoliti ali celo prigovarjati, da naj gre za igralko. Take žene jaz ne morem spoštovati, hčer njeno milujem.» Nato mu žena odgovori precej neprijazno: «Viste starokopitnež, gospod Lovran; ko bi vsi možje mislili, kakor vi, kako dolgočasen bi bil svet! Kaj ne, Flora?» Deklica je molčala! Užaljen odgovori Lovran namestu nje, in to z bridkim glasom: «Ako res mislite, kakor govorite, gospa, zmožni bi bili tudi sami kaj takega storiti.» ««Gotovo!»» odgovori mu žena odločno. «Uboga Flora!» zdihne Lovran. In kaj na to plemenita žena? «Nič uboga! Ne milujte je, gospod; Flora ni več uboga, kakor je bila. Ker je že prilika tako nanesla, naj naravnost z vami govorim; kaj bi vam dalje prikrivala resnico! Zvedeti jo morate prej ali slej, gospod Lovran! Mnogo ste storili zame in za mojo hčer; najina hvaležnost vam je gotova. Ali okolnosti so se izpremenile. Vi ste blag mož, radi imate mojo Floro, zato ne bodete ovirali njene sreče. Da, Flora je zdaj srečna. Zgodilo se je, kar sem tolikanj želela. Flora je našla blagodušnega in bogatega moža, kateri jo zna ceniti po njeni pravi vrednosti in hoče skrbeti zanjo. Spoznal je njeno nadarjenost za gledališče in prevzel je skrb za njeno izobra-ženje, za njeno prihodnjost. Saj to ste menda že sami sprevideli, gospod Lovran, da Flora ni za vas, da bi ne bili srečni z njo, in ona bi ne mogla biti srečna z vami. Pozabimo torej, kar je bilo, treba ni, da se ločimo, lahko ostanete še naš prijatelj.» Nato mu hoče podati roko. Lovran se v svetem srdu obrne od nje. Kakor okamenel stoji molčč nekaj časa; strašne, črne misli so se mu podile po razgreti glavi. Slednjič se obrne proti deklici, ki je v stran obr-nena igrala se s cvetočo mladiko bližnjega grma: «Flora, govdri! Reci, da ni res, kar mati govori; reci vsaj, da se je vse to godilo brez tvojega privoljenja; reci, da te tvoja mati prodaja; a ti se ne daš prodati! Bčži, kakor plaha srna pred volkom, bčži pred ženo, katera se imenuje tvojo mater; pribeži v mojo brambo, v moje naročje, Flora?» Zastonj je klical, zastonj razprostiral proti nji svoje roke. Deklica zvija in zvija mladiko, da jo utrga, potem seže z roko čez oči, a besede ne izpregovori, ne obrne se proti njemu. Vsega je bilo konec. Jaz — Lovran se obrne in otide. — — Kaj bi vam še pravil? KedcS je bil Lovran, to ste pač že uganili. Ves tisti večer — še drugi dan ves sem čakal in mislil: zdaj, zdaj pride; nemogoče je, da bi ne prišla skesana v tvoje naročje. Nisem je več videl, ne žene, katera se je imenovala njeno mater. Slišal sem namreč pozneje, da je bila ta žena samo teta njena. To bi bil lahko že prej zvedel, in tudi mnogo druzega o nji, kar bi mi bilo morda oči odprlo, ali gluh sem bil in slep. Moralo je pač tako biti. Nato sem zbolel, nesli so me v bolnišnico, kjer sem ozdravel čez nekaj tednov. — Naj bode! Živeti časi ni prav prijetno, ali kaj se hoče? Ukloniti se je treba višji volji, katera nam nedoumno, neizprosno vlada nad nami. — Veselje do knjig se mi ni vrnilo; zamujeno je zamujeno, vsaka stvar ima svoj čas. Nekedaj sem za kratek čas nekaj slikaril; s tem si zdaj kruha služim. V tej le tovarni zraven imam že več let službo, da slikam na porcelan; pripeti se vam lahko, da jeste s krožnika, ki ga je, menda ne preokorno, oslikala moja roka.» Jos. Stritar-ja zbrani spisi. III. ««In Flora?»» vprašam jaz. Mož nekaj časa molči, potem reče z nekako čudno votlim glasom : «Suh list na veji, veter popihnc, lista ni! Ovenela, pala, izginila; izgubljena, pozabljena! — Tako; zdaj ste slišali mojo zgodovino; nič kaj posebnega, saj sem vam rekel. Ce se hočete kaj učiti iz moje povesti, nauk iz nje si lahko sami posnamete; tolmačenja tu ni treba. Ali jaz ne verjamem, da bi vam kaj koristil ta nauk. Kedor se hoče naučiti plavanja, mora v vddo. Bog vam daj srečo! — Zdaj pa plačajmo in pojmo; kaj ne da, Belka moja? Ti si že zaspana, in tudi meni je potreba pokoja.» Tako sva se razšla. Meni se zdi, da je bil dober človek ta «mož z mačico». Odpusti! Božična povest. Mračilo se je. Burja je brila po ulicah, tulila je in žvižgala in piskala, da je bilo groza. Vse glasove je čulo plašno človeško uho v tej godbi, samo prijetnega ne. Burja je godla in piskala, sneg je pa plesal, drvil se, vrtil in sukal, da je bilo veselje. Veselje burji in snegu, ki sta nocoj po svoje prav razposajeno praznovala sveti božični večer. Veselje morebiti tudi njemu, ki je v prijetno kurjeni sobi sedeč poslušal tuljenje in razsajanje razuzdane severne hčere, in zdaj pa zdaj vstal ter stopil k oknu gledat snežne vrtince — še enkrat tako dobro sta mu dela gorkota in pokoj v prijazni sobi. Ali kedor je bil sedaj na ulicah, obhajale so ga pač druge misli. Veter mu je pihal drobni sneg v oči, in če je šel nekoliko časa mižeč, pripetilo se mu je, da je zadel v naproti mu gredočega človeka, ki se mu je enako godilo. Bati se mu je bilo tudi, da mu ne izpodrsne noga na gladkih, — 356 — opolzlih tleh po mestih, odkodar je bila burja ves sneg pobrila. Slabo, umazano-rumenkasto luč so dajale plehetajoče plinove svetilnice, dasl tako gosto razpostavljene. Poleg tega je bil hud mraz, da se je ljudem po poti iz ust kadilo, in ko se je kak voz ustavil pred hišo, bili so razgreti konji takoj zaviti v gosto meglo. To je bilo vreme, kakoršno bi ne smelo biti na sveti večer. O takem časi bilo je težko misliti si nebeške angeljce, ki plavajo nad zemljo ter pojo: Slava Bogu na višavah in mir na zemlji ljudčm, kateri so svete volje. Kako je bilo mogoče o takem vremenu čuti zvonove, ki nikoli tako lepo, tako milo ne pojd, kakor v ti sveti noči! In vendar je bilo še dosti živo po ulicah velikega mesta, kamor naj se zamisli z nami prijazni bralec. Ljudje so hiteli domov, z dela, iz prodajalnic, kjer so si nakupili, vsak po svoji moči, različnih daröv za veseli božični večer. Tu pa tam je tudi kateri še smuknil iz hiše; treba je bilo še tega in tega; za ljube svoje človek rad kaj potrpi, zlasti o tem blaženem času, času veselja in sreče v visoki palači in v skromni koči. Še malo časa, in potihnilo bode po ulicah to živahno gibanje. Ljudje se bodo umaknili v svoje gorke sobe, in ulice prepustili burji in snežnim oblakom. Vsi, razen vojaka, ki stoji na straži in zmrzuje, in njih — o da bi jih ne bilo toliko! — ki nimajo gorkega doma. Samotne bodo ulice in vse živo bo po hišah; radost in sreča se je nastanila v njih — vsaj nocoj! Ne povsod! Prijazni bralec naj nas spremi tijä, kjer stojč zadnje hiše velikanskega mesta. Stopimo v to nizko kočo. Tu, v tej mali sobi pri tlčh, ki jo brleča luč slabo razsvetljuje, ni se sreča oglasila. Zenska sedi za mizo na klopi in poleg nje deklica, ki je po otročje svojo glavico položila nji na kolena, tako da ni prav videti njenega obraza. Ta ženska je bila nekedaj lepa, tudi zdaj bi bila še, ali skrb in trpljenje nista prijatelja lepoti, in solzč so slabo mazilo okroglemu, gladkemu licu. Zenska gleda mirno v luč, ki stoji pred njo na mizi. Nič ne kaže, da bi kaj mislila, da bi kaj čutila v tem tre-notji. Ko bi se ji tako čudno ne svetile oči, menil bi človek, da vidi pred seboj kameneno žensko podobo. In vendar je živo čuteče srce nemirno vtripalo v tem tako mirnem telesu. In misli so rojile po glavi tej ženski, misli, katere so se ji vrivale po sili, ravno nocoj, ta sveti večer. Obhajali so jo preteklega življenja spomini. Tudi ona je bila nekedaj srečna, ubožna a vendar srečna. Druzega ni imela ko dobro vest in zdrave rokč, in ljubega moža je imela, kako bi ne bila srečna! Kar si je bila prislužila in prihranila, bilo je ravno dovolj za ženi-tovanje in za prve potrebe. On si ni bil nič prihranil, dasi je imel pri vojakih lepo službo, ki daje mnogo dohodkov. Malo lahkomiseln človek je bil res. to je bila pa tudi njegova edina napaka. Nič je ni skrbelo; zdaj ko ima pridno ženo, skrbno gospodinjo, zdaj bo vse dobro. In res je bilo s konca vse dobro. Mož je bil dobil malo službo, ki je za silo mogla rediti skromno družinico. Nekaj je pa tudi ona prislužila s perilom, zlasti dokler sta bila sama. Ko je bila prišla s časom mala Manica na svet, dajala ji je pač toliko posla, da ni imela časa za druga opravila. Kako se je veselila mlada žena otroka, kako težko ga je čakala! To bo tudi zanj dobro. S časom je bil začel malo bolj pogostoma zvečer zahajati v veselo družbo, večkrat je prišel pozno ponoči domdv. Zdaj bo vse drugače, zdaj bo imel kaj za kratek čas; kako bo rad imel svoje dete, njemu bo podobno, gotovo! Z njim se bo igral, ko pride iz pisarne domov, in zvečer bo rad doma ostajal. Tako je upala mlada žena. Ali to upanje se ji ni prav uresničilo. Mož ni hotel nič prav tako vesel biti svojega otroka, kakor se je nadejala ona. Morda bi bil raji imel sinka, to je naravno; ali s časom bo tudi že rad imel svojo hčerko; saj je tako lepa, prav njemu podobna. Vendar ta očetovska ljubezen se le ni hotela oglasiti v njegovem srci. Prav nerodno je v naročje jemal svoje dete, izgovarjal se je, da ne zna pestovati. Kričanje otrokovo .559 inu je bilo neprijetno; dejal je, da ga takoj glava zaboli, ko začne otrok jokati. Umaknil se je torej, če je le mogel, tej neprijetnosti. Zdaj je prebil skoraj vsak večer v gostilni pri svojih tovariših, in pozno ponoči je prihajal dorndv. Če mu je žena malo kaj potožila, zavrnil jo je že precej neprijazno, naj ne.bode sitna. Molčč je torej trpela odslej. Ko je tako premišljevala svoje stanje, obide jo misel, da ima njen mož poleg prve napake, katere ni popustil, kakor je upala, še drugo, na katero ni prej nikoli mislila. Zdelo se ji je, da je njen mož zanjo — prelep! Ta misel ji je pognala iz sebe dolgo vrsto drugih, zgolj neprijetnih. Sirota se je zdaj spominjala, kako je bilo, ko je še časi z njim zahajala v gostilno, kako so ženske svoje oči obračale vanj, kako so se mu laskale in muzale. To je ni takrat nič motilo; še ponosna je bila, da ima takega moža, katerega bi vsaka rada imela. Naj delajo zdaj, kar hočejo; vse jim nič ne pomaga; njen je in ona ga ne dä za ves svet. Saj jo ima tudi on rad, in kako! Zdaj se ji je to vse drugačno zdelo. Čudila se je sama sebi, kako je mogla biti prej tako kratkovidna, da, tako slepa. Zdaj ji je bilo mahoma vse jasno; nesrečno se je čutila, prav nesrečno. Njen mož ni bil več njen, to je bilo gotovo. Pohajal je z drugimi, celo službo svojo je zanemarjal zaradi njih. Take novice so ji na uho pošepetavale stare ženice in tudi mlade prijateljice. Z njo je bil osoren; otroka .še pogledal ni, kakor bi ga sovražil. Kako je to bolelo ubogo ženo! Vendar je molčala, saj je vedela, da bi z očitanjem, s prošnjami nič ne opravila pri njem. Enkrat, ko je bila posebno žalostna, vpraša jo precej trdo: Kaj se tako držiš? Kaj pa hočeš? Ali nimaš, česar potrebuješ? — Res ji je dajal, kolikor je potrebovala zase in za svojega otroka. Slednjič ji poročč, da se je zagledala vanj neka znana razuzdanka, žena imenitnega gospoda. Ni ji bilo težko vjeti ga v svoje mreže. Niče-murnemu lahkoživcu je dobro dela misel, da je zase vnel glasovito žensko, lepo in bogato. Zunaj je burja zatulila in potegnila po ulicah, kakor da bi hotela vse hiše pobriti in pomesti s tal. Deklica se stisne k svoji materi; nato izpregovori: «Ko sem bila še majhen otrok, vprašala sem vas nekedaj, dobro se še spominjam, kje so naš oče. Vsak otrok ima svojega očeta, mislila sem si, kje so pa tvoj oče? Zato sem vas vprašala, mati. Vi ste me tako čudno pogledali; potem ste mi rekli, da so umrli, da jih ne bom nikedar več videla in da naj molim zanje. In nato ste se strašno zajokali, in tudi jaz sem jokala z vami. In res ste me učili, kako naj molim za svojega očeta. Zdaj pa, kaj mislite, kaj sem slišala?» 3б1 ««Kaj?»» vpraša mati se zamolklim glasom. «Večkrat, ne samo enkrat, sem slišala, ko so ljudje govorili med sabo, da naš oče niso umrli, da so šli v Ameriko!» Deklica umolkne ter čaka, da bi ji mati kaj rekla na to. Ko pa vidi, da mati le molči, vpraša jo odločno: «Zakaj ljudje tako govorč, mati?» ««Zato, ker je res,»» odgovori ji žena z nekako čudno trdim glasom. Hčerka se nehotoma nekoliko od nje odmakne ter jo debelo pogleda, kakor da bi hotela reči: Ali je to mogoče? Ženi je bridkost zalila srce; trpko reče svoji hčeri: «Kaj me tako gledaš? Res je, kar pravijo ljudje: tvoj oče je šel po svetu.» t «Zakaj mi pa niste tega prej povedali, mati? zakaj ste mi rekli, da so mrtvi?»» «Otroku ni moči vsega povedati; tudi zdaj bi ti ne bila še razodela resnice, morebiti nikoli — ali ker že ljudje govorč — pa naj bode! Sicer pa ne misli, da sem ti bila prej povedala tako neresnico: zate ali zame je tvoj oče mrtev, tako ali tako!» ««Zakaj pa so šli po svetu, mati? Zakaj so vas zapustili in mene — jaz sem bila pač še majhna, ko so šli, ne spominjam sc jih kar nič —»» «Še leta nisi bila stara.» ««Ali ste jih vi kako razžalili, mati? Jaz jih vendar nisem mogla.»» «Jaz? O Bog!» ««Ali naju niso’nič radi imeli? Kaj takega si kar misliti ne morem. Zakaj so torej šli? » «Morebiti sreče iskat.» ««A da se naju nič več ne domislijo!»» Ves čas tega pogovora se je nesrečni ženi srce polnilo z neko prej neznano bridkostjo. Zdaj ji je bilo polno do vrha. Ni se mogla več premagovati. Kvišku plane, solze jo oblijo. Deklica skoči za nj6, objame jo okrog vratu ter se joka z njo, da bi sc kamen omečil. Ko je bil njiju jok nekoliko potihnil, začu-jejo se koraki in potem govorjenje pred durmi. Razločno so se slišale besede: «Tu le so vrata; kar potrkajte, ali pa jaz potrkam.» To je bil stare hišnice glas. Nato je odgovoril moški glas: «Le pustite, žena, bom že sam. Zdaj ne potrebujem več vaše pomoči. Nate! > In zopet hišnica: «O to je preveč; poljubljam roko, milostni gospod.» In slišalo se je, da je odhajala. Nato je bilo nekaj časa vse tiho. «Ked6 bo to?» vpraša deklica mater. ««Bog vedi!»» odgovori ji mati. Srce ji je vtripalo, da je s težka dihala. Sama ni vedela, zakaj. Čez nekaj časa se začuje lahno trkanje. «Prosto!» oglasi se žena. Duri se odprd in v sobo stopi visok bradat mož, v drag kožuh обЗ zavit. Snežinke so se mu še lesketale po kožuhovini in po dolgi, črni bradi. Mož obstane pri vratih, kakor da bi si ne upal dalje, in gleda molčč ženo, ki je stala dva koraka pred njim. Potem raztegne na široko roke, kakor da bi jo hotel objeti. Ali roke mu omahnejo, mož se zgrudi na kolena, povesi glavo in vsklikne z milim glasom: «Suzana, odpusti!» Ko žena to sliši, pripogne se k njemu, oklene se mu vratu in privzdigne ga k sebi, dasl je sama omahovala. In zopet se razlega glasen jok po ubožni sobi, ženski jok in moški. Prva je izpregovorila žena: «Torej si vendar prišel, spomnil si se vendar še naju v daljni deželi.» ««O ko bi vedela, draga moja Suzana — jeli da te smem še tako imenovati? — O ko bi vedela, kaj sem pretrpel in prestal, kako sem se pokoril za svojo pregreho, usmiljenje bi imela z menoj, dasl sem se tako pregrešil zoper tebe, dasl sem ti storil tako vnebovpijočo krivico. Bog mi je menda odpustil mojo pregreho, dovolj sem se zanjo pokoril; ali mi jo moreš, ali mi jo bodeš mogla kedaj tudi ti?»» «O ne govöri takö, tolaži ga srečna žena. Zdaj je vse dobro; srečna sem, kakor nisem bila nikoli.» ««In ta presrčna deklica — ali smem upati? — Srce mi trepeče.»» 3&4 «Pojdi, Manica, objemi svojega očeta K reče mati svoji hčeri, Jd je na strani stala; prime jo za roko ter jo pelje k očetu. ««Ta gospod moj oče?»» vpraša plaho deklica in se bliža počasi svojemu očetu. Radost se je borila z bridkostjo v njegovem srci; z mehkim glasom ji reče: «Dete, ti ne poznaš svojega očeta, in on sam si je kriv, da ga ne poznaš. Ali le čakaj, skoraj se bodeš seznanila in sprijaznila z njim in rada ga bodeš imela s časom, ko bodeš videla, kako te on rad ima. O kako je srce moje hrepenelo po tvoji ljubezni! Daj se mi objeti, presrčno dete moje, in odpusti mi tudi ti.» Dolgo časa jo je stiskal v svoje naročje. Potem ji pogleda z radostnim očesom v lice ter reče: «In glej, kako lepa in kako velika je naša Manica!» Ko je bila prva vihra veselja nekoliko potihnila, začne mož ozirati se po sobi in vidi, kako je vse golo, prazno, siromaško. V srce ga zbode ta pogled. K svoji ženi se obrne, rekoč: «Tako slabo se je vama godilo? Tega nisem vedel; menil sem —» Tu mu seže žena v besedo: «Tisto, kar imaš menda v mislih, tisto je» — in z roko pokaže proti peči. Mož si pokrije z obema rokama obličje. Potem spne glavo po konci in reče: 3^5 «Kaj delam? govoriti bo pozneje čas; zdaj hitro na delo, da bodemo skupaj obhajali sveti božični večer. Nekaj imam zunaj na vozu, drugo moramo spraviti vkup od vseh strani, kjer je kaj dobrega in lepega najti. Urno! kje je kaj ljudi? Vse mora na noge!» — — Predno je bilo dobre pol ure, sedela je vesela družinica v gorki sobi pri mizi, ki je bila polna različnih jedil v svetlih posodah. Manica ni vedela, kaj bi počela od samega veselja; ali naj bi jela, ali gledala svojega očeta, ali veselila se lepih božičnih daril, katera ji je bil oče prinesel iz daljne dežele. Pozno, ko je bila deklica že utrujena zadremala očetu v naročji, začel je svoji ženi pripovedovati, kako se mu je godilo, odkar jo je bil zapustil. Že na potu v tuji svet začele so se mu odpirati oči, da je izpregledal velikost svoje pregrehe. Takoj ko je bil prišel v «novi svet», zapustil je žensko, ki se mu je bila že kar studiti začela. Brez denarja in več časa tudi brez pra' vega zaslužka je taval po ulicah velikega ame-rikanskega mesta. Kak posel dobiti mu je bilo tolikanj teže, ker ni znal jezika. Nastavil se je torej za nosača, potem za težaka v ladjostaji. Vendar zaslužek njegov ni bil obilen, ker so ga vrstniki njegovi povsodi izpodrivali. Krepke komolce in mnogo drznosti mora imeti, kedor hoče prodirati v Ameriki. 1 rdo se mu je go- dilo, ali nekaj dobrega je pa vendar imelo to življenje. Mož se je dela navadil; prejšnja lahkomiselnost in ničemurnost ga je bila do dobra minila v tem vednem boji za vsakdanji kruh. In kar je bilo najbolje: godilo se mu je kakor izgubljenemu sinu, kesanje ga je srečalo, vest se mu je zbudila in ga pekla noč in dan. Hrepenenje se mu je vnelo po ženi in otroku. Zelja, da bi ju skoraj zopet videl in objel, izpod-bujala ga je in mu dajala moči, da se je trudil in delal neprestano. Vrniti se je hotel, ali ne s praznimi rokami. Premoženje si je moral pridobiti za ženo in otroka, da bi tako vsaj nekoliko poravnal svojo krivico. In to se mu je posrečilo. Začel je bil s časom malo kupčijo, katera se mu je množila od dnč do dnč. Ko se mu je najbolje godilo, prodal je vse, zapustil Ameriko in napotil se v domovino. Ne več tako lep, kakor nekedaj, a resen in premožen mož je prišel dombv in našel, kakor smo videli, ženo in hčerko živi in zdravi, če tudi v najhujšem siromaštvu. Z njima je potem obhajal še mnogo, mnogo lepih božičnih večerov. ' * «> 9 * NU» Narodna in uniuerzitetna knjižnica 00000447569 ■