List 37.
Kako naj bi ljudska sola pomagala povzđigi
kmetijstva. *)
O tem? da niora šola tako vravnana biti, da pospešuje razvoj in  napredek kmetijstva,   se je  uže mnogo
*)   To je ljudska  ponavljajoča  šola uže bolj odra-scene mladine.
296
pisalo in govorilo, a vaaj pri nas pa ubogo malo storilo. Kdor ima priliko opazovati ljudske šole, mi bo pritrdil, da kakor poprej, tako je tudi zdaj, in da tako bo menda tudi ostalo, da bo poduk v kmetijstvu, ki bi moral biti eden prvih predmetov, vedno uboga para v šoli, če ne bo visoka vlada kaj bolj izdatnega v pro-speh tega poduka zaukazala , ter tudi potem ostro pazila, da se bodo njeni ukazi djansko spolnovali.
Res je, da se tu pa tam marljivo podučuje mladina v kmetijstvu, a vspeh je zavoljo slabih razmer, posebno ker je tak nauk prost nauk, silno majhen. Tudi jaz sem se uže nekaj let ukvarjal s tem podukom; zatega-del to, kar bom tukaj povedal, ni domišljija, ampak skušena reč. Prvikrat sem se mislil poduka kmetijstva lotiti uže leta 1869., pa moj tedanji okrajni poglavar mi je prepovedal, češ, da nisem bil ta čas še v nobeni kmetijski šoli, tako pa — si je naš mož mislil — gotovo sam nič ne umeš. Kmalu potem sem bil toliko srečen, da sem prišel v kmetijsko šolo za učitelje v Gradec, tedaj je tudi odpadla skrb okrajnega poglavarja; meni se pa vendar še ni posrečilo priti do tega, da bi smel učiti to, česar sem najbolj želel. Nekemu duhovnemu gospodu se to ni dopadlo, da bi bolj odra-ščene ljudi v šolo vabil, in ker je on v dotični občini vso veljavo imel, je bilo moje prizadevanje zaman. Sreča, kmalu sem prišel v drugo faro, kjer sem se lotil poduka v kmetijstvu brez zapreke t a tudi brez vsake podpore. Za ta poduk sem porabil čas, ko so ljudje čakali popoldanske službe Božje, zato sem imel med poslušalci precej gospodarjev in gospodinj, ki so se res za ves nauk zanimali in tudi svoje praktične skušnje odkritosrčno mi razodevali. Ker sem imel sam nekoliko zemljišča, tudi par repov v hlevu in lepo število panjev v čebelnjaku, mi je bilo mogoče ljudem tudi marsikaj dejansko pokazati. Opazil sem kmalu, da dejansko moje gospodarstvo daje ljudem zaupanje do mene in vero v nauke, katere sem jim razkladal. Al ravno s podukom v kmetijstvu sem si, ker sem napake brezobzirno grajal, nakopal v tistem kraju mogočnega sovražnika na vrat, kateri si je na vso moč prizadjal, da se me je znebil. Treba je bilo komaj pričeto delo zopet pustiti, ter iti tje, kamor so hoteli moji viši, ne pa jaz. Tudi v svojem novem bivališči sem se lotil kmetijskega poduka, vendar tu nisem imel toliko odraščenih učencev, ampak le bolj učence iz ponavljavne šole, kar sem pa tudi za prav in koristno spoznal. Pri teh se mi vsaj ni bilo bati zamere, če sem grajal tamošnje gospodarske napake. Al ker sem iz skušnje vedel, da kmečka mladina le takrat v šolo hodi, kedar mora, če jej je pa na prosto voljo dano v šolo hoditi, se jej le prerada umakne , sem se poslužil neke zvijače, ter sem na poseben način skušal ponavljavne učence in učenke, ki so ponavljavno šolo imeli ob četrtkih, tudi ob nedeljah v šolo vabiti k kmetijskemu poduku. Nekoliko časa je bilo dobro; a ko so otroci spoznali, da onim, ki nočejo ob nedeljah v šolo hoditi, nihče nič ne reče, so se pričeli šoli umikati, in le težko sem jih pridržal, da nisem govoril praznim klopem. Skusil sem tedaj tudi v tem kraji, da se pravega vspeha v kmetijskem poduku ni nadjati, dokler nauk kmetijstva za ponavljavne šole ne bode obligaten nauk. Kar sem skusil tedaj , to skušam tudi zdaj na Dolenjskem, kajti resnica je, ki se ne da tajiti, da priproste ljudi je treba k dobremu siliti, dokler sami ne sprevidijo, da jim bo to, kar se jim ponuja, res tudi hasuilo. To velja od kmeta kakor od obrtnika v mestu.
(Dalje prihodnjič.)
304
Kako naj bi ljudska sola pomagala povzdigi
kmetijstva.
(Dalje in konec.)
Najkrajši pot, povzdigniti kmetijstvo, bi bil, ko bi bilo mogoče, podučevati odraščene ljudi obojega spola, ter jih pripraviti do tega, da bi to, kar bi čuli novega in koristnega, tudi na svojih posestvih vsaj v majhni meri skušali, ker le to, kar človek sam skusi, mu tudi v glavi ostane. Al ker so odraačeni ljudje po navadi premogočni ali zavoljo nevednosti pretrmasti, da bi se kaj učili, ali če so se učili, da bi to tudi poskusili, zato se po tem poti ni nadjati priti do zaželenege smotra.
Imel sem priliko, lansko jesen poslušati predavanja g. Dolenčeva; videl sem, kako pazno so poslušalci sledili njegovim gladkim besedam, tako, da kdor bi skušnje ne imel, bi bil rekel: ti ljudje bodo precej prihodnje leto vse storili, kar so zdaj slišali. A kako malo se je še storilo! Skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven. - Ravno tisti, ki so najbolj poslušali, ter trdne sklepe delali, da bodo to in ono poskusili, se ne ganejo, in dolenjska vinoreja bo ostala, kakoršna je, če se vlada in kmetijska družba ne boste poprijeli izdatnejih pripomočkov.
Po daljem, pa bolj gotovem potu se bo prišlo do splošnega zboljšanja našega kmetijskega gospodarstva, če se ves nauk v ljudski šoli tako vredi, da bo prava podlaga kmetijskemu poduku, ter če se sedanje po-navljavne šole prestrojijo v kmetijske na-predovalnešole. — Al če hočemo imeti napredo-valnih šol, morajo otroci iz ljudske šole uže prinesti potrebne vednosti, na katerih podlagi bo mogoče res tudi dalje zida*i in v kmetijstvu napredovati. Treba je, da se otroci strogo drže k temu, da obiskujejo redno vsakdanjo, in potem tudi ponavljavno šolo redno.
Dokler bomo imeli šolske postave, ki zadevajo obiskovanje šole, le na papirji, ali k večemu pri učiteljskih konferencah , le v ustih , — dokler bodo gospodje šolski nadzorniki vzrok, da otroci šolo neredno obiskujejo, iskali le v učitelju, ne pa tam, kjer je, namreč v nemarnosti krajnih in žalibog tudi c. kr. okrajnih šolskih svetov, tako dolgo ne bomo prišli s šolo na bolje. — Kaj pomaga, če učitelj še natančneje zaznamuje zamude, če redno vsakih 14 dni naredi in izroči kraj-nemu šolskemu svetu izpisek zamud, če pa ta izpiska c. k. okrajnemu šolskemu svetu ali ne pošlje, ali pa vse nemarneže opraviči, samo, da nima z ljudmi nika-koršnega posla.   Tako se zgodi, da učitelj celo leto ene
in iste otroke izkazuje, pa vse zastonj. Jaz imam v šolskem zapisniku 2i takih otrok, ki so po 7, po 8, da tudi več let stari, pa jih nikdar v šolo ni. Vedno jih izkazujem, tudi krajni šolski svet pošilja izpiske c. kr. okrajnemu šolskemu svetu, al tam pa vse zaspi. Ni li to spodbuda učitelju, kako naj spolnuje svoje dolžnosti?! — Tako minejo otrokom po 3 šolska leta doma; in namesto s 6. ali vsaj 7. letom pridejo v šolo z 10 letom, — z 12. letom, pa tudi uže poprej, pa zopet izostanejo. Je li mogoče, da bi se v tem kratkem Času kaj zdatnega naučili? Res, da ima pravico učitelj takim učencem, ki se niso dobro naučili brati, pisati in računati, odreči izpustnico, ter da so dolžni tudi čez 12. leto v šolo hoditi; ali kdo se pa briga za izpustnico, še manj pa za to, če mu pravim , da mora še v šolo hoditi.
Tako so šolske postave samo zavolio organov, ki imajo paziti na njihovo izpeljavo, mrtve; nihče se ne briga za nje !
Vrediti je treba tedaj najprej obiskovanje šole v smislu deželne postave, Če hočemo, da pride nase ljudstvo do bolje^omike, in po njej do boljega materijalnega stanja. — Ce bodo otroci redno obiskovali vsakdanjo šolo in se ne bo šolski čas brez vse koristi tratil v pri-učenje nemščine, potem se le bo mogoče v ponavljavni šoli, katera se pa mora vsa preustrojiti, res za prospeh kmetijstva kaj zdatnega storiti. Ker je naše ljudstvo v veliki večini kmetijskega stanu, naj bi se tedaj tudi posebno za ta stan olikovalo. Zato nam je pa pred drugim treba za ponavljavno šolo posebnega kmetijskega berila, kakor jih imajo drugod; tako naj bi bili tudi računi in spisne vaje vredjene z ozirom na kmetijstvo. *)
Drugo, kar je za kmetijski nauk vsaki šoli silno potrebno, je dovolj velik, dobro vravnan vrt. Vse besede v šoli so bob v steno, če nima učitelj prilike, to, kar uči, tudi djansko poočitovati. Nikakor pa ne sme biti zadovoljen s pednem zemlje v kakem senčnem, močvirnem ali sploh nerodovitnem kraji, kamor občine le prerade šolske vrte vtikujejo; s tem pa pokažejo, da o šolskem vrtu še pojma nimajo.
V šolskem vrtu bi moralo biti dovolj prostora za razne poskušnje, če tudi v malem. Kmeta ni lahko pripraviti, da bi sam kaj poskusil, o čemer ni prepričan, da se mu bo dobro sponeslo; če pa vidi, da se to ali ono kakemu drugemu sponaša, potem pa rad tudi on poskusi. Kolikokrat se po časopisih priporoča ta ali oni sadež, pa v celi občini, dostikrat v ceiem okraji ga ni gospodarja, ki bi se mu vredno zdelo poskusiti, ali je na tem kaj ali nič. Skrb za to naj bi prevzela šola. V šolskem vrtu bi moral biti tudi prostor za razne poljedelstvu škodljive rastline, da se jih mladina uči spoznavati, in zve sredstva, kako jih zatreti, ali vsaj se jih varovati. Prav bi bilo tudi, da bi vsaj po en grm, naših domačih grmov, in po eno gozdno drevo bilo na
*) Z misli, ki jih pričujoči članek razodeva o kmetijskih napredovalnih šolah, se je popolno ujemal zbor Dolnje Avstrijskih učiteljev na Dunaj i prve dni tega meseca. Okrajoi nadzornik ljudskih šol gosp. Wagenhiitter, ki se je sam prepričal o jako ugodnem uspehu tacih šol na Wiirtemberskem, je predlagal zboru sledečo resolucijo, katera je bila soglasno po obširni debati sprejeta: 1. Kmetijska napredovalna šola je živa potreba našega časa, v pripomoć napredku kmetijstva pri kmetih. — 2. Ta nauk naj je po potrebi eno ali dveleten ter naj se začne, ko je mladeneč ljudsko šolo dovršil. — 3. Šola naj praviloma traja od vseh svetih do konca meseca sušca in to vsak teden uajmanj skozi 4 ure, poleti naj se učenci vadjo kmetijstva praktično. — 4. Šolske oblasti naj bi delale na to, da se kolikor mogoče veliko tacih napredovalnih kmetijskih šol v deželi ustanovi.                           Vred,
305
šolskem vrtu. Na nobenem šolskem vrtu tudi ne sme manjkati čebelnjaka, in šolske gosposke bi morale na to paziti, da bi se učitelj tudi z novo čebelorejo ukvarjal. Nikakor se mi ne zdi dovolj , če v šolskem vrtu stoji par stotin mladih drevesec , in to brez znamenj. Šolski vrt moral bi biti tudi občinska drevesnica, vrav-nana po najboljih pravilih, iz katere bi občani dobivali ali zastonj, ali za malo odškodnino sadno drevje. Ce hočemo, da se bo kdaj vsaj po Dolenjskem silno zanemarjena sadjereja zboljšala, treba bo tako pričeti. Tudi za trtorejo, to je, trte rediti iz ključev, moral bi biti potreben prostor, tako bi se sčasoma zatrla slaba plemena trt po naših nogradih in nadomestila z boljimi. Ali vinogradnik moral bi jih dobiti zastonj in to mnogo, drugače ne bo šlo.
Je li mogoče to ^se izpeljati na 50 ali znabiti 100 štirjaških metrih? In vendar koliko je šol po krajih, ki bi morali biti drugim v zgled, ki še tako malega kosca zemlje za šolski vrt nimajo!
Kakor je potreben za poduk v kmetijstvu prostorn šolski vrt, tako potrebno bi bilo tudi, da bi učitelj imel priliko, vsaj po eno živinče rediti. Koliko vpljiva ima lepi izgled modrega gospodarja (in tak bi moral učitelj biti) do kmeta, posebno glede živinoreje, spravljenje in rabljenje gnoja iz hleva, napravljanje mešanca, sem uže imel mnogokrat priliko prepričati se.
Kar beseda ne zamore storiti, stori zgled lahko. Šolske oblasti bi se morale za poduk v kmetijstvu posebno zanimati; gledati bi morale posebno na to, kako in koliko veselja imajo učitelji do tega poduka. Nikakor bi ne smelo biti učitelju na voljo dano, ali se hoče s kmetijskim podukom ali pa s katero kmetijskih strok ukvarjati. Kaj pomaga, če je učitelj še tako vnet za kmetijstvo sploh , ali postavim za čebelorejo ali sadje-rejo, ko se pa primeri, da odide drugam, pa dobi šola učitelja, ki mu je to vse, kar je njegov prednik delal, sama oslarija , sama bedarija, za katero se on niti ne zmeni. Večkrat se primeri, da taki visokoučeni ljudski učitelji rajši tičnike delajo, po gostilnah posedajo, ko da bi si čas kratili s čebelorejo. ter ljudstvo vnemali za-njo. Nekateri pa mislijo, da bi se onečastili, če bi se pečali s tako nizkim poslom, ko bi včasi celo za matiko ali lopato prijeli. Kdor se tega boji, ni pravi ljudski učitelj, on še dober najemnik ni.
Učitelji! v naših rokah je sreč* in blagostanje naroda, delajmo, ueimo vselej in o vsaki priliki; ne bojmo se pa tudi povedati resnice tako kakor je, Če tudi ona ni vsakemu ušesu priležna. Kdor le to govori, kar se drugim dopade, kdor lastaega mišljenja nima, ali pa se boji z odkrito besedo na dan, je mevža, in ne zasluži zaupanja, tem manj spoštovanja od naroda.
Ljudski učitelj.