&

Kako ti je ime?

ali

Vzorno življenje

naših svetih priprošnjikov v nebesih.

Za mla dino.

III. Sv. Frančišek Asiški.

Sostavil V. C.

V Ljubljani, 1S97.

Založiio „ Katoliško društvo detoljubov*.

Tiskala Katoliška Tiskarna.

7723.5

G)

/,

19

.77235

S«

03oo L|2,000


III. Sveti Frančišek Asiški.

(Spisal C. V.)

i. Frančiškova mladost in spreobrnjenje.

(1186—1206.)

V italijanskem mestu Asizi, v deželi Umbriji,
sta živela Peter Bernardone Morikone in njegova
soproga Pika. Peter je bil velemožen trgovec; in
njegova trgovina se je raztezala daleč čez meje
njegove domovine. Ko je 1. 1182., za papeža Lu¬
cija III., v kupčijskih zadevah potoval po Fran¬
coskem, mu je povila Pika po nasvetu nekega ro¬
marja v bornem hlevu na slami nežno, da, an-
geljsko dete, čegar rojstvo so oznanjevala razna
znamenja. Kot glasnik njegovega rojstva je tekal
po asiških ulicah priprost človek in klical ljudem
tolažilne besede: »Mir in blagor!« »Mir in blagor!«
Še drug neznan potnik se je takrat prikazal v
Asizu in se ponudil Piki za krstnega botra novo¬
rojenemu detetu. Toda takoj po dokončanem krstu
je izginil, da ga nikdar nobeden ni več videl, in
poleg krstnega kamena, kjer je klečal, je pustil
sled, ki se še sedaj vidi. Oni hlev, kjer se je
rodilo dete, so spremenili pozneje v kapelico in
ji dali ime »Frančišek mali«. Pobožne duše so

1

2

slišale v noči njegovega rojstva, kako so angelji
nad to kapelico peli svoje slavospeve, za kar se
je ona kapelica začela imenovati: »Sv. Marija an-
geljska«. Na materino željo so krstili dete za
Janeza evangelista, toda oče mu je po svoji
vrnitvi iz Francoske dodal ime Frančišek, katero
mu je ostalo za vse življenje.

Z vso ljubeznijo, ki jo sploh more občutiti
materino srce, se je oklenila Pika malega Fran¬
čiška in ga odgojila v strogo verskem duhu. Vse
najboljše lastnosti mu je vcepila v srce, in po
pravici smemo trditi, da so vse Frančiškove vrline
krasan odsev materine duše. V njenem obližju je
preživel Frančišek detinska in otroška leta, dokler
ga ni izročil oče duhovnikom sv. Jurija v odgojo,
kjer so ga podučevali ne le v svetnih vedah,
marveč tudi v verskih resnicah in čednostih.

Vendar le malo časa je odmenil oče Bernar-
done svojemu sinu za obiskovanje ondajšnje šole.
Ze v kratkem se je moral Frančišek poprijeti
očetovih trgovinskih opravil, katerim se je sled¬
njič tudi popolnoma udal. Ni bilo namreč očetu
mnogo do tega, da bi vzgojil sina v strahu bož¬
jem, marveč si ga je želel podjetnega v vseh za¬
devah posvetnega življenja — in to se mu je
posrečilo vsaj za nekaj časa. Kjer se je Frančišku
ponujala prilika, da si pridobi časti in slave, ali
da dožiyi kaj zanimivih prizorov, povsod je bil
prvi in ni nič maral denarja, ki ga je trosil za
svoje zabave. S svojimi tovariši se je rad shajal
v glasni družbi, kjer so večkrat pozno v noč pri
vinu popevali in šale razbijali. Očetu, ki je v
svoji varčnosti skrbno pazil na težko pridobljeni

3

denar, seveda ni bila v začetku nič kaj všeč si¬
nova prevelika potrata; no, slednjič ga je vendar
prepustil lastnim težnjam in to tem bolj, ker je
bil ponosen na sina, ki si je radi svojega značaja
in ponašanja pridobil med ljudstvom ime: »cvet
mladine«. Povsod so ga imeli visoko v časti, in pri¬
poveduje se celo, da mu je neki človek, kjerkoli
ga je srečal, na poti razstiral svoj plašč pred
noge. Frančišek se je čudil takemu vedenju in
ga zato nekoč vprašal, čemu to dela. »Ker si
vsega spoštovanja vreden«, bil je odgovor, »in
ker te bo nekdaj vse ljudstvo slavilo.« Komu se
ne usiljuje misel, da je bil mož od Boga raz¬
svetljen?

Ali kakor ni rože brez trna, tako ni sreče
brez nesreče. To resnico je moral že zgodaj ob¬
čutiti Frančišek sam. Rodno mu mesto Asizi in
Perudža sta si bila v trajnem medsebojnem pre¬
piru. Mladeniči obeh mest so si hiteli nasproti v
boj in se pobijali v ljutih napadih. Nekoč se je
udeležil tudi Frančišek takega izgreda; ali po ne¬
previdnosti je pal z nekaterimi tovariši sovražni¬
kom v roke, ker se je bil spustil predaleč v boj.
Po dnovih brezskrbnega življenja so napočili zanj
dnovi — jetništva. Vendar mu to ni strlo po¬
guma, tudi v tem resnem položaju si je znal
ohraniti vedro srce in obličje. Tovariši so se mu
čudili radi tega vedenja in ga zato tudi karali.
Toda ni se zmenil za njihove besede, marveč jim
je rekel: »Kaj mislite vi o meni? Doživeli bodete
še, da me bo slavil ves svet.« Tako je voljno
prenašal svoje jetništvo, dokler se čez štirinajst
mesecev po sklenenem premirju mej obema me-

1*

4

stoma ni vrnil v Asiz. Prostost se mu je zopet
ljubo smejala, a užival je ni dolgo časa v sreči.
Dobrotni Bog mu pošlje bolezen, ki naj bi bila
zdravilo silnim strastem, katerim se je udajal
vedno bolj in bolj. In res, Frančiškova bolezen
ni zgrešila svojega namena. Takoj po prestani bo¬
lezni ni več čutil v sebi onega veselja do prej
toli ljubljenih viharnih prizorov, da, neznaten se
je zdel samemu sebi ter se z mržnjo odvračal od
svoje preteklosti.

Toda ta sprememba je bila prehitra, da bi
bila mogla stalno prenarediti doslej tako strast¬
nega mladeniča. Hrepenenje po slavi se je zopet
probudilo v njem, nagnenje do sveta mu ni še
popolnoma zamrlo. Nekoč vidi v sanjah ponosno
palačo, polno raznovrstnega orožja, mečev, kopij
in ščitov, ki so pokrivali trdne zidove, čudeč se
tolikemu blesku, vsklikne kar nehote pred se:
»čegavo je to orožje in ta čudežna palača?« —
Vse to je namenjeno tebi in tvojim vojščakom,«
se je oglasil odgovor neznanega mu glasu.

Kaj bi moglo Frančiška botj razveseliti, kakor
ta odgovor? Ravno isti čas se je odpravljal pro-
pal vitez v Apulijo pod prapor grofa Brenskega,
ki se je protivil cesarju, potezajoč se za pravice
svoje soproge Alberije, hčere tedaj že umrlega
sicilijanskega kralja Tankreda. To je bilo za Fran¬
čiška kakor nalašč. Takoj drugo jutro po oni pri¬
kazni se je odpravil na pot v vojsko, poslovivši
se od svojih prijateljev z navdušenimi besedami:
»Spoznal sem, da postanem še slaven knez!«

I to podjetje bi se mu bilo posrečilo, da se
ni tudi tukaj pokazla resnica izreka, ki pravi :

5

človek obrača, Bog obrne. Že v Spoletu je tako
hudo zbolel, da je moral opustiti nadaljno poto¬
vanje. Ona prikazen namreč, ki jo je imel pred
odhodom, se ni imela razlagati po besedi, marveč
je imela duhovni pomen, katerega pa Frančišek
ni umel. Zato se mu zglasi nekoč med boleznijo
po noči neznan glas, ki ga vpraša: »Kaj je na¬
men tvojega hrepenenja?« »Visokost in slava,«
odvrne Frančišek odkritosrčno. Še dalje ga izpra¬
šuje glas: »Frančišek, kdo ti more več koristiti,
gospod ali sluga?« »Gospod«, se glasi njegov od¬
govor. »Čemu ostavljaš tedaj gospoda, da bi sle¬
dil slugi?« ga vpraša glas čim dalje silneje. Tedaj
je razumel Frančišek smer teh besed in razsvet¬
ljen po milosti božji vskliknil: »O Bog, kaj mi
je storiti?« »Vrni se v mesto,« mu je velel glas,
»in tam se ti bode sporočilo, kaj stori; kajti pri¬
kazen, ki si jo imel, se mora razlagati drugače.«
Boj, ki si ga je obetal po oni prikazni, je res
značil boj, toda boj zoper samega sebe, zoper
lastne strasti, boj zoper hlepenje po posvetni
slavi.

Frančišek se je udal volji božji in se vrnil v
Asiz. Novo veselje je zavladalo med njegovimi
prijatelji, ki so ga takoj po vrnitvi imenovali vo¬
diteljem veselic. Ali zelo so se varali v njegovi
osebi, namesto prejšnjega lahkoživca so uzrli v
njem globokega misleca, čegar duh se je čim
dalje višje popenjal nad ozko omejeni krog vsak¬
danjega življenja. Vse poskušnje, da bi zbudili v
njem prejšnjo živahnost, so bile zaman. S sklo¬
njeno glavo je hodil molče med njimi po mestu,
ne zmeneč se za šum in hrum, ki je vladal krog

6

njega. »Gotovo te je premotila kaka deklica, in
se misliš ženiti,« tako so se mu rogali tovariši,
da bi poizvedeli vzrok njegovega spreobrnjenja.
»Da; našel sem jo,« jim je odvrnil Frančišek,
»poročiti se hočem, in sicer s tako krasno ženo,
kakoršne ni še videl svet.« Že tedaj se je torej
porodilo v njem ono hrepenje po uboštvu, s ka¬
terim se je slednjič res združil v vek. Vedno bolj
in bolj je odmiral svetu in hrepenel tako goreče
po Bogu, da se mu je zato nekoč sam Kristus
prikazal na križu. Z vso ljubeznijo se je oklenil
tudi ubožcev, katerim bi bil najraje vse imetje
razdal in za katere se je celo sam razkrival, da
jih je mogel ogrniti. V očetovi odsotnosti je dal
nekoč speči mnogo hlebcev kruha, da bi mogel
tako obdariti slednjega berača, ker je bil sklenil,
da noče nikomur več odreči miloščine. Pač blag
mladenič, katerega bi smelo smeli imenovati —
poosebljeno ljubezen!

2. Frančiškovo potovanje v Rim, beg pred
očetom in zdravljenje gobovih.

(1206 — 1207.)

Ker ni upal Frančišek večjega spopolnjenja
v rojstnem mestu, si je želel v svet in se napotil
v Rim na grob sv. Petra in Pavla, ki sta bila
vzgleda milosrčnosti in uboštva. V vroči molitvi
jima je tukaj priporočal svoj namen, ki ga je
imel izvršiti s svojim izvoljenim uboštvom. A ne¬
kaj mu takoj ni ugajalo. Zapazil je namreč, da
polagajo ljudje samo male darove na grob prvobo-
riteljev Kristusove vere; zato je zagrabil pest
Srebrnjakov v mošnji in jih vrgel na oltar, da je

7

kar vse zazvenelo po cerkvi. Prišedši iz cerkve
se je pomešal med berače, dal najrevnejšim svojo
obleko, nadel sebi beračevo in prosil ves dan
miloščine v francoskem jeziku na Portikovih stop-
njicah.

Po njegovi vrnitvi v Asiz so se ga zopet po¬
lastile nove izkušnjave. Prejšnje viharno življenje,
sijajne veselice, sploh vse slike mladostne domiš¬
ljije so mu vstajale pred očmi in ga mamile s
svojim čarom; ali hrabro jim je kljuboval in molil,
topeč se v solzah, k Bogu, ki ga je v tem boju
krepil in podpiral.

Da bi se laglje znebil skušnjav, je največkrat
hiteval v prosto naravo in tako došel nekoč k
cerkvi sv. Damijana, kjer je vstopivši goreče molil
pred podobo križanega Zveličarja. Prosil ga je,
naj mu razsvetli temine duha, naj ga potrdi v
veri, upanju in ljubezni ter naj mu podeli milost,
da bi mogel vse svoje delovanje obrniti v korist
in povzdigo slave božje. In njegova molitev ni
bila brezvspešna. Takoj se mu je odzval glas, ki
mu je trikrat zaklical: »Frančišek, pojdi in po¬
pravi mojo hišo, ki jo vidiš, da razpada!« Teman
mu je bil pomen teh besed, zato se jih je raz¬
lagal po svoje in menil, da mu je res popraviti
borno, skoraj podirajočo se cerkvico. Urno se te¬
daj obrne do duhovnika one cerkve in mu podari
ves denar, ki ga je imel pri sebi, da bi nakupil
zanj olja za luč, ki naj bi gorela pred sv. raz¬
pelom. Ker pa ni bilo s tem še nikakor zado¬
ščeno zahtevam preroškega glasu, odide naglo
domov in zdirja odtod z nekimi kosi tkanine n a
konju v mesto Folinj, da bi jih tam razprodal za

8

denar. Sreča mu je bila mila. Poleg tkanine se
mu posreči prodati tudi konja, na kar steče z pri¬
dobljenim denarjem k sv. Damijanu in ga ponudi
duhovniku Petru za popravljanje cerkve.

Duhovnik se je začetka branil denarja, ker je
še dvomil o njegovem prenaglem spreobrnjenju
in se poleg tega tudi bal očeta Bernardona, čegar
skopost je bila daleč na okrog znana. Ko pa ni
hotel Frančišek nikakor odstopiti od svojega sklepa,
se mu je slednjič udal, zlasti pa ko ga je še
prosil, naj mu dovoli ostati pri njem. Ves vzra-
doščen je vrgel nato Frančišek svoj denar skozi
okno v cerkev in bival nadalje pri duhovniku.

Novemu življenju se je vdal popolnoma in
se čim dalje bolj utrjeval v svojem poklicu. Toda
tudi to tihotno življenje mu je zagrenila nepriča¬
kovana nevarnost. Ko je namreč oče zvedel, da
je podaril Frančišek velike svote denarja cerkvi
sv. Damijana, se je hudo razsrdil, zbral svoje pri¬
jatelje in zdirjal ž njimi po sina k sv. Damijanu.
Ali ta se mu je še pravočasno skril v neko luknjo,
za katero je vedel samo jeden sluga, ki mu je
tudi tja skrivaj prinašal jedi. Tu je preživel cel
mesec med samimi premišljevanji o božji mo¬
gočnosti in človeški slabosti, v njih je spoznal,
da mu je staviti vse zaupanje edino le v Boga,
in da je nično vse njegovo delovanje brez bož¬
jega blagoslova. Poživljen po takih mislih je za¬
pustil votlino in se brezskrbno vrnil v Asiz. Ko¬
lika sprememba med prejšnjim in sedanjim Fran¬
čiškom ! Komaj so spoznali v njem prejšnjega
lepega mladeniča, ki je taval sedaj bled in shuj¬
šan po mestu. Ljudstvo ga je zasmehovalo, ime-

9

novalo ga norca in metalo kamenje in blato za
njim. A njega ni žalila ta ljudska surovost, da,
še veselil se je, da more kaj pretrpeti za Boga.

Vse drugačnih mislij pa je bil v tem njegov
oče. Izvedevši, da se njegov sin javno zasmehuje,
plane na ulico, zgrabi Frančiška in ga šiloma tira
domov. Za nadaljno stanovanje mu odmeni temno
izbo in ga na vse mogoče načine nagovarja, naj
se vendar odpove izvoljenemu stanu. Zaman,
Frančišek je stal neomahljiv v svojem sklepu in
se tolažil se svetopisemskimi besedami: »Blagor
onim, ki trpe preganjanja radi pravice,
kajti njih je nebeško kraljestvo!«

Materi, ki je bila mehkejšega srca kakor oče,
se je Frančišek smilil; zato mu je nekoč v oče¬
tovi odsotnosti odprla temno stanico. Z milimi
prošnjami ga je odvračevala od njegovega namena
in ga rotila, naj nikar ne ostavlja sveta in do¬
mače hiše. Toda njemu je več veljal božji glas
od materinega, zapustil je rojstni dom in se vrnil
k sv. Damijanu. Ali tudi to pot je tekel oče ves
razjarjen za njim, da bi ga prijel in odvedel do¬
mov. Že je dospel k sv. Damijanu in — glej,
Frančišek mu je stopil kar sam brez strahu na¬
proti in dejal: »Nično je meni Vaše neusmiljeno
ravnanje, nična Vaša jeza, z veseljem trpim za
ime Jezusa Kristusa.«

Hudo so zadele te besede strmečega očeta,
in da bi se vsaj nekoliko oškodoval za izgubo
svojega sina, si je želel v jezi ves denar nazaj,
ki ga je sin podaril cerkvici. Ni mu ga trebalo
dolgo iskati, kajti našel ga je na oknu, kamor ga
je bil vrgel Frančišek. Misleč, da je razdal sin še

10

večje svote za cerkev, ga je tožil pri mestni go¬
sposki in zahteval, naj se odpove Frančišek slednji
dedščini, ki mu pripada po njem. Ker se pa tedaj
država ni mogla utikati v delokrog cekvenega
poslovanja, je poslala mestna gosposka očeta Ber-
nardona k škofu, češ tvoj sin se je odločil za
službo božjo, nam ni torej nikakega posla več z
njim. Asiški škof, Vid Sekundi, je poklical Fran¬
čiška k sebi in ga sprejel z očetovsko prisrčnostjo.
Prigovarjal mu je, naj vrne ves denar očetu, ker
je med njim lahko tudi kaj po krivem pridoblje¬
nega, kar bi torej cerkvi ne pristojalo za dar.
Frančišek, ki je med škofovim govorom klečal,
je tedaj vstal, slekel svojo obleko ter položivši jo
pred škofa, dejal: »Do sedaj sem imenoval Petra
Bernardona svojega očeta, zdaj pa smem s trdnim
zaupanjem reči: Oče naš, kateri si v nebesih —.«
Škof ga je na te besede ginjen objel, odel s
svojim plaščem in mu bil zanaprej zvest prijatelj.
Frančišek se je pa nato odpravil v svet in sicer
je bil tedaj v 26. letu svoje starosti.

Potujoč skoz dol in gozd, je povsod glasno
opeval slavo božjo v francoskem jeziku. Nekoč je
zašel na svojem potovanju med tolovaje. Na vpra¬
šanje, kdo je, jim je pogumno odgovoril: »Glas¬
nik velikega kralja.« Toda ti se niso nadalje me¬
nili za njegove besede, ampak so mu vzeli suknjo
in ga zvezanega vrgli v globok jarek, ki je bil na
srečo napolnjen s snegom. Po njihovem odhodu je
prilezel Frančišek spet iz jarka in nadaljeval svojo
pot,^zahvaljujoč Boga za ravnokar prestano nezgodo.

Prišedši v meste Gubij, je našel v njem sta¬
rega znanca, ki mu je podaril kratko haljo, pas,

11

čižme in palico. Tako opremljen kakor puščavnik
je obiskoval v bolnišnicah gobove, jih zdravil in
poljubljal. Pač so mu v začetku vzbujali gnjus,.
ali premagoval se je in jim pomagal iz ljubezni
do Kristusa. Ko je nekoč jezdil po asiški planoti,
sreča gobovega človeka. Sprva se ga prestraši, a
ravno tako naglo se tudi premaga, stopi raz konja,
pokloni gobovemu dar in ga poljubi. Nato od¬
jezdi dalje in se ozre po planoti. Toda glej! Ka¬
kor daleč sega njegovo oko, nikjer ni uzreti no¬
benega bitja. Tedaj spozna Frančišek, da je bil
gobovi sam Jezus Kristus, o kojem je večkrat sli¬
šal, da se prikazuje v gobovi podobi. Radost ga
obide ob tej misli, in čuden prevrat se zvrši hi¬
poma v njem. Kar mu je bilo na gobovih prej
gnjusno in nestrpljivo, to mu je bilo sedaj ljubo
in prijetno. Vsakdo se je moral čuditi njegovi ne-
umornosti in požrtvovalnosti, ki jo je kazal pri
zdravljenju teh nesrečnih bitij. Zato mu je Bog
večkrat že na zemlji plačal njegovo požrtvovalno
ljubezen do gobovih. Tako se mu je nekoč neki
gobovec, ki ga je bil prej ozdravil in spreobrnil,
po smrti prikazal in mu dejal, da odplava sedaj
k nebeškemu Očetu. Ob enem mu je tudi razodel,
da bo rešil v svojem življenju še mnogo, mnogo
duš. Čustva nebeške radosti so navdala tedaj Fran¬
čiška, ki se je nato še srčneje oklenil gobovih.
Cerkev sama se je izrekla za njih zdravljenje in
oskrbovanje, kaj čuda torej, ako se je udal tudi
Frančišek njihovemu zdravljenju, ako je žrtvoval
i on svoje najlepše dni v olajšanje njihovih krutih
bolečin!

12

3. Frančišek popravi tri cerkve in se zaroči
z uboštvom. Pridobitev prvih učencev.

1207—1211.

Med raznimi dogodki, ki mu jih je prinašalo
novo življenje, ni zabil Frančišek zapovedi, v ka¬
teri mu je velel Gospod, naj popravi že razpada¬
jočo hišo njegovo. Zato se je vrnil iz Gubija v
Asiz, da popravi cerkev sv. Damijana, ki je bila
res nad vse siromašna. Nemudno je tekal po
mestnih ulicah in spodbujal ljudi k milosrčnosti
z besedami: »Kdor mi da en kamen, dobi eno
plačilo, kdor mi da dva, dobi dvojno, kdor tri,
trojno.« Frančišek se pri tem ni zmenil za ljudsko
zasmehovanje, marveč je sam znašal kamenje in
drugo zidivo. Po velikem trudu je končno vendar
dosegel, da se je razven cerkve sv. Damijana po¬
pravila še cerkev sv. Petra v asiški okolici, in
kapelica, kateri so dejali — Porcijunkula.

Duhovnemu oskrbniku cerkve sv. Damijana
se je smilil Frančišek, ki se je neprestano trudil
pri popravljanju cerkva. Da bi mu vsaj nekoliko
olajšal in osladil trudapolno delo, mu je pripravil
slednji večer malo večerjo. Frančišek jo je v za¬
četku z veseljem sprejemal, a slednjič se je od¬
povedal tudi temu daru in sklenil, da hoče beračiti od
hiše do hiše. V tem je spoznal šele pravo uboštvo,
katero si je izvolil. Kakor sklenil, tako storil. Šel
je nato in nabiral po mestu milodare v skledo, iz
katere je potem na cestnem tlaku sedeč jedel.
Oskrbniku cerkve sv. Damijana se je lepo za¬
hvalil in mu dejal, naj mu nikar več ne pripravlja
jedil, ker je dobil izbornega kuharja, ki mu bo
zanaprej skrbel zanje.

13

Frančišek je torej prosjačil v Asizu, v onem
mestu, kjer je živel njegov oče v velikem bogastvu.
Koliko jeze je probujalo v očetu to sinovo vedenje,
si lahko mislimo. Kjerkoli ga je srečal, povsod
ga je zmerjal in preklinjal. Frančiška je peklo to
očetovo sovraštvo, zato si je poiskal berača in mu
dejal: »Ti si moj oče, hodi z menoj, deliti si ho¬
čeva milodare. Ako vidiš, da me oče kolne, tedaj
ti porečem: Blagoslovi me, moj oče. in ti me boš
blagoslovil.« Tako sta tudi storila. Očetu Bernar-
donu pa je dejal Frančišek: »Vi si pač ne morete
misliti, da mi more dati Bog druzega očeta, od
katerega prejemam blagoslove za Vaše kletve.«
Tudi njegov edini brat Angel ga je zasmehoval;
ko ga je videl nekoč v neki cerkvi, kako se je
v svoji borni halji tresel od mraza, je dejal po¬
rogljivo svojemu tovarišu: »Vprašaj Frančiška, naj
ti proda za penez znoja.« Vzradoščen radi tega
zasmehovanja je odvrnil nato Frančišek : »Ta znoj
bom jaz Bogu drago prodal.« V takem uboštvu
in ponižanju je prebil Frančišek dve leti.

Najljubše zavetišče mu je bila cerkev »svete
Gospe angelske«, kjer je največ molil, in kjer se
je zvršil tudi v njem končni prevrat k popolnosti.
Bilo je 1. 1208., ko je čul neko jutro pri sv. maši
evangeljske besede: »Ne imejte ni zlata, ni srebra,
ni denarja kot lastnino v svojih opašnjakih; tudi
ne torbe na poti, niti dveh sukenj, niti čevljev,
niti palice.« Globoko v srce so ga ganile te be¬
sede, saj je našel v njih ono uboštvo, katero je
že dolgo iskal. Takoj je vrgel od sebe mošnjo,
palico in čevlje, nadel si ostro obleko pepelnate
barve, vzel vrv čez pas in oznanjeval svojim so-

14

meščanom pokoro. S tem dnem se je I. 1208. usta¬
novil red manjših bratov, red, katerega je Bog
milostno blagoslovil v povzdigo in večjo proslavo
katoliške cerkve.

Frančiškovo oznanjevanje pokore ni bilo brez-
vspešno. Kmalu se ga je oklenilo mnogo učencev,
med katerimi nam imenuje povestnica najprej
Bernarda iz Kvintavale, velikega bogatina asiškega.
Z velikim zanimanjem je že dolgo opazoval ta mož
Frančiškovo delovanje, vendar ni še povsem zaupal
v njegovo hitro spreobrnenje. Da bi se prepričal
o resnici njegovih namenov, ga je povabil enkrat
k sebi na dom, kjer sta po večerji skupaj spala
v eni sobi, kakor je bilo to v onih časih navada.
A Bernard ni spal, ampak samo skrivaj opazoval,
kaj bo počel Frančišek po noči. In tedaj ga je
videl, kako je križema iztezal roke proti nebu in
klical k Bogu solzan: »Moj Bog in moje vse!«
Bernard je bil ginjen ob teh vsklikih in izvanredni
ljubezni do Boga, ter sklenil spopolnjevati se ob
vzorih Frančiškovih. Šel je zato čez nekaj dnij k
njemu in mu dejal: »Ako dobi sluga od svojega
gospoda zaklad in ga več ne potrebuje, kaj naj
stori ž njim?« »Tedaj naj ga vrne gospodu 1« mu
je odgovoril Frančišek in ga odvedel v cerkev,
da bi se tam natančneje podučila o tej zadevi.
Bila je namreč tedaj med ljudmi navada, da so
dali v cerkvi trikrat odpreti sv. evangelij, ako so
hoteli izvedeti božjo voljo; in one besede, ki so
jim stopile prve pred oči, so jim bile nevarljivo
znamenje. S takim namenom sta se napotila tudi
Bernard in Frančišek v cerkev. Med potjo se jima
je pridružil še tretji mož, Peter Katani, jako pre-

15

možen gospod asiški, ki ju je bil tudi v ta namen
spremil k maši v cerkev sv. Nikolaja. Tu jim je
odprl duhovnik na njihovo prošnjo evangelij, in
prvič se je odprlo na strani, kjer so stale besede:
»Ako hočete biti popolni, prodajte, kar imate, in
dajte ubogim!« Drugič so se jim pokazale be¬
sede : »Ne nosite ničesar na poti s seboj«, in zopet
tretjič: »Kdor hoče hoditi za menoj, naj zataji sa¬
mega sebe, naj si zadene svoj križ in sledi meni.«

Prejasne so bile te besede, da bi mogel kdo
dvomiti o njihovem pomenu; zato jima je dejal
Frančišek: »Pojdita in storita, kar sta slišala.« In
šla sta in prodala svoje imetje, razdelila dobljeni
denar med uboge, odpovedala se posvetnemu
hrupu, oblekla obleko, podobno Frančiškovi, in
se ž njim naselila v mali koči na planoti, katero
so imenovali »Rivo torto« ali »Krivi potok«. Tu
so živeli vsi trije skupno v molitvi in premišlje¬
vanjih, ki so jih zanašala visoko nad zvezde k
Bogu!

čez kratek čas se je prvima dvema učencema
pridružil še tretji, imenom Egidij, rodom Asiščan.
Frančišek ga je zelo ljubil radi njegove popolnosti
in brezmejne milosrčnosti; in sv. Bonaventura sam
pravi o njem, da je bilo njegovo življenje bolj
angeljsko kot človeško. V tem ozkem krogu tedaj
so se vedno bolj in bolj utrjevali v zatajevanju
samega sebe ter skupno snovali načrte svojega
javnega delovanja. In do tega delovanja ni bilo
več dolgo; kajti kmalu potem sta šla Frančišek
in Egidij v Marko Jakinsko, Peter in Bernard pa
v rimsko provincijo. Z veliko vnemo so povsod
oznanjevali ljudem verske resnice in jih s svojim

16

čednostnim življenjem spodbujali k pokori in ča-
stenju nebeškega Očeta. Tu so se pokazale njihove
vrline šele v pravem blesku, tu se je pokazala
v njih moč nebeške milosti. Noben napor jim ni
bil pretežak, nobena žrtva prevelika, pogumno
so hiteli v boj za Kristusa in njegovo kraljestvo.
Radosti se jim je smejalo srce, ko jim je primanj¬
kovalo živeža, in žar nepopisne sreče jim je obseval
obličja, ko je kdo nemilo ravnal ž njimi. Z besedo
in vzgledom so podučevali ljudstvo in se končno
po vspešnem delovanju vrnili h »Krivemu potoku«,
kjer so nadaljevali prejšnje duhovno življenje.

4. Nove pridobitve in ustanovitev druzega reda.
(1211—1212)

Veseleč se svojih prvih uspehov je Frančišek
pogumno zrl v bodočnost, ki naj bi še bolj oslavila
pred svetom njegov red. In res, krog njegove
družine se je od dne do dne bolj in bolj širil.
Novi učenci so se mu z verno udanostjo pridru¬
žili. Z ognjevitim navdušenjem jih je Frančišek
spodbujal k delu in jim dejal nekoč po dolgi
molitvi: »Pogumni bodite, veselite se v Gospodu,
ne tugujte, ker vas je malo. Da smo preprosti
vsi, naj vas nikar ne plaši, kajti Gospod mi je
razodel, da bo pomnožil in razširil to družino
po vseh delih sveta.« Mogočno so vplivale te
besede na njegove sobrate; slednji med njimi se
je čutil pokrepčanega in se z veselim obličjem
pripravljal k delu, ki ga je imel izvrševati na že
določenem mu potovanju. Nato je Frančišek še

17

vse objel in blagoslovil ter jih po dva in dva
poslal na vse štiri vetrove. In potovali so v mesta
in vasi, oznanjevali uboštvo in zavračali ljudsko
sebičnost, živili se ob darovih milosrčnih ljudij
in še sami milodare delili z ubozimi.

Vrnivši se h »Krivemu potoku«, si je želel
Frančišek imeti zbrane svoje sobrate, da bi v nji¬
hovem krogu še bolj utemeljil pričeto delo. Zato
je molil k Bogu, naj slednjemu navdahne misel,
da se povrne v domovino. In Frančišek ni prosil
zaman; kmalu so se vsi zbrali pri »Krivem po¬
toku«, pravili si o dogodkih na potovanju in se
radostnih lic spominjali prebitih težav in krivic,
kojih so skusili ne malo.

Frančišek se je nato lotil dela in spisal pra¬
vila svojega reda v 23. poglavjih, ki zahtevajo
razven treh navadnih obljub tudi to, da se vsakdo
odpove posvetni lasti in živi ob samih milodarih.
Ker bi pa ne imela ta pravila brez papeževega
potrdila nobene veljave, je sklenil Frančišek poto¬
vati v ta namen s svojimi sodrugi v Rim. In res,
skupno so se napotili k sveti stolici pod vodstvom
brata Bernarda. Njihov pogovor med potjo je veljal
le svetim stvarem in bogoljubne pesni so jih ju¬
načile na tem toli odločilnem potu. Dospevši v
Riet uzre Frančišek nekega viteza, imenom Angel
Tankred. Ne da bi ga poznal, mu reče: »Angel,
dolgo je že odkar nosite orožje, meč in ostroge, sedaj
je treba, da zamenite vojno orožje z debelo vrvjo,
meč s križem Jezusa Kristusa, in ostroge s prahom
in poljskim blatom. Sledite mi, in jaz Vas naredim
viteza Kristusovega.« Ne da bi se dolgo pomišljal,
se mu je Taukred pridružil in tako dopolnil število

2

18

dvanajsterih učencev, ki nas čudežno spominjajo
dvanajsterih apostolov Jezusa Kristusa.

Med nadaljnimi svetimi pogovori so dospeli
nato srečno v Rim, kjer je oni čas na apostolskem
prestolu sedel papež Inocencij III. Radostnim srcem
jih je sprejel v mestu škof asiški, ki je še posebej
priporočil kardinalu Ivanu od sv. Pavla, da zagovarja
njihova redovna pravila pri papežu. S težkim, a
vendar nadepolnim srcem je šei Frančišek v late¬
ransko palačo, stopil ponižno pred papeža in mu
razložil svoje namene. Papež ga je odslovil. Toda
še isto noč je videl v sanjah, kako mu raste pri
nogah palma, ki se čim dalje bolj razvija v lepo in
močno drevo. S početka ni razumel papež te podobe,
a slednjič je vendar spoznal v tej palmi siromašnega
Frančiška, ki gaje bil kar na kratko odpravil prejšnji
dan. Takoj ga je pozval k sebi in poslušal v krogu
svojih kardinalov, ko mu je z veliko vnemo go¬
voril o evangeljskem uboštvu. Mnogi kardinali so
bili nasprotni temu uboštvu, češ, da presega člo¬
veške moči, vendar je Frančišek s svojo prepri¬
čevalno besedo končno pridobil za svoj namen
tudi njihova srca in od papeža samega ustno po-
trjenje svojemu redu. K temu pa je napotila papeža
še druga podoba, ki se mu je prikazala v spanju.
Videl je namreč berača, ki je podpiral in vzdržal
lateransko cerkev, ravno ko se je imela razrušiti.
»To je oni mož, ki bo z besedo in dejanjem pod¬
piral Kristusovo cerkev«, si je mislil papež in za¬
gotovil s svojim potrdilom obstanek Frančiškovemu
redu. Frančišek je prejel nato od papeža še apo¬
stolski blagoslov, obiskal še groba sv. apostolov
in se vrnil s svojimi tovariši v Asiz.

19

Da bi nekoliko opomogel vedno večjemu šte¬
vilu Frančiškovih učencev, je daroval benediktinski
opat iz Monte Subazija Frančišku cerkev sv. Marije
angeljske, ki se ji pravi tudi »Porcijunkula«. Novo
življenje se je tedaj pričelo v onem bivališču. V
svesti si papeževega potrjenja je hiteval Frančišek
v mesta in yasi, pridigal ljudstvu, odvračal je od
bogastva in vabil k sebi. In slednji večer se je
vračal z novimi učenci domov. Znamenit je med
njimi radi svoje velike strpljivosti brat Rufin. S
svojim spokornim življenjem si je pridobil tako
oblast nad lastno osebo in zlim duhom, da je ta
iz ust nekega obsedenca sam priznal, da mu na¬
pravlja Rufinova čednost grozne muke. Sv. Fran¬
čišku pa je razkril Bog sam, da se med tremi
najsvetejšimi dušami na svetu nahaja tudi Rufinova.
Frančiškov spovednik in prvi prijatelj je bil brat
Lev, katerega je Frančišek v svoji udanosti ime¬
noval »ovčico Božjo«. Uzor ponižnosti pa je bil
brat Masej, ki se ni branil najnižjih in najbolj hlap¬
čevskih del. Ko ni mogel, utopljen v molitev, za¬
držati več v srcu žarnih vsplapoljenj ljubezni, tedaj
se je zjokal in njegov jok se je glasil kot golobovo
golčanje. Imenovanja vreden je tudi brat Juniper,
čegar detinska čistost in nravnost je vzbujala v
vseh občudovanje.

To so tedaj stebri, na kojih je slonela prva
stavba Frančiškovega reda, to so oni neumorni
delavci, ki so hodili učeč po svetu in s svojimi
nauki in vzgledi dosegli, da so se v mnogih mestih
dvignili samostani »manjših bratov«.

Vendar Frančišek ni še miroval. Spoznal je,
da bi tudi med ženskim svetom obrodila ustanova

2*

20

kakega reda obile sadove, in čež tri leta je usta¬
novil drugi red, red »ubogih gospa«. Pri sv. Damijanu
je zgradil prvi ženski samostan in mu postavil
za prednico Klaro, devico plemenitega rodu, ki
se je bila iz ljubezni do Kristusa zatekla k njemu
in privabila s svojim vzgledom še mnogo drugih
devic za samotno življenje. Ponižnost in uboštvo
sta jo dičili pred ostalim ženstvom nad vse, in
njena ljubeznivost do bližnjega je bila tolika, da
si je kot opatica takoj pridobila srca vseh sester,
ki so se čim dalje v obilnejšem številu oglašale
v samostanu. Začetka so živele redovnice po vodilu
sv. Benedikta in določbah kardinala Hugolina, ki
je bil od papeža imenovan predstojnikom druzega
reda. Ali Klara se ni mogla s tem zadovoljiti,
svojemu redu je želela posebnega vodila in hre¬
penela po njem, dokler se ni ustreglo njeni želji.
Leta 1224. sta Frančišek in Hugolin sestavila vo¬
dilo, ki je bilo slično vodilu prvega reda, izvzemši
nekaj sprememb, ki so se napravile z ozirom na
ženski spol. Štirideset let je prebila Klara v svojem
redovniškem stanu in slednjič po jakojsvetem živ¬
ljenju izdihnila svojo dušo 1. 1253. Že dve leti
po njeni smrti jo je papež Aleksander IV. prištel svet¬
nicam in velel, da se obhaja njen god v vsej ka¬
toliški cerkvi. Še za njenega predstojništva se je
red čudežno širil, ženstvo se je odpovedalo po¬
svetnemu šumu, novi samostani so se dvigali v
mestih, in Frančišek je čudom zrl uresničeno svoje
prerokovanje, ki je je bil izrekel pri popravljanju
cerkve sv. Damijana, da bodo namreč tu v čistosti
in devištvu slavile gospe nebeškega Stvarnika.

21

5. Dušne in telesne bolečine Frančiškove, nje¬
gova delavnost na Laškem in potovanje na
Španjsko. Potrjenje njegovega reda.

(1212 - 1215.)

Po ustanovitvi prvih dveh redov se je čutil
Frančišek potrtega na duši in na telesu. Dvojil
je o svojem nadaljnem poklicu; sam ni vedel, ali
bi se doma bavil z molitvijo in premišljevanjem,
ali bi potoval v svet ter oznanoval Kristusovo
vero. Da bi se iznebil te negotovosti, pošlje dva
brata, Filipa in Maseja, po svet k duhovniku Sil¬
vestru in naroči tudi Klari, naj se posvetuje o
tej zadevi s svojimi sestrami. In šla sta oba brata
in se kmalu vrnila k Frančišku, ki je, pokleknivši
na zemljo, s sklonjeno glavo in na prsih prekri¬
žanimi rokami čakal njunega odgovora. »Silvester
in Klara«, mu je sporočil Masej, »sta dobila enak
odgovor od našega Gospoda Jezusa Kristusa: poj¬
dite in pridigajte! To ni le radi vašega izveličanja,
da vas je Bog poklical, ampak tudi radi izveličanja
drugih, in on sam vam bo polagal besede v usta.«
Potolažen po teh besedah je tedaj Frančišek vstal
in vskliknil: »Pojdimo vimenu božjem!«

Najprej je pridigal v Bevanji, kjer je potrdil
svoje nauke s čudežem. Ozdravil je namreč slepo
deklico, kar je spreobrnilo mnogo ljudij, ki so se
ga radovoljno oklenili. Pridobitev toliko duš je
prebudila v njem željo, oznanjevati sv. evangelij
tudi v jutrovi deželi. Da si pridobi za to dovo¬
ljenje, je potoval v Rim in razodel papežu Ino-
cenciju III. svoje misli o razširjanju sv. vere na
vzhodu, čudeč se toliki navdušenosti je privolil

22

sveti oče v njegovo prošnjo, in Frančišek se je
vzradoščen vrnil domov.

Določivši Petra Katanija za svojega namest¬
nika je odpotoval nato v spremstvu enega brata
na jutrovo, pridobil v mestu Askoli še 30 učencev
in stopil potem v ladijo, ki je bila namenjena v
Sirijo. Ali sreča mu ni bila ugodna. Valovi so za¬
nesli ladijo na dalmatinsko obrežje, odkoder je
dospel v nekolikih dneh z malo ladjico v Ankono.
Njegova nada, ki jo je gojil za jutrovo deželo, je
splavala po vodi, strti so bili upi, ki jih je stavil
v pridobitev vzhodnih narodov za Kristusovo vero.
Ali to ga ni oplašilo. Komaj je dospel na kopno,
že je nadaljeval svoje sveto poslanstvo in si na¬
klonil s prepričevalnostjo svojih govorov tudi
mnogo imenitnih in učenih mož, ki so bili v čast
in ponos že ogromno naraslega kroga Frančiškove
družine.

Vrnil se je zopet k Mariji angeljski in tam
je podučeval svoje brate in jim z veliko goreč¬
nostjo govoril o pravem duhu molitve, brez kate¬
rega si ne moremo pridobiti milosti božjih in se
uspešno protiviti napastim zlobnega duha. Najbolj
pa jim je priporočeval ponižnost in uboštvo, in
le iz ponižnosti je hotel, da se njegovi bratje
zovejo »manjši bratje«. Uboštvo mu je bilo v ne¬
popisno radost, da, njegova vnema zanjo je bila
tolika, da je prosil celo Kristusa za posebno pra¬
vico do uboštva in se z zadovoljstvom imenoval
viteza ubožnosti. Nekega dne sreča v Sijeni tri
ženske, ki so si bile v vsem popolnoma podobne.
Z glasnim klicem ga pozdravijo skupno: »Dobro
došla, gospa revščina!« čuti nebeške radosti so

23

mu prešinjali srce pri tem pozdravu, saj mu nihče
ni mogel bolj ustreči, kakor če ga je imenoval
uboštvo. Sv. Bonaventura razlaga to prikazen in
pravi, da značijo one tri ženske čistost, pokorščino
in uboštvo, čednosti, ki so vse življenje dičile Fran¬
čiškovo delovanje. S takimi nebeškimi prikaznimi
je Bog torej že na tem svetu poplačal Frančiška
za njegovo uboštvo, ki je rodilo toliko krasnih
sadov v katoliški cerkvi, ki je poklonilo toliko
vernih sinov nebeškemu kraljestvu.

Neumorno telesno delovanje in premišljevanje
nebeških resnic je nakopalo Frančišku nevarno
bolezen, ki je postajala čim dalje nevarnejša, ker
si tudi v nji ni privoščil pokoja. Njegova ljubezen
do kristijanov mu ni dopuščala, da bi miroval;
še v svoji bolezni jim je pisal list, v katerem jih
prosi, naj ljubijo Boga nad vse in zvesto izvršu¬
jejo njegove zapovedi. Prvemu pismu je takoj sledilo
drugo, ki spodbuja vernike k obiskovanju cerkva,
spoštovanju duhovnikov, in priporoča molitev, post,
miloščino, spoved, spokorna dela in sveto obhajilo.

Frančišku se je med tem povrnilo zdravje in
nova pot javnega delovanja se je razprostrla pred
njim. Poln navdušenja za sveto stvar se je napotil
z nekoliko brati čez Španjsko v Afriko, da bi tam
v deželi Maroko oznanjeval verske resnice vladarju
»Mira ma Molim-u« in njegovim podložnikom, ki
so še vedno živeli v malikovalstvu, čez planine so
hiteli svojemu smotru pogumno naproti, oznanje¬
vali povsod pokoro in mir, s čudeži utemeljevali
svoje nauke, pridobivali si vedno novih učencev
in zidali samostane. Tu se jo pokazala šele Fran¬
čiškova svetost v pravem blesku, ki je ne glede

24

na svoje slabo zdravje urno hitel naprej, želeč si
v tujini mučeniške smrti. Dospevši skozi južno
Francosko na Španjsko, se je oglasil Frančišek
pri kastiljskem kralju Alfonzu IX., in dobil od
njega dovoljenje ustanavljati samostane po vsem
njegovem kraljestvu. Kmalu si je pridobil Fran¬
čišek srca španjskega ljudstva in po vsi deželi so
se kar čudom jeli množiti samostani, v katerih
so se v  trumoma zbirali verni Španjci.

Že se je mislil Frančišek prepeljati v Afriko,
kar se ga poloti huda bolezen. Drugič je že zrl
strte svoje nade o razširjanju krščanstva med ne¬
verniki, a tudi sedaj se je udal v voljo božjo in
se vrnil v Italijo, kjer so ga z navdušenjem spre¬
jeli ostali bratje. A niti sedaj se ni mudil dolgo
med njimi. Bilo je 1. 1215., ko se je vršil v Rimu
IV. lateranski zbor. Frančišek se je zato napotil
v Rim in dobil pred zbranimi očeti od papeža
Inocencija III. novo potrjenje za svoj red. Njegova
radost je bila neizrekljiva. Takoj je pisal iz Rima
vsem svojim bratom, ki so bili razkropljeni po svetu,
in jih za prihodnji binkoštni praznik povabil k Mariji
angeljski. Sam pa se je vrnil k »Porcijunkuli«,
kjer je v molitvi čakal nadaljnih dogodkov.

6. Prvi vesoljni zbor pri Mariji angeljski. Zdru¬
ženje frančiškanskega reda z redom sv. Dominika.
Drugi vesoljni zbor pri Mariji angeljski. Apostolsko
pismo papeža Honorija III.

(1216 — 1319.)

Od vseh vetrov so se zbrali Frančiškovi učenci
na binkoštni praznik pri Mariji angeljski in verno

25

poročali o uspehih svojega delovanja. Tedaj je
imenoval Frančišek provincljalne ministre ter jim
dovolil sprejemati v red nove ude; to pravico si
je bil do tedaj sam pridržal. Določil je tudi po¬
sebne poslance za razne kraje in obdržal zase Pariz
iz naklonjenosti do Francoske, katere jezik je i sam
govoril. Ljubil je namreč to mesto radi slavnega
in učenega vseučilišča in radi pobožnosti, katero
je gojilo tamošnje ljudstvo do presvetega rešnjega
Telesa. Po kratkem naročilu, kako je izvrševati
učencem svoje sveto poslanstvo med svetom, je
potoval še v Rim, da priporoči tam svojo pot
apostoloma-prvakoma sv. Petru in Pavlu. In tam
v središču vsega krščanstva sta se tedaj združila
dva velika sveta moža v tesno, nezrušljivo vez,
ki je rodila katoliški cerkvi najobilejše sadove —
sešla sta se sv. Frančišek in sv. Dominik. Neko
noč je videl Dominik med molitvijo, kako grozi
Kristus svetu, med tem ko mu predstavlja Mati
dva človeka, da bi ga pomirila. V enem je spoznal
samega sebe, druzega ni pomnil, in le njegova
podoba mu je ostala živo v spominu. Drugo jutro
pa je uzrl v neki cerkvi ravno onega človeka,
ki ga je videl v prikazni, skočil k njemu, ga objel
in vskiiknil: »Ti si moj drug, ti pojdeš z menoj;
združiva se, in nihče naju ne premore.« In res,
že tedaj sta se združila oba redova, ki sta v trajni
edinosti premagala svet z ljubeznijo in učenostjo,
ki sta skupno delala, skupno trpela in skupno
prejemala krono mučeniške smrti.

Leta 1217. je prišel Frančišek v Florencijo,
da se poslovi od kardinala Hugolina, ki se je
tam mudil kot papežev poslanec. Ali učinek nje-

26

govega poseta pri visokem dostojanstveniku ni bil
tak, kakor si ga je domišljal. Kardinal Hugolin
mu je z resnimi razlogi odsvetoval potovanje na
Francosko, češ, njegovemu redu se delajo velike
ovire v Rimu, in zato je najbolje, da ostane doma
in utrjuje svoje delo. Frančišek se je dolgo branil
odstopiti od svojega sklepa, hoteč slediti zvestim
bratom, ki so že odpotovali med svet; no, končno
se je vendar dal pregovoriti in ostal na Laškem.
Na Francosko je poslal tri druge brate, sam se
pa vrnil k Mariji angeljski.

Da bi odstranil vsako oviro in zagotovil mirno
prihodnjost svojemu redu, je sklenil Frančišek
izročiti varstvo svojega reda katoliški cerkvi. Šel
je zato v Rim, kjer je našel kardinala Hugolina,
ki se je bil vrnil iz Florencije. Na papeževem
prestolu je sedel tedaj Honorij III. Hugolin svetuje
Frančišku, naj stopi sam pred papeža in kardinale,
ter si z vnetim govorom pridobi njihovo naklo¬
njenost. Frančišku ni ugajal ta svet; v svoji pri-
prostoti in nevednosti je dejal, da si ne upa go¬
voriti pred toli odličnim zborom. Slednjič je vendar
obveljala Hugolinova, in Frančišek se je pripravil
na tak govor. Stopil je pred sv. očeta — ali glej,
iz ust mu noče nobena beseda. Govor, ki se ga
je bil naučil na pamet, mu je izginil iz spomina,
in ga spravil tako v nemalo zadrego. Toda le za
trenutek. Hitro je pozval na pomoč sv. Duha, in
iz ust se mu je udrl tok toli krasnih besedij, da
so čudom strmeli vanj papež in kardinali. Ho¬
norij III. je nato ginjenim srcem imenoval kardinala
Hugolina zaščitnikom Frančiškovega reda, ki je
mogel sedaj veselo zreti v — varno prihodnjost.

27

Leta 1218. je bival Frančišek nekaj časa v
Porcijunkuli, nekaj časa je potoval po srednji Ita¬
liji. Leta 1219. pa je bil sklican pri Mariji angeljski
na binkoštni praznik drugi vesoljni zbor, kateremu
je predsedoval kardinal Hugolin. Nad 5000 bratov
se ga je udeležilo, tako da jim je nedostajalo pro¬
stora in živeža. Pod milim nebom so si postavili
šotore in skupno slavili srečno snidenje po tolikih
naporih in težavah, ki so jih imeli pri svojem po¬
slanstvu. Zavzet je gledal Frančišek na to mnogo-
brojno število, čudom je zrl v to društvo, ki je
iz tako majhnega semena procvelo v tako mogočno
drevo. »Velike stvari smo obljubili«, je dejal, »še
večje so se nam obljubile. Držimo se onih, vzdi¬
hujmo po teh. Veselje je kratko, kazen je večna;
trpljenje je majhno, slava neskončna; mnogo je
poklicanih, malo izvoljenih. Vsi bodo dobili, kar
so zaslužili; nad vse, moji bratje, ljubimo sveto
cerkev, molimo za njeno povzdigo in ne zapustimo
nikdar uboštva. Ni mari zapisano: »Prepusti go¬
spodu skrb za svoje življenje in on te bo redil?«

Zadnje besede so se takoj uresničile. Vitezi
in ljudstvo so donesli od raznih stranij toliko po¬
trebnega živeža k Porcijunkuli, da so se ž njim
poživili vsi bratje. In mnogo drugega ljudstva je pri¬
hitelo iz radovednosti k Mariji angeljski in se čudilo
tolikemu zatajevanju, ki so ga kazali Frančiškovi
učenci. Več nego 500 ljudij se je takoj poklonilo
Frančišku in prosilo sprejema v njegov red.

Tedaj je Frančišek z vso vnemo svojega go¬
vora navduševal brate in jih spodbujal k vstrajnosti
in vestnemu izpolnjevanju vseh obljub; posebno
pa je še določil, naj se bere vsako soboto slovesna

28

sv. maša v čast prečiste Device Marije, in da se
v molitvah »obrani nas, Gospod«, in »usliši nas,
o Bog«, posebno še imenuje sv. apostola Petra in
Pavla, in da se v vseh zavodih skrbno pazi na
varčnost in uboštvo. Največ se je na zboru raz¬
pravljalo o misijonih; kajti njihov namen je segal
daleč, daleč — ves svet so želeli pridobiti za svoje
nauke. Papež Honorij III. jim je podelil še posebno
apostolsko pismo, s katerim naj bi jim bila zago¬
tovljena varnost.

Še srčneje je nadaljeval sedaj sv. Frančišek
svoje sveto delo, saj se ni imel bati nikogar, ko
ga je podpiral celo papež sam. Na vse vetrove je
poslal svoje brate, da združijo čim dalje več na¬
rodov pod zastavo sv. križa, v katerem je edino
naše rešenje. Vsak misijonski poglavar je prejel
na pot poleg papeževega pisma še tri okrožnice
Frančiškove, v katerih podučuje duhovnike, opo¬
minja posvetne oblasti in spodbuja predstojnike
reda. Tako so pohiteli vsi bratje zopet v svet in
povsod ostavljali blage in trajne spomine svojega
svetega delovanja.

7. Frančiškovo potovanje na Jutrovo. Delovanje
na Laškem. Prvi mučeniki Frančiškovega reda.

(1219 —1221)

Hrepenenje po mučeniški smrti je še vedno
plamtelo v Frančiškovem srcu, zato si je želel
sedaj na Jutrovo, da bi tam prelil svojo kri za
Kristusovo vero. Z bratom Iluminatom je torej
odpotoval v daljni Egipet, kjer je ravno vojska

29

križarskih bojevnikov oblegala mesto Damijet, Nič
ga ni plašilo na tem potu, da, celo s smrtno ne¬
varnostjo je prodrl s svojim tovarišem v tabor
Saracenov do samega sultana, da bi mu oznanoval
zveličanje. Sultan ju sprejme, noče pa nikakor
poslušati njunih razodenj, češ, da se mora še
poprej posvetovati z učitelji svoje vere. Tedaj bi
se bila kmalu izpolnila Frančiškova želja, kmalu
bi bil prelil svojo kri za Kristusove nauke, da
ni Bog čudoma zavrnil sultanovega srca. Od¬
govor njegovih verskih učiteljev se je namreč
glasil, naj da takoj oba obglaviti, ker prepoveduje
njihova postava verjeti naukom, kakoršne ozna¬
njata Frančišek in njegov tovariš. Ali sultan je
prezrl tedaj določbe Mohamedove postave in pustil
jima življenje, ki sta si je itak že težko rešila iz
nevarnostij. Frančiškovo pogumnost, versko go¬
rečnost, preziranje vsega posvetnega in njegovo
zgovornost so neverniki jako občudovali, a žal,
da samo občudovali. Vendar se je sultan zbal,
da bi Frančišek kojega njegovih vojakov spre¬
obrnil, in ga  dal zato z njegovim sodrugom varno
spremiti vDamijet h krščanskim sprednjim stražam.

Odtod je potoval v sveto deželo in v Sirijo,
kjer so menihi mnogih samostanov prestopili v
njegov red. Da, njegova družina je na Jutrovem
tako krasno uspevala, da se je izročila celo straža
božjega groba manjšim bratom, ki so še dan¬
današnji najpogumnejši branitelji in skrbni hra¬
nitelji vernih potnikov, obiskujočih sveta mesta.

Frančišek se je nato vrnil na Laško, potoval
iz kraja v kraj, podučeval ljudi, delal čudeže in
ustanavljal samostane. Srčno hrepenenje po mu-

30

čeniški smrti se mu ni uresničilo, pač pa je ta
njemu toli zaželena smrt doletela pet njegovih
bratov, katere je bil poslal na Španjsko in na
večerno stran severne Afrike, v Maroko.

Povsod oznanjujoč slavo božjo so došli ti
Frančiškovi poslanci na Portugalsko, kjer jih je z
veseljem sprejela kraljica Uraka, soproga kralja
Alfonza II. Nato so na Španjskem prvič učili med
Mavri sveti evangelij v mestu Sevilja. Po osem¬
dnevni molitvi in pokori so šli v mošejo in začeli
razlagati nauke Jezusa Kristusa. Ali Mohamedani,
ne umeč njihovega jezika in sodeč jih po obleki,
so jih smatrali za norce in jih zapodili iz mošeje.
To jih ni oplašilo. Napotili so se v drugo mošejo,
ali tu jih sploh še noter niso pustili. Vendar tudi
to jim ni odvzelo poguma. Njihova srčnost je
segala še dalje — šli so naravnost v palačo se¬
viljskega poglavarja, kjer so proslavljali Kristu¬
sove nauke in zavračali vero Mohamedovo. Ali tu
ni bila stvar kar tako lahka. Poglavar se razljuti
nad njihovimi govori in jih obsodi na smrt. Le
na prošnjo svojega sina prekliče slednjič svojo
obsodbo in jih da zapreti v trden stolp. A glej!
Dospeli so na vrh stolpa in odtod oznanjali mimo-
gredočim na ulici Kristusove nauke. Poglavar se
zato še huje razjezi in jih veli pahniti v globoko
ječo, odkoder jih po petih dneh pozove pred-se
in jim ponuja velika bogastva, ako se odpovedo
svoji veri in prestopijo k mohamedanski. Zaman!
Z mladeniško gorečnostjo mu zatrjujejo, da jih
niti smrt ne plaši v boju za Kristusa, da radi
prelijo zanj tudi svoje zadnje kaplje krvi. Videč,
da ni upogniti njihove neomahljivosti, jih pošlje

31

poglavar v Maroko, kjer jih spoštljivo sprejme
kraljevič Peter, brat portugalskega kralja Alfonza II.

Veliko so bratje do sedaj pretrpeli, še več se
zatajevali, zato jih je bilo slednjič samo še okostje.
Kraljevič Peter jih je z vsem pogostil in jih dobro¬
hotno opomnil, naj se tukaj nikar tako goreče ne
silijo v boj, ako nočejo zopet doživeti seviljskih
preganjanj. Toda bratje se niso dali odvrniti od
svojega namena in Berard je prvi stekel na ulico
in začel na nekem vozu učiti ljudstvo. Celo v
prisotnosti kraljevi ni umolknil, kar je poslednjega
tako razjarilo, da je zapovedal, naj takoj vse brate
zopet odpeljejo v kristijanske dežele. Spremili so
jih zato do meje, ali bratje so se odtegnili vodstvu
svojih spremljevalcev in se vrnili v Maroko. Radi
te predrznosti jih je dal kralj zapreti v temno ječo,
kamor niso dobili nobenega jedila. Šele po dvaj¬
setih dneh, v katerih jih je sam Bog čudežno redil,
so jih izpustili, na kar jih je portugalski kraljevič
s seboj vzel na vojsko proti upornikom. Zmago-
nosno so se vrnili vojščaki po vojski v Maroko,
bratje pa so jim z mnogim čudežem opomogli
na tem potu v raznih stiskah. Tako je zabodel
brat Berard ob času grozne suše, ko so vsi trpeli
neznosno žejo, palico v tla, in takoj je na dan
privrela voda, s katero so se vsi pokrepčali. V
Maroku so potem pogumno pridigali po ulicah,
večkrat celo vpričo kralja samega, ko je moral mimo
njih. Ali s tem je privrela kraljeva jeza do vrhunca,
velel jih je — mučiti do smrti. Zvezali so jih
torej za roke in noge, vlekli jih po ulicah in jih
valjali po ostrem kamenju in steklenih škrbinah.
Zvečer pa so jim vlili vročega olja in jesiha v

32

žive rane in jih pahnili v ječo. Drugo jutro jih
je poklical kralj pred-se in jim ponujal krasne
ženske in velika bogastva, ako bi hoteli priznati
Mohamedovo vero. Ali oni so ga moško zavrnili
in prosili, naj jim da vendar že umreti za Kristusa.
Njihova želja se je izpolnila, kralj je razljučen po¬
tegnil meč in jim razklal glave. To so prvi mu¬
čeniki Frančiškovega reda, to so prve žrtve, ki
so z lastno krvjo posvetile Frančiškovo ustanovo.
Frančišek sam je radostno vskliknil, prejemši vest
o njihovi smrti: »Gotovo, z zavestjo smem trditi,
da imam pet manjših bratov.« Njihova trupla,
katera so neverniki raztrgali na kose, so kristijani
lepo zbrali in jih po ukazu kralja Alfonza slovesno
pokopali v koimbrski cerkvi regularnih korarjev
sv. križa na Španjskem.

Leta 1221. je zopet odplul provincijal Danijel
s šestimi brati v Maroko, da bi po vzgledu svojih
bratov i sam prejel mučeniško krono, kar se je
tudi zgodilo. Takoj, ko so začeli oznanovati Jezusa
in njegovo vero, so jih prijeli in tirali pred mo¬
hamedanskega poglavarja, ki jih je kar naravnost
dal pahniti v ječo. Z raznimi obljubami in grož¬
njami so jih hoteli pridobiti za Mohamedovo vero,
ali vse njih besede so bile zastonj. Sodba je bila
kmalu izrečena — umorjeni naj bodo z mečem.
Solze veselja so jim porosile oči ob tej obsodbi
in žarečih obličij so stopili na morišče, kjer so
pod krvnikovimi mahljeji izdihnili svoje blage
duše. Njihova trupla so brezsrčni Mohamedani
vlačili po mestu in jih kruto raztrgali, krščanski
marseljski trgovci pa so zbrali njih svete ostanke
in jih prenesli potem na Španjsko, kjer so se z

33

dovoljenjem Leona X. slovesno zakopali. Nova radost
je polnila Frančiškovo srce, ko je čul o svojih novih
mučenikih, saj je dobro vedel, da bo proklila še
obila žetev iz zemlje, ki jo poji kri mučeniška, saj
je dobro znal, da se ne prelije niti kaplja muče-
niške krvi, ki bi ne rodila kasneje obilih sadov!

8. Ustanovitev tretjega reda. Odpustek cerkvice
Poreijunkule. Pismeno potrjenje Frančiškovega
reda in njegova rast. Jaslice. Frančišek sprejme
Kristusove rane.

(1221—1224)

Frančišek je hodil po Umbriji in Toskanskem
iz mesta v mesto, iz vasi v vas in povsod pridigal
pokoro, ki je bila najljubši predmet njegovim go¬
vorom. V mnogih krajih so popustili prebivalci,
možje in žene, svoja domovja in družine ter šli
za njim na misijonskih potovanjih. Po njegovem
vzgledu in njegovi gorečnosti so bili tako navdu¬
šeni, da so sklenili, odpovedati se posvetnemu
življenju in živeti po navodilu, ki naj bi je Fran¬
čišek sestavil posebej zanje. Frančišku je bila
všeč ta ljudska navdušenost in takoj je vstregel
njihovi želji. L. 1221 je ustanovil »tretji red«, v
katerem se tudi svetni ljudje, brez ozira na svoj
stan, lahko vadijo v krščanski popolnosti.

Prelep je namen tretjega reda, ker tako modro
vodi ljudi raznih stanov do čistega, treznega in
pravičnega življenja, pospešuje pravo bogoljubnost,
ljubezen do bližnjega, skromnost in zadovoljnost,
zabranjuje pa nepotrebno potratnost in grešno
razveseljevanje. Silno veliko blagra je že prinesel

3

34

katoliški cerkvi ta red. — Zato ga pa tako zelo
zaničuje in sovraži hudobni svet; cerkveni pred¬
stojniki pa tako gorko priporočajo, zlasti naš
sveti oče, Leon XIII, ga ne morejo dovolj pohva¬
liti in priporočiti.

Bilo je leta 1221., ko je nekoč Frančišek v
svoji celici prav goreče molil za spreobrnitev greš¬
nikov. Iz zamaknjenosti v nebeške višave, kjer se
je mudil pri večnem Očetu, ga tedaj kar hipoma
prebudi angeljev glas, ki mu zapove, naj gre takoj
v cerkev. Frančišek vstane in gre. V cerkvi uzre
začuden Jezusa Kristusa in njegovo najsvetejšo
mater Marijo v obilnem spremstvu nebeških duhov.
Jezus Kristus ga prijazno nagovori in mu da na
prosto, izprositi si od njega katerokoli milost, ki
bi bila v korist in tolažbo narodom, njemu pa v
čast in slavo. Frančišek vstrepeče nepopisne ra¬
dosti in prosi ponižno: »Najsvetejši Oče, dodeli
ljudem to milost, da zadobe popolni odpustek
svojih grehov vsi, ki so se izpovedali duhovniku.
Tudi najsvetejšo Devico, tvojo Mater, zagovornico
človeškega rodu, prosim, da mi pripomore v pri¬
dobitev te milosti.« Tedaj se skloni Marijino srce
v znak neizmerne ljubezni k svojemu ljubljenemu
Sinu, in Jezus odgovori Frančišku: »Velike reči
prosiš, a prejel boš še večje. Izpolnim ti prošnjo,
toda na zemlji naj ne bo brez potrdila onega,
kateremu sem dal oblast zavezovati in odvezovati.«

Frančišek se napoti takoj drugo jutro v Pe-
rudžo, kjer seje ravno tedaj mudil papež Honorij III.,
in ga prosi, naj podeli cerkvici Porcijunkuli od¬
pustek, ki bi ne bil navezan na nobene zahteve.
Papež se pomišlja in ga slednjič zavrne, češ,

35

rimska cerkev nima navade dajati takih odpustkov.
Ali Frančišek, katerega je bodrila prikazen in po¬
trdilo Jezusa Kristusa, ne odstopi od svoje prošnje,
marveč pravi: »Sveti oče, jaz Vas tega ne prosim
v svojem imenu, ampak v imenu Jezusa Kristusa,
ki me je poslal.« Tedaj se je papež uklonil in
trikrat vskliknil: »Bodi po tvoji volji!« Ko so pa
kardinali izrazili mnoge pomisleke o takem od¬
pustku, je papež še natančneje določil odpustek
z opombo, da velja samo za en dan v celem
letu. Frančišek je radostno stekel nazaj k Porcijun-
kuli, ne da bi bil za ta odpustek še s seboj vzel
pismeno potrjenje, katero mu je mislil papež pred
odhodom vročiti.

Dve leti kasneje, 1. 1223., v burnem zimskem
času, je Frančišek zopet po navadi molil v svoji
celici. Kar se ga loti hudobni duh in mu prigo¬
varja, naj si nikar ne krati življenja s tako ostro
pokoro, ko je vendar še tako mlad. Ali Fran¬
čišek se ni dolgo pomišljal, naglo se je slekel,
tekel na piano in se vrgel v sneg na ostro bo¬
deče trnje, tako da ga je polila kri po vsem te¬
lesu. Tedaj ga je hipoma obdala žarna svetloba,
iz trnja so priklile, dasi v zimi, bele in rudeče
rože, in angeljski glasovi so klicali v noč: »Hiti
v cerkev, Frančišek, Jezus in njegova Mati te pri¬
čakujeta tam!« Frančišek si natrga urno še 12
belih in 12 rudečih rož in steče v cerkev. Poln
zaupanja v pomoč svojega Odrešenika se vrže tu
pred njim na kolena in ga prosi, naj mu blago¬
voli določiti dan, ko bi se prejemal pri Porcijun-
kuli že dovoljeni odpustek. Jezus Kristus mu tedaj
izrazi željo, naj bode odpustek veljaven od večera

36

onega dne, ko je bil sv. apostel Peter oproščen
iz verig, do naslednjega večera; sicer pa naj objavi
i to izjavo papežu v Rimu.

Kakor je bil Frančišek vedno nagel v izpol¬
njevanju zapovedij božjih, tako je tudi sedaj naglo
sledil glasu Sinu božjega in šel v Rim z nekoliko
brati, ki so bili priče tega nebeškega prizora
in govora. V spremstvu teh bratov je stopil pred pa¬
peža, razodel Kristusovo željo in mu poklonil neko¬
liko rož, ki so bile procvele iz trnja v zimski
noči. Papež ni nato kar nič več dvomil o resnici
razodete mu dogodbe, da, še več, takoj je povabil
za drugi dan velikega srpana sedem škofov k
Mariji angeljski, da tam slovesno razglase odpustek.
V polnem številu so se na določeni dan tudi res
zbrali in pred nešteto množico ljudstva in bratov
proglasili raz visok oder zunaj cerkve popolni od¬
pustek za vse čase.

S tem odpustkom se je poslavila Porcijun-
kula pred svetom; njo, ki je bila prej povse
neznana ostalemu človeštvu, je sedaj poznalo in
obiskovalo ljudstvo od vseh stranij širega ozemlja.
Tisoč in tisoč ljudij je iskalo na tem svetem
mestu miru in tolažbe, da, celo kralji in vitezi so
klečali in molili med priprostim ljudstvom.

Ta odpustek se je prejemal začetkoma samo v
cerkvici Porcijunkuli. Ker pa ni mogla večina ver¬
nikov radi daljave obiskati tega tolikanj ime¬
nitnega svetišča, določili so papeži, da morejo
vsi verniki postati deležni tega odpustka v vseh
cerkvah vseh treh redov sv. Frančiška. Poznejši
papež Gregor XV. je še določil, da treba za od¬
pustek zunaj Asiza poleg spovedi prejeti tudi sveto

37

obhajilo, in Inocenci) XI. je dovolil, da se more
odpustek tudi obrniti v prid vernim dušam v vicah.
Z veliko gorečnostjo so se verniki zato še bolj
vdeleževali tega odpustka, o katerem je Kristus
razodel sv. Brigiti, da ga je sam določil in po¬
delil sv. Frančišku.

L. 1223., dne 29. listopada, je dobil Frančišek
od papeža Honorija III. tudi pismeno potrjenje
svojega reda, katerega je bil le ustno potrdil Ino-
cencij III. Red se je naglo širil po vsem svetu,
povsod si je pridobival novih bratov, ki so želeli
živeti po vzgledu Frančiškovem. V vseh državah
naše Evrope so se zgradili samostani, da, veje
Frančiškovega reda so posegle še dalje, celo na
Jutrovem, v Afriki in daljnem Kitajskem so fran¬
čiškani prvi oznanjevali sv. evangelij. S tem so
se uresničile besede, ki jih je dejal Frančišek po
božjem razodetju svojim prvim učencem, da se
bo razširila njegova družina po vseh delih sveta.

V tej dobi nam je še omeniti neke posebne
ganljive pobožnosti sv. Frančiška. Tri leta pred
svojo smrtjo je začel na poseben način obhajati
sveti božični praznik. Blizo mesta Grečo si je po¬
iskal v hosti neko votlino, ki je bila močno po¬
dobna betlehemsku hlevcu; kar pa še ni bilo po
naravi siično, je tako uravnal, da ga je kar moč
natanko spominjala na betlehemske jaslice, privedel
tudi vola in oslička. Iz Rima je dobil od papeža
dovoljenje, da se je smela sv. maša brati v teh
jaslicah. Frančišek, ki iz ponižnosti ni hotel po¬
stati mašnik, pač pa dijakon, je pri polnočnici pel
sv. evangelij in pridigal o rojstvu ubozega kralja
Jezusa tako prisrčno, tako ganljivo, da je bilo vse

38


39

v solzah. Pobožni redovniki in drugi ljudje so se
vselej z veliko vnemo vdeleževali te prisrčne po¬
božnosti do božjega Deteta. Jaslice so še sedaj
zlasti otrokom najlepše božično veselje.

Izredno milost pa, o kakoršni ni do tedaj
še nikdar slišal svet, je podelil Bog Frančišku
1. 1224. Na meji toskanske dežele leži gora Alverna,
katero je daroval Frančišku slavni grof Orland
Kjuški. Gora je jako zaraščena in divja, in radi
svoje samotnosti jako primerna za molitve in pre¬
mišljevanja. Tukaj so si postavili bratje nekoliko
koč, in Frančišek sam se je najraje zatekal v sa¬
motno tišino gozdnate Alverne. Tako je došel
tudi 1. 1224. z nekoliko brati na to goro. Od¬
daljen od posvetnega hrupa se je uglabljal v verske
resnice in mnogo molil, goreče molil. Trpljenje
Kristusovo je tako burno pretresalo njegovo dušo,
da so glasni vzdihi oznanjali njegovo vročo lju¬
bezen do križanega Zveličarja. In na tem od¬
ljudnem mestu, se je zgodil oni čudež, ki po
vzdiguje nad vse Frančiškovo slavo. Na praznik
povišanja sv. križa se mu je med molitvijo pri¬
kazal angelj s šestimi leskečimi se perotmi, ki so
obdajale križanega človeka, čegar roke in noge
so bile razpete na križ. Dve peroti sta mu segali
čez glavo, dve sta bili razprostrti na vzlet, dve
pa sta mu zakrivali telo. Frančišek se je topil
prevelike ljubezni videč pred sabo svojega Zveli¬
čarja, ki zre tako zaupno vanj raz križ. Prikazen
je kmalu izginila in zapustila čuden plamen v
Frančiškovem srcu. Tudi na njegovem telesu so
se prikazale rane Križanega. Znamenja žebljev so
se mu prikazala na rokah in nogah, kakor jih je

40

videl v oni prikazni, roke in noge so mu bile
prebodene z žeblji, ki so gledali na nasprotni
strani iz mesa in bili zakrivljeni. Desna stran pa
mu je bila kakor s sulico prebodena, tako da
mu je iz rane večkrat tekla kri in močila obleko.

Da je Frančišek res in vidno nosil rane Je¬
zusa Kristusa na lastnem telesu, to je največji
čudež božje ljubezni, ki se ne da tajiti, in to tem
manj, ker je katoliška cerkev to resnico potrdila
in v spomin na ta dogodek uvedla za vsako leto
praznik na dan 17. septembra. V zadnjih dveh
letih njegovega življenja so mnogi te rane videli
in potipali, po njegovi smrti pa čudom občudo¬
vali in poljubljali. To resnico sta potrdila tudi pa¬
peža Gregor IX. in Aleksander IV., ki je sam
videl te rane. Gora Alverna, do tedaj nepoznana
in neznatna, je postala vernemu ljudstvu slavna
in sveta, postala je imenitna božja pot »angeljske
gore«, kjer so prejemali romarji v novo sezidani
cerkvi mnoge milosti.

9. Zadnja leta Frančiškova, njegova smrt in kano¬
nizacija.

(1224—1228)

Z gore Alverne se je vrnil Frančišek k »Mariji
angeljski«, mejpotoma pridigajoč in potrjujoč svoje
besede z različnimi čudeži. Toda ljubezen do ne¬
beškega Očeta in hrepenenje po zveličanju neu-
mrjočih duš mu ni sedaj nista dala mirovati, i
sedaj sta ga tirala v svet, da zadosti dobrotnemu
Bogu, ki ga je tako milostno obdaril že na tem
svetu. Ker pa ni mogel radi žebljev na nogah
hoditi kakor doslej, se je dal voziti iz kraja v kraj,

41

obiskal večkrat v enem dnevu po pet do šest
mest, in povsod ponavljal: »Jezus Kristus, moja
ljubezen, je bil križan.« Daši je bil jako slab in so
mu omrtveli skoraj vsi udje, ni odnehal. Slednjič ga
je vendar preprosil kardinal Hugolin, naj si do¬
voli nekoliko počitka, na kar se je pustil prenesti
k sv. Damijanu, kjer je prebil 40 dnij v groznih
mukah, ki mu jih je provzročevala huda očesna
bolezen. Vendar je vse radovoljno trpel in se v
duhu dvigal k nebeškemu Očetu, ki ga je bodril
v tem nazemskem boju.

Ko mu je bolezen nekoliko odnehala, se je
povrnil k »Mariji angeljski«, kjer je celo leto Vi¬
doma — mrl. Obiskal je tudi še mnogo krajev
doma in v sosednih deželah in povsod glasno spri -
čeval slavo in mogočnost božjo. Ker se je pa
njegovo telesno stanje hujšalo vedno bolj in bolj,
se je končno odzval povabilu asiškega škofa in
došel v Asiz, kjer je ostal do pomladi 1. 1226.
Nato so ga prenesli v Sijeno, kjer je tako oslabel,
da so že pričakovali njegove smrti. Verno udani
mu bratje so plakali okrog njegovega ležišča, on
pa je ginjen zrl nanje, poklical brata Benedikta,
ki je med boleznijo maševal v njegovi sobi, in
mu velel napisati blagoslov, ki ga deli vsem
bratom, ki so že v redu, in onim, ki bodo do
konca sveta stopili v red. »Vsi bratje«, je dejal,
»naj se neprestano ljubijo drug drugega, kakor
sem jih ljubil jaz in jih še vedno ljubim. Naj
vedno ljubijo in čislajo mojo gospo in gospodinjo,
revščino. Naj bodo vedno škofom podložni in
zvesto udani. Bog Oče, Sin sv. Duh naj jih bla¬
goslavlja in čuva — Amen.«

42

Uvidevši, da je le malo časa odmenjenega
njegovemu zemskemu bivanju, se je dal Fran¬
čišek prenesti k škofu v Asiz, kjer je velelo mestno
starešinstvo takoj obkoliti škofovo palačo, da bi
nikdo ne odnesel precej po smrti njegovega trupla.
Frančišku je tedaj tudi sam zdravnik naznanil, da
se že bliža zadnja ura. In kako je sprejel to vest?
Obraz se mu je razjasnil prevelike radosti in v
glasni pesni je proslavljal najmilejšo mu sestro
— smrt. S prekrižanimi rokami je blagoslovil vse
prisotne brate in prosil, naj ga preneso k »Mariji
angeljski«, da izdihne svojo dušo tam, kjer je
prejel toliko milostij. Na planoti se je dal še enkrat
obrniti proti mestu, podelil mu v slovo še svoj
zadnji blagoslov in milo zaplakal. Pri »Mariji
angeljski« je zbral v petek 3. oktobra 1226. svoje
brate okrog sebe, jih blagoslovil, naredil križ čez
hleb kruha in ga razdelil med nje v znamenje
bratovske sloge. Rosnih očij so stali bratje okrog
njega in poslušali oporoko svojega ljubljenega
učenika. Na vprašanje, kje naj ga pokopljejo, je
odvrnil: »Tam na onem peklenskem griču, kjer
se more hudodelniki.« Na golih tleh ležeč se je
potem poslovil od bratov in jim dejal: »Z Bogom,
otroci moji, vsem vam kličem: z Bogom! Zapuščam
vas v strahu božjem, ostanite vedno v njem, čas
izkušnjave in žalosti se bliža; blagor onim, ki
vstrajajo v dobrem, katero so pričeli. Jaz pa hitim
k Bogu in priporočam vas vse njegovi milosti 1«
Na njegovo željo je prebral nekdo še trpljenje
Kristusovo po sv. Janezu, sam pa je končno ti-
homa molil 141. psalm.Pri zadnjih besedah: »Pravi¬
čni čakajo name,» —je mirno zatisnil oči, 3. oktobra
1226, v 45. letu svoje starosti.

43

Pripoveduje se, da je videl brat Avguštin,
kako je vzplavala Frančiškova duša po smrti na
belem oblačku v podobi jasne zvezde proti nebu.
Škrjanci, katere je Frančišek v življenju jako
ljubil, so se zbrali zvečer v velikem številu nad
hišo in radostno žgoleli svojemu ljubljenemu pri¬
jatelju. Nato so svetnika umili, odeli ga z novo
obleko in jo pustili na srčni strani odprto, da je
lahko vsakdo opazoval rano, ki jo je skrbno za¬
krival v življenju. Ljudstvo se je kar gnetlo okrog
njega, in mu poljubljalo roke in noge, bratje so
pa pri njem celo noč prepevali psalme in himne
z največjo radostjo. Drugo jutro, v nedeljo, se je
vršil slovesen sprevod. Od vseh stranij so došli
ljudje k »Mariji angeljski«, in vsi bratje bližnjih
samostanov so prihiteli izkazat svetemu očetu
zadnjo čast. Prvi so sledili sprevodu z oljkovimi
vejami, poslednji z gorečimi svečami. Sveto truplo
sta nosila na dragocenih preprogah dva zastop¬
nika mestne gosposke in dva brata. Psalmi, himne
in pesni so donele v nebo, in vojne trombe
so se glasile med temi vznesenimi glasovi ita¬
lijanskih pesnij. V cerkvi sv. Damijana so odložili
sv. truplo, da so ga mogle še enkrat videti »uboge
gospe« in mu poljubljati roke, noge in obleko.
Tukaj mu je hotela sv. Klara celo potegniti en
žebelj iz roke, kar je jako bolestno dimilo prisotno
ljudstvo, prizor, ki nam ga še sedaj predstavlja
slika v gornji cerkvi asiškega mesta. Nato so ga
nesli po okrašenih ulicah asiških do cerkve sv. Jurija,
kjer so ga po svečani sv. maši slovesno pokopali.

Za Honorijem III. je bil povzdignjen na apo¬
stolski prestol kardinal Hugolin, ki se je kot papež

44

imenoval Gregor IX. Njemu je bilo dano razkriti
svetu Frančiškovo svetost in slavo, in res ga je
tudi že dve leti po njegovi smrti (1228) slovesno
proglasil svetnikom.

Elija, ki ni bil pozabil Frančiškove poslednje
želje, je tedaj še zahteval, naj se pokoplje svetni¬
kovo truplo na »peklenskem griču«. A to je vzbu¬
dilo v vseh veliko nevoljo, češ, to mesto ni do¬
stojno za takega svetnika, in precej je bilo mnogo
ljudij pripravljenih odstopiti v mestu svoje hiše
za svetnikov pokop. Slednjič so se meščanje
vendar udali in poklonili »peklenski grič« rimski
stolici. Takoj so pričeli zidati na njem veliko
cerkev, katere temeljni kamen je blagoslovil Gre¬
gor IX. sam, in ž njim ves grič, katerega je ime¬
noval »rajski grič«.

L. 1230. je bil že dovršen velik del samostana
in spodnja cerkev, kamor so prenesli na binkoštni
praznik Frančiškovo truplo. Že so bili na vrhu
»rajskega griča«, kar zapazijo asiški meščani ve¬
liko stisko in silno drvenje med ljudstvom. Misle,
da jim hote ugrabiti sv. truplo, so planili brzo k
vozu, zgrabili truplo, hiteli ž njim v cerkev, zaprli
vrata za sabo in je zakopali na skrivno mesto, da
ni nihče vedel zanje.

Tako ni vedela večina ljudstva dolgo časa
za Frančiškov grob, in še med odličnimi osebami
je bilo le malo takih, ki so znali za to sveto
mesto. Med temi nam imenuje zgodovina papeža
Nikolaja V., Siksta IV., in nekega moža iz Bistoka,
imenom Galesto, ki spričuje pismeno, da je še
1. 1509. videl Frančiškovo truplo nepoškodovano.
Poznejšim rodovom pa je ostal grob popolnoma

45

neznan, dokler ga ni razkril 1. 1818. papež Pij VIL,
ki je dal preiskati asiško baziliko pod velikim
oltarjem in res naletel na svetnikovo truplo v
mramornati rak vi, iz katere se je širil prijeten
duh. Z veseljem so pozdravili vsi to novo naj¬
denje, posebno pa Frančiškani, ki praznujejo od
1. 1824. vsako leto razkritje Frančiškovih ostankov.
Svetu ni toraj imel neznan ostati grob moža,
čegar slava napolnjuje ves svet in čegar življenje
nam bodi krasen vzgled, kako treba hiteti naproti
nebeškemu kraljestvu.

io. Nekatera svojstva Frančiškova in njegova lju¬
bezen do živalij. Konec.

Konec življenja sv. Frančiška oglejmo si še
natančneje njegovo zunanjost in njegove lastnosti,
da si moremo vstvariti o njem jasno sliko, katera
nam bodi v bodrilo in tešilo v vseh navalih bur¬
nega zemskega življenja. Frančišek je bil majhne
rasti, suhega života, okrogle glave, podolgastega
obličja, majhnega in ploščatega čela ; oči je imel
srednje velikosti in črne, lase rujave, obrvi ravne,
nos lep in raven, ušesa majhna, senca ploščata,
tanko črno brado, kratka ramena, majhne in nežne
roke, dolge prste, podolgaste nohte, ozka usta,
ozek vrat, nežno kožo in ozko sklenjene zobe.
Govor mu je bil zmeren, toda krepak in vroč;
glas močan in milozvočen. V govorjenju je bil
prijazen, blage narave, poln milobe v vsem, vese¬
lega srca, treznega mišljenja, vstrajen v premi¬
šljevanjih, stanoviten v milosti, v vsem vedno isti,
nagel v prizanašanju, počasen k jezi, uporabljajoč
vse svoje duševne moči, dobrega spomina, jasen

46

v razpravljanju, previden v volitvi sredstev v do¬
sego svojega namena, strog proti samemu sebi,
ljubezniv proti drugim, jako zgovoren, veselega
obličja, skromen in nad vse ponižen.

Da je takega človeka vse ljubilo, se nam ni
čuditi. Še celo živali so mu bile udane in poslušne;
bil je ž njimi enako domač, kakor Adam pred
grehom. Navedem le nekaj vzgledov.

V nekem kraju blizu Bevanje je naletel nekoč
Frančišek na veliko jato raznih ptic. Takoj je za¬
pustil društvo; pomešal se med nje in jih iskreno
pozdravil. Ptice so ostale na mestu in umolknile,
da bi na njegov poziv poslušale božjo besedo.
»O ve ptice, ve sestre moje,« jim je dejal, »hvalite
svojega stvarnika in ljubite ga nad vse. On vam
je dal perje, da se odevate, in peroti, da letite.
Bog vas je najbolj odlikoval med vsemi stvarmi:
čisti zrak vam je odmenil za stan; ve ne sejete
in ne žanjete, a on vas hrani in brani, da vam
je lahko brez skrbi živeti.« Precej so začele veselo
stegovati vratove, odpirati kljune in pazno poslušati
njegove besede. Frančišek jih je nato še vesel po¬
božal, blagoslovil in se Bogu zahvalil za to radost.

V mestu Alviano je pridigal pod milim ne¬
bom, a motila ga je preglasna množica lastovic.
Prijazno se je obrnil k njim in jim rekel: »Lasto¬
vice, moje sestrice, dovolj ste že govorile, pustite,
da govorim sedaj jaz. Poslušajte besedo božjo in
mirujte, dokler ne končam.« In lastovice so namah
umolknile in ga pazljivo poslušale.

Na svojem potovanjujeprimestuSijenipozdra¬
vil veliko čredo ovac in takoj so pustile pašo,
tekle k njemu in uprle prav modro vanj svoje oči.

47

čudom so zrli bratje, kako ljubeznivo so zigravale
nedolžne živali s svetim očetom.

Najbolj je čišlal Frančišek grlice. Nekoč sreča
na poti v Sijeno mladeniča z grlicami. »O, kako
lepe, kako nedolžne ptice imaš tu«, mu reče Fran¬
čišek, »ali bi jih ne hotel pokloniti meni, ne pa
jih prodati drugim, da jih ubijo?« Mladenič mu
jih podari. On pa jih pritisne na prsi in nese v bližnji
samostan, kjer so potem živele in se popolnoma
privadile in oklenile samostanskih bratov. Oni
mladenič pa je dobil za to dobroto poklic za
redovniški stan in stopil kmalu potem v red
manjših bratov.

Tudi škrjance je Frančišek srčno ljubil, po¬
sebno zato, ker ga je spominjala njihova barva
na lastno obleko in na grobni prah. Škrjanca je
postavljal svojim bratom vedno za vzgled. »Ako
najde škrljanec kako zrnce na tleh«, tako jim je
govorit večkrat, »takoj se dvigne radostno pevaje
v zrak; enako se moramo tudi mi zahvaljevati
Bogu, svojemu hranitelju, dvigati se k nebu in
prezirati zemljo«. V Montekolumbu je prihajal
vsak dan k svetniku škrjanec in prejemal iz nje¬
gove roke hrano za svoje mladiče. Ljubezen
med Frančiškom in škrjanci je bila tedaj velika,
kaj čuda torej, ako so mu ob njegovi smrti ra¬
dostno še zapeli v slovo.

Posebno rad je imel ovce in jagnjeta, ker je
v njih zrl podobo skromnosti in ponižnosti Jezusa
Kristusa. Jagnjeta je tako ljubil, da jih je večkrat
z lastno obleko odkupil ko je videl, da jih tirajo
v klavnico.

48

To je toraj življenje očeta Frančiška, to je
življenje svetnika, čegar slava preveva vse na-
zemske rodove. To je ona nežna vijolica, ki
je v začetku samotno klila na planoti, končno pa
s s ojim vonjavim duhom privabila in združila
kro sebe sinove najrazličnejših narodov. To je
oni magnet, ki je šiloma vlekel n Ase duše ver¬
nikov in se jih oklepal in jih ogreval do zadnjega
trenutka svojega bitja. To je oni vir, iz katerega
so pile verne duše mir in tolažbo, in iz katerega
zajema verno ljudstvo še zdaj najobilnejše milosti.
To je ona blesteča zvezda, ki jasni s svojim
svitom duševne temine, zvezda, v katero se upira
v boleh in britkostih sto in sto rosnih očij. To
je oni vzor, ki bodri k čednostnemu in svetemu
življenju nešteto bogoljubnih src, vzor, ki tira iz
pogubnih vrtincev posvetne omame tudi grešnike
na pot nravnosti in veropoštenosti. To je oni k a-
ž i p o t, ki nam nezmotno kaže stezo do nebe¬
škega kraljestva, kažipot, ki nas brezdvomno pri¬
vede k smotru našega nadzemskega stremljenja.
Sv. Frančišek je glasna in živa priča, kako
obsipa z milostmi dobrotni Bog onega, ki se iz
posvetnih zmot zateče v njegovo okrilje, priča,
kako se v nebesih poveličuje oni, ki živeč med
stvarmi ne živi stvarem, ampak — Bogu. Sv. Fran¬
čišek je jasno vodilo, v katerem so začrtane
vse točke verskega življenja, vodilo, čegar izvr¬
šitev more edino le osrečiti bornega zemljana.
Sv. Frančišek je izreden pojav milosti
božje, on je pri Bogu dobrotljiv zagovornik
in priprošnjik svojih častilcev.

narodna

IN UNIVERZITETNA
knjižnica