kaže na racionalno jedro uspeha: • v Sloveniji je relativno demokratičnejša in ekonomsko ugodnejša klima kot drugje po Jugoslaviji; • imamo relativno veliko produkcijo. Za ilustracijo podatek iz Črne gore, kjer v 3 gledališčih letno pripravijo 10 premier (Godišnjak jugosloven-skih pozorišta, 1986); • ljubljanska Akademija je - čeprav mlada (1945) - vseeno najstarejša gledališka šola v Jugoslaviji in je kljub mnogim hibam pomembno zbirališče ljudi in informacij. Samo po sebi to še ni jamstvo za uspeh, je pa to pogoj za kontinuiran, dolgoročen gledališki razvoj nekega prostora. Ker sta poleg ljubljanske šole v naši državi le še dva podobna centra - v Zagrebu in 187 O slovenskem in jugoslovanskem gledališču V povabilu k anketi smo dobili jasen namig, da je slovensko gledališče uspešno, ali vsaj bolj uspešno kot druga v Jugoslaviji. Če vzamemo za kriterij festivalske nagrade, ki jih delijo elitni in profesionalni gledalci, je to vsekakor neizpodbitno res in ostane nam le še to, da se vprašamo, ali je ta uspeh presenetljiv, celo nerazložljiv ali pa morda razumljiv in pričakovan. Naštejmo/ponovimo tu samo tisto, kar Barbara Sušec Michieli 188 Barbara Sušeč Michieli Beogradu, so nekatera področja nedvomno precej izolirana od gledaliških informacij (Črna gora, Kosovo, BiH, Makedonija). Seveda pa je pojem slovensko gledališče hipotetičen, obstaja le množica gledališč, ki se ne ločijo le po institucionalnosti in ne-institucionalnosti, po uspehih in neuspehih, ampak se razlikujejo tudi po umetniških pretenzi-jah in razumevanju svoje socialne funkcije. Rdečega pilota in Mestnega gledališča ljubljanskega ni mogoče metati v isti koš. Ob izrazitem pluralizmu gledaliških poetik, ob množici povprečne produkcije in repertoarnih zmot pa se vsako leto le nabere nekaj dogodkov, ki prebijejo znane gledališke horizonte. Najbolj so doslej izstopala gledališča, ki so živela v simbiozi s posameznimi režiserji (Mladinsko gledališče, Jovanovič) ali tista, ki so jih režiserji sami zasnovali (Gledališče sester Scipion Nasice, Živadinov). Uspehi so bili torej najprej uspehi režiserjev in šele posredno uspehi gledaliških institucij ali igralcev, ki ostajajo neizrazit (premalo izrazit) segment gledaliških predstav. Podobno se godi tudi s praktično dramaturgijo. Zdi se, da je kult igralca drugje po Jugoslaviji bolj živ. Nasploh pa o jugoslovanskem gledališču vemo zelo malo ali vsaj ne iz prve roke. Delitev na uspešne in manj uspešne zato ne bi bila smiselna, še manj smiselno pa bi bilo postavljanje za gledališki »sever in jug«.Namesto delitve na gledališko razvite in nerazvite bi bilo tu bolj primerno uvesti pojem različnosti. Še kratek komentar. V Jugoslaviji imamo 96 gledališč in 34 gledaliških festivalov (Godišnjak jugoslovenskih pozorišta, 1986). Najrazličnejše festivalske trofeje zato niso ravno dokaz elitnosti ali kvalitete. V tej luči ima naša debata skrajno omejen obseg, ki ne seže prek nacionalnih in političnih meja. Povrh vsega je zanimanje za Slovenijo in Slovence zadnje časa še prava jugoslovanska moda in slovenski gledališki bum je najbrž tudi del splošnega slovenskega sindroma. Za zdaj torej nimamo nobenih argumentov za trditev, da smo gledališki narod. Nacionalna in socialna pomembnost gledališča na žalost ni hkratna z umetniškimi dosežki. Isto najbrž velja za Fince, s katerimi nas primerja Tone Peršak v uvodni analizi. To, da imajo v evropskem merilu največ gledališč glede na število prebivalcev, še vedno ne spremeni dejstva, da so nepomembna, celo marginalna referenca za kvaliteto, modernost in aktualnost sodobnega evropskega gledališča... Svet je velik in bolj zanimivo bi se bilo primerjati s kom drugim - tudi za ceno udobne iluzije, da smo »izvoljeno ljudstvo« boga Dioniza... O SLOVENSKI DRAMATURGIJI Igralec igra. Režiser režira. Zakaj dramaturg ne dramaturgira? Odsotnost besede, ki bi označevala dejavnost dramaturga, ni samo jezikovni primanjkljaj. Je kazalec, da je status praktičnega dramaturga še vedno nedefiniran ali vsaj ne dovolj jasen. Dejstvo je pač, da slovenska dramaturgija nima niti častitljivo dolge tradicije niti sistematične akademske vzgoje. Dramaturško delo na Akademiji je zasnovano predvsem kot teoretska refleksija in dolgoročnejše spremljanje gledališke produkcije, manj pa kot sodelovanje pri posameznih uprizoritvah. Nič čudnega torej, da se dramaturgi praktiki v gledališčih uveljavljajo kot voveurji ali korežiserji. 189 O slovenskem in jugoslovanskem gledališču Skratka - danes so dramaturški aduti drugje, recimo zunaj« gledališke prakse. Naše iniciacije v »kruto življenje« pa tega ne spremeni dosti. Kot vedno in povsod bo potekala v duhu brutalno darvinističnega boja za obstanek, klanovskih zvez in športne sreče. '