108 Glasnik SED 59|2 2019 Knjižne ocene in poročila Barbara Sosič * Nežka Struc, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, doktorska študentka socialne in politične antropologije, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Kardeljeva ploščad 5, 1000 Ljubljana; nezka.s@gmail.com. zanimiv »slovenski« način ribolova. Nedvomno je pomembno o tem več govoriti in ozaveščati širšo skupnost, kako je našim ribičem na obronkih Krasa med Trstom in izlivom reke Timave uspelo v stoletjih razviti spre- tnosti in veščine, povezane z naravnim okoljem kraškega roba in morjem pod njim, kjer so lovili tune na kar 14 lo- viščih. V knjigi je zanimivo in zelo nadrobno povzeto, kako so od najsta- rejših časov pa vse do srede 50. let 20. stoletja v poznem poletju in jeseni s kraškega roba opazovali prihode jat tu- nov v zaliv, da so jih s posebno tehniko usmerjanja opazovalcev in s posebni- mi ladjami tonerami, z drevaki čupami in z mrežami tratami spretno obkolili in ulovili. Tak način lova je imel ne- zanemarljiv družbeni in gospodarski pomen za ribiške vasi, kot so Nabre- žina, Križ, Kontovel in Barkovlje. Na to izjemno in bogato dediščino smo lahko resnično ponosni. V knjigi o tem pričajo številni zbrani arhivski doku- menti, bogata fotografska in slikovna dediščina ter pričevanja posamezni- kov. Ob boju z naravo in v trudu za ob- stanek na tem koščku slovenske zemlje so naši ribiči ob tunolovu nemalokrat doživljali tudi velike krivice in izko- riščanja, celo do te mere, da se danes ribištva naši rojaki ne lotevajo več. Avtor je tematiko tunolova pri Sloven- cih z namenom, da bi utrdil zavest o slovenski ukoreninjenosti v tem prosto- ru, v knjigi precej razširil in poglobil, specifično ribiško znanje pa umestil v širši kulturni prostor Sredozemlja, kate- rega narodi so na različne načine lovili tune. S tem je v zakladnico slovenske in sredozemske ribiške dediščine znova dodal nekaj znanja in vedenja, za kar smo mu lahko resnično hvaležni. Knjižne ocene in poročila Nežka Struc* Knjiga Maribor paralaksa, preplet etnografske fikcije 1 in beletristike, je 1 Zanimivo je dejstvo, da Mateja Ratej v spremni besedi kratkih zgodb ne umešča med etnografsko fikcijo, ampak jih postavlja na presek med literaturo in zgodovinopis- nastala v sodelovanju etnologinje Jer- neje Ferlež in pisatelja (proze, drame, poezije) Petra Rezmana, nekdanje- ga rudarja. V zbirki desetih kratkih zgodb te pripovedujejo o vsakdanjem življenju predvojnega Maribora, a se ustavijo tudi na poti do sedanje češke prestolnice in potujejo vse do Trsta – v Idriji postanejo v javni hiši, se razgle- dajo po falski elektrarni, se tihotapijo po graškem semenišču, se skrivnostno razvijejo v dunajskem fotoateljeju, se ljubijo za jaslimi in med drugim tudi splavarijo po Dravi vse do Varaždina. Zbirka kratkih zgodb je v letošnjem le- tu izšla pri založbi Beletrina. Sodelovanje avtorjev se je začelo na podlagi krajših objav etnografske jem, kljub temu da je del tandema, Jerneja Ferlež, navsezadnje etnologinja in ne zgodo- vinarka. Mogoče je predvidevati, da je zgo- dovinopisje poudarjeno zato, ker je ušesom širšega potencialnega bralstva bolj domače. Piska recenzije te opredelitve sicer nikakor ne spodbija, vendar povsem samovoljno po- nuja še dodatno možnost opredelitve žanra »mariborskih paralaks«. fikcije v časniku Večer, v katerem je Jerneja Ferlež, na enak način kot v knji- gi, k nepoznanim in neimenovanim starim fotografijam Maribora spletala zgodbe, ki so temeljile na arhivskih podatkih, na novicah iz dnevnega ča- sopisja in na drugem etnografskem gradivu. Peter Rezman je njeno spo- sobnost spletanja literarne pripovedi prepoznal kot izjemno zanimivo in vredno dodatnega razvoja, zato je et- nologinjo povabil k sodelovanju. Tako je nastal koncept knjige, v kateri se bralke in bralci v vsaki zgodbi najprej srečamo z vizualno podobo fotografije, nato pa nas besede Jerneje Ferlež (naj- verjetneje do ***) z osredotočenostjo na določene izstopajoče in zanimive detajle uvedejo v širši kontekst tedan- jega prostora in časa. Orientacijsko podkrepljene nas od tam z razvojem zgodbe oskrbi Rezman, ki se včasih od prvotnega konteksta Jerneje Fer- lež precej oddalji, spet drugič pa je z njim v neprestanem oziroma vzpored- nem teku. Nekateri_e »junaki_nje« se pojavljajo v več zgodbah, kar zbirko Jerneja Ferlež in Peter Rezman: Maribor paralaksa. Založba Beletrina, Ljubljana 2019, 404 str. 109 Glasnik SED 59|2 2019 Knjižne ocene in poročila Nežka Struc sicer rahlo zaokroži, vendar je ne poveže v celoti, saj se zdi, da pri tem nismo priča doslednosti, ampak prilož- nostni naključnosti. Avtorja poudarjata, da gre za sodobne zgodbe o preteklosti, ki so v svojem bistvu nepretenciozne, saj si ne domišl- jata, da je na preteklost mogoče gledati kako drugače kot z današnjimi očmi. Odnos, ki se vzpostavlja med sodob- nostjo in preteklostjo, je v tem smislu podoben odnosu med fikcijo in res- ničnostjo. Preteklost in resničnost sta izmuzljivi in neulovljivi, vendar sta se jima etnologinja in pisatelj s sodobnim mišljenjem (saj drugega ne poznamo) in s fikcijo (labirint kompleksne narave resničnosti je pogosto neprehoden) pri- bližala tako zelo, da lahko med stran- mi njunih zgodb vonjamo nedeljska kosila, prisluhnemo hoji po mestnih ulicah in občutimo heteronormativne srčne stiske ljudi izginulega časa. Barvito opisujeta vsakdanje življenje ljudi vseh družbenih slojev, skupaj z njihovimi žalostjo, bolečino in srečo, ob čemer se dotakneta vedno aktualnih družbenih problematik družinskih kon- fliktov patriarhalne narave, bivanjskih stisk, religijskih preprek, detomorov, sprememb političnih režimov ipd. Pri tem bi nam zapriseženci_ke »kla- sičnih« etnografij lahko oporekali ter etnografsko fikcijo kot toliko let do se- daj marginalizirali in stigmatizirali kot nerelevantno (Spletni vir 1), čeprav je v večini primerov širšemu krogu bral- cev_k zanimivejša (Robnik 2018: 19). Raziskovalci_ke, ki so se ukvarjali_e s pregledom etnografske fikcije, so ugo- tovili_e, da tovrstna dela niso dobila pozornosti recenzentskih objav, če pa že, so o njih povečini razpredali kot o klasičnih etnografijah, s čimer so se izognili vprašanjem odnosa med fikci- jo in etnografijo (Schmidt 1984). Če je jasno podano, da gre za etnografsko fik- cijo, z izbiro tovrstnega žanra nismo na izgubi, prej v prednosti. Takšne pripo- vedi se ravnajo po doživetih izkušnjah, pridobljenih na podlagi etnografskih raziskav, vendar z njimi niso obremen- jene, še več, od njih so celo osvobojene. Ljudi in dialoge med njimi postavljajo v kontekste, ki se sploh niso zgodili, česar si pri pisanju klasičnih etnogra- fij ni mogoče privoščiti (Spletni vir 1). Jerneja Ferlež si je v zgodbah v knjigi Maribor paralaksa dovolila nekaj te drznosti in prestopila meje znane etno- grafske resničnosti, vendar ji, kot je 18. junija 2019 povedala v prispevku za Te- levizijo Maribor, pisanje ni steklo brez začetnih dvomov. 2 V primeru Maribora paralakse se je povezovanje literarne umetnosti z znan- stveno besedo izkazalo za zelo perspek- tivno. Knjiga je za zdaj dobro sprejeta, njeno izdajo so opazili v časniku Večer, na 3. programu Radia Slovenija (Ars) in Televiziji Maribor, doživela pa je tudi nekaj predstavitev. Zelo dobro obiska- na je bila predstavitev na Mali tržnici v Mariboru, s fotografijo katere – prazne, posute z odpadlim listjem – se začne tu- di ena od kratkih zgodb. Dobra obiska- nost predstavitve knjige priča o tem, da zanimanje za tovrstno literaturo nedvo- mno obstaja, vendar se pri tem pojavlja vprašanje, ali se bo knjiga uspela prebiti med širši krog bralstva zunaj Maribora. Glede na to, da ni izšla pri lokalni založ- bi, bi bilo to celo mogoče pričakovati. Literatura ROBNIK, Primož: Etnografska fikcija: Po- skus celostne obravnave literarnega žanra in primer: Lačna plima Amitava Ghosha. Diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2018. SCHMIDT, Nancy J.: Ethnographic Fic- tion: Anthropology's Hidden Literary Style. Anthropology and Humanism Quar- terly 9 (4), 1984, 11–14. Viri Spletni vir 1: MCGRANAHAN, Caro- le: Genre-bending, or the Love of Ethno- graphic Fiction. Savage Minds: Notes and Queries in Anthropology, 2015; https:// savageminds.org/2015/04/13/genre-ben- ding-or-the-love-of-ethnographic-fiction/, 2. 9. 2019. Spletni vir 2: Živa dvorišča, živo mesto. Trajnostno urejanje prostora; http://dovolj- zavse.si/praksa/ziva-dvorisca-zivo-mesto/, 1. 9. 2019. 2 Doktorica etnologije se povezovanja dokumentarističnega in literarnega pristopa pri pisanju besedil ne loteva prvič. Če se sprašujemo o načinih, na katere se znanost lahko prebije iz oklepa institucionalnih okvirov, ki bi bili sami sebi namen, nam Jerneja Ferlež ponuja dober zgled. Ob tem je smiselno omeniti njeno magistrsko raziskavo o mariborskih dvoriščih v mestnem jedru, ki je ne samo pritegnila režiserja Bojana Laboviča, da je po njej posnel dokumentarni film, ampak se je po njej navdihovalo tudi snovanje odmevnega kulturnega projekta Živa dvorišča, katerega pobudnik je društvo Hiša! in ki že nekaj let nastaja v sodelovanju stanovalcev z različnimi organizacijami, javnimi ustanovami, ustvarjalci, obrtniki, trgovinami ipd. (Spletni vir 2).