Poštnina plačana v gotovini. Štev. 18. V Ljubljani, dne 30. junija 1925. ---------------V----------------------------------- Vil. leto. Glasilo Osrednje Zveze javnih nameščencev in upokojencev za Slovenijo v Ljubljani. :: Cena posamezne štev. 1 Din. „NAS GLAS“ izide vsakega desetega, dvajsetega in zadnjega v mesecu. Celoletna naročnina . . . Din. 40'— Polletna naročnina . . . . „ 20’— četrtletna naročnina.....10'— Za inozemstvo je dodati poštnino. ...... Oglasi po ceniku. ■ Uredništvo: Anton Adamič, Ljubljana, Bohoričeva ulica štev. 12. Rokopisov ne vrača, a ko se ne priloži znamk. Dopise v latinici in cirilici sprejema le podpisane in zadostno frankirnne. Rokopise je adresirati le na urednika. Upravništvo: Na naročila brez denarja se ne oziramo. Naročnina naj se šilja po nakaznici oziroma položnici le v Ljubljano, Vodnikov trg št. 5/1. je pošiljati tudi zbirke za naš tiskovni sklad. P» Tia Za 5. julij 1925 najavljeni redni občni zbor O.Z. javnih nameščencev in upokojencev se prelaga ker mora o njem predhodno ukrepati še širši odbor. Ožji odbor O. Z. Dr. Fran Stegenšek: Zbornice državnih uslužbencev. (Nadaljevanje) Cela vrsta jih je nadalje, ki pravijo: Čemu bi se naj mi državni (javni) nameščenci sami brigali za zboljšanje svojega položaja? To je vendar »prokleta« dolžnost vsakokratne vlade! Poskusimo temu ugovoru nekoliko bolje pogledati proti dnu. Kaj je dolžnost vsakokratne vlade kot re-reprezentantmje države-delodajalke napram nam državnim uslužbencem-delojemalcem? V prvi vrsti, da presoja naše zahteve, ugotavlja njih nujnost in stopnjo nujnosti vzporedno z drugimi državnimi potrebami, da spravlja naše zahteve v sklad z drugimi državnimi ureditvami ter nam kot nositeljica državne moči z ozirom na rezultat svojega presojanja to, kar od nje zahtevamo, da ali pa ne da. Če smo 'tako drzni, da vprašamo, kaj je naloga vsakokratne vlade, moramo biti tudi toliko pravični, da vprašamo, kaj pa ni naloga vsakokratne vlade. Naloga vsakokratne vlade pa ni podvzemati inicijativo, pripravljati in zbirati materijal za obdelavo snovi z vsemi potrebnimi detajli, ker podrobnosti more poznati le oni, ki se ga neposredno živ-1 jensko tičejo. Ako bi bila ta resnica zadostno spoznana in upoštevana in ako bi prodrlo vsesplošno naziranje, da je državno uslužbenstvo samo dolžno vlado pri urejevanju njegovih zadev Podpirati z dobro premišljenimi, v detajlih v dovršeni obliki izdelanimi predlogi, ki se gibljejo v mejah vsakokratnih realnih možnosti, in da ne gre pasivno dopuščati, da bi le vsakokratna vlada sama namesto njega zanj mislila, bi marsikdo prišel do prepričanja, da si je državno nameščenstvo vsled pomanjkanja potrebne, smotrene, dalekosežne in vztrajajoče inicijativnosti in delavnosti v stanovskih stvareh svoje mizerije tudi samo krivo. In izginilo bi potem tudi precej nejevolje in nerazpoloženja proti posameznim vladam. Šlo bi pri tem le za metodo, za obliko, kako naj državni uslužbenci podpirajo vlado pri urejevanju zadev, ki se njih tičejo. To se pravi: Kje je oni forum, ki bi ga vsakokratna vlada smatrala pristojnim, da ji podaja v imenu vseh državnih nameščencev svoja mnenja, predloge, poročila itd., oziroma katerega bi vsakokratna vlada morala pozivati k sodelovanju pri urejevanju zadev državnih uslužbencev in v katerem bi — na drugi strani — 'tudi vsi državni nameščenci videli reprezentanco v zaščito svojih gospodarskih, socijalnih in kulturnih interesov? Do sedaj ga še nimamo. Že zgoraj je rečeno, da se potom prostovoljnega udruževanja po členu 14 (ne 19, kakor je pomotoma tiskano v »Našem Glasu« št. 17/1925) ne dosežejo potrebni uspehi. Društveni zakoni sami nudijo še premalo! Neredkokrat morajo še tako dobre inicijative ugasniti vsled pomanjkanja materijelnih predpogojev, ker ima društvo premalo članov ali se pa članarina neredno ali pa sploh ne plačuje. Abstrahira se pri tem še od resnice, da mnogo državnih uslužbencev sploh organiziranih ni. Dmgokrat zamro inicijative vsled preobremenjenosti društvenih funkcijonarjev z drugimi, zlasti z uradnimi posli, tako da za društveno delo ne preostaja časa, ki je za detajlno izdelavo predlogov in za neprestano zasledovanje njihovega upoštevanja in še bolj neupoštevanja neobhodno potreben. Kako se dela v tem oziru sedaj? Marsikatera dobra Ideja se izgubi v pesku, ker ni ljudi, ki bi jo obdelali in jo v zreli, dovršeni obliki predložili na mesta, ki imajo v rokah moč, da bi jo uresničila. Vsi vemo, kako se dela in kako je. Velika večina na podlagi društvenih zakonov strokovno ali stanovsko organiziranih državnih nameščencev smatra, da je že zadostila svoji društveni dolžnosti, če redno plačuje svojo članarino (mnogo jih pa še tega, kakor rečeno, ne stori). Vse drugo, menijo, bo napravil že odbor, kojemu prepuščajo po navadi tudi vso inicijativo. In kako se dela v odborih? Na posameznih sejah se pretresavajo razna stanovska in strokovna vprašanja, sklepa se o njihovi važnosti ter o 'tem, če se ima sestaviti o njih na »merodajne« resolucija ali ne. In resolucija, kdo jo sestavi? Navadno društveni tajnik, včasih tudi celo predsednik sam, ali pa tudi kak drug Član odbora, kojim pa zbog drugih nujnih .neodložljivih uradnih poslov vsem pride — seveda v škodo temeljite izdelave resolucije — neredkokrat do žive zavesti, da ima tudi za nje vsak dan samo 24 ur. In kakšne so te resolucije? Vse so si zelo podobne. Omejujejo se le na petitum- (zahte- vo) s kratko utemeljitvijo. Rešujejo po pretežni večini le vprašanji quid (kaj) in cur (zakaj). Puščajo pa v nemar vprašanji quibus auxiliis (s kakšnimi sredstvi) in quomodo (na kakšen način). In vendar ste ti dve poslednji dve vprašanji za odločujoče činitelje najbolj važni. Resno 'potrebo ureditve kakega vprašanja med državnimi uslužbenci prav hitro uvidi vsak razumen državnik. Naravno torej, da svoje spoznanje tudi deklarira s primerno izjavo ali celo obljubo. Toda kakor hitro je postavljen pred vprašaji quibus auxiliis in quomodo, pa stvar ne gre naprej in vse lepe in nelepe resolucije romajo če ne že v koš pa v arhiv, kjer mnogokrat obtiče, ako jim ne slede osebne intervencije, ki pa — zlasti vsled pomanjkanja gmotnih sredstev — inzostanejo. Nastane vprašanje: Ali je državno uslužbenstvo po svoji sedanji organizacijski strukturi v stanu temu odpomagati ter, se pri svojih zahtevah spuščati tudi v vprašanji quibus auxiliis in quomodo? Mislim, da ne bom osamljen, ako 'trdim, da niso v stanu. In zakaj? Zato ne, ker je za obdelavo teh vprašanj neobhodno in v prvi vrsti potreben pra-vilejn in popoln statističen materijal. Tega pa more z uspehom zbirati le oni organ, ki ima za to že a priori na podlagi zakonitih organizacijskih predpisov potrebno legitimacijo ter neobhodno potreben čas in Sredstva. Važnost zanesljive statistike se občuti pri zahtevah ne toliko pravnega kakor, gmotnega značaja za izračunavanje finančnega efekta. Ni potreba še posebej dokazovati, da bi bilo reševanje zahtev državnega uslužben-stva neprimerno olajšano in pospešeno, ako bi te zahteve bile postavljene vedno na pravilne in popolne statistične temelje, ki bi jih imeli merodajni činitelji — seveda potom svojih podrejenih organov — le prekontroli-rati, ne pa jih — kakor sedaj — šele sami zbirati, urejevati in obdelovati. Tega materijala pa državno nameščenstvo — kakor je sedaj organizirano — zbirati in podajati ne more. Kaj sledi? Organizira naj se tako, da mu bo to mogoče, to se pravi, ustvarijo naj se organizacije, ki bodo imele za to potrebno legitimacijo, to je pristojnost, čas in sredstva. V tem oziru pač ne preostaja drugega, kakor 'to, da se tudi državno uslužbenstvo poda na ono zanesljivo in varno pot, da ob pomoči države tudi samo stalno skrbi za svoj blagor, to je ona široka pot samopomoči, ki so jo izbrale že davno razne stanovske in interesne skupine ljudi v obliki zbornic. So to trgovci, obrtniki, odvetniki, notarji, delavci itd. V zadnjem času se piše celo o ustanovitvi zbornic za poljedelce. (Dalje prih.) Jožef Zazula: Ali trije, ali eden. Pred svetovno vojno smo imeli Jugoslovani sicer tri imena: Slovenci, Srbo-Hrvati, Bolgari, a smatrali smo se po zgledu slavista Jagiča za en narod z raznimi narečji, ki se od Beljaka do Soluna prelivajo drug v drugega. Avstro-Ogrska in Turčija so nas pač delile po pokrajinah in imeli smo take politične meje, da so prisojale Hrvate (Vlahe) Slovencem in obratno, Srbe Hrvatom in obratno, Bolgare Srbom in obratno. Za te pokrajinske meje pa se širša javnost ni brigala, ker je vedela, da danes ali jutri izginejo. In izginile so jeseni leta 1918! Tedaj smo dobili Jugoslavijo, ki je (razen Bolgarov) po večini združila Slovence in Srbohrvate in uresničiti se je hotel načrt, ki smo ga gojili vse XIX. stoletje: da si pridobimo kot enoten narod enotno državo. Zgodilo pa se je drugače: med tem, ko smo v »prepovedanih« časih pripoznavali enotnost Jugoslovanov, so jo v združeni Jugoslaviji jeli cepiti na tri (oziroma štiri) narode — po receptu predvojne Avstro-Ogrske in Turčije. Od tistega časa se suče vprašanje: ali trije, ali eden? in na umeten in neumeten način zagovarja vsakdo svojo smer. Ker smo prepričani, da se to, že pred svetovno vojno pri vseh pravih Slovanih rešeno vprašanje, dandanes pogreva le iz političnih, separatističnih stremljenj, ga me bomo zasledovali, temveč bomo skušali odgovoriti s stališča bodočnosti in neizprosnega razvoja prosvete. Bodočnost zahteva od nas, da se prilagodimo razmeram, v kakršnih se razvijajo moderne države. Te se razvijajo na temelju 2 panog: poljedelstva in industrije, od kojih je prva pri nas dobro razvita, a druga nasprotno. Povoljne uspehe bodočnosti pa dosežemo le tedaj, ako bosta obe vsaj enako močni; kajti dognana stvar je, da je kmet od industrijskega delavca prav tako odvisen, kakor poslednji od prvega; to stoji in vsi nasprotni argumenti so ničevi. Stoji pa tudi, da imamo samo malo industrije, tudi običajne terminologije za njo nimamo. To je treba pač šele ustvariti. Rudarstvo, plavžarstvo, tovar-ništvo, strojništvo, promet imajo tisoče izrazov, ki nam jih dandanes še nedostaje, ker nimamo v rudnikih, tovarnah, v plavžih, na ladjah, železnicah itd. svojih ljudi, še manj lastnega vodstva. Značaj Jugoslavije kot države nam bo šele ustvaril v lastnem delokrogu vse gori omenjene panoge od akademije do železarne in ustvaril nam bo tudi izraze po uslužbencih v raznih panogah. Ti izrazi bodo ali slovenski, srbohrvaški ali bolgarski, kakor bodo govorili dotičniki, ki bodo izraze kovali. Rudarstva in plavžarstvg. je največ med Slovenci, pomorstva med Srbo-hrvati, domače industrije med Bolgari; kdor bo marljivejši, ta bo zmagal, kajti posamezni izrazi se bodo razlili po vsem jugosloven-skem ozemlju in prav gotovo ne bomo za vsak vijak, za vsak račun, ali za vsako metlo imeli po tri ali štiri besede. Vrhu tega se razvijajo kulturna središča: Beograd, Skoplje, Zagreb, Ljubljana itd. in v teh mestih prav gotovo ne bodo živeli za vedno sami Slovenci, sami Hrvati, sami Srbi ali sami Bolgari, temveč se bodo razvile izdatne ljudske manjšine, kakor sta imela (in Še imata) nemški Dunaj in madžarska Budimpešta svoje izdatne slovanske manjšine. In kakšen jezik bodo govorile te manjšine? Zamenjavali in mešali bodo besede materinega jezika z občevalnim jezikom. Koncem koncev bo jezikoslovec določil, kateri končni izrazi naj obveljajo. Kajti imeli bomo za nekatere izraze po 2—3 besede; kdor bo močnejši, bo zma- gal, kakor je v železnični stroki že dandanes zmagala slovenščina, ker so Slovenci prispevali k tej terminologiji največ svojih besedi. Teh besedi pa ne bo 100 ali 200, pač pa na tisoče in bodo izdatno prekosile naš sedanji besedni zaklad. Zato bo današnja govorica Slovencev, Hrbohrvatov in Bolgarov tako utonila v izrazih bodočnosti kakor je utonil stari bolgarski jezik v novih izrazih in se poslovanil. Naša zasluga pri tem presnavljalnem procesu bo edino ta, da bomo vestno delali -v javnosti in pomagali graditi sebi v prid mogočno državno enotnost. Na isti način bo odločila bodočnost, kakšen naj bo jezik v liturgiji in kakšne bodo pismenke v javnem življenju. Bodočnosti prisilil ne bo nihče, zadržal še manj in sedanje razprave o treh ali enem bodo ostale v ozadju kot zgodovinska, politično - demagoška posebnost, kakršnih imamo obilo v preteklosti že dandanes. O strokovnjaštvu ali izvedenosti pri tem ni ne duha, ne sluha! Ta razvoj preboleti in preživeti bodo morale tudi naše pisarnice. Ves ta proces bodo pa izvršili naši otroci kaj preprosto in hitrejše, kot si mislimo. Državni upokojenci in novi stanovanjski zakon. V svojem členu 11. odstavek 4. določa zakon, da se računa osnovna cena predvojne najemnine, ki se je pri nas plačevala v kronah, v svrho povišanja v istem znesku v dinarjih ,t. j. al pari, kolikor kron, toliko dinarjev. Kaj se to pravi? Nič drugega, nego to, da se osnovna cena pri nas ne pomnoži z mnogokratnikom 6, 9, 12 ali 15, kakor določa zakon navidezno, marveč po znanem ključu 1:4 z multiplikatorjem (4.6 =4) 24, (4.9 =), (4.12 =) 48 in in (4.15 =) 60! Kdor je plačeval n. pr. leta 1914 na osnovni najemnini 100 K, bo plačal od sedaj naprej v najboljšem slučaju 24.100 = 2.400 Din, v najslabšem pa (60.100 =) 6.000 Din. Torej v slučaju računanja najemnine sta-tuira država enakovrednost krone z dinarji! Ne ugovarjamo temu principu, kakor nismo ugovarjali izenačenju kron z dinarji, ko je šlo za povišanje davkov, taks in drugih dajatev državi. A sedaj si pa oglejmo naše (takozv. kronske) upokojence ?! Ali je država tudi tu izenačila krone z dinarji? Cel svet ve, da ne. V tem slučaju, ko prihaja država v poštev kot dolžna stranka, kot dolžnica, se država ne drži ali pari-principa, marveč računa 4 krone za 1 dinar! Torej v primeru, ko gre za zasebne stranke, ko državo nič ne »košta jo«, v tem primeru je krona dobra in enakovredno dinarju; a za primer, da bi morala državna uprava izvajati konsekvence tega principa proti sami sebi v korist upokojencev, se temu principu iznevOrja ter dekretira, da so šele 4 krone enake 1 dinarju! Pač odkrito povedano, sine ira et studio, nam nedostaje besedi, da bi tako početje, tako dvojno mero primerno označile, če bi to napravil privatnik, bi se ga nagnalo s primerno besedo! A kako naj kvalificiramo početje naše vlade; kako jo naj imenujemo, to nam povejte! Upokojenec je plačan v kronah, a odrajtati bo moral hišnemu gospodarju dinarje! Ali si more človek, ki morda ni sam prizadet ,to sploh predstavljati? In vendar gre naša javnost preko takih gorostas-nosti, preko takih očividnih kričečih krivic hladnokrvno na dnevni red, namesto da bi nastal enodušni vihar ogorčenja, — a ne proti hišnim gospodarjem, ki morajo gotovo tudi živeti in upokojencem ne morejo »šen- kavati« stanovanja, marveč proti državi, ki si upa svojim državljanom kaj takega naprtiti. Vršil se je uradniški kongres, a učinka ni imel do sedaj prav nobenega. Ob Petrovi skali naših državnikov razblini se vsaka beseda, vsak naskok v prazen nič. Ali res ni ‘toliko poštenosti, toliko uvidevnosti med člani vlade, da bi prišli na to, da ne gre na eni strani zakonito dekretirati ad hoc enakovrednost krone z dinarji, na drugi strani pa zakonito ad hoc to enakovrednost zopet negirati? Vsak činitelj naj si napravi sodbo o tem sam .oziroma napravil si jo je že davno. Pozivamo organizacije, naj nastopijo znova, naj vladi dokažejo, da je že zadnji čas, da izenači krone z dinarji v pokojninah! Bojimo pa se, da bodo vsi koraki zaman) tako da bodo upokojenci udarjeni tudi s stanovanjskim zakonom, torej dvakrat! Da se ne pozabi. Člen 249. zakona o državnih uradnikih itd., ki je bil razglašen 1. septembra 1923., se glasi: »Prejemki po tem zakonu sc urede z državnim proračunom, pravica do njih pa teče državnim nameščencem, ki sc prevedejo, od dne 1. oktobra 1923.« Razlika mod prejemki po starem in novem zakonu nam za čas od 1. oktobra 1923 pa do 1. maja 1924 še do danes ni izplačana! Uredba-zakon o nabavljalnih zadrugah in o Savezu z dne 5. decembra 1920 odrejuje v čl. 79 kakor sledi: »Za prevoz blaga in drugih predmetov, ki jih pošiljajo ali prejemajo po drž. železnicah in ladjah, plačujejo zadruge in Savez po minimalnih postavkah.« Železniško ministrstvo še do dqnes ni naklonilo nabavljalnim zadrugam ""'in Savezu prav nobene ugodnosti ali olajšav za prevoz blaga. Državni svet še do danes ni rešil tozadevne pritožbe, ki jo je Savez vložil že pred 2 letoma! Staroupokojenci imajo še vedno kronske penzije! i Vlada, kje si? Občni zbor „Društva davčnih izvrševalcev za Slovenijo“. One 7i. junija t. 1. se je vršit v Ljubljani naš letni občni zbor ob navzočnosti 23 stanovskih tovarišev. Šest jih je prišlo z bivšega Štajerskega, iz iBrežic, z Laškega, iz Celja vsi trije in celo iz daljnega Maribora sta prihitela že z jutranjim vlakom gg. Černe ine -Berger. Drugi so bili s Kranjskega. Od zadnjega občnega zbora je minilo šele sedem' mesecev, ker smo lani dolgo čakali z ob-čni.m zborom na rešitev važnih stanovskih zadev in srno res na jesen pričakali ugodno rešitev naše prošnje za primerno' povišanje potnih stroškov za vnanjo službo. Nato se je sklical občni zbor za 9. november. Od takrat se je naše blagajniško stanje precej izboljšalo, toda lahko bi se bilo še bolj, ako bi bilo več prepotrebne stanovske in tovariške zavednosti med tovariši. Posebno med večino štajerskih tovarišev se opaža velika brezbrižnost in celo sovraštvo napram našemu društvu, dasi to dela za vse enako in uživajo vsi enake sadove društvenega trudai. In ravno naše društvo se lahko ponaša, da je doseglo v zadnjih letih za naš stan tako lepe in izdatne uspehe, kakor malo-katero drugo večje društvo. Na letošnjem občnem zboru sc zopet more poročati o jako važnem novem uspehu. Po posredovanju našega ministra g. dr. Žerjava smo pri finančnem ministru dosegli, da se naši mladi reducirani tovariši zopet sprejmo nazaj v službo kot služitelji, a po petih letih izključne izvršilne službe se lahko imenujejo za zvaničniko. Tudi roa izpraznjena mesta se smejo na tak način postavljati novinci, dokler bo primanjkovalo kvalificiranih prosilcev. To je za bodočnost velikega pomena in izredne vrednosti, ker se bodo odslej lahko izpopolnila vsa nezase- dena1 mesta, ki bi drugače najbrž morala ostati prazna še dolgo vrsto let. Gospodu ministru dr. Žerjavu se je za njegovo požrtvovalnost poslala z občnega zbora brzojavna zahvala, naše društvo, kakor naša srca pa mu ohranijo trajen spomin hvaležnosti. Hvaležnost je lastnost, ki jo mora občutiti in gojiti vsak dober, dostojen, olikan in kulturen človek. Celo med divjaki igra hvaležnost jako veliko vlogo. Stori divjaku, ki ga še ni izpridila posurovelost pro padlih rojakov, kako uslugo ali dobroto, pa ti ne bo tega nikdar pozabil. Izkazal ti bo svojo hvaležnost z velikodušnim dejanjem o prvi priliki in če bi bilo treba, bi tudi svojo srčno kri prelil zate. Državni uslužbenci gotovo spadajo med boljše ljudi In bi morati svojim or-gaui/.acijain, ki delajo za njihove koristi, izkazovati vsaj toliko hvaležnosti, da bi plačevali malenkostne društvene prispevke, ako se ne morejo toliko potruditi in nočejo toliko žrtvovati, da bi sc enkrat v letu udeležili društvenega zborovanja. Tudi morala sili človeka, ki ima količkaj srčne in duševne izobrazbe, da se po možnosti oddolži napram svojim organiziranim tovarišem in se ne odteguje tej društveni in tovariški moralni dolžnosti, češ, le naj delajo in plačujejo, če jih to veseli, saj bom jaz ravno tisto dobil kakor oni, če bodo kaj dosegli. Kdor tako dela, je brezvestnež, breizčastne!ž im duševni surov e ž ter ne spada v dostojno in olikano človeško družbo. On je podoben trotu, ki se v svoji brezdelnosti nesramno gosti z medenimi zalogami marljivih drobnih čebelic. Toda trotu tega ne moremo zameriti, ker je žival, nima razuma in živi le po svojem prirojenem nagonu. Vendar končno prejme vsak trot za svojo nesramno požrešnost zasluženo kazen. Ogorčene čebele ga zabodejo in vržejo iz svoje hiše ven »na polje«1, kjer zanikrni samopašnež bedno pogine. (Podobna kazen bi bila primerna tudi za naše stanovske trote, ali ker jih s svojim upravičenim' ogorčenjem ne moremo doseči in kaznovati, jim izrekamo svoje najglobokejše tovariško zaničevanje! Naša članarina je bila dozdaj tako malenkostna, da jo je v zadnjem času, ko so se naše stanovske razmere vsestransko izboljšale, pač lahko zmogel vsak tovariš, saj je znašala le bora dva dinarja na meseo. To še za en četrt vina ni in toliko bi si že lahko vsak pri trgal na mesec v korist svoji organizaciji. Alj kaj se je zgodilo v naših stanovskih krogih! V prvih letih po prevratu, ko so štajerski tovariši cvilili pod pritiski, raznih nadlog in krivic, so bili vsi organizirani in so tudi članarino rodno plačevali; toda sedaj, ko lažje dihajo po zaslugi društva, so na opomine našega blagajnika gluhi H. iz Ptuja pa se je celo ojunačil, da je poslal blagajniku po dopisnici robat odgovor. Pisal mu je, da se je on že pred letom odpovedal kot član našega društva in da naj si namesto nejega poiščemo drugega! S tem je možakar pokazal^ na kaki nizki stopnji človeške izobrazbe in kulture stoji. Naj bi vendar Premislil, kako je bilo še pred par leti in da bi tudi zdaj ne bilo mnogo boljše, ako bi ne imeli svojega stanovskega društva. Usoja mo si ga prositi, naj bo vsaj za naprej bolj vljuden, ker surovost im osornost nista nikjer umestna, še naj-marij pa v društvenih zadevah napram tovarišem, ki mu le dobro žele! Temu brihtnemu možakarju so podobni tudi zgoraj omenjeni oglušeli štajerski tovariši. Kakor lani, sem tudi letos poslal na Štajersko za občni zbor tri okrožnice in kakor lani, tudi letos nisem dobil nobene nazaj. V svoji pomilovanja vredni nezavednosti ne pomislijo, da tudi sebi škodujejo, ako omalovažujejo in ovirajo s takim netaktnim postopanjem društveno delovanje. (Konec prih.) Vestnik. Naše glasilo. G. J. Čampa biča v št. 11 Poštnega Glasnika ono inteligenco, ki stoji v našem k°ju za obstanek brezbrižno ob strani. Oplazil je Prav po zaslugi, ko je zapisal: »V naših vrstah irriai.no vse polno ljudi z visoko inteligenco, ki se mvno udejstvujejo vsepovsod, v najrazlizčnejšib Jv > j11.’ H1 Krade in dejalo z vsemi svojimi utn-‘ . P11 silami, kamorkoli se človek ozre okrog .. ,e' 1,0ce,-io Pomagati in ustvarjati srečo vsem n m .samim sebi pa ne znajo in n c morejo P magatl. Zato je umstveni človek dandanes v matenainem pogledu najbolj beden in izčrpan, , ut Y dobesednem z misi u tega izraza, daleč dnJi'P°f ,