štev. 33
Nedelja 13. avgusta
1933
Ruža Lucija Petelinova:
žaromil
p/im^r
»Čestitamo, čestitamo,« zakličejo vile, Bisernica pa pristavi: »Vidiš, odslej boš dobre misli lahko vsakemu govoreč priznal. Naučiti pa se moraš še drugi stavek: — To je slabo. Tako boš lahko svaril.« »TO ... JE .. BABO.. O ...,« se hoče pobahati kozliček s svojo učenostjo. »Ti, porednež, kakšno babo,« se mu za-smejejo vile. »Reci: — Sla-bo!«
In tako se je zgodilo, da sta dedek in kozliček res odšla z doma, daleč v gozdove, ki so kraljestvo škratov činči-gajcev.
Pod starim hrastom je votMna, vhod v njihovo kraljestvo. Tam spodaj jim gorijo veliki demanti, rdeči rubini, opa-li in safirji iz tujih dežel pridobljeni.
Zdaj je noč. Polna luna gori na nebu. V mesečini žarijo gozdne stezice, rosne veje se zibljejo v lahni sapici. Kralj činčigaj, vladar vseh škratov dostojanstveno stopa po gozdni stezi. Ogrnil je svoj najdragocenejši plašč, nadel
»BO-BE-BA-BO...,« ponagaja Dolgo-bradec, a ko vidi, da je s svojim meke-tanjem prežalostno presenetil svoje učiteljice, hoče svojo nerodnost takoj popraviti, zbere resnično vso svojo modrost in krepko izgovori: »TO JE SLABO!...« Zdaj ga pa pohvalijo. Veselo zapleše Dolgobradec. »Škoda, da ni tukaj ža-romila,« pravi dedek. »TO.. JE.. SLA ... BO ...,« prizna Dolgobradec. »Pojdite k škratom in prosite jih pomoči,« jim svetuje Bisernica. »TO ... JE ... DO ... BRO ... DO ... BRO ... DO ... BRO . .« poskoči kozliček.
si je krono in najsvetlejše bisere in zdaj ničemurno vpraša popotnico nočnega neba, srebrno luno: »Kako ti ugajam, povej!« A glejte, v tistem trenutku se skrije luna za oblak in molči. To užali činčigaja, da zakriči: »Zakaj me nočeš občudovati, prevzetna luna ? Kdo pa ti kaže bisere bolj čiste? Kdo je v tej noči lepši nego jaz ? Kdo ?« Oblak se razgrne, lunini žarki se ulijejo na stezo, visa sijajna stopa po stezi Bisernica, kraljica vil. »Vile da so bogatejše nego jaz? ... jezno zakriči činčigaj in takoj pozove vse svoje škrate v zbor.
Ko so zbrani, jim veli: »V suženjstvo obsojam Bisernico in vse njene zlato-lase sestre.«
»Kaj so ti storile, veličanstvo,« ga preplašeno vpraša zbor.
»Užalile so me! Poslušajte, podaniki mi verni! Oblekel sem najdražje oblačilo, ta svila je iz mesta Paprikapri, in bisere, ki ga krase, sem odnesel zamorskemu glavarju! A zdaj strmite, takega me luna zasmehuje, ko vidi bisere vi-linsikih zlatolask. Zato vam pravim, ugrabite jim biserni zaklad!«
Tiho mrmrajo škratje, boje se vilin-ske čarovne moči. Boje se medvedov, ki stražijo vilinska vrata. Iz žalostnega premišljevanja jih vzdrami z glasnim smehom škrat Potepin. Razveseli se kralj činčigaj ob prihodu svojega najrazum-nejšega podanika. »Dolgo te ni bilo Po-tepinko, povej nam, kje si bil. Kaj si doživel velikega v širokem svetu. Pripoveduj, da mi ojunačiš ta plahi mišji rod!« pokaže činčigaj z zaničljivo kretnjo na gozdne možieke.
Potepin se zasmeje: »Miši si me domislil, veličanstvo. Na potovanju sem vam srečal miš. Pa jo ustavim. Miš, ji pravim, kako se ti godi, kako? A ona meni: Kaj ti mar, želodek, to je moja stvar. Koj sem si mislil, kaj taji ta go-lorepi Fičfrri. Začne hiteti, jaz za njo: počakaj, mala, miška, no! Me ne poznaš? Sem činčigajček; ime pa mi je Potepin. I, Potepin si, pravi miška in se smehlja, češ, mnogo prida ni ta brada. Da, Potepin in pa junak, zaklical sem tako junaško, da je takoj verjela vse.«
Škratje se veselo smejejo, a Potepin nadaljuje: »Ej, bratci, zdaj vam pride šala, ki bi me bila pokopala, da nisem Potepin junak, a tudi premeten lisjak. Prišla sva do velike luže, ob luži pa je čepel kuža, a sredi luže jablana prepolna sadja zrelega.«
»Hmrn ... jabolka so dober sad,« se oglasijo škratje. Potepin nadaljuje: »No, miška kužu me predstavi in kuže prav vesel mi pravi: če si junak, preplavaj lužo in zrelih jabolk se najej!«
»To je lahko, to je lahko,« za vriska jo škratje. »In vendar je bilo težko,« pravi Potepin. Po luži sem se kobacal, kot da bi plavati ne znal, za vratom pa me miška mala je neprestano ščegetala. Ko sem na jablano dospel, sem miš za dolgi rep prijel. Ponudil sem ji jabolko, a ona se ga je branila: le ti poskusi prej, junak, kako je zreli sad sladak! Ne boš! sem rekel. Zdi se mi, da si me v čudno past zvabila. Če ne poješ, ti kar povem, da se boš v luži potopila! In drobna miška je cvilila, a ker se rešiti ni mala, pojedla je prečudni sad, in, bratci, čuj-te me, takrat...«
»Kaj se zgodilo je takrat?« radovedno vprašujejo škratje.
In Potepin pove: »Se miška v zajčka je izpremanila.«
»Povej naprej, povej naprej!« ploskajo škratje.
»Zajček mi je v lužo skočil, kužek ga pa je ujel in ga za večerjo snel. Meni pa dejal je kuže: Brž se spravi iz te luže, jabolk pa mi ne odnesi, sicer bi se pripetilo, da pojem te za kosilo. Jaz pa ne bodi len, skrivaj spravil sem pod svojo kapo čudnih jabolk kar šestero in zapustil tisti kraj.«
»Hoj juhej, to si bil junak, to si bil lisjak!« zavriskajo škratje. Potepin pa izroči svojemu kralju čudežna jabolka. In glejte, že v tistem trenutku prevzame kralja činčigaja zlobna misel, da vzklikne: »Kdo pojde z jabolki do vil? Kdo jih ukani z lepim sadjem? A treba bo previdnosti, da mi kraljico preslepite! Pojedle bodo lepi sad in zdajci, namesto vil, le plahi zajci pustili bodo nam zaklad!«
Strahoma poslušajo škratje svojega gospodarja, ki ne more pozabiti vilinskih biserov in celo junašni Potepin ga svari: »O, kralj, ne želi si vilinskega zaklada!«
Zdajci zakliče škrat stražar: »Človek se bliža! S seboj ima rogina!«
Z vsemi živalskimi glasovi skušajo škratje v temnem gozdu prestrašiti in prepoditi človeka. Toda človek se neustrašeno bliža. Mi ga poznamo. To je dedek Dobronad s kozličkom Dolgobrad-cem.
»Pomagaj mi!« prosi dedek kralja činčigaja. In kralj mu obljubi: »Gozdove bomo zasadili in ti vrtiček ohrainili, a Zaromil bo lahko prost, če vile v zajce spremeniš in Bisernico ukrotiš, ter pot nam kažeš do zaklada. Poglej, v teh jabolkih je čarna moč. Kdor jih poje, se v zajca izpremeni.«
Jabolka! Tako lepa pa tako izdajska? Dedek se zgrozi ob spoznanju činčiga-jeve zlobe. A jabolka? Da, mora jih vzeti, zato, da bi škratje nikogar ne mogli začarati.
»Kaj premišljuješ?« vpraša činčigaj starčka. »Odloči se hitro, sprejmeš, ali ne sprejmeš mojega pogoja?«
»Sprejmem jabolka,« pravi dedek, »in v jeseni nasvidenje.«
»Da, nasvidenje « mu odvrne činčigaj in pristavi: »Toda vedi, če se obljubi izneveriš, te zdrobimo v sončni prah!« Nato zapove škratom, naj se skrijejo v podzemlje in tudi sam se tako umakne solnčnemu vzhodu. Pred votlino pa v ti-
stem trenutku zrase gosto bodeče robi-dovje,
V težkih skrbeh sede dedek na kamen in položi čelo v dlani. V beli culi zavita mu leže pri nogah čarna jabolka. Premišlja in premišlja, pa se nenadoma spomni, da bi lahko vprašal kozlička za svet. Dvigne glavo, pogleda, toda, joj, kozlička ni več nikjer in z njim so izginila tudi čarna jabolka. Dedka prešine zla slutnja: Bila so to krasna jabolka. Še človeka bi zapeljala, pa bi ne kozlička? Pojedel jih je revež nespametni. O, da se je moglo to zgoditi? In zdaj ni več kozliček, zdaj je zajček, misli obupani dedek, hiti skozi gozd in kliče, venomer kliče: »Kje si, Dolgobra-dec, kje si kozliček moj?«
(Dalje prihodnjo nedeljo)
Marijana Željeznova-Kokaljeva:
Radovedni Mirko
»Ne hodi, Mirko, vedno v gozd! Jago babo boš srečal, pa te bo pohrustala!« je svarila mati sinka.
Mirko si je pa mislil: »Pojdem, poj-dem... in če pridejo kar tri. se jih ne bom ustrašil.« Šel je. Srečal je ptička na drobni veji. Vprašal ga je: »Kje je Ja-ga baba?«
»čičiriči, čičiri,
Jaga baba trdno spi,« je zadrobnel ptiček.
Mirko je šel dalje. Ogovoril je cvetko: »Kje spi Jaga baba?« »Res rožica ne ve,
kje Jage babe spe,« mu je odvrnila cvetica.
Pobaral je staro bukev: »Kje je Jaga baba?« Pa mu je odgovorilo drevo: »Pridi sem o polnoči, videl jih boš tri.« »Pridem, pridem,« ji je dejal. Pritekla je mimo lisica s petelinčkom, ki je na vso moč kričal: »Kikiriki-kiriko, petelinčku je hudo!« Mirko je urno skočil in stopil lisici na rep: »Izpusti ga, ali pa te bom s palico po glavi,« je zagrozil lisici. Lisica ga je
izpustila. Petelinček se je zahvalil Mirku in dejal: »Če boš v stiski, pokliči me: »Kikiriki, pomagaj mi!«
Noč je že padala. Luna je vzplavala in
razlila svoje žarke čez dremajoči gozd. Volk je zatulil:
»V past sem se ujel, kdo me bo otel?«
Mirko mu je potegnil nogo iz pasti. Volk je pokazal bele zobe In rekel: »Kadar boš v stiski, pokliči me: Volk hvaležni, reši v uri me nadležni!« Kača je zasikala in za vpila: »Kamen tlači kačo, reši jo za dobro plačo!« Sklonil se je Mirko k njej in zalučil kamen v tiho grmovje. Vejevje je za-ječalo in zabobnelo: »Tega ne pozabim ti, srečal boš Jage babe tri!« »Ravno to hočem,« je odvrnil Mirko in pobožal grm. »Le hudega mi naj ne store!« Grmovje je spet zadremalo. Sove in čuki so letali ko duhovi od veje do veje in skovikali: »U, u, u.«
Mirka je bilo malo strah. Pohitel je k stari bukvi in se usedel pod njene veje. Zadremal je. Prebudil ga je silen šum. Ko je odprl oči, je zagledal pred seboj tri pošastne postave. Oči so imele kakor električne žarnice, usta kakor
žrela, roke kakor m*tle. Prva je držala palico, druga vile, tretja žago.
Jaga baba s palico je brskala po list-tju in kričala: »Otrok mi diši!« Ona z vilami je privzdigovala veje grmovja in kriče ponavljala: »Otrok mi diši!« Tretja se je molče usedla pod bukev in začela brusiti žago.
Mirko se je stiskal k bukvi, kolikor se je mogel. Našla ga je ona z vilami. Deček je zavpil od bolečin.
»Ali te imamo, ali te imamo, nepridiprav!« so se zadrle vse tri hkrati in ga obstopile. Mirko je medlel od strahu. Pa se je spomnil petelinčka in zavpil: »Kikiriki, pomagaj mi!«
V trenutku se je zakadil petelinček Jagi babi z vilami v obraz in ji začel neusmiljeno kljuvati oči.
»A, tako!« sta zavpili drugi Jagi babi: »Ne boš nas ugnal! Le hitro nanj!« Jaga baba je zavihtela palico. Mirko je zavpil:
»Volk hvaležni, reši v uri me nadležni!« Planil je volk iz teme in zagrabil Ja-go babo s palico.
»Hej, junak,« je dejala tretja in ga položila na tla. Zavihtila je žago. »Kača, kača,
kje je tvoja plača?« je zavpil v smrtnem strahu Mirko. Kača se je hipoma ovila Jagi babi okoli vratu in jo zaduši-
»Hvala vam, drage živali,« je dejal Mirko. »Prosim vas pa, da mi še poka-žete pot domov.«
»Prav rade,« bo dejale živali vse hkra-tu.
»Skoči name,« je dejal volk. Mirko ga je zajahal. Petelinček je zletel Mirku na ramo in zapel: »Kikiriki,
kdo se nas ne boji!«
Kača se je pa splazila pred volka in jim kazala pot.
Tako so prišli pred Mirkov dom. Tam je bilo zbranih mnogo ljudi. Vsak je imel svetilko in cepec ali pa vile ali grablje. Ko so zagledali čudne goste, so nekateri zbežali, drugi so pa zavihtili svoje orodje, da bi pobili volka.
»Mirko je pa dejal: »Ne storite jim hudega. Rešili so me iz krempljev treh Jagih bab.«
»Beži, beži,« so mu ugovarjali sosedje. Očka in mamica sta pa poljubila Mirka in zaihtela: »Tako sva se bala zate!«
»Očka, mamica, zdaj je vse dobro! Samo moje rešitelje pogostita!« je dejal Mirko.
Mati je stopila v kaščo in nasula pe-telinčku zlate koruze; oče je pohitel v hlev in pripeljal volku jagnje. Mati je spet odšla. V shrambi je zajela skodelico mleka in jo prinesla kači.
»Hvala, hvala,« so dejale živali. In ko so se najedle, je vsaka odšla proti svojemu domu. Iz daljave so še slišali petelinčka, ki je zapel: »Kikiriki —
dani se, dani!«
Volk in lisica
Star volk — nepridiprav — je tako obolel, da ni mogel niti stati. Zato je legel v gozdu na neki drevesni štor in se začel, ko je opazil lisico, delati spokor-nika in glasno tarnati, kakor da bi govoril zase: »Zdaj, pred svojo smrtjo, šele vidim, koliko hudega sem storil na svetu. Mnogo dobrih in miroljubnih živali sem pokončal. Boga se nisem bal, ljudi me ni bilo sram. Toda odsihdob, od te ure se bom pokoril in ne bom storil nič hudega več.«
Lisica mu je odvrnila: »Ti, zlati moj volk, jaz bi pa samo še želela, da bi se s teboj vred poboljšali vsi tvoji tovariši!«
In volk ji je odgovoril: »Seveda, seveda, tako bi bilo prav. In koliko mojih sorodnikov in tovarišev je v tem gozdu, prav za prav niti sam ne vem. Vem le to, da jih je toliko, kolikor je zob v mojem žrelu. Lisička, bodi tako dobra in preštej moje zobe, da bom vsaj vedel, koliko jih prav za prav je.«
A lisica se je odrezala: »Tvoje zobe bi kaj lahko preštela, če bi ne bih sprednji zobje na poti. Ali veš kaj ? Če je tvoja pokora poštena, daj si te zobe kar izdreti.«

2bl
Žalost starega kaznjenca
To je drobna zgodbica, ki mi jo je bil povedal Yves neki večer, ko je šel v pristanišče, da bi odpeljal s svojo križarko tovor obsojencev v izgnanstvo v Novo Kaledonijo.
Med njimi je bil tudi zelo star kaznjenec (najmanj sedemdeset let mu je bilo), ki je nemo nesel s seboj ubogega vrabca v majhni kletki.
govarjati s tem starcem, ki ni bil videti hudobnega obraza, toda bil je z verigo prikovan na mladega, prostaškega po-rogljivca z naočniki za kratkovidne na drobnem, bledem nosu.
Stari postopač, ki so ga že petič ali šestič prijeli zaradi postopaštva ali tatvine, je dejal: »Kako naj človek neha krasti, če je začel — in če nima poklica, ničesar — in ko ljudje nočejo o njem nič slišati ? Jesti je treba, ali ne ? Zadnjikrat so me obsodili zaradi vreče krompirja, ki sem jo sunil na polju, zaradi voznikovega biča in ene same buče. Ali me niso mogli pustiti umreti v Franciji, kaj, namesto da me vlečejo tja dol, ko sem že tako star?«
In srečen, da je dobil nekoga, ki ga hoče potrpežljivo poslušati, je potem pokazal Yvesu najdražje, kar je imel na svetu: majhno kletko in vrabca.
Udomačenega vrabca, ki je poznal njegov glas in ki je že skoraj leto dni, v ječi, čepel na njegovi rami... — O, precej truda je bilo treba, da so mu ga dovolili vzeti v Kaledonijo! — In potem je moral najprei nanraviti primerno kletko za potovanje: priskrbeti si je moral lesa, kos stare železne žice in nekaj
zelene barve, da je vse tako popleskal, da je bilo lepo.
Tu se še natanko spominjam tehle Yvesovih besed: »Ubogi vrabec! Za hrano je imel v kletki kos tistega sivega kruha, ki ga dajejo v ječah. Vendar je bilo videti, da je zadovoljen; skakljal je
kakor ne vem kateri ptič« *
Nekaj ur nato, ko so nakladali tovor in so se kaznjenci vkrcali za dolgo pot, je Yves, ki je starca že pozabil, slučajno prišel spet do njega.
»čujte, vzemite jo, gospod«, mu je rekel z izpremenjenim glasom in mu molil svojo malo kletko, »dam vam jo; morda vam bo kaj služila, morda vam bo v veselje ...
»Ne, ni treba«, se je zahvaljeval Yves. »Saj veste, da jo morate vzeti s sabo. Vaš mali tovariš tam doli bo...«
»O,« je odvrnil starec, »ni ga več v njej ... Ali še ne veste ? Ni ga več ...«
In dve solzi neizrečne bolesti sta mu zdrknili po licih.
Med zibanjem na mostičku so se bila vratca odprla. Vrabec se je zbal, od-letel, — in padel v morje, ker je imel ostrižene peruti, O, trenutek strašne bolečine! Videl ga je, kako se brani in umira, kako ga odnaša vodna brajda, pa mu ne more pomagati! Najprej, v trenutku prvega vznemirjenja, je hotel kričati, vpiti na pomoč, prositi Yvesa, na kolenih moledovati... Po prvem zagonu pa se je zavedel svoje majhnosti: tak
star siromak — kdo se bo menil za njegovega vrabca? Kdo bo hotel poslušati njegove prošnje? Kako si more samo ml«
sliti, da se bodo hoteli zakasniti le zato, da bi ujeli vrabca, ki tone, — ubogega kaznjenčevega vrabca; kakšne neumne sanje! Tedaj je molče obstal in gledal, kako se oddaljuje na beli morski peni drobno sivo telesce, ki se še zmeraj brani; začutil je, kako neizmerno sam je zdaj, za zmeraj, in debele solze brezmejnega obupa so mu skalile pogled, — med tem ko se je mladi gospod z naočniki, njegov tovariš n« verigi, smejal, ko ga je videl, kako joka.
Zdaj, ko ni bilo več vrabca, ni maral več hraniti te kletke, ki jo je napravil s tolikšno ljubeznijo za malega mrlič-ka; zmeraj jo je ponuial prijaznemu mornarju, ki je bil tako dober, da je poslušal njegovo povest. Zapustiti mu je hotel to volilo pred odhodom na svojo dolgo, poslednjo pot.
In Yves je žalosten sprejel darilce, prazno hišico, — da ne bi žalil starega zapuščenca, če bi preziral stvarco, ki je imel z njo toliko truda...
Iz »Knjige sočutja in smrti«.
Manica:
Pri teti Ošpeti
Kaj hočete, otroci imajo teto C~pcto radi, pa je vija, vaja ven! In tako so se spet zbrali okrog nje ter jo prosili, naj jim kaj pove. Teta je uvidela, da se jih ne ubrani kar tako, zato je kar malo pomislila. Nato je vzela svinčnik in zapisala na kos papirja tole;
Da bi bila jaz močna kakor Samson, bi nesla tja v divjo šumo železno palico. In če bi me srečal medved, bi me niti malo ne bilo strah. Naj W že bila noč ali jutro, jaz bi kosmatincu s palico izpodrinila tace, da bi telebnil na tla in bi obležal kot mrtev!
»Zdaj pa otroci«, je rekla teta, »če znate kaj misliti, mi povejte pregovor, ki se skriva v teh par stavkih!«
Dragi Jutrovčki skušajte ga poiskati tudi vi!
Manko G.:
Čebelica
Čebelica pridna je biserna krila v ozarjenem jutru in rosi umila.
Zletela je naglo na tihe poljane, na trate zelene, vse a cvetjem postlane.
Ponižno sklonila je glavico roža, ko z dihom jo nežnim čebela poboža.
Od cveta do cveta ves dan je hodila in sladko medico iz rožic je pila.
Ko solnce je svetlo zbežalo s poljane, zatisnila očke je svoje zaspane.
Vso noč je sanjala o pisani trati, o dobri poljani in njivi bogati.
Kitajski domači zdravniki
Na Kitajskem je zdravnik nasproti svojim bolnikom v povsem drugem položaju kakor pri nas. Njegova dolžnost je, skrbeti ne le za bolnega, ampak, kar je še važnejše, za zdravega. Njegova dolžnost je torej, varovati zdravega »pa-cijenta« pred boleznijo. Zato plačujejo na Kitajskem zdravnika samo toliko časa, dokler je človek zdrav, kakor hitro pa kdo oboli, ga mora zdravnik brezplačno zdraviti.
Se bolj zanimivo je pa tole. Na nagrobni spomenik umrlega ne vklešejo Kitajci samo mrtvečevega imena, ampak tudi ime zdravnika, ki ga je zdravil. Pokopališče je torej za vsakega zdravnika reklama: čim redkeje bereš njegovo ime na nagrobnih spomenikih, za tem boljšega zdravnika velja in tem boljši tudi je!

PASTIRČEK Veselo koraka za čredo in pesmice poje glasno; ne ve za nobeno on bedo ne kak' je življenje grenko.
Ko zjutraj zarana vstane se mleka in kruha naje ter vse kar ima s sabo vzame in čredo zapodi predse.
Po hribih, dolinah okoli se kravice pasejo mu, ne ozira se on naokoli le poje in jucka: »juhu!«
Zvečer ko zvonovi zvonijo v mraku požene domov se kravice še napojijo in dan že njegov 4 gotov.
Josip Mihelič, dijak, Dobrava št. Z, pošta Podnart.
Počitnice imam rad, ker sem takrat prost in brez skrbi. Skačem, igram se in se pridno kopam. Za nekaj dni pojdem tudi v Rogatec. Pa tudi mariborskega tedna se že zelo veselim, kjer bo lepa razstava in razne predstave. Mohor Bogumil, učenec I. razr. gimnazije v Mariboru.
Dragi stric Matic! Tudi jaz bi ti rada opisala svoje počitnice. Sem pri stričku in teti v Gornji Lendavi, kjer imajo tudi naročeno »Jutro«, da lahko vsako nedeljo preberem Tvojo prilogo. Prav prijetno in veselo je tukaj. Na sprehode hodim in tudi teti pomagam v kuhinji, čez štirinajst dni pride mama pome in potem se bom morala vrniti domov. Tako bodo kaj kmalu minile moje vesele počitnice. Prav lepo Te pozdravlja Franica Kresnik, uč. III. razr. v Libeličah.
Dragi striček! Šele danes se oglasim v »Mladem Jutru«, da odgovorim na vprašanje: »Česa se na počitnicah najbolj veselim.« Prvo moje največje veselje — še pred počitnicami — je bilo to, ko sem iz letnega izkaza razvidel, da sem dovršil II. razred z uspehom. Jaz ne grem nikamor na počitnice, ampak jih bom preživel doma na deželi, kjer imam lep razgled in dovolj svežega zraka. Doslej sem pomagal spraviti seno pod streho,
zdaj pa bom pomagal spravljati otavo. Obiral bom tudi zgodnja jabolka in hruške. Lepo jih bom shranjeval, da jih bom imel pozimi za predjužnik. Večkrat pojdem tudi borovnice nabirat, ki jih je pri nas mnogo. Kopam se pa v Hudinji vsak dan, če je lepo vreme, zakaj kopanje, solnčenje in zrak so prvi pogoji za zdravje.
Ladislav Čmer, uč. II. razr. drž. realne gimn. v Celju, t. č. v Škof ji vasi 5.
POČITNICE
Po dolgem spet šolskem so času priš'e počitnice že zaželjene. Spočijmo in oddahnimo se zdaj saj nimamo brige nobene!
Smo bili v Ljubljani, kjer Sokol imel sokolski spet enkrat naš zlet je a prvega pa sem z morja prišel to vam je veselo poletje!
Po dolgem spet šolskem so času prišla počitnice že zaželjene. Spočijmo in oddahnimo se zdaj saj nimamo brige nobene! Mohor Milivoj, učenec I. razr. klas. gimn. v Mariboru, Ob jarku 6.
Ljubi stric Matic! Tu Ti pošiljam nekaj obratnic s prošnjo, da jih objaviš v »Mladem Jutru«, čitaj naprej in nazaj: Veliki lev; Meso sem; Lepo pel; Nerado-daren; Krut Turk; Kaj vidi divjak; A kaj oblekel bo Jaka?; Ob jarku kraj bo; Dela led; Oja, kače čakajo; Ta bo robat; Cepec.
Rado Kocjan, uč. m. razr. osn. šole v Mariboru.
Pozor Jutrovčki!
Dopise, ki se nanašajo na razpisani natečaj, sprejemamo samo še do 14. t. m. Zamudniki bodo romali v koš. V nedeljo 20. t. m. bomo natiskali zadnje dopise in hkrati objavili, kdo je bil izžreban za nagrado. Opozorite svoje prijatelje in znance na prihodnjo številko »Mladega Jutra«.
Cesto ste bili morda že presenečeni od udarca, s katerim vas je kdo prestrašil. Nekateri ljudje imajo navado napihniti papirnato vrečico in potem s hudim udarcem ob tla ali ob zid povzročiti močen pok. Drugi gospod vam je morda spet vrgel pod noge užgano žabico, ki vas je tudi pošteno oplašila. Takih prijaznosti in prijetnosti, ki jih ponekod smatrajo celo za družabno igro in za vrhunec dobrega okusa, je zelo mnogo. Važno in pomembno je pri tem dejstvo, da se krvni pritisk pri človeku, ki je bil od take prijaznosti nenadoma presenečen, naglo dvigne in se zviša celo za štirikratno običajno višino. Jasno je iz tega, da tako naglo povišanje krvnega pritiska lahko povzroči počenje kake žile v človeškem telesu. In res je mnogo ljudi plačalo tak strah in tako presenečenje že z doživljenjsko hromostjo in celo s smrtjo. Varujte se torej takih šal.
Listnica uredništva
Blažič Vladislav v Mariboru: Rebus si pravilno rešil. Rešitve ni treba pošiljati, rajši nam pošlji o priliki kak spis. Tvoji prošnji bi zelo radi ustregli pa ni zmerom mogoče.
Joško Triplat na Breznld: O priliki bomo objavili tvoj rebus. S poset:.I;ami smo na žalost že obilno založeni.
Dušan Mija6 v Nišu: Zal nam Je, da Ti ne moremo ustreči. S podobno robo emo založeni do konca leta,
Pretnar Leopold, Kranj: Rešitev rebu-ea je bila pravilna.
Sestavljalka
Iz štirih pravokotnih delov sestavite Cetverokotnik.
Križanka »Sladoledarcc
Vodoravno: 2. kavelj, 4. rodbinsko bivališče, 6. zemlja ob vodi, 8. kovina, 10. kočijaž ognjenega voza, 11. uradnik, 12. dvoživka.
-f
				
r	s g			
L			bi	
j6			7	9
V				
				
if/				
	/2			
				
Navpično: 1. hladilo, 3. ptič, 5. kraljica čebel, 7. pripomoček za natakanje, 9. kraj kjer se peni voda.
Kvadrat IV.
i	2	3	« P
2			E
3			R
4 P	E	R	0
1. mesto v vardarski banovini, 2. mladič domače živali, 3. pripadnik naroda, ki je prebival pred prihodom Slovanov na zapadnem delu balkanskega polotoka, 4.—.
Rešitev kvadrata HI.: 1. lopa, 2. omet, 3. pero, 4. atom,
Rešitev rebusa Jugoslavija
Rešitev posetnice Akrobat
Rešitev šale
Ce ste pesmico res pazljivo prečitali, ste našli v vsaki vrstici — seveda ne zapisano — značilno besedo: laž!