sLouensKA Cilj slovenskega državnega gibanja priboriti slovenskemu narodu tako mero narodne svobode kot jo že uživajo drugi svobodni narodi. Vse to pa bo mogoče doseči le v lastni, mednarodno priznani državi SLOVENIJI! LETNIK XXXIX - VOLUME XXXIX JUNIJ 1988 Št. 6 No. 6 TREZNA PRESOJA Na vseh straneh naše zgodovine naletimo na porazne postavke, ki molče, a hkrati očitajoče pričajo: — o izgubi slovenskega narodnega ozemlja, — o raznarodovanju slovenskega življa, — o prekomernih dajatvah tako v blagu, davkih in podobnih izterjatvah kot v človeških žrtvah. Vse to se je dogajalo dolga stoletja v nemški Avstriji, dalje v "bratski" unitaristični, kraljevi in zdaj že štiri desetletja in čez v federativni komunistični Jugoslaviji. Pravi čudež je, da smo se kljub namernim, neprestanim oviram kot narod jezikovno in kulturno obdržali. ZA KAJ PRAVZAPRAV GRE? Narod, ki si ne piše lastnih ustav in zakonov, ne nalaga in ne izterjava lastnih davkov, ne sklepa mednarodnih pogodb z drugimi suverenimi narodi, ne živi polno narodno življenje. Tak narod životari, hira, propada. Vse to se v polni že vsa leta dogaja slovenskemu narodu. Danes gre za goli življenjski obstoj slovenskega naroda, za samobitno slovensko suvereno odločanje na vseh področjih slovenskega narodnega življenja; za svobodno, mednarodno priznano državo Slovenijo, ki bo v danih okolnos-tih in prilikah sama, po lastni predstavniški presoji odločala, kam se, oziroma, ne priključi... To mora biti naš vseslovenski ideal, naš nepreklicni cilj. Temu neodstopljivemu cilju morajo biti podrejeni vsi naši naproi. Mednarodno priznana država SLOVENIJA bo kot polnopravni subjekt mednarodnega prava in dalje kot članica Združenih narodov pri reševanju globalnih problemov sodelovala, soodločala in s tem prekinila stoletja dolgo hlapčevsko podrejenost, v kateri so le drugi narodi odločali o naši usodi. Vsa dosedanja, stopnjejoče vztrajna, vsestransko konstruktivna kritika, z njo vred vsi v matičnih občilih ižnešeni predlogi, kako izboljšati zdaj že kar nevzdržno stanje v SR Sloveniji, so na žalost le"glas vpijočega v puščavi", grmenje brez blagodejnega dežja,seganje po Lazarjevih, skromno odmerjenih drobtinah, ki morda bodo, verjetno pa tudi to ne, le začasno pomirile pogumne slovenske kulturnike, iskrene borce za resnično slovensko svobodo, ne pa rešili perečih problemov, ki zadevajo slovenski narod v celoti. Razlogi, zakaj so vsi ti predlogi že vnaprej obsojeni na neuspeh, so v glavnem naslednji: — Dolomitska izjava iz 1943. leta, s katero si je slovenska komunistična partija spretno prisvojila izključno oblast nad slovenskim narodom; — krščanski socialisti s Kocbekom na čelu in levo krilo mlajših slovenskih liberalcev-sokolov so se odrekli pluralistični zasnovi po 21. juniju 1941. leta organizirane O.F in s tem kratkovidnim dejanjem dali slovenskim komunistom popolnoma proste roke; — ideološki imperializem pod diktatorskim vodstvom slovenske komunistične partije; — slovenski komunistični partiji je več za ideološaki univerzalizem kot pa za slovensko narodno bitnost, slovensko narodno rast in napredek; — srbska agresivna hegemonija; — tajna policija-UDBA; — prepovedano kritiziranje z umišljeno gloriolo obdane jugoslovanske vojske, — načrtno odvzemanje zveznim republikam po ustavi priznanih kompetenc; — centralno planirano, dirigirano, zato negospodarsko gospodarjenje in nesmiselno izkoriščanje hkrati; — hromenje izvirne človeške iznajdljivosti in s tem volje do dela; — načrtno omalovaževanje slovenske narodne zavesti; — teptanje osnovnih človečanskih in narodnih pravic; — popolno ignoriranje zdaj že globalno sprejetega načela o samoodločbi narodov... KAJ TOREJ NAPRAVITI? Če hočemo Slovenci korenito izboljšati akutne razmere v domovini, resnično ustvariti zdrave pogoje vsestranske slovenske narodne rasti in napredka, je nujno potrebna, brez odlaganja, popolna reorganizacija sedanje zvezne držpve-^ngoslavije -SFRJ-, v kateri bodo zdaj obstoječe ¿$lftra%fepublike-, v za uho sicer zvenečimi, vsebinsko pa (iuWUN*f) praznimi republiškimi vzdevki! — postale samostojne, mednarodno priznane države in s tem neposredni subjekti mednarodnega prava s pravico sklepati in prevzemati obveznosti mednarodnih pogodb. Ta ali oni bo morda oponesel, da je to gledanje separatizem, Z ozirom na to možnost osporavanja morebitnemu kritiku že vnaprej odgovarjamo in poudarjamo, da to ni separatizem, pač pa edina pot, kako ustvariti zdrave pogoje vsestranske slovenske narodne rasti; edina pot, kako oživeti zdaj teptane slovenske narodne vrednote in z njimi ranjeni slovenski narodni ponos; edini način, kako pomiriti in vsaj do neke mere zadovoljivo spraviti zdaj sprte južno slovanske narode in končno vendarle vzpostaviti zdrave, konstruktivne meddržavne odnose! S to temeljito reorganizacijo sedanje federativne komunistične Jugoslavije bomo Slovenci dosegli med drugimi splošnimi pridobitvami še naslednje, dozdaj zelo malo ali pa sploh ne omejene: — znatno zmanjšali, če že ne popolnoma ustavili slovensko emigracijo; — okrepili slovenske narodne manjšine v Avstriji, Italiji in Madžarski, ker bi jih lahko bolj organizirano, neposredno, neprestano podpirali v njihovi borbi za obstanek; — s spretno sosedstveno politiko utrdili, lahko pa tudi tu in tam, povečali slovensko narodno ozemlje; — z ozirom na geopolitično lego slovenskega narodnega ozemlja bo slovenski narod s svojo lastno, mednarodno priznano državo uspešno opravljal poslanstvo posrednika med Severom in Jugom, Vzhodom in Zahodom.! Slovenski narod bo po nakazani poti nanovo zaživel in vsestransko napredoval. Prepričani smo, da si to želi vsak Slovenec- z izjemo zakrknjenih komunistov! - v matični domovini, zamejstvu in zdomstvu! Ludvik Jamnik Jugoslavija in evropska skupnost V zadnji številki S.D. smo omenjali, da je na zasedanju evropskega parlamenta v Strasburgu govoril dr.F. Bučar. Danes priobčujemo ta govor v celoti: Jugoslovenska komunistična država je v gospodarski krizi in iz nje ne najde izhoda. Zaostruje se tudi mednacionalno vprašuje v skupno državo stlačenih narodov, ki po ustavi iz leta 1974 sicer formalno uživajo vsak svojo narodno suverenost, pa jim grozi nevarnost, da jim Srbi z vzpostavljenim upravnim centralizmom in narodnostnim unitarizmom končno vsilijo svoje velikosrbsko gledanje in pojmovanje skupne države. Zato zlasti Slovenci in Hrvati, ki živijo v dveh najzapadnejših, najnaprednejših in zato srbskim nameram najbolj nasprotnih republikah, skušajo na nek način dobiti stik z Evropsko gospodarsko skupnostjo, ker vidijo, da bi tam njihova gospodarstva mogla uspevati in se razvijati vštric z zapadno-evropskimi državami. Nasprotuje pa tej nameri najbolj sam v jugos-laviji vladajoč politični sistem - komunistična diktatura, pa tudi južne manj razvite republike, ki dobivajo - zlasti iz Slovenije - precejšnjo gospodarsko pomoč. Slovenski intelektualec dr. France Bučar, sodelavec znane ljubljanske Nove Revije, kije v februarski številki leta 1986 objavila razprave 16 slovenskih intelektualcev o slovenskem narodnem programu, je letošnjega 20. januarja govoril na zasedanju Evropskega parlamenta v Strassburgu. Zaradi važnosti njegovih izvajanj se nam zdi primerno njegov govor objaviti v celoti. "Za nekoga, ki pride iz Slovenije - tipično evropske dežele, toda dejansko v Evropi skoraj nepoznane zaradi dejstva, da je večji del svojega zgodovinskega obstoja bila vključena v druge države, nekoč v avstroogrsko cesarstvo, zdaj pa v Jugoslavijo - je gotovo edinstvena priložnost doživeti redko priložnost nastopa pred to visoko ustanovo evropske enotnosti. Za nas združena Evropa predstavlja ideal Evrope kot skupnosti svobodnih narodov, kjer bo prostora tudi za tako majhne narode kot so Slovenci, ki v svoji zgodovini niso nikdar imeli lastne neodvisne države, vendar so vzdržali vkljub vsem neugodnim prilikam. Zdaj, ko so vključeni v državo t. i. realnega socializma, Slovenci spoznavajo, da se jim postavlja vprašanje celo njihovega golega obstoja kot samostojne nacije, naslednice evropske dediščine. Brez njihove volje ali privoljenja so prisiljeni živeti v državi, kije po svoji temeljni filozofiji in ideologiji v popolnem nasprostvu z njihovo voljo živeti kot svobodni in neodvisni poedin-ci, ki jim je njihova narodnost sestavni del njihove osebne celostnosti. Leninistična država - ki ji vlada komunistična partija kot samoi-menovana avantgardna sila pooblaščena vladati zaradi svojega poznanja zakonov družbenega razvoja in svojega umevanja ustvariti novo socialistično družbo pravice in enakosti - svojim državljanom ne more dopustiti, da bi živeli kot neodvisni in svobodni posamezniki. Partija tega ne dela toliko zaradi svoje pokvarjenosti ali svoje zlobnosti kot zaradi svojega cilja, ustvariti družbo na vnaprej namišljenih umetnih temeljih takih družbenih odnosov, ki se ne ozirajo na dejstva resničnega življenja, v prvi vrsti gospodarskih zakonitosti. Taka zamisel izhaja iz stališča družbe kot modela zaprtega sistema, v katerem sleherna poedina človeška oseba igra vlogo variable, ki ji vlada in jo upravlja Partija. Brez takega gledanja na poedinca ni predstaljiva niti sama ideja nove družbe: tako socialistično ali komunistično družbo je mogoče graditi samo, če se vsi poedinci obnašajo na po programu predviden način. Dosledno torej individualne svoboščine nasprotujejo pojmu take socialistične družbe in so zato označene kot protirevolu-cionarne. To je tipična contradis-tio in adiecto. Že sam obstoj leninistične države je neprestano kratenje in ne samo kršenje osnovnih človekovih pravic: posameznika skrči na orodje, na državljanski material take družbe. Katerikoli komunistična partija, ki bi dopustila nekaj nasprotnega, to je, kadar bi svojim državljanom dopuščala uživati človečanske pravice, bi s tem že izgubila svojo zakonitost. To bi pomenilo isto kot če bi se odrekla svojemu zgodovinskemu poslanstvu izgrajevanja komunistične družbe. Kajti leninistična partija izvaja svojo zakonitost iz svojega namena ustvariti družbo enakih svobodnih poedincev brez kakršnegakoli izkoriščanja. Če pa hoče ustvariti tako eshatološko svobodno družbo, mora že takoj v začetku zadušiti sleherno svobodo. To je njeno poglavitno protislovje, kot v njeni ideologiji, tako tudi v praksi. Zato je leninistična država v tem pogledu v zelo nezavidljivem po-ložanju: ne sme dopuščati človečanskih pravic, istočasno pa svojo zakonitost izvaja iz svojega izvirnega stališča doseči prav iste pravice. Tu je njena slaba točka. Sleherni dokaz kršitve teh pravic je Dalje na str. 2 slovenska ~0^Aejvert isement • 50t per agate line Owned and published monthly bfSlovenian National Federation of Canada. Lastnik in izdajatelj Slovenska Narodna Zveza v Kanadi 646 Eucbd Ave.. Toronto. ON M6C 2T5 Edited by Editorial Board L'rejuje konzorcij Slovenske Drla ve Zastopnika; Martin Duh Ludvlk ,amnik Call« 105. No. 4JII 79 Watson Ave. Villa Ballester. Argentina Toronto. ON M6S 4E2 Canada Latna naročnina znaia: Za ZDA tn Kanado za Argentino m 8razili(o po dogovoru Anglija. Avatrija. Avstralija. Francija. Italija m druge države $12 US Po letalski poiti po dogovoru. -i Za podpisane članka odgovarja pisec Ni nuino. da bi se avtorieva naziranja morala skladati v celoti z miSljeniem uredništva m izdajatelj * » I®* t I«1 med nami Te dni obhajata zlati jubilej mašništva dva ugledna in zaslužna Slovenca: Prelat dr.Janez Hornback na Koroškem in lazarist, župnik pri Brezmadežni v New Toronto, Kanada, £.g. Janez Kopat. Prelat dr. Hornback je vsa leta po vojni podpiral tri vogale Družbe sv.Mohorja v Celovcu, poleg tega, da je ves ta čas tudi fupnikoval v Podgorjah na Koroškem. Lahko trdimo, da brez njegove delavnosti, iznajdljivosti in odločnosti, zelo verjetno danes Mohorjeve ne bi bilo v tej obliki. Poleg tega, da je kot ravnatelj dvignil Mohorjevo po vojni iz "nje duhovnih in materijelnih rulevin",j i je dodal še "ponos slovenske kulture na Koroškem", kar tri dijaške domove, kjer se v katoliškem duhu vzgajajo bodoči slovenski izobraženci na Koroškem. C.g.Janez Kopač je po končani vojni misijonaril na Kitajskem do prevzema oblasti po komunistih. Takrat je v zgodnjih 50-ih prišel v Kanado, kjer je pomagal u-stanoviti prvo slovensko cerkev v Kanadi, Marija Pomagaj na Manning Ave.,pozneje pa sam postavljal svetišče Brezmadežni s Čudodelno Svetinjo v New Torontu, skupno z dvorano, zupniscem, domom za upokojene lazariste, domom za č.sestre, Baragov dom na letnem letovišču, končno pa predsedoval še pri zaključni gradnji starostnega doma "Lipa", vse to poleg redne skrbi za duše. Pri vsem tem je družil Slovence v Kanadi in znatno pripomogel,da so ohranili narodno zavest, ki so jo preko slovenske farne šole posredovali tudi svojim otrokom. Dva Slovenca-garača sta si postavila spomenike "aere perenius",ki pričajo o njunem idealizmu in vdanosti služiti Bogu in slovenskemu narodu. Obema jubilantoma za ta važen z'ivljenski trenutek čestitamo in jima želimo Še dolgo dobo mirnega in zasluženega pokoja. Nadaljevanje s str.l obenem dokaz proti njeni zakonitosti in razkrinkava njeno naravo kot čisto navadno tiranijo brez kakršnegakoli možnega zakonitega opravičila. V tem je tudi njena manjvrednost v odnosu do resnične demokracije. Neprestano mora izigravati demokracijo, istočasno pa je globoko nedemokrats-ka. Stvar je torej čisto jasna: Boriti se proti leninistični tiraniji ne pomeni, daje potrebno poseči po fizičnem nasilju, zagovarjati odkrit upor, še manj pa zagovarjati terorizem, ipd. Ravno nasprotno. Take metode bi jo še bolj utrdile. Borba proti leninistični tiraniji skuša izkoristiti vsa mogoča sredstva, ki jo bodo prisilila, da bo v praksi ostvarila to, kar v teoriji zagovarja: da bo dejansko demokratska. Najnovejši razvoj kaže, da se je zgodilo nekaj, kar te možnosti mnogo bolj kot poprej približuje resničnosti. Skrajno siromašni rezultati v gospodarstvu in vedno večja zaostalost v znanstvenih in tehnoloških dosežkih prikazuje vse te države v razmerju do razvitejšega svobodnega sveta ne samo kot drugorazredne, ampak jim v očeh Tretjega sveta odvzemajo vlogo zgleda za bodočnost. Zato so komunistične države pri-morane včasih spremeniti katero svojih temeljnih dogem. Ena izmed teh je, da leninistična partija mora uvesti načela tržnega gospodarstva namesto upravno urejeva-ne, planirane in centralizirane ekonomije. Prisiljeni so priznati, da bodo samo z dopuščanjem zakonov ponudbe in povpraševanja v svojem gospodarskem delovanju mogli najti izhod iz sedanje slepe ulice. To dopustiti pa bi pomenilo dopustiti ne le več gospodarskih ampak tudi več političnih svoboš- čin; to pomeni dopustiti več demokracije, več avtonomije, več decentralizacije. Če pa se to izvede do zadnjih posledic, bi to spravilo v nevarnost samo prevlado komunistične partije. Začetek takega procesa je pere-strojka v Sovjetski zvezi, toda primer najgloblje breizglednosti je pa še vedno Jugoslavija. Vse, kar bi te države moglo prisiliti, da bi stopile na pot svobodnejšega gospodarstva, pomaga narodom teh držav na poti k njihovi svobodi; to pa pomeni ustvarjati Evropo svobodnih narodov. Iz tega sledeča logika je zelo jasna: Kakršnakoli pomoč, zlasti pa finančna, dana vladam teh držav jim pomaga izbegavati kar je sicer neizbežno: revizijo svojih dosedanjih smeri. Omogoča jim nadaljevanje dosedanje prakse antide-mokratskega postopanja napram svojim narodom. To je bistvena in usodna točka v sedanjem procesu v vseh teh državah. Jugoslavija je v tem smislu poseben primer. V spopadu dveh su-perblokov velja ta država za važen faktor ravnotežja med dvema velikima silama. Zapad je prišel do zaključka da sleherna pomoč ki Jugoslavijo ohrani kot neodvisno državo, prispeva k ohranitvi ravnotežja, k ohranitvi miru. Resničnost pa je seveda daleč od tega mišljenja. Sedanja politična, gospodarska in moralna kriza (Jugoslavije) ni samo posledica slabega upravljanja ali zgrešenih političnih odločitev. To je neizogiben rezultat izključne nadvlade partije, ki zavrača in odklanja sleherno misel političnega pluralizma, ki zato nikjer ne uživa nobene podpore, kije vladana po vzorcu t. i. demokratskega centralizma, ta pa je v svojem bistvu popolno nasprotje federalizma. To je partija, ki svojo Zadušnica za vse slovenske žrtve komunistične revolucije voljo vsil juje vsem jugoslovanskim narodom brez ozira na njihove cilje in stremljenja. To je politika, ki je v vsakem oziru ravno nasprotna vsemu, kar bi bilo potrebno za ohranitev skupnosti teh različnih narodov, kultur, verstev, zgodovinskih izkustev itd. Jugoslavija je mogoča - da ne bom preveč romantičen - le kot skupnost v različnosti. Komunistični režim noče nobene različnosti. Če naj se na ozemlju, ki se danes imenuje Jugoslavija, ustvari področje varnosti in stabilnosti, potem je treba podpirati prizadevanja narodov v Jugoslaviji za njihovo dejansko neodvisnostjo, za sodelovanje med njimi v obliki, ki jo oni spoznajo odgovarjajočo svojim koristim, to pomeni podpirati demokracijo kot predpostavko takega sodelovanja. Tu ni govora o delitvi Jugoslavije kot države, ampak gre za potrebo pomoči tej državi na poti do demokracije in samoodločbe njenih narodov". Minule zgodovinske izkušenje in tudi analize sedanjega položaja kažejo na to, da bi Jugoslavija bila mogoča samo kot skupnost svobodnih, demokratskih narodov, ki bi drug z drugim medsebojno sodelovali na podlagi skupni koristi, ki bi jih oni sami določili. Totalitarna, antidemokratska Jugoslavija je le navidezno oporišče miru in stabilnosti na svojem področju. Dejansko je ta država najs-labotnejši člen v verigi. Ta govor dr. F. Bučarja je pozneje javno napadel predsednik SR Slovenije, Jože Smole, na sestanku v Murski Soboti, kjer je Bučarja označil kot izdajalca. Najbolj je Smole-ja vznemirjalo dejstvo daje Bučar v Strasburgu pozival zapad-noevropske državnike, " naj prenehajo z vsako finančno pomočjo Jugoslaviji, ker s tako pomočjo podaljšujejo obstoj totalitarnega, ko-. minternovskega,centralističnega, stalinističnega režima." (Politika, 12.mart 1988) Toronto: Dne 28. maja je bila pri Brezmadežni v New Torontu maša zadušnica za pobite domobrance in za druge žrtve komunistične revolucije.Cer— kev je bila polna. Naslednji dan je pa predaval v stavbi □ ISE na Bloor cesti kanadski major Paul Barre. Govoril je o "Prisilnem vračanju Jugoslovanov" iz Avstrije leta 1945." Kot je znano je bil major Barre poveljnik civilnega taborišča v Vetrinju,kjer je čakalo na usodo nad 6000 slovenskih civilnih beguncev.Major Barre je z odločnim nastopom preprečil vračanje teh be- ["'STIČNA MDbišCA mmm ajdovec GRCARICE kočevski rog avfijc jame hrastnik-javhe skopja lok* brestanica jelendol ndvo me5td Črni vrh-Črna ■9 4 6 SLOVENIJI HACKOvec LAHOvce vEL. dsdlnik krahejak drahovo-qq6 60ncar-ŽID-teharje velike laSČE i turjak-svrok ceron log i ljubljana — travna gora Jtmb «rs guncev m so mu mnogi Slovenci v Kanadi lah ko hvaležni,da jim je tako rešil Življenje. + Dr. Janez Janžekovič V Ljubljani so pokopali 14. aarca slovenskega filozofa novoskolasti-ka dr, Janeza Janzekovica. Večino svojih teoloških in filozofskih študij je opravil v Franciji, Po kratke« kaplanavanju je začel predavati raj prej sede» let v »ari-borske» bogoslovju, od !■ 1938 do 1975 pa na ljubljanski teološki fakulteti, kjer je nasledil dr, Aleša usenicnika. Njegova dela so izšla v i. zvezkih pri Mohorjevi družbi v Celju. Bil je velik na- •j rednjak in je zagovarjal stalisce, da je nezvestoba svojesu narodu ssrtni greh. Kljub svoji zelezni logiki .s bi! skrajno o&ziren tudi do ljudi, k; so bili nasprotnega ¡¡menja kot on ali v očitni zsoti. Vedno je znal najti tudi pri takih kaj dobrega, Ur j? lahko pohvalil. Pred neaški» napadom Jugoslavije je priobčeval v Straži v viharju serijo člankov, v katerih je dokazoval zsotnost nacizsa, Za svojo osemdesetletnico se je*Dru-zini javno prištel k stražarje«. "Slovenija bo morala doseči notranjo spravo, predno bo mogla uspešno voditi borbo za obstanek! Ljubljana mora postaviti spomenik padlim domobrancem! Postaviti mora osebne spomenike padlim mučencem kot dr. Ehrlichu in drugim,ki so bili žrtve političnih umorov."PB Dr. Janez Janež - zdravnik, misijonar na Formozi Katoliški nemški časopis Bild-post je v svoji nedeljski izdaji 5. julija 1987 objavil tale članek z velikim naslovom: Misijonar ob operacijski mizi - orodje božje na Tajvanu. Ko dosežejo "slavni in znani" svoje 75 leto, potem pridejo časnikarji, fotografi, čestitke in darovi. Kirurgu dr. Janezu je najlepše čestital eden izmed visokih Kitajskih uradnikov, ko je rekel: "Ta je eden izmed najbolj zaslužnih mož na Tajvanu". V večnost ga bo spreljala hvaležnost 75 000 njegovih pacientov , ki jih je operiral in se vsi soglašajo v tem, ko pravijo: To je mož dobrega srca, ali pa: Temu se moram zahvaliti za svoje življenje!" Da mu to priznajo, ta slovenski zdravnik že še nekako prenese. Drugače pa noče nič vedeti o časnikarjih in reporterjih, ki hočejo iz tega skromnega pomočnika Kamilijan-cev narediti "Alberta Schvveitzerja na Daljnem Vzhodu!" Naredim svojo dolžnost", tako pravi, "in o tem se ne govori!" Vendar nam naj ne zameri ta nesebični kirurg, da smo na krščanskem zapadu ponosni na moža, ki spričuje svoje vero v dnevnem pričevanju. S 35 leti je že bil kirurg v Ljubljani. Potem je odšel iz Ljubljane in šel v Argentino. Komaj je prišel tja, že gaje prosil njegov slovenski rojak salezijanski'. pater Kerec, če bi prevzel vodstvo klinike v Yunau na Kitajskem. Takoj se je odločil, da gre tja. Vendar po nekaj letih je bil skupaj s katoliškimi misijonarji pregnan iz Kitajske. Prišel je na Formozo (Tajvan) in je tam skupaj s kamilijanci; prevzel majhno bolnico, ki jo je preuredil v skromno kirurgijo z dvanajstimi posteljami. Sedaj že živi in dela tu v Lotungu 34 let. Dosegel je svetovni rekord, ki ga ni enakega. Dr. Fan, tako so Kitajci njegovo ime Janez spremenili, je v letih izvršil 75 000 operacij velikih in malih. To se pravi: v 12410 dneh, vključeni so prazniki in nedelje, je ta izvršil skoraj šest IF YOU'RE A SENIOR or know someone who is, this is the guide to government services you've been waiting for. Ce ste upokojenec, ali poznate koga, ki je, tukaj so navodila za državne uslužnosti,na katere ste čakali: Seniors RO. Box 8176, Ottawa, Ontario K1G 3H7 Name_ I PLEA.SE PRINT) Street_ City_Province_Postal Code English D Français D ■ ■ Government of Canada Gouvernement du Canada ■ ■ Minister of State for Seniors Ministre d'État pour le Troisième Age s y i|»| Hon. George Hees L'hon. George Hees l yilllil( 1 fi Dr. Janez Janefc v operacijski sobi. operacij na dan. Začel je v ubogi operacijski sobi, zatem v večji bolnici in danes so tam v modernem St. Marys Hospital Lotung že štiri operacijske dvorane. Vse to vodijo misijonarji iz reda Kamilijancev. Dr. Janez je samo njihov pomočnik brez plače. Vsak dan je na delu in operira od petih naprej do polnoči. Daleč naokoli je dr. Fan poznan. Vsaka operacija, ki se posreči dela cele vasi in velike družine srečne. Njegovi pac:_ so ribiči, kmetje, delavci na riževih poljih in reveži-, on zase se počuti samo za navadno orodje v božjih rokah. Najlepše darilo, ki mu gaje nekoč nelc pacient poklonil je bilo, ko je rekel: "Nikoli nisem mislil, da so na svetu ljudje ki ljubijo ljudi, ki jih nikoli niso preje poznali". Xaver Schwarze VABIMO NA 29. SLOVENSKI DAN S TEMO "SLOVENSKA GLASNOST" GLAVNI GOVORNIK: DR. MARKO KREMZAR, NAČELNIK SLS IN ČLAN SNO IZ ARGENTINE, NEDELJA 24.JULIJA 1988 NA SLOVENSKEM LETOVIŠČU PRI BOLTONU SLOVENSKO-KANADSKI SVET. Naslov publikacije je "Senior's Guide to Federal Programs and Services", ki nudi osnovne informacije o Zvezni pomoči in služnostih,ki so na razpolago upokojencem. Federalna vlada nudi dobesedno na ducate programov, posebno za upokojence, ki obsegajo široko pod rocje aktivnosti in potreb. Vsak napor je bil storjen, da so vsi programi vključeni.Poiščite Guide na Info-Centrih v izbranih supermarkets po celi Kanadi.Guide je na razpolago, skupno z drugimi publikacijami, ki vam bodo koristile. Lahko pa dobite tudi brezplac no kopijo, ce izpolnite priložen kupon in kuverto naslovite na: "CERKEV NAJ SE NE MEŠA V POLITIKO" To krilatico, ki jo Slovenci poslušamo ze nad sto let, sedaj od ene, sedaj od druge strani,zlati še zadnjih 40 let, ko je v komunistični Sloveniji uzakonjena ločitev Cerkve in države, je enkrat za vselej razčistila " Komisija Pravičnost in Mir"slovenske pokrajinske škofovske konference v svoji poslanici slovenski vladi julija lanskega leta in še bolj odločno in podrobno potrdila na seji Sveta za odnos z verskimi skupnostmi,ki se je vršila pod predsedstvom Jožeta Smoleta dne 16.3. t.l., kot prispevek slovnskih katoličanov za nameravane spremembe jugoslov. ustave. Rimsko katoliška Cerkev, ki predstavlja velik del slovenske družbe, si lasti pravico, ne, celo dolžnost, da v duhu splošnih krščansko-moralnih načel jasno spregovori o svobodnih in pravičnih družbenih odnosih. Pri tem s» Cerkev ne zeli "vmešavati v politiko" v smislu, da bi si skušala pridobiti oblast,ali poskušala sodelovati kot partner pri oblasti. Primer upravi- čenega posega v "politiko" je n.pr. odloc no stališče katoliške Cerkve glede monopolnega poučevanja ateističnega materiali stičnega marksizma v javnih šolah, z izključitvijo Cerkve do enake pravice poučevati krščanski nauk z višjimi duhovnimi vrednotami. Podoben primer "vmešavanja Cerkve v politiko" je poseg torontskega kardinala Emmett Carterja. ko je javno obsodil kanadske politike zaradi njihovega neodločnega stališča do abortusa, z izjavo:" Začetek življenja je ob spočetju." Ponatiskujemo ta važen dokument Rimsko katoliške Cerkve v Sloveniji, da bodo verniki v zdomstvu obveščeni, kako si Cer kev v Sloveniji prizadeva zagotoviti katoličanom človeške pravice, ki se nam tukaj v Kanadi zdijo same po sebi razumljive, doma se pa morajo zanje boriti.Tako bodo bolje informirani slovenski verniki v zdomstvu lahko dajali svojim bratom in sestram v Kristusu moralno upo-ro. Istočasno bomo pa tukaj dobili odgovor, zakaj se včasih tudi Cerkev mora "vtikati" v politiko: r 12 - 1988 Ustavne spremembe in človekove pravice Izjava Komisije Pravičnost in mir Glede na to, da poteka široka razprava o ustavnih spremembah in je naša javnost različno sprejela in razumela izjavo Komi- sije Pravičnost in mir z dne 25. junija 1987, ima ta Komisija za potrebno, da še enkrat natančno opredeli svoja stališča DRUŽINA 1. Splošna moralna načela o svobodnih in pravičnih družbenih odnosih vežejo vse ljudi, zato imajo vsi ljudje brez izjeme tudi pravico in celo dolžnost, da v luči teh načel razpravljajo o okoliščinah, v katerih živijo, in si z vsemi moralno dovoljenimi sredstvi prizadevajo za njihovo izboljšanje. To pravico in dolžnost imajo tudi verniki kot skupnost in kot posamezniki, ki povrh še predstavljajo pomemben del naše družbe. Komisija Pravičnost in mir hoče najprej prispevati, da bi se verniki katoliške Cerkve kot posamezniki in kot skupnost svojih dolžnosti do družbe vedno bolj zavedali, in sicer s tistega moralnega vidika, ki izhaja iz krščanske vere. K verski svobodi ne sodi samo pravica sprejemati verske resnice, temveč tudi ravnati v skladu z njihovimi moralnimi posledicami. Zato Komisija pojmuje svoje delovanje kot sestavni del verske svobode in oznanjevanja vere. 2. Izhodišče Komisije Pravičnost in mir je stalen nauk katoliške Cerkve, po katerem je človek kot oseba temelj in cilj vseh družbenih, gospodarskih, kulturnih in političnih prizadevanj in ureditev. Vsak človek pa je kot oseba nosilec neodtujljivih pravic, ki mu jih ne podeljuje nobena oblast, temveč jih ima zato, ker je človek. To pomeni, da morajo ljudje za te pravice vedeti, zakoni morajo te pravice nedvoumno jamčiti, oblast pa jih mora spoštovati. To obvezuje vsako oblast, ne glede na ideologijo njenih nosilcev. Tem moralnim zahtevam se ne more odpovedati noben kristjan, ker bi to pomenilo, da se izneverja sestavnemu delu krščanske vere in morale. Zato bo Komisija vedno odklanjala, da bi njena stališča ocenjevali kot nedopustno vmešavanje Cerkve v politiko v smislu nekakšnega potegovanja za oblast ali kot poskus partnerske delitve oblasti. Sama pa bo skrbela, da bo ostala na ravni moralnih načel, ki zavezujejo vsakega človeka in kristjana. 3. Med moralnimi načeli o družbenem in političnem življenju namenja Komisija Pravičnost in mir posebno pozornost najprej pravici do svobode misli, vesti in veroizpovedi. V letošnji novoletni poslanici poudarja papež Janez Pavel II., daje verska svoboda »vogelni kamen zgradbe človekovih pravic«. To je razumljivo, kajti svobodno iskanje in sprejemanje osebnih nazorov je prvi pogoj, da je človek svobodna, neodvisna in odgovorna osebnost. Nasprotno pa je vsako nasilje nad vestjo in osebnim prepričanjem hudo teptanje človeka kot svobodnega in odgovornega bitja. Svojo vero ali nazor pa ima človek pravico ne samo zasebno. temveč tudi javno izražati, »bodisi posamezno ali v skupnosti z drugimi« (Splošna deklaracija, 18. člen). Pravica do verske svobode prav tako zahteva, da so vsi nazori enakopravni in da vernost ter pripadnost občestvu verujočih tudi praktično ni ovira za kakršno koli delovno mesto ali funkcijo v družbi. Končno je treba pripomniti, da se spoštovanje osebnega nazora začenja že v vzgojno-varstve-nih in izobraževalnih ustanovah. Te nimajo pravice vsiljevati kakšno posebno ideologijo ali onemogočati svobodno in javno izpovedovanje verskega prepričanja gojencev in učencev in življenja v skladu z njim. Prvo pravico do vzgoje imajo starši, vzgojne ustanove pa jih morajo podpirati. 4. Komisija se ne zavzema samo za pravice vernikov, temveč vseh ljudi. Zato bi bilo v sedanjem trenutku, ko vsi govorimo o demokratizaciji naše družbe, primemo premisliti, kakšno vlogo naj ima v resnični demokratični družbi poseben zakon o pravnem položaju verskih skupnosti in kako ga je treba razlagati. Ce je v družbi s splošnimi zakonskimi določili za vse ljudi in vsa njihova združenja ali občestva resnično zajamčena svoboda misli in vesti v vseh njunih razsežnostih, je s tem v zadostni meri zajamčena ta svoboda tudi za Cerkev in njene člane. 5. K svobodni in ccloviti človeški osebnosti sodi tudi ustrezno in svobodno kulturno življenje z vsem, kar to obsega: pravica do uporabe materinega jezika, do narodne identitete in suverenosti ter njunega gospodarskega, kulturnega in političnega uveljavljanja. Vsaka oblika podrejanja enega naroda drugemu je v očitnem nasprotju s svobodo, enakopravnostjo in osebnim dostojanstvom, ki jih hoče nauk o človekovih pravicah zajamčiti. Zato ima vsakdo, ki izpoveduje krščansko vero, dolžnost, da se upre slehernemu odkritemu ali ideološko prikritemu poskusu podrejanja enega naroda drugemu. S tega vidika je treba v sedanji razpravi o ustavnih spremembah zavračati vse. kar vodi v raznarodovanje, tudi če se ideološko drugače prikazuje. Politični voditelji pa imajo do svojega naroda v tem trenutku še posebno velike odgovornosti. 6. Z naukom o svobodi mišljenja in njegovega izražanja je najtesneje povezana svoboda obveščanja. Svobodno širjenje nazorov in informacij, ne glede na meje in ideološko pripadnost, je tudi ena osnovnih zahtev demokracije, saj je vsestranska obveščenost pogoj za resnično Svobodno oblikovanje osebnega nazora in odgovornega ravnanja. Pri nas pa se otežuje in omejuje uvoz na tujem objavljenega tiska, kar je v nasprotju z nekaterimi mednarodnimi dogovori, ki hočejo omogočiti svoboden pretok idej in informacij. Prav tako je to resna ovira za uresničevanje zamisli o enotnem slovenskem kulturnem prostoru. 7. Prav tako je v jasnem nasprotju s človekovimi pravicami sodno preganjanje zaradi kakega posebnega nazora in njegovega širjenja, če le ne gre za razglašanje nasipa in nestrpnosti. Se bolj pa je treba obsoditi postopke, ki so naperjeni proti zagovornikom človekovih pravic. Zato si je treba še naprej prizadevati za spremembo tistih določil naše sedanje zakonodaje, ki lahko služijo za represijo, se pravi za zatiranje pluralizma in svoboščin, ki izvirajo iz človekovih pravic. Takšna določila so za naš sistem in zakonodajo še posebno nečastna. Če naj bo nova ustava korak naprej k demokratizaciji, mora bolj kot doslej onemogočiti zakone in postopke, ki so v očitnem nasprotju s človekovimi pravicami. 8. Temelj javne oblasti je v sodobni miselnosti volja ljudstva. To nikakor ni v nasprotju s svetopisemsko mislijo, da je oblast od Boga. Od Boga je namreč oblast, ki zagotavlja resnični blagor vseh. Tega pa ni brez spoštovanja človekovih pravic. Med nje sodi tudi pravica državljanov, da imajo dejansko možnost izbiranja in nadzora nosilcev oblasti. Tudi zadnji koncil terja »za vse državljane brez razlike enako možnost, da so stvamo, svobodno in dejavno udeleženi tako pri postavljanju pravnih temeljev državne skupnosti kakor tudi pri vodstvu države in pri določanju območja in ciljev raznih ustanov ter pri volitvi voditeljev« (CS 75.1). Ta zahteva pa je v sedanjem trenutku sprejemanja ustavnih sprememb še posebno aktualna. Oblast je dolžna omogočiti vsem članom družbe zadostno obveščenost o tem, kaj ustavne spremembe vsebujejo za prihodnost, in jim dati možnost, da ob tem uveljavijo pravico biti »stvarno, svobodno in dejavno udeleženi pri postavljanju pravih temeljev državne skupnosti«. To pa je po vsebini pravzaprav isto kot referendum, ki ga nekateri že zahtevajo. Vsekakor je moralno nedopustno, da se ustava spremeni brez jasno izražene volje večine članov našega naroda ali celo proti njej. Komisija podpira vse, ki si prizadevajo za to, da se v ustavnih določilih izrazi dejanska in večinska volja našega naroda, in spodbuja k temu tudi druge člane Cerkve. 9. Nadalje zahteva obramba človekovih pravic ustrezno zakonodajo in od politike neodvisno sodstvo. Zakonodaja je ustrezna, če je nedvoumna in zgrajena na načelih, ki jih vsebujejo človekove pravice, in te pravice Ščiti. Sodstvo je neodvisno, če nanj ne vplivajo interesi oblasti, temveč se ravna edinole po zakonu, ki mora veljati za vse člane družbe enako. Zahteve po tako imenovani »pravni državi« so zato upravičene in jih je treba podpirati. 10. Med bistvene poteze demokratične družbe sodi tudi jasno izražena pravica do svobodnega in miroljubnega zbiranja in združevanja. Z moralnega vidika ni potemtakem nobenega opravičila za obstoj monopolnih organizacij. Mednarodni dokumenti o človekovih ^pravicah izrečno omenjajo pravico do ustanavljanja sindikatov. Tudi ni nobenega moralnega opravičila za prepoved javne in organizirane dobrodelne dejavnosti Cerkve. Zavedamo se, da je demokratizacija in splošno izboljšanje družbenih, gospodarskih, kulturnih in političnih razmer dostojnega človekovega življenja trajen proces. Poudarjamo pa, da je dosledno spoštovanje človekovih pravic njegova nepogrešljiva sestavina. Po besedah II. vatikanskega koncila je »zaščita in pospeševanje nedotakljivih človekovih pravic bistvena dolžnost vsake svetne oblasti« (VS 6). Žal moramo ugotoviti, da so v tem pogledu IZ AMERIŠKEGA TISKA: Poročilo iz Ljubljane (William Eckinson, dopisnik uglednega bostonskega dnevnika The Christian Science Monitor, je nedavno obiskal Ljubljano, odkoder je svojemu listu poslal naslednje poročilo): Ko je Mihajl Gorbačov obiskal Jugoslavijo, piše dopisnik Eckinson, je lahko v izložbah knjigarn opazil svojo knjigo Perestrojka; zraven nje pa prevod avtobiogra-flje Leeja Iacocce, direktorja ameriškega avtomobilskega koncema Chrysler. Dnevno časopisje je poročalo o Gorbačovovem obisku, obenem pa prinašalo dolge članke o demonstracijah Armencev v Sovjetski zvezi. "Gorbačov in njegova glasnost sta le- kozmetika", je izjavil ameriškemu dopisniku glavni urednik Mladine Robert Botteri. "Mislim, da ne bi noben voditelj v sovjetskem bloku trpel naše vrste tiska." "Jugoslovanom glasnost ne pomeni le odkritega razpravljanja o vladnih ukrepih, temveč tudi njihovo kritiko", piše Eckinson. S tem v zvezi omenja članek, ki je izšel v Mladini preteklega meseca. V njem je avtor napadel zveznega sekretarja za obrambo Branka Mamulo kot trgovca smrti, češ da je med nedavnim obiskom v Etiopiji prodajal lačnim Etiopcem orožje namesto hrane. "Pokažite mi katerokoli državo v Zahodni Evropi, kjer bi bili državni funkcionarji izpostavljeni takšni kritiki", je dejal dopisnik Politike Božidar Dikič ameriškemu novinarju, "ali pa državo, kjer lahko občila do takšne stopnje naelektrizirajo javno mnenje". "Brez tiska ne bi afera Agroko-merc nikoli prišla na dan", je omenil nek zahodni diplomat dopisniku bostonskega dnevnika Christian Science Monitor. "Kadar začno novinarji pozivati neizvol-jene funkcionarje na odgovornost, za njihove akcije lahko govorimo o važnem napredku na področju človekovih pravic. Če bi bil pred desetimi leti časopis objavil n^kaj, kar Titu ni ugajalo, bi zadostoval samo en telefonski poziv redakciji. Toda danes ni v jugosla-vijji nikogar, ki bi lahko z enako avtoriteto dvignil slušalko", je zaključil zahodni diplomat. "Po Titovi smrti", pripoveduje sodelavka Teleksa, Mojca Murko," nam je ostala žalostna dediščina: 20 milijard dolga, visoka inflacija in visoke obrestne mere. Nemogoče je, da novinarji ne bi opazili teh nesrečnih okoliščin. "Mitja Meršol, novinar Dela, pa se spominja prvega članka, ki gaje napisal brez samocenzure. Ogorčen zaradi gradnje še enega velikega spomenika Titu, je zapisal, da je nespodobno slaviti človeka, kot da bi bil polbog. "Najmanj, kar sem pričakoval po tem, je bil ukor, največ pa uradna obtožba", se Meršol Dalje na str. 5 predlagane ustavne spremembe nezadostne. Tudi ne odstranjujejo nedoslednosti, ki jih vsebuje že dosedanja ustava, ko po eni strani človekove pravice priznava, po drugi pa jih z nekaterimi določili omejuje. Ce naj sedanje spreminjanje ustave pomeni korak naprej v demokratizaciji, potem za to ni druge poti kot dosledno upoštevanje vseh človekovih pravic. V Ljubljani, 11. marca 1988 Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski pokrajinski škofovski konferenci Prof. dr. Anton Stres, voditelj OTOK SVOBODE Svetovno znana revija Newsweek (Internt.) je 21. marca t.l. posvetila Sloveniji skoraj dve vidnejši strani (10&11) To je presenet1 j ivo,saj so dosedaj tako ugledne revije običajno, če sploh,omenjale Slovenijo le s kakim stavkom, ali celo s par besedami, ko so pisale o Jugoslaviji. Naslov tega 11 anka, ki prinaša tudi dve fotografiji (eno iz ljubljanskega trga, drugo o demonstraciji proti jederni energiji iz Velenja), je "Otok Svobode" Poleg ze splosno poznanega statističnega pisanja v svetovnem tis ku o inflaciji (1B07.), mednarodnem dolgu (nad 20 milijard dolarjev), brezposelnosti ( v Jug. 147. v Sloveniji pa O'/.), o devizah,(Slovenija z B7. previvalstva Jugoslavije pridela 207.GNP in 257. trde valutej "Čeprav nikoli niso imeli nezavisnosti, so Slovenci,ki so vec l- po zelo po- v dedisci- radi tega, ker Beograd vstraja, da se državni d.ohodki delijo z manj ravitimi (a tudi manj proizvajalnimi! op.ur.) republikami in morajo zato Slovenci podpirati ne-rentabi1no, ali celo korumpirano (Agrokom.!) industrijo na jugu.Anketa javnega mnenja je namreč lansko leto odkrila, da je 537. Slovencev mnenja, da bi Slovenci lahko obstojali izven jugoslovanske federacije. Ta sentiment nezadovoljstva je viden zlasti pri pisanju revij, kot so Nova Revija in Mladina in drugih, v katerih pisci zahtevajo politično svobodo, svobodno trgovanje in zasebno lastnino ter kritizirajo vse vprek od Titove štafete do Mamulove korupcije. Pisec tega članka, Andrew Negorski, Ame-rikanec, se je mudil v Sloveniji v času Gorbačevega obiska v Jugoslaviji, ko je Sovjetski voditelj hotel na lastne oči _ videti, kam gre SI ovenij a. ZAVESE SE TRGAJO, RESNICA PRIHAJA NA DAN Pogovor z ljubljanskim škofom dr. Stanislavom Leničem. Škofa so intervjuvali Dimitrij Rupel, Jože Snoj in Spomenka Hribar. Na izrecno vprašanje: Ali ni bilo možnosti, da bi Cerkev sodelovala z 0F in zakaj je ni bilo, je škof dr. S.Lenič odgovori 1: Ali ni bilo možnosti, da bi Cerkev sodelovala z OF? Zakaj je ni bilo? Mislim, da pri nas ni bilo možnosti, da bi Cerkev sodelovala z OF uradno, predvsem zaradi stališča partije ne. Saj vemo za kasnejši razvoj, za Dolomitsko izjavo itd. Predvsem pa vemo, kaj je bilo tisto pomlad leta 1942, ko so se začele vaške straže, kako so pripadniki OF pobili toliko dobrih ljudi po naših vaseh po Dolenjskem, toliko dobrih laikov in duhovnikov. - Lahko Vam zagotovim, da nisem bil nikdar na nobenem sestanku, kjer se je pripravljala ustanovitev t. i. bele garde. Toda bil sem priča-opazovalec dogodkov, ki so se takrat dogajali, in lahko rečem eno: Cisto gotovo nikoli ne bi bilo ne vaških straž ne bele garde in ne kasneje domobranstva, če ne bi bilo tega krvavega začetka; pobiti vse morebitne svoje nasprotnike in potem lepo nemoteno vladati. To je bil glavni nagib, glavni motiv za odklonilni odnos Cerkve do OF. Rožman mi je osebno pripovedoval, kako je nekoč ves razdvojen ob vsem hudem, kar se je dogajalo s strani okupatorja in s strani OF, bil v Rimu pri papežu Piju XII. in mu vse to razložil ter mu rekel, da ima namen, da bo v ljubljanski stolnici javno obsodil tako delo OF, namreč te »■morije'", kakor tudi vse krivice, ki jih dela okupator nad našim narodom. Takrat mu je menda Pij XII. rekel takole: «Presodite. Zdaj ste edini človek, na katerega se v Vaši pokrajini obračajo ljudje in jih rešujete in jim pomagate. Ce boste to storili, boste v najboljšem primeru internirani nekje v Italiji in ne boste mogli storiti ničesar več za svoje ljudi.« Rožmanu je bil to nekako jasen namig: Ostani in tam, kjer si, rešuj in delaj. Mislim, da je to nekak odgovor na vprašanje, ali res ni bilo nobene možnosti sodelovati z OF. ni katolicani, nosni na svojo no in na svoj jezik". Zato so postali zlasti zadnje čase zelo glasni in zahtevajo odgovore od komunistične partije ———————^■ in od vojaških oblasti, odkod dolg 20 milijard Kfz.liČno refcevanje e in zakaj prodajati koi.oaske krizo v Jugo- oroz-je namesto kruha * ^i1' vk° „tR „ „ , „ poskusa dobiti nov« kre- dezelam Tretjega Sveta? dite za odpia(5evanje do]r Zlasti jih boli dejstvo gOT, je povzročilo naku- da so Slovenci, ki so povanje zalog, ( kot se zdaleka najbolj gospo- jih spominjano izza časa darsko razvita repub 1 i- "k Pred zadnjo vojno). .. . , Posledica tega nakupovan ka in kulturno najbolj ja je nenadno ponanj- navezana na Zapadno kanje fivljenskih potreb KNJIŽEVNI LISTI DELO loI92>2> Ugovori in pripombe Komu se imamo zahvaliti za svobodo? Mi Evropo)zadnje leto izgubili relativno visok zivljenski standard,ki je bil v 70-ih 807. avstrijskega, a je danes zdrknil na komaj 407. standarda sosedov na severu.To pa predvsem Nadaljevanje s str. 4 spominja danes. "Vendar se ni nič zgodilo in to me je opogumilo." William Eckinson omenja tudi nadvse priljubljen in kritičen radijski program beograjskih študentov INDEX 202. Njegov urednik, 23-letni Aleksander Žigič pravi: "Ko bom diplomiral, vem, da ne bom mogel najti niti službe niti stanovanja. Bil bi neumen, če bi hotel v takem položaju olepševati stvari". Toda določene omejitve še vedno obstajajo. Nenapisano pravilo je, da mora direktorje radijskih programov potrditi lokalna partijska organizacija. Politične razmere se ralikujejo od republike do republike. V izjemnih primerih se lahko oblasti še vedno zatečejo k staremu orožju: sodnemu procesu. Dopisnik Eckinson zaključuje poročilo iz Ljubljane z izjavo glavnega urednika Mladine Botterija: "Ne bomo ustavili besednih napadov kakor tudi ne bomo prenehali boja s politiki, kajti to je naša dolžnost". S6in kot cementa. nesa, obleke, praškov in Se posebej zdravil, poroča Reuter. Zdravstvene institucije so nanreč nakopičile $280 Bilijonov zgube v letu 1987 in j in zato nihče več ne da kredita. MIG-29 na razstavi: Na vojafiki letalski razstavi blizu Beograda je bil na vpogled tudi eden izned 16-ih MIG-29, ki jih je Jugoslavija