V sredo in saboto
izhaja in velja:
Z* c«lo leto	.	6	for.	20	kr.
n pol leta	.	3	„	SO	„
n četertleta 1	„	70 r
o mesec	k) „
Po pošti:
Za celo leto	.	7	for.	60	kr.
» pol leta	.	:i	„	80	„
» čćtert leta .	2	„
I, mesec .	,	„	„	70	„
„Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!0
St. 15.
V Celovcu v sredo 21. februarja 1866.
Za navadno dvestopno varate se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat 8 kr. .ktera se dvakrat, 10 kr., ktera se trikrat natiskuje; veča pismenke plačujejo po prostoru.
Za vsak list mora biti kolek (»tempelj) za 30 kr.
Rokopisi se ne vračajo.
Tečaj II.
Slovenci! to tudi nam velja!
III.
Benečani so se več stoletij bojevali z nagimi kralji za Dalmacijo. Sem in tje so si kako mesto in pokrajino prisvojili in jim sVoj jarin natvezli, ali pa so se jim leje naši tudi strahu udali. Bodisi to ali ono, bil je vedno edini vskrik in pogoj od naše strani, da nam ostanejo oni zakoni in pravice, ki jih je narod naš pod svojim kraljem vžival. Se ve da niso Benečani tega glasu nikdar poslušali pa tudi ne deržali postavljenih pogojev : dobivši oblast in go-' spostvo vladali so po svoji volji! Ko je pa beneška vlada nehala, tedaj so pe vse* dalmatinske občine in mesta skupno obernila svojega kralja Frančiška II., ter ga po starem običaju zaprosila, naj da prevzame vlado, ki mu gre po starih zakonih in pravicah
Da si je tudi Dalmacija mnogo dobrega °d francoske vlade prejela, n. pr. da so se popravila pota in ceste, da so se gozdi zmerili, da se je vojaška meja odpravila, raz-bojništvo pregnalo in tlaka odpravila, imel je vendar narod veliko škode od nje, ki je Di mogel pozabiti. Narodni zakoni in običaji bili so povsod odpravljeni, dubrovniška republika vničena, Dubrovnik zapaljen in bro-dovje njegovo z ognjem pokončano: to vse še živi v narodovi zavesti kakor žalosten nasledek tujega vsiljenega gospostva.
V vsakem narodu je vkoreninjeno to, da, kakor postajajo po njegovi posebni nravi posebni običaji, ravnajo se tako tudi zakoni po narodne) nravi. Zgodovinski, zdravi razvoj državni pri vsakem narodu postaja tako, da se napredovaje v omiki ob enem tudi ublažuje narodna čud, in glede na to spreminjajo se s časom tudi postave ali zakoni tako, da so zmirej primerni narodnej
Besednik.
Kako naj bi začenjali zastran vseslovanskega pravopisa ?
„Slovenec** je že v nekterih korenitih sestavkih dokazoval silno potrebo vzajemno-slovanske abecede, ktero že zdavnaj vsi Slokani živo živo čutijo, so jo čutili, pa jo bodo, dokler je ne dobojo, in dokler še bode ko-hfckaj slovanskega duha v njih. O tej potrebi ?mo dovoljno prepričani vsi — to Je prvi korak! Druga stopinja pa je zadetek; začeti moramo vendar enkrat, Se hočemo še „pred sodnjim dnevom1* pisariti v vzajemno- slovanskej azbuki. In da Je temu začetku že skrajni čas — ali hočemo še dolgo dvomiti o tem? Vsakdo nadalje vidi in spozna, da bode naposled vendarle najbolje, ako vzamemo rusko abedo 2a vseslovanski pravopis.
Kedar to dvoje, namreč: a.) da je poslednji čas začeti in b.) da se poprimemo fUsko- gradjanske azbuke, pritrjajo to vsi slovenski časniki: „Novice**, „Zgodnja Da-hica“, Slovenski Glasnik**, „Slovenec** in »Ilirski Primorjan** in izrekajo kot željo vsega slovenskega naroda, — onda bratje slovenski! hajdimo na delo složno in krepko ®aprej!
osebnosti v onem stanju, v kterem se za časa nahaja. Od tod izvira to, da ne moreš razsoditi, koliko je zakon narodu koristen, ako ne prevdariš, ali se prilega narodni čudi in ali je primeren narodni omiki. Zato pa tudi najizvrstnejši zakon, narejen za druge narode, ali pa čisto narodni zakon, ki ni primeren sedanj e j narodnej omiki, nikdar ne bo mogel prinašati narodu tisti dragoceni sad, ki se imenuje napredek v dušnem in materijalnem življenju. To so čutili dedje in preddedje naši, ko so se pod Benečani in Francozi ozirali na zakone svoje dežele; pa tudi mi čutimo dan danes, ko prevdarjamo, da z najboljim zakonom der-žavljanskim, ki se nahaja v Evropi, z vredbo deržavno, ki jo imamo z najbolj omikanimi narodi, kakor je nemški, enako, dobre nravi in bogastvo prej slabč in pešajo, kakor pa da bi se množile in napredovale.
Kolikanj je žalostna in britka ta resnica, da za naš narod v Dalmaciji ni onega blagostanja, ki so ga .dosegli drugi narodi vladani z istimi zakorti; da ni še celo onega napredka, ki ga je narod vžival ta čas, ko je varoval svoje stare zakone in običaje: toliko je gotovo, ds pri zdanjih zakonih ne more nikdar meriti se z drugim omikanim svetom! Razim tega, da se poverpe naš jezik v učilišča in sodnije, in da se nauki pomnožijo, treba mlin je še tudi tega, da se sedaj obstoječi zakoni premenč tako, da bodo narodni čudi in omiki primerni.
Za to kaj zelo potrebno premembo odprla so se vrata s cesarskim razglasom 20. septembra 1. 1. Pervi je korak že storjen s tem, da se deželni zbor spet posvetuje, in da smo dobili novo občinsko postavo. Glejte, pet let že zboruje ta zbor, pa do zdaj še ni mogel nič posebnega dovršiti in tako rekoč v srce naroda seči. Koliko dela ostaja tedaj še zboru, da ga v porazumljenju z vi-
soko vlado dokonča tako, da bode vse po narodni čudi in v narodnem duhul — To je gotovo, da, dokler ni rešeno to veliko vprašanje, ni se nad jati onega blagostanja, po kterem narod naš hrepeni.
Pervo dvoje, kar smo rekli, da nam je potreba, namreč naš jezik pri sodniji in v učiliščih in da se ljudske šole pomnožijo, d& se lože doseči, kakor poslednje ali tretje, t. j. da se narodni čudi primerne državne in druge postave narede. Pa tudi to ni tako težavno ali cel6 nemogoče, da bi že obupati morali, da nikdar tega dosegli ne bomo. Srčnost veljA. Ljubezen do domovine tolikanj zapuščene in osiramaščene pa nas bode vnemala ter nam dajala potrebne moči, da ne nehamo neutrudljivo zanjo delati in jej tako zopet k sreči in blagostanju pripomoči.
Postava
zastran učnega jezika po koroških šolah.
Knezoskofijska konsistorija v Celovcu je po ukazu od 22. septembra 1848 št. 580 oznanila, da je visoko ministerstvo za uk
2.	sept. 1. 1848 št. 5692 to le zaukazalo:
„Po ljudskih šolah, kamor spadajo najniže in tudi še trije razredi glavnih šol, naj se za naprej poduk učencem daje v njihovem maternem jeziku*4.
9. decembra 1851 št. 322 razglasila je ravno ta konsistorija ukaz visocega mini-sterstva za uk od 14. maja 1851 št. 358, ki se glasi tako le:
„Millisterstvo je že večkrat svojo misel izreklo, da se ima v ljudskih šolah materin jezik kot učni jezik rabiti. Vendar je v nekterih kronovinah še veliko šol, v kterih se potreba kaže, da bi se obadva deželna jezika učila in vadila. To se tedaj na nobeno vižo ne sme pregledati.
Začetek sam pa bi po mojih mislih najboljši bil, da bi se blizo takole storil:
1.	) Naj se sestavi kratka abeceda ruskega pravopisa za Slovence. V tej abecedi naj bi se nahajale vse črke vzajemne azbuke v prav ličnej obliki za tisk in za pismo. Tudi naj bi se pridjala v kratkem posnetku vsa bolj važna pravila vzajemnega pravopisa. Sestavo te abecede prevzel bi lehko g. Ant. Janežič v Celovcu.
2.	) Ta abeceda naj se izda v veliko tisoč iztisih bolj ko mogoče cenejših, tako da si jo lehko vsak tudi najrevniši Slovenec pripravi.
3.	) Vsaka čitavnica naj bi nekoliko ti-sočin te abecede na svoje stroške kupila, pa jih potem med svoje ude razprodajala, pa tudi zastonj med narod razdeljevala.
4.	) Tudi na dekanijske in župne predstojnike vseh slovenskih pokrajin svobodno bi se razposlalo obilo iztisov te abecede, da se od ondot, če je mogoče, zastonj med narod razdelč.
5.	) V vsaki čitavnici naj bi se vadilo pod vodstvom zato sposobnega gospoda po nekoliko ur na teden v vzajemnem pravopisu.
6.	) Mladina na gimnazijah in realkah — za to ni treba skrbeti: ona se bode radostna vnela za toli plemenito idejo.
7.	) Vsak učitelj po ljudskih šolah naj začne učence svoje polagoma vaditi vzajem-mnega pravopisa; k temu pa je treba, da si ga prej ko mogoče sam prisvoji.
8.	) Hitro ko se je dovoljno število abecede vzajemnega pravopisa razpečalo, naj začn6 vsi slovenski časniki brez izjeme izhajati vsaj na polovico v vzajemno- slovanskem pravopisu tiskani, da dobo učeči se narod za vajo dovolj-nega berila.
9.	) Vsi slovenski časniki naj izrekć v kratkem času o tej reči svoja mnenja in nazore.
10.	) Kdor še kaj praktičnega ve, naj to nemudoma razglasi.
Bratje Slovenci 1 Ali Vas ne bode b ponosom napolnjevalo, ako se kedaj poreče: Slovenci, krepki Slovenci, prvi ao se poprijeli vzajemno- slovanskega pravopisa!	Bogoslav.
Šimen Lesičnik, župnik i.
V četrtek, 8. februarja popoldne umrl je na Lipi župnik v pokoju, č. g. Šimen Lesi č n l k. Že davno bolehen je vendar dolžnosti svoje zmerom zvesto spolnoval. Še le lansko jesen, ko je čutil, da so mu moči čisto opešale, prosil je za penzijo in jo tudi dobil. Bil je rajni res pobožen duhovnik in ves čas neutrudljiv delavec v svojem sv,
To velja zlasti zastran tistih krajev, kjer ljudje raznih jezikov skupaj prebivajo, kjer otroci, še predno se v šolo pošljejo in dokler v šolo hodijo, obadva deželna jezika znajo in se zmerom v njih vadijo. V tacih krajih je tedaj naravno in primerno, da se to v šoli dalje uči, kar so otroci doma začeli, in domd slišijo in se vadijo. Pa vendar je treba tudi v tistih krajih in vasčh, kjer vsi prebivavci ali vsaj njih veči del le en sam (materin) jezik govorijo, kjer pa vendar stariši žele, naj bi se otroci tudi drugega deželnega jezikaućili, voljo starišev spolnjevati.
To naj se pa zgodi tako le. Materin jezik se ima skozi in skozi'pri celem uku za pod la go vzeti, tudi se ima ta pri pervein podučevanju v branju tako dolgo rabiti, da otroci perva in začetna pravila zastopijo in v glavi obderžč. Ravno tako se ima materin jezik pri tistem predmetu, kte-rega namen jo ne samo um in pamet razsvetliti, ampak tudi serce in voljo požlaht-niti, t. j. pri kerščanskem nauku, prideržati. Ko pa otroci v nauku že dalje pridejo, morebiti koj v začetku druzega razreda, ima se drugi deželni jezik med redne učne predmete vzeti, in tako pridno učiti in vaditi, da bodo otroci v stanu, v tem jeziku govoriti, brati in pisati.
Po teh pravilih se je treba ravnati, zraven pa tudi na okoliščine gledati. Posebno a je treba pri tistih občinah, od kterih se tu-aj govori, sledeča pravila pred očmi imeti:
a)	V tistih občinah, kjer se božja beseda v cerkvi po slovenski oznanuje, naj se tudi kerščanski nauk po sloven-s k i uči.
b)	V jezično namešanih krajih se imajo otroci v slovenskem in nemškem jeziku učiti; kako je pa treba pri tem nauku obnašati se, naj se po posebnih okoliščinah teh krajev odloči.
c)	Na to, če slovenske občine želijo, naj se njih otroci nemškega jezika v šoli učijo, je zvesto gledati. Zato se tudi ne sme nauk v nemškem jeziku iz tistih Sol, v kterih se je dozdaj po navadi učil, odriniti, temuč ima se tudi še za naprej učiti, akoravuo se slovenski jezik kot učni jezik vpelje. Nemški jezik se ima v teh šolah po tem redu jičiti, kakor je bilo zgoraj rečeno. Slednjič se nauk v slovenskih šolali ne sme uravnati in vrediti, predno da tega do-tično kn. šk. svetovavstvo ne dovoli.
To se vam, blagorodni gospod! naznanja, da to sami veste in da tudi občinskim županom slovenskih in jezično namešanih okrajev na znanje daste.
poklicu. Živel je tiho in mirno , storil pa veliko dobrega, kar ni prišlo na svetlo in je le Bogu samemu znano. Glede na dela in obnašanje njegovo moremo po pravici o njem reči, da je bil mož blagega srca, polu žive vere in ves goreč za čast in slavo božjo. Fare, kjer jo pastiroval, zlasti pa Pečnica in Lipa, kjer je bil dolga leta za župnika, ved6 pripovedovati, koliko je tam dobrega storil. Zapustil je cerkev in farovž v dobrem stanju in župni urad v lepem redu. Tudi tQ je lepo od njega in mu dela veliko čast, da je svoje duhovne brate in sodelavce v vinogradu Gospodovem presrčno ljubil. Vedno ga je zelo veselilo, če ga je kdo obiskal, in najrajši je zahajal v družbo duhovnikov. Visoko jo tudi spoštoval svoje prej-postavljene, pa ne, da bi se komu nepotrebno priklanjal ali cel6 prilizoval. Bil je dobrega in usmiljenega srca ter je vsakemu rad v potrebi pomagal, če je le mogel. Nikoli ni bilo od njega slišati, da bi bil ktero hudo ali ostro besedo zoper koga rekel. Pred nekterimi leti je prosil za neko faro in jo je tudi dobil; pa neki rogovileži iz tn-mošnjega kraja, kterim ni bil po volji, pisali so mu gerdo, obrekovavno pismo, da bi ga tako odpravili. To mu je hudo djalo, pa pozabil je krivice in odpustil razžalni-kom svojim. Ta tako časti vredni duhovnik,
— 58 —
L. 1864 dne 13. novembra je kn. Šk. konsistorija vnovič naznanila, da se po ukazu vis. ministerstva za uk 4. sept. 1854 št. 12 906 učni jezik po ljudskih šolah ne sme prenarediti in plemeniti brez dovoljenja deželne vlade.
(Konec pride.)
Avstrijansko cesarstvo.
Precej dolgo se je vila in širila po časnikih kakor morska kača novica, da so Bel-crediju dnevi že sešteti in da stopi zdaj zdaj iz ministerstva, in sicer najbolj zavolj tega, ker jo vladina „Wiener Abdpst“ sporočila, da zlasti zaiitevanje samostojnega ogerskega ministerstva ni opravičeno, t. j. da so nikakor ne more in ne sme dovoliti. To je posebno Madjarje v ogenj spravilo in trobili so jo eden spred druzega, da je po Belcrediju djano, če ima tudi močno podporo na Češkem in pri družili Slovanih. Nek madjarsk pisun jo one dni celo v „Nar. li-stih“ Cehom zategadel levite bral, rekši jim, da to ni pravo, da se madjarskim zahtevam tako zelo nasprotuje. Zelo se motijo tisti, ki mislijo, da je Belcredi v stanu, sam vse to zaderževati. Tudi ni pametno in previdno, če se ljudstva s posameznimi ministri identificirajo ali enačijo, ker ministri morejo — odstopiti! Lep namen je bil, češkemu narodu na Ogerskem spet dobro ime pridobiti; pa to vse gre spet rakom žvižgat, če zahtevam ogerske adrese nasprotujejo, kajti to zamore le centralistom v prid biti. Ogri se nočejo v zadeve takraj v litav-skih dežel vtikati. Čemu bi se Čehi v ogerske? Zakaj bi jih kroni in vladi sami ne izročili? Tako dopisun. Vsak koj vgane, kaj te besede pomenjajo in kam pes taco moli! Nadjamo se, da se Slovani sploh ne bodo dali nikakor preslepiti ali ostrašiti, kakor tudi minister Belcredi ne, ki zdaj kakor najnovejša poročila naznanjajo, spet terdno stoji. Ogcrski slovanski listi, kakor „Pešt-budinske Vedomostiu in „serbski Napredak“ opominjajo slovanske poslance na zboru, naj skerbe, da se o narodnosti in historičnem pravu bolj jasna in gotova točka v adreso spravi; kajti zdanja nič ne pomenja. Tudi ogersko miuisterstvo jim ni po volji, ker splavala bi potem po vodi avtonomija in svoboda, nastopil pa madjarski centralizem! To pa je grob za Slovane in Romane!
16. t. m. se jo pričela y ogerskem zboru debata o adresi. rervi, ki je poprijel besedo, bilje namestnijski podpervosednik, pl. Juri B art dl, dober govornik, nekdaj Dea-kov priverženec, zdaj pa — uradnik. Go-
kaj je v svojem življenju dosegel? Služil je več ko 30 let zvesto cerkvi, — pa vendar ni prišel na kako boljšo faro; ves čas je le bolj trdo živel in si malo tnalo premoženja prihraniti mogel. Morebiti pa tudi ni poželjeval kakega boljšega mesta? Kolikor sem ga jaz poznal, upam si reči, da je bil z malim zadovoljen in da ni gledal željno po bogatejših farah. „Če imamo le toliko, da moremo živeti in včasih tudi kaj ubogim podeliti, je dosti“, rekel mi je večkrat. Kako so ga njegovi nekdanji farmani pa tudi duhovniki v časti imeli, videlo se je to očitno pri njegovem pogrebu; kajti sešlo se jo veliko ljudstva. Duhovniki tukajšnje dekanije blizo vsi in tudi visoko-častiti g. J. Kav pl, častni korar in dekan v Beljace, prišli so mu poslednjo čast ska-zovat. Na grobu so šent-iljski župnik, g. Mat. Poljak, o življenju rajnega prav lepo in ginljivo govorili ter ga vsem pričujočim, duhovnim in posvetnim, v izgled postavili, rekoč: „Življenje rajnega župnika je nam vsem živa pridiga, ki nas uči in spodbuja, kako moramo živeti!“ — To naj naznanja, dragi „Slovenec”, v čast in slavo možu, ki se more po pravici šteti med najbolj zaslužene duhovnike krške škofije, in ki je bil tudi — slovensk rodoljub. Večna mu pamet!
voril je cele tri ure, pa brez pravega vspeha, kakor Deakovci pravijo. Skušal pa je le bolj vladine namere razodeti ter posebno povdarjal skupne zadeve, ki naj bi so obravnovale po deputacijah peštanskega zbora in zastopništva takraj litavskih dežel ali bolj jasno — ožega zbora. To pa je ravno nasproti načelom oktoberske diplome, ktere se mi Slovani deržimo. V tem germu tiči zdaj zajec! To je zapreka in nevarnost, ktera nam zdaj žuga s poginom, če je z zedinjenimi močmi ne odvernemo ! — Za Bar-taiom govorili so Madardš, ki nič ne ve o skupnih zadevah, baron Eotwos, ki je popolnoma za Deakovo adreso in Ghiczi ki zahteva le osebno ali personalno unijo. Ti so pa govorili vsi tako jasno, da se pri tej priči ve, kaj hočejo. — Tedaj pozor, Slovani ! zlasti ker se že tudi naši centralisti in avtonomisti pripravljajo, kako da bi Mad-jarjem roko podali in so zedinili, vlada pa se tudi nekako omahljiva kaže. Periculum in mora!
Vlada je 15. t. m. zaukazala, da so po-terjeni učeniki na gimnazijah, realkah in realnih gimnazijah zanaprej smejo imenovati „profesorji1*. Ce tudi od tega ne bo nihče debel, vendar jo neka čast, ki tudi kaj velja.
Delničarji dunajske kreditnice so imeli 15. zvečer občni zbor, ki je bil kaj zelo obiskovan. Seja je bila viharna, zlasti ker se je' zadnje dni zvedelo, da je tudi nek uradnik napravo za 450.000 gld. ogoljufal. Sklenilo pa se je, da se staro oskerbništvo zopet izvoli in delničarjem po 9 gld. izplača.
V Pfibramu na Češkem, kjer se sre-berna ruda koplje, prišlo je še le zdaj na dan, da je po nemarnosti viših uradnikov v zadnjih 6 letih bilo veliko srebra ukradenega in od Judov čez mejo spravljenega. Uboga Avstrija!
Dežele notranje-avstrijanske.
■* Celovca (Vihar in Slovenci,
—	g i m n. š o 1 e; — s a m o m o r; — vr e m e). Strašen vihar razsaja nad Slovenci: V Gradcu in Ljubljani so padli vsi še tako pravični in krotki predlogi rodoljubnih naših poslancev J — na interpelacije, ki so jih stavili naši korenjaki, odgovorila jim je vlada tako, kakor bi Slovencem ničesar ne manjkalo in da je vse, kar se tirja, gola prenapetnost in sanjarija; — časniki vsi, zdaj že tudi ministerska „Const. Oesterr. Zeitung”, dodajo. dopisov, ki grajajo in na smeh postavljajo vse, kar Slovenci iščemo. Po na-verhu še uradne novine hvalisajo govor, kterega je v Pešti imel podpervosednik deželne vlade Bartal. V tem govoru se pa priporoča živi dualizem ! Torej nam žuga, česar se nam je najbolj bati in kar nam je najbolj nevarno. Imeli bodemo dva kosa: Madjarijo, kjer bodo zapovedovali Madjari,
—	pa Nemčijo, kjer bodo gospodovali Nemci. Tako so si jo iztuhtali Madjari in Nemci; pa človek obrača — Bog pa oberne! Edina in mogočna Avstrija je neobhodna potreba, Slovani in Romani jo bodo branili, torej bo tudi obstalar Ostala bode Avstrija kakor velika hiša, v kterej bodo prebivali vsi narodi in vživali enake pravice pa nosili tudi enaka bremena. Tako je volja cesarjeva in volja pametnih in pravičnih Avstrijancev. Že marsiktera burja je ropotala nad Avstrijo, — pa vlegla se je in Avstrija se je prikazala v omlajenej svitlobi in novej moči in slavi! Zatorej Slovenci: poterpljenje in serčnost!
To dni so preskušpje na tukajšnih latinskih šolah; v saboto jo konec pervega polletja in 1. marca se začne spet nauk in 2. polletje.
Minulo saboto, to je 17. t. m. se je v vojaškej kosami ustrelil nek husar. Sirota je še toliko moči imel, da je k svojemu ko-prolu šel in mu rekel: „Pokorno naznanjam, da som se ustrelil”; tudi je sam na voz zlezel, na kterem so ga odpeljali v bolnišnico. Nekaj ur potem pa jo umeri.
Vrt me ^ je res teko, d« se kaže zgodnja vigred. Ze so pri Mi vetrovi, kteri so druge krati meseca marca. Sneg je že zibnil, led se taja, pota so pa taka, da bi Človek obtičal. Pred našim kolodvorom je toliko luže, da gre do kolena, — naii mestni očetje pa tega vendar ne vidijo!
Ob bregu celovškega Jezera. (Potu r če n e c h u j S i kot Turk!) Vsakega Slovenca je serčno veselilo slišati, da so tiste neumne tožbe zoper slovenski jezik po slovenskih šolah potihnile. Nekteri prenapeti Nemci in nemškutarji so naše sicer poštene in prebrisane slovenske kmete tako popačil', da so vpili: „Čemu slovenske Sele, saj moj sin, moja hči slovenski tako že zna, — le nemški, nemški!“ Nekteri uemškutarski župani so celo tožili, pa so jo dobili pod nos, deželske in duhovske ob-lastnije so jih zaveruile na pametno in postavno pot. Ves ta ropot je nekako potihnil, kar nas je kaj veselilo, da so se naši Slovenci vsaj toliko streznili in zmodrili, da hočejo šole take, kakoršne imajo vsi narodi Po vesoljnem svetu. Tudi to nas je veseli0; da sta tista dobrotnika, ki sta šolo v Sent-Jakopu pod Celovcem na 10 let napravila, poiskala in izvolila za učenika takega m°ža, ki slovenski zna. Oba sta rojena in terda pa pametna in pravična Nemca, — slava jima! Pa poturčenec je hujši kot turk 'u takih se med Slovenci še vedno ne manjka! Poraće, kjer se leto in den slovenski pri-d’guje, imele so dolgo dolgo za učeiiika ter-dega Nemca. Dve leti je, kar je prišel mlad u®enik, ki slovenski zna in zraven nemščino tudi slovenski uči. Ako ravno imam dve — tri ure hoda v Porače, popraševal sem vendar že večkrat, kako je kaj v po-vaškej šoli. Povem vam, da sem pri vsake) priložnosti slišal praviti, da tamošnji otroci veliko in prav dobro znajo in to v oheh jejikih, v slovenskem in nemškem. Veselilo me jo tudi, ko sem zvedel, da za-čenjajo otroci z veseljem slovenske bukvice doma in v cerkvi prebirati in da so že nekteri starši volje pristopiti k družbi sv. Mo-i°.ra, ktera za en rajniš več lepih slovenskih bukvic na svitlo daje. Vse to me je veselilo, in Srečo sem voščil Poraškej fari, ki tako pametno farmano ima.
Pa vse moje veselje je šlo po vodi in serce moje se je topilo v žalosti, ko sem slišal praviti, da so šli nekteri možje nad •nladega učenika, prepovedali mu učiti slovenski in zaukazali, naj napravi šolo čisto P° nemški. Nisem hotel tega verjeti; le samo to, da mi je to pripovedoval nek zanesljiv in pošten mož, prisililo me je, ver-)®ti to žalostno novico, Mislil sem sam pri sebi, tega ni prijatel storil, to ljubko jo sovražnik zasejal, ako se mladi učitelj uda in ^hoga, djano je spet za ves sad, ki ga je Poraška šola obetala. Res to je sovražnik ?loril in prej ko ne tisti sovražnik, ki ga }® „Slovenec1* že lani omenil in ostro po-yegal. Da bi se Poračani ne dali takim sleparjem za nos voditi! Da bi se gosp. župnik in gosp. učitelj le ne dala prestrašiti : Postave — cesarske in škofijske — ^ukazujejo, naj so po slovenskih farah šolo slovenske. Dobro bi bilo in „Slovenec** bi Marsikomu vstregel, ko bi postave, ki zaspan jezika veljajo, v novič razglasil.
, Beljaku 14. febr. f L. (B e lj a š k i cudeži. Šeme, pa še nekaj.) Ko grem nocoj o pol šestih proti domu, premiš-‘Jevaje pustne norčije, začujem za seboj Votlo doneti ter si mislim sprva, da se šeme Pijejo v toplice; ali koj sem se prepričal, ua v resnici od bliska gromi nad Vetrovem, tem ko je gosto snežilo. To je prvi eudež. Sicer sera tudi že lansko leto, če 8® ne motim, bilo je binkoštni pondeljek, sv. Višarjah med gostim snegom videl bliskati se in čul grometi, samo da je gori Udi strelcu strelna iskra v cerkveni zid od-®tela) pa brez škode, ker bila je preslaba. Slišalo se je, kakor da bi bil kdo debelo Palico prelomil. — 6. februarja sem imel P°poldne okna odprta in 7. zjutraj vidim
lepega pa čvrstega metulja po sobi frfetati. Prvi dan je bil jako priden; neutrudljivo je kobacal po oknih iskaje linice, kjer bi skoz njo mogel na solnce zopet odnesti jo; pa dobro zanj, da je bil zastonj njegov trud. gdaj bi v snegu konec jemal! Vsak dan se predrami kakih pet minut ter poskuša letati, ali se koj naveliča ter zopet zadremlje. To jo diugi čudež. — Ta predpust je bilo tukaj toliko plesov ali balov, da, ko bi hotel njih imena zapisati, moral bi slovar roke vzeti. Za kratkočasnice pač nobenemu penezov ne manjka! To jo tretji čudež. — V Beljace in okoli Beljaka je bilo v nekaj mesecih toliko tatvine in tako skrite, da od tatov menda še ni duha ne sluha. Vkljub vsemu skrbnemu zasledovanju odtegnejo si vitezi vendar vselej o pravem času svoje pete. Te dni so zopet v Šmartnem v cerkvi okoli tabernakeljna „rofkali**, pa se jim je ključeva brada v ključavnici zalomila. Da bi bili pa mogli z dletom vratiča vun vreči ali pa razklati jih, primanjkovalo jim je menda že časa. Bila pa so že načeta. To sicer še ni noben čudež, ali čudež bi bil, ko bi kdo ves Beljak (razun gostivnic, ker tukaj so zmerom ljudje po koncu) ukradel in po železnici v Celovec na prodaj peljal. To bi bil peti čudež, ko bi kak brič vtatu vjel, ki mu jo „lukamatija** „kučar**. Šesti čudež je pa to, da jaz nocoj za „Slovenca** pisarim med tem, ko ves svet rogovili!
Korošci pravijo, da Kranjec, kamorkoli gre, omrelo ali streho ali pa, kakor nekteri Slovenci zdaj pravijo, „dežnik** sabo vzame. Tudi nek Nemec iz „Reich a** je lansko leto v ilustrirano „Waldheimer-co‘* pisal, da v Ljubljani vse mergoli od omrcl, če le količkaj poprši in da imajo ljubljanski fakini bolj dragocene (!) omrele, kakor so vsa njih oblačila in časi vse, kar od kolodvora vlečejo do Maliča ali Slona. Danes so pa Bel;aČani tudi pokazali, da se snega in dežja bojč, ko so šemo gledali, izmed kterih jih je tudi nekaj strehe nosilo. Najlepša maškara pa je bil nek Ljubljančan, ki se je vozil v lahkem vozičku. Ce so ne motim, krasotile so ga tudi narodne barve; imel je namreč belo srajco, modro obleko pa rudečo streho. Največ gledalcev je pa imela medvedova šema, ki ste jo dve drugi vodile po ulicah. Veliko smeha je tudi zbudila šema, ki je jezdarila na sodu in iz velikega vrča pivo pila. Kaj izvrstnega se ni moglo izpeljati, ker je bilo vreme neugodno. — — Slovenska narodnost in vse, karkoli po njej diši in na njen napredek cika, bode strašno tukajšnje starokopitne slatovage. Pa zakaj ? Zato ker se ne potrudijo s svojimi lastnimi možgani kaj misliti, in jo le za centralističnimi časopisi trobijo, kterih se pri nas muogo nahaja, med tem ko od federalističnih poleg „Draupošte** ne najdeš nobenega! Tako n. pr. se ne morejo zadosti načuditi predrznosti ljubljanski, ktera zahteva, da bi glediščni vodja k letu tudi slovensko igre predstavljal. Od kod bojo neki dobili igre, če jih ne bouo Nemcem ukradli? Od kod igravce in igravke, če ne bodo diletanti hotli igrati?! Take kolobocije moreš vsak dan slišati, da te bodo ušesa bolela.
■z celjake okolice. A (N o v i vladin ukaz.) Znano je zadosti vsem Slovencem, kakšne so ljudske in druge nase šole, in kako so si do zdaj rodoljubi prizadevali, da bi se tako preinačile, da bi tudi sloven-skej mladini kaj prida koristile. Pa dosih-dob bilo je vse prizadevanje večidel zastonj, vse kakor bob on steno! Ali pravična reč vendar le ne pogine, marveč še celo obhaja slavno zmago! S takimi mislimi pozdravljamo in sprejemljemo najnovejši ukaz derž. ministerstva od 15. jan. t. 1., po kterem naj Se „praktična slov. nemška gramatika** odpravi in namesti te že prihodnje šolsko leto „malo berilo** in druge starejše šolske knjige v naših šolah vpeljejo. Ob enem naznanja to c. k. namestnija tudi lavant. kn. šk. red-ništvu, naj blagovoli to naredbo poročiti učenikom na celjski glavni šoli s pristav-
kom, da se mora, ker je pri rabi teh knjig popolno znanje slovenskega in nemškega jezika potrebno, vsak učenik, ki še ni zmožen slovenskega jezika, ga kar najprej ko je mogoče dobro naučiti. — Tu smo spet en korak naprej, in nadjamo 3e tudi, da se bode to vladino povelje točno spolnoval«. Ni sicer veliko ali vendar le v primeri a tem, kar je bilo dozdaj, že precej, ker na-redba zahteva, da morajo učeniki v naših šolah slovenski znati in tudi podučevati v šoli. Prej pa se ve da ne smemo počivati, predno se ne bodo narodne šole ustanovile in njim primerne učne knjige naredile. Zatorej upajmo, da. pride skorej ta serčno zaželena doba! — Kar je slavna naša pri-jatljica „Tagespošta** o laški šoli in njenem učitelju med ljudi raznesla, morala je spet sama preklicati in tedaj priznati, da je bilo vse gerda laž in natolcevanje in za nič dru-zega, kakor za razdražbo. Tako znajo naši Nemci! Pa spekli so se spet dobro. Poštenost naj dalj e terpi!
■a slovenske Bistrice 16. febr. J. V. (Zaupnica. Delovanje dež. zbora.) Zaupnica, od ktere se jo že teliko trobilo po vseh nemških časnikih, se je vendar enkrat oddala deželnemu zboru. Ima neki 500 podpisov! Pa kako je to mogoče ? Po deželi jih gotovo ni dobila čez 100 podpisov kljubu vsemu prizadevanju, trudu in tudi denarnim darilom. Ko so nemškutarji spoznali, da so jo hudo zabredli in le sami sebi jamo skopali, začeli so nagloma po mariborskem mestu podpisov naoirati. Da so jih tam leliko več 100 dobili, je gotovo. Vprašati pa moramo mariborske meščane, kdo da jim je dal pravico, govoriti v imenu kmetov? Naj daa6 v svojem imenu zaupnic, kolikor in komur jih čejo; v imenu kmetov pa imajo le sami kmečki volivci par-vico govoriti. In govorili so dosti glasno za vsakega, kdor ima ušesa, da sliši! Izrekli so, da ne zaupajo več svojima dvema poslancema in pri teh mislih so tudi ostali. Od 260 kmetov, med kterimi je bilo 100 občinskih predstojnikov, izneverilo se jih je samo 6, kteri so neki tudi zaupnico podpisali, če to smemo verjeti nemškim časnikom! Ta reč je zdaj končana in bila je prvi občni boj med narodno in nemškutar-sko stranko v tem velikem in važnem volilnem okraju na slovensko- nemški meji. Poskušali smo prviki’at svoje moči in prepričali se, hvala Bogu, da naša pravična reč že na trdnih nogah stoji. Treba pa je bilo take poskušnje, da pozvemo, na koga se sinemo zanašati in kje da moramo iskati naših najnevarnejših protivnikov; kajti bliža se čas novih volitev za deželni zbor in treba so je zdaj že pripravljati, da ne pademo v silnem boju! — Delovanje našega deželnega zbora pač no zasluži najmanjše pohvale, posebno od nas slovenskih Štajercev ne. Naše najpravičniše želje in zahteve se niso uslišale in vsi predlogi, kteri bi nam utegnili koristni biti, vrženi so bili od nemško — Centralistične stranke pod klop. Le za Gradec se skrbi, deželani naj pa plačujejo priklade, dokler jim le še en penez v praznem žepu cenglja! Tudi s kmetijsko šolo v Turnišu pri Ptuju ne bo nič; napravila se bo — v Gradcu, ker, kakor šaljivi gosp. prof. Hlubek pravi, naši slovenski kmetje svoje sinove zelo radi pošiljajo v kraetiško šolo v Gradec, da se tam nemški naučč. Kam pa naj bi jih reveži pošiljali, ko nimamo slovenske kmetiške šole? To pa le kaže, da naši kmetje prav dobro spoznavajo silno potrebo poduka v gospodarskih rečeh, da iih zato že celo v Gradec pošiljajo. Koliko kmetov pa bi še le djalo svojo sinove v kmetijsko šolo, ktera bi jim bila bolj pri roči in v kteri bi se podu-čevalo v slovenskem maternem jeziku! Zastonj sta se upirala naša vrla posl. H e r-m a n in dr. Razlag, ktera zmirom, kakor nepremekljiva skala sredi viharnih napadov naših protivnikov neustrašljivo stojita in zagovarjata pravice našega naroda! Zastonj sta protestovafa zoper to postopanje deželnega
zbora! Sama sta ostala! O tem in o drugih delih dež. zbora prihodnjič kaj več. (Lepo prosimo! Vredn.)
Deželni zbori.
«Koroški. V 36. seji posvetovala se je zbornica o vodni postavi, ki jo je vlada predložila, z naročilom, naj ji zbor o njej svoje misli razodene. Poročevalec g. Hueber je v daljnem govoru zbornici razkazoval, kako potrebna in važna da je ta postava za deželo, da ta načert sploh zadostuje vsem zahtevam in potrebščinam in da naj se tedaj odobri, spremenijo pa nekoliko le tisti paragrafi, ki jih je odbor zaznamoval. Ti so: 1, 6, 7, 17, 32, 35, 46, 52, 58, 63, 68, 80, 81, 84, 85, 88, 97, 100. Te spremenjave, ki se večidel besed tičejo, dale so pa zboru tolikanj opraviti, da nikakor ni mogel v tej seji vsega do konca dognati in je tedaj primoran 7bil, še 37. sejo pustni pondeljek imeti, da so vse dognati zamogli, kar bo pa tudi deželo enmalo več stalo. Ko je tedaj posvetovanje končano bilo, vzdigne se dež. glavar in -zahvaljuje poslancem za njih trud in da so tako vestno spolnovali dolžnosti svoje, dež. namestniku pa za prijazno podporo, s ktero mu je vedno na strani stal. Potem sta še govorila dr. Burger v imenu oslancev in dež. namestnik b. Šluga, za-valivši se za prijazne poklone — in konec je bil zboru, v kterem se ni slišala besedica o Slovencih in njihovih potrebščinah ; potem pa tudi ne moremo glavarjevih besed poterditi in z dobro vestjo reči, da so poslanci natanko dolžnosti svoje spolnili!
štajerski. Ker je bila 29. seja glede na Slovence kaj imenitna, ne bodo nam naši čitatelji zamerili, če jim jo prej ko poprejšnje naznanjamo. Najprej je g. Herman dokazoval in priporočal svoj predlog: „Naj se dež. odboru naroči, da bode vse potrebno pozvedel in dotične nasvete v prihodnji seji zboru predložil, da se napravi kmetijska in vinorejska šola za spodnje Štajersko, če je le mogoče, blizo Ptuja in na dež. stroške", — rekši, da je slovenski narod individualiteta (osebnost), ki se ne sme režirati. Le ta se varuje v šolali. Mi ne očimo politiške in narodne svobode, nam je politiška svoboda brez narodne nerazumljiva fraza ali beseda! Ta naprava bi ne urila samo učencev, ampak bila bi tudi izgled celej okolici. To se v Gradcu ne more doseči. Tisti malo pozna Slovence, kdor pravi, da za spodnje Štajersko ni potreba posebne kmetijske šole, itd. Predlog se podpira in izroči dež. odboru.
Blagantinšekov Kaiserfeld potem razlaga svoj predlog, ki zahteva, naj se §. 41 opravilnega reda odpravi, zato ker sta v prejšnji seji dr. Razlag in Herman protestovala zoper sklep večine, ki je slov. kmetijsko šolo odsvetovala. Blagatinšek pravi, da je tako protestovanje zoper parlamentarični red, naj se tedaj zbriše ta §., in dež. odbor naj dotičen predlog v bodoči seji zboru predloži, kar je zbornica tudi poterdila. Tako skerbi g. Blagatinšek za Slovence ! Po pravici mu je smel na to odgovoriti g. Herman, rekoč: „Dobro vem, da se o tem ne gre več razgovarjati, zvedeli pa smo zdaj, da je ta nasvet — udarec po nas !“
Potem je poročal poslanec Frank o zaupnici, ki bo jo poslale že večkrat omenjene občine in o kterej tudi današnji dopis iz slov. Bistrice govori. Sklenilo se je, naj se ta bere nemški in slovenski, nezaupnica gg. Feyrerju in Loschniggu naj se pa dene — pod klop! Tu pa je zahteval g. Razlag, naj se tudi podpisi naznanijo, ker so se neki s temi čudne reči godile, — česar pa menda niso dovolili, ampak le toliko, da se ste nezaupnica in zaupnica na mizo djale.
Potem je odgovarjal dež. namestnik na znano Razlagovo interpelacijo. Po uradnij-skih pozvedbah, pravi on, je vse prav, ka-
_ 80 —
kor je, kajti ljudje so zadovoljni, še celo hudi bi bili, če bi se kaj predrugačilo, kar je zbornica, kakor si lahko vsak misli, z dobro — klici sprejela, oziraje se gotovo takrat ošabno pa z omilovanjem na slovenska poslanca — fanatikarja, ki ljubi mir kalita in za svoje slov. volivce take reči zahtevata, za ktere se jima oni lepo zahvaljujejo, da nič zanje nočejo vedeti! Ker gotovo tudi bravci z nami vred niso drugega odgovora pričakovali, ne ostaja nam nič druzega, nego da si ohranimo upanje boljših časov, ki že tudi enkrat pridejo, če bo Bog dal in sreča junaška! Potem se je se nekaj malega obravnovalo in zbor se sklene.
Hranjakl je imel 14. t. m. poslednjo sejo. V njej je najprej odgovoril dež. namestnik na drugo Svetčevo interpelacijo zastran učiteljske službe na ljubljanski realki, ki jo je dobil terd Nemec, ne pa Slovenec g. prof. Tušek, ki je je tudi prosil, z besedami, da je ta reč že razsojena. Tudi prav! Znano je, da jo je dež. namestnik pervikrat tako zasukal, da ministerstvo ni moglo slovenskemu prosivcu zarad tega te službe podeliti, ker je zahteval, da naj se mu zdanja plača 900 gld. tudi v Ljubljani dovoli. Ali on je po „Nov.“ razglasil, da ni tako prosil, ampak le, da se postavi v viši plačilni red, — kar je vse kaj druzega, nego je namestnik povedal. — Potem je odgovoril na dr. Tomanovo vprašanje zarad volitev kupčijske zbornice, rekši, da to ne spada več v področje dež. zbora. Ker naši nasprotniki čudne reči o tej zadevi po svetu raznašajo, želimo, da bi skorej na dan prišlo, kako in kaj in da bi zlasti g. Horak nobene škode ne terpel. — Čez Skedl-ov predlog, ki zahteva, naj bi se poslancem o počitnicah nič ne plačevalo, prestopila je zbornica na dnevni red. — Potem se je izvolil g. Dežman na mesto rajnega g. Ambroža za dež odbornika. Naposled pa je poslovil dež. glavar, baron Čo-delli, zbor z navadnim ogovorom, z zahvalo in trikratnimi slava- klici na presvetlega cesarja, z opombo, da stopi iz zbora. Na to so še govorili dež. namestnik, podpervosed-nik in dr. Toman v slov. jeziku , izrekaje zahvalo cesarju in pervosedniku, z voščilom, da naj bi se glavar ne ločil od njih. Zadoneli so gromoviti slava- klici in zbor je bil končan. — Še nekaj. Pri debati zastran vpeljave slov. jezika v učilišča je g. Kro-mer kaj strastno napadel domoljubno duhovščino. Mislimo, da pri tacih rečeh ne gre molčati in da mu bodo razžaljeni duhovniki že pokazali in dali, kar zasluži, zlasti pa naj bi se tudi tisti oglasili, kterem gre za čast in pravico svojih podložnih skerbeti!
Herva&ki zbor je te dni odobril pravila za jugoslovansko akademijo in izvolil poseben odbor 9 poslancev, ki bode vsa dotična opravila prevzel. Zraven pa je tudi sklenil posebno predstavko zarad nar. doma, muzeja, jugoslov. vseučilišča in pregnancev na njih. veličanstvo poslati. Slava Hervatom! Graničarski zastopniki ne hodijo več v zbornico, tudi madiaronski plemenitaši so jo večidel že pobrali. Čudni možje! Zdaj je posvetovanje, kako naj bi se volilni red pre-naredil.
Ptuje dežele.
Stillwater (Amerika) 16. jan. 1866. A. P. (Kako se živi in dela v rodovitni Minesoti? Politične zadeve. Statistika.) Gotovo mi ne bote zamerili, če vam spet enkrat iz daljne Amerike nekaj malega vrstic pošljem, ker veliko tako ne utegnem pisati. Najprej vam moram povedati, da je tu pri nas, v državi Minesoti, letošnja zima strašno huda in snega toliko, da nihče kaj tacega ne pomni. Jesen_ pa je bila nenavadno lepa. — Naša država je ena izmed najlepših v zedinjenih severoameri-kanskih deržav in ima lepo bodočnost. Obnebje je kaj zdravo, lega jako lepa in po-
sebno pripravna za kmetijstvo in živinorejo^ ki velik dobiček daje. Železnic je že tudi precej narejenih, še več pa jih delajo na vse kraje. Zadnje leto so tudi našli zlate, sreberne in bakrene rudnike, kakor tudi remog. Tudi kamnenega olja se dosti do-iva. Da bote pa vedeli, kako rodovitna je naša zemlja, povem vam, da se je letos tu 10 milijonov bušeljnov (po 60 S') pšenico pridelalo, krompirja pa toliko, da niso vedeli kam ž njim! Večina naših pridelkov se izvaža po reki Misisipi v južne in ju-trove kraje, tako n. pr. se je letos prodalo okoli 7 mil. bušeljnov pšenice. Temu naj pa še tudi pristavim, da tu zlasti delavcev zelo primanjkuje, — zaslužka pa je, kakor hitro sneg zgine, dovolj in delavec dobiva na dan po 2 in še več tolarjev. Res, da je še velika draginja, ali vendar še nisem nobenega videl pomanjkanje trpeti. — S politiko pa se ne pečam dosti, ker to ne spada zdaj v mojo področje. Kakor povsed ste tudi tu zlasti dve veliki stranki, ki se za nadvlado potezate. Kaj hudi se mi zdč radikalci, s kterim ima prvosednik Johnson mnogo mnogo opraviti, ker bi radi vse prekucnili in oni sami moževali. Ali krepko se jim ustavha bistroumni prvosednik, bivši krojač, ki zdaj mojstersko „Union" krpa in prevreduje, kakor je prej krpal oblačila itd. Zavolj Meksike „congres" ali državni zbor mnogo in hudo razsaja, pametni pa pravijo, da je treba poprej doma ljute rane iz zadnje vojske vsaj nekoliko zaceliti, predno se kaj druzega počne. — Ravno ko sem pismo končal, dobil sem v roke najnovejšo statistiko države Minesote. Ona šteje 250.099 Stanovnikov, med temi je 131.323 mož, 118.776 žensk, družin 46.939, zamorcev 411, mutastih 96, gluhih 83, slepih 39 in norih 78. Minesota je dala na vojsko okoli 10.000 vojakov. Zdaj naj pa končam.* Ostanite mi zdravi vsi Slovenci!
V angleškem parlamentu nekteri govorniki strašno razsajajo, da je vlada tako malo pazila na živinsko kugo. Da se jej zarad Fenijancev na Irskem ne bode tako zelo očitalo, namerja bolj hudo strune napeti in „Habeas-Corpus-Akte" (osebno prostost) vzdigniti.
Ruska vlada bode neki rimskega zastopnika pl. Meyendorfa, ki se je o novem letu tako gerdo pri papežu obnašal, domu poklicala. Na Poljskem pa dela blizo tako, da se skorej zatre kat. vera. Kat. duhovščino namerja s tem na svojo roko spraviti, da jej poviša letne dohodke.
Bi s mar k še vedno svojo pot naprej maha ter draži Avstrijo, kar more, derž. zbora pa si še vendar ne upa razpustiti. Kaj rad bi Cavourja posnemal, pa godi so mu še tako, kakor tisti lesici, ki ni mogla do grozdja!
Duhovske zadeve.
Ljubljanska škofija:	G. Janez
Budnarv je dobil lokalijo na Rovem. G. Boštjan Čebašek gre za kaplana na Bordo, g. Štefan Gnezda pa v Moravče.
Družba sv- Mohora.
' Za 1. 1866 so plačali: Iz Goriške n a d š k o fi j e : Dekanija Cirkno , Gorica, oriško seminišče, fara Volče, prof. Jan. esenko dosm. ud ; — iz L j u b 1 j. škof.. Dekanija Ternovo, Šmarije, Postojna , Leskovec, Trebno, Idrija — fara koroška Bela, Ribnica, Žužemberk, Kamnik, Begne pri Cirknici, Teržič, Borovnica, Planina, Stu-deno in na Unči, Železniki, Zalilog, Podkraj pri Ipavi in fajm. Eder Jan. dosm. ud.
(Dalje pride).
Loterija.
Orade« t »*	*4	41	40 49.
Prihodnje srečkanje je 28. februarja 1866.
iwmlr A. Einspieler. Odgovorni vrednik J. Božič. Za tiskarno F. pl. Kleinmayerja odgovorni vodnik K. Bertschinger.