Katarina Majerhold O izgradnji novega (postmodernega ljubezenskega) subjekta "EVERGREEN" STEREOTIPA - Za žensko velja, da naj bi bila lepa in urejena (naličena in v bleščečo originalno oblačilo oblečena). Ženska (naj) postane vidna skozi lepoto. - Za moške na splošno velja, da ne dajo veliko na svoj zunanji izgled. Moški (naj) postane viden skozi svojo ambicioznost, pamet in socialni status. STEREOTIPNI VEDENJSKI VZORCI GEJEV Vzrok "obrnjene estetike"1 pri homoseksualcih je pravzaprav preprost: kdorkoli je bil v gej baru, mu ni ušlo, da so geji večinoma izjemno lepi (to zadeva tako telesne kot obrazne lastnosti), v svojih gibih, vzklikih, smehu in načinu govora pa precej osladni, lahko bi celo rekli sentimentalni. Zdi se, da so skoraj ženske v moškem telesu. In zato ni čudno, da je gejem skrb za svoj videz in telo kot glavni atribut ženskosti, tako blizu. Dodatna potrditev tega, da geji priznavajo svojo ženskost je tudi ta, da si poleg svojega običajnega moškega imena privoščijo še žensko ime: če je moški Blaž, Andrej, Peter potem navadno iz tega izpeljejo Blažka, Andrejka, « Petra. V nekem gej klubu sem slišala, kako je lep starejši črnolas gospod svojemu f prijatelju govoril o svojem ljubimcu, "Ja, kam je pa spet šla? Je še ni nazaj?!2" Vzrok | (D _ p 1 Termin "obrnjena estetika" pri homoseksualcih razumem kot odklon od stamdardizacije moškega načina oblačenja S in vedenja. Več o tej standardizaciji bom spregovorila v odlomku o estetiki heteroseksualnih moških in žensk. -g 2 Edward Ward je že na začetku 18. stoletja govoril o angleških „mollijih", ki da "so tako globoko izrojeni od f vsakršne možate drže ali moških kretenj, da si raje domišljajo sebe kot ženske, da ponavljajo vse pritlehne -f" nečimrnosti, katere s običaji namenili ženskemu spolu, da hlinijo govorjenje, hojo, čenčanje, priklončke, jok, | prepirljivost & geste v slogu poženščenosti..." kakor ga citira Thomas A King v članku "Z rokami ob bokih D O :E pedrski nečimrnosti in epistemološkem predsodku", CKZ, št. 202-203, Ljubljana 2001, str. 307. Tvorba s identifikacije homoseksualcev v tistem času vsekakor ni bila povezana z normativnimi modeli jaza, ki so jih .S postavljali vladajoče meščanstvo, filozofi in kritiki. Homoseksualci so predstavljali samoljubnost, prekomernost, -s potratnost, zakulisnost in družbeno nesposobnost, namesto odkritosti, preprostosti in koristnosti. V tem kontekstu -£ so govorili tudi v zvezi s pretiranim, nastopaškim gibanjem telesa homoseksualcev in ga dojemali kot nekaj s nenaravnega, oz. so ga, vkolikor je gibanje telesa, odraz tudi naše notranjost, dojemali kot nenaravni jaz. | moške homoseksualnosti se zdi preprost: dečka ali moškega, ki je v sebi razvil predvsem žensko plat svoje duševnosti,3 enako kot ženske, privlačijo t.i. fizično močni, robustni in grobi moški, saj geji le redkokdaj ponujajo mačo image grobega pohotnega žrebca in prav sledenje po raziskavi nekega nemškega časopisa večino žensk odbija. Zato tudi geji nase hipnotično privabljajo pogled žensk in so za heteroseksualne ženske idealni moški. Zakaj? Ker se t.i. neulovljiva razlika med njimi nenadoma zdi skoraj ulovljiva in premagljiva. Glede na opisane značilnosti gejev ti padejo naravnost v opis androginov, kot 'vmesni spol', "ki naj bi obstajal vmes med biološkim in družbenim redom in torej zunaj reda, oziroma tretjega spola, znotraj katerega se v eni osebi prepletajo moški in ženski elementi". In Tratnikova še nadaljuje: "Vmesni spol, torej seksualne inventiranke in inventiranci, transvestiti in hermafroditi so simbolizirali družbeni kaos in propad, zlasti seksualnih in družbenih sposobnosti moškega."4 Tudi Nataša Sukič, podobno kakor malo prej Tratnikova, o tem razpravlja: "V sredini šestdestih je bila androginost ključna seksualna koda. Očitno zamegljevanje moškosti in ženskosti v drugačni, tretji spol, predstavlja miselni preskok v primerjavi s plahim, sramežljivim obdobjem petdesetih. Plavajoče, igrive, prehodne identitete postajajo bistveno manj odivsne od standarnih dejavnikov vpliva na oblikovanje socialnih identitet, saj so vse bolj vezane na procese imagninacije in fantazije. Z zgodovinske perspektive dvajsetega stoletja je mogoče reči, da se je ideologija spolnega razlikovanja preesila v ideologijo spolne nevtralnosti"5 Pozabiti pa ne smemo omeniti, da geji kljub svoji gibčnosti, pojočih glasovih, mehkobni osladnosti in moderni estetiki, kljub svoji trivialni površinskosti in površnosti, močno ohranijo tudi atribute, ki naj bi jim, po esencialistični doktrini definicije spola (moškega spola), pripadali, to pa sta umska in kreativna moč. „ STEREOTIPNI VEDENJSKI VZORCI LEZBIJK f Pri lezbijkah opažam obratno estetiko, estetiko, kije družbeno in zgodovinsko J označena kot neuglajena in celo grda. Kolikor sem lahko v klubih in diskotekah -O _ Mislim, da je napačno iskati vzrok homoseksualnosti v prirojenih (genetskih) ali pridobljenih lastnosti, prav tako ne v socioloških definicijah, opredeljenih z družbeno (ne)koristno sposobnostjo in enako ne v narcizmu ali v ostalih psiholoških motnjah. Večkrat lahko slišimo naslednje sklepanje: "Oh, kako je lep! Zagotovo je gej". Sama trdim, da je lepota kot eden izmed najznačilnejših atributov gejev v prevladi preprosto zato, ker se v sebi dojemajo kot ženske, za katere je lepota pač eden najmočnejših atributov, ki požanjejo uspeh pri osvajanju moškega. Geji znotraj svoje skupnosti ponavljajo razdelitve vlog na moškega in žensko. V gej barih tako naletimo na t.i. žensko-moškega in moško-moškega. Suzana Tratnik: "Tretji spol kot začetek moderne lezbične identitete", CKZ, št. 202-203, SZ, Ljubljana 2001, str. 328. (Inventiranka, oziroma pripadnica tretjega spola z moško dušo, ujeto v ženskem telesu in obratno velja za moškega). v Nataša Sukič: "Androginost - utopija seksualnih revolucij", CKZ, št. 202-203, ©Z, Ljubljana 2001, str. 332. opazovala estetiko lezbijk ta večinoma teži k simplifikaciji moškega stila oblačenja, izjeme pa potrjujejo pravilo. Tam redkokdaj vidiš ekscentričnost, inventivnost ali eleganco. Kar je sicer obratno od siceršnjega stališča žensk, ki menijo, da je njihov zunanji videz nadvse pomemben za njihovo zaželjenost. Toda prepričana sem, da seksi urejena in elegantna ženska zbuja željo tako moškemu kot ženski vedno in povsod. Vendar se zdi, kot da bi hotele lezbijke s takšno naravnanostjo povedati še nekaj: da so jim odveč prav te maksime in določbe, ki jim jih družba vsiljuje zaradi danega telesa. V takšnem stališču do telesa in ženske ter z njim povezane/pripisane družbene vloge spola je nekaj uporniškega, kar pa sploh ni tako novo. "(...) - že v tridesetih letih 19. stoletja so ženske, ki so zahtevale pravico do izobraževanja in zaposlovanja, označili za 'brezspolne' ali 'polženske' (...). Okrepil se je strah, da bo izginila razlika med spoloma. Te strahove so poskušali pomiriti tudi seksologi, in sicer tako, da so lezbijke definirali zlasti kot ženske, ki so zavrnile samoumevno žensko vlogo. Ta sicer naravna vloga inven-tiranki ni ustrezala kratko malo zato, ker sploh ni bila ženska. A tudi moški ni bila. Torej je bila pripadnica tretjega spola in kot taka ni mogla reprezentirati žensk. Njena glavna značilnost je bila popolna inverzija ženske vloge: bila je aktivna in ne pasivna, uspeh je iskala v javnosti in ne doma, na prvo mesto je postavljala sebe in druge ženske, saj moški niso zavzemali posebnega mesta v njenem življenju."6 V filozofski, sociološki in antropološki literaturi obstaja mnogo študij na temo spola, ki dokazujejo, da je spol, ki ga sicer opredeljujejo na osnovi danega telesa ali pa družbeno konstruirane vloge, na sploh težko opredeliti. Oglejmo si dva pola dokaza spola. Družbeno konstruiran spol se denimo snuje z dokazi kot ga ponuja Nataša Koražija v reviji Lesbo, ko prikazuje transvestita, torej moškega, ki se z obleko preoblikuje v žensko. "Prav transvestiti dokazujejo, da ima spol le malo opraviti z biologijo, saj ga lahko naredimo sami, po svojem okusu. Tako kot je spol družbeno konstruiran, je tudi prepričanje o nespremenljivem biološkem « spolu družbeno konstruirano. Videti je sicer, kot da bi transvestiti posnemali f ženske oziroma nek ideal ali izvirnik ženske, vendar je ta razlaga preveč preprosta. | Ideal ženske oziroma izvirnik ženske posnemajo oziroma si prizadevajo zanj tudi | ženske same."7 Po avtorici je torej vse posnemanje, a posnemanje česa? Izvirnika, § katerega obstoj ne poznamo, čeprav si prizadevamo, da bi ga spoznali. Torej gre J za igro prazne simulacije in simulakra, v katerem se pretvarjamo kot, da je nekaj, t CD za kar smo se dogovorili, da je resnično, resnično. Toda na takšen način lahko = 'c1 razmišljamo samo v okviru t.i. poststrukturalistične reprezentacije, ki je vsa do I 6 Suzana Tratnik: "Tretji spol kot začetek moderne lezbične identitete", ČKZ, št. 202-203, Ljubljana 2001, str. 326 7 Nataša Koražija: Daleč stran od klišejev, Lesbo, december 1999, sredica. konca utopljena v kulturi in ji ne ustreza več nikakršen realno obstoječ referent, ki je posledica spoznanja, da je sama tradicionalna delitev na biološko spolnost in socialni spol, zgolj socialno kulturna konvencija.8 A izvor tega, da je vse zgolj kulturna konvencija, moramo iskati v procesu modernizma in predvsem post-modernizma, v katerih tisto, "kar je bilo nekoč 'naravno', postaja vsebolj socia-lizirano, in delno kot neposredna posledica tega, postajajo področja osebne dejavnosti in interakcije temeljno drugačna."9 Predmoderne družbe so "razmerja do narave in do nadaljevanja generacij usklajevale tradicionalne oblike prakse in versko obarvane etične norme,"10 danes pa se to radikalno spreminja. A povrnimo se nazaj k našim transvestitom. "Najvidnejši izraz igranja spolnih vlog so transvestiti, ki učinkovito uporabljajo klasične simbole ženskosti kot kič. Transvestija je spolne vloge prignala do konca, do kiča. Transvestiti, ki hočejo biti ženske, uporabljajo ženska oblačila in se čimbolj krasijo. Spolne vloge priženejo tako daleč, da dobijo njeno esenco, ki jo vidimo kot kič. Ob tem se poraja dokaj nelagodno vprašanje: ali je izpiljen življenjski slog sploh mogoče misliti kako drugače kot oblika kiča, plehkega klišeja."11 Pri preoblačenju naj bi šlo torej za terciarne, 'plehke', že celo kičaste zunanje znake, po katerih spoznamo moškega ali žensko. Toda ali ni to pač vsakdanja družbena praksa, konvencija, običajno prepoznavanje in komunikacija med ljudmi - nihče nikogar ne slači in ne gleda kaj se skriva pod obleko, še manj pa preiskuje njegovo/njeno DNK, ki naj biološko gledano pove ali ima oseba v 43 kromosomu človeškega genoma, ki določa spol, XY ali XX kromosom. Seveda je tudi to legitimen pogled. Nekdo bi sicer rekel konzervativen ali esencialističen, ker domneva, da obstaja nekaj takega, kot je "esenca" ženske/moškega, ki jo lahko spoznamo skozi telesne (in genske) znake in ki skozi zgodovino ostaja nespremenljivo. A da lahko tudi na ravni telesa naletimo na probleme spoznanja in določitve, kaj je moško ali žensko, se spomnimo zgodbe z nekega atletskega tekmovanja, na katerem so pri neki tek« movalki, ki je bila po izgledu popolnoma ženska, našli genetsko zasnovo kromo-f soma XY, ki je 'dokazovala' njeno moškost. Strokovnjaki so bili ob tem primeru J seveda popolnoma zmedeni ... nazadnje pa so se odločilil, da omenjena tekmo- E 8 "'če je spol nekaj tako naravnega in nam lastnega kot genitalije, s katerimi smo se rodili, je posledično g seveda neumno (ali celo boleče) poskušati bodisi spremeniti spolno ureditev ali ne računati z njo kot omejitev 1 človeških dejavnosti.' Poglavitna usmeritev in tudi naloga feminističnih teorij je bila denaturalizacija spola, saj je naturalizacija spola predstavljala nepremakljivo oviro vsakršni emancipaciji - kar je po naravi urejeno § drugače, se pač ne da in tudi ne sme spreminjati. In če obstaja kaj naravnega (na primer različni organi, udeleženi v spolnosti in reprodukciji), velja tudi, da se obratno kot pri tradicionalnem pojmovanju "naravne s nujnosti" to naravno razkrije kot iz gospostva v nujnost prevedeno socialno-kulturno razmerje," piše Lev Kreft ~ v članku "Camille Paglia, prostitutka, komedijantka," I 9 Anthony Giddens: Preobrazba intimnosti, *cf, Ljubljana 2000, str. 183. f 10 Ibid. .§ 11 Nataša Koražija: Daleč stran od klišejev, Lesbo, december 1999, sredica. valka ne sme tekmovati v ženski kategoriji, ker ni ženska, kakor tudi ne v moški kategoriji, ker ni moški - v odnosu na siceršnjo razdelitev je (bila) nekakšen hermafrodit. Tako vidimo, da je že na ravni telesa in njegovih določb včasih težko določiti, kaj je moškost ali ženskost, na ravni družbeno konstruirane realnosti pa še toliko bolj. Ce že gremo tako daleč, lahko odkrijemo, da nas tudi narava, oz. telo lahko vara, seveda pa se lahko še bolj varamo v okviru kulturnih reprezentacij, še zlasti, če je to njen cilj v dobi igre, spektakla in simulakrov. A nadaljujmo z lezbično sceno. Ozračje v lezbičnih klubih je bolj resno, preračunljivo in včasih že kar militantno/netolerantno. Za razliko od gejev pa lezbijke nikoli ne spreminjajo svojih imen v moško inačico, čeprav je opaziti močno tendenco moških potez pri njihovem verbalnem ali neverbalnem sporočanju. Menim, da so lezbijke v svoji uporniški drži na napačni poti, ki ne vodi nikamor drugam kot še v večji upor, nekonvencionalnost in družbeno izolacijo. Lezbijke bi morale tako kot geji vzeti in razviti vse najlepše in najmogočnejše obeh spolov: pamet, kreativnost, pogum, odločnost, lepoto, čustvenost, privrženost in mehkobo. To je podoba (nove/ga) človeka/inje, ki pa ni takšen ali drugačen mehanski, oz. umski 'stroj', ampak še bolj senzibilno, pogumno in preudarno bitje. STEREOTIPNI VEDENJSKI VZORCI HETEROSEKSUALNIH MOsKIH IN ŽENSK Kar zadeva estetiko heteroseksualnih moških in žensk so dejstva bolja ali manj znana. Zgodovinsko gledano je velika skrb za videz moškega vse do francoske revolucije sovpadala z njegovo umsko in socialno nadvlado nad ženskami, kar pomeni, da se je moški oblačil v razkošna oblačila (seveda zgornji sloji), se kitil z nakitom, si kodral lase ali celo pudral obraz. Takšna skrb za moški zunanji videz je, kakor rečeno, veljala vse do francoske revolucije, ki je hotela prekiniti z dotedanjim monarhičnim redom, eden izmed atributov tega reda pa so bila tudi razkošna oblačila, pudranje, ličenje, nošenje lasulj. Razkošna oblačila si je lahko « privoščila aristokracija, ki jo je bilo potrebno poslati na giljotino. "Videz telesa je f bil, v nasprotju s spektakli aristokratov, meščanstvu politično pomemben le kot | znamenje integritete in zmožnosti jaza ter koristnosti za družbeno večino. | Meščanski liberalizem je postavil jaz (vsebino) na mesto, kjer bilo prej telo (videz), § s tem pa je določil, da je zavest politična, videz pa ne."12 Tako francoska revolucija J o postavi ločnico v moškem oblačenju, ki velja še danes. Poslej se je moški t CD osredotočil predvsem na doseganje statusa in razvoj umskih sposobnosti. Njegova J 12 Thomas A. King: "Z rokami ob bokih - O pedrski nečimrnosti in epistemološkemu predsodku," ČKZ št. 5 202-203, Ljubljana 2001, str. 294. Na isti strani v nadaljevanju tudi preberemo: "Takšen model jaza-kot- -1 vsebine, vztrajanje pri koristnosti in doslednosti jaza nasproti preprostemu privilegiju stanu, je podpiral J vzpenjanje ideološke vladavine in politične centralnosti srednjega razreda." | obleka je postala 'asketska uniforma', ki se deli na tri zvrsti: na obeko za poslovne zadeve, šport in vojaške zadeve. Povsem obratno pa se zgodi z ženskim oblačenjem, ki je bilo dotedaj precej uniformirano in 'pusto'. Poslej ženska postane razkošen estetski objekt, "razstavljajoč se" za pogled moškega. V 19. stoletju je bilo sicer neko dokaj kratko obdobje dandyevstva, ki je dajalo izrazit poudarek oblačenju in zunanjemu videzu moškega. Dandanašnji pa se moška estetika videza in telesa nekoliko povrača na rejvih. To, da se moški pretežno zanima za umske in državne/ socialne posle, ženska pa pretežno za gospodinjske, estetske in čutne posle, je že dolgo in dolgočasno znano. Nekoč pa sem v enemu izmed svojih prvih esejev napisala: "Postavlja pa se paradoksno in pomembno vprašanje: Zakaj je moški vztrajal na tem, da je ženska lepa in naličena, saj se mu je ravno takšna upirala, da bi jo ljubil. Ravno s tem si jo je postavil v pozicijo sebi ne-enake in nadvlado nad njo. In zakaj je ženska vztrajala v tem ličenju, kičenju in lepoti, ko pa je vedela, da s tem ne bo dosegla, da bi jo moški (čutno in duhovno) ljubil."13 S takšno postavitvijo heteroseksualen moški v svojem bistvu ženske ne more ljubiti kot umsko, telesno in duhovno enakovrednega partnerja. Moški ne more in ne spoštuje ženskih intelektualnih sposobnosti, ker se ni toliko poglabljala v naravoslovna ali humanistična področja. In zakaj ne? Ker ji vesoljno moško občestvo, še do predkratkim meneč, da ima ženska manjše možgane, ni omogočalo in spodbujalo izobraževanja na tem področju. In to se po mnenju moških pozna še danes v tem, da ženske nimajo pravih idej; da jih opredeljuje pomanjkanje intelektualne domišljije in želje po prekoračenju ustaljene meje v prid novega in boljšega. Sic, brr, kar strese nas ob takšnih nizk(otn)ih mislih. Moški prav tako podcenjujejo ženska čustva privrženosti in 'odvisnosti', ki jih dojemajo kot močvirje z živim peskom. Po drugi stani pa moramo poizkušati razumeti zakaj moški od ženske pričakuje in želi lepoto ter jo ljubi v njej. Kdo pa ne bi?! Lepota je vendar ena izmed večnih človeških fascinacij, ki sredi minljivosti, iznakaženosti js in smradu ponuja nedvomni užitek očesu. f Lepota je določena kot redka naravna obrazna ali telesna konstitucija, ki | poudarja harmonijo, matematično proporcionalnnost delov na obrazu ali telesu I ali pa kot umetno (z make-upom in vadbo) posnemanje te naravne lastnosti. A i predočimo si vzrok pomembnosti lepote. Omenjena konceptualizacija pogleda J je zgolj za to, da naj 'moško' oko 'naredi' mikavno tisto, kar moškega in njegov 0 t um pravzaprav odvrača s svojo močjo in grozo; mikavno naj naredi tisto CD J neumerjeno in silovito naravo (ženske), ki se izkazuje s strastmi in poželenji 'c1 1 (kakor jo je označil moški). Moški odcep od telesnega in njegov presežek s/v § tehnologijo/i je v sebi skrival prav intenco osvobojenosti pritiskov narave in 13 Katarina Majerhold: Ljubezen, »KZ št. 1992, Ljubljana 1998, str. 235. telesa. Tako Rousseau pravi v svoji Novi Heloisi: "Ali ni edino sredstvo, ki ga je razum (iz)nasel za obrambo pred slabostmi človeškega rodu, ravno v tem, da se odcepimo od zemeljskih predmetov in vsega smrtnega v sebi, da bi se zbrali v svoji notranjosti in vzdignili do vzvišenega motrenja? In če so naše strasti ter zablode vzrok naše nesreče, s kakšnim žarom moramo vzdihovati za stanjem, ki nas osvobaja tako enih kot drugih?"14 Strasti in poželenja so naše slabosti, ki izvirajo iz našega telesa, iz (naše) narave, pravi Rousseau! Ko nas razganja poželenje je, kot da nam (naša) narava moli korenček pred nosom, za katerim capljamo. Ko v našem telesu divja viharno morje hormonv, je to znak, da strasti zahtevajo svoje. Zahtevajo kaj? Neko zadovoljitev, izpolnitev - ta pa se ponavadi nanaša na spolno zadovoljitev (vzrok, katere laično občestvo ali strokovno mnenje vidi v naši prokreativnosti). In kadar nas vodi želja po izpolnitvi, lahko v tej želji naše ravnanje včasih postane problematično (denimo nasilno). Vse to v nas vliva narava, ki je sama v sebi zaokrožena in samoreproduktivna, ki ničesar in nikogar ne potrebuje, mi pa ravno nasprotno počnemo to, kar nam narekuje ona. In tega se ženska, ki je v svoji primarni strukturi bolj podobna naravi kot družbi, prekleto dobro zaveda. A podobna v čem? Tudi žensko telo je nekako bolj 'zaokroženo' samo v sebi (samozadostno), s tem ko je sposobno spočeti in prenesti otroka; tudi žensko telo ni tako proporcionalno, umerjeno in čvrsto kakor ni takšna tudi narava. Moški že nekako bolj oddaljen pa od tega poizkuša ubežati s filozofijo, umetnostjo in tehniko. Moški se zaradi svoje (telesne in umske) strukture narave bolj bojijo kot ženske, po drugi strani pa se toliko bolj borijo za prevlado nad njo - morda mislijo, da imajo svobodo izbire: narava ali nenarava (družba, simulaker). Ženske pa vemo, da to ne gre, močno se zavedamo narave v nas: nikoli ji ne moremo dokončno ubežati. Za moške je zato ženska utelešenje te amoralne, zle strastne narave, ki se jo bojijo in zato iščejo prevlado nad njo. Kolikor pa moški poskuša s tehniko in podružbljanjem vladati nad naravo in žensko, vseeno obstaja točka, skozi katero to grozljivo in zlo narave pricurlja « nazaj. To je točka spolnosti. Camille Paglia, ki mi je dala navdih za takšno tradi- f cionalno izpostavo povezave med ženskim telesom in naravo ter moškim umom | in kulturo,15 ki se križata v spolnosti, v svoji knjigi Spolne persone tako razpreda o | odnosu zavesti, lepote in spolnosti oz. ljubezni: Pravi, da je zavest tista, ki je iz | vseh nas naredila strahopetce in da živali prav zaradi umanjkanja zavesti ne čutijo J o spolnega strahu. Obratno pa je v svetu ljudi, kjer ženska za moškega predstavlja i