Rehabilitacija izključenih njivašev
Hlša za Gradom št 1. Takšen fe naslov knjlge, kt jo bomo najbrž že kmalu lahko kupill v naših knjigarnah. Napisala stajo Drago Košmrlj in Vita Kraigher. Knjiga opisuje dogajanje v Ljublfanl pred vojno tn v njenih prvih dveh letlh. Drago Košmrlj piše o »Njivaših«, Vita Kraigher pa o SKOJ v letih 1941-42.
Morda preseneča naslov in vzbuja vprašarye zakaj naslov »Hiša za gradom št. 1«. To je hiša, ki so jo leta 1978 porušili, ko so obnavljali Karlovški most. Pred vojno in med ryo pa je v ryej žive-la družina advokata Rutaija. To je bila meščanska, vendar napredno usmenena družina. Na podstrešju te hiše je bilo 5 sob, ki so jih odda-jali študentom. Pri preučevanju rgenih stanovalcev, teh je bilo v tem obdobju kakšnih 20 do 30, je Drago Košmrlj, ki je tudi sam sta-noval, tukaj prišel do zanimivega spoznanja.
»Vsi ti študenije in srednješolci so bili napredno usmerjeni, kar so Rutaijevi vedeli. Vsi so na tak ali drugačen način sodelovali pri osvobodilnem gibanju. Šest so jih okupatorji ubili kot talce, 6 jih je padlo v partizanih, hiša je gostila tri pisatelje; Antona Ingoliča, Jo-žeta Kerenčiča in Ivana Roba, hi-ša je dala dva narodna heroja; Jančaija in Kerenčiča, v hiši je bilo tudi nekaj Srbov, ki so bili prav tako napredni in so nekatere ustrelili kot talce, drugi pa so bili y partizanih. Od leta 1933 do 1941 je živela v tej hiši osredrya skupi-na društva kmečkih fantov in de-klet Njiva. Med njimi so bili Jože Kerenčič, Leopold Berce in Mile-na Petovar. Tu je živel tudi Mar-jan Vesergak, ki je padel v parti-zanih. Od vseh smo živi le še trye; Draga Humek, Drago Hartner in jaz.«
Tako je začel svojo pripoved av-tor dela te kiyige Drago KošmrU.
»Ideolog Njive je bil Jože Ke-renčič. Clani pa smo bili zelo ak-tivni na univerzi, v partiji, v front-nem gibaiyu in drugod. Naše dru-štvo je irpelo v svoji zgodovini dve obdobji. Prvo je bilo od usta-novitve leta 1923 do leta 1931 ko so v ryem prevladovali agrarci, od leta 1932 pa je bila Njiva izrazito usmenana v levo. Jaz sem bil med drugim tudi tajnik Zveze kmetskih fantov in deklet, ki je nastala pa pobudo Njive. V knjigi opisiyem tudi spor s partjjskim vodstvom univerze in nekaterimi člani Njive, ki se je končal z izk-ljučitvyo Kerenčiča, Berceta, Ve-senjaka in Petovaijeve iz Komu-nistične partije Slovenye. Ta spor je izbruhnil leta 1937. Njiva je bila takrat pod vplivom sovjetske go-nje proti trockizmu označena kot trockistična. Ta ocena je bila kri-vična, zato je treba šteti to knjigo tudi kot prvo javno rehabilitacyo iz partije izključenih Njivašev. V zvezi s tem sta v kiyigi tudi objav-Heni izjavi Mihe Marinka in Lidije Senijurc. To je bila naloga, ki sem si jo zadal že pred leti. Pred peti-mi leti sem o teh dogodkih pisal v Zborniku pod naslovom »Pot kmečkega fiudstva v Osvobodil-no fronto«, kjer sem predstavil zgodovinsko pot kluba Njiva in Zveze kmetskih fantov in deklet. Qre torej za dokončano razčišče-varge okoliščin v katerih so bili
izključeni iz partije člani Njive in za njihovo rehabilitacijo.
Casi v katerih je delovala Njiva so bili za nadaljni razvoj sveta in tudi naše ožje domovine zelo po-membni.
»Naloga našega društva je bila iztrgati kmečko mladino na vasi ' izpod vpliva klerikalcev in jih pri-tegniti k Ijudski fronti. V okviru univerze smo se borili za popolno univerzo, za ukinitev šolnin, proti reakcionarjem v našem okolju, za zgraditev študentske knjižnice, itd. Borili smo se tudi za pravice našega naroda, za uveljavitev slo-venskega jezika in proti veliko-srbski buržoaziji. Leta 1933, ko je v Nemčyi prišel na oblast na.ci-zem, pa se je naše delovanje usmerilo v protifašistični boj. Na-še gibanje je bilo napredno in ak-tualno.«
Hiša je povezana tudi s tistim delom, ki ga v knjigi opisuje Vita Kraiger, saj je bil v iyej v letih 1941-1942 sedež mestnega komi-teja SKOJ. O tem nam bo pripo-vedovala avtorica satna v prihod-ryi številki Dogovorov.
Kot je dejal Drago Košmrlj, je ta knjiga tudi skromno priznanje družini advokata Rutarja, njegovi ženi upokojeni učite^jici Ani Ru-tar in sinu Petru Rutaiju, prav tako advokatu, kot zavednim Slo-vencem, ki so dajali streho na-prednim mladirn Ijudem, ne gle-de na možnosti represije. Redke so hiše v Ljubtiani, ali pa sploh ni nobene, ki je dala toliko junakov našega osvobodilnega boja. Zato ji prav delo Draga Košmr^ja in Vite Kraiger izreka priznarje in jo bo kljub temu, da hiše ni več, za-pisalo y zgodovino slovenskega naroda in naprednega boja naše-. ga glavnega mesta LjubJjane.
Jurij Popov