499 Paul E. Linzey in B. Keith Travis. Mili- tary Ministry: Chaplains in the Twenty- First Century. Eugene, Oregon: Wipf & Stock, 2022. 294 str. ISBN 978-1-6667- 9359-8. Leta 2022 je ameriška založniška hiša Wipf & Stock izdala delo Military Mini- stry: Chaplains in the Twenty-First Cen- tury [Duhovniška služba v vojski: vojaški duhovniki v 21. stoletju], delo dveh (upokojenih) ameriških vojaških duhov- nikov. Oba sta služila v ameriški kopen- ski vojski, pri čemer sta primarno oskr- bovala protestantske (Linzey) oz. južno- baptistične (Travis) pripadnike. Knjiga je razdeljena na pet delov, vsak pa nadalje na poglavja. Prvi del je namenjen osnovnemu pregledu duhov- ne oskrbe v oboroženih silah, 1 pri čemer prvo poglavje predstavlja zgodovinski pregled vojaškega duhovništva. Pregled je kratek in se začne z antičnim Rimom, omenjeno je tudi staro- in srednjeveško delovanje vojaških duhovnikov, nato pa se zgodovinski pregled osredotoči na delovanje ameriških vojaških duhovni- kov od francosko-britanskih vojn do konca druge svetovne vojne. Naslednje poglavje analizira ustavno podlago za delovanje vojaških duhovnikov, pred- vsem z vidika ločitve verskih skupnosti in države, verske svobode in delovanja verskih skupnosti. Pri tem avtorja na kratko omenjata najpomembnejše so- dne postopke o duhovni oskrbi v ame- riških oboroženih silah. Tretje poglavje se še dodatno poglablja v zakonodajno 1 V Slovenski vojski se za to podporno dejavnost v oboroženih silah uporablja izraz religiozna duhovna oskrba. podlago delovanja ameriških vojaških duhovnikov, ki je dobilo pravno podlago že leta 1775 (slabo leto pred podpisom deklaracije neodvisnosti); kratki pregled zaključuje zadnja večja zakonodajna sprememba iz leta 1956. Nato avtorja predstavljata biblično podlago za delo- vanje (vojaških) duhovnikov – z naved- bo najpomembnejših delov Biblije. Drugi del knjige se nanaša na proces, v katerem (civilni) duhovnik postane vo- jaški duhovnik. Oba avtorja novo po- glavje začenjata z osebnima zgodba, kako sta doživela »klic« za vojaškega du- hovnika, in kako sta na njuno odločitev reagirali njuni družini. Kandidat za ame- riškega vojaškega duhovnika mora iz- polnjevati sedem pogojev: formalna iz- obrazba s področja teologije, ameriško državljanstvo (oz. dovoljenje za stalno prebivanje v ZDA), predhodne pastoral- ne izkušnje (najmanj dve leti), ustrezno zdravstveno stanje, psihofizična kondi- cija ter posvečenje oz. napotitev v okvi- ru priznane verske organizacije. Osmo poglavje se posveča pregledu osnovne- ga usposabljanja vojaških duhovnikov: duhovniki kopenske vojske, vojnega le- talstva in vojne mornarice se usposa- bljajo v lastnih šolah. Večtedensko usposabljanje zajema tako fizično kot akademsko usposabljanje – od pozna- vanja osnovnih vojaških veščin (koraka- nje, poznavanje vojaške organizacije in strukture, činovnega sistema itd.) do pridobivanja pastoralnih veščin, speci- fičnih za vojaško okolje. Naslednji (tretji) del knjige predsta- vlja sámo delovanje vojaških duhovni- kov. Na začetku je predstavljen odnos OCENI / REVIEWS 500 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 2 med osebo oz. organizacijo, ki je voja- škega duhovnika predlagala in jo ta predstavlja. Skozi ta odnos vojaški du- hovnik ostaja povezan z svojo matično organizacijo; predstavljeni so tudi pri- meri pomena matičnih organizacij za kariero vojaških duhovnikov. V desetem poglavju avtorja načenjata »največji problem med vojaškimi duhovniki da- nes« (72), in sicer pomanjkanje skrbi zase. Poudarjata, da pomanjkanje pra- vega časa zase lahko vpliva ne le na sa- mega duhovnika (tako duhovno, moral- no kot tudi telesno), ampak tudi na nje- gov odnos oz. delo z drugimi (lastno družino, sodelavci itd.). Naslednje po- glavje se posveča pomenu nošenja vo- jaške uniforme kot simbola časti in služ- be za domovino, kar je pomembno tudi za vojaškega duhovnika. Dvanajsto po- glavje govori o vlogi vojaškega duhovni- ka v vojaški enoti, pri čemer navaja na- potke za dobrega vojaškega duhovnika: predanost lastni veri in toleranca do drugih, osredotočenost na vojaško služ- bo (služenje poveljnikom, pripadnikom in njihovim družinam), zglednost, dobra komunikacija, učinkovito svetovanje tako pripadnikom kot poveljnikom, vi- dnost in stalna prisotnost med ljudmi. Trinajsto poglavje govori o pomenu ver- ske podporne ekipe (v sklopu delovanja v vojaški enoti), pri čemer »vojaški du- hovnik predstavlja etiko in moralo, usta- vo in samega« v odnosu do poveljnika, ki ima višji čin od vojaškega duhovnika – a ima slednji še vedno dolžnost, da poveljniku svetuje, tudi če ga ta ne upo- števa, ignorira itd. Naslednje poglavje se posveča vsem nalogam vojaških du- hovnikov; pri tem avtorja izpostavljata, da vojaški duhovnik istočasno odgovar- ja več predstojnikom: poveljniku enote, v kateri je lociran, načelniku vojaških duhovnikov in nenazadnje svoje matič- ni organizaciji (npr. škofu). Posledično »dober vojaški duhovnik nima avtorite- te, ampak le veliko vpliva. To je dovolj, da dokonča naloge, dosega izjemne re- zultate in da ima zgledno kariero.« (str. 109–110) V 15. poglavju avtorja opozar- jata na pomembno dolžnost vojaških duhovnikov glede oskrbe družin pripa- dnikov vojske. To je pomembno zlasti za ameriške oborožene sile, ki pripadnike na 2–3 leta premeščajo po vsem svetu, kjer živijo v vojaških bazah, pri čemer vojaški duhovniki predstavljajo po- membno vez tako s civilnim življenjem kot tudi z versko skupnostjo, ki ji pripa- dajo. Sledi poglavje o pomenu verskega pluralizma in verske svobode, pa tudi vplivu teh družbenih konceptov na de- lovanje vojaških duhovnikov. Vojaški duhovniki se tako vsak dan srečujejo z drugače verujočimi ali neverujočimi, pri čemer morajo upoštevati in spoštovati njihov nazor: »Del službe vojaškega du- hovnika je zagotoviti, da je vsaka oseba v oboroženih silah deležna iste verske svobode, ne glede na to, kaj veruje.« (str. 123) V sklopu vojaške kariere mo- rajo vojaški duhovniki skrbeti tako za osebnostni kot profesionalni razvoj, kar avtorja predstavljata v 17. poglavju. V ameriških oboroženih silah imajo voja- ški duhovniki na voljo vseživljenjsko usposabljanje (predavanja, seminarje, usposabljanja), poslužujejo pa se tudi civilnih programov. V naslednjem po- glavju se avtorja posvečata posebnemu položaju vojaških duhovnikov v rezervi oz. v sestavi nacionalne garde in temu, kako se njihova služba razlikuje od vo- jaških duhovnikov v aktivni sestavi. 19. poglavje govori o pomenu osebne ure- jenosti vojaških duhovnikov v smislu skrbi za ustrezno dokumentacijo in bi- 501 Oceni rokratske postopke, saj istočasno pripa- dajo dvema organizacijama (vojaški in verski) z lastnimi postopki in birokracijo. Naslednje poglavje je namenjeno krat- kemu pregledu odklonskosti vojaških duhovnikov – nekateri končajo tudi v vojaškem zaporu. Zadnje poglavje tre- tjega dela pa poudarja, da je pomemb- no, da imajo vojaški duhovniki tudi la- stne interese, prostočasne aktivnosti, kjer se lahko sprostijo in s tem poskrbi- jo zase – posledično pa za druge vojaške pripadnike, ki jih oskrbujejo. Četrti del obravnavane knjige se po- glablja v smotrnost delovanja vojaških duhovnikov, predvsem z vidika njihovih duhovnih uspehov. 23. poglavje tako govori o inkarnacijski prisotnosti voja- škega duhovnika znotraj vojaške orga- nizacije oz. enote, pri čemer so vojaški duhovniki »predstavniki Gospoda, kar je izjemna čast in odgovornost.« (str. 169) Zato je pomembno, da je osebno življenje vojaškega duhovnika urejeno, strukturirano, saj lahko svoje dolžnosti le tako izvaja uspešno, predano in učin- kovito. Naslednje poglavje se nanaša na duhovno disciplino vojaških duhovni- kov, ki se krepi in utrjuje s študijem ver- ske literature, (prostovoljnimi) posti, meditacijo, delovanjem v tišini in samo- ti itd. Pri tem avtorja poudarjata, kako so določene dejavnosti za vojaške du- hovnike glede na naravo njihovega dela manj primerne. A poglavitna naloga vo- jaških duhovnikov je še vedno pastoral- na dejavnost med verujočimi, čemur je posvečeno 25. poglavje. Vojaška pasto- rala temelji na prisotnost vojaških du- hovnikov sredi drugih pripadnikov, pri čemer morajo vojaški duhovniki k nave- zovanju stikov pristopati predvsem pri- jateljsko in pri tem biti zgled drugim – tudi z duhovno disciplino (skozi katero utrjujejo svoj odnos z Gospodom). Kako vojaški duhovniki dejansko »delujejo«, je odvisno od osebnosti duhovnika, zmožnosti in priložnosti za tako delova- nje: od tedenskega bogoslužja, progra- ma verskega izobraževanja, pisanja gla- sila, svetovanja na štiri oči, molitve na terenu itd. Peti del govori o prihodnosti vojaške- ga duhovništva. 26. poglavje tako pou- darja, da mora krščansko duhovništvo upoštevati razvoj (sodobne) družbe (preko antropologije) in svoje delovanje sodobni družbi tudi prilagoditi. Kljub temu se bodo vojaški duhovniki pri svo- jem delovanju soočali s težavami: od (ideoloških/verskih) sporov z drugimi duhovniki ali pripadniki, upoštevanja zakonodaje, ki je v nasprotju z versko doktrino (npr. vprašanje LGBTQ), odkri- tega spreobračanja (drugih/ne-)verujo- čih, prilagoditve verskih obredov (oz. le splošnih nagovorov) za širšo javnost do dvojne pripadnosti, delovanja vojaških duhovnikov v podporo vojaških aktivno- stih in vojn itd. V naslednjem poglavju avtorja podrobneje analizirata vpraša- nje raznolikosti in spoštovanja drugih znotraj vojaške organizacije (LGBTQ, ra- sizem itd.), pa tudi zagotavljanja duhov- ne oskrbe za take osebe. 29. poglavje zajema različna priporočila za krščanske duhovnike, vpete v religiozno duhovno oskrbo v oboroženih silah: a) razumeva- nje biblične teologije in njena uporaba v duhovni oskrbi; b) spoštovanje ustave; c) vojaški duhovnik je duhovni voditelj vojaške enote, zaradi česar mora biti zgled drugim; d) naj ne pozabi na svoje bližnje in družino; e) zavedanje, da je član ekipe oz. hkrati član več ekip/orga- nizacij; f) razumevanje dvojne vloge vo- jaških duhovnikov (hkrati duhovnik in pripadnik štaba); g) »vse delajte v ime- 502 Bogoslovni vestnik 83 (2023) • 2 nu Gospoda Jezusa in se po njem zahva- ljujte Bogu Očetu.« (Kol 3,17) Zadnje poglavje knjige je posvečeno usodi vo- jaškega duhovništva, pri čemer morajo »krščanski duhovniki, ki so bili poklicani k službi kot vojaški duhovniki, razumeti, kako v takem okolju preživeti in uspeva- ti; razumeti pravila, pravilnike in navo- dila; sprejeti predloge, predstavljene v prejšnjem poglavju.« (str. 231) Predstavljena knjiga, delo dveh upo- kojenih vojaških duhovnikov in univer- zitetnih predavateljev, je napisana v po- ljudnem (in ne znanstvenem) slogu, pri čemer je večina poglavij obogatenih še z osebnimi izkušnjami obeh avtorjev ter drugih vojaških duhovnikov. Posledično je knjiga razumljiva tudi za splošno jav- nost, a vseeno predstavlja pomembno delo za razumevanje delovanja vojaških duhovnikov. A prvenstveno je knjiga na- menjena kandidatom za vojaške duhov- nike in vojaškim duhovnikom, ki v ame- riških oboroženih silah že delujejo. Za slovenske vojaške duhovnike, pro- učevalce religiozne duhovne oskrbe, pa tudi za širšo javnost je knjiga zanimiva predvsem v smislu zgleda – kot možnost oblikovanja podobne publikacije, prila- gojene slovenskim razmeram. Dejstvo je, da je religiozna duhovna oskrba v Slovenski vojski prisotna le nekaj dese- tletij, a v tem času je v vrstah Slovenske vojske delovalo že več duhovnikov ka- toliške in luteranske veroizpovedi, ki bi lahko skupaj ustvarili podobno publika- cijo. Taka publikacija bi bila tudi dobro- došla za boljše razumevanje delovanja vojaških duhovnikov, ki so razpeti med versko in vojaško organizacijo ter glede načina svojega delovanja nenehno pod pritiskom širše družbe. Klemen Kocjančič Božja liturgija Janeza Zlatoustega in božja liturgija Bazilija Velikega. Bizan- tinsko-slovanski obred, rutenska recen- zija, slovenski prevod. Ljubljana: KUD Logos; Križevci: Ordinariat Križevske eparhije, 2023. 215 str. ISBN 978-961- 7155-16-7. Leta 2023 je slovenski kulturni pro- stor obogatil nov in celovit prevod te- meljnega liturgičnega besedila pravo- slavnih in grkokatoliških Cerkva s pre- prostim in povednim začetnim naslo- vom – Božja liturgija. Gre za slovensko poljudno izdajo grško-slovanskega ozi- roma bizantinsko-slovanskega obreda v dveh klasičnih oblikah, polno imenova- nih »božja liturgija svetega Janeza Zlato- ustega« in »božja liturgija svetega Bazi- lija Velikega«. Ob tem je smiselno izpo- staviti, da se je grško liturgično izročilo v srednjem veku razširilo v slovanske dežele in danes predstavlja večinski del vzhodnokrščanske obredne dediščine. Čeprav ima omenjena liturgija nesporno antične korenine, je glavnino svoje se- danje podobe dobila v 10. stoletju; sle- dile so dodatne prvine iz 14. stoletja, ki so poudarile njeno meniško-mistično obarvanost. Prvemu navedenemu obre- du je pripisovana povezava s pridigarsko avtoriteto konstantinopelskega škofa Ja- neza Zlatoustega ali Krizostoma (347– 407), drugega pa opredeljuje ugled me- niškega reformatorja Bazilija Velikega (329–379). Božja liturgija v svojih dveh