ŠTIRI DNI V KRALJESTVU TRIGLAVA. A. CILENŠEK. KONEC. Vopet sem sam »kakor vrabec v puščavi«, toda dobre volje korakam proti Lanski škrbini (2200 m). Visoke navpične stene vodijo kakor kake duri v njo. Pri prvem pogledu se mi dozdeva, da je pot navzdol le prestrma; vendar se hitro ojunačim ter stopam previdno navzdol. Pa ne dolgo — zdajpazdaj se zgane preobilni mel ter me urno pelje navzdol. Crevlji se mi zarivajo v gruščevje, s cepinom se pa opiram navzgor, da ne padem. Kmalu se soteska nekoliko razširi in sneg mi olajšuje hojo. Nenadoma se zatemni kakor v večernem mraku; ozrem se ter s strahom zagledam črno meglo, ki se od vrhov podi za menoj. »Te mi je pa baš treba«, zagodrnjam ter začnem kar skakati črez skale, ki leže tod nagrmadene, kakor nalašč pripravljene za velikansko stavbo. Ko se zopet ozrem, vidim z veseljem, da je ona megla udarila na levo stran proti grebenu. Stopam zopet polagoma ter kmalu pridem do romantičnega gornjega Klanškega jezera. Ker je začelo deževati, hitim naprej mimo spodnjega jezera ter dojdem tri četrti na eno na radeško postajo. Tu zavijem v gostilno »Pri Mangartu«. Krop, vino in sladkor mi kmalu pomirijo živce; napišem nekaj razglednic iz Mangartove koče ter se tri četrti na dve odpeljem na Dovje-Mojstrano, da od tam že v tretjič obiščem orjaški Triglav. V izvrstni Šmerčevi gostilni mi kot staremu znancu dobro postrežejo. V lični vrtni verandi se seznanim z nemškima turistoma, ki sta bila ta dan z vodnikom Šmercem prišla do Dežmanove koče, a se morala radi slabega vremena vrniti v Mojstrano. Ko jima povem, da hočem še danes vkljub dežju iti do Aljaževe koče v Vratih ter drugo jutro mahniti na Triglav, mi odločno odsvetujeta. Prepričal sem se pozneje, da sta imela v toliko prav, da res ni varno v gorah potovati samemu. Toda moj načrt je odločno zahteval, da nastopim še danes to pot. V dežju se poslovim od prijazne Šmerčeve hiše ter dojdem mimo veličastnega Peričnika in skozi divne galerije ob polosmih zvečer v Aljaževo kočo. Zidarji, ki so zidali temelj novemu Aljaževemu domu, so si ravnokar skuhali večerjo v dveh lesenih šatorih. Tu me je pozdravil stari 5 Klinar, prava gorenjska grča, ki je nadzoroval to za slovensko turistiko preimenitno stavbo. Skuha mi črne kave, jaz pa delim ž njim svinjetino in nekaj kapljic izvrstne štajerske slivovke. Ker sem bil precej utrujen — saj sem hodil ta dan dobrih deset ur — sem legel ob devetih k počitku. Vkljub trdim slamnjačam sem sladko spal do štirih zjutraj. Vzbudili so me delavci, ki so spali nad menoj v podstrešju. V trenotku sem iz postelje, odprem vrata in veselja se zasmejem, ko zagledam jasno nebo nad seboj. Ko se oblečem in popijem čašo črne kave, se poslovim od vrlega Klinarja ter krenem ob polšestih proti Luknji. Oh, kolika slast, uživati jutranji zrak in veličastni razgled na triglavske vrhove. »Prof jasnemu nebu kipi velikan, kaj delajo, gleda, sinovi.« Po kratki uri hoda začnem plezati navzgor. Tuintam mi dela sneg težave, toda s cepinom si pomagam še precej hitro naprej. Graje vredno je, da na razpotju na Triglav in Luknjo ni napravilo nemško društvo nobenega kažipota. Krenil sem nehote proti Luknji; ko spoznam svojo zmoto, moral sem zopet po strmem snegu nazaj. Pod znano, pred leti še nepristopno steno se usedem, da se nekoliko poživim z jedjo in vodo, ki je kapala izpod skale. Brez posebnih težav pridem blizu Praga. Tu mi zapre pot nakopičen sneg. Ko še premišljujem, kako ga premagati, zaslišim grmenje in bobnenje; ozrem se proti zahodu, kjer vidim dreveti velikanski snežni plaz raz Stenar (2506 m) v dolino, da se kar kadi. Potem pa začnem sekati v zmrzli sneg stopinjo za stopinjo ter srečno pridem črez nevarno mesto in kmalu na Prag. »Zdaj sem pa že na konju«, si mislim, »in bom v dobri uri v Triglavski koči«. Polagoma stopam po snegu pod Cmirovo navpično steno. Naenkrat nekaj za hrbtom zahrešči; ozrem se ter vidim glavo debel kamen, ki je ravnokar priletel iz visočine. Kakor blisk skočim naprej in navzdol, da uidem drobnejšemu kamenju, ki je padalo za prvim najtežjim kamenom. Gotovo so sprožile to kamenje divje koze, ki sem jih pozneje zagledal na Cmirovem vzhodnem rebru. Ko pridem tja, kjer prihaja pot skoz Kot od Dežmanove koče sem, me premoti preobilni sneg, da krenem na gornjo pot, ki vodi na Kredarico. Markacij ni videti iz snega; ker mi je ta pot neznana, hitim vedno više; cepin mi pomaga premagovati hudo strmino. Včasi me obsuje megla, da moram čakati, dokler zopet ne izgine. Kmalu spoznam, da sem zašel; spustim se po snegu bliskoma navzdol. Rdeča markacija na skali me ustavi; gledam v smer, kjer leži Triglavska koča; toda kakih deset minut oddaljena skala se mi dozdeva nepristopna. Ko bi bil vzel v roke daljnogled, bi bil gotovo zapazil železno vrv ter v kratkem času došel v kočo. Res je, da človeku ni dobro samemu biti — v gorah! Dva ali trije vse bolje preudarijo, se ozirajo eden na drugega ter po dobrem preudarku izberejo najboljšo pot. S krivim prepričanjem, da vodi pot pod snegom v kratkih serpentinah navzgor, plezam s pomočjo cepina vedno više. Kmalu sem ves upehan ter se hočem vrniti. Toda dvakrat zaporedoma mi izpoddrsne na strmem snegu, da se komaj obdržim s cepinom. Bog ve, kako bi se bila končala prisiljena vožnja po strmem, s kamenjem obsejanem snegu?! Torej le navzgor! S težavo priplezam blizu grebena, ki se vleče proti Rjavini (2534 m). Na enem mestu je treba zlesti v snežen naraven predor, kjer sem skoraj obtičal. Med strmo steno in snegom se priplazim s cepinom po silnem naporu na vrh grebena. Ker je bil oster, ga zajašem ter srečno pridem na širšo plast. Da sem bil dovolj kaznovan za svojo lahkomiselnost, s katero sem se odpravil v tolikem snegu sam na to pot, se razvidi iz tega, da sem potreboval na Kredarico od Aljaževe koče v Vratih namesto štirih celih enajst ur! Pri pogledu na bližnji vrh Kredarice bi bil kar zavriskal, ko bi ne bil preveč utrujen. Kmalu sem v Triglavski koči (2515 m), kjer me je veselo sprejela prijazna žena oskrbnika Arha. Kot staremu znancu mi je posebno hitro pripravila kropa, ki sem ga zmešal z dobro vinsko kapljico, oslajeno s sladkorjem. Kakor bi trenil, so bile pozabljene vse težave, ki sem jih prestal v snegu in skalovju. Črez kake pol ure vstopi v kočo varuh Arh, ki je prinesel iz Mojstrane raznih živil. Njegove prve besede so bile: »Ti Franca, al' je prišel kak turist semkaj? Videl sem stopinje v snegu, pa je zašel na greben. Če ga ni tu, se je gotovo ponesrečil!« Pri teh besedah stopim iz sobe v kuhinjo ter mu veselo zakličem: »O, sem že tukaj, saj me še poznate!« — »Kaj, vi ste!« se začudi. »Kaj vas je pa neslo na strmi greben?« — »Noge in cepin in — lahkomiselnost«, mu odgovorim. Proti večeru smo uživali vsi trije razgled s Kredarice. Zahajajoče solnce je s čarobnim žarom oblivalo gorske velikane bližnje in daljne. Čisti gorski zrak mi je kar dvigal prsi; pozabljen je bil ves trud in napor; čutil sem se tako srečnega in zadovoljnega kakor nikoli ne v dolini. Da, gora ni nora, ali tisti je nor, ki ne gre gor! Ob devetih zlezem v mehko posteljo ter sladko spim do ranega jutra. Ko opravim ob treh zjutraj v lični kapelici daritev sv. maše, stopiva z Arhom ob polpetih na Triglav. Jutro je krasno. Na Mali Triglav (2740 m) prideva brez težave. Nekoliko bolj opasna je pot črez sedlo, kjer leži še mnogo snega, po katerem je treba stopati jako previdno, da ne zdrčiva na levo ali desno v prepad. Tam, kjer se vzpne pot na Veliki Triglav, naju ustavi gladek led. Trd je tako, da se ga ne primejo žreblji najinih črevljev. Oprezno splezava na oster greben nad ledom ter se onkraj njega zopet počasi spustiva na vsekano stezo. V četrti ure sva na vrhu Triglava (2865 m). Razbrskava sneg, ki je še obdajal Aljažev stolp, ter stopiva v to najvišje slovensko planinsko zavetišče. Ker je bil dan res krasen in zrak miren, nisva toliko občutila dobrote tega zavetišča, četudi nama je dobro delo, da sva se v njem oddahnila ter se nekoliko pokrepčala. Kdor pa je bil na vrhu Triglava v hudi nevihti, kakor sem bil jaz dne 9. avgusta 1899. leta, ne more nikoli prehvaliti za slovensko turistiko toliko zaslužnega g. Aljaža, ki je ta stolp postavil 1. 1895. Kakor kaka ljubljanska Piparja si zažgeva pipici ter uživava prekrasni razgled na gorske orjake. Ves trud je obilo poplačan s pogledom na divno okolico. Nočem naštevati vseh teh velikanov, ki se smelo dvigajo v sinje nebo; nem stoji človek, ko zre nanje; spomin nanje pa ga vedno in vedno vleče na Triglav. Svetujem vsakemu, ki ima zdrave noge in količkaj dobro voljo: »Prid' vrh planin, nižave sin! Uživaj in občuduj krasote, ki jih dolina ne pozna!« Navzdol sva šla precej hitreje. Prej omenjeni led obideva zdaj ob spodnji strani. V pol ure sva že pod Malim Triglavom na snegu, ki je v tem času segal še visoko. Tam se zopet polastim cepina, ki sem ga ondi pustil. Vsled neprevidnosti mi izpodnese noge, in bil bi sfrčal po snegu, obsejanem s kamenjem, navzdol, ko bi ne bil hitro zapičil v sneg cepina ter se zopet spravil na noge. Le klobuk je zletel navzdol ter mi približno kazal pot, po kateri bi bil zdrčal tudi jaz. Isti dan popoldne je izpoddrsnil na tem mestu neki dr. Leute iz Beljaka, da je zletel navzdol ter si izvinil nogo. V koči se še nekoliko pokrepčam z jedjo in pijačo. Po srčnem slovesu od ljubeznivega Arha in njegove žene jo mahnem proti Velemu polju. Pot je prijetna in zanimiva. Ob poldvanajstih sem pri pastirskih kočah na Velem polju (1600 m). Stopim v prvo ter poprosim mleka. Krepek mladenič visoke postave hitro poplakne že itak snažen lonec ter mi nalije vanj okusnega mleka. Potem sem stopil do Vodnikove koče* da se tam nekoliko oddahnem. Na verandi sede ogledujem okroginokrog se dvigajoče gore. Razgled je veličasten, posebno na triglavske vrhove. Opoldne zapustim Velo polje ter pridem po ozkih soteskah na Grintavčevo planino (1251 m). Tudi tu stopim v prvo pastirsko bajto, da se poživim z mlekom. Po vratolomni soteski pridem na lepo planino Voje, kjer so ljudje kosili in sušili seno. Ker je pot ravna in mehka, hitim urno naprej ter dojdem do polpetih v Stare Fužine. Ko si nekoliko ogledam Bohinjsko jezero, se ustavim na cesti, ki vodi na Bled, v Jelarjevi gostilni, da obiščem znanega vodnika na Triglav. Po veselem in prijetnem razgovoru pri kupici dobrega vina se napotim ob osmih zvečer na Bohinjsko Bistrico. Življenje je bilo tedaj tukaj silno živahno; tujega ljudstva je kar mrgolelo, posebno laških delavcev je bilo vse polno. V mraku sem srečaval vprav dvomljive ljudi, ki so me nekako čudno ogledovali; a pogled na moj cepin jim je gotovo vzel korajžo, če so nameravali kak napad. Prav vesel sem bil, ko zavijem ob devetih zvečer v Mencingerjevo gostilno na Boh. Bistrici. Bila je polna gostov. V veži najdem za podolgovato mizo dober prostorček. Ljubezniva mlada gospa mi postreže s krepko juho in dobrim vinom, ki me spravi v židano voljo. Zbere se majhna družba okoli mene in moral sem pripovedovati o štiridnevnem svojem bivanju v kraljestvu Triglava. Da sem se s tem prikupil, priča dejstvo, da se mi je v prenočišče odstopila lepa domača soba, čeprav se mi je začetkoma reklo, da so vse spalnice najete ter bom moral z nekim tujcem spati v eni sobi. Počival sem v izborni postelji tako sladko, da sem drugi dan ob petih vstal ves okrepčan in poživljen. Bog živi in ohrani vrlo Mencingerjevo hišo in njeno ljubeznivo gospodinjo! Ob polšestih sem šel v krasno župnijsko cerkev, da opravim v zahvalo za srečno in veselo potovanje, ki me je poživilo na duhu in telesu, daritev sv. maše. Potem pa pozdravim starega prijatelja g. župnika Janeza Pibra, s katerim sem se seznanil na Blejskem otoku 1. 1891. Pokara me, zakaj nisem prišel prejšnji večer kar v župnišče; pravi, da moj izgovor na pozno večerno uro nič ne velja. Ker sem hotel še ta dan na Bled, mi v svoji ljubeznivosti ponudi svoj voz. Ko si še nekoliko ogledam dela v predoru in čudno vrvenje teh tujih, od vseh vetrov skupaj nanesenih delavcev, sedeva z dobrim prijateljem v lični voziček ter se v diru popeljeva skozi Štenge na rajski Bled. V Petranovi gostilni ob južnem bregu jezera doživim veselo presenečenje: snidem se z gospodom dr. Rudolfom, odvetnikom iz Konjic, ki je bival tukaj z družino na letovišču, in z dobrimi znanci svojega domačega slovenjebistriškega okraja, z g. profesorjem Paskolom, g. Petrom Novakom, znanim narodnjakom v Slov. Bistrici, in njegovim sinom. Da smo to nenadno snidenje prav veselo obhajali pri kapljici dobrega cvička, kdo bi nam zameril! Po prisrčni ločitvi od ljubeznivega gosp. Pibra smo še dolgo v noč sedeli ob veselem razgovoru v Petranovi verandi ob jezeru. S tem končujem popis svojega štiridnevnega bivanja v kraljestvu Triglava. ' Dragi bralec! Ako sem te preveč dolgočasil, odpusti mi; ako sem te pa navdušil za predivne slovenske planine, da tudi ti ob priliki oprtaš nahrbtnik ter s cepinom ali vsaj s planinsko palico oborožen posetiš krasne gorske velikane, mi boš gotovo hvaležen. »Tedaj le na goro, na strme vrhe! Tja kliče in miče in vabi srce!« ISDVDISDV31£)UD15D15D15D15DISDISDIS01SDISDISDISDI& SKOZI PEKEL V CERKNICO. DR. JOS. OBLAK. f"\dkar se je prvič opozorilo na borovniški Pekel* in je naše planinsko društvo tudi tu zastavilo svoje moči, da odkrije ta malo znani prirodni biser širšim turističnim krogom, se vzbuja zanimanje za ta novi zanimivi košček naše slavnolepe ljubljanske okolice vedno bolj; in do danes — lahko rečem — se je že ogrevalo srce in naslajalo oko že marsikaterega prijatelja prirode v teh malo znanih divjih tesneh pod »hudičevim zobom« ob mikavnih peklenskih slapovih ... To pa velja le glede prvih dveh slapov ob pričetku te soteske, ki ju je napravilo dostopna planinsko društvo s tem, da je nadelalo stezo do prvega šuma, skritega za skalnato steno, in pa most črez potok, do drugega pa položilo lesene stopnice v žlebič, skozi katerega se je bilo do tedaj plaziti do prvega grmovja na poraslem bregu, po katerem je nadelalo sicer mehke, pa varne stopinje. Le malokomu pa je znan gorenji večji in višji del Pekla naprej od drugega slapa, ki je še roman-tičnejši, bolj divji. Skozi ta del se povzpneš med skalnimi stenami mimo gornjih šumov, ki jih uprizarja Borovniščica, prihajajoč s * Glej »Planinski Vestnik« 1901. hribovitega sveta med Cerknico in Borovnico, v tej skoro neznani soteski, v tiho dolinico k idilskim mlinom. Odtod jo mahneš na Kožlek in naprej v Cerknico namesto po oni znani, skoro vzporedni poti, ki drži ob pobočju Trebelnikovem črez Pokojišče, Padež in naprej po precej zapuščeni in dolgočasni kraški ravnini mimo Dobca in Bežuljaka črez menešijske senožeti.*) Na gorenji del Pekla hočem danes opozoriti slovenske turiste ter na prelepo njegovo zvezo s partijo iz Borovnice ob Borovniščici črez Kožlek v Cerknico; — sicer je zdaj še ta pot v Cerknico nekaj daljša, ker od drugega slapa ni nadelana vsaj tik ob strugi Borovniščice v soteski nobena pot ter je treba zato nekoliko več truda in časa, da si pomagaš skozi grmovje mimo skalovja gori do vrha v ono lepo dolino na vzhodni strani Vinega vrha (984 m). — toda brez primere zanimivejša je in kratkočasnejša. — Od roba pred drugim slapom, kjer so postavljene klopi in mizica in je dokončano dosedanje delo planinskega društva, treba malo poplezati po strmem bregu na desno gori v smeri proti »Hudičevemu zobu«, rtastemu vršiču nad slapom na desno od kotla, ki vanj pada Borovniščica, — in skoro se povzpneš v romantični jarek, po katerem drevi potok navzdol skozi spodnji del Pekla v ljubko dolinico in naprej v pusto ljubljansko barje. Tu gori nekje se je učil kozje molitvice pred letom dni slavni oče Anžuta, precej rejeno, okroglo može, ki je obviselo z obilnim trebuščkom v neki skalni zagozdi, dokler ni pogumna roka rešila tega coklarskega originala prezgodnje smrti. Vendar te naj nezgoda tega turista ne odvrača od nadaljne hoje, kajti potni nikakor nevarna, ako si prej le nekoliko ogledaš svet. Večkrat je pač treba zagrabiti, stopaje ob razdrapani, pa ne globoki strugi, kak šop rododendrona, ki tudi tu gori kakor ob spodnjih dveh slapovih prerašča in venca breg z drugimi planinskimi cvetkami; njega se držimo, dokler zopet ne zašumi pred nami nov slap z divjo okolico. Kadar je pa mala voda, pa jo mahneš kar po strugi do slapa, ako te ne ženira voda v črevljih. Že od spodaj opazimo, da pada voda nad slapom v kaskadah skozi luknjo v kotel, iz katerega prši k nam doli. Treba se nam je umakniti ogromni skalni steni, ki nam zapre pot naravnost naprej, precej visoko v breg, s katerega se približamo zgoraj strugi Borovniščice; le-ta se Triglavska koča na Kredarici........................367 » 56 » Aljažev dom v Vratih............................954 » 61 » Skupaj . . . 1442 K 92 h Za gradnjo Aljaževega doma se je izdalo, in sicer: za stavbo 1903. leta.......................7055 K 34 h in 1904. leta..............................4205 « 80 » za notranjo opravo ..............................2426 » 69 » neplačanih računov je pa še........... . 1041 > — » vsa stavba stane torej.............. 14.728 K 83 h Čisti dohodek, ki ga je donesel lani Aljažev dom v znesku 954 K 61 h, kaže, da se je obrestoval investirani kapital v prvi sezoni s 6 '/, °/0. Konec leta je bil obremenjen Aljažev dom razen z zneskom 1041 K neplačanih računov še s posojilom v ostanku 6800 K, dolga je bilo torej konec leta na njem 7841 K, potemtakem je stavba do polovice vrednosti že čisto premoženje društva. Za gradnjo potov se je izdalo, in sicer za pot v Peklu pri Borovnici 125 K 66 h, za pot iz Trente na Triglav in Razor 802 K 79 h, za pot iz Loga na Goriškem na Jalovec 436 K 85 h. Aktivno premoženje osrednjega društva obstoji: iz hranilne vloge................................10 K 40 h iz pisarniškega inventarja, knjižnice, društvenih znakov, klišejev, meteoroloških instrumentov, razglednic itd. v vrednosti......................................3148 » — « iz koč v vrednosti................................31.528 » — » iz posestev v vrednosti..........................560 » — » iz stoječega lesa v Zgornji Krmi v vrednosti..........900 » — » iz vodovoda v Vratih v vrednosti..................1400 » — » Skupaj . . 37.546 K 40 h Pasiva osrednjega društva so: a) primanjkljaj iz leta 1904 ..............1668 K 55 h b) neplačani računi....................4578 » — » c) posojila..........................10.800 «.'—•» Skupaj . . 17.046 K 55 h Proti aktivom v znesku . . 37.546 » 40 » je torej čiste imovine . . 20.499 K 85 h Ob primeri s čisto imovino, izkazano za leto 1903 s 15.309 K 13 h se kaže, da se je pomnožilo premoženje leta 1904 za . . 5190 K 72 h Po blagajnikovem poročilu je društveni revizor g. Henrik Lindtner poročal o pregledu blagajniških knjig in računov, ki jih je našel s sorevizorjem g. Ivanom Mejačem vse v najlepšem redu, ter predlagal absolutorij gosp. blagajniku in odboru. — Predlog se je soglasno sprejel. Ker je triletna opravilna doba potekla sedanjem odboru, se je vršila nato nova volitev. Predlogu gg. prof. V. Borštnerja in dr. Jos. Kušarja, naj se zopet izvolijo dosedanji odborniki v priznanje njih zaslužnega delovanja, na novo pa g. Anton Šušteršič, asistent mestne hranilnice ljubljanske, je občni zbor soglasno pritrdil. Istotako sta se zopet izvolila dosedanja revizorja soglasno. Na predlog g. dr. Kušarja se je sklenilo, da preskrbi odbor slike najlepših slovenskih krajev za mestno hranilnico ljubljansko. Dr. Jos. Oblak je sprožil debato o stavbi koče na Javorniku, ki se njemu ne zdi toliko potrebna. Debate so se udeležili gg. dr. Foerster, dr. Kušar, Mandelj in Gregorec ter so vsi izrazili mnenje, da, čim več si zgradimo koč, tem bolj utrdimo slovensko posest. Idrijska podružnica postavi kočo itak na svoje stroške, osrednje društvo prispe samo enoletni donesek za »Planinski Vestnik«. — G. Ante Beg je vprašal radi slik o slovenski domovini v mednarodni panorami v Ljubljani. G. prof. Macher je pojasnil, da se še letos napravi serija 50 slik, pozneje pa nove; aparat preskrbi mesto Ljubljana. Ko je še g. I. Mejač izrekel dosedanjemu, nanovo izvoljenemu odboru za uspešno delovanje zahvalo, kateri je ves zbor pritrdil, se je g. načelnik zahvalil za udeležbo in za izkazano zaupanje ter zaključil zborovanje. Nato je g. prof. Macher otvoril razstavo amater-fotografov, o kateri poročamo na drugem mestu. Divaška vilenica se je slovesno otvorila v nedeljo dne 14. maja. Navzlic poprej slabemu vremenu se je prodalo nad 800 vstopnic v jamo. Pri popoldanski vrtni veselici je pa bilo gotovo nad 2000 ljudi. Največ občinstva je prišlo iz Trsta in okolice. Tudi Kras, Vipavska dolina in Pulj so bili dobro zastopani. Iz Kranjske bi bilo gotovo došlo več občinstva, da ni tisti dan tako hudo lilo. O jami sami omenjamo, da je jako prostorna in glede kapnikov res krasna. Prepričani smo, da bo Divaška vilenica imela vsako leto več obiskovalcev, ker kapniki so velikanski, dobro ohranjeni in čisti, kakršnih ne vidimo po drugih jamah razen v dosedaj širšemu občinstvu še ne pristopni Slivski jami v Istri. V jami se nahaja popolnoma naraven kor, kjer se je utaborila tudi godba; v njej so velikanski stalagmiti (piramidišče, kraj Samo itd.), visoki stebri, okrašeni s stebriči, velik šopek, krasni prosojni, rdeče obrobljeni zastori, od stropa pa vise brezštevilni kapniki, ki tudi pokrivajo stene od vseh strani. Kalvarija gotovo prekaša postojnsko. Posebno krasna je Mala jama, vsa polna kapnikov, od katerih omenjamo slap Savice, božji grob in velikanski, od stropa viseči slonov rilec. Razsvetljava (aceti-lenska) je funkcijonirala prav dobro. Semintja bo treba svetiljke pomnožiti. V jami sta svirali dve godbi in na raznih mestih se je veličastno razlegalo krasno petje moških in mešanih zborov iz Trsta in okolice. Odbor podružnice v Trstu zasluži vso hvalo za dela pri vhodu in v jami kakor tudi za prireditev narodne veselice. Postrežba po raznih gostilnah je bila dobra. Koča na Javorniku. Dne 21. t. m. sta šla podpisanec in g. rudniški svetnik Karel Svoboda z nekaterimi drugimi gospodi iz Idrije in Črnega vrha na Javornik, da končno izbereta mesto, kjer naj Stoji koča, in se dogovorita glede kupnine sveta s posestnikom Jernejem Medvedom. Izpočetka se je mislilo postaviti kočo na mali ravninici tik pod vrhom Javornika. Po vsestranskem premišljevanju pa je odbor Idrijske podružnice spoznal, da bi vendarle kazalo, zgraditi kočo kje v bližini Medvedove hiše, prvič, da bi bila stavba bolj v zatišju in manj izpostavljena vetrovom, drugič, da bi imeli izletniki bliže pri rokah Medvedovo družino, kadar bi trebalo iskati postrežbe. Omenjena zastopnika Idrijske podružnice sta odbrala za kočo prostor, kakih štirideset korakov oddaljen od Medveda proti zahodu. Sklenila sta tudi takoj s posestnikom kupno pogodbo in mu odštela zahtevano kupnino 60 K. Izbrani prostor je majhna, ravna tratina, obsegajoča približno 150 m', od vrha Javornika oddaljena pičle četrt ure, s prelepim razgledom na vipavsko in kraško gorovje in na precejšnji del Adrijanskega morja. — Izletniki so imeli skrajno neugodno vreme; a za vse vremenske neprijetnosti so bili bogato odškodovanj, ko so gori grede dospeli na severno pobočje Javornika. Tu se je mahoma zjasnilo na jugozapadu in tam v daljavi je zableščalo Adrijansko morje ob istrski obali pri Piranu. — Dostavljamo, da je koča že izgotovljena in speljana do Cenca; od tam jo še te dni spravijo na Javornik, tako da bo ondi konec junija že stala. Pri stavbi so se vpoštevali blagohotni nasveti, katere je dal odboru g. inženir Jaroslav Foerster. Hvala mu zanje! Makso Pirnat. Podravska podružnica priredi binkoštno nedeljo z Mariborsko čitalnico izlet k Sv. Duhu na Ojstrem vrhu. Vabimo svoje ude in druge prijatelje, da se v obilnem številu udeleže izleta. Od Sv. Duha je v mariborski okolici najlepši razgled, dasi leži mnogo niže od sosednjih pogorij. Ta točka se vobče premalo ceni v turistovskem zmislu. Izletu je tudi namen, opozoriti naše turiste v mariborskem okrožju na krasoto Korjaškega pogorja. Pridite torej, dragi prijatelji božje narave, da se o tem sami prepričate, da podaste roko obmejnim našim bratom ter jih navdušite, da ostanejo zvesti in trdni »graničarji« ob slovensko-nemški meji! Tisti dan je sicer pri Sv. Duhu cerkven shod, a to naj nikogar ne moti; naj slovensko ljudstvo vidi in sliši, da se tudi slovenski razumniki zanimajo za lepe domače kraje. Za izletnike bo posebna maša, pri kateri bodo peli naši pevci. Kdor ne mara mnogo hoditi, naj se pelje z zjutrajšnjim poštnim vlakom, s katerim se popelje večina izletnikov, do postaje v Št. Lovrencu, odkoder je na vrh samo poldrugo uro. Zaradi krepčil ni treba veliko skrbeti, ker je tamkaj več krčem. Kakšna meglica naj nikogar ne prestraši! Opomba. Na programu imamo še dva izleta,in sicer enega v Šumik, ko bode pot do tja popravljena, drugega pa iz Ruš črez Sv. Areh v Fram. Kdaj se to zgodi, se zmenimo pri Sv. Duhu. Odbor Podravske podružnice. Cerkljanska podružnica na Goriškem je priredila dne 6. in 7. t. m. izlet v Baško dolino, ki bo vsled nove bohinjske železnice posebno glede na veličastno Črno prst in Veliki Vogel privabila mnogo turistov. Izletniki, 20 po številu, so šli iz Cerknega črez Davčo v Podbrdo, kjer so imeli s tamošnjimi podružničnimi člani kratko zabavo. Gospod Štravs, podružnični poverjenik in podžupan v Podbrdu, je v svojem govoru poudarjal važnost Cerkljanske podružnice, na kar mu je odgovarjal gospod načelnik. Gospodu Štravsu izrekajo izletniki srčno zahvalo za sprejem in prijazno postrežbo! Drugo jutro, v nedeljo, bi se imeli peljati iz Podbrda skozi predor v Bohinj. Vozove bi potiskali po ozkem tiru delavci, ki so bili, veseleč se stranskega zaslužka, že pripravljeni. In res, prvi voz je bil že črez 500 m v predoru, ko ga ustavi od zadaj pritekli delavec in pove, da je gospod »inženir« prepovedal vožnjo. Voz se je moral vrniti in vse prošnje pri samooblastnem gospodu, ki je bil samo navaden vodja delavcev, so bile zaman. Družba jo je morala mahniti skozi mogočni predor peš, kar pa je bilo tudi zanimivo. Hoja vkljub debelemu grušču ni bila baš pretežka. Neprijetno pa je bilo tam, koder črez celo progo in to v precejšnji daljavi stoji voda, katero je bilo treba seveda prav pridno bresti. Tajinstveno šumljanje vode, prodirajoče na tem kraju iz silnega oboka, se je že od daleč slišalo. V poldrugi uri so dospeli izletniki na Bistrico, kjer so dobili zasluženo pokrepčilo. Na kranjski strani jim je bila usoda prijaznejša, ker po parurnem bivanju v krasnem Bohinju so se vrnili skozi predor, pa ne peš, ampak na dveh vozeh, katera so štirje krepki Makedonci tirali brez ovire nadzornikov. Na povratku so izletniki srečali od goriške strani prihajajoč voz, naložen s polnimi panji. Torej čebele se smejo voziti skozi predor, pošteni izletniki ne! Delavci so samo do polovice predora potiskali vozova, ki sta od tam sama zdrknila v Podbrdo. Odhajajoč iz Podbrda, so se izletniki gospodu »inženirju« za njegovo postopanje zahvalili s primerno demonstracijo. Mož je nekaj časa samozavestno stal na zasipu pred predorom; uvidevši pa, da je naletel na prave, jo je odkuril v barako, kjer ga je najbrže čakala na ognjišču polenta. Udeležniki izleta so se nato odpeljali po visokoblatni in razdrapani cesti v Hudo južino. Odtam so jo pa po kratkem počitku mahnili peš po novozaznamenovani poti črez Jesenice v Cerkno (markacija se mora v kratkem popraviti). Izletniki so dvakrat prekoračili kranjsko mejo, visoko gori v Davči in v nižini skozi »Luknjo«. Izlet je bil res lep, družba dobro razpoložena, škoda le, da je skoraj vso pot kvaril nadležni dež. Soška podružnica krepko napreduje. V štirih mesecih, kar se je preosnovala, ji je število članov naraslo od 18 na 208. Jako jasen napredek. Upamo, da bo to število članov ne le ohranila, ampak ga še izdatno povečala. Tudi v notranjem je podružnica jako delavna in za uspehe nam jamči velika agilnost odborova. Podružnica misli obrniti letos posebno pozornost sistematični ureditvi reklame za naše gorovje ob novi železnici. Istotako namerava popraviti mnoga pota, posebno v Krnskem pogorju. Članom hoče sestaviti program prijetnih skupnih izletov, na katerih bi se mogli povsem seznaniti s krasotami planinskega sveta. Za zabavo bo skrbela tudi z manjšimi izleti ter prireditvami v dolini. Tako je priredila že dne 7. majnika prvi izprehodni izlet na Senico (680 m), ki ga je pa dež hotel skvariti. Izletelo se sicer ni na vrh, pa udeleženci so se nakljub dežju izvrstno zabavali pod njim. Peklo se je kozličke, pilo in pelo, da so mnogi dvomili, če bi moglo biti na vrhu boljše in lepše. Udeležencev je bilo nad 40, in to samih članov. Drugi izlet priredi podružnica dne 28. maja iz Tolmina črez Laško sleme v , Italijo. Odhod iz Tolmina ob petih zjutraj, povratek črez Sv. Lucijo ob štirih popoldne. Tretji izlet pa priredi podružnica za Binkošti. Program za ta dvadnevni izlet se pravočasno objavi po časopisih. Idrijska podružnica priredi dne 18. junija t. 1. veliko planinsko ljudsko veselico na vrtu gosp. Kajetana pl. Premersteina v Jeličnem vrhu. Kdor bi bil zopet enkrat rad dobre, židane volje, kdor bi se rad zabaval po stari idrijski šegi, ta pojdi 18. junija v Ljubevč! Novi podružnici se snujeta za Litijo in nje okolico s sedežem v Litiji ter za dolenjo Savsko dolino s sedežem v Sevnici. Zanimanje za obe je prav veliko. Prenočišče na Brezjah. Gosp. Anton Gabrijelčič, posestnik in gostilničar na Brezjah, je prepustil eno sobo v svoji hiši za člane Slov. plan. društva, ki imajo do osmih zvečer prednost pred vsakim drugim gostom glede prenočišča v tej sobi. Društveni odbor izreka rodoljubnemu gospodu Gabrijelčiču tudi s tega mesta najprisrčnejšo zahvalo za prijaznost našemu društvu. Trillerjeva koča na Krnu je letos preminila. Že lansko leto jo je sneg tako skvaril, da ni bilo mogoče v njej prenočevati, in letos jo je popolnoma stisnil k tlom. Koča je postavljena na jako neugodnem kraju. Sneg jo v zimi tako zasuje, da se šele pozno spomladi pokaže iz njega. Konštrukcija koče tudi ni prav primerna. Soška podružnica, ki ima to kočo v oskrbi, je ne misli več popravljati, ker bi se to nikakor ne izplačalo. V primernem času namerava zgraditi novo kočo, vsekakor pa na ugodnejšem kraju. Žigertovega stolpa ne more še letos graditi Podravska podružnica, postavi ga pa zanesljivo prihodnje leto. Naj nikdo ne misli, da je temu kriva malomarnost in lenoba odborova, ampak graditev so zakasnile druge ovire, med katerimi je največja ta, da še do danes nimamo pravega načrta. Zdaj ima načrte v rokah neki pripoznan veščak, od katerega se nadejamo najboljših svetov. Druga ovira pa je tista stvar, o kateri je rekel general Montekukoli, da je potrebna prvič, drugič in tretjič v vojskovanje. Letos hočemo vse pripraviti, da lahko drugo leto tem preje pričnemo s stavbo. Toliko v pojasnilo 1 Urednik Anton MiknS. — Izdaja in zalaga „Slov. plan. društvo". — Tisk J. Blasnikov v Ljubljani.