1083
PAVLE ZIDAR, MOJI BESI
njiževnost         Zadnji prozni tekst Pavleta Zidarja
Moji besi* zapušča okvire fabulativne proze. S tem pa prehaja način pisanja iz deskriptivne fabulistike v introspek-tivno meditacijo, ki je prav v tem delu dosegla zavidljive miselne razsežnosti: službeni pohod živinozdravnika s spremljevalcem, piscem Antonom, ob dolini Soče in njuno kasnejše dopisovanje moreta dati tekstu zgolj nekaj trdnih oprijemališč, ki pa zgube naravo fabu-lativnosti ali na zgodbi temelječe proze, kakor hitro skušamo slediti Zidarjevi, to pot zelo drzni, inteligentni in široki misli.
Razmerje dvoje miselnih konfrontacij, ki ju zastopata živinozdravnik in pisatelj, prihaja iz dveh tokov v enega: živinozdravnik, na videz neetično bitje, osemenjevalec svinj in krav in kar je še temu podobnega, potrebuje svoj alter ego, pisca Antona, lahko bi rekli poklicnega misleca, čigar naloga je nadaljevati tam, kjer se razsežnost živi-nozdravnikovega dela ustavi. Če veljajo za živinozdravnika besede, ki jih v tekstu sam izreče: »zato je moj poklic
Pavle Zidar, Moji besi, CZ Ljubljana 1972, opremila Metka Kraševec (str. 172).
zelo preprost v bistvu: pred seboj imam konja, kravo, psa, to so res psi, krave, konji« (str. 47), more biti piscu bližji drugi del istega stavka: »človek je pa človek samo po videzu; po mentalni pripadnosti, značajski manifestaciji je pa to čudo vseh čud«. Iz dveh tokov, ki pomenita v tradicionalni družbi nemara vrh človekovih zmožnosti, sposobnosti in znanja, se izloči samo en tok, prostor misli, razsežnost dialoga, ki ga vodita in omogočata strokovnost in filo-zofskost človekovega ustvarjanja. S to prefinjeno kombinacijo dveh antipodov v Zidarjevem tekstu se more bralcev vstop v tekst šele začeti.
Slediti moramo dvema perspektivama pri dogajanju v svetu: perspektivi živalskega in človeškega. Medtem ko ima svet prvih človeka nedosegljive zmožnosti, se človekov svet že sam v sebi srečuje z najmanj dvema razsežnosti-ma, značilnima za človeka, misleca: misel o živalski in človeški erotiki in mitizaciji človekovega bivanja. Misel o živalski in človeški erotiki, ljubezni ali spolnosti napolnjuje predvsem prvi del teksta. Nemara so erotika, ljubezen in spolnost istonivojske kategorije, prenesene iz človekovega sveta v življenje domačih živali, katerih funkcija življenja je preprosta: živeti, se rediti, biti
1084
Marijan Zlobec
zaklan in človeku hrana. S tem pa te kategorije izgube človeku lastno pri-marnost; omogočene so šele s človekovo primerjavo dogajanja erotike, ljubezni in spolnosti med živalmi na eni strani in med ljudmi na drugi. Kajti živinozdravnik mora vedeti, kaj je njegov posel pri sporočilu: krava se goni. »Ali vidite tole ampulo? Cika je v nji. Pasma cike. Bik, ki trobi svoj bariton iz kositra, bik, o, ali veste, da bo sad tega baritona, seme cike, vsak hip leglo v posteljico življenja.« (str. 75) Umetno osemenjevanje krav in svinj, razviden primer antierotike in ljubezni, ki bi ga mirno lahko prenesli v človekov svet, ima samo en cilj: kravo oteliti, dobiti tele, čim več telet. Postopek ni važen. Čemu bi se trudili s pravimi biki, ko pa imamo gumijevec s spermo za nič koliko krav. Potrebna je samo vešča živinozdravnikova roka in prostor erotike, ljubezni in spolnosti je s tem končan. Človekov razmislek ob tem se nenehno dotika človeka med temi kategorijami. Če opravičujemo razmnoževanje živali z etiko nenehnega nadaljevanja, se človekovo razmnoževanje ne more ustaviti samo ob tej ugotovitvi. Človekov spolni akt se po živinozdravnikovih besedah začne z mislimi in besedami, se pravi v popolnem nasprotju z živalskim aktom. Človekov spolni akt je lahko tudi erotika in ljubezen, lahko »odlaganje v otroka svoje misli in zamisli.« Prav zaradi teh, za človeka značilnih lastnosti se more dogajati akt človekovega razmnoževanja na dveh nivojih: nivoju telesnih kontaktov in nivoju misli in besed. Misli in besede bodo šele rodile otroka, ki bo hotel ljubezeni, »ljubezen mleka, mleko pa je mama, je oče.« (str. 27) Misel je osnova človekovega razmnoževanja: erotike, spolnosti, ljubezni. »Vidim krave v klavnici, ki sem jih zapisal za strel v čelo. Krave to dobro vedo, kdaj jih odpiše misel. Nosilec misli pa je, po našem občutku, le   človek.   Misel   zapisuje,   odpisuje,
multiplicira, diferencira. Ko se srečujemo s kravami tam spodaj v klavnici, saj veste, kje je to. Vem. One me gledajo. Gredo s pogledom, ki je gobec, po meni. Včasih mislim, da mislijo: prišel bo veterinar in te dal odstreliti v klavnici naših misli« (str. 57). Človek mora v odnosu do sebe postati drugačen, čist, darovalec. Postane lahko tudi mati s »konzervirano maternico« in ženska, ki »hlapi na rjuhah ali preser-vativih.« Tu se Pavle Zidar dotika človekove spolnosti z veliko prefinje-nostjo. Človek se mora spremeniti samo ob doživetju svojega telesa in duha. To pa pomeni uskladiti telo z duhom, slediti imanentnosti svojega telesa in duha, če ji človek, zavezan nekemu mitu, sploh zmore.
Mit, ki ima v tem proznem tekstu obseg večstoletne Kristusove cerkve, skuša sicer biti demitiziran. Ostane pa vprašanje dotakljivosti mita ob njegovi demitizaciji. Demitizacija Kristusa, ki v tekstu popolnoma izgubi pomen kon-fesionalnosti, dobi razsežnosti navadnega človeka, človek evolucije, ki »se ne manifestira z močjo nad sovražnikom, ampak z dozorevanjem, ki ni nasilje« (str. 35). Vprašanje pa je, če zmore človek z nenasilnim dozorevanjem ostati tudi človek z etično občutljivostjo. Po besedah Pavla Zidarja mora biti človek hudoben, če hoče preživeti življenje kot človek. Brž ko pa ta nivo zapusti, preneha biti človek, postane Jezus in mora sprejeti tudi križanje. Jezus, ljubitelj človeškega v človeku, se pusti križati, se evoluira v smrt skozi daritev, ljubezen. To je že ritual, ki ga Pavle Zidar v medčloveških odnosih pogreša, zlasti še v erotiki. Zato je tudi dobila ženska pri njem razsežnosti boga, izrazitega darovalca iz ljubezni. »Človek potrebuje čistost, žrtve, čistost. Zato zlo, kadar izbira, ne izbira provokatorjev trpečnosti, reciva politikov ali spitanih generalov, ampak otroka, ki ga nosi po svetu čista kaplja pogleda;  čimveč otrok«  (str.  59).  Či-
1085
Pavle Zidar, Moji besi
stost pa dosežemo samo s krvjo, ki nas prelita očisti skozi trpljenje, ki je že kozmos, urejenost sveta. Pojem čistosti in trpljenja je za Zidarja vedno le ženska: trpeča rešiteljica sveta, mati otrok, krvnih posrednikov svojih staršev.
Pavle Zidar se v svojem razmišljanju dotakne svetopisemske Besede, ki je tedaj meso postala. Moč besede ni več v njeni pomenskosti, saj si besede lahko sproti izmišljam, poimenujem nove stvari z njimi, ampak v adekvat-nosti s kmetovim kruhom, ki ga je kmet nekje v Trenti. Razlika je samo v tem, da je kmetov kruh, ki je tudi Beseda, to pot miselno nevznemirljiv, beseda kot Beseda pa je nekaj skrivnostnega, čudnega in strašnega: Beseda je rojstvo in vstajenje.
Izrazito razmišljajoča proza Pavla Zidarja, polna tez in antitez, miselnih preskokov, menjavanja dogajanja z refleksijo, dialoga z monologom, se zapira v pisateljevo notranjost tako, da je dogajanje kar se da zabrisano, družbeno ne več angažirano ali celo »nevarno«, zato pa se odpre dimenzija misli, abstraktnih premis z občuteno socialno in etično prizadetostjo, ki je v tej obliki pomembna novost v načinu pisanja Pavla Zidarja.
Marijan Zlobec