EDVARD KCCSEK FRAGMENTI Iz dnevniških zapiskov od 3. maja do 2. decemfcra 1943 12. maj Nedaleč od gozdne ceste, ki drži pod nami proti Toplemu vrhu, so tesarji po-stavili večjo gozdno barako. V njej so se te dni zbrali vojaški funkcionarji iž vseh enot k posvetu. ki je deloma vojaškega, dp-lonia pa političnega značaja. Nismo jih hoteli motiti. Ko pa so zvedeli za našo že-ljo, dd bi jih radi videli, so nas povabili medse. »Nekam hitro se civiliziramo,« je nu> mral Rus, ko smo pešačili proti cilju. Prvi vtis je bil dofoer. Na svoje veselje veselje sem spoznal dosti novih obrazov in ugotovil, da je selekcioniranje partizan-skih poveljnikov postalo naraven in zdrav proces. Hrabri, preudarni, bistri, za-nesljivi in priljubljeni fantje se že vzdi-gujejo iz preprostih vojakov v zmožne vo-jaške voditelje. Vrsta veselih, sproščenih in prijetnih komandantov je že zamenjala prejšnje, nekam preveč detektivske in voj-vodske spretnjake. Kar je starih znancev med njimi, so vsi nekam oglati in v zadre-gi, medtem ko so novi poveljniki dobri, živi, spodbudni, predvsem pa odprt. Težje je s političnimi komisarji. ti se še vedno rekrutirajo iz mladih intelektualcev, ki raz-vij».io preveč togo politično vzgojo, kakor so ja pač spoznali iz hitrega in strastnega Uudija. Maček nas je jia kratko pozdravil, Vid-niar pa je v skupnem imenu povedal ne» kaj besed, ki naj bi ustvarile stik med nami. Poslušali smo že znana vojaška po-ročila, problematike prcd nami niso načeli, pač pa smo se v odmoru osebno pogovo-rili z udeleženci. Eden izmed njih mi je rekel, da bi mo-gel povedati marsikaj zanimivega o raz-merju partizana do obrambe in napada. Zase jc dejal, da je dobil več izkušenj in pobude v obrambi kakor v napadu. Pri tem ni mislil na moralno, temveč na spioš-no psthično doživljanje. Rekel je. da je človeško vrednost doživel predvsem v umlku in v obrambi, najbrž zato, ker je takrat prišel bliže samemu sebi, kajti člo-veške kvalitcte nastajajo predvsem v pre-magovanju ovir. Po njegovem partizanske-ga junaštva ne predstavlja slep naskok. v katcrem je mnogo napačnega tveganja in neijremišljeno oi'ganizirane sile, temveč tista obrambna kretnja, ki je smotmo or-ganizirana in v kateri sodcluje ves človek, kadar defenzivno dejanje izvede zanos-no iu hkrati koristn«. Majhen narod bi po njegovem moral imeti čisto svojo voja-ško vzgojo. Obvezno vojaško dolžnost si < b.omo morali Slvenci p vojni iirediti docela po svoje. Vse, kar se dogaja v slovenskem osvo-bodilnem boju preveč samovoljnega in skoraj ekshibicionističnega, vse, kar pre-stopa zemljepisni in zgodovinski okvir, vse, kar preveč napenja našo biološko in tnoralno zmogljivost, vse, kar strelja pre-ko stvarnih ciljev, se že uuaša in usmerja v strtigo; vsc to se še samo od sebe ure-ja in popravlja: to je moje veselo spczna-nje današnjcga dne\ra. Iz vse duše seni si zaželel, da nikoli več ne bi trčil na površ-nega in človeško neizoblikovanega vodite-l,ja, kajti poveljnik pomeni za partizanstvo neprimerno več od ne vcm kako močnih oseb v Izvršnem odboru. Ko sem gledal p«-stavne, lepe in prijetne fante v urejenih uniformah, ko sem ugotvavljal njihov za-nos in prizadevnost in spoznal njihov ča-robni vpliv na neposredno dejavnot, mc je obšlo domotožje po nečem podobnem. Iz-vršniki smo proti svoji volji zašli v polo-žaj Ijudi, ki je njih odgovornost le načelno velika, praktlčno pa se zaradi političnega procesa v Osvobodilni fronti in zaradi prevladiijočega vojaškega značaja osvobo-dilne akcijt- vedno bolj manjša. Rad bi bil nekaj drugega, kakor sem, z menoj s« je zgcdila neka poraota. nikoli nisera bil vajen posrednega slika z ljudmi, ne-posrednosti sem se navadil že doma na va-si, razvijal sem jo po dijaških organizacah, živel sem 30 kot profesor, kot urednik in kot nenehni vnemirjevalec javnega življe-nja, zdaj pa živim v začaranem krogu sre-di tihega gozda ih ne morera niti stopiti red človeka niti storHi osebnega dejanja. NadiUjevanje na 5. strani Naprej ponosno, delovne brigade! študentske delovne akcije so v zadnjih dveh letih v takšni zagati, ča se nujno postavlja zahteva po poglobljeni analizi razlogav za takšno stanje. S svojimi, ver-jetno zelo subjektivninri mnenji in nekate-rimi objektivnimi dejstvi želim nakazati nekatere izmed njih. Obenem pa želim s tem vzpodbuditi tudi vsa tista štu-denstka vodstva, ki sodijo, da je situ-acija v zvezi s ŠDB, kakršna je danes, posledica objektivnih dejstev, torej vzro-kov takšne kvalitete, ki bi jih ob celot-nem njegovem poznavanju in učinkova-nju lahko odpravili. Takoj v znčetku moramo ugotoviti, da je udeležba študentov ljubljanske univerze na delovnih akcijah iz leta v leto manjša. Oglejmo si število udeležencev ŠDB v zadnjih treh letih po fakulteV.h: 1962 1963 1964 Biotehniška 13 11 5 Elektroteh" ka 45 24 6 . FNT 71 26 11 FAGG 60 55 32 Pravna 30 55 8 Filozofska 31 52 48 Bkonomska 55 18 4 Medicinska 28 11 5 Strojna lastna brigada 17 Ostale visoke šole in okademije 15 18 9 - ,Če si ogledamo te Stevilke po briga-dah, je stanje sledeče: v letu 1962 so štu-denti ljubljanskih visokošolskih zavodov formirali šest brigad (dve na avtocesti, dve v Ankaranu in dve brigadi v študentskem naselju), škupno 448 brigadirjev; v letu 1963 pet brigad (dve na avtocestd, dve v okoli 370 brigadirjev; v letu 1964 štiri bri-gade, :ena na avtoeesti, dve v Ankaranu, ena v Brnu na češkoslovaškem), skupno okoli 145 brigadirjev. stali udeleženci le-Ofo&njili štirih brigad skupaj okoli 100 bri-gadirjev, so bili iz Maribora, Kopra in kolegi iz Brna in Prage na Češkoslova-škem. Torej več kot očitna je tendenca po stal-nem upadanju števila prijavljencev za de-. lovne akcije, ki je spremljana z porastom vpisanih na visokošolske zavode in z zrr.anj-šanjem obsega delovnih akcij (tu mislim predvsem obseg delovišoa na avtocesti). če poskušamo v kratkem prikazati osnovne faktorje, ki vplivajo na tako sla-bo stanje, bi bili ti naslednji: 1. dejstvo je, da je stopenjski študij na fakuiteteh (predvsem pa neizpeljani proces reforme študija) zelo skrčil študen-tov prosti čas. Študentje so že izračunali, koliko prostega časa ostane študentu ob povprečnem 30—35 umiku na fakulteti (ob prosti nedelji in vseh ostalih kulturnih in družabnih obveznostih) — ostane mu le 4 ure prostega časa na dan. če k teinu dodamo še razne prafese v poletnih mese-cih, lahko ugotovirno, &a taka reforma, ki je skrčila"le čas, ne pa tudi obseg &tudij-ske snovi, negativno vpliva na odločanje študentov za udeležbo v brigadah. Res pa je, da tega faktorja ne moremo enostav-no kvantitativno izmeriti, usltavimo se lah-ko le pri ugotovitvi, da je število študent-skih brigad na naši Univerzi iz leta v leto manjše, številčno formiranje .pa vsako le-to težje. * 2. če k temu dodamo še dejstvo, da se zaradi določenih globljih vzrokov (različna moralna in etičm pojmovanja) delovnih akcij udeležujejo predvsem študentje iz delavskih. in kmečkih družin, ki jim pa največkrat (zaradi majhnega števila aziro-ma nizkih štipendij), poletni meseci pome-nijo obvezen čas iskanja sredstev za štu-dij in ne počitnic, je slika popolnejša. Za to trditev, ki ostaja na hipotetičnem nivo-ju (na osnovi lastnega izkustva in zapaža-nja nekaterih kolegov), bi bila potrebna analiza o socialnem izvoru udeležencev de-lovnih akci.j za nekaj let nazaj, vendar pa je zaradi pomanjkanja podatkov za ta čla-nek nismo mogli pripraviti. 3. V zadnjih dveh letih smo priče raz-vrednotenja smisla delovnih akcij. če ugo-tavlja tov. Rudi Supek (Psiho-sociologija radne akcije), da mladinca za sodelovanje na delovni akciji ni obvezala ama druž-ba »kot nekaj, kar obstaja izven njega, ampak njegova lastna družbenost, s čimer vsaik posameznik, vsak član neke genera-cije ali družbene skupine samostojno in suvereno izraža, da iz notranje potrebe pripada družbi«. Torej ne gre za razvred-notenje v tem smislu, da bi se negirale osnovne karakteristike delovne okcije (družbena koristnost prostovoljnost, vzgoj- nost, itd.), pač pa za razvrednotenje ˇ v smislu »nasičenosti« in »preživelosti«. »Preživelosti« v tem, da vsak posameznik svojo družbenost in pripadnost družbi ne more nujno uresničevati samo skozi ude-ležbo na delovni akciji, ampak tudi preko drugih, »modernejših« oblik (redno iz-polnjevanje študijskih obveznosti, itd. >. 4. Vsi našteti splošni faktorji so vtč ali rrianj obstajali že pred enim oz. dvema le-toma, vendar pa je situacijo večkrat uspeš-no reševala akcija ZK v tem smislu, da so posamezni FO zaradi dela študentov ko-munistov v njih, delali na tem področju veliko več. Ravno zaradi prvih dveh fak-torjev se je že pred Jeti pojavljalo vpra-šanje udeležbe v ŠDB, ki pa se je včasii uspešno reševalo z vkljueevanjem študen-1 tov komunistov v delovne brigade. Tegaj načina se letos FO niso posluževali, medj dn^im tudi zato, ker je v končni kon-^ sekvenci nesmiselno napol obvezno vklju-čevanje študentov komunistov v brigade.l Tu je brez dvoma upravičen faktor »na>| sičevatd«, saj je veliko študentov, ki bili v delovnih akcijah po dvakrat in tri-krat. 5. Brez dvoma je udeležba iz posame»*| nih fakultet v premem sorazmerju s kva«| liteto organizacije Zš na tej šoli. ugotavljiomo, da nekatere organizacije po šolah vključujejo le po 5—20 odstot kov vpisanih študentov, nam tudi to dej stvo pomaga razjasniti absurden odnc števila vpisanih študentov na fakultetah na-1 sproti udeležencem ŠDB. 6. V letošnjem letu je bilo številč stanje udeležencev ŠDB še toliko bolj kri-; tično, ker strojna fakiilteta ni formkcl samostojne brigade, in je bilo s te fakul-i tete (ki je v neki meri reševala situacijc v študijskih letih 1961/62 in 1962/63 s ter da je skupaj~z VŠZD formirala lasti brigado) le 17 prijavljencev. 7. Upoštevati pa moramo tudi dejstvo; dti je odbor ZŠ na mariborskih visokc šolskih zavodih^Cv primeri z lansklm letom, ko je prispeval polovico brigadirjev ŠDB Franc Rozman-Stane) uspel letos dolDiti le 16 študentov.in 16 srednješolcev. Poznavanju vseh vzrokov za stanje, ki smo ga v začetku označili kot »zagato študentskih delovnih akcij« bo pripomoglo tudi k širšemu sodelovanju ostalih pri:c-detih, predvsem aktivistov crganizacije Zš in nekdanjih udeležencev študentskih de-lovnih akoij. Metod černetič Marjan Ulčar je v članku, kakrega del je izšel tudi v Tribuni, v celoti pa t 19. številki revije Problemi, nanizal celo vrsto konkretnih problemov ljubljanske univerze. Poizkus razlage Načini reševanja in rezultati reševanja posameznih problemov dmžbenega dogaja-nja so določeni z obstoječo obliko delov-nih odnosov. Pojavne oblike dogajanj, ki jih je Ulčar nanizal v svojem članku, je možno razunj^ti \e iz odnosov med ljud-mi v njihovi dejavnosti. 1. »Tu se je študijska reforma (npr. uvedba B smeri študija na arhitekturi) uvajala mimo organov samoupravljanja, baje po posebnem pooblastilu tedanjega rektorja univerze. Tu ni dvoma, da je bil pritisk od zunaj, saj se pristojni organi dalj časa niso sestajali« (cit. po članku M. U.). Birokratske težnje so tudi »prišle do izraza v odnosu do aktivnosti študent-ske organizacije na ekonomski fakuteti« (ibidem). Brez dvoma je, da teh pojavov (članek mvaja še druge pojave birokra-tičnosti). ni možno razumeti, ne da bi vi-deli, da izvirajo in so omogočeni z dolo-čeno obliko delovnih odnosov. Kako je možno, da uvajanje študijske reforme (pri tem me ne zanima, na kateri fakulteti se je to zgodilo) poteka mimo obstoječih organov samoupravljanjo, in da je pravza-prav mimo delovne organizacije vsiljena od zunaj? Dejanska možnost takega ure-janja je dana le s tem, da obstoji sistem vodenja nek^a delovnega področja, ki je ločen od ljudi, ki so zaposleni na tem področju. Ta posebna sfera vodenja, ki je lodena od ljudi, in na katero Ijudje nimajo vpliva ter dejanske možnosti so-odločanja, mora biti, da bi učinkovito funkcionirala, hierarhično zgrajena. To je moč oseb nad osebami v obliki podreje-nih in nadreienih funkcji. Tak sistem vo- denja smemo upravičeno imenovati biro-kratičen sistem (s pojmom birokratizem se pri nas označuje vse mogoče: od pre-velike porabe papirja v pisarnah, zahteve po dostavljanju velikega števila potrdil in kolkov do samovolje posameznikov — pri tem pa se ne ve, kaj je vzrok in kaj po-slledica, kaj bisfcvo in kaj pojavna oblika). Prav isto oznako in značaj lahko imajo tudi organi samoupravljanja. Tudi voljen fakultetni svet, fakultetna uprava ali ka-šen drug organ ima vsa svojst\>a birokra-tičnega telesa, v kolikor ljudje nimajo de-janske možnosti soodločanja, vpliva in kontrole v organih, ki so jih volili. Prav. tako princip rotacije sam po sebi še niče-sar ne spremeni. S tem je doseženo samo to, da se posamezniki menjujejo v funkci-joh od ljudi osamosvojene sfere vodenja. Obstoj osamosvojenega sistema vodenja je zvezan z obstojem delovnih statutov ljudi, ki so ločeni od odločanja o svojih delov-nih pogojih, o načinu in ciljih svojega de-la in o vseh ostalih problemih svoje de-lovne situacije. Jasno je, da posameznik nikdar ne bo mogel sam neposredno so-odločati in praktično souresničevati skupno sprejetih tališč o vsem družbenem doga-janju, katerega sestavni del je tudi nje-gova dejavnost. Tudi sedaj in tudi v bo-doče morajo obstajati neki skupni organi družbe. Toda to morajo biti izključno iz-vršilna telesa, ki so v celoti podrejena ljudem. S tem, ko je v teh orgnnih zago-tovljena dejanska možnost socMlločanja in nad njimi zagotovljena kontrola vsakega posameznika in vseh skupaj, so dani po-goji delovanja ljudi, ob katerih se ne bo mogel konstituirati osamosvojen sistem vo-denja. Tak sistem je možen le s tem, da je ljudem v njihovih pogojih dela odvzeto samoodločanje in samouresničevanje skup-nih dogovorov. Osamosvojen sistem vodenja je osnova za vse tiste pojave, o katerih govori Ulčar v svojem članku: neodgovornost, neupo-števanje predlogov, neiskrenost, bojazen pred jr.-mkcijami, samovolje itd. Stališča, ki so bila formirana neodvisno od ljudi, ki delajo na področjih, na kate-re se nanašajo ta stališča, lahko ti ljudje občutijo samo kot »pritisk od zunaj«. »To je bil pritisk (šablonska in ne do-volj premišljena načela študijske reforme — op. g. R.), ki je povzročil odpor in pa-sivizacijo univerzitetnih delavcev. Po drugi strani pa takšen način izvajanja študijske reforme pomeni kompromitacijo načela samoupravljanja rred itniverzitetnimi de-lavci (ibidem). Neupoštevanje predlogovje .riimo logična posledica urejanja nekega problema neodvisno od ljudi, ki delajo na teh področjih. Ta osamosvojen sistem vo-denja, ki ureja probleme mimo njih, lju-dje označujejo kot samovoljo. Obstoj sa-movolje pa ni nikakšen personalni ali psi-hični problem. Sarnovolja je samo ena od strani takega sistema vodenja. Vsako pri-zadevanje za drugačnim reševanjem pro-blemov določenega področja se označi, in tudi dejansko je, kot rušenje obstoječega načina urejanja. Tu izvira tudi »bojazen«, »premajhm smelost«, »neiskrenost do stvarnosti« (ibidem), kajti, če se obstoječ sistem vodenja proglasi že za edino pra-vilnega, potem se lahko tudi prizadevanja za uresiničitev demokratičnega načina ure-janja družbenih problemov proglasijo za anarhitična ali celo pnotisooialistiiična. niranju avtonomnega sistema vodenja tu-di delovanje ZK na univerzi ne more biti učinkovito. »Namesto tega se situacija (govora je o financiranju univerze) celi dve leti ni premaknila z mrtve točke, mi pa smo od sestanka do sestanka ugotavljali iste probleme« (ibidem), »kljub dobri volji in očitnim poskusom nam ni uspelo vzpo-staviti fronte proti birokratskim tenden-cam v Zvezi komunistov« (ibidem). Zakaj se situacija ni premaknila in za-kaj nam ni uspelo vzpostaviti fronte proti birokratskim tendencam v Zvezi komuni-stov (ibidem), zakaj se situacija ni pre-maknila in zakaj nam ni uspelo vzposta-viti fronte proti birokratskim tendencam v ZK, kljub pripravljenosti in prizadeva-njem. Prizadevanja ZK so bila neučinko-vita, ker je o situaciji, v kateri mi živimo, odločal nek drug organ, ki pa je osamo svojen nasproti ljudem, ki delajo na uni-verzi. Birokrativnost v ZK se lahko pojavi le, če je njena praktična organiziranost zgrajena tako, da omogoča ločenost njenih organov in vodstev od članstva in s tem omogoča samovoljnost članov teh organov. Ulčar se sprašuje: »Kako naj imajo člani ZK pri takšnem načinu obveščanja (gre za enostransko in pomanjkljivo obveščanje o plenarni seji CZ ZKS v Delu) vpogled v delo in stališča najvišjega organa ZK v republiki.« Vpogled v delo je saino en moment. Gre pa tudi za to, da ima čfanstvo dejan-sko možnost vpliva In soodločanja v vseh organih. CK je volilni organ in odgovarja za svoje delo celotnemu članstVu. Iz samega načina delovanja ZK izvirajo tudi ostali pojavi: nizek idejni nivo, ne-strinjanje s stališči posaineznih organov in stališči posameziiih čianov teh organov, nezaupanje v Zvezo, poaainezni člani se ne čutijo odgovome za dogodek, s katerim se niso strinjali in niso bili soudeleženi, itd. Razmere, da se problemi na univerzi rešujejo mimo samoupravnih organov in mimo ljudi, ki delajo na fakultetah, po-vzročajo, da so člani ZK obsojeni, da iz leta v leto razpravljajo o enih in istih stvareh. Samo razpravljanje pa še ni ni-kdar rodilo nobenega marksista. Tudi idej-ni nivo, ki se formira ob golem razprav-ljanju, ima pečat deklarativnosti, formaliz-ma itd. Idejni nivo se Jahko formira le v praktični udeleženosti v družbenem doga-janju, o katerem lahko soodloča in je zato njegov odnos lahko zavesten in nosi za svojo dejavnost vso odgovornost. Glede na to, da je bila ZK obsojena na večno razpravljanje in ča marsikatere-ga problema kljub prizadevanju ni mogla »premakniti iz mrtve toflte«, so posamez-niki zato izgubljali zaupanje v politično učinkovitost ZK. Ker so bila posamezna stališča zavzeta mimo ljudi, ki delajo na fakultetah, so dobila značaj direktivnosti. Ker do direk-tiv posameznik ne more imeti zavestnega odnosa, ker ni sodeloval pri formiranju posameznega stališča niti ne pozna okoli-ščin, iz katerih bi šele lahko sklepal o upravičenosti in pravilnosti takega ali dru-gačnega stališča, dobi vprašanje o sprejet-ju direktiv tudi moralno dimenzijo. Vpra-šanje o sprejetju ali zavmitrvi direktive se spremeni v vprašanje podreditve ali zavra-nje takega načina delovanja Zveze komu-nistov. Slepo podreditev bi zadel isti oči-tek, ki ga je Jean Casou naslovil na ko-muniste: »Vi delate ra istih principih kot cerkev — na verovanju in slepi podredit-vi.« Zavračanje takega načina delovanja pa lahko ustvari videz, kot da gre za zavra-oanje Zveze komunistov nasploh. Možno je, da je to tudi res. Lahko pa je samo videz. Videz je v vseh tistih primerih, ko so prizadevanja usmerjena k izgradnji de-mokratičnega sistema delovanja Zveze ko-munistov, ki bo onemogočal, da bi se posamezne sfere Zveze komunistov osa-mosvojile. Na tak način formirana stališča bodo osnova za enotnost Zveze komuni-stov. Tak način delovanja omogoča zavest-no odgovomost vsakega posameznika, kaj-ti vsak posameznik sodeluje pri formira-nju stališč, ki so relevar^-o *¦"** za njegovo delovno področje. Batko Sčeptanovič Marginalije k prvi poti v demokratizacijo Nadaljevanje iz prejšnje številke Ta konflikt (med inertnostjo družbene organizacije in uveljavljanjem samouprav-ljanja) se kaže v določeni, za nas čas in družbeni ambient, dokaj tipični in prevla-diujači stiFuikfari mišljenja, ki a priori zavrača vse, kar se oblikuje »zunaj druž-be«, za razliko od tistega, kar se uveljav-lja »znotraj družbe«. Prvo vprašanje, id mi pri tem pade na pamet, je vsekakor, kako naj pojmujem »družbo«, da bi ve-del, kdaj sem iz nje izključen in kaj mi je storiti, da bi se vključil vanjo. Odgovor na to vprašanje moram iskati v vpraša-nju, kateri mehanizmi družbenega delova-nja so mi danes na razpolago, ko skušam najti možnost rešitve iz svoje posamezno-sti (in s tem posameznosti svojih dejanj) k svojemu (in njihovemu) totaliziranju. Skratka, vpraševati se moram o možno-stih svojega uresničevanja v družbi, ki danes realno obstojajo in na katere sem v primeru takšnega svojega hotenja tudi nujroo vezan. S tem pa je niustirezinost locitve mene na enkrat kot stoječega »zu-naj družbe« in na drugič kot stoječega »znotraj družbe« razkrita, saj je očitno, da se edina realna in možna dilema zastavlja kot dilema med dejavnostjo mene kot privatnika in dejavnostjo mene kot druž-benega tvorca; torej setm v družbi, koli-kar se v njej realiziram in v nobenem pri-meru — tudi ko bi se realiziral mimo ob-stoječih družbenih mehanizmov — ne mo-rem biti izven družbe ali nad njo (razen če nimam v oblasti mloincipoila za fizično prisi-Ijevahje). Intenzaitefca moje realizacije je pri tem odvisna od intezitete, s katero je tem, ki jo naoenjam, prisotna v obsto-ječi družbi, koliko je v njej globoko za-sidrano protislovje, ki ga odpiram; po drugi strani pa od tega, ali problem v res-aioi odpiram ali pa ga odpiram samo na videz, v resnici pa zapiram. Moje reali-zacija je torej odvisna predvsem od tega, kar često označujemo z besedicami »aktu-alnost« ali »angažiranost« in »površnost« ali »globina« in kar navadno izražamo v stavku: »živeti s svojim časom«. S tem pa že kritiziram dejanja sama, kažem na njihovo in avtorjevo alieniranost od kon-kretnega družbenega dogajanja, ne da bi se kakorkoli dotikal samih mehanizmov, ki mu samo omogočajo družbenost de-janj. Zato je tudi popolnoma jasno, da moje delovanje znotraj določenih družbe-nih mehanizmov, nikakor ne more biti kriterij moje vključenosti ali nevključe-nosti v družbo. Nasprotno, nujna vezanost na obstoječe družbene mehanizme terja njihovo stalno izpopolnjevanje, njihovo rušenje in uve-Ijavljanje novih, njihovo neprestano pre-raščanje, da morejo v skladu z novimi potrebami »vključevanja v družbo« obli-kovati svojo funkcijo. Kolikor bolj togo ostajajo ti mehanizmi v svoji strukturi ne-izpremenljivi, toliko manj uspešno mo-rejo opravljati svojo funkcijo »vključe-vanja v družbo«. S tem pridemo do prob-lema alienacije družbenih mehanizmov od družbe. Funkcioniranje preko njih postaja neučinkovito, če ga zvira stara struktura porojena iz preteklih družbe-nih razmer, a v sedanjih umetno vzdrže-vana v svoji neustreznosti; kot izraz pre-sežene in neaktualne dileme. onemogoča razreševanje tistih, ki so danes na tapeti. Zakaj opredeljevanje in preseganje proti-slovij, ki obstajajo danes v naši družbi, nujno zahteva opredelitev in osmislitev naše današnje družbene resničnosti. Le to pa je možno sanio na osnovi enakoprav-ne borbe mišljenja, polemike, z možno stjo ustvarjanja vsakega, torej le v kon-stituiranju razmerja subjekt: subjekt. Celokupnost obstoječih družbenih me-hanizmov je zaobjeta v enotni piramidni shemi, ki totalizira družbeno dejavnost slehernega posameznika. Ta mogočna or-»anizacija, v kateri se tako rekoč vsa stop- nišča obstoječih družbenih mehanizmov zlivajo v en sam vrh, je torej danes v praksi obstoječa varianta »integracije v družbo«; le-to imenujem, zaradi njene specifičnosti in boljše ponazoritve kot »avtokratsko«. Njeno bistvo je namreč, da v svoji gradnji nadrejenosti oziroma podreijeniosti, nujmo funkcionira skoai raz-merja subjekt: objekt, torej razmerja upravljavca in upravljanca, varuha in va-rovanca in da prav v tem kot izraz preži-vele potrebe ne more zadostiti sodobnim, ki vedno bolj jasno podčrtujejo aktualnost zgoraj naznačene vsebine družbenih na-prezanj slehernega od nas. Konsekvenca tega stanja se kaže v upadanju interesa članov do njihove organizacije, v njiho-vem slabokrvnem delovanju in v neanga-žiranosti in alieniranosti komunikacijskih sredstev od družbenega ambienta. Na dru-gi sbrani pa se kaže v porastu nenormail-nih komunikacij in tendencah posamez-nih komunikacijskih sredstev po osamo-svajanju iz očrtane sheme. Tako se nena-doma pojavlja tisto, kar navadno označu-jejo kot »znotraj družbe«, v resnici izven nje in tisto, kar označujejo kot »zunaj družbe«, v resnici v njej. Najočitneje je označena shema dožive-la svoj polom na področju gospodarskih aktivnosti, zaradi česar se je tudi nujno pojavilo na tem področju prvič vprašanje ustreznejše organizacije. Značilno pri tem je, da delavsko samoupravljanje še vedno ni zmoglo zaživeti v svoji resnični vsebini. V tem se nam kaže konflikt med njim in še vedno veljavno shemo splošne druž-bene organizacije. Samoupravljanje na področju kulturnih aktivnosti je že nekaj časa aktualno vprašanje, vendar vpraša-nje, ki ostaja zgolj na papirju, ne da bi doživelo v praksi svojega uresničevanja. Nasprotno, tendence po avtonomnosti posameznih kulturnih in-stitucij, doživlja-jo močan odpor, ki se kaže v poskusih njihovega diskvalificiranja kot tendenc »po zapimnju vase«, »po ustanavljtanju stranke« ipd ... Na ta način prav tisti. ki se kar najmočneje zavzemajo v svojih deklaracijah za samoupravljanje, y resni-ci le temu spodkopavajo korenine in pri-hajajo tako sami s seboj v protislovje: saj je oeitno, da o samo — upravljanju ne more biti govora brez avtonomnosti nje-govih nosilcev, brez uveljavljanja razmer-ja subjekt: subjekt. Dejansko vprašanje, ki se ob tem jsastavlja, če nočem ostati samo pri romantičnem vzklikanju po »svo-bodi« in zaradi katerega se lahko pojav-ljajo pravkar omenjene diskvalifikacije. je vprašanje mediacij med posameznimi kulturnimi institucijarni in med njimi in družbo, skratka vprašanje formalnih mehanizmov družbenega integriranja v si-stemu samoupravljanja, crgadbororri, oziroma med sainimi študertti na zboru, kar naj bi bila »velika slabost tega koncepta in njegova dejanska ne-sdiružljivost z našim družbeno-politionim sistemom«. Ta njegova ugotovitev more namreč veljati samo v primeru, kolikor je opredeljevanje in odpiranje obstoje-čih protislovij, kot edine resnične poti (vsaj jaz ne vidim druge) za njihovo raz-rešitev, v nasprotju z našim družbeno-po-litičnim sistemom. Karakterističnosti te me-ntalitete in njene neustreznosti se mi ob tem ne zdi potrebno še kakorkoli dalje dirnenzionirati. Ingo Paš 0 miselni zmedi in ,,alieniranih" urednikih že nekaj časa se na sti^aneh Tribune pojavljajo s svojimi članki nekateri avtor-ji, ki vsevprek uporabljajo filozofske, soci- --ološke in druge pojme, ne ča bi vedeli za njihovo pravo vsebino in ne da bi razlo-žili, kaj hočejo z nekim pojmom povedati. Obnašajo se kot pubertetniki, ki iščejo tujke zsaradi tega, da bi se potem v raz-govoru pokazali imenitnejši, pa jih sled-njič običajno uporabijo v nepravilnii avezi. Kaj naj na primer poirJeniijo pojmi v naslednjih stavkih? »Splošni filozofski ter-min alienacije je treba ra^ameti v priču-jočem spisu v neposredni zvezi s termi-nom svobode in tega spet neposredno po-vezanega s kategorijo individualne ustvar-jalne potrebe in volje.« (Andrej Inkret, O alieniranih urednikih, Tribuna, št. 24. Vsi citati bodo iz tega člianka.) Uporabljeni so pojmi: alienacija, svobo-da ter individualna ustvarjalna potreba in volja. Avtor ne obrazloži njihove vsebine, kakor da obstoji neko splošno znanje o teh pojmih in kakor da se vsi strinjamo glede njihove vsebine. Obenem trdi, da jih je treba prav v članku, iz katerega je vzet citat, razumeti v neposredni medse-bojni zvezi. S tem posredno trdi, da ta zveza ne velja v vsakem primeru. Nato nadaljuje: »Deduktivno zoževanje pomenskega obsega alienacije hoče samo čim konkretneje ponazoriti tiso posebno situacijo, v kateri se večkrat znajdemo. Tudi proti svoji volji.« Logično izpeljano. to ne pomeni nič drugega kot tole: ali-enacija je splošen filozofski pojem, svobo-da je posebm oblika alienacije, individu-alna ustvarjalna potreba in volja pa so posebne oblike alienacije. (a je povezava »deduktivno zoževanje« glede na vsebino, ' glede na »pomenski obseg«, contradictio in adjecto, kot na primer okrogel kvadrat, se niti ne zaveda.«) Hkrati nam nvtor zatrjuje, da nam bo s temi oblikami alienacije ponazoril »po-sebno situacijo«, v kateri se po svoji vo-lji ali tudi proti njej »večkrat znajdemo«. Katera je tista posebna situacija? Ocitno se da to mzbrati iz zadnjega stavka tega odstavka: »Vendar zahteva nujnost naše aktivnosti, da alienirano situacijo vedno sproti tako ali drugače ukinjamo in si tako zagotavljarrfc pogoje za svojo dejr.v-nost.« Potemtakem avtor v zadnjem stavku zanika to, kar je trdil v prvern. V prvem je namreč zatrjeval, da je alienacija splo-šen filozofski pojem, kar pomeni, da je človek dandanes podvržen alienaciji v vseh svojih situacijah, zdaj pa si je premislil in meni, da je alieniranost lastnost samo posebnih situacij, v katere sicer ne zabre-demo samo zdaj pa zdaj, ampak se to zgo-di večkrat. - Večkrat se znajdemo v svobodi in de-lujemo po individualni. potrebi in volji, pa čeprav proti svoji volji. Kako se deluje po svoji volji proti svoji volji, ostane se-veda prav tako odprto vprašanje kot to, kako je mogoče alienacijo izenačiti s svobodo. Mogoče nam bo avtor na ta vprasanja dogovoril v naslednjem odstavku, ~kjer pravi: »Pojem alienacije vključuje — kljub redukciji — poleg mentalne nujno še poli-tično vsebino. Jasno namreč je, da so v družbi, katere struktura je še vedno v psnovi politična, naše negacije in hkrati afirmacije tudi nujno politične.« Kljub kakšni redukciji? Če misli avtor, da je »de-duktivno zoževanje« isto kot redukcija, se je prav pošteno zmotil, ker je padel v contradiotio in adjeoto druge sbopnje, saj nam zatrjuje, da je dviganje isto kot pa-danje ali padanje isto kot dviganje. Rezul-tat redukcije, ki poteka s pom^čjo misel-ne operacije odštevanja, je ramreč neki splošni pojem. Iz tega splošnega pojma se potem dajo deducirati posebni pojmi. Re-dukcija je torej prav nasprotna operaci-ja od dedukcije. Iz tega je tudi razvidno, ča je z ozirom na vsebino zoževanja re-dukcija, ne pa dedukcija, ki je prav na-sprotno: namreč razširjanje, kolikor lahko dve besedi tu sploh smiselno uporabljamo. Prav tako pa je zdaj jasno, da nekega splošnega pojma ni mogoče reducirati gle-de na njega samega v njem samem — na primer alienacije. Toda spreglejmo to zarnešavanje in se ozrimo na vsebino, ki jo stavka še vse-bujeta. Ce se zamislimo v to, kaj je prav-zaprav avtor z njima hotel povedati, je razvidno. da mu po zožitvi pojma aliena-cije ostane mentalna in poleg nje, ki je osnova, še politična vsebina. Iz tega bi se nam zdelo, da je osnova neke družbe mentalna vsebina. Vendar to v drugem stavku ovrže s tem, da v osnovo postavi politično vsebino. Tako sicer zanika mark-sistično ugotovitev, da je osnova neke razredne družbene strukture ekonomska vsebina, vendar ga to najbrž ne moti.. da se ne bi vseeno počutil kot marksist. To kasneje potrdi s sklicevanjem na Mar-xa, vendar se mu zdi potrebno, da ga ne-koliko opraviči pred njim samim in pred nami, saj je baje RV.rx sebe proglasil »za hlapca vladajočega režima« in se tudi ni poskušal izkopati iz te hlapčevkse vloge, ki jo je igral s tem, da je več kot 30 let poleg drugega opravljal tudi novinarske posle. Seveda bi bilo vseeno dobro, C>: bi nam Inkret povedal, kje je ta razglas bral, ker nam sicer lahko pade na pamet, da si ga je izmislil. Zlasti zaradi tega, ker v zadnjem S'iv-ku tretjega odstavka sem ugotovil: »Vpra-šanje je, pri katerem časopisu smo ured-niki, in v kateri družbi ta časopis izhaja.« Iz odgovora na to vprošanje namreč tudi sledi: ali je nekdo hlapec vladajočega re-žima ali ne. In to je najbrž vedel že tudi Marx. Toda Inkret ne bi bil zvest samemu sebi, če ne bi v prvem stavku istoga od-stavka zatrjeval prnv nasprotno, kar ugo-tavlja v zadnjem: »Kot javni delavci, de-nimo kot uredniki nekega časopisa (to je verjetno tiskarski škrat — T. H.), nas nujno (podčrtal T. H.) mora obssdati kre-ontska dilema iz Smoletove Antigone. Je Kreon kralj, ali je Kreon človek? Ali more Kreon-kralj dajati ukaze, zaradi ka-terih bo kasneje Kreonta-človeka bolela glava?« Najprej torej absolutra trditev, potem preide v vpraševanje in končno v zanikanje. Kaj je to? Psihologiziranje? Površnost? Malomarnost? Omalovaževanje bralcev Tribune ali kaj? Strogost mišlje-nja, ki ga zahteva filozofsko razglabljanje, prav gotovo ne! Zmedenost mišljenja se.;v naslednjem, to je četrtem odstavku, nadaljuje: »Zastav-ljeno vprašanje je samo na videz ab-strakfcno, ker je splošno.« Kaj pa je spet to? Vsaka splošnost je abstraktna, ker se do nje pride prav s pomočjo abstrakcije. Če zdaj trdi, da je zastavljeno vprašanje samo na videz abstraktno, bi moral kon-sekventno izpeljati, c"-a je tudi samo na videz splošno, dejansko pa se ne more dvigniti nad manj pomembne ali sploh nepomembne podrobnosti. Toda ne! Saj to bi bila vendar samokritika! Zato rajši ostane nekonsekventen: splošno ni ab-straktno. če zanj tudi abstraktno ni sploš-no, tega se že ne da razbrati. Da pa se razbrati avtorjevo stališče, da splošno lahko nastopa kot individualno in kot poosebljeno. Takšno funkcijo ima režim, ki je »sprijaznjen« s tem in s tem itd. Takšno funkcijo'imata tudi^ oblastni-štvo in volja: »Antitetična osnova, na ka-teri se gradi dramatični spor med oblast-ništvom in individualizirano voljo (podčr-tal T. H.), je nujno odtujena (komu?, T.H.) zaradi političnega ustroja družbe. Ne sme namreč prekoračiti po objisti predpisanih determinant: nef sme se vti-kati v samo osnovo ukinjanja oblastniške-ga režima. če se vanj vtakne, dobi dialog takoj političen predzrtdk namesto druž-benega.« Kdo če se vtakne v :amo osnovo: dialog ali individualizirana volja? Verjetno mdividualizirana volja, kakor sledi iz konteksa. Zato pa: »Schopenhauer' — na pomoč! Kje si s svojo filozofijo volje? Kje si s svojimi recepti za in! <;rnacijo volje kot nečesa občega in poosebljenega v individuaino? Kje si s svojo .individu-aliziiano voljo?« In smiselni zaključek citata: Individu-_ alizirana volja, recimo človek —posamez-nik se zaradi političnega ustroja družbe ne snie vtibiti v samo osnovo' ukinjanja oblastniškega režima. In to je nujno. Po-moči torej ni, ker je vse skupaj vrtenje v krogu in konsekventno bi iz tega kroga ne smelo biti rešitve. Individium in oblast sta odtujena in ker ni povezave rned nji-ma, bo to vedno ostalo. Zakaj naj bi nam-reč oblastništvo ukinjalo samega sebe, svo-jo družbeno osnovo — politično stmkturo? Saj to menda ni neka njegova prirodna bolezen. Takšen je logičen zaključek. In takšno je to pisanje. Preanaliziral sem približno polovico članka, pa sem že zelo utrujen. Verjetno tudi bralec. Zato naj mi avtor oprosti, če bom nadaljnje analiziranje posameznih stavkov druge po-lovict!: članka opustil in če bom skušal iz celotne kolobocije tako prve kot druge polovice zdaj' potegniti le jedro avtorjevih prepričanj. Ce tisto, kar bom menil, da je jedro, po avtorjevem mnenju ne' bo jedro. pa najbrž ne bom sam kriv. (Prihodnjič naprej) Tine Ilribar Popravek V zadnji številki Tribune je bilo objav-ljeno v Osti tedna pod naslovom ISeres-nost, neodgovorno izpolnjevanje sinketc, ki jo je med stndenti organiziralo tajništvo uaiverze. Pri naštevanju rezultatov anketc je tiskarski škrat izpustil nekaj številk in tako predrugačil smisel nekaterih ugo-tovitev osti Anketi se je od 5536 odzvalo 4438, t.j. 83,7 odsiotka študentov in ne samo 443 oziroma 2,7 odstotka, kot je bilo napisano v osti. Prav tako je bilo napačno natiskauo. da 25 anketirancev ne ve, kakšen poklic opravlja octnosti teh dni bodo čez leta govorili mno-jj vredni in nevredni ljudje, subjektivne resnice pa post discrimina rerum ne bo mogel nihče več rešiti. Prav je, da se pri tem zavem svoje prave zmogljivosti. S svojim revnim dnevnikom ne bom mogel nikoli zajeti vse partizanske resnienosti pa tudi izrazite popolnosti ne bom mogel doseči v tisti meri, ki si jo želi umetnik v meni. Neogibno izbiratn in podlegam relativnosti dogajanja: kar mi je danes veliko, mi bo jutri majhno, in kar mi je danes neznatno, bo jutri pomembno. Kljub temu ne smem več popustiti, moram na-daljevati. Doslej sem sedel za mizo v baraki, zdaj sem se vzdignil in se preselil za mi-zico pred njo, kjer je svetlejc in nenado-ma me je presvetlila misel: vcdno bolj spoznavam moč besede, ki jo porajajo dejanja. Nova misel nas določa za nova dejanja in nas pripravlja za novo zavezo, ki ji ne moremo vnaprej videti posledic. 2iva beseda vznemirja življenje, draži ga in kroti hkrati. Dnevnik je izraz moje-ga dejavnega jaza, mojega rav notežja med zanosom in preudarnostjo, moje na-petosti med snovjo in duhom, oplajanja tned zgodovino in osebno resnico, sklad-ja med bolečino in veseljem bližine med demonijo in blaženostjo, nerazdružljivega spoja krivde in vedno nove čistosti. Od teh dnevniških zapiskov dalje vem, kaj je geseda. 2. september Danes si delam zapiske šele zvečer, ko je v taborišču vse pospalo. Sedim sdm ob sveči v plenumaški baraki in poslu-šam mogočno zvenenje tišine. čutim, ka-ko se počlovečujem, kako razmikam svo-je meje in se izvijam iz ozkih razgledov izkušrije. S svojimi zapiski iz dneva v ian ugotavljam, kako se strastno uresni-čujem: od dcla se vračam vase- in iz svoje notranjosti odhajam na novo delo. To delo mi vedno bolj odgrinja potnen mojega osebnega in za vse čase enkrat-nega, izvirnega in neponovljivega življenja. Njegove okoliščine me opominjajo, da sem v svojih zadnjih odločitvah sam, da no-sim svojo resnico v sebi in da jo je mo-goče razodeti le v samorodnem bivanju. Resnično bivam le takrat, kadar se na-našam na samega sebe in na svojo uso-do, kadar navdihnjeno premagujem ovire in zanosno krvavim pod njimi, kadar ute-lešam neskončnost v končnosti. Resnični človek ni samo objektivni jaz, temveč izvirni subjekt. V sredo življanja se mo-ram metati brez pohujšljive pomoči idej in načrtov, brez varnega potnika, tvega-ti moram moralna dejanja, ki jih ne do-ločajo zgolj koristt, kajti koristnostno raz. položenje se okoli mene vedno bolj širi in nehote omejuje stvariteljski zanos po-sameznika. človek se' nedvomno giblje v %meri k zunanjemu svetu, v smeri k pri-hodnosti in sočloveku, vendar razvoja ne pospešuje tako, da bi se vdajal pritisku družbe in popuščal lenobnosti in brezim-nosti, temveč tako, da si vedno znova dela silo z osebnimi odločitvami, z ure-sničenjem skrajnjih položajev, po tesnobi, ki je natančnejši usmerjevalec k resnici kot racionalna razvidnost. Toda podoba je, da se v takšnem položaju ne spopa-damj: Marxom, ki si morale ni mogel zamisiiti zunaj človekovega ravnanja, tem-let z zakrinkanim heglijanskim duhom, ki ima življenje zgolj za zaporednost za-konitih dogodkov, človeka pa le za sesto-vino določene vrste V ožjem krogu smo spregovorili o Nein-čiji in ugotovili, da hitlerizcm posebno mladini drobi moralno zavestt s svojo vi-talistično ideologijo, češ da zdrav in si-len človek ni podvržen običajnemu mo-ralnemu zakoniku, še manj pa, kadar po-stane del oblastniškega zbora, češ da je nekdo moralen že s tem, da je član stran-ke, ki je v posesti prave resnice Straš-no mora biti manjšini v takem izprijenem okolju, ko se raora podrejati totalitarni večini. »To še are.« ie deial Dizma hudo-mušno, »težje je takrat, ko se moraš po-koravati totalitarni manr>1.^ 17. september V imenu 1'lenuma sem napisal po/drav primorskim Slovencem in preklinjal ob štirih letakih, ki sem jih moral izgotoviti za tehniko. Veš dan poslušamo topovsko streljanje proti Kočevju in dmgod po Dolenjski. Slišimo le redne in nenehna eksplozije in si jih ne vemo razložiti. Sprejcmamo jih ravnodušno, pravzaprav že prezirljivo, docela drugače kakor lani. Ne čutimo le večje varnosti namesto lanske negotovosti, temveč še nekaj drugega, zrelo čustvo, ka-kor da se je že nekaj dopolnilo. In ko sem med hojo to ugotovil, se mi je ko-rak kar ustavil: po enem Ietu sem znova spremenjen človek! Prevzela me je ulru-jena suverenost, oglasilo se je čustvo da-režljivosti in odvečnosti, ki se vanj. tako rado vtihotapi nekaj rahlo žalostnega. Legel sem na ležišče in vedel, da sem človek z nerazumljivim doraotožjem. Na-smehnil sem se, kakor da sem se prebu-dil v življenje, kjer sem neranljiv. Primi-tivne nihilistične sreče ne poznam več. Nesrečo imam za tragično srečo. Odprlo se mi je vesoljno skladje: bombardiranje nemškib letal, streljanje naših topov, šu menje vetra, napeta energija slovenskih Ijudi in harmonika od bližnje stražarni-ce so se mi spojili v enotno podobo. V migetanju zrelega jesenskega sonca so se mi začela kazati spreminjajoča se zname-nja. Podobe so me začele dražiti. V hipu se mi je borna baraka, v kateri sem le-žal, spremenila v bogat prostor človeške-ga bivanja. Povrnil sem se vase, v svojo polnost in vztrepetal v posebnem ritmu. Naglo sem se dvignil, sicer bi me bil zalil gejzir neznanega zanosa. Vzel sem pisalo in napisal pesem. In šele takrat sem prišel do sape. Ustvarjanje je bistveno suverena dejav-nost. Slehernu umetnostno izražanje gre za tem, da v ustvarjajočem človeku >ni-či vse tisto, kar ni v skladu z njegovinu rrhoviiimi bipi. S svojim zanosnim izra-žanjem si ustvarjalec poišče prav tisto, kar nasprotuje njegovi globoki življenjski odvisnosti in njegovemu temeljnemu tuj-stvu v svetu. Umetniško ustvarjanje je torej nenehno premagovanje suženjstva, kakor koli ga razujemo, ker prošča svobo-doljubne energije človeškosti. Pripis k odlomkom iz Listine Ob šestdesetletnici pesnika, pisatelja,, esejista, prevajalca in navsezadnje tudi bivšega političnega delavca Edvarda Koc-beka (roj. 27. septembra 1904 v sv. Juriju ob Ščavnici) ni izšlo v naših časnikih ni-ti vrste. Tudi njegova zadnja knjiga, za-ključno poglavje doslej le v fragmentih objavljenega (Sodobnost, Perspektive) par-tiaanskega dnevnika »Listine«, nadaljeva-oja »Tovarišije«, »Slovensko poslanstvo« (Mohorjeva družba, Celje 1964), je ostala v javnosti popolnoma neopažena, čeprav predstavlja najbrž edinstven literarni do-kument o slovenskem' deležu na drugem zasedanju AVNOJ v Jojcu 1943. leta in ki mu tudi obsežna dokumentarna likovna oprema Božidarja Jakca daje še poseb-no — ne le vnanjo dokumentarno — težo. »Slovensko poslanstvo« zahteva obsež-aejše in tehtnejše analize, kakor jo je mo-goče nakazati v pričujočem, zgolj prilož-nostnem spremnem zapisu k odlomkom iz Listine, ki jih objavljamo ob letošnjem 29. novembru. Nudi nam neposredno sooče-nje z> revolucijo in njenimi neposrednimi ustvarjalci, soočenje, ki bi ga mogli in morali zgraditi na našem zdajšnjem, in-timnem in člbveškem, zgodovinskem in selotnem razmerju do tis tega re volucionar-nega časa. Odtrgati bi nas mogio od zgolj vnanjega podoživljanja revolucije in na-rodnoosvobodilnega boja, saj pomeni kot direktni zapis tako objektivni dokument kot subjektivni diagram celotne^n (in se samo bojevniškega, političnega, akcijskega itn.) angažmaja v njej. če nas — ko revo-lucije nismo mogii doživeti neposredno in skoz sebe — objektivna dejstva navdu.šu-jejo, nas pa subjektivna občutja — :< vest stiske, navdušenja, idejna, intimna in mo-raina tehtanja — osupljajo in spravljao v zadrego, ko jih tako malo poznamo, :>\ kar ne zmoremo določit.i niihove prave teže in izmer ti njihovih človeških, pnsinui aimenzij. Tako doživljamo revolucionarni čas.le po njegovi vnanji tehtnosti in veličini, skozi pozitivna dejstva pa podatke, njegov no-tranji človeški zanos pa ostaj>'. kot neka skrivnostna, skorajda mitična usedlina, saj je dobra literatura iz NOB od tega vudi dokaj redko posejana. Pristno revolueio-narno jedro pa je vencVrie v tem notra-njem človeškem zanosu, ki je izraz ž.ive zgodovinske in stvariteljske polnosti. Kocbekov partizanski dnevnik, Listina morebiti še bolj kot Tovarišija, zajema iz samega prvega vira tega revolucionarnega stvariteljstva. Pisati bi bilo treba o nje-govih poetskih filozofskih komponentah, presojati avtorjevo bistrovidnost v ortno->u posamezaiih, na v:dez drobnih doživetij Kompleksnega ka dogodikov, tehtati ivje-govo živo bojevniško in pasniško avtentič-nost v živcu same zgodovine — skrarka, pi-sanje o Listini in posebej o »Slovenskem poslanstvu« bi moralo biti ponovno do:o-čanje našega razmerja do revolucionarnih dni, katerih dediči smo, celovita konfron-tacija z velikim obdobjem slovenske zgo-dovine. To bi bilo veliko deio in slej ko prej ga bo treba opraviti. Kocbekova li-terarna teža in njegov intimrtf delež pri tisti zgodovinski preobrazbi, njegovo pri-zadeto iskanje prave zgodovinske podobe slovenstva in njegovih perspektiv, prizade-to in iz njegove celotne človeške usode nujno poskušanje dialektizirati njegovo kr-ščansko občijtje sveta, njegovo preseganje v živa dialektična razmerja (eden njegovih največjih in ne le osebnih problemov), ki zahteva ves čas čiste in dosledne odnose, novo etiko in novo moralo, nov humani-zem — je v dnevniških zapisih še po-sebej neposredno, zelo očitno in živo. Iz obsežnega materiala Listine (preko 350 še neobljavljenih tipkanih strani) ob-javljamo tu slabih sedem strani — frag-ment torej, ki ne more biti zaokrožen. Predstavi pa lahko Kocbekov umetniški in dokumentarni odnos do žive zgodo-vinske snovi, pomeni naj — poleg pri-spevka k ietošnjemu 29. novembru — ne-posredno intonacijo v odprto in kritično razmišljanje o »Slovenskem poslanstvu«, ki ga bomo objavili v eni naslednjih šte-vilk in ki bo hkrati — kakor rečeno — hotelo biti tudi naše intimno razmišljanje o tej naši polpretekli zgodovini sami. Andrej Inkret 0 AFIRMACIJI MLADIH AVTORJEV članek je za Tribuno prirejen uvodnik v raz-pravo na literarnem večeru 12. t.m. Na njem se je zbral velik del sodelavcev bivših Mladih potov in nekaj Ijubiteljev literature. Razgo-vor se je razvil okrog bodoče revije, ki še vaka na odločitev CK Zveze mladine — tako glede koncepta kot glede strukture uredništva in načina izhajanja. čeprav so tovariši menili, naj v tadevo nihče ne dreza, dokler ni ntč skle-njeno, smo mi menili nekoliko drugače. Ko bomo razpravljali o koncepciji in ured-nikih revije za mlade avtorje, se mi ne zdi toliko bistveno Dprašanje, zastavljeno v tejle obliki: Ali smo za mentorstvo ali nismo, tem-ver se mi zdi, da bomo prišli db uporabljive utemeljitve koncepta na osnovi vprašanja: Od česa je odvisna sodobnost literature, s tem tudi njena živost in njen sedanji družbeni smo-ter? Menim, da se vsakemu mlademu avtorju, ki piše zavestno, nekoč mora zastaviti vpraša-nje prav v tej obliki, če hoče pisati v času in za čas če pogledamo po zgodovini literature z naj-značilnejšim primerom renesanse oziroma eli-zabetinskega obdobja, ne bomo ugotovili nič novega, če bomo spoznali z zgodovino potrjeni aksiom — da je literatura, vkoreninjena v do-bi, kbt njena organska tvorba in nujnost, od-visna od aktivnih odnosov na relaciji avtor-publika. Iz tega sledi, da bo literatura »naša« takrat, kadar bodo v avtorju živele vse vred-note in moralne stiske posameznikov v naši družbi. šele tedaj namreč bo postala publika sama nosilec svojih ciljev in problemov v lite-raturi. Takrat bo doba začutila v literaturi svojo podobo kot »višjo resničnost« vseh raz-merij posameznika do družbe. Menda je prav Gorki zapisal mladim avtorjem: »Napolnite svoje srce in svojega duha, najsi bosta še tako široka, z idejami in čustvovanji svojega stole-tja, pa bodo sadovi zorell« To nam bodi izho-dišče pri iskanju ustreznega koncepta Mladim potom. Slovenci smo neugnani častilci izročil in narodove tradicije. Tudi naše predstave o lite-raturi se vnemajo ob pobožnem žaru, ki so nam ga prižgale »tovarišice« v osnovnih šolah in na gimnaziji. Tako so nam med drugim po-vedale tudi to, kako Jurčič kljub klepetavosti svojega deda ne bi bil napisal Slovencem pr-vega romana, ko se ne bi bilo Levstiku prime-rilo popotovanje od Litije do čateža. Povedali so nam tudi, da se takšno podjetje d la Jurčič & Levstik comp. imenuje mentorstvo. In če danes ustanavljamo revijo za mlade avtorje, si jih skoraj ne moremo zamisliti brez njih. Ta odnos, sicer nekoliko spogledljivo oka-rakteriziran — kljub svoji žlahtnosti danes ne more biti sprejemljiva in edina motivacija mentorskemu konceptu neke revije, ki kljub svojemu izjemnemu statusu (kot M. P.) zbuja pričakovanje po drušbenem angažmaju. Naše toliko spoštovano literarno-zgodovinsko izro-čilo bi nas utegnilo mnogo koristneje orienti-rati, gledano z drugačnega aspekta, ki racio-nalizira tudi Levstikov in Jurčičev primer: To je tvorno sodelovanje med avtorjem in kriti-kom kot nenehna konfrontacija estetike ustvar-jenega z estetiko piiblicista — racionalizatorja in s tem osveščevalca o idejah, čustvovanjih in ciljih svoje dobe. S tega aspekta nas njun odnos navaja k popolnoma drugačni koncepciji mentorstva, kakor pa je bila dosedanja praksa arbitrovanja enega ali dveh renomiranih knji-ževnikov v smislu literarnega vzgojiteljstva. Drugi moment, ki ga vedno spregledujemo, kadar se pri zavzemanju za mentorstvo skli-cujemo na zveze, kot je Jurčič-Levstik, je pri-padnost generaciji, ki je imela iste cilje in vrednote. In če ugotavljamo v literaturi pozi-tivne rezultate takšne zveze, kl so plod prav tega momenta — medsebojnega osveščanja o vrednotah dobe, v kateri živita prvi kot dru-gi — tedaj se to kot zgled izključuje z men-torstvom, osnovanim na generacijski vertikali. Danes gojimo že pravo vzgojno vrtičkarstvo — od spolne vzgoje do predvojaške. Ta karto- teeni sistem iskanja norm na posameznih pod-roejih je razumljiva posledica razvrednotenih vrednot stare drušbe, pri čemer pa še vedno nismo zanesljivo našli absolutne vrednote, v ka-teri bi se integrirali moralni odnosi na vseh posebnih področjih življenja. Vendarle pa je resnična vzgoja samo ena, in ta je navajanje k verovanju v tisto generalno vrednoto, ki je vzmet družbenemu razvoju in osnova sociali-stičnemu humanizmu. če torej vzgajamo mla-de avtorje, jih ne bomo učili, kako se piše. Kaj se sploh pravi pisati — ali bolje, danes pisati? To ni ne slovnica, ki so nas je učili v šoli, niti pravilo spisov na šolskih literar-nih krožkih o razmerju med »uvodom, jedrom in koncem«, pač pa je samo del splošne vzgoje socialistične osebnosti, osveščene o ciljih, pa tudi o stiskah posameznika v današnji druzbi ter družbe v celoti. če izhajamo iz uvodnih hipotez o vzpo-stavljanju »današnjosti« v literaturi, se bomo morali torej zavzeti za tvorno sodelovanje in angažma v okvirih generacije, ki je determini-rana po enakosti ciljev. Mediji med ustvarjalci in publiko so publicisti. V primerjanju re-snice avtorjevega dela in resnice današnje druž-be, v skupnem iskanju tiste tipične podobe družbe, ki prehaja v območje »višje resnično-sti«, in odpira umetnosti tretjo dimenzijo — v večnost in splošnočloveškost umetnosti, je bodočnost naše literature. To je koncepcija mentorstva v smislu tvorne kritike. Ta kon-cepcija ni prav nič v izključujočem razmerju s širšo koncepcijo Mladih potov, kjer naj bi bila zastopana tudi druga področja družbenega življenja, ampak celo nasprotno. Vsaka velika literatura je vedno nastajala, zavestno ali ne. kot fronta generacije. Kaj nista tudi naša pred vojna in povojna literatura nastali kot giba-nje, kot travestija na napoved iz leta 1907 — »Narod si bo pisal sodbo sam...« Naj na koncu utemeljim zavzemanje za no-vi koncept z nasprotnim primerom, z nekaj od govori avtorjem v Mladih potih: 7. številka: »Preberite Otok pingvinov — mogoče vam bo kaj ali celo zelo veliko povedal, kako je treba takšne reči popisovati...« »Način vašega pripovedovanja spominja malce na Aškerčevo Sedmino in zato (Podč. J. N.) bi tudt nekaj obetalo...« 8. številka: »Zgodba o hrepenečem in nič krivem de kletu, ki zanosi in o dekletu, ki vedno čaka na očeta svojega otroka, je zelo stara; in pri vas je stara tudi zato...« Povsod podpis: Iv. P. Kaj ni povzetek tega prav citat: »Zansoila je — ja, kaj pa potem! To vendar ni tako po-membno, da bi zaradi tega morali pisati lite-raturo! Koliko jih je že zanosilo in koliko lep-še je zanosila ze Prešernova Nezakonska mati, sploh pa dekleta izpod boljših mojstrov...?« »Se non č vero, e ben trovatto,« pravijo Ita-lijani. Jaroslav Novak TELEVIZIJA MliČENIŠTVO PETRA OHEJA Namesto ocene bi se moral pravzaprav lo titi načelnega razmišljanja na temo: razmerja in odnosi med smislora in pomenom lutkarske umetnosti, transkripcijo dramskih besedil na lutkarsko partituro in še posebej estetsko in idejno podobo ter učinek te domišljene zveze na TV ekranu. Razumljivo je, da mi tega na skopo odmerjenem prostoru ni mogoče storiti, zato ob prvi premieri lutkarske TV igre za odrasle le nekaj bežnih opomb. Prav se mi zdi, da je besedilo Slavomira Mrožka, s svojevrstnimi groteskno tragičnimi Frančišek Smerdu, Ležeči akt. ¦ • ~~ pa prizadeli z usodnišovirami. Nekateri so UW% IHPmnflffllll že iztisnili solzo inlro o njem povedali ¦ ¦¦ ¦¦¦*'¦¦¦«#¦ ¦*¦¦¦¦ »pravo« besedo. Todii ga več, da bi jim Ne smemo se izogniti razmer, ki so mu kot za svojega življe«ravno to odrekel. skrajšale življenje. V tem trenutku pa o njih če je kdo od nas#bil resnico, je moral ne moremo govoriti, čeprav je gotovo, da so sam dojeti njegovo #nost, ker je bil naj- one velik vzrok njegove smrti. tišji in najskronmeMimetnik v mestu, y Med ljudmi svojega poklica in v času, ko katerem se je predsd« ohranil, da bi služil je ustvarjal, je postal največji. Jutri, ko boda kot hrana za obstoj Šetnih mediokritet. uredili njegov opus, bodo tako sodili tudi Toliko v imenu Mišnjega trenutka za- tisti, ki so si prigrabili užitke in čast, njega kasnelega spoznanjaJ R. D. razsežnostmi, verjetno ne najnovejšimi in naj pogumnejšimi, pa kljub temu dovolj vznemir Ijivimi grafično risanimi prizori družbenegj nasilja nad posameznikom, uvrščeno na T\ spored. Še posebno razveseljiva je odločitev, di se igralci zamenjajo z ročnimi lutkami, kar j< po mojem mnenju v popolnem soglasju z vse binsko jzraznimi možnostmi groteske. Perspek tive, ki jih je ta :.zbira odpirala subtilnemi humorju Šlavoftiira Mrožka, njegovemi smisli za parodijo (za paralele Hamlet-tiger: tiger n< bo zapustil kopalnice, če je manj tiger akciji in bolj tiger tuhtanja) ir> bridko ironijo, so za res veliko obetale. Zgodilo pa se je, da mi razen nekaterih gla sovnih interpretacij, od katerih je bila najbol zrela in izčiščena, formalno najbolj dognana in idejno najbolj spoantirana interpretaciji Janeza 'Rohačka, ni ugajalo skoraj ničesar, zi TV bistveno pomembnega: scena, režija, kame ra, še posebej pa lutke. Zakaj bi morale bit lutke grde, nezanimive, neizrazite, gole abstrah cije tako rekoč, ki nam ne povedo prav nič€ sar, mi ni jasno. Razen nekaj izrazno učinkc vitih gibov so možnosti funkcionalne izdelav in izrazne izpovednosti lutk ostale popolnom: zanemarjene. Skušam razumeti režijske omejitve, ki jiJ postavlja sam žanr, a ne najdem opravičila z; dejstvo, da je prvih trideset minut predstav preteklo pri popolni negibnosti kamere, če se veda ne upoštevamo nekaj mikroskopsko drot nih premikov. Več ali manj statične situacij so se ponavljale tudi do konca igre in zamai smo pričakovali večjo razgibanost, igro luč: kamere, mizanscene. Vsa ta nedinamičnost, ne izrazitost, pomanjkanje nekega osnovneg; ritma, ki bi bil specifično lutkarski. ne pa ra dijski, je osnovni vzrok za to, da prvi tovrstn eksperiment pri nas ni uspel. čeprav predstav; po mojem mnenju ni bila po obrtni plati dc volj natančncr domiselna, pregrobo izdelans pa je vendar dala slutiti nekatere možnost tega žanra, ki bi jih v prihodnje morali bol temeljito izkoriščati. Dušan Jovanovič K oceji 11 št. revije Sdobnost ~ Potrebno se mi zdi d izrazil Dimitrij Rupel v je Sodobnost. Pisec nanajijotavlja uredništvi- Sodobnosti »Pričujoči sestavek objavl p SLank popravkov«, neumestne i rajo sodelavčevo pisanje, uredništva Sodobnosti do čen) ustvarjajo kaj nepri štva v reviji svoji gospo« Ožji uredniški odbor — je doslej ie večkrat niso nap'sali sodelavci re dogovora z uredništvom. menil, da taki članki po služili objave, da bi pa nih okoliščin, ki so bi nasprotovaJi njihovi no prakso in svojo pris bralcem tudi v pričujoče razlogov: prvič ket Toiw ništvo vrnilo članek stično uredi in skrči vs« Vaša priitislovja ki m niški odbor pa sam ni ker je polemičeir in dn protestiral proti temu. tem torej posredno tiuii v 9. številki Sodobnnsti Ob ko.icu bi želel samo po sebi razvidno. uredniškega odbora ni saj nisem član teg_a trija Rupla, da bi se kako in zakaj je prišio preden je zastaTil pero namigovanja dal ije nasti iven ol V itjo p ibo, ias( žd da >ne il POB ikat iclesi fflim m Pojasnilo B. Paša « razumljivo in upravičeno. ob obsojanja vrednih p kolikor -iri njih ni sodel njamo z tnnenjem D. Ru napak prispevkav dolžnos ništva, mislimo, da posto] rednišl zagovor ne potnebuje ko1 pojasiiilo k mnenju, ki ga Je številki Tribune v oceni revi-češ da so pripombe om Toneta Ziniška, kot brez jezikovnih in stilističnili jasno že vnaprej diskrediti-a (naj bo moj odnos kot člana leta Zimška takšen ali druga-občutek,« da so člani uredni- bnosti — katcrega član nisem pripombe k člankom, ki jih liti jih avtorji niso prinesli \ je storil zlasti takrat, kadar je »jnih kriterijih sicer ne bi za-r dancm primeru zaradi poseb-revije same, zgrešeno, če skladu s to svojo dolgokt-je svoje mnenje obrazložil (rimeru. To je storil iz dveh iek. kljub temu da mu je ured-naj ga jezikovno in stili-približni obseg mojega članka ivarja, tega ni storil — ured-popravljati niti krčiti članka, ker je Tone Zimšek v članku ine obveščamo kakorkoli, in s i temu, da je uredniški odbor moj članek. kar je iz povedanega že tudi objavi obehr pripomb ožjega v ničemer nisem sodeloval, da je bila doižnost Dimi. ništvu Sodobnosti informjral. jemu spotakljivib pripomb, še resnici neumestna in žaljiva Boris Paš Ijarho, ker imanio za povsem se avtor pred javnostjo osradi uredništva Sodobnosti, v V ostaiem se popolnoma stri-Rer je popravljanje jczikovnih običajna praksa vsakega ured-va Sodobnosti in njegov UREDNIŠTVO BREZ UVODA " IN S P0V0D0M Že v bojnem metežu prvih mesecev druge svetovne vojne, ko je Hitler zaupno in nedvo-umno izjavljal, da je »obramba in okupacija Balkana življenjskega pomena za Reich,« so imeli zahodni zavezniki v svojih enotah že 950 izurjenih vojaških snemalcev, Rdeča armada približno 150, nacistično-fašistične enote pa nad tisoč tilmskih snemalcev — so jugoslovan-ski partizani odnesli s seboj v hribe le nekaj kamer na ozki trak. V času, ko so italijanski in nemški ideolo-gi zahtevali od svojih filmskih študijev serije zlaganili; hujskaških filmskih stvaritev, ki naj bi služile kot politično sredstvo in orožje za sovražno propagandp in sovraštvo proti ži-dom, Poljakom, Rusom, Jugoslovanom ter celo proti Angležem in Američanom — ti filmi so prikazovali pripadnike omenjenih narodov kot degenerirance, necivilizirano človeško krdelo, z eno besedo: brezpravno ljudstvo, ki bo Nem-cem celo hvaležno, če ga bodo iztrebili — v tem času so v okupirani Evropi nastajali film-ski zapisi, ki so pričali o dejanskem stanju nemškega terorja, o resničnem položaju na fronti in o čemer je nepodpisani novinar lon-donskega »Daily Mirrorja« pred dvajsetimi leti zapisal: »Malo dogodkov je, ki bi zaslužili, da bi bili za vselej ohranjeni na filmskem traku. Med njimi je gotovo herojski boj Jugoslova-nov pod vodstvom maršala Tita.s Zoprna mu-zika mitraljezov, ki jih Nemci poslušajo v go-rah Jugoslavije, inspirira tudi druge evropske narode in kaže konture nevsakdanje hrabrosti tako svojske jugoslovanskemu ljudstvu, da to najbrž ne bo nikoli pozabljeno. Naši sne-malci bi morali posneti dogodke, ki niso v po-nos samo Jugoslaviji...« Partizanski snemalci so partizanili pač s ti-stim, kar so imeli na voljo. Do konca vojne je od posnetih dokumentarnih filmov ostalo le nekaj sto metrov filmskega traku, drugo se je uničilo ali izgubilo, nekaj partizanskega film-skega gradiva pa je ostalo v rokah zasebnikbv ali v tujih kinotečnih bunkerjih. Med anonimne in znane filmske snemalce, ki so s preprostimi tehničnimi sredstvi služili sedmi umetnosti, se je trajno zapisalo tudi več Slovencev. Propagandist druge grupe partizanskih od-redov na Pohorju je na ozkem traku posnel partizanske akcije. Kaj je snemal, ni znano, ker sta med nemško ofenzivo na Gorenjskem zginila tako kamera kot posneto gradivo. Pil-mologi domnevajo, da je prišel film v roke Nemcem. Hitler je namreč v pismu 16. febru-arja 1943. leta med drugim pisal Mussoliniju: »Lahko vam, Duce, pokažem kadarkoli doku-mente o tem, o razširitvi partizanskega giba-nja v Jugoslaviji (opomba B. Š.) in za katere osebno jamčim, da so avtentični.. . Razsežnost Titovih uporniških organizacij vzbuja presene-čenje in skrb ...« Tudi nacistično glasilo takrat-nega časa »Volkischer Beobachter« piše v svoji številki 20. februarja »o tolpah, ki se vojskujejo na področju nekdanje Jugoslavije in Francije, o čemer imamo originalni filmski material, ki so ga posneli bar.diti in je zdaj v rokah nem-ške vojske.« V Sloveniji je Rudi Omota, znan že pred vojrio kot eden pionirjev našega filma, posnel 12. marca 1942. leta dogodek, ki je zahteval od partizanskega aktivista v mestu, ograjenera z žico, dovolj iznajdljivosti in hrabrosti. Aktivi- . sti so dan prej, ali točneje v noči med enaj-stim in dvanajstim marcem, izobesili na zvo nik frančiškanske cerkve rdečo zastavo. Pre-plah, ki je naslednji dan nastal med italijan-skimi vojaki, njihova neodločnost in bojazen pred morebitnimi minami v zvoniku, vse to je Rudi Omota posnel s teleobjektivom, montira-nim na kamero normalne širine. O tena filmu ne vemo danes nič Ali je ohra-njen? In če je, kje? Filmsko snemanje je doživelo svoj lazmah šele po kapitulaciji Italije. Božidar Jakac, Mitja Brelih, France Škodlar in Stane Viršek so film-ski snemalci, ki so nam ohranili do današnjih dni verno izpoved svojega časa. že leta 1944 so na osvobojenem ozemlju v črnomlju vrteli filme, ki so prikazovali prenos ranjencev, pri-hod pete prekomorske brigade v Belo Krajino, pogreb padlih ameriških pilotov, prihod par-tizanov v Trst, na Sušak in na Reko. Gradivo, ki ga je posnel France škodlar so kasneje poslali v Sovjetsko zvezo, kjer naj bi ga razvili in začasna arhivirali. Direktor jugo-slovanske kinoteke Vladimir Pogačic je v zvezi s tem izjavil, da so ti jugoslovanski filmski dokumenti vse do danes ostali v zgradbi so-vjetske kinoteke v Moskvi. Stane Viršek, ki je bil pred vojno fotoama-ter^je takoj po prihodu v partizane 1943. leta dobil v glavnem štabu v čremošnjicah filmsko kamero na ozki trak ter nekaj filmskega traku. Z njim je posnel več partizanskih dogodkov. Leta 1944 so film razvili v Beogradu in ga po-slali v Ljubljano. Pred nekaj leti so film, za katerega so bili prepričani, da je uničen, na-šli. Film je dolg 840 metrov. Bera je majhna, zato bi moral biti odnos do teh filmov spoštljivejši. Filmska in v širšem , smislu kulturna dediščina našega naroda je v tej smeri skrajno zanikrna. Naš odnos do te dediščine pa naravnost huliganski.,_ Prihodnje leto bo dvajsetletnica osvobodi-tve. Praznovali jo bomo po vsej deželi in s šte-vilnimi kulturnimi manifestacijami, tudi film-skimi. V tem smislu je Branko Bauer že pq-snel svojega Nikoletino Bursača, Zdravko Veli-mirevič je korežiser filma o poslednjih bojih za Beograd, Jane Kavčič pripravlja skupaj s Smiljanom Rozmanom film o okupirani Ljubljani pod naslovom Mesto za žico. Vse to bodo igrani filmi, ki bodo skušali obuditi spomine na to, »kako je bilo,« skušali se bodo približati ljudem in njihovemu boju pred dvaj-setimi leti: prave podobe takratnega časa pa ne bodo dali. To tudi ni njihov namen. Prav pa bi bilo, če bi bil uvod v jubilejni, celove-černi film, kakšen na novo zmontiran do-kumentarni film. Brskanje po preostalem filmskem arhivu, ki je bil po vojni nekaj časa v kokrškem ka-mnolomu, kasneje pa so ga prenesli drugam (in ob tej priložnosti menda slovenske scena-rije in snemalne knjige nakladali kar z vila-mi!), bi najbrž rodilo rezultat v toliko, da bi lahko kaksen mlajši filmski ustvarjalec posnel kratek dokumentarni film o boju slovenskega ljudstva. (Kot na primer Dejan Djurkovic, ki je ob 20. obletnici osvoboditve Beograda zmon-tiral odličen dokumentarni film). Kratki fil-mi, posneti takoj po vojni (kot na primer Ljubljana pozdravlja osvoboditelje, Maščujmo in Kaznujmo, Vojni zločinci bodo kaznovani) bi mu lahko služili za dopolnitev filmske iz-povedi Žal je slovenski filmski arhiv neurejen, tri-milijonske letne dotacije pa tega iz dneva v dan dragocenejšega arhiva najbrž ne bodo ohra-nile »pri življenju«, saj to spominja že na upokojenca, ki dobi toliko. da ne umre, a tudi živeti ne more. Ali kdo izmed filmskih delavcev razmišlja o tem? In če razmišlja, je to najbrž premalo. Že danes si želim, da bi nekega dne videl v Komuni predfilm, sestavljen iz partizanskih dokumentov.- če ne prej, vsaj za deveti maj 1965. Branko Šomen MALA GALERUA JANEZ BERNIK Po razstavah dvefi likovnih ustvarjalcev z neslovenskega območja, so nam tokrat po-stregli z domačim avtorjem, najbrž zato, da dokažejo, da tudi pri nas eksistirajo slikarski produkti na podobnem nivoju. Janez Bernik se nam predstavlja ¦ kot mojster forme, človek z rafiniranim občutkom za barve in izredno sposoben eklektik. Vse je moderno: barvna skala, tehnika, posa-mezne forme itn. Kaj moderno, skoraj uvo-ženo! Toda ne bodimo zlobni, ne smejmo se kar tako! Pravzaprav tu ni nič smešnega. Av-tor se je trudil in delal, da bi... Toda tu se že ustavi. Zakaj se je trudil? Kaj pa je prav-zaprav hotel narediti? Na to najbrž sploh ne bomo mogli odgovoriti. Ubogi gledalci smo namreč obsojeni, banalni, kakor smo, da gle-damo samo njegove produkte in ne njegovih idej in hotenj. Za nas torej ni pomembno.kaj je hotel narediti, temveč kaj je naredil. Bernik je de-monstriral svojo formalno veščino, svoj smi-sel za barve, svoje poznavanje moderne umet-nosti, vložil je svoje delo, toda v njegovih sli-kah ni življenja, ni resničnosti. Razstava iz-zveni ponarejeno in prazno. Prav vabi nas, da je ne bi vzeli resno in se tako otresli vtisa, da smo si ogledali raznobarvne variacije na temo nič. Vendar jo moramo vzeti resno, ker je razstava rezultat določene razstavne poli-tike, in ker je Bernik žrtev situacije umetnika v družbi. Trditev, da je razstava rezultat dolo-čene razstavne politike, bom podprl s prejš-njima razstavama. Drugo trditev, ki bi zaslu-žila kompleksnejšo razpravo, pa bom podprl le s skico situacije. V slovenski likovni umetnosti imata v svo-jih rokah položaj umetnika — monopol na tem področju dve instituciji, in sicer Moderna galerija in Društvo likovnih umetnikov. Tako prva kot druga igrata vlogo posrednika med umetnikom in gledalcem s prirejanjem razstav in prodajanjem. Toda ta posredniška funkcija se je sčasoma izrodila v menažerstvo, zlasti pri Moderni galeriji, kjer je vodstvo v tem smislu sposobnejše in je precej izrinila Dru-štvo. Društvo zaradi heterogenosti članstva ni sposobno enotne politike in nima enotnih estetskih kriterijev, kar pa ne pomeni, da bi bilo boljše, če bi nad umetriiki vladalo Društvo oziroma njegovo vodstvo. Takšna strokovno cehovska društva so preživel in s sedanjostjo nasilno povezan način družbene dejavnosti, ker nima idejnega in estetskega jedra, ker ga ne more imeti zaradi heterogenosti članstva. Svojim članom lahko nudi le materialne ugod-nosti, kot so socialno zavarovanje, pokojnine, društvene razstave, preskrbo z materialom in nekakšno cehovsko podporo onemoglim umet-nikom. Društvo ima torej negativno vlogo, ko zavira idejno diferenciacijo svojih članov s tem, ko jim nudi naštete ugodnosti in si na tem področju ustvarja monopolni položaj. Vodstvo Moderne galerije pa ima drugačno startno pozicijo — svojo skrbno čuvano vlogo menažerja. Toda jasno je, da galerija ali njeno vodstvo ne bo podpiralo umetniške manire, ki še ne bi bila afirmirana v inozemstvu, ker bi s tem tvegalo neuspeh, kar bi lahko škodilo poslovanju, mislim takšnemu poslovanju ga-lerije. Zato je povsem logičria posledica takš-nega vodenja, da se je izoblikoval kriterij po »modernosti«. Takšna modernosi je postala za-radi monopolne pozicije pogoj za uspeh. Tretji pogoj pa je primitivna težnja po re-prezentanci, ki se manifestira tudi v naši arhi-tekturi. To pomeni, da je nekaterim Ijudem na odgovornih pološajih bolj za videz kakor za avtentičnost in s to svojo slabostjo (ker imajo tudi monopolni položaj) omogočajo takšne deformacije. Kakor vidimo, je Bernik žrtev socialne situacije in svoje nemoči, da bi jo presegel. Braco Rotar Molk je zlato, pravijo modrijani ••• V zadjiji lanski števiiki smo objavili izjavo desetih sode-lavcev Perspektiv, v kateri ti med drugim napovedujejo »kulturni molk«. Objavljamo članek enega njenih podpis-nikov. Nerad se vračam na dogodke y preteklem polletju 1964, in to samo zaradi tega, kcr je bilo v našem revialnem ln dnevnem tisku toliko stališč, kl niso temeljila na poznava-nju oziroma upošlevanju najbolj grobih in suhih dejstev, vendar nikakor ne morem mimo njih. Iz vsega tega sem si ustvaril samo predstavo, da so bile o tem satno inter-pretacije nckega stanja, ki jo je vsak prikrojil svojemu zasebnemu subjektivnemu interesu, in tako je iz tega spet nastala (kot razmeroma velikokrat) popačena slika našega dejanskega stvarnega stanja. Zato si borr. ob tem izbral popolnoma obratno mctodo (ker se mi zdi prejšnja na moč jalova in nekoristna). Nave-del bom samo gola in suha dejstva in iz teh dejstev izvira-joče dogodke, nato pa svoje zaključke, ki jim kdo lahko verjame ali pa ne. Vsekakor ti zaključki niso obvezni za nikogar, medtem ko dejstva in dogodki so! Revija za kulturna in družbena vprašanja »Perspcktive« je nastala iz doolčene družbenc potrebe 1. 1960. Pravim, da je nastala. da ni bila ustanovljena zato, ker si jo je nekdo izmislil. Nastala ,je lorej iz potrebe po neki publikaciji, ki nc bo eshatološko (zgolj iz nekega ideološkega vidika) ob-ravnavala naše skupno življenje, lemveč da bo dovolj po-gtimno obravnavala probleme naše družbe, pred katerimi si zavrstno zatiskamo oči v javnosti, piivatno pa smo tmcraj in vs»k dan pripravljeni oblajati vsako stvar, čc io zasluži aji pa ne. (J.ivno nas obvezuje vse, privatno pa nič, zato Je najbolj lagodna taka shizofrma privatniška hipolirizija). Nastala je torej iz potrebe, ker so bili že ustvarjeni po- goji, ne pa po nekem administrativnem ukrepu. (Pojmova-nje administrativnega ukrepa ima torej dvojen pomen: ne-kaj kar organsko eksistira, je po takem ukrepu mogoče samo uzakoniti, ali pa nekaj organskega — ukiniti, torej na-silno prerezati organsko rast.) Kaj vse je počela ta revija, dokler ni zašla v totalno »negativno dejavnost« (ker sicer nikokor ni mogoče upravičiti nobenega nasilnega ukrcpa), je razvidno iz 5000 strani potiskanega papirja. To se mi je zdelo potrebno povedati, ne sanio zaradi tega, ker bi raoral opravičiti rojstvo umrlega, tcmveč zato, ker je rojstvo samo tako odločilen dogodek, ki rojenega obvezuje tudi za način in obliko življenja. Kar je delala ta revija, seveda ni razvidno iz njene osebne izkaznice, ki jo izdajo zato pristojni organi, niti iz tega, kakšen izvid in diagnozo ji izdajo y teku njenega življenja poklicni zdravni-ki, psihiatri in psihologi — to je popis bolezni od ošpic preko škrlatinke do prvega zloma roke ali noge, od prvc Ijubezni do prešuštva in prvega obiska v javni hi.ši itd., še manj pa ugotovitve oziroma diagnosticiranje vzrokov njene smrti, temveč samo to. kar sem povedal že prej, 5000 strani potiskanega papirja. Po navadi pravimo: De mortuis nil nisi bene. To je običaj. To počnemo tudi takrat, ko natanko vc-mo, da je bil umrli prcdvsem slab, ne pa dober. V primeru revije »Pcrspektive« se je zgodilo drugače: Vse slabo o mrli-ču. To je seveda na moč sumljivo, kar nam vzbuja seveda videz, da hočemo na ta način pomiriti sebi vest zaradi ne-kega dejanja, ki ga ni mogoče kar tako upravičiti. niti pred javnostjo niti pred samjm seboj. Toda preidimo k dogodkom in dejstvom. »Perspektive« so se znašle v krizi. Ta ugotovitev se je pojavila pri vseh njenih sodclavcih in opazovalcih že po prvem letu njenega izhajanja. Če je ta ugotovitev resnična, jc treba seveda poiskati vzroke. In iskali smo jih vsi. Mne-nja sevcda niso enotna. Izoblikovalo se je predvsem dvoje stališč: 1. vzrok je — preveč načelno in zato presplošno in premalo konkretno obravnavanje obstoječih problemov, dru-go stališičc pa je tetnu oporekalo: nasprotna pot vodi samo v povnanjeni aktivizetn. Naša družba boleha v obeh teh dveh ekstremitetah: prazni načelnosti in splošnosti tn drobnjakar-skem aktivizmu. Vprašan.je je torej bilo: najtj čim bolj uspeš-no metodo, aktivno in dovolj učinkovito posegati v proble-maliko našega skupnega življenja. Obc ckslrrninosti to onu-mogočata, zato se je sčasoma pričela uveljartjati smcr: Na-čelno in globalno jc pričelo dobivati i«'žo s konkretnimi dopolnili: ali — poleg razprav načelne in filo/ofske obrav- nave, feljtoni poleg literature, ki je estelska in na scbi lepa, literatura, ki agitira. ki se zadira s svojo konkretnostjo v najbolj boleče rane naše družbc. Rekel sem, da se je sčaso-ma pričcla uveljavljati ta smer. Povedati pa tnoram, da si je s tem rcvija pričela dobivati vedno več pristašev in vedno več sovražnikov. Diferenciacija se torej ni vršila ob njeni smrti, temveč za njenega življenja. In mislim, da je bila to avtentična opredelitev. Ob njeni smrti je najbrž vsaka opre-delitev jalova, bolj gesta, kot pa nekaj stvarnega. Tarnanje ali pa obrekovanje ob pqkojnikovi krsti. Ta vsebinski preobrat je omogočil seveda tudi to, da je prividni svet sodelaveev stvarno konstituiral, ki je ne samo s svojimi prispevki, temveč tndi s svojimi stališči na sestan-kih tega telesa odločal o usmerjenosti in palitiki te revije. To se pravi. da samoupravljanje ni bilo več fasada, temveč bolj in bolj stvarnost. Skratka: proces samoupravljanja v neki kulturni instituciji (revija je nesporno institucija in ne neka anarhična izmišljotina) je bil v fazi svojega zorenja. O posameznih odločitvah seveda svet sodelavcev ni mogel odločati, kot jaz ne tnorem odločati o sklepu občinskega sveta ali ta materiaina sredstva uporabil za to ali pa ono investicijo. Totla generalno linijo je bilo mogoče v okviru šveta r.li bo ta materialna sredstva uporabil za to ali pa ono obvezani slediti težnjam in zahtcvam tega sveta. To je prišlo predvsem do vcljave v zadnjem četrtletju (žal je revija tzha-jala I. 1964 samo tričetrt leta!). Bolj se je konstituiral svct sodelavcev, bolj so izginjale ekstremitete oziroma — kolikor so se pojavljale, so iroele manj stvarne podlage in tudi manj pristašev. Nemogoče mi je torej ne vezati dejstva, da je prav zaradi tega, kcr je ta revija s svojim delovanjem povzročala dife-renciacijo, prišlo (. Ieta 1934 do prvega sestanka med pred-stavniki te revi.je in izdajateljem. t. j. DZS. Opozoriti pa mo-ram tudi na vsebinsko dejstvo: To ni bil dclovni sestanek, temveč klic na odgovornost oziroma zagovor. Prcdstavniki revije so se morali pred forumom, ki je omogoeal malerial-no izhajanje, zagovarjati zaradi svoje dejavnosti (ne nede-javnosti!). To je razvidno tudi iz vsebine tega razgovora (upam, da o tem še obstaja zapisnik). Vscbina tcga s«*stanka je bila nasledn.ja: Reviji so očitali naslednje: Kurziv (Ccljio-n>) so nool>jektivni, bolj tvdilve kot analiza stvarnega sianja. Wan.jk» jim titenii-Ijilvc, in posameznih primerov ni mogoče posplošcvati na vse našc družbcno stanje. In obratno: ko so ohravnavali načelnc in idejnt* analitifne razprave, ki so v tej reviji izšle: »To je abstraktno, daleč od stvarnosti in kvečjemu ideuloški proj< konkretna stvarnost druga V V osnovi naše družb gačne posamezne napake, tako nestvarne kot konkre primeri. Kritika je torej izhajal kriza, ki jo je najdlje p a sodelavcev in urednikov po- sknšala premagati že po m letniku njenega izhajanja. S tcm mislim povredati pre m to, da je bila eksistenca te revije absolutno zvezana a rarnim stanjem, ne pa nekakšen izobčenec, ki se je umet zganjal svoje nasilje Ker sta obsttajali sanAbe možnosti: ali se prepustiti večnosti tega oisnovnega njem tega antajgonizma delitev: to je so>cialist5čm se že s samim 'sodclovan viti moratn, da :zaradi tef več vedno več. i(S tem p na to. da potemtake/n * nična dejstva. im scveJa dngodki nujni. Temu nedelownemu sei la uredmškega odbora pi spstanka ,je objjavljen v 7,ato jc vsak koimentar c scbej obnavljal staro de, ki ni uresničljiv, ker je naša nič narobe, so samo te ali dru-»to so vaše idejne analize prav istih parcialnih izhodišč — kot ivignil nad družbo in nad njo {onizma ali pa s premagova-pretnagati, se je proces tega premagovanja ine samo kljeval. temveč tudi poglobil. Smisel in pomein te revi ipostal šele sedaj docela jasen (prešel je v zavest). Odf je abstraktno slepomišenje; in io ni. Vsak, kdor je sodeloval s svojimi prispevki se je čno zavedal svojega rizika, da t tej reviji opredeljuje! Ugoto-bilo sodelavcev nič manj, tem-dejstvom hotem opozoriti tudi bil zbor izobčencev. temvcč obratno. iVIiinojirede: tud rilo naročnikov se je zvišalo.) S tem seveda nei mislim j iiitirati pokojnika, ker je vsaka rehabilitacija poi smrti n lelna (ne verjamem v obujenje mrtvega Lazarja,). Opozoi iočem samo na stvarna in res- na to, da so bili vsi naslednji i na DZS je slcdil sestanek de-Stanetu Kavčiču. Zapisnik tega (dnj številke omen.iene revije. Prav tako je odvcč, da bi po-da so se predstavniški organi izog;uli (v tistcnn ča*«ii) i^lfmu ja%ncmu nastopu (npr. na okonotnski fakullteti). kjor^i sodelovali predstavniki sloven-skih književnih revij (Slbnost. Problemi, Perspektive). rpam si- celo trrditi, da Mfav ti javni nastopi in poznejša rfitlizaci.ja zahterv študentff»ripomogli k normalnemu raz-tiščfvanju globcoke krize,s3 je bila prisotna na Univerzi. Marjan Ulčar v zadnji št#i Problemov popolnoma pravil-no ugotavlja. kai pravi. diiizc ni povzročil obstoj in dclo-vanje Perspektiw in njeniiodelavcpv, temveč nereševanje problemov, ki s»o nastali #oma nastajali zaradi neadckvat- nega rešcvanja in neadekvatne mglode, ali pa sploli zane-marjanje tega, kar je! Diskvalifikamrske metode se doslej še nikoli niso obnesle. Uparn si celo trditi, da bi se vsa stvar na Univerzi končala tragično. če se ne bi realizirala tako, kot se je! Nesporno dejstvo jc tudi to, da študent.je na cko-nomski fakulteti v času, ko so postavljali te svoje zahteve, splob niso vedeli, da obsta.ja (¦evija »Perspektive«. Kolikor je bilo očitanja, da so se vezali nanjo Čustveno, je najbriž ja-lovo. Vezali so se samo zaradi iega, ker jim ,je edino ta re-vija omogočila javno obravnavanjc njihovih problemov. To pa ni več samo čustveua icakeija. Izkazalo sc je tudi to, da je prav zaradi omogočanja javnega obravnavanja prišlc tudi do uresničitve njihovih zahtev, kolikor ,je bilo seveda mogoče. To pa je pomenilo (ne vem zakaj?) dokončno obsodbo in padec te rcvije Obtožnica: Političii) nuligasii, ki puntaju vsi-, kar jim pri-de pod roko zopcr obsloječi dru^beni red. in t;> samo zaradi svoje objestnosti Nadaljni dogodki so bili sanio posledica oziroma izvajanje nekfg-.i načrta. ki ni obroUil sadu, ker je bil nestvaren. Na poslcdnjem sestanku dclavcev omenjenc revije in iz-dajatelja Državne založbe Slovenije je na videz izgledalo, kot da se vsi prizadeti zavedajo svoje odgovornosti: predstavniki založbe, da bi bila ukinitev nerealna oziinma da bo taka ukinitev imela težke posledice, sodelavci, da bi pomenilo vztrajaiije za vsako ceno prav tako smrt, ker seveda ni nujno, da so vsa staiišča, ki jih zastopajo, rcalna. Med drugim se nii zdi potrebno omeniti predvsem nastop encga od študentov, ki je posebej opozarjal na odgovornost vsakega koraka, ki bo po fem sestanku narejen. Ko pravim, da je sanio izgledalo, da se vsi prisotni zave-dajo svojc odgovornosti, mislim predvsem samo lo: usoda je bila zapečatena že prcd tem sestankom. Sklep je bil ii storjen in sam sestanek ni moscl več bistveno vplivaii na razvoj dogodkov. Sod(*lavci te rcvije so se sprva uprli zahtrvi izdajatrlja, da naj iz svoje sredi 'zvoli nov uredniški odbor. ker je bila ta zahtcva izrečena pod pritiskoin. Številka. ki ,jc ležala v tiskarni, bo toliko časa hlokirana, kolikor časa ne borio so-delavci omcnjene revi.je izvolili nov odbor, Svobodna odloči-tev je st-vcda pod takim pritis>vm onentogočcna! Da lii sc pa izognili I: ikr.šninikoli presti/nim varianlr.m, so scdclavci sklenili tudi fiod tem pritiskom ugoditi zabt-rvi izda.jaletja. Vrndar je bil tu sarnn formalni elcment. Vscbiuski razlog pa je bil sledeč: potreba po rcsnični izmcnjavi votlstvene garniture (to je uredniškega odbora in urednikov) je bila lako nujna, da so niect kandidati za nov uredniski odbor odpadli vsi, za katere jf bila samo sumnja možnosti. da bi kakorkoli (s svojo avtoritativnostjo ali vplivom) bistveno (torej vsebinsko) vplivali na nadal.jnji konccpt urejanja. Izvolitev novcga uredniškcga odbora bi bila torej samo obrambena in zaplotniška politikantska poteza, če ne bi vse-bovala tega osnovnega vsebinskega elementa. Zakaj torej gre? V obstoječem zamrznjenem antagonizmu ne bi bilo mo-goče preiti do nikakrSncga konstruktivnega sodclovanja, če bi tako imenovana stara garda, ki je bila precej osebno prizadeta, kakork.)'.i vplivala na rešitev ali nerešitev tega konflikta. Povedati morairt lorej tudi to: v nenehnem sporu (ali pa bolje v ponavljajočem se sporu) z birckracijo po-stane človek slcp in vidi birokracijo tudi tam, kjer ,jc ni. Posledica je seveda tale: dvoboj za vsako ceno (to je seve-da samo stvar viteštva iz 15. stoletja) in kdo bo zmagal. Rezultat tega je bil seveda ničen. ker je bil sklep. kakor sem omtnil že prej, narejen že prej! Od enajstih članov uredništva je izdajatelj izbral edino sporno beainiško peseni novoizvoljenega urednika, zaradi ka-tere se mu je zdelo vredno odpovedati rcviji svoje gostp-ljubje. Podobnih pcsiiii je izšlo m še bodo izšlc po svetu in pri nas šc mnogo. Torej — mo,j oseben komentar je odveč. Pokojnik je mitcv ker pa ni ararl zaradi starosti in ar-teriosk!i>i'oze, temver tako. kak jr sem pravkar napisal, ni vreden častnega pogrcba. Pogreb ni bil tib. Zato je bilo potrcbno temu pokojniku vsckakor dokazati, da je bila nje-gova smrt /laravna. Ob tem dokazovaniu so se Sele pozazale vse poslcdice: Na eni in na drugi strani. Pravzaprav: raz-krilo se ,je de.jansko stanje. 2e prej sem trdil. da po smrti revije ni mogoče priti do nikakršnc difercnciacijc. Diferencia-eija ali nprodelitev se vrši samo ob tcin. ko npka.j živi. V ljubezni se sie oprcdeljujem potom. ko je moj? dckle nirtvo. arajiali jo laliko Ijubim a!i pa sovražim samo toliko časa. doklor živi, dokler obstaja zume. Ko je mrtva (zanie) jc ne niorem več čutiti kot resnično dcjstvo. Po nieni smrti Inhhd samo analiziram, ali st-m jo l.jubil ali sovra/il. ali i>:r::l>ljal ali spoštoval. Opredelitve ni vpe, kayda l>i govorit šo o av-lenUrnosti. Je samo anaii/a. ki je lahko tfsnifna ;i'i pa Iaž-na. Obsojvn se.m na razmi$Ua|vW <» sVvart'1). ki *f> ip mimo. Kar uh takt-m razmišljan.iu ('ssUm. je samoorcvBr^. ':.v<'t so-riclavccv sc ,|e scvedn poČHtJI i?igranpga. 7.v n"' - '¦ (¦¦¦"¦i ie služil vii.ji ide.ji, o kaleri ni itnel nikakršnp.ca po^mr. \'s\ iz-govtu-i, da jp to /;ii;uli o!>st«j'-če konstelarij«.- sil mijno, niso in ne morejo zadustiti. /aiadi izigranosti in ker ni mara) služiti nikakršni višji ideji (ponovno . opozarjam na krizo, ki je nastala po prvem letniku izhajanja te revije) je sklenil »vodilni krog« molčati dokler se opisano stanje ne bo spre-mcnilo. To stanje pa je tano, da se samo po sebi ne bo spreme-nilo. Tudi »čas« ue bo k temu ničesar dodal. Trajal bo! Molk je zlato, pravijo modrijani. zato so pa ostali samo modrijani. Vodilnega kroga v »Perspektivaii« je bilo vedno manj in manj. Iz procesa, ki sem ga tukaj navedel, je to razvidno! Ce so nekateri sodelavci to storili, so s tem hoteli povedati samo to, da se ne strinjajo z deklaradjami, ki niso stvarne in služijo bogve komu, in stvarnostjo tako, kot je! Ce se s kotn pretepam, bova kvečjemu imela obadva buške. In ko se bova dodobra pretepla, bova razmisljala samo še o buškah. To je pa toiiko lcot nič! Mrlič je mrlič, mrtev je Upravičeno ali neupravičeno. Razmišljati o tem, da bi ga obudili, je odvcč, ker se to do-gaja samo v bibliji (in še to samo za lahkoverne Ijudi). IVInogo bolj pomembno se mi zdi. tO, kako živega človeka obdržati pri življenju pravzaprav kaj storiti, da bo ta res ži vel. Ce ne storim nič, sem Kvečjemu vzvišen nad ubogim vsa-kodncvnim življenjem in se imam za posebnega poslanca, izbranca, torej delam isto z!o kot tisti, ki je v imenu »višje ideje« požabil na navadne človcške stvari in na »ubogo« vsakdanje živl.jenje. Vsaka inferiornost pa je usodna za tiste-ga, ki to inferiornosl živi. Ni posebnib poslancev, pa tudi poscbr.ih izbrancev ni. S tpm hočem torej povedali sain« to, da vsako nerešljivo nasprotje ostaja kult in samoopravičevanje za vsa nedejanja (iiedf.jan.jc je kakršnakoli poza)! Za vsc, kar se dogaja na tem svetu dokJer zivimo, smo oilgovnrni vsi Popolnoma jasno je, da smo tijdi vsi oilgo-vorni za vsakega mrliča. In popolnoma smešno je, da bi se postavija) v to pozo, da je za katerokoli smrt kriv samo /magovaiec. Mrtev je rnako kriv. Zmagovalec in poraženec s*.;i sp promalo potrudila, da bi živela. Igrala sta pač igro ->!:do bo koga«. vsaj takrat, ko t.ta se pnbijala. In zato jc na cni stva-ii sanio T.magovate-c-. na ilrugi strani pa sanin mrlič. Kfij ¦¦»Iruivpa sr v fi-rn •HeSlifr) rivoboju najpr? res ni zgo-diio. Mo!k je zlalo. pravijo inodrijani in zato so samo modri-jani usisti. Peter Božič GLOSA Ne sme imetil »svojega« otroka jubezen ljubim boljjcot vse drugo » tt SKtF.PU Z AHODNOKEMS KE VLADE - S T K A N t ¦te je Illtlcr M» žh ^ETHazir je oadel TETEBItlGITTE -' ft ireta ugibo)o, xaka| filmska lUauita oftoka. He, In zdaj so repor)! 01 Z DU VlIIl j I vw vS<^\3 a^^H^VtJf ^^ ' ne bo kaznov«. Kliub itevilnta pro- noclstov zstarati *• pcihodnit l«i TRI OU 7'fc'M: AGOMJA DOLOCENE GEJSE-RACIJE IN DOLOČENEGA OBDOBJA 4li seje Aldo Donatti oženil udi v Ljubljarn? \ - MODERNA VERZIJA M EliKSIRJA MLADOSTlS Slovenci imamo to grdo lastnost (ali pa jo imajo samo nekateri, ki jo potem vsiljujejo tudi ostalim!!), da nočemo na nobenem področju zaostajati za ostalimi deželami- Vse-povsod se prerinemo (ali pa to vztrajno poskušamo) v prve vrste, naj bo to v dobrem ali slabem pomenu. Eno od takšnih področij, kjer zelo hitro napredujemo, je kopiranje tujega komercialnega tiska. Takšen tisk pa se je ostro sprl z našimi estetskimi normami in zahteva-mi in nam — po uredniških glavah — obrnil hrbet. In bralci, ki nastopajo proti takšnemu početju, ostajajo osmešeni in osamljeni v puščavi, kjer se njihove prošnje in zahteve odbijajo od praznine. Za praznino pa se naba-jajo Ijudje, ki z vso vladarsko pravico in po načelu: »mi smo edino kompetentni in zmožni« sestaviti in izbrati gradivo za nedeljsko izdajo našega v najveeji nakladi tiskanega časopisa, Ljubljanskega dnevnika, ki je v Slove-niji poleg TT nosilec (vsaka ideja — v tem primeru nega-tivna — mora imeti svojega nosilca) in pojem za objavlja-nje skrajno neodgovornega in neprimernega čtiva. Pri nas imamo zastopane že vse vrste časopisov od smrtno resnih preko specializiranih za posamezna področ-ja do zabavnih. In Ljubljanski dnevnik, ki se ni mogel, ali se je vsaj bal, da se ne bo mogel uveljaviti na nobe-nem od tch področij, je začel loviti ljudi na limanice z vodenimi revolverskimi članki, katere vneto pievaja iz ino7emskih časopikov. Pri tem početju jim pa moramo vsekakor iskreno čestitati, saj svoje delo opravljajo zares vsestransko resno, v splošno zadovoljstvo pol milijona ljudi (to številko so privlekli na dan v LD in naj nam dovolijo, da podvomimo v njeno realnost) in kar je glavno: pri izvrševanju svojega dela so izredno hitri. če npr- neka filmska igralka kupi vilo in jo podari svojemu ljubimcu, bo to v našem tisku hitro (pravzaprav takoj) objavljeno. LD je, ko je prvič izšel v nakladi 150 tisoč izvodov, ob robu prve strani v obliki »manifesta« bralcem zapisal med dragim: »Drugi ogenj nas žge; to so očitki o premajhni odgovornosti takšnega tiska, predvsem odgovornosti do mladine.« 2ge vas? Res? Zdi se mi (oziroma v to sem prepričan), kot da je ta tako globoko zaskrbljena izjavica polna (na-videzno) resnične osebne prizadetosti, kot nalašč prirejena za rekordno izdajo, kot mamilni strup pred realnostjo, kajti drugače si ne moremo razlagati, kako se lahko v naslednjih številkah panovno pojavijo ceneni intervjuji z (ne) filmskimi zvezdicami (to je eno od stalnih gradiv LD), o njihovem zakulisnem življenju (Če je Hitler živ, Moderna verzija eleksirja ipd.). Slovenke verjetno resnič-no prav malo zanima, ali se je Aldo Donatti oženil tudi v Ljubljani in medicinsko razglabljanje o zakonskih proble-mih Teylor-Burton, ki ne moreta imeti »svojih« otrok. članek »Trideset let tete Brigitte« s pornografskimi, ne vem že kolikokrat pregretimi (vsaka večkrat pregreta stvar pa postane ostudna) podatki o njenem golem živ-Ijenju. Verjetno Franciji krepko zavidajo nekateri ljudje, da je BB najdonosnejšj izvozni artikel poleg vina (Uebe- niki za poučevanje zemljeplša so pomanjkJjivi, saj tega podatka ne navajajo!). Pisanje o umsko bolnem Hazirju je samo še en dokaz več o netaktnosti in nepravilni meri in posluhu, kaj se naj objavi, v uredniških glavah. Če si odgovorni ljudje v uredništvih zadovolju-jejo s takšno kvazi literaturo svoje zahteve po udobnosti ¦ in zabavi, lahko storijo to na bolj diskreten način (npr. da članek, ki jih mislijo objaviti, preberejo kar v origina-lu doma za pečjo), nimajo pa pri tem nobene pravice po-siljevati s tem tudi nas. Uredniški odbori si še niso po-polnoma na jasnem, da naša mladina še NI ZRELA za pravilno dojemanje takšnih člankov. Pri rtfts še ni vzgoja v šolah na tako vLsoki stopnji razvoja kot npr. v Skandi-naviji, kjer dolgoletna uspešna tradicija intenzivne moral-ne, spolne, estetske in etične vzgdje že kaže pozitivne rezultate, kako mladina bistveno drugače, bolj zrelo, spre-jema takšne vrste literaturo, kol se objavlja pri nas, LD dalje: »... do bralcev. Ti so željnj razvedrila in res-nega časnikarskega čtiva.« NONSENS! ln članki z zgoraj izrezanimi naslovi naj bi tvorili resno čtivo. Tovrstno čtivo ti ne nudi niti spro-ščene zdrave zabave, kaj šele resno čtivo, teniveč zaskrb-ljeno spoznanje in vprašanje, kje je konec komercialnih voda našega tiska, in kakšna (negativna) presenečenja nam še pripravljajo. Vsak bedak bo videl v dejstvu med članki, kot se objavljajo na eni in zahtevi po resnem čtivu na drugi strani, »morje« nelogičnosti. Za takšno spoznanje niso potrebne šole in izobrazba, kot ni potrebna izobrazba za takšno neodgovorno početje. Ker človek, ki bi bil vse-stransko prisoten v naši stvarnosti (ne pa v stvarnosti drugih dežel, od koder prevajajo članke) in bi bil resnično zainteresiran za pozitiven vpliv tiska na (končno vse) starostne plasti Ijudstva, ne bi mogel delati tako neodgo-govornih stvari. Saj vendar nismo Slovenci izbraiu zato, da moramo in da bomo registrirali vse škandale in v njih pod mastnimi naslovi ter v najbolj razuzdano napisanih članliih obveščali javnost Smo proti temu, da se propa-girajo v našem tisku tuji avtorji sumljivih pisateljskih kvalitet. Kulturni Skandal je za Slovence, da se v našem tisku nesramno zapostavljajo domači avtorji in njihova dela. Nisem še imel priložnosti, da bi v Ljubljanskem dnevniku, Tovarišu, TT ali kje drugje lahko prebral nove-lo, roman ali povest izpnd peresa slovenskega ali .jugoslo-vanskega pisatelja. Odgovorni tovariši, ki servirate svoje umetniške ambi-cije v obliki časopisa pred javnost, kar izvolite po tej poti naprej, ne poslušajte glas vpijočega v puščavi, pač pa po-slušajte svoj glas, svoje prepričanje. Kar propagirajte Argo juho (10 reklam za en sam artikel v enem časopi-, su!), boginjo BB in tuje pisce. Ko se boste tc igre nave-ličali (in v to iskreno upamo), pa poizkusite z napotki, ki vam jih dajejo bralci, za katere pa so bQa vaša ušesa do sedaj gluha. Za skomercializirano področje tiska je čas dozorel. Tone Vrabl Ali nam je potrebno takšno sodelovanje? (Nadaljevanje) še bolj porazno sliko srečujemo v isdajateljskih podjet-jih. Tu še ni bilo, če z ene strani odštejemo Krležo in Andriča, s druge pa avtorje, ki so strastno angaširani za aktualne probleme našega bivanja (Divačo, čosič!), skoraj nič storjenega. Če pa so le kaj storili, vzrok za to ni iskati v kvaliteti dela, temveč v nečem znanem, kar ne bi smelo imeti nič skupnega z našo socialistično izdajateljsko prakso. škodljivost izdajateljske politike v medrepubliških kul-turnih odnosih nas nujno obvezuje, da ne gremo pasivno mimo nje, ker ima pogosto za posledico nezdrava nasprot-ja, zlasti na relaciji Ljubljana—Zagreb. Znano je namreč, da se je med književnimi in kulturnimi delavci Ljubljane utrdilo mnenje, da jih v Zagrebu maXo poznajo in cenijo. V Zagrebu pa točijo debele solze zato, ker v Ljubljani nji-hovo vrednost po malem »vohajo«, a jo zaradi nekega prin-cipa skrivajo pred lastnimi otroki. Tako eni kot drugi imajo v nečem prav, toda gotovo je, da krtvdo za to ne nosi samo ena stran. Medtem pa je situacija na relaciji Ljubljana—Beograd ugodnejša v toliko, ker so v Beogradu manifestirali dobro voljo za spoznavanje novejše slovenske književnosti. Toda po drugi strani je pogosto bilo sloven-skemu avtorju žal, da se mu je knjiga pojavila v izdaji neke beograjske založniške hiše. Ne toliko zaradi slabe opreme, kot zaradi neustreznega prevoda, ki ga je napravil tisti, ki nima dovolj občutka za njegovo delo in slovenski jezik. V marsičem pa lahko isto rečemo za prevode beo-grajskih in zlasti makedonskih avtorjev, ki so se pred leti ali pred kratkim pojavili v Ljubljani Očitno je: bodisi da gledamo na slovensko in makedon-sko književnost v Beogradu in Zagrebu, bodisi da v Ljub-Ijani in Skopju gledamo na srbohrvaško književnost, stvari v nobenem primeru ne bodo v redu. Skratka, poleg tistih nekaj prevodov, medrepubliško spoznavanje objektivnih književnih vrednot skoraj ne obstoja. Vendar vemo, in to vsi, da Vidmar, Krleža, Andrič (Davičo. čosič in še neka-teri) niso edini. ki iih je »dal« slovanski Jug. Tisti, ki se bo v bodoče ukvarjal z vprašanji medrepub-liškega (ne)sodelovanja naših dni, bo moral vzroice širše zajeti, a zapletenost se mu bo izrašala v večkratnosti pro-blema. Najprej se ne bo smel izogniti dejstvu, da slovenski književni in kulturni delavec dobro pozna srbohrvatski je-zik (osnovna šola, knjižnice, vojaški rok, znanstvena litera-tura, potovanju; letovanja in kdo ve kaj še). Toda tudi po-leg vseh možnosti, ki so mu na razpolago, pozna komaj kakih deset sodobnih srbohrvaških avtorjev, ne da bi kaj njihovega prebral. Medtem pa srbohrvaški književni in kul-turni delavec, včasih uveljavljen na samem vrhu jugoslo-vanskega umetniškega orbisa, ne ve niti za tri, štiri sodob-ne slovenske pisatelje. V kolikor pa je slovenski pisatelj v originalu prebral delo srbohrvaškega, pisatelja, je prav gotovo, da srbohrvaški pisatelj v slovenščini ne bo prebral slovenskega pisatelja. Diapazon celotne problematike je mogoče zreducirati na naslednjih pet točk: 1. Otroci se nam učijo srbohhvaščino z namenom, da bodo imeli praktično korist ali pa (brez namena) da lahko, ko bodo zrasli, berejo le businessmanske zabavnike zagreb-ških ali beograjskih časnikarskih podjetij (Areno, Globus, Dugo). 2. Precej števihii mentorji nas ne morejo seznaniti s ko-likor toliko objektivnim stanjem makedonske ali srbohr-vaške književnosti na slovenskem ali slovenske književno-sti na srbohrvaškem in makedonskem področju, ker komaj vedo. kaj se drugje dogaja. 3. Police srbohrvaškega berila v knjigarnah in knjišni-cah seveda obstajajo, toda bolj bi bile opazne, če bi bile npr. v nemščini. Tako bi se jih manj izogibali uredniki in sodelavci revij, dnevnikov in izdajateljskih podjetij (velja tudi za prof. književnosti, upravnike bibliotek). 4. V Zagrebu in Beogradu je slovenska književnost ta-bula rasa. Tistih nekaj beograjskih prevodov daje srbohr-vaškemu bralcu le zmotno sliko o sodobni slovenski knji-ževnosti. 5. Vzroki tega stanja so v zaprtosti posameznih grupacij in v zaprtosti književnosti posameznih republik. Razen te-ga je zlasti v Ljubljani in Zagrebu očitna hipokratska de-javnost zajezenih kohort, ki že a priori zavračajo vsako željo po medsebojnem spoznavanju. Ce to povemo & pred- vsem neprikritim namenom, da bi se nad tem problemom zamislili, sma se s tem dotaknili glavnega'vzroka slabih medrepubliških kulturnih odnosov, ker so vsi ostali vzroki le postranski. Radoslav Dabo (Nadaljevanje prihodnjič) IKLPNISTVU TRIBUNE Ne vem, ali gre za pretirano mero domišl.javosti ali za določene izzivalne nagibe, ko v prejšnji številki vašega iista v sestavku »O vlogi javnih komunikacijskih sredstev« obsojate neudeležbo predstav* nika Ljubljanskega dnevnika (in Razgledov) na študentski tribuni »Cas in.svet«, češ da »takšen postopek ni opravičljiv«, razen tega pa da »člofbka spet nehote zgrabi misel, da si ti predstavniki niso upali pred študente«. Dovolite, da ob branju tega in še marsikatera sestavka pod-pisanega »človeka spet nchote zgrabi misel«, da se je Tribuna odlo-čila za vsako cero klestiti levo in desno, ne glede na to, ali ima prav ali nima. Navsezadnje je njena stvar. če se je tako odločila. Hnje je to, da vsemu ostalemu tiskn in RTV zameri, če se ne poslužuje tega njenega recepta. V tem smislu je tndl Tone Vrabl ocenil udeležbo Jožcta Smoleta in Borisa Mikoša v diskusiji o vlogi javnih komunikacijskih sredstev, za Ljubljanski dnevnik pa se je tribuna »čas in svet« baje pripravljala, kako bi mu »malce na novo ukrojila ali vsaj popravila vsebinsko in oblikovno plat«, a kaj ko si njegovi »predstavnikj niso upali pred študente«. Resnici na ljubo, pa naj bo po vaše opravičljivo ali neopravič-Ijivo, moram povedati, da so me prireditelji tribune »Cas in svet« po telefonu klicali, ko sem bil izven LJubljanc, da pa se ni nihče več zglasil ne osebno, ne pismeno, ne po telefonu od torka zjutraj, ko sem se vrnil v uredništvo, do četrtka zvečer, ko je bila razprava y študentskem naselju. Pozanimal sem se pri Jožetu Smoletu, ki mi je povedal, da so se študenti sprva predvsem odločili za sodelovanje uredništva Dela in RTV, potem pa so baje hoteli pritegniti še Razglede in Ljubljanski dnevnik. Ker pa se pri meni, kot rečeno, zadnje tri dni pred tribuno v Studentskem nasrlju ni nihče javil, ni nujno, da si nisem upal pred študente. Izkoriščam priložnost, da v isti številki Iribune objavljenim »Škorpijončkom«, ko »vrlega prevajalca« petkovcga Nedeljskega dne?-nika (zaradi poštne dostave moramo biti pač petkovi, kjati če bi kasiieje izšli, bi nam Tribuna očitala, da smo ponedeljkov Nedeljski dnevnik) ocenjuje z nezadostno oceno, povem na uho: Slovenski pravopis 1962 dopušča fonetično pisavo za avtomobilske znamke (gicj stran 864: ševrolet). Priznam, da pa bi morali pisati avtomobilske nazive z malo začetnico, priziiam tudi, da je pravilno Gretchen. Torej našemu prevajalcu vsaj zadostno, strogemu »Skorpijončkarju« pa priporočam, da si natančneje prebere v lastnem ljstu objavljene prispevke, na primer prej omenjeni prispevek »O vlogi javnih komu« nikacijskih sredstvah«: moRoč«* ga ho tudi tu »zgrabila« jezikovno-stilistična žiiica. Zahvaljtijem se za prostor, ki ga boste v Iribuni odmerili e» objavo tega pisma, obljubljam pa, da se ne bom, kot se ie doslej nisrm, prepopos*o javtjml ca vse vaše dobronamerno ali drugaoe-namerno pisanje na račun LjuMjanskega dnevnika. Djuro Šmicberger 17. N0VEM8ER - MEDNARODNI DAN ŠTUDENTOV ENO 01) SLAVNIH POGLAVIJ ISOJA Cl SKDSIIIVASKEIIA NARODA PROTIIASI/MLI 1\ MIRNO REŠEVANJE MEDNARODNIH PROBLEMOV Letošnji sedemnajsti november pred-stavlja 25. obletnico dneva, ko so fašisti v represalijah proti Ijudskim in študent-skim demonstracijam zaprli česke visoke šole. Devet študentov so ustrelili na Ruzi' nju, preko 1800 študentov pa so deporti-rali v koncentracijsko taborišče Sachsen-hausen. Ta sločin je takrat izzval po vsem svetu val protestov proti jašistični tiraniji in istočasno tudi gibanje solidar-nosti s fašističnimi žrtvami. 1942. leta je bil 17. november proglašen zd mednarod-ni dan študentov in od tega časa se slavi kot dan borbe proti tiraniji, fašizmu in okupaciji. Sedemnajsti november ni bil »strela z jasnega neba«. Bil je okrutno maščeva-nje nepričakovano hitro in fašistično po-dlo maščevanje za 28. oktober in 15. no-vember. 28. oktobra, na dan obletnice češkoslo-vaške državne samostojnosti, je češki na-rod odločno pokazal, da se ne bo nikoli pomiril z miinchenskim diktatom in fa-šizmom. Brez orožja so tega dne šli pre-bivalci Prage na ulice; spontano so se va-lili valovi demonstrantov, se spopadali s policijo, kazali svoje revolto s petjem če-škoslovaške državne himne in revolucio-narnih pesmi ter v parolah izražali svoj odpor do okupatorja. Provokatorske sku-pine fašistov so ob priliki spopada upo~ rabile orožje. Prvi je padel mlad delavec Vaclav Sedlaček. V Žitni ulici je bilo ra-njenih pet Ijudi, med njimi tudi študent medicine Jan Opletal. Prepeljali so ga v bolnišvico, kjer se je vse do 11. novemb-ra boril za življenje. Vest o njegovi smrti je naelektrilizirala študente. Postal je nju hov simbol. študentska samouprava Hlavkovega študentskega doma je odločila, da ob pre-nosu krste s posmrtnimi ostanki iz Prage v Opletalov rojstni kraj na Moravskem javno izkaže padlemu tovarišu posmrtno čast. 15. novembra je spremljala krsto, ki so jo nosili študentje iz Hlavkovega do-ma, ogromna mnošica Ijndi. Bila je popol-na tišina. V trenutku pa, ko so spravili krsto v pogrebni voz, so se začule besede češkoslovaške himne. Gnev je dozorel do eksplozije., Kolone študentov so se spon-tano pričele razlivati po ulicah Prage. Pri-šlo je do splošnih demonstracij, ki se ni-so pomirile do večera. . . • Dejstvo, da je bil prvi udarec fašistič-ne oblasti uperjen proti češkim visokim šolam, vsebuje v sebi globoko logiko. S tem namreč naj ne bi utihnile le visoke šole, temveč predvsem tisto, kar so češke visoke šole, a zlasti prva med njimi, sta-rodavna Karlova univerza, predstavljale s svojo dolgoletno tradicijo. Zakaj, že od svojega nastanka 1398. leta je bila ta vi-soka šola čvrsto povezana z življenjskimi potrebami in interesi češkega naroda. Saj je po besedah svojega ustanovitelja Karla IV., kakor tudi po znanem ^Kutnohorskem dekretu iz leta 1409 pravno veljavno pripa-dala češkemu narodu. In mar ni bil rek-tor te univerze Jan Hus, čigar sposobni in hrabri duh je postavil zahtevo po svobodi skanja in obrambe resnice zahtevo, ki je vznemirila temelje fevdalne rnoči in sred-njeveških cerkvenih avtoritet ter dobila odziv v vsem takratnem evropskem sve-tu. In mar ni bil rektor Karlove univerze znani kirurg Jan Jesenski, imenovan Je-senius, ubit skupno z dvajset drugimi če-škimi plemiči 1621. leta zaradi svojega sodelovanja pri uporu, zadušitev katerega je pomenila za cel niz stoletij konec sa-mostojnosti češke države. Prav tako imajo patriotska in napred-na čustva čeških študentov dolgo tradi-cijo. Iz starejše zgodovine lahko spom-nimo na skupno borbo študentov in de-lavcev na praških barikadah revolucionar-nega leta 1848, ali na tako imenovano mla-dinsko gibanje na samem koncu stoletja. Iz časa neposredno pred dogodki 1939. le-ta je treba omeniti politično aktivnost štu-dentov, njihovo sodelovanje pri netenju revoluoionarnega gibanja po prvi svetov-ni vojni, njihovo sodelovanje pri ustvar-janju umetniške avantgarde in njihovo aktivno sodelovanje v borbi proti fašizmu in vojni. Medtem ko so se češki študeenti borili v koncentracijskem taborišču za golo šiv-Ijenje in zadnje pozicije človečnosti sredi množičnega iztrebljanja Ijudi, je pričelo po svetu kaliti seme 17. novembra 1939. Po Češkoslovaški so spoznale tudi druge evropske dežele strahoto fašistične okupa-dje in študenti drugih narodov so nada-Ijevali pot, ki so jo začeli češki študenti no-vembra 1939. Niti leto dni po tem datu-mu, prav tako v novembru, je prišlo^do spopada študentov pariške Sorbone z nem-škimi okupatorji. A kakor se je širil krog internacionalne solidarnosti študentov v borbi proti faUzmu, je postajala tudi qbletnica 17. novembra 1939 vse bolj in bolj obletnica svetovnega študentskega gi-banja. Veliko zaslug za to imajo tudi češko-slovaški študenti, ki jim je uspelo pobegni-ti v inozemstvo in ki so že 1940. leta usta-novili v Veliki Britaniji Centralno zvezo češkoslovaških študentov in razvili sodelo-vanje s mednarodnim študentskim giba-njem. Na manifestacijah, ki so jih organi-zirali skupno z angleško študentsko zvezo 1941. leta, je proglasil mednarodni štu-dentski svep (International Students Coun-cil) 17. november za Mednarodni štu-dentski kongres (International Students As-sambly) v Washingtonu, na katerem je bilo prisotnih 50 nacionalnih delegacij. že leta 1942 je imel 17. november kot pri-znan mednarodni dan študentov, ogromen odziv. Poslanica predsednika Roosevelta in izjave ostalih znanih državnikov so bile dokaz svetovno političnega pomena te tradidje, ki se je takrat šele pričela po-rajati. Sedemnajsti november nas ne spominja samo na zgodovinske dogodke izpred četrt stoletja. Sedemnajsti november je obe-nem tudi poziv k aktivnemu humanizmu v našem času in bodočnosti. Klub za proučevanje mednarodnih od-nosov na Visoki šoli za politične vede je pred kratkim organiziral štiridnevni se-minar »Miroljubna koeksistenca in organi-zacija Združenih narodov,« na katerem so ugledni strokovnjaki predavali o raz-voju načel miroljubne koeksistence, mi-roljubnem reševanju mednarodnih spo-rov, o kodifikaciji načel koeksistence, ekonomskih vidikih miroljubne koesisten-ce ter o sodobnih mednarodnih proble-mih v OZN. Prvo predavanje je bilo namenjeno raz-voju načel ativne in miroljubne koeksi-stence. Predavatelj na Visoki šoli za poli-tične vede Vlado Benko je podal poleg zgodovinskega razvoja tudi analizo načel miroljubne koeksistence, ki predstavlja v pogojih enotnega svetovnega tržišča si-cer še vedno politično in družbeno hetero-geno skupnost, vendar ima že določeno stopnjo politične in pravne mednarodne celovitosti, katere smoter je po eni stra-ni ohranitev in obramba miru, po drugi strani pa uresničevanje skupnih ciljev te mednarodne skupnosti. Tudi ustanovna li-stina OZN je v določenem obsegu spreje-la nekatera načela miroljubne koeksisten-ce za osnovna načela v mednarodnih od-nosih. čeprav v tem dokumentu ni ome-njen izraz »miroljubna koeksistenca«, je ta ideja v njej vključena, ker temelji na so-delovanju med državami z različnimi druž-benimi sistemi. Redni profesor na pravni fakulteti dr. Ivan Tomšič je v predavanju »Mirno reševanje mednarodnih sporov« poudaril izreden pomen mednarodnega miru in varnosti v svetu, dal kratek pregled sred-stev za reševanje sporov brez uporabe sile po klasičnem mednarodnem pravu. Pri tem je omenil reševanje mednarodnih sporov z neposrednimi pogajanji, prijatelj-skimi uslugami, posredovanji, preiskavami ali anketnimi komisijami, spravami, raz-sodništvom in z meddržavnim sodiščem v Haggu. Profesor Tomšič je med drugim tudi poudaril, da je reševanje sporov po mirni poti ena izmed osnovnih nalog ZN, ter ocenil vlogo mednarodnega prava pri Urejanju mednarodnih sporov. Na koncu predavanja je še razložil pomen načela pravičnosti pri reševanju mednarodnih spo-rov in poudaril, da države še vedno nima-jo dovolj zaupanja v stabilnost mednarod-nih pravnih norm in bi bilo zato treba po- spešiti kodilikacijo mednarodnega prava. Tretje predavanje je imel izredni pro-fesor na pravni fakulteti dr. Stanko Pe-terin, ki je govoril o koeksistenci in o ko-difikaciji njenih načel ter jo obravna-val s pravnega stališča. Naglasil je, da so pravna načela aktivne miroljubne koeksi-stence rezultat razvoja mednarodnih odno-sov, v katerem se pojavlja koeksistenca kot politično dejstvo in kot odsev tega dej-stva v politični ideologiji. Potem ko je dal krajši zgodovinski pregled razvoja koek-sistence, je profesor Peterin razlpžil pomen kodifikacije načel aktivne miroljubne ko-eksistence, ki poteka v tej smeri pod okriljem OZN. Na koncu svojega preda-vanja je še poudaril vlogo nevezanih, po-sebej pa načelno politiko SFRJ pri tem vprašanju. Eno izmed najbolj zanimih predavanj je pripravil dr. Janez Stanovnik, ki je na-zorno orisal pomen ekonomike v razvoju miroljubne koeksistence. Potem ko je pri-kazal povezanost med ekonomijo in poli-tiko, se je posvetil mednarodnim ekonora-skim odnosom in poudaril, da je eden osnovnih problemov sodobnega svetovne-ga gospodarstva problem razvoja s po-močjo zunanje trgovine. Dekan ekonom-ske fakultete prof. dr. Janez Stanovnik je nato poudaril, da se je trgovina na re-laciji Vzhod—Zahod od leta 1955 pa dpske univerze pred dvema letoma žebili. Univerzitetno športno društvo bo včla-njevalo vse športne panoge, ki jih goje makedonski študenti in bodo imeli mož-nost, da se v okviru tega društva izpo-pblnjujejo v tisti športni panogi, za ka-tero se navdušujejo, prav tako pa bo vod-stvo društva kontrdliralo pravilen ozirorm nepravilen razvoj fizične kulture pri posa-meznih študentih. Med študenti je precejšnje zanimanje za vstop v univerzitetno športho društvo, ki bo kot kaže dobilo finančno podporo od izvršnega sveta oziroma njegovega od-bora za fizično kulutro. Z njo pa bo za-gotovljeno tudi vzdrževo,nje športnih na-prav in objektov, na katerih bodo rnake-donski študenti ppeživeli čas, ki ga bodo narnenili športnemu udejstvovanju. T.Z. Novice iz mednarodnega študentskega športa 0 Akademski športni klub Slavija iz Prage je ob mednarodnem študentskem dnevu letos že šestič organiziral tekmova-nje v odbojki. študentske reprezentance Sovjetske zveze, Poljske, Nemške demo-kratične republike, Romunije, Bolgarije, Francije in Italije so od 17. do 22. novem-bra tekmovale za pokal »17. november« (češkoslovaški študenti se tega dne spo-minjajo dogodkov 1.1939, ko so Nemci na-padli praško univerzo). Po zanimivih igrah, med katerimi ni manjkalo zagrizenih borb, so presenetljivo zmagali romunski študenti-odbojkarji pred kolegi iz Sovjet-ske zveze in Poljske. Na to tekmovanje je orgaaizator, štu-dentski klub Slavija, povabil tudi jugoslo-vanske odbojkarje, ki pa se tekmovanja zaradi doslej neznanih vzrokov niso udele-žili. škoda, saj je med jugoslovanskimi študenti tudi precej odbojkarjev, ki sicer nastopajo za klube prve zvezne lige. % Pred dnevi sta se v Beogradu zadr-ževala Ivan Bašakov, predsednik akadem-skega športnega društva iz Varne in Vla- dimir Rašev, namestnik dekana ekonom-ske fakultete v Varni. Bolgara sta se s predstavniki šport-nega društva na ekonomski fakulteti po-govarjala o izmenjavi nastopov reprezen-tanc Varne tn Beograda, ki naj bi šteli okoli 25 članov. Bolgarski študenti bo-do sodeiovali na ekonomiadi v Beogradu, ki bo marca prihodnjega leta, beograj-ški ekonomisti pa bodo kasneje vrnili obisk in se v Varni znova pomerili z naj-boljšimi študenti-športniki tamkajšnje eko-nomske fakultete. T.Z, . RAZPIS ZA MESTO ŠPORTNEGA ORGANIZATOR.IA Nujno potrebujemo študenta, ki ima veselje z organizacijo, da bi proti ho-norarju skrbel za operativna dela pri ligaških tekmovanjih za študente. Pri-javite se v prostorih ZŠOTK v uradnili urah do 8. deeembra 1964. Sekretariat ZSOTK em bruc. čisto nov, svež (da skoraj še moker) bruc. Tako sem zelen, da sem v začetku leta vprašal starejšega tova-riša, če na univerzi tudi zvoni konac ure. Potem ko sem po slabem me-scu in poi predavanj na Filozofski fakulteti končno le sestavil svoj urnik (in komaj še za rep ujel nekaj pod-pisov), so mi sta-rejši kolegi nSHadoma ponudili brucova-nje. Ko sem videl plakat z napisom: Veli-ka sobota malega bruca, sem se zavedel, kako majhen sem. Majhen, majčken, či-sto neaniaten — da, bruc, takorefcoč bru-cek. Niti bracV., ki mi krasi spodnji del obraza, mi ni več pomagala znebiti se silnega manjvrednostnega kompleksa. In če pomislim na nekatere svoje starejše pri-jatelje, ki so sodelavci Tribune in funk-cionarji ZŠJ, se zbojim, da se ne utrnem od te majhnosti. Sem celo tako nespre-ten, ča si nisem znal pravočasno prislcr-beti vstopnice za brucovanje. Tako sem se znašel v soboto ob sedmih zvečer pred zaprtimi vrati Gospodarskega razstavišča; pred vrati, ki bi morala biti odprta zame. Razen dveh svojih kolegov nisem v množi-ci opazil notoenega bruca. Sami sitarejši zreli obrazi višjih letnikov in tudi taki, ki so bili že v službi, taki, ki niso ni-koli doštudirali in taki, ki ::.^> i~: ni-so imeli vstopnice. Jaz pa ubogi mali bruc, sem bil preneumen, da bi si jo znal pre-skrbeti in edina dva bruca zraven mene sta bila v isti stiski. Videli smo, da tako ne bomo uspeli prestopiti vrat, ki so bila tam 7*1 nas; zato smo šli domov po ka-mero in fotoaparat. Zavili smo k zadnjim vratom in samozavestno potrkali — da, mi srno tisti od televizije in bomo sne-mali. In že smo se znašli na oni strani vrat. Kamero (čisto navaden Quartz) in fotcaparat (25 let star meli), smo spravili v gardercbo. Le kaj bi z.. njima? Potem so minile ure. Programa nisem slišal, ker so bili zvočniki tako spretno pripravljeni, da satrične bodice niso mo-gle priti do nas. V svojem puntarskem duhu sem menil, da je bilo to storjeno namertoma. F. . •;'' ko so minile ure, sem opazil, da je bilo mojih dosedanjih devetnajst let ctjjl sama zmota; da sem se končno zbudil iz morecih modernističnih sanj in se zost^el tam, kjer resnično živim — med Satirike včasib. priganjajo k pisanju, kasneje pa delajo ob-ratno. Nekoč smo izpodkopavali drža-vo, danes pa jo pokopavamo. Nahajamo se v prehodnem ob-dobju. To najbolje vedo naši no-gometaši. Večkrat je nastopal z golo res-nico. Obtožili so ga, da je nemo-ralen in perverzen tip. Niti najboljši detergent ne mo-re oprati preteklosti nekoga. , Nekateri so zelo zainteresirani za mesto direktorja. Ne zaradi upravljanja in odgovornosti, am-pak zaradi plače. šefi mnogokrat zdehajo pri de-lu. Pri tem se jim lahko pripeti, da pogoltnejo kakšnega malega človeka. Drugovi da li se slažete? S-la-žemo! Videti je, da imajo naše inšpek-cije zelo občutljiv in fin nos in ga ne marajo mnogokrat vtikati tja, kjer nekaj smrdi. Ko so ga vprašali, kaj je nare-dil % družbenimi sredstvi, je od-govoril: »Z družbo sem ga pora-bil!« Pazite, kaj govorite, saj niste vi satira! Nekateri od vas so zelo hrabri. Mnogokrat se trkajo po prsih. Iz nekega podjetja so odstra-nili vse pomanjkljivosti, razen direktorja. Neko naše mesto ima več gla«s-benikov z električnimi kitaranii kot pa eletričarjev. Je nekaj takih, ki so tako viso-ko, da se boje pogledati dol. Bo-je se vrtoel^vice. Ivica Djukič VIKINGI Vikingi. Seveda! Vsega sem se spomnil. Prav te iste stvari smo počenjali pred ti-sočletji — sam Odin ve, pred kolikimi — ko smo še živeli pod okriljem njegovega veličanstva Enookega kralja dolgih ladij. Vedel sem, da mi že dolgo nekaj manjl:a, da Vikingi niso več tisto, kar so bili. 2e dolgo so popivali v manjših skupinah po zakotnih krčmah, velikega skupinskega ve-seljačenja pa ni bilo. Toda zdaj sem bil sredi njega. Suvalo in bufolo me je sem in tja po lužah polite pijače, da mi je za-cmokalo v vikinških opanka^i. Polomlje-ni rogovi za pijačo in strgam mehovi so ležali vsepovsod po tleh, zlasti pa so se nabirali pod mizami. V silni gneči so se v zvoku bobnov in roga prerivali plesalci v razigranih ritmih. čeprav je iz kraljevih skladišč prišla žalostna novica, da so sodi prazni, je bilo že dovolj Vikingov pijanih, da so se ruvali med mizami in po njih in da so jih kraljevi stražarji v modrih uni-forrmh morali vreči ven in jim naložiti dvatisoč po mošnjah. Starejši Vikingi so nekaterim mlajšim dajali privlačne zglede, kako se je treba zabavati. Ker so potoki kraljeve pijače usahnili, je skupina starej-šil Vikingov napolnila rog z uorinom in čez slabe pol ure je bil prazen, taka je bila žeja. Z veseljem sem opazil, da so se številni Vikingi, ki so komaj stopili v moške vrste, z vso vnemo pridružili vese-ljačenju. Malokdo od njih je prišel noter po kraljevi volji. Njim, ki jim je bilo popivanje namenjeno, je lahko pomagala le nihova zelena pamet in razvitost teles. Kraljevi stražarji so imeli premalo rok, Že zelo zgodaj sem začel s kritičnim očesom opazovati svojo okolico, lahko re-čem že ob rojstvu, ko sem z glasnim kri-čanjem izrazil svoje nezadovljstvo z no-vdm olkoljem. V oferoški diobi se je mo(j lcritičini diih še bolj izosttroval, doflcler ni v drugem razredu osnovne šole nastala moja prva literama družbenokritična stva-ritev. Nanašala se je na sošolca, ki mu je mama vsak dan za v šolo pripravila ari-stokratsko malico. Med odmorom je fan-tek ves material razpostavil po klopi, nato pa vse sam pospravil, ne da bi komurkoli od lačnih sošolcev, ki smo stali okoli, pri-voščil najmanjši košček. Moje kritično oko tega ni preneslo in nastali so nasled-nje verzi: »Janez je ministrov sin, z de-narjem dela cin, cin, cin, v šolo z malico gre, nato pa vse sam požre!« Komaj so se ti slabi verzi razširili po šoli, je že prišla kazen: bil sem zaprt, dobil podpis in doma še vse ostalo. Ta-krat sem spoznal, da so dobri nameni na-vadno slabo plačani in sklenil sem, da nikoli več ne bom pisal pesmie, tudi res-ničnih ne. A zgodovina se rada ponavlja. V zad-njem razredu osemletke sem ga spet po-lomil. Tokrat sem namesto pesmi napisal čisto prozo. V Tivoliju sem namreč srečal profesorja in profesorico, oba že poro-čeoa, vendar ne rned sebaj. Ta sikoipi po> datek sem napisal na list papirja in ga poslal po razredu. Spodaj sem dodal le še majhen komentar z vprašanjem, če sta bila morda v Tivolju na strokovni spe-' cializaciji. Na nesrečo je dobil listek v roke eden od profesorjev, ki ni imel smi-sla za podobne kritične stvaritve in je takoj ugotovil krivca. Sledile so kazni-naj-prej šolske, potem pa še doniače. V dol-gih urah domačega spopada sem spoznal, da sem bil kaznovan, čeprav s&m pisal z najčistejšim namenom. Sklenil sem, da se nikoli več ne pritaknem peresa. Naenkrat sem se znašel v zadnjem raz-redu gimnazije, pred maturo. Pisanje sein že davno opustil, dokler me ni nekega lepega dne urednik šolskega lista, ki je bil vedno brez mlateaiala, prosil, naj zanj napišem kak kritičen članek. Dolgo sem kolebal, a končno me je premagala skuš-njava in v roke sem prijel zgrizeno pero. Izpod njega mi je prišel članek, ki je go-voril, kako v zvezi z novo ustavo vedno bolj stopa v ospredje sainoupravljanje, ttidi na naši šoli, kako se mladlinska organiza-cija bori za libsrizacijo sistema in kako neki profesorji stalno govore o samouprav- da bi jih ujeli, ko so skakali čez ograjo in čuvaji premalo refleksa, da ne bi trga-li že dvakrat pretrganih kart. Tako so mladi Vikingi dokazali, da so zreli za živ-ljenje, ki ne bo nič lažje od te vikinške zaba^^ cjliI sem, da'me z naglimi koraki do-haja Zrelost. Nekemu pijanemu Vikingu, ki je še komaj stal na lastnih nogah, sem iztrgal iz rok pol galone močne pijače. Pil sem v dolgih dolgih požirkih. Bil sem prav potreben tera. Potem se je po tleh proti meni privalil rog, iz katerega je cur-ljalo pivo. Brž sem ga pobral in prestre-gel dragoceno pijačo. Ko sem popil, me je neki Viking s krvavimi očmi zgrabil za vrat in rekel: »Takoj si obrij brado!« Jaz pa sem odgovoril: »Zgini, da te ne bom na gobec!« Pretepa so me obvarovali pri-jatelji, ki so naju ločili, njega pa pretepli. Eden mojih novih bojnih tovarišev je dokazal, da Vikingom še ni pošla vsa strast. V pol ure je petim dekletom iz-povedal ljubezen. Srečen sem ugotovil, da v tem primeru naš narod ne bo izumrl in da bodo Vikingi še dolgo živeli. Minile so ure in ko sem bil že pri koncu z močmi so mi prinesli klobaso. Slastno sem se je uklenil s prsti, rjavimi od tobaka in se zagrizel s kočniki vanjo, da se je špila razletela. Ko sem se okre-pil z mesom, sem pogumno pogledal okrog sebe, da bi si nstvaril neko splošno sliko. Da, bilo je vse tako kakor pred tistimi tisočletji. Zrak je bil nasičen z vročino in še hujšimi duhovi, skozi meglice dima sem videl nekoga, ki je m odrom spal, in drugega, ki je skrušeno sedel na tleh s praznim mehom v roki. Potem se je zavedel nerabnosti praznega meha in ga je obzirno položil poleg sebe na tla; toda kar je on zamudil, je stori^ prvi, ki je prišel mimo. Brcnil je meh, da se je raz-letel na drobne koščke. Nato je m, pija-čo opeharjeni Viking vstal s tal in se opotekel — opotekel od ene vrste miz do druge, podiraje stole okrog sebe. To je bil velik Viking, o Odin! In spet so minile ure. Minila je tudi noč in še nekaj dni in noči. In le zakaj, hudiča, pravijo, da brucovanje ni uspelo? Bilo je vendar spet tako, kot v dobrih starih vikinških časih, ko smo bili pod-ložniki dragega Enookega kralja dolgih la-dij; in pokazali smo, da imamo še močne želodce, da se znamo primemo zabavati, da smo skratka krepak narod. In naši novi bojevniki so s prakso starih poka-zali, da zaslužijo ime študentje. In končno so tudi organizatorji storili vse, kar so — zr.Jf: o Odini Mate Dolenc Moja avtobiograrija ljenju dijakov, sami pa v praksi ravnajo kot absolutisti. Vse bi bilo v redu, če ne bi v članek slučajno vtaknil dveh črk XY. To je bilo dovolj, da se je eden od profesorjev čutil prizadetega. Prijatelji so mi po izidu člaiika prisrčno čestitali za konstruktiven članek. Spoznal sem, da je vseeno lepo pisati. A že naslednjo uro sem ugotovil, da sem se kridko varal. Razrednik, ki je prišel v razred, je pora-bil vso uro za to, da se je razvpil name, me imenoval zakotnega pisuna, ki piše oseb-ne napade, pokvarjenca izprijenca jtd. In obrazložitev: podel osebni napad na osebnost profesorja XY. Takrat sem še trdneje sklenil, da se ne pritaknem več peresa. Pa me je zadnjič spet zasrbelo in sredi najvedje skjušmjove me je prešindlla od-rešilna misel: piši o sebi! To pisanje ima več prednosti: lahko se osebno žališ, lah-ko pišeš o sebi neresnične stvari, lahko po mili volji pretiravaš, lahko ... In ta-ko je nastal pričujoči prispevek. Uživam ob misli, da me za ta članek nihče ne bo tožil. In ker ne moreš večno pisati le o sebi, je to hkrati moj zadnji članek. Skle-nil sem namreč, da se nikoli več ne pritak-nem peresa. In nato tarnamo o pomanjkanju satire na Slovenskem .., Pepi TRIZGODBE 0 ŽIVALIH NEMO0ačE Miš je naletela na v nogavico skrito plačo nekega delavca in pričela grizljati denar. Po kratkem času je prenehala in zamišljeno rekla: »Ljudje ttnajo prav. Od tega se res ne da živeti ves mesec.« ČASI SE SPREMINJAJO Mravlja je prišla k murenoku in ga prosila: »Posodi mi rralo denarja. Jaz sem celo poletje delala za svojo majhno plačo, ti pa si zaslužil ogromne denarje z igra-njem po letoviščih.« DELO NAREDI ČLOVEKA Dve opici sta zagledali človeka in se pričeli zvijati od smeha: ^T^^S"«^ bi bile tudi me, če bi hotele de!"' Ivica Djukič | NAPREJ PONOSNO, DELOVNE = BRIGADE! — Na skupščini kompa- 1 rativistov je predlagani kandidat za gf referenta za brigade izjavil, da je | principialno proti brigadam, ker 1 ima brigade za nekaj preživelega. | In reakcija? — Vsi so ploskali. | PAMETNA UGOTOVITEV — V | DELU smo zasledili poročilo o delu m skupščinskih odborov. članek nasi § naslov: Najprej analiza, potem za- 1 kon. Kaj nismo že doslej delali | tako?! | ZAROTA ZOPER ŠOLANJE OD- jj RASLIH — V skladu s stanjem v 1 vseh vejah našega šolskega sistema 1 bi bilo treba ukiniti še ngodnosti, 1 ki jih uživajo avto-moto društva z | obveznimi tečaji prometne vzgoje. | Tako bi bili vsi, ki se zdaj šolajo, g pa naj bodo mladi ali stari, nekako m na istem. — Zdaj bi bil pravi čas, da za-koljejo teleta, da nam ga bodo čez 10 let tako razkazovali. PRVOVRSTNA ROBA — Na trgu večkrat opazimo prodajalce in slike, katere so prava remek-dela kiča in slabega okusa. Inšpektorji, ld bde nad kakovostjo blaga, ki se na trgu prodaja, gotovo niso merodajni za ocenitev teh slik in jim nič ne mo-rejo (ali pa tudi nočejo). PEDAGOŠKA POEMA — Na filozof-ski fakulteti zastavljajo pri prevajanju na kolokvijih tudi taka spodbudna ypra-šanja: »Prevedite naslednji stavek: ,Ce bi bila krava, bi bolje odgovarjala'.« PRVA PTICA — ZNANILKA POMLA-DI — Nadvse smo se razveselili Dnevni-kovega odgovora na škorpijonček o pre-vajanju. Ne toliko zaradi pomilostitve obsojenega prevajalca, ampak odgovo-ra nasploh. če bi vsi fantje sveta, ki so bili omen jeni v naši rubriki... KCMPARATIVNI ZEMUEMS leni veji in Milena Dravič tako priljub-ljena kot Sarita Montiel. Iz tega lahko sklepam, da je splošna kultura ljudi, v obeh deželah precej podobna. Samo eno mi ne gre v glavo: španija dobi od turizma na leto petsto, Jugoslavija pa petdeset miiijonov dolarje- Cisco Kid 1. ŠPANIJA 4 španija pa ima več podobnosti z oašo državo. To je lepa dežela, z lepim toplim moTJem, z mnogimi kulturnimi znamenito-stmi in zanimivo folkloro, turizem je zelo razvit. špansko ljudstvo se je prav tako ka-kor naše hrabro bojevalo proti fašizmu. Samo da je pri nas zmagalo Ijudstvo, tam pa fašisti. Tudi okus naših in njihovih ljudi je po-doben. če bi naši filml v Jugoslaviji tako uspevali kot španski, bi bil naš film na ze- 0 SOCIALNEM STANJU KOLEGIJAŠEV Socialno ekouomska komisiju Zveze slutieulov v Aksulemskem koiegiju je pred nedavnim izvedla anketo o socialnem staitju kolegijašev. Anketa je dala zanimive rezultate. Lansko puvprecje osebnih dohudkov študentov iz kolegija je bilo* 15.000 dinarjev, niedtem ko znaša letošnje 18.217 dinarjev. Iz tega sledi, da so se dohodki dvignili za več kot 3.000 dinarjev, pri čemer je treba poudariti, da se stroški bivanja v kolegiju niso podražili, ker je dobil dom dotaeijo. Iz ankete, ki so jo lani izvedli v kolegiju, je razvidno, da je imelo 98,78 ^o študentov manj kot 20.000 dinarjev mesečnih dohodkov. Letos se je stanje bistveno izboljšalo, saj je število tistih, ki imajo manj kot 20.000 dinarjev na mesec, padJo na 69 %. Potemtakem lahko sklepamo, da ima sedaj več kot 30% študentov dohodke nad 20.000 dinarjev mesečno. Ob tem pa je treba omeniti, da je še vedno, veliko število tistih, ki imaj« osebne dohodke precej pod povprečjcm. Tako ima 17% študentov dohodke, ki niso večji od 14.000 dinarjev na mesec, pri čemer pa je treba opozoriti, da jih je med terpi 17 °/o precej, ki imajo manj kot 10.000 dinarjev mesečno. Naloga socialno ekonomske komisije bo pomagati tem študentom, da bodo pre-jemali večje dohodke. V Akademskem kolegiju je 72 °/o štipendistov. Povprečna štipendija je 17.000 di-narjev. Anketa izkazuje, da prejema 20 % študentov štipendijo v višini do 14.000 dinarjev, medtem ko jih prejema 80 % nad 20.000 dinarjev. Od 275 kolegijašev, kolikor se jih je odzvalo ankeli, jih prejema subvencijo 18. Zanimiva je socialna struktura anketiranih študentov z najnižjimi dohodki. Od teh je največ sinov kmetov, sledijo upokojenci, delavci in uslužbenci. Tako ne prejcnta štipeudije 92 "» sinov upokojencev, 83 % uslužbencev, 81 % kmetov in 66 % delavcev. -dm- SLABA POVEZAVA MED ZVEZO IN POKRAJINSKIMI KLUBI V četrtek, 18. novembra je bila v pro-storih pravne fakultete redna letna skup-ščina Zveze pokrajinskih klubov, na ka-teri so pregledali in kritično ocenili delo klubov ter v plodni diskusiji nakazali smer-nice za nadaljnje delo. Iz referata novega predsednika Mirka Jeleniča smo lahko ugo-tovill, da se je finančno stanje nekaterih klubov bistveno izboljšalo, kar pa seveda ne moremo trditi za vse pokrajinske klu-be. Za ilustracijo bi navedel samo primer kluba belokranjskih študentov, ki so zelo delavni, vendar so v preteklem obdobju dobili za realizacijo svojih načrtov le 15.000 din. Lahko rečemo, da je bila tudi slaba povezava med klubi samimi in Zvezo pokrajinskih- klubov. Od tridesetih khibov (toliko jih je regisiriranih pri ZPKJ jih je poslalo poročila le trinajst, razen tega pa se tvdi mnogi predssdniki niso ude-leževali rednih sej. Največ je bilo vsekakor storjenega na socialno-ekonomske področ-ju, klubi so stopili v konkretne akcije in tako pripomogli k reševanju problematike Uipendiranja in zboljšanju materialnega stanja študentov. Tudi sam odbor Zveze pokrajinskih klubov ni dobro opravljal svojega dela, saj že v odboru samem niso zaživele ko-misije, ki naj bi vzpostavile stike z refe-renti klubov. Poleg tega pa je bila tudi se-stava samega odbora zelo ponesrečena, saj je le-ta izgubil že v decembru zaradi neiz-polnjenih študijskih pogojev in bolezni tri svoje člane. Tudi akcije, ki jih je mislila zaaadl htpl^aviaeno na 3n-123 TEŽAVE Z OBJAVO Ker se mora študent na ljubljanski univerzi še vedno srečavati in spopadati z raznimi birokratskimi zaprekami in nera-zumljivimi ugankami, bi vam navedel en tak primer birokratizma in vas zapro-sil, da bi mi ga pomagali razjasniti. Zanima me namreč, kaj zagotavlja .štu-dentu njegov status. Sem študent prvega letnika pravne fa-kultete. Nisem iz Ljubljane in zato potre-bujem objavo K-17 za potovanje domov. S potrdilom o stalnem bivališču in indek-som sem zahteval v administraciji prav-ne fakultete to objavo. Moji zahtevi pa ni >o ugodili, ker nimam potrebnih inskrip-cij! Res, čudna logika. Po tej logiki bi mi lahko odtegnili tudi pravico do zavaro-vanja, lahko bi me poklicali v JLA itd., torej vse; kar mi ravno status študenta za-gotavlja. In status sem ši pridobil z vpi-som, ki je bil povezan z različnimi stro-ški! Vem, da bom z neuspešnim študi-jem status izgubil; vem pa tudi, da status in ugodnosti, ki iz njega izhajajo, ne traja-jo samo en mesec. Silvo Klemenčič OBE PLATI ZVONA V Postojni se v gospodarskih, družbeno-političnih organizacijah in v šolah vedno znova sprašujejo, kam po strokovnjake. Kot štipendist sem opravljala enomeseč-no prakso na zavodu za z«aposlovanje de-lavcev. Prijetno presenečena nad odnosi v kolektivu in začetniško prizadeta ob DTdblemiih, na nekatere vloge m funkcije dela na zavodu, sem skušala objekitiivno pri-kazati to problematiko v članku, ki so ga Primorske novice objavile v začetku okto-bra. Med drugim je psiholog na zavodu poudaril, da je bilo delo na območju ilir-sko-bistriške občine uspešnejše kot na po-dročju Postojne, da je čufciti pomanj-kanje strokovnjakov ter da je kadrovsko socialna službi v Postojni neurejena. Reakrija je bi!a nepričakovana. šef centra za socialno delo pri občinski skup-ščini v Postojni se je čutil osebno prizade-tega, zato se je šel nemudoma pozanimat, ali sem včlanjen v društvo novinarjev Slovenije. Menda ni vedel, da za dopisnike, toi so plačani honorarno, ni nujni pogoj novinarska izkaznica; svoj postopek je na-daljeval tako, da je šel pogledat, kakšen je moj študijski uspeh. Ni mi j»asno, ka-ko je lahko to dosegel, saj ni moj šti-penditor. Ker ocene izpitov res niso blešče-če, je sodil članek za moje bolno ekspo-niranje. To je glasno in jasno pripovedo-val vsem, ki so bili pripravljeni poslušati. Ni pa si upal povedati tega meni osebno. čisto na primitiven način je negiral po-klic, za katerega se usposabljam. Kljub temu so se razen članov kolek-tiva, ki so se strinjali z vsem, kar ;sem napisala, našli ljudje, ki so čutili olajša-nje, da je nekdo javno spregovoril o po-manjkljivem delu socialne službe. Ker je bilo v članku to omenjeno samo m sploš-no, ni bilo razloga, da bi se kdo čutil oseb-no prizadetega. Omenjeni tovariš je paleg vsega spre-gledal še osnovno napako, da je bil članek pisan v obliki intervjuja, pri čemer pisec ne poda lastnih misli in mnenj. Vse »hu de« izjave je dal strokovnjak, ki je de-lal na tem področju. Verjetno bi vsak študent-praktik in vsakdo, ki pride po končanem študiju na svoje prvo delovno mesto, znal iz svoje prakse povedati o nasproljih, ki so nasta-la v njegovem novem delovnem okolju, zaradi kritike j>ač. Morda zaradi mlado-stne zaletavosti, vsekakor pa si je težko zamisliti mladega človeka, ki bo kritiziral iz snobizma samo zaradi kritike ali zato, da bi se »eksponiral«. N.i žalost pa je dru-ga faza njegove dejavnosti potem ko jih je zaradi svojih izjav ali ukrepov dobil po glavi — apatičnost, pesimizem ali konfor-mizem. Poglejmo malo, kako živijo, kako se kulturno ali politično ndejstvnjejo v svo-jem protem času. Slihi bo vse prej kot rožnata. Najlaže je pač .pripisati to »zna-čaju mladega človeka, oziroma degenerira-nosti današnje mladine«, ki ni več taka, kot smo bili mi sVrejši. Irena Bizjak organizirati ZPK, so. bile v večini prime-rov neuspešne. Temu je verjetno kriva preslaba odgovornost nekaterih klubov zvezi. Klub bi moral biti prvi, ki naj bi po-vezoval domači kraj s študenti. Poleg te-ga pa bi moral stopiti v ~čim tesnejšo po-vezavo z domačimi družbeno-političnirni or-ganizacijami ter ustanovami. Tako npr. bi lahko spomladanska akcijft- za štipendira-nje drugače uspela, če bi klubi resneje pristopili in primaknili svoj delež k njeni realizaciji. Vendar se nam zdi, da so klu-bi slabo finančno stimulirani, kar je odraz premajhne pozornosti družbeno-političnih organisacij zanje. Kljub temu, da je bilo na skupščini poudarjeno, da je delavnost edino vierilo za višjo oziroma nižjo dota-cijo, pa se nam zdi, da klub s slabimi materialnimi sredstvi ne more nuditi in izvesti toliko akcij kot klub z boljšimi po-goji. Seveda pa tudi tu ne sme biti odraz kvantiteta dela. temveč kvaliteta. Kot se klub povezuje z družbeno-politič-nimi organizacijami in ustanovavii doma-čega kraja, prav tuko pa bi moral stopiti v posrednejši stik tudi z domačo srednje-šolsko in delavsko-kmečko mladino. Tu pa se je pojavil tudi problem osipa na Ijub-Ijanskih visokošolskih zavodih. Dogaja se, da so študentje — novinci premalo sezna-njeni z visokošolskim študijem. Diskusija pa je pokazala nekaj bistvenih rezulta-tov. Problem osipa študentov v prvih let-nikih ni tako velik iz drugih krajev S!o-venije kot samih Ljubljančanov, ker skup-ščinam enostavno ni do tega, da bi tudi one imele svoje klube, če pa dobro pre-mislimo, da imajo prav te občine najspo-sobnejše družbene delavce, bi se ob tem problemu res dejansko lahko zamislili. Razlike med študijem na univerzah in srednjih šolah je občutna, zato bi klubi prav na tem področju, ter seveda tndi ria materialnem, morali storlti največ. ¦študentskim klubom se nudijo razne oblike dela in vplivanja na družbeno-politično, kulturno in športno življenje svo-jega domačega kraja. • Tako bi lahko bi-stveno vplivali pri formiranju kulturne po-litike svojega kraja, poleg tega pa so prav oni poklicani, da na javnem mestu in s konstruktivno kritiko napadajo nezdrave razmere, v svojem domačem kraju, kajti le tako bi bilo lahko njihovo delo koristno in plodno. Ni namreč dovolj, da se na dolgo in široko razpravlja npr. v študent-skem naselju ali pa v Akademskem kole-giju o tem in tem direktorju, o takih in takih nezdravih razmerah v domačem kra-ju, o tem je treba spregovoriti javno, na se-stankih in kdo je pri tem najbolj pokli-can, če ne klub študentov oziroma nje-govi člani. Prav tako je še vedno aktualen problem stari : mladi. še vedno se dogaja, da se nekatera podjetja otresajo z vsemi tnočmi novega, visokošolskega kadra. To je vse-kakor še slara zakoreninjenost. ki pa jo bo treba razbiti. Ob koncu so udeleženci skupščine spre-jeli nekatere sklepe, ki naj bi bili smer-nice za delo novega odbora. Zveza pokra-jinskih klubov naj bo še v nadalje uakla-jevalec dela klubov, čimprej naj organizira seminar, stopi v tesnejse sodelovanje z družbena-političnimi organizacijami, sezna-nja naj srednješolce s konkretnimi proble-mi, posebno pozornost naj posveti ka-drovski politiki, prav tako pa naj se ne zadovolji z dosedanjimi uspehi na so-cialno-ekonomskem področju, preskrbi pa naj tudi prostore za klube. -Za novega predsednika so člani skup-ščine izvolili Mirka Jeleniča, uvedena pa je bila tudi funkcija podpredsednika ZPK, za njenega prvega podpredsednika jxi iz-voljen štefan Huzijan. M Matd S POSVETOVANJA PREDSTAVNIKOV KOMISIJ ZA KLUBE V torek, 17. tega meseca je bilo v Ljub-ljani II. posvetovanje predstavnikov komi-sij za pokrajinske klube vseh univerzitet-nih centrov Jugoslavije, ki so se ga ude-ležili predstavniki iz Ljubljane, Zagreba, Sarajeva, Skopja in centralnega odbora ZŠJ iz Beograda. O organizaciji tega po-svetovanja bi kazalo omeniti samo tole: na VI. konferenči ZŠJ v Novem Sadu so sklenili, da se za organizacijo takega po-5vetovanja zadolži CO ZšJ Beograda, na ko.r so prizadeti pozabili. Na iniciativo Zveze pokrajinskih klubov pri univerzitet-nem odboru ZŠJ v Ljubljani je bilo to posvetQvanje organizirano v Ljubljani. To kaže na dejstvo, da so bili pokrajinski klubi doslej pastorek v ZŠ. Po sprejetih sklepih na posvetovanju pa je upati. da se bo to stanje izboljšalo. Iz poročil o delu klubov v ostalih uni-verzitetnih centrih (zlasti zagrebškem) je bilo razvidno, da so klubi pri izpolnje-vanju svojih dveh osnovnih dolžnosti — kot organ Zš v univerzitetnem centru in v domačem kraju — uspešno delovali- pred-vsem v slednjem, kar se zdi, da našim (slovenskim) klubom še ni uspeio. Sklenili so, da se pri centralnem odbo ru ZŠJ v Beogradu formira komisija za pokrajinske klube. člani te komisije so predsedniki komisij za pokr