VONJ   POKOŠENE   TRAVE
Jože   Udovič
Kako te gledam, zemlja, v valujoči luči večera, drhtim o!b tvojih klicih in trpki okus poslavljanja mi izaliva usta dan za dnem.
Tvoje oko sem, tvoje srce,
tvoja duša, tvoj spomin,
\ meni se razpenjajo tvoje mavrice,
v.meni gledajo oči mnogih src
in govore vdana usta
davnih ljubezni,
v mojih prsih se sveti
dih neznanih žena,
v meni dihajo
tvoja leta.
V sebi nosim šumenje goizdov, ki jih že davno ni več, in vonj pokošene trave, v njem se druži cvet in smrt.
Kakor skriven, teman urok
govorim te besede,
in ko hodim po nizki travi
v otožnem vetru in blagi lučij
čuti to krhko bitje,
da jih ti govoriš,
ti jih govoriš.
637