— Časopis prebivalcev Občine Ivančna Gorica letnik XXIII januar-februar 2018 št. 1 Občina Ivančna Gorica Sokolska 3 1295 Ivanina Gorica T 01 7812X00 Am brus A So brače Dob pri ientvitfti w V Aktualno dogajanje v občini. | : vabljeni na Intemetne strani: www.ivarcrta-gorria.si dietno) Temenica v&ija Com 0 Miiljk a vi h |7IÍÍKH/I/iív1MHH Oo fl n P p C cTt yy(tnj>KxUa4H LUu)LUiU"bbJti3a ¡Sto fin Tako je že od leta 2009, ko so začeli dijaki vse pogosteje izražati željo, da bi se učili ta jezik. Kar nekaj dela je bilo vloženega, da je krožek stekel, a se je obrestovalo. Dijaki uživajo v učenju osnov ruskega jezika - abecede, ruskih imen, pozdravljanja, predstavljanja sebe in svoje družine, štetja, poznavanja letnih časov, barv, nacionalnosti, ruske kulture in ostalih tem. Občasno nam ure popestrijo ruske pesmi, redkeje ruska hrana - so pa dijaki v teh letih doma že skuhali kakšno tradicionalno rusko jed ali spekli sladico, da smo se lahko z njo posladkali vsi. Veliko smeha in zabave nam je pred leti prinesla krajša predstava z naslovom Ruska limonada v angleškem in ruskem jeziku, ki je bila predstavljena na dnevu odprtih vrat. Dijaki se lahko odločajo za enoletno učenje ruskega jezika, lahko pa znanje poglobijo v naslednjih letih šolanja. Nekateri se tako učijo ruščino kar tri ali celo štiri leta. Dejstvo je, da je učenje tega slovanskega jezika izziv, predvsem zaradi ruske cirilice, vendar pa so te skupne ure za vse udeležence vir sprostitve, smeha in energije. In v tem se skriva njihov čar. Irena Mori, prof. angleščine in ruščine Iza in Manca pri delu z otroki na praksi v Italiji Gotovo se v teh dneh devetošolci v vseh osnovnih šolah naše občine že sprašujete, kam bi se podali v srednjo šolo, kateri razlogi bodo odločilni za izbiro, kje vam bo najbolje, kakšni bodo vaši sošolci itd. Najbrž vsi veste, da je v Ivančni Gorici blizu vašega doma dobra srednja šola z dolgo tradicijo programov gimnazija in ekonomski tehnik, ki so jo obiskovali mnogi vaši sorodniki, prijatelji, sosedje, znanci. Verjamemo, da so pohvalili tako dobre prometne povezave kot dobrote iz lastne kuhinje z vsak dan drugačno in okusno toplo malico, ne nazadnje pa - kar je najpomembneje -dobre odnose med dijaki, kot tudi med dijaki in učitelji ter drugim osebjem šole. V sproščujočem, a delovnem okolju, kjer se med sabo vsi poznamo, se spoštujemo in prilagodimo potrebam, včasih pa celo muham dijakov, ki predstavljajo pestro paleto zanimivih značajev, saj prihajajo iz različnih okolij od Grosuplja, skoraj vseh krajev naše občine pa vse do Trebnjega in Dobrepolja, a tudi dlje. Prijetno vzdušje, prijazni učitelji, praktična usmerjenost predmetov in uspešno poklicno usposabljanje so naši aduti tudi pri poučevanju naših bodočih ekonomskih tehnikov. Uvajati skušamo nove načine poučevanja, pri tem želimo upoštevati sposobnosti vsakega posameznika, sledimo izzivom sodobnega časa in pridobljeno znanje preizkušamo tudi v praksi. S pridobljeno izobrazbo na naši šoli se lahko ekonomski tehniki zaposlujete na najrazličnejših področjih ali pa se vpišete na skoraj vse visokošolske programe, z opravljanjem dodatnega maturitetnega predmeta pa tudi na številne univerzitetne programe. Tega vam ne nudi noben drug srednješolski program. Naši ekonomisti so med sabo povezani tudi izven pouka, spletejo se mnoge prijateljske vezi, vsi prispevajo k temu, da se v šoli dobro počutijo, uspešni pa so tudi na šolskem področju. Dosežki in dogodki v zadnjem obdo- Erazmovci pri kavi na izletu v Firence J'aime le français! S to povedjo se velika večina dijakov začne učiti francoščino, učenje pa ni le spoznavanje samega jezika, temveč tudi kulture, umetnosti, tradicije, načina življenja, kulinarike, slavnih osebnosti in aktualnih dogodkov. Začetno motivacijo dijakov skušamo ohraniti s pomočjo različnih aktivnosti, kot so razne igre, šansoni, izštevanke, iskanje besed in podobno. Z dijaki obiščemo tudi Francoski inštitut v Ljubljani, kjer spoznamo njihovo knjižnico in mediateko. Ob nekaterih praznikih primerjamo načine praznovanja pri nas in v Franciji. Pri tem se vedno znova srečujemo s kulinariko. Zato z vsako skupino dijakov izvedemo projekt KUHAJMO PO FRANCOSKO, ko samostojno pripravijo jedi po originalnih francoskih receptih. Marjeta Pogačar, profesorica francoščine A Sobrače ^Šentvi m januar-februar 2018 številka 1 Krajevne skupnosti 19 Mali nogomet ali futsal je na »Jurčiču« zelo popularen Mali nogomet je zelo popularna športna zvrst, ki ima na naši šoli posebej pomembno vlogo. Vsako leto imamo na šoli v okviru šolskih športnih krožkov organizirano redno vadbo, praviloma enkrat tedensko. To se pozna tudi pri rezultatih na šolskih športnih tekmovanjih, saj smo od leta 2000 naprej šola, ki je na prvenstvih Dolenjske največkrat osvojila naslov srednješolskega prvaka v futsalu. Dolenjskih prvenstev se poleg naše šole udeležujejo še šole iz Litije, Kočevja, Črnomlja, Metlike, Krškega, Brežic, Sevnice in najboljše ekipe iz Novega mesta. Čeprav smo po številu dijakov med najmanjšimi ali celo najmanjša srednja šola na Dolenjskem, ki se udeležuje teh tekmovanj, smo bili prvaki kar petkrat: v letih 2001, 2005, 2007, 2009 in 2016. Tudi v prihodnje se ni bati za dobre rezultate, saj smo v letošnjem šolskem letu začeli sodelovati s Futsal clubom Ivančna Gorica in veliko naših dijakov sestavlja mladinsko in kadetsko selekcijo kluba. Obe omenjeni selekciji nastopata v najmočnejši, 1. slovenski ligi - zahod. V kadetski selekciji nastopajo naslednji dijaki: Tevž Ivanjko, Ibro Hodžic, Blaž Perko in Arber Ramadani. V mladinski selekciji pa so: Gašper Herman, Jan Bregar, Lenart Lavrih, Žiga Marjanovič in Leon Mirtič. Treninge vodimo Robi in Jože Gačnik ter Simon Bregar, ki na šoli poučujem športno vzgojo. Treningi od letos naprej potekajo dvakrat tedensko takoj po pouku, mladinci pa se lahko občasno udeležijo tudi kakega članskega treninga. Vsi treningi so v telovadnici srednje šole. Na šoli imamo tudi odbojkarski in košarkarski krožek, lahko obiskujete plesni krožek in fitnes, na splošno imamo zelo dobre pogoje za delo pri športni vzgoji. Če se torej odločate, kam v šolo in vam je šport blizu, bo »Jurčič« zagotovo prava izbira! Kako je Jurčič povezan z ekovrtom, trajnostnim razvojem in globalnim učenjem Pred dvema letoma smo se naši šoli odločili, da mladim ponudimo možnost, da se pobliže spoznajo s trajnostnim razvojem. Združeni narodi so si namreč v okviru ciljev trajnostnega razvoja med drugim zadali tudi to, da do leta 2030 dosežejo tri ključne, med seboj povezane cilje: v čim večji meri odpraviti lakoto, zagotoviti prehransko varnost, izboljšati prehrano ter zagotoviti trajnostno kmetijstvo - takšno, ki bo zagotavljalo trajne, zdrave pogoje za rast rastlin ter življenje ljudi in živali. Tako smo se odločili narediti svoj šolski ekovrt, na katerem dijaki dobijo neposredno izkušnjo ekološkega vrtnarjenja, z lastnimi čuti in rokami izkusijo, kako se pridela hrana v sodelovanju z naravo, kako je naše življenje povezano z zemljo, soncem, vodo in z vsemi živimi bitji, s katerimi si delimo naš modri planet. Mladi spoznajo pomen lokalne in ekološke pridelave hrane, znajo ceniti okusno zelenjavo in sadje, ki sta izjemno pomembna za naše zdravje. V svojem ekovrtnarskem krožku, ki ga vodiva Simon Bregar in Jelka Gra-bljevec, imamo kar nekaj dijakov, s katerimi sva izvedla že vrsto »podvigov«. Med večjimi je gotovo izdelava dveh ličnih visokih gred, ki sta bili lani jeseni pod okriljem mednarodnega programa Ekošola razglašeni za najlepši visoki gredi v konkurenci slovenskih srednjih šol. Naš krožek je vključen v program Slovenski šolski ekovrtovi, ki ga koordinira Inštitut za trajnostni razvoj. Naši dijaki se v okviru šolskega ekovrta spoznavajo z globalnim učenjem, ki je opredeljeno kot izobraževanje, ki ljudem odpira oči in um za resničnosti globaliziranega sveta ter jih prebuja, zato da bi bilo mogoče uresničiti pravičnejši svet, v katerem bi bilo več enakosti in pravic za vse. Tematska področja globalnega učenja so: npr. mir in razreševanje konfliktov, človekove pravice, izobraževanje za razvoj, enakopravnost spolov, socialne neenakosti, medkulturna komunikacija, vloga civilne družbe ter varovanje okolja in trajnostni razvoj. Še posebej slednjemu tematskemu področju se pri našem krožku posvečamo posebej. Če vas vse to zanima, boste na »Jurčiču« gotovo izvedeli veliko. Globalno učenje je nedvomno zanimivo učno področje, ki bo v šolskih programih imelo vse večjo vlogo, pri nas pa ga boste deležni že sedaj. Vrata našega šolskega ekovrta so vam na široko odprta! Simon Bregar Praznični december na Osnovni šoli Ferda Vesela Osnovna šola Ferda Vesela je v najlepši mesec v letu vstopila 6. decembra s prižigom lučk in obiskom Miklavža. Tudi letos ga nam ni uspelo srečati, ampak pustil nam je sladko presenečenje - to pomeni, da smo bili skozi celo leto verjetno kar pridni.© Prižig lučk smo popestrili s kratkim kulturno-glasbenim programom. Tudi šolo smo praznično okrasili - s čudovitimi okraski in s smrečico, ki je krasila osrednji šolski prostor. 22. december pa je bil nadvse prazničen. Učenci so se sprva zbrali v matičnih učilnicah in se ob družabnih igrah ter medsebojnem obdarovanju še zadnjič v tem koledarskem letu skupajpoveselili. Nato je v avli sledila kulturna prireditev. S slovensko himno smo se spomnili dneva samostojnosti in enotnosti, ki ga praznujemo 26. decembra. Obeležili pa smo tudi obletnico Prešernovega rojstva. Prireditev so obogatili instrumentalisti, pevke mladinskega pevskega zbora in plesna skupina. Letos se je plesnemu nastopu pridružil in ga popestril še 'jelenček' na saneh. V zaključnem delu dopoldanske prireditve nas je z božično-novoletnim voščilom nagovoril tudi ravnatelj Janez Pe-terlin. Po končani prireditvi pa se je za učence od šestega do devetega razreda odvijalo plesno tekmovanje. Med njimi se zagotovo skriva veliko dobrih plesalcev. Najboljši so bili tudi nagrajeni. Za zaključek prazničnega dopoldneva pa smo se vsi - učenci in učitelji - zavrteli še v avli. S plesom smo odlično zaključili skupno druženje. Učenci so si veseli in z nasmehom na obrazih zaželeli lepe praznike in za več kot teden dni zapustili šolske klopi. Naj bosta v novem letu naše vodilo predvsem medsebojno spoštovanje in strpnost. Lepa beseda ali pa le prijeten nasmeh lahko nekomu polepšata dan. Naj bo v novem letu čim več nasmejanih, pozitivnih in mirnih dni. Lea Kastelic MePZ OŠ Ferda Vesela nastopil v Cankarjevem domu V soboto, 16. decembra 2017, se je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani odvil koncert združenih izbranih mladinskih zborov Slovenije z imenom Potujoča mu-zika, ki vsaki dve leti poteka v počastitev svetovnega dne zborovske glasbe. Na koncertu je nastopil tudi Mladinski pevski zbor OŠ Ferda Vesela iz Šentvida pri Stični, ki je bil k sodelovanju povabljen po lanskem zlatem priznanju na regijskem tekmovanju. Potujoča muzika je izobraževalni projekt, ki ga organizira Javni sklad RS za kulturne dejavnosti in na enem mestu zbere vrhunske slovenske mladinske zbore, hkrati pa spodbuja slovenske skladatelje k ustvarjanju izvirnih pesmi zanje. Na dogodku se je predstavilo 15 mladinskih zborov, v katerih je pelo približno 500 pevcev. Vodili so ga trije priznani slovenski zborovodje, Damijan Močnik, Tadeja Vulc in Jasna Drobne. Izbor šestnajstih skladb koncertnega programa je bil tokrat tematsko povezan v tri sklope: pevci so z glasbo potovali po domovini, nato k različnim oddaljenim kulturam, za konec pa v praznični božično-novoletni čas. Hkrati so se z izborom spomnili obletnic več slovenskih skladateljev, Marjana Kozine, Frana Gerbiča, Tomaža Habeta, Damijana Močnika, Marjana Vodo-pivca in Alojzija Mava, ter 150-letni-ce nastanka skladbe Na lepi modri Donavi, ki je bila prvič v Sloveniji predstavljena v slovenskem prevodu in različici za mladinski zbor. Pevskega dogodka se je z veseljem in ponosom udeležil tudi MePZ OŠ Ferda Vesela pod vodstvom zboro-vodkinje Simone Zvonar. Za zahteven in obsežen koncertni program se je zbor prizadevno pripravljal že od septembra. Program je obsegal kar šestnajst skladb, dve zahtevni noviteti, skladbi Novoletna Tadeje Vulc in Naj živi hrup Tineta Beca, večina skladb je bilo triglasnih, kar nekaj jih je bilo v tujih jezikih. Poleg rednih in dodatnih vaj je zbor imel tudi dve intenzivni vaji z dvema ljubljanskima zboroma in še eno skupno vajo štirih sodelujočih zborov, ki je z zborovodji Potujoče muzike potekala novembra na šentviški šoli. Prvič so se vsi pevci srečali na dan koncerta. Dopoldne je v Gallusovi dvorani najprej potekala večur-na vaja, popoldne generalka, zvečer pa koncert, ki bo vsem sodelujočim ostal v neizbrisnem spominu. Stoječe ovacije navdušenega poslušalstva po zadnji skladbi so povrnile za vse naporne ure vaj, iz občinstva pa so na oder zrle ponosne in ganjene oči staršev, sorodnikov in prijateljev. Vredno je bilo! Kako pa so ta praznik petja doživele pevke? Polne energije in pričakovanja smo se na dan koncerta odpravile v Ljubljano. Pevski zbori smo se zbrali na OŠ Majde Vrhovnik, kjer so nas lepo sprejeli in pospremili v razred, kjer smo si ogreli glasilke. Po kratkem upevanju v razredu smo odšli na dolgo, naporno, a zabavno vajo v Cankarjev dom. Tam smo vadili pod vodstvom zborovodij Damija- na Močnika, Tadeje Vulc in Jasne Drobne. Del našega nastopa (tako na vaji kot tudi na koncertu) nas je spremljal Godalni orkester Zavoda sv. Stanislava iz Ljubljane. Po končani vaji smo odšli na kosilo, ob 16. uri pa smo začeli z generalko. Dobili smo še zadnje napotke pred koncertom. Prišel je čas našega nastopa in pevci smo bili v zaodrju že pripravljeni. Ko smo stopili na oder, smo že začutili navdušenost celotne publike. In takrat je šlo zares! Začeli smo s sklopom Kekčevih in Mojči-nih skladb in nadaljevali s skladbami drugih kultur - nad njimi so bili poslušalci res navdušeni. Praznično razpoloženje pa smo pričarali z znanimi božičnimi skladbami. Zadnji del nastopa smo slovesno zaključili s krstno izvedbo Na lepi modri Donavi, ki je bila prvič izvedena v slovenskem prevodu. Ravno ta skladba je poslušalce najbolj navdušila. Naše trdo delo zadnjih mesecev na urah pevskih vaj je bilo nagrajeno s stoječimi ovacijami. Na koncu lahko rečemo, da je bil dan naporen, vendar neponovljiv, saj smo vsi pridobili neprecenljive izkušnje, ki bodo obogatile naše življenje. Lea Kastelic, prof., in članice MPZ 20 Šolstvo januar-februar 2018 številka 1 Hïcmoi V športni dvorani OS Stična pokalo od energije Čas nas prehiteva po levi, a mi se ne damo ... Čeprav je že več kot mesec dni mimo, moramo tudi učitelji in učiteljice OŠ Stična zapisati, kaj se je dogajalo 14. decembra 2017. Že drugo leto zapored smo namreč v športni dvorani Osnovne šole Stična na četrtkov večer priredili koncert, ki smo ga naslovili Za lepši svet. Za lepši svet otrok, njihovih staršev in ne nazadnje tudi učiteljev in učiteljic naše šole. Letošnji gostje so s svojo glasbo zadovoljili tako mlado kot staro. Challe Salle, Rok Ferengja, Nipke, Plesna šola Guapa, Regina, Vili Re-snik, Jana Šušteršič, The Plut Family, Marko Vozelj, spremljevalni band Art Music Orchestra, otroški pevski zbor matične šole, združeni mladinski pevski zbor matične šole, PŠ Višnja Gora in PŠ Zagra-dec, učenci OŠ Stična . Rap, pop, rock'n'roll, hip-hop ... Goste sta na oder pospremili učenki 7. razreda, Vida Kovačič in Neža Jerič, ki sta s svojo neverjetno energijo obvladali tisočglavo množico s povezovanjem in tudi s petjem. Med posameznimi točkami se je odvijala zgodba, ki so jo učenci in učenke različnih razredov posneli vnaprej, v živo pa jo je napovedovala Alja Štaudohar. Zgodba je govorila o dečku Simonu (Urban Ulcej), ki je bil čisto navaden, radoveden in živahen sedemletnik, ki staršem kravžlja živce. Oče (Ivo Štukelj) in mati (Meta Kovačič) sta se odpravila na večerjo, k njim na dom pa je prišla soseda Polona (Ana Lina Finec), starejša gospa, ki kljub naseljeni soseski ob večerih ostaja sama v svojem stanovanju. Seveda, ko sta jo starša prosila, naj popazi na Simona, je hitro sprejela ponudbo. To je bila krasna priložnost, da zapusti svoj osamljeni dom in se za nekaj časa druži z mlajšo generacijo. Popolnoma razume, da starši včasih res potrebujejo trenutek zase. Tako se mati in oče odpravita na večerjo, a zgodba se zaplete, ko Simonov in Polonin večer zmotita policista (Simon Vidmar in Jan Sluga), ki sporočita, da je prišlo do hude nesreče, saj je pijani voznik zbil starše, ki pa jima res ne kaže dobro. Ker se je družina Strmole ravno pred kratkim preselila v okraj, Polona ni vedela, ali imata kaj svojcev, zato sta policista Simona odpeljala do mestne sirotišnice. Tam je Simon spoznaval nove prijatelje (Bert Cilenšek, Andraž Grbac, Jaka Fink, Klavdija Dre-melj, Julija Genorio), še najbolj pa si je zapomnil gospo Grozildo Matildo (Ajda Zarja Pavlič), ki ni marala otrok, zato se je do njih obnašala zelo nesramno, skoraj bi lahko rekli sovražno. Otroci so delali 14 ur na dan. Pomagali so v hiši, v kuhinji, v hlevu in na polju. A tudi čas za sanjarjenje so si vzeli. Edini dan v letu, ko so bili prosti, je bil božič. Tedaj so se lahko igrali na dvorišču, se zabavali in si pripovedovali želje in sanje. Zvečer pa jih je gospa Matilda zbrala ter jim predala vsakoletno tradicionalno darilo, pomarančo. Letošnje leto je ocenila, da si Simon ne zasluži božičnega darila, saj je skušal poleti pobegniti iz sirotišnice. Ves žalosten in osramočen je pobegnil v svojo sobo in se zjokal. Matilda je odšla po svojih opravkih, Simonovi prijatelji pa so po tehtnem premisleku prišli do rešitve, kako bi Simonu polepšali božič. Vsak je prispeval košček pomaranče zanj. Prišli so v sobo ter mu jo izročili. Simon je spoznal, da je dobil novo družino - družino prijateljev. Najbrž vas zanima, kako se zgodba konča ... No, Simonu se je vendarle nasmehnila sreča. Dobil je družino prijateljev patudi starši so se vrnili. Res je bilo potrebnega kar nekaj časa, da sta bila starša spet popolnoma čila in zdrava. Ampak saj to ni pomembno. Simon je spet dobil nazaj nekoga, ki ga je objel samo zato, ker je. Njegova pomaranča je bila sedaj sestavljena, popolna. Z zgodbo smo želeli pokazati, da že samo s koščkom pomaranče lahko osrečimo nekoga in to vsak dan. Ne čakajmo, da se prepozno zavemo, kaj imamo, komu lahko pomagamo in kako. Nekateri konci so srečni in srečen je bil konec našega koncerta. Z vstopnicami smo zbrali dobrih 6000 evrov, kar nam ne bi uspelo brez prispevka vsakega posamezni- ka, ki je bil tisti večer z nami v dvorani. Na tem mestu se Vam iskreno zahvaljujemo. Čeprav se je Simonova zgodba zaključila, pa se zgodba OŠ Stična še ni. Pred zaključkom koncerta je pred odrom zasijala mavrica otrok. Želimo, da jim mavrica še naprej sije in prinaša bogastvo. Bogastvo znanja, priložnosti, izobraževanja, zabave . Tako kot smo Vas povabili na koncert, Vas povabimo tudi na to potovanje. Pojdite z nami. Gremo namreč novim izzivom naproti. Vsi! Na pomoč nam je priskočilo veliko število donatorjev in tudi na občinskih vratih nas niso zavrnili, ko smo prosili za podporo. Za vso podporo se Vam iskreno zahvaljujemo. Z Vami nam je uspelo dokazati, da se res učimo iz izkušenj, zato smo se potrudili, da smo koncert izpeljali v znosnem časovnem okviru, hkrati pa smo poskrbeli, da so vsi obiskovalci videli vse. Ja, letošnji koncert je bil drugačen zaradi Vas ... Andreja Robek Perpar Donatorji »Za lepši svet« • ARSA PLUS, PEKARSTVO IN SLAŠČIČARSTVO, D. O. O. • AVTOPREVOZNIŠTVO AVGUŠTIN FINEC, S. P. • AŽUR MOBIL, D. O. O. • BONAJO D. O. O • CVETLIČARNA BRANKA, S. P. • ELTIM D. O. O. • HURIKAN, D. O. O. • KAMLES PERPAR • KD IVANČNA GORICA • KD STIČNA • KRIS, MIZARSKE STORITVE, KRISTJAN OGRIN, S. P. • KUB ARHITEKTURA, D. O. O. • MESARSTVO IN TRGOVINA MAVER, S. P. M & T MOBIL - TRGOVINA, SVETOVANJE, STORITVE, D. O. O. OBČINA IVANČNA GORICA PAPIRNICA PRAZNIK PEKARSTVO GORENC TONSKA TEHNIKA SIMON KAV-ŠEK, S. P. PGD STIČNA POLET TRGOPROMET SAZAS SENČILA OVEN, TOMAŽ OVEN, S. P. SIR-PAK SOUNDLIGHT, OZVOČENJA IN OSVETLITVE SREDNJA ŠOLA JOSIPA JURČIČA, IVANČNA GORICA THE PRINCE PUB VRTEC IVANČNA GORICA ZŠAM IVANČNA GORICA Stična Osnovna šola S t Cnvta dUIm I ■liialil 4. Ivanina Dur« a DI 7BB7 ee Hrb^M, ' * .'. i- ■(/: lih in kH Ilir. f <1 I J 1>| ^m ■i±.'.i.Tim dr'ci h. ■ hI Ipr^l IrtKkHfl k J imikllkn-l r jftllAk D' en j i.' i. r.lfp Cirilih rtnk Olfl telili. F-1 («ni (Črnil iHauciictifl imircditliiti '¿'mau a i rimi: F^irJi k ? RA lipjjr Huí ii Iraita d* L^4flk|EkHH fcl F Iflrtr dr t| hEn tn^^ 'A [n bit tnr UM* eiK M m »rrtll*-« Mt i-M L-.r m y '- tT tumzUj^i la.H'll -jí* If|1.'* lAnit^iud "ki t-■ ■-"- ti« hivk^itilH K'pn'rS* ffitp |»U Mi bftd IiV Wh*1 tlf V'1 Ími-T^I- ■n VH- T-1 rW*n Domnevni grob Emila Rothschütza (foto: Andrej Salehar) Osmrtnica belarsko šolo na gradu Podsmreka pri Višnji Gori (1873, 1874), kar pa ni uspelo. Sodeloval je s tujimi strokovnjaki na področju čebelarstva. Še posebej je pomembno njegovo sodelovanje z doc. čebelarstva dr. Pollmannom na kmetijski akademiji v Popelsdorfu, ki je dal leta 1875 kranjski čebeli znanstveno poimenovanje: APIS MELLIFICA CARNICA. Posredoval mu je kranjske čebele in tako prispeval k vpisu kranjske čebele v zoološko sistematiko me-donosnih čebel (1879) - podvrsta Apis mellifera carnica, Pollmann 1879. Wiener Landwirtschaftliche Zeitung (1882) ga je uvrstil v dvorano časti (Ehrenhalle) zaslužnih za kmetijstvo na Avstro Ogrskem. Umrl je 21. februarja 1909 v Pod-smreki pri Višnji Gori, pokopan je na pokopališču pri farni cerkvi v Višnji Gori. Kje je njegov grob, se še vedno ugiba in išče. Leta 1856 je dr. Philip Rothschutz kupil graščino Zavrh v Dolah pri Litiji, poimenovana tudi Nova vas pri Radečah (Neudorf), kjer je bil tudi čebelnjak. Opazil je, da so te čebele po zunanjosti in lastnostih drugačne od nemških, ki jih je poznal. V tedaj vodilni čebelarski reviji Bienenzeitung je leta 1857 objavil članek Aus Unterkrain (Z Dolenjske), kjer je te čebele opisal in jih ponudil nem- škim čebelarjem. Uredništvo jo je v pripisu poimenovalo Die Krain'sche Biene (Kranjska čebela). To je prvi podrobni opis kranjske čebele. *Odlomki iz knjige Kranjska čebela in čebelarji družine Rothschutz zasl. prof. dr. Andrej Šalehar Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani (se nadaljuje) Neudorf (Zavrh) (Valvasor 1679) Naše kašče Domoznanski krožek Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ivančni Gorici je v šolskem letu 2016/2017 proučeval kašče v naši občini. Nekaj najzanimivejših primerkov te ljudske stavbne dediščine predstavljajo v našem glasilu. Grajžarjeva kašča v Šentpavlu vsak prostor ima svoj vhod. V enem je danes vinska klet, v drugem shramba za različne stvari. V kašči je deset velikih predalov in skrinja. Sprednje strani predalov so zgovorno knjigovodstvo. Na njih so zapisane vrste žita, ki so bile tu shranjene, namembnost žita (za seme ali za hrano) in količina žita v mernikih. Tudi gank je služil shranjevanju živil. Pod stropom so rante za sušenje mesnin, ob vhodu pa zanimiva kamnita posoda za mast. V zadnjem času pa je gank dobil povsem novo poslanstvo. Odkrili so ga organizatorji porok in nanj se prihajajo fotografirat mladoporočenci. Med zidanimi kaščami v naši občini je najbolj nenavadna Grajžarjeva v Šentpavlu. S ceste je ni težko prepoznati, z dvorišča pa je bolj podobna dvorcu. Tak videz ji daje arkadni hodnik, ki so ga prvotnemu poslopju prizi-dali kasneje, a ni znano, kdaj. Rojstno leto kašče 1868-69 pa je vgravirano v kletna in v kaščna vrata. Podkleteno poslopje je večprostorsko. V kaščo vodijo stopnice navzgor na gank, od tam pa vrata na hodnik. Na levi strani hodnika je dejansko kašča, ki je največji prostor. Desno od hodnika sta dve bivalni sobi, ki sta bili včasih namenjeni služinčadi. Na koncu ganka je stranišče. Klet je dvoprostorska, Knjigovodstvo na predalu Posoda za mast Tukaj se razgledujejo mladoporočenci Razumljivo je, da je tako velika kašča potrebna samo veliki kmetiji. Poleg velikih površin svoje zemlje Medvedovi obdelujejo še najeto, saj imajo v najemu svojo nekdanjo zemljo, ki je bila po 2. svetovni vojni nacionalizirana. V Šentpavlu je še nekaj velikih kmetij. Domnevno so nastajale ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja. Parcele gospostva bližnje graščine Grumlof je tedaj po zmernih cenah prodajal verski sklad. Ko je cesar Jožef II. razpustil samostane, je bil Grumlof namreč v lasti kostanjeviškega samostana. Tatjana Kordiš A Sobrače ^Šentvi m januar-februar 2018 številka 1 Krajevne skupnosti 25 Naši Maistrovi borci "V "V JANEZ POTOKAR - PAJZBARJEV S PESČENIKA (8. 11. 1899-9. 3. 1974) Večletna vojaška služba Visokorasli kmečki fant s takratnega Peščenika še ni dočakal osemnajstega rojstnega dneva, ko ga je vojaški poziv 10. 3. 1917 že poklical branit slavno, a takrat že hudo načeto av-stro-ogrsko armado. Kaj so tedaj lahko pomenili nedorasli in vojaško povsem neuki mladeniči v nacionalno mešani vojski? Zgolj številke ali »kanonfuter«? Janezu je bila vojna sreča vendarle mila, da je večletno krvavo svatbo preživel brez omembe vrednih prask. Mladi vojaki so običajno najprej služili kot pomočniki nižjim častnikom in se usposabljali za pravo vojskovanje. Točnih podatkov o njegovem vojaškem gibanju v letu 1917 in 1918 nimamo, ohranjeno je le spominsko pričevanje, da naj bi bil udeležen tako na vzhodni fronti v Galiciji kot na zahodni, menda na Tirolskem in zanesljivo tudi na Blegošu. France Adamič zapisuje, da naj bi ga zaneslo celo na Francosko do Verduna, kar se ne zdi verjetno, ker se je tam velika bitka odvijala v letu 1916, ko Potokar še ni bil vpoklican. ¥ v» Janez Potokar po letu 1930 Podoba razbite baterijske barake v Galiciji po ruskem obstreljevanju, 1917. Iz njegovega lastnega zapisa izvemo, da se je Janez Potokar 6. ali 9. decembra 1918 vrnil domov in se že 19. 12. 1918 spet javil v avstrijski kasarni v Ljubljani. Zapisi so preskromni, da bi vedeli, ali se je odzval Maistrovi mobilizaciji za osvajanje Štajerske in Koroške, ki jo je general razglasil že novembra 1918, ali morda pozivu deželne vlade v Ljubljani. Sam pa je vendarle zapisal, da se je 1. 1. 1919 vključil v Maistrovo osvobodilno vojsko na Koroškem in služil v 5. poljski havbični bateriji pod poveljstvom komandirja Tomšeta vse do 15. 7. 1919. Kod je hodil in kaj je počel do koroškega plebiscita, ki je bil šele oktobra 1920, ni prav jasno. Zapisal je, da se je po plebiscitu moral odzvati še pozivu v jugoslovansko armado, ki ga je poklicala v srbski Negotin blizu Bolgarske in romunske meje. Služil je v 9. »pešadijskem puku«. Ja, že prva Jugoslavija je poskrbela za srbizacijo svoje armade in slovenske fante pošiljala čim dlje od domačih krajev. Priznali so mu vendarle skrajšan rok, glede na to, da je služil vojaški rok že tretjič. Končno doma na kmetiji in v gostilni Sredi leta 1920 se je po vseh odisejadah srečno vrnil domov k staršem. Mama je vodila gostilno ob spodnji višenjski cesti, imenovani »mala cesta« ki pelje naprej na Peščenik. Do leta 1928 je delal doma na kmetiji in kot natakar v gostilni. Dozorel je v močnega fanta, ki je v obcestni nekdaj furmanski gostilni, v kateri je večkrat zavrelo v motnih glavah, moral delati red. V družini še krožijo zgodbe, da je večkrat moral koga odnesti tudi čez prag. V desetletju 1928-1938 je vodil gostilno z ženo Marijo, potem pa je prenehala delovati. Za tiste čase že zrel moški se je 28. 11. 1928 oženil z dekletom z Golega nad Igom. Imela sta štiri otroke: Ivico, Marjana, Staneta in Marijo. Živita le še Stane, rojen 1935, ki si je postavil novo hišo v neposredni bližini nekdanje gostilne, ki so jo porušili, in Marija, rojena leta 1943, ki živi v Ljubljani. V dveh desetletjih po prvi svetovni vojni je bil Janez Potokar predvsem kmet in skromen gostilničar ter delaven in skrben družinski oče. Toda država ga ni # pustila v miru in ga po njegovem osebnem pričevanju kar trikrat poklicala na orožne vaje. Ves čas je dobro sodeloval s Codellijevimi v bližnji graščini, kosil njihove travnike in pomagal pri delih na polju, v zameno za seno in pridelke. France Adamič, ki se je s Potokarjem osebno srečal, je zapisal, da se ukvarjal tudi s prevozništvom, predvsem naj bi prevažal žito in moko v nekdanji Baronov mlin. Družinsko pričevanje pravi, da se je kar temeljito ukvarjal z živino, predvsem s konji. Druga svetovna vojna in mir Druga svetovna vojna ga je zatekla doma. Po zapisu Franceta Adamiča naj bi bil nekaj časa v partizanski Cankarjevi brigadi, a so ga zaradi slabega zdravja poslali domov. Družina pa pričuje, da je bil predvsem aktivist, terenec, ki je v zaledju pomagal partizanom. Vsekakor se ni priključil vaškim stražam in kasneje domobranskim enotam, kar tudi sicer skoraj v celoti velja za Maistrove borce. Kot avstrijski vojak se je dobro priučil nemščine, zato se je lahko sproščeno pogovarjal z nemškimi vojaki in oficirji, ki so od jeseni 1943 obvladovali tudi t. i. Ljubljansko pokrajino. Ker je bila takrat tudi nemška vojska že zdesetkana in so vpoklicali tudi nezrele mladeniče in starejše moške, je Potokar srečal nekaj mož, ki so bili pravzaprav avstrijski Korošci. Z njimi je poznavalsko debatiral o slovenskih krajih, hišah in ljudeh na Koroškem, ki jih dobro poznal in svoje vojaščine iz Maistrovih časov. Ti so mu odkrito priznavali, da bi se težko znašli in odkrivali partizanska skrivališča, če jih o tem ne bi »dobrohotno« obveščali domačini. QKer so mu nove oblasti zaupale, so Po-tokarja takoj po vojni vključile v nekakšno terensko službo za iskanje in zbiranje orožja, ki ga je bilo takrat še veliko. Tako se je le nekaj tednov po osvoboditvi (19. 6. 1945) zgodila nesreča, v kateri je izgubil življenje njegov sin, takrat še ne šestnajstletni Marjan. Pri lovljenju rib z doma predelano puško se je ta po nesreči sprožila, zgodila se je tragedija. Janez Potokar okoli leta 1950 Pred domačo hišo po letu 1950. Žena Marija in hčerka Marija. Fant se je ustrelil v glavo. Prva povojna leta je preživljal družino s kmetovanjem, prvo redno zaposlitev pa je dobil leta 1961 v tedanji višnjegorski Iskri. Tu je delal do upokojitve leta 1973, čeprav zadnja leta že s težavo, ker je bil zaradi poškodbe prsnega koša v mladosti hud astmatik. Konec leta 1968 je Zveza prostovoljcev, borcev za severno mejo z razpisom povabila Maistrove borce, naj se priglasijo z ustreznimi dokazili in jim omogočila dodatek k pokojninam. Potokar je zbral ustrezno dokumentacijo in naslednjih nekaj let prejemal ta dodatek, ki je v letu 1972 v njegovem primeru znašal takratnih 600 dinarjev letno. Pokojnino je užival le kratek čas, spomin in spoštovanje do njegovega prispevka v treh armadah pa bosta živela še naprej. Ohranjata ju družini njegovega sina Staneta in vnuka Marjana, ki sta vzorno uredili sicer skromno slikovno in pisno ostalino svojega očeta in deda. Mihael Glavan Viri: - Slikovno in pisno dokumentacijsko gradivo družine Potokar, Višnja Gora, Gasilska cesta 10 - Ustno pričevanje družine Potokar, 5. 12. 2018 Potokar okoli leta 1970. Pajžba leta 1975. Slika Štefana Horvata. Ljudske pripovedke iz Dobrepolj, ljudska umetnost v Dobrepoljah Naša nova knjiga v Domoznanski zbirki Pozabe smo rešili še eno dragocenih del naše lokalne etnološke in slovstvene zgodovine. Ustvaril ga je Tone Ljubič (1908-1992), do-brepoljski učitelj, etnolog, slikar in risar ter zbiralec kulturne dediščine. Svoje delo je začel že leta 1929 v Zagradcu v naši občini, potem pa več kot celo desetletje nadaljeval v Dobrepolju, po vojni pa še drugje, predvsem v Ljubljani. V Dobrepolju je aktivno podprl ambiciozen načrt župnika Mrkuna in prispeval pomemben avtorski delež že v prvih dveh knjižicah, ki sta vsebinsko usmerjeni h kmetijstvu, obrti in trgovini kot temeljnim dejavnostim, s katerimi so se preživljali prebivalci dobrepoljske doline. Izdali smo jih kot tretjo knjigo v naši Domoznanski zbirki. Tone Ljubič je bil nadarjen in izurjen risar. Z močno intimno motivacijo in poglobljenim opazovanjem ter preučevanjem človeka, narave in predmetnega sveta si je sistematično in vztrajno razvijal svoj prirojeni dar za risanje in postajal vse bolj spreten in učinkovit risar, slikar in tehnični konstruktor. Ljubičeva celovita plemenita in kulturna osebnost se je napajala tudi iz umetnosti, ljudske in akademske, in oplajala predvsem dobrepoljske, a tudi številne druge šolarje v krajih in odrasle, kjer je desetletja poučeval in ravnateljeval. Po prvih dveh Mrkunovih knjižicah se je samostojno lotil folklornega slovstva, ki je bilo tedaj še zelo živo v tistih krajih, in raziskovanja ljubiteljskega likovnega ustvarjanja, ki se je izkazovalo na vseh področjih življenja, od vsakdanjega orodja do krašenja oblačil, priprave praznične hrane do izdelkov umetne obrti pa vse do oblikovanja družinskega in širšega javnega prostora. Občutljiv je bil tudi za ljudsko in umetniško besedo, zato si je upal zbrati, zapisati, prirediti in objaviti folklorne pripovedi, čeprav mu je primanjkovalo strokovne izobrazbe na tem področju, kar so mu očitali nekateri kritiki, ki pa niso pozabili pristaviti, da je otel pozabi številne dragocene bisere ljudske ustvarjalnosti. Še bolj uspešen je bil na likovnem področju. Že slovstveni folklori je dodal učinkovite ilustracijske dopolnitve, njegove natančne in tehnično dovršene risbe maškar, igrač, vezenim, poprtnika, okenskih mrež in vrat, poslikanega kmetijskega orodja in kuhinjske opreme pa so prave drobne mojstrovine. Etnologi ga zato še danes cenijo in upoštevajo njegovo delo za razvoj svoje stroke. Domoznanska zbirka naših treh občin s svojo osmo knjigo z veseljem in ponosom oživlja delo Antona Ljubiča in ga po več kot sedmih desetletjih v prenovljeni podobi predstavlja današnjim bralcem, ljubiteljem in strokovnjakom. V obsežnem razpravljalnem delu knjige dodaja- mo sodobne strokovno-znanstvene osvetlitve Ljubičevega dela, ki so jih prispevali poznavalci. Bogato ilustrirana in lepo oblikovana knjiga je privlačna, vsebinsko zanimiva in celo ustvarjalno spodbudna. Berite Ljubičevo delo in se ob njem lotite tudi lastne ustvarjalnosti za dom, družino in bivalno okolje. Mihael Glavan Šport januar-februar 2018 26 FC Ivančna Gorica pogumno v boj za obstanek v 1. SFL številka 1 OTttmii Trenutno v 1. slovenski futsal ligi vlada ligaški premor. V času, ko prebirate ta članek v Ljubljani že poteka evropsko prvenstvo, ki se ga udeležuje tudi slovenska reprezentanca. Upajmo, da bo uspešna. Člani v 1. SFL bodo tako tekmovanje nadaljevali 9. februarja. Člane FC Ivančna Gorica čakajo še tri tekme, v katerih bodo poskušali dobiti še kakšno točko. Možnosti, da se izognejo 9. mestu in s tem dodatni tekmi za obstanek v 1. SFL z drugo-uvrščeno ekipo 2. SFL so majhne, a še obstajajo. Prvi trener ekipe Jože Gačnik pravi, da ekipa dobro trenira in meni, da so njihove možnosti v dodatni tekmi za obstanek, če do nje pride dobre. Pravi, da načrtuje za zaključek sezone tudi eno okrepitev. Sicer zaupa ekipi, ki je kar se tiče sestave standardna skozi celo letošnjo sezono. Omenil je še, da so z vodstva 1. SFL dobili pohvalo, da so glede finančnega poslovanja med najbolj discipliniranimi in urejenimi ekipami. V svoji prvi sezoni se med »elito« na zahodu države dobro držijo tudi mladinci in kadeti. Tudi njih čakajo še po dve oz. štiri tekme. Mladinci so v zadnjem krogu dokaj drago prodali svojo kožo, saj so v Škofji Loki z nepopolno ekipo izgubili proti trenutno prvouvrščeni ekipi lige FSK Stripy s 3:9. Trenutno zasedajo 7. mesto med devetimi ekipami, do 4. mesta, ki še vodi v play off pa jim manjkajo le štiri točke. Kadeti trenutno zasedajo 6. mesto med sedmimi ekipami. Od začetka sezone so lepo napredovali in gotovo bo naslednjo sezono tako kadetom kot mladincem laže, saj so letos nabrali veliko novih izkušenj. Slovenska futsal reprezentanca se je na EURU pomerila tudi s sosedi, Italijani. Simon Bregar Uspešno delo Košarkarskega kluba Ivančna Gorica Preteklo leto je bilo za Košarkarski klub Ivančna Gorica zagotovo najuspešnejše do sedaj. Prvič v devetih letih obstoja kluba smo delovanje mladinskega pogona pripeljali do točke, ko na državnem prvenstvu nastopamo s prav vsemi možnimi selekcijami, od U-9 do članske ekipe. Eden od ciljev, ki smo si ga zadali ob ustanovitvi kluba, je tako na zelo dobri poti, da bo izpolnjen že v naslednji sezoni, torej, da člansko ekipo sestavljajo izključno doma vzgojeni košarkarji. Na to dejstvo smo zelo ponosni in nam daje motivacijo za delo v prihodnje. Veseli nas predvsem, da smo veliko postorili na prepoznavnosti in popularnosti košarke v širšem področju in ustvarjanju pogojev za kakovostno delo z mladimi. Članska ekipa, ki je v vsakem klubu glavni nosilec dejavnosti, letos igra že svojo jubilejno deseto sezono v tekmovanjih pod okriljem Košarkarske zveze Slovenije. S tekmovanjem je pričela šele v mesecu novembru, saj je bila zaradi neparnega števila ekip v skupini v prvem kolu prosta. Letos se je ekipi pridružilo kar nekaj novih imen, ki dopolnjujejo jedro iz preteklih sezon, nekaj igralcev je z ekipo že od samega začetka, svoje mesto v ekipi pa si je priborilo tudi mladincev. V dosedanjem delu tekmovanja v 4. slovenski košarkarski ligi je dosegla dva poraza in štiri zmage, najbolj odmevna je bila vsekakor zadnja v letu 2017, ko je na vročem gostovanju v Cerknici padla do tedaj nepremagana ekipa. Ekipa je v prvih dveh tekmah v letu 2018 premagala tudi Kočevje in Žiri, tako da za zanesljivo uvrstitev v boj za prvaka potrebuje še eno zmago, motivacije in borbe zanjo pa zagotovo ne bo manjkalo. V odhajajočem letu smo bili zelo uspešni tudi pri projektu Šola košar- ke, ki jo organiziramo na treh osnovnih šolah v naši občini; OŠ Šentvid, PŠ Zagradec in PŠ Višnja Gora, kjer vadbo obiskujejo tudi otroci iz OŠ Stična. Namenjena je vsem otrokom, ki želijo aktivno preživljati prosti čas, obenem pa se zabavati ob igranju košarke, kjer se poleg fizičnih in miselnih sposobnosti razvija tudi čut za timsko delo. Sestavni del programa so tudi turnirji Šole košarke, katerih glavni namen je druženje in zabava, obenem pa seveda priložnost, da otroci pokažejo, kako že obvladajo oranžno žogo. Zadnji turnir je bil tako na sporedu na začetku decembra v Višnji Gori. Udeležili so se ga otroci iz vseh šol, ki so se med seboj pomerili v štirih tekmah. Otroci so pokazali, da so se že veliko naučili ter da jih košarkarska igra zelo veseli, saj so se pri tem odlično zabavali, na koncu pa jih je obiskal Božiček. Mladi nadobudneži s šole košarke so se takoj po začetku novega leta zbrali v ekipo cicibanov U-9 in odigrali prvi dve uradni tekmi pod okriljem Košarkarske zveze Slovenije. Patrik Horvat in Marjan Kralj, oba usposobljena trenerja, ki svoje delo opravljata zelo predano, sta sestavila krasno ekipo otrok z vseh štirih šol. Poleg igranja košarke ekipno udejstvovanje za fante pomeni tudi spoznavanje novih prijateljev in dobro zabavo. Pri najmlajših košarkarjih je »tekma« sestavljena iz več iger, ki vključujejo nekatere košarkarske prvine in gibalne sposobnosti. Otroci se tako pomerijo v štafetnih igrah na različnih poligonih, katere morajo kar najhitreje premagati. Rezultat tekme je sestavljen iz treh štafetnih iger in košarkarske tekme, pri čemer je točkovanje prilagojeno, tako da zmagovalec posamezne četrtine prejme tri točke, poraženec pa eno. Končni rezultat v tej starostni kategoriji je tako drugotnega pomena, poudarek je na pridobivanju znanja in izkušenj ter gibalnemu razvoju otrok. Vseeno se lahko pohvalimo, da so fantje, v družbi vrstnikov iz Heliosa in KK Ljubljana, na svoji prvi pravi tekmi zmagali! Novi košarkarski zanesenjaki se nam lahko pridružite kadarkoli, saj delo poteka sistematično, naši trenerji pa poskrbijo, da je vadba zanimiva prav za vse. Za informacije smo vam vseskozi na voljo na naslovu info@ kkivancna.si, na spletni strani www. kkivancna.si, pa si lahko več preberete o delovanju, rezultatih in ostalih aktivnostih v klubu. Jernej Strnad, KK Ivančna Gorica Dogajanje v SSK Ivančna Gorica Smo mlad klub, ki je »skočil« v tretje leto delovanja, odkar so se pogumni otroci iz naše občine prvič preizkusili na »velikanki« na Polževem. Začelo seje takole: medtem ko se je nekaj otrok pridno ogrevalo ob vznožju smučišča, sta trenerja s pomočjo nekaj staršev na hitro skonstruirala prvo skakalnico. Dve lopati, nekaj parov rok in naša zgodba se je začela. Prav vsi otroci so se pogumno spuščali po zaletišču in skušali doseči svoj prvi osebni rekord. Zaradi privajanja na skakalno opremo seveda padcev ni manjkalo, rekord »le-talnice« pa je na koncu znašal 350 cm. Na začetku je v klubu treniralo 14 otrok, do danes pa se je število prepolovilo, kar je povsem običajno za ta šport. Ostanejo najbolj marljivi in najpogu-mnejši. Starost otrok v klubu se giblje med 5 in 11 let. Tudi v prihodnje je strategija in vizija kluba vzgajati in trenirati otroke stare med 5 in 14 let ter jih pripraviti na prehod v večje klube, ki nato s potrebno infrastrukturo in pogoji dela poskrbijo za nadaljnji razvoj športnika. Iz našega kluba sta v ljubljanski klub Ilirija tako že prestopila Jaka Hočevar in Valter Germ (oba letnik 2004). Pod strokovnim vodstvom trenerjev Jureta Mehleta, Tomaža Verbajsa in Alojza Verbajsa sta se omenjena skakalca pridno kalila v domačem klubu in se letos uspešno vključila v nov klub. Naj omenim, da sta osebni rekord s Polževega že presegla za več kot 50 metrov. Preostali pogumni skakalci pridno in motivirano trenirajo dva ali trikrat tedensko v telovadnici OŠ Višnja Gora ter na skakalnicah po vsej Sloveniji. V pretekli sezoni se z največjim ponosom že lahko pohvalimo s prvimi stopničkami. Tretje mesto v kategoriji dečkov do 10 let je na tekmovanju za Pokal Cockta dosegel Lovro Hočevar s skokoma, dolgima 21 m in 21,5 m. Uspeh sta dopolnili naši »vražji« Dolenjki Manca Kavšek s 5. mestom in Maja Šmid s 6. mestom. Prav tako se je za klub uspešno boril takrat naš najmlajši skakalec Anže Tratar. Pred kratkim se je klubu pridružil še perspektivni Urban Glavan, ki že pridno trenira in nabira izkušnje. Otroci tudi na začetku letošnje sezone nabirajo kondicijo, krepijo moč in eksplozivnost, saj jih že v kratkem čakajo prva tekmovanja. Na vseh področjih iz meseca v mesec očitno napredujejo in se razvijajo v prave skakalce. V teh treh letih smo postali prava mala skakalna družinica. Edini in največji problem v klubu pa nam predstavlja oddaljenost skakalnic. Najbližji skakalni center je v Ljubljani, kjer naši skakalci opravijo največ skokov. Res, da je Ljubljana relativno blizu, pa vendar prevoz na treninge zahteva predvsem dobro organiziranost skrbnih staršev, ki otroke prevažajo na skakalnice. Izguba dragocenega časa in goriva seveda klubu predstavlja dodatne stroške. Z velikim optimizmom se v klubu nadejamo čimprejšnje izgradnje skakalnega centra na bližnjem Polževem, ki se sicer zaradi visokih ponudb s strani morebitnih izvajalcev precej zatika. Veseli smo naklonjenosti in vneme Občine Ivančna Gorica za izvedbo omenjenega projekta, ki bi našemu klubu omogočil boljše pogoje dela ter predvsem zmanjšal stroške. Upajmo, da bodo stvari šle v pravo smer in bodo naši otroci lahko kmalu trenirali na »domačem« bregu. Tomaž Hočevar, predsednik kluba Namizni tenis na Krki Začetek leta v medobčinski ligi pomeni tudi začetek nove sezone. Vse se začenja znova, enako ostaja že kar nekaj let le to, da naslov prvakov še naprej brani ekipa Krka I z Jožetom Kozincem na čelu. Vsako leto se zdi, da gre bolj na tesno in da »Srečko« ni dovolj, da je potrebno še veliko znanja in truda. Druga ekipa ŠD Krka bo lansko drugo mesto branila brez kapetana in moti-vatorja Bojana Kuhlja. Bojan Kuhelj se, po osvojenem drugem mestu v ligi in prvem mestu na pokalnem tekmovanju, tako poslavlja v velikem slogu in se seli nazaj v ekipo Stične. Hvala Bojan za tvoj doprinos h krškemu namiznemu tenisu in še veliko uspehov v nadaljnji karieri. Začenja pa se tudi drugi del tekmovanja v Ljubljanski ligi, kjer bo prva ekipa, kot vse kaže, do konca sezone igrala brez letošnje okrepitve Smre-karja. Tako KGG I kot ekipa KGG II se bosta še naprej borili za obstanek v ligi za razliko od tretje ekipe, ki je še brez poraza prva v peti ligi, kjer se upa na končni preboj v četrto ligo. V ligo višje sicer vodita prvi dve mesti, katerima pa je ekipa Jožeta Kozinca že zelo blizu. Bojan Vokal, ŠD Krka A Sobrače ^Šentvi m januar-februar 2018 številka 1 Novoletne zaobljube -po novem letu vse drugače bo! Ne valimo krivdo za svoj neuspeh na druge (sošolca, starše, sodelavca, učitelja, šefa, trenerja ...) Vzemimo začetek leta kot naš nov notranji izziv in se vprašajmo: Kaj lahko jaz naredim za svojo notranjo srečo, boljše počutje, ambicioznej-še cilje? Na našem plakatu za vpis je rek: Skrivnost sreče je svoboda in skrivnost sreče je pogum! Bodimo pogumni in se spoprimimo za začetek aktivno s svojim telesom tako, da se aktivno vključimo v dejavnost, ki bo od nas zahtevala disciplino, red, pozornost, vztrajnost ... Prav preko dela na svojem telesu se na začetku povečuje fizični nivo osebnostnega razvoja, v nadaljevanju in učenju zahtevnejših borilnih gibov in dihanja pa tudi čustveni in duhovni nivo. Če spremenimo stanje svoje zavesti (na primer iz potrtosti in nezaupanja) v pozitivno (v radost, hrepenenje, srečo in zaupanje vase), se bodo spremenila naša dejanja in s tem tudi končni rezultat. Fizična drža in miselno stanje sta med seboj tesno povezana. S spremembo fizične drže telesa spremenimo tudi splošno stanje misli. Le sedem odstotkov sporočil namreč zaznamo preko besed, osemintrideset odstotkov preko barve glasu, kar petinpetdeset pa preko govorice telesa. Tak začetek leta se bo kmalu obrestoval, saj se boste veliko lažje spoprijeti tudi z ostalimi življenjskimi tegobami vsakdanjega dne. Šport (največkrat) ni dejavnost, s katero se bo mladostnik preživljal, je pa pot do tja. Mnogi se prav preko športa naučijo samostojnosti, discipline, trdega dela, samozavesti, sodelovanja in seveda vztrajnosti. To pa so še, kako potrebne vrednote za realiziranje osebnih-življenj-skih ciljev. Sankukai karate v našem klubu poučujemo kot veščino, v kateri se lahko urimo in mojstrimo celo življenje. Od svojih starejših članov zato ne zahtevamo tolikšne eksplozivno- Krajevne skupnosti 27 Na polaganju za višji pas vedno več učencev December je bil za Taekwondo klub Kang vnovič zelo uspešen mesec. Z izpitom za višji pas in božično zabavo smo zaključili letošnje leto. Za polaganje višjega pasu se je odločilo 72 Kangovcev, kar je rekordno število. Lanski december jih je bilo na polaganju 55. Letos smo prvič uvedli črtici za beli pas. Za ta sistem, ki ga v karateju in judu že delajo, smo se odločili zato, da mlajšim otrokom, ki jih imamo vsako leto več, olajšamo pot do višjih pasov. Dva učenca sta bila iz vrtca in sta naredila prvo stopnjo. 20 učencev je polagalo I. beli pas, 9 učencev je opravilo izpit za višji beli pas, po 11 učencev za rumeni in višji rumeni pas, 4 za zeleni pas, 7 za višji zeleni pas, 4 za modri pas, 3 za rdeči pas in 1 za višji rdeči pas. Dogodek je potekal pod budnim očesom strokovne komisije, ki so jo sestavljali glavni trener Tomaž Zakrajšek in trenerji Renata Mavrič, Lovro Ulcej in Timotej Todic. Trener Aleš Tekavčič je dogodek fotografiral. sti, visokih udarcev in moči kot od mlajših. Poudarek je na pravilni in lepi drži telesa, pravilnem izvajanja borilnih tehnik, pravilnem dihanju in učenju pozornosti pri izvajanju posameznih borilnih elementov. Vabimo vse, ki ste že bili naši člani in ste zaradi drugih obveznosti v življenju prekinili stik s športom, da se nam pridružite v članskih ali veteranskih vrstah, kajti v letu 2017 smo praznovali 40-letnico delovanja. Nastopajoča ekipa, ki je atraktivno popestrila slavnostni zaključek na prireditvi Športnik leta 2017 V mesecu februarju vabimo k vpisu vse, ki vas zanima ta prečudovita veščina, kjer ni starostnih omejitev. Potreben je le začeten pogum, želja in veselje do gibanja, kajti SANKU-KI KARATE treningi so prilagojeni posamezni starostni kategoriji, so primerni za moški in seveda tudi ženski del populacije. Treningi potekajo v naslednjih skupinah: • cicibani (5-7 let) - 1x tedensko (OŠ Stična v Ivančni Gorici, PŠ Zagradec), • otroci (7-14 let) - 2x-3x tedensko (OŠ Stična v Ivančni Gorici, OŠ Šentvid, PŠ Zagradec), • mladina (14-18 let)- 2x-4x tedensko (OŠ Stična v Ivančni Go- rici), • člani (od 18 let dalje) - 2x-3x tedensko (OŠ Stična v Ivančni Gorici), • veterani (nad 40 let) - 1x-2x tedensko (OŠ Ivančna Gorica). Karate klub Ivančna Gorica ima 40 letne izkušnje na področju treniranja karateja. Vsi treningi se odvijajo pod vodstvom izkušenih trenerjev z licenco SKZS, pod vodstvom tehničnega mentorja g. Vlado Paradižnik - 5 dan. Vpis poteka prav te dni v telovadnicah: - OŠ Stična, Cesta občine Hirscha-id 1; Ivančna Gorica - ob torkih in četrtkih ob 18.00, - OŠ Stična, Cesta občine Hirscha-id 1; Ivančna Gorica - ob sredah ob 17. 00 - cicibani, - OŠ Šentvid - sreda in petek ob 14.00 - osnovnošolci, - PŠ Zagradec - torek in četrtek ob 18.00 - cicibani in osnovnošolci. Vse dodatne informacije dobite na naši internetni strani http://www. sankukai-karate.info/. Jože Kastelic 2. DAN, trener SANKUKAI KARATEJA BADMINTON Anja Jordan zmagovalka mednarodnega mladinskega turnirja Forza Cup 2018 Medvode so pretekli tekmovalni konec tedna, ki se je, na veliko navdušenje vseh nastopajočih šolarjev, začel že v petek dopoldne, gostile 9. mladinsko mednarodno prvenstvo Forza Cup, kjer so loparje prekrižali prvi lovci na odličja in mednarodno badmintonsko slavo. Badminton klub Ljubljana je letos medvoški parket napadel s precej številčno zasedbo, med katero naj za naše bralce izpostavimo le Stičanko Anjo Jordan, ki je spet pokazala največ tekmovalne koncentracije in znanja ter se tako v svoji kategoriji povzpela do najvišjega mesta. Anja Jordan, katere krivulja tekmovalne forme se letos (po pričakovanjih) z vsakim mesecem strmo vzpenja, je tokrat fokusirala vso Kandidati za višje pasove so se pod vodstvom trenerja Timoteja Todica najprej ogreli in opravili raztezanje. Vsi učenci so predstavili ročne in nožne tehnike pri udarcih in obrambah v dveh različnih položajih. Nato so izvajali forme, kjer se učenec bori proti namišljenemu nasprotniku in pri tem uporablja osnovne tehnike v različnih položajih. Trenerja Lovro Ulcej in Timotej Todic sta preverjala učence, ki so opravljali izpit za I. beli, višji beli in za rumeni pas. Učenci so predstavili začetek prve oziroma celotno prvo formo. Trenerja Tomaž Zakrajšek in Renata Mavrič sta preverjala učence, ki so opravljali izpit za višje pasove. Po predstavitvi form so taekwondoisti od zelenega pasu navzgor demonstrirali napad na en korak, kar pomeni, da se taekwondoist brani pri napadu nasprotnika. Sledil je vrhunec polaganja, to je razbijanje desk. Na koncu je bilo preverjanje znanja osnovnih besednih izrazov v taekwondoju, kar so učenci odlično obvladali. Kdor je bil pri vseh vajah uspešen, je opravil izpit in prejel diplomo. Na koncu so se vsi prisotni skupinsko fotografirali. Izjava glavnega trenerja: »Opažamo, da tudi članstvo v klubu iz leta v leto raste. Na rastoče članstvo smo zelo ponosni, saj nam kaže, da smo na pravi poti. Ker imamo vsako leto na polaganju težave v prikazanju tehnike (forme), smo se v klubu odločili, da naši črni pasovi med treningom pomagajo učencem pri tehniki. Prednosti takšnega treninga so se na polaganju takoj opazile. Vesel sem, da je bilo polaganje na visokem nivoju in da so bili vsi učenci uspešni. Tudi božična zabava je bila uspešna. Zelo sem ponosen, da so pri dogodku pomagali trenerji in starši«. Na božični zabavi so se Kangovci lahko posladkali z rogljički in pijačo. Gašper Kastelic je igral harmoniko. Tristan Maj Udovič Bes in mama sta zaigrala na violi. Tekmovalna ekipa je predstavila igro, ki jo je sestavila Ina Stojanovič. Nad igro so bili vsi otroci zelo navdušeni. Nato je prišel Božiček in podelil vsem učencem klubske majčke in vstopnice za kopališče. Najboljši tekmovalci so dobili priznanja: mlada kadetinja Lorena Zabukovec, mlajši kadet Tevž Nemanič, kadetinja Neža Berden, kadet Žan Zupančič, mladinka Tija Dobrič, mladinec Kenan Husejinovic, članica Renata Mavrič in član Timotej Todic. Plakete Taekwondo kluba Kang so dobili Pekarna Pečjak, DHC računalniško mesto, Mestno kopališče Višnja Gora in Mizarstvo Rogelj. Darja Podpečnik svojo tekmovalno energijo v močan badmintonski juriš in brez izgubljenega seta pokosila mednarodno konkurenco na letošnjem turnirju. V polfinalu je proti Anji klonila Bol-garka Mihaela Cepisheva, v finalu pa pravega odgovora na Anjino ostro napadalno igro preprosto ni našla Čehinja Lucie Metzova. Tako je naša borbena Anja Jordan postala edina slovenska zmagovalka letošnjega Forza Cup! Bravo Anja! trener Matjaž Sketelj, Badminton klub Ljubljana Nepremagljivi Anji Jordan je uspe° pomesti z vso mednarodno konkurenco. Brušenje badmintonske forme na medvoškem parketu. 28 Zahvale januar-februar 2018 številka 1 IlitttMi Zemlja skupno je pribežališče in poslednji cilj nas vseh je mir. V SPOMIN JOŽEFA MOSTAR iz Bukovice (1932-2008) Sredi januarja pred desetimi leti je našla svoj mir naša mami in mama. Hvaležni smo ji za vse, kar nam je dala in žrtvovala v svojem življenju za našo srečo. Hvala tudi vsem, ki skupaj z nami ohranjate spomin nanjo. Njeni domači Nekdo me spremlja, ko zora zarana naznani nov dan. Nekdo, ki ga ni, pa vendar v srcu mojem za vedno živi. V SPOMIN Minilo je leto, odkar nas je zapustil dragi mož, oče, dedek in tast BRANKO JANČIČ Neizmerno te pogrešamo. Tvoji Olga, Majd, Lejla, Lana in Miha Kogar imaš rad, nikoli ne umre. Le daleč, daleč je... * - PH V. j^H V SPOMIN JANEZ BREGAR ml. Stehanja vas 14 (1988-2008) Minilo je že deseto leto, odkar smo se poslovili od tebe. Hvala vsem, ki z lepo mislijo postojite ob njegovem grobu in prižigate svečke njemu v spomin. Njegovi najbližji Ni smrt tisto, kar nas loči in življenje ni, kar druži nas. So vezi močnejše -brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas. ZAHVALA V 91. letu starosti je svojo pot sklenila ROZALIJA SMREKAR (20. 4. 1927-26. 12. 2017) z Bojanjega Vrha 5 Ob boleči izgubi se zahvaljujemo vsem sorodnikom, so-vaščanom, prijateljem in znancem za izrečena sožalja, darovane sveče in cvetje, darove za v dober namen in svete maše. Iskreno se zahvaljujemo duhovniku Dejanu Pavlinu in pogrebnemu zavodu Perpar za lepo opravljen poslovilni obred, ter pevcem za zapete pesmi. Zahvaljujemo se tudi gospe Anici Bregar za besede slovesa. Še enkrat zahvala vsem, ki ste jo pospremili na njeni zadnji poti, ste jo imeli radi in jo boste ohranili v lepem spominu. Vsi njeni Ljubila si zemljo, ljubila družino in dom, a v tihem zimskem dnevu odšla si v večni dom. ZAHVALA ANA NOVAK (2. 12. 1931-19. 12. 2017) po domače Andrejčeva Spodnje Brezovo 12 Iskreno se zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom in znancem za izrečeno sožalje, stisk rok, darovane sveče in svete maše. Hvala g. župniku za sočutno opravljeno sveto mašo, hvala pevcem cerkvenega pevskega zbora. Zahvala tudi delavcem ZD Ivančna Gorica in pogrebnemu zavodu Perpar. Hvala vsem, ki ste jo pospremili na zadnji poti in jo ohranjate v lepem spominu. Vsi njeni Pomlad bo na tvoj vrt prišla in čakala, da prideš ti. In sedla bo na rožni vrt in jokala, ker te ni. (S. Gregorič) ZAHVALA Življenjsko pot je sklenila in se poslovila od nas BERNARDA MARKON Bločenova Nada iz Velikih Češnjic Na njeno pot v večnost smo jo pospremili v sredo, 20. decembra. Težko je pozabiti človeka, ki ti je drag, še težje izgubiti ga za večno. Lepo se zahvaljujemo vsem, ki ste nam bili v boleči preizkušnji v oporo, nam izrazili sočutje in bližino. Stali ste nam ob strani sorodniki, prijatelji, sosedje, znanci, društva. Najlepša hvala pevkam ŽPZ Harmonija Ivančna Gorica. Vsaka vaša pozornost bo ostala v srcu in nam lajšala njen zemeljski odhod. Posebna hvala ZD Ivančna Gorica, g. župniku Izidorju Grošelju za lepo opravljen obred, gospe Dragici Kastelic za govor, pevcem MPZ Prijatelji za zapete pesmi in pogrebni službi Perpar za vso organizacijo. Hvala vsem, ki ste jo v tako lepem številu pospremili v njen poslednji dan. Vsi njeni ZAHVALA Ob izgubi dragega moža, očeta, dedka in pradedka ALOJZIJA PETRA STRUNA iz Šentjurja 19 (26. 5. 1939-13. 12. 2017) se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, sodelavcem in sosedom, ki ste nam v težkih trenutkih izrekli sožalje, darovali cvetje in sveče ter za svete maše. Hvala g. župniku Janezu za lep poslovilni obred. Hvala pevcem in pogrebnemu zavodu Perpar. Hvala vsem, ki sta ga pospremili na zadnji poti in ga ohranjate v lepem spominu. Vsi njegovi V vsej nemi bolečini srce še ni dojelo, da te nebo je vzelo, najdražji in edini. ZAHVALA Za vedno je zaspal mož, ati, dedi in brat JOŽE MARINČIČ Čagošče (1945-2017) Iskreno se zahvaljujemo sorodnikom, prijateljem, ''Nedeljskim kofetkarjem'', društvu upokojencev, bivšim sodelavcem Pošte Škofljica, gostilni Pri Japu in vsem drugim za izrečeno sožalje, oporo, podarjene sveče, cvetje, darove v dober namen in svete maše ter ostale darove. Hvala duhovniku Izidorju Grošlju, pevcem, govorcem za ganljive besede, pogrebnemu zavodu Perpar in gasilcem za vso pomoč in lepo zadnje slovo. Hvala vsem, ki ste prepoznali njegovo dobroto in mu na kakršenkoli način izkazali hvaležnost in spoštovanje. Njegovi najbližji ZAHVALA Kakor tiho in mirno je živela, tako se je tudi v sobotnem jutru, na praznik svetih treh kraljev, poslovila od nas naša draga MARIJA HOČEVAR, roj. Marolt (10. 5. 1930-6. 1. 2018) po domače Vrežgova teta Mima iz Velikih Les pri Krki. Radi bi se zahvalili vsem sorodnikom, prijateljem, va-ščanom in znancev za izrečena sožalja, cvetje, sveče, darovane maše ter darove za novo župnišče. Gospodu župniku za lepo opravljen obred, molitve in obiske na domu, vsem, ki ste jo obiskovali na njenem domu in se je spominjate v molitvi, gospe Ireni Slana za lep poslovilni govor, pevcem za lepo zapete pesmi, trobentaču za zaigrano tišino, osebju Zdravstvenega doma Ivanč-na Gorica, posebno zdravnici Katarini Žirovnik-Kuster, pogrebnemu zavodu Perpar in vsem, ki ste našo teto Mimo pospremili na njeni zadnji poti. Ohranite jo v lepem spominu. Vsem in vsakemu posebej iskrena hvala in naj vam Bog poplača z duhovnimi darovi. Žalujoči vsi njeni A Sobrače ^Šentvi m januar-februar 2018 številka 1 Krajevne skupnosti 29 In tvoje srce je obstalo, utihnil je korak, otrpnile so tudi roke, ki so znale objeti, dajati, deliti... ZAHVALA Ob boleči izgubi naše mame, babice in prababice JOŽEFE CELARC (1924-2017) se iskreno zahvaljujemo vsem sosedom in vaščanom, sorodnikom in prijateljem, sodelavcem, ki ste nam ob nenadomestljivi izgubi stali ob strani, izrekli sožalje, darovali cvetje in sveče. Hvala govornikoma ter p. Avguštinu in Perparjevim. Hvala vsem, ki ste jo pospremili na zadnji poti in jo boste ohranili v lepem spominu. Vsi njeni Samo to še opravim, samo to še postavim, potem se pa spočijem in umirim. (T. Kuntner) ZAHVALA Ob izgubi našega dragega očija ANTONA RUSA (26. 1. 1937-9. 1. 2018) po domače Kraševega Toneta iz Velikih Pec se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste ga cenili in ga v tako velikem številu pospremili na njegovi zadnji poti. Hvala za izrečeno sožalje, darovano cvetje, sveče, svete maše in darove za dober namen. Hvala gospodu župniku Izidorju Grošlju za lepo opravljen obred in Društvu upokojencev Šentvid pri Stični za poslovilni govor. Posebna zahvala družinama Petan in Mihelič za vso pomoč in tolažbo. Vsi njegovi Bil je čas, ko si šel med nas, Sedaj je čas, ko si odšel od nas, a ostal boš v nas. ZAHVALA V 57. letu starosti se je poslovil od nas DANIEL CEGLAR (18. 3. 1961-29. 12. 2017) z Lučarjevega Kala Ob boleči izgubi se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem za izrečena sožalja, darovano cvetje, sveče, darove v dober namen, svete maše in molitve v vežici. Posebna zahvala g. župniku Izidorju Grošlju za lepe besede in darovanje maš, ga. Albini Podobnik za govor ob slovesu, vsem vaščanom Lučarjevega Kala za zadnji poklon, pevcem za čutno odpete pesmi, trobentaču za zaigrano Tišino, pogrebnemu zavodu za organizacijo pogreba in vsem, ki ste ga pospremili na njegovi zadnji poti. Vsi žalujoči ZAHVALA Ob mnogo prerani izgubi dragega moža, očeta, sina, dedka, brata, zeta in prijatelja BOGDANA BARLETA (19. 12. 1958-30. 11. 2017) se iskreno zahvaljujemo za nesebično pomoč, darovane sveče, cvetje in izrečene besede vsem sorodnikom, vaščanom, tovarni Iskra, Helios, VVO Kamnik. Posebna zahvala velja družinam Praznik, Lampret, Grandovec in Bogdanovim prijateljem ter bifeju Gasilček. Zahvala tudi osebju Splošne bolnišnice Novo mesto, Zdravstvenemu domu Ivančna Gorica, pevcem, izvajalcu tišine ter gospodu župniku za lepo opravljen obred. Hvala vsem in vsakemu posebej. Vsi njegovi ZAHVALA Veseli s teboj smo živeli, žalostni ko te več ni, toplina med nami ostaja, v srcu spomini in tvoje sledi. MARIJA ZALETELJ (16. 2. 1926-3. 1. 2018) Zahvaljujemo se vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem, znancem za darovano cvetje, sveče in izročeno sožalje. Najlepša hvala g. župniku Dejanu Pavlinu za lepo opravljen obred, predstavniku DU Ivančna Gorica za lepe poslovilne besede, pevcem cerkvenega zbora Krka in pogrebnemu zavodu Perpar. Vsi njeni O, kako boli, ker te nič več ni. In ob trpki bolečini ostali bodo le spomini. ZAHVALA Ob izgubi moje žene PAVLE DRAB iz Radohove vasi Iskreno se zahvaljujem vsem sorodnikom, vaščanom, prijateljem in vsem, ki so mi stali ob strani v najtežjih dneh mojega življenja in pospremili mojo ženo Pavlo na njeni zadnji poti. Zahvala vsem, ki ste mi izrekali sožalje, prinesli cvetje, sveče in mi bili kakršnokoli v podporo in pomoč. Hvala gospodu župniku za odziv, ko so se ženi iztekali zadnji dnevi življenja in je ob smrti opravil poslovilni obred. Hvala pogrebcem Perpar, pevcem za zapete pesmi, izvajalcu »Tišine«. Govorniku Matjažu Marinčku za poslovilni govor in vsem, ki ste kakorkoli sočustvovali z mojo bolečino ob izgubi ljubljene žene. Ohranimo jo v lepem spominu. Mož Toni Nič več ne boli, zaprla trudne si oči. ZAHVALA ANA MARKELJ, roj. vidic po domače Markljeva (22. 4. 1940-7. 12. 2017) Iskreno se zahvaljujemo vsem sorodnikom, znancem in sosedom za izrečeno sožalje, darovane sveče in svete maše. Hvala pevcem, pogrebnemu zavodu Perpar ter gospodu župniku Izidorju Grošlju za lepo opravljen obred, ter vsem, ki ste jo v tako velikem številu pospremili na njeni zadnji poti. Žalujoči vsi njeni CENIK OGLASOV IN POGOJI OGLAŠEVANJA V OBČINSKEM GLASILU KLASJE KOMERCIALNI OGLASI: tronski pošti ali na ostalih digitalnih nosilcih (CD, USB ...). VELIKOST OGLASA CENA (EUR) 5. Informacije: (01) 781 21 30, urednistvo@klasje.net (glede na format časopisa A3) brez DDV cela stran 271 x 374 mm 440,66 MALI OGLASI: polovica strani 271 x 184 mm 276,33 Mali oglasi so brezplačni in so namenjeni le fizičnim osebam. Ure- četrtina strani 160 x 155 mm 144,46 dništvo si pridržuje pravico skrajšanja malega oglasa in spremembe osmina strani 106 x 150 ali 161 x 95 mm 106,03 teksta brez obvestila naročnika, če je to zaradi prostorske omejeno- šestnajstina strani 106 x 70 ali 51 x 140 mm 61,05 sti potrebno. Pridržuje si pravico, da zaradi zakonskih obveznosti ne »vizitka« 51 mm x 35 mm 31,51 objavi oglasov, ki oglašujejo storitvene dejavnosti. NASLOVNICA* 65 x 31 mm 63,02 * Oglasni prostor na naslovnici je omejen in je na razpolago do za- ZAHVALE: kupa. Fizične osebe lahko objavijo zahvalo ob smrti svojcev, velikosti cca. 100 cm2. Zahvala lahko obsega največ 100 besed (cca. 600 znakov) + fotografija. Cena je 13,77 EUR + DDV. Zahvala se lahko odda in plača 1. Za večkratno oglaševanje se naročniku prizna popust. Za prvo v sprejemni pisarni občine ali po elektronski pošti. objavo velja osnovna cena, vsaka nadaljnja objava oglasa je ce- nejša za 5 % od osnovne cene, do največ 30 % Za 6 ali več objav Tehnični podatki: se avtomatično upošteva 30 % popust pri vsaki objavi. Naklada: 6.150 izvodov, časopis prejemajo vsa gospodinjstva v obči- 2. Oglaševalec mora pred objavo posredovati podpisano in žigo- ni Ivančna Gorica brezplačno sano naročilnico, iz katere je razvidno število objav in dimenzije Format: A3, prepognjen na A4 oglasa. Podlaga za izstavitev računa je naročilnica, v primeru na- Tisk: barvni ročila šest oz. več objav pa se sklene pogodba o oglaševanju. Izid: do 10 številk letno 3. Uredništvo si pridržuje pravico do prilagajanja dimenzij oglasov, Rok za oddajo materialov: po dogovoru ker včasih to zahteva tehnična izvedba postavitve člankov in oglasov v časopisu. 4. Izdelane oglase sprejemamo v digitalni obliki, bodisi po elek- Ivančna Gorica, februar 2018 30 januar-februar 2018 številka 1 Ambrus OTCetnaj k P i k 3\r\je v regrat! o ve juo/ce str a A ; Jföil G V G r A G NAGRADNA KRIŽANKA Hudomusnice Žena vzhičeno razlaga sanje: »Ljubi moj, sanjalo se mi je, da si mi za rojstni dan kupil čudovito ogrlico. Kaj praviš, kaj to pomeni?« Mož brez besed odide in žena je polna velikega pričakovanja. Čez dobro uro se vrne z ozaljšanim zavitkom in ga izroči ženi. Ta ga hlastno odvije in roke ji razočarano omahnejo - v zavitku je bila knjiga z naslovom Kako si razlagamo sanje. Meta Lojzki: »Si že slišala, da kamela lahko sedem dni dela ne da bi kaj pila?« Lojzka Meti: »To slišim prvič. Vem pa za obrnjen primer: Moj mož sedem dni pije, ne da bi kaj delal.« V banki je završalo, ker je blagajnik izginil neznano kam. Direktor je reševal, kar se je rešiti dalo. Med drugim je naročil tajnici: »Še enkrat natančno preglejte blagajno.« Čez pet minut je bila ženska že nazaj: »Gospod direktor, v blagajni ga ni!« Sprta zakonca se obdelujeta: Mož: »Najrajši bi bil mrtev.« Žena: »Tudi jaz bi rada umrla.« Mož: »Če je tako, pa jaz nočem biti mrtev.« Kdor ga zmore, ta je od sile KVIZ, KI SKUŠA BITI HUDOMUŠEN 1. Klasjev rekord lahko doseže, kdor ima: a) dosti soli v glavi b) dobre zveze na občini c) naklonjene vile sojenice 2. Začetek »besede«, s katerim kokoš oznani »rojstvo« novega jajca, označimo s črko: a) B b) J c) K 3. Kako so naši predniki imenovali Atlantski ocean ? a) Modri bajer b Velika luža c) Neskončna škavba 4. Označi del narave, ki simbolično ne prinaša novorojenčkov! a) izvir s čisto vodo b) slon c) štorklja 5. Kateri kraj je pri nas najbolj vinoroden? a) Debeče b) Debeli hrib c) Obolno 6. Katera ujma naše predele lani ni posebej prizadela? a) pozeba b) vetrolom c) poplava 7. Koliko črk šteje znani gospo-darsko-turistični slogan občine Ivančan Gorica?........... 8. Kateri »fohman« praviloma ne uporablja šivanke? a) geolog b) kirurg c) modist 9. Sveti trije kralji so potovali s pomočjo: a) kopitarjev b) parkljarjev c) ceponožcev 10. Imenuj glasbilo, ki ga igra upodobljeni »brezhlačnik«! Izžrebanci nagradne križanke iz zadnje številke: Neža Medved, Lučarjev Kal (med Prijetno domače), Stane Kastelic, Ivančna Gorica in Zdenka Koščak, Dedni Dol (koledar Prijetno domače). Nagrade prevzamete v sprejemni pisarni občine. Rešitve tokratne številke pošljite do 20. februarja 2018. Iz zakladnice naših domačij »Hop« in že je bilo leto naokoli. V posebnem članku bomo na kratko pregledali, kaj smo lani pridelali na narodopisni njivi, obsegajoči deset razorov. Tu pa zastavljamo nov krog narodopisnih ugank, ki bodo vsebina našega domoznanskega kotička v letu osemnajstem. Skrivnosten pripomoček je star dobrih sto let. Ker je bil v času funkcionalnosti večkrat izpostavljen vremenskim prilikam in neprilikam, je kajpak močno zdelan, vendar ne do neprepoznavnosti. V pomoč naj izdam le to, da je bil v pomoč najstarejši obliki človeškega preživljanja. Zapišite ime, lahko tudi več imen, in morebitne vaše spomine pri uporabi tega pripomočka. Hvala za sodelovanje. Leopold Sever A Sobrače «tlína S? januar-februar 2018 Temenica Višnja Cora ZAGRADEC številka 1 31 Nov« vsestransko poučen starodavni toponim Etnološka inventura M Stari Felix Beguš. Kaj vse bi mu lahko rekli: Hrvat, Slovenec, Korošec, Windišer, sedaj pa še Avstrijec in German; Joj, kaj vse so počeli z našim življem, ko so z vseh strani trgali narodno telo. Je eden redkih, ki tam še nekoliko zna slovensko. Vztrajno iskanje večkrat pripelje do uspeha. Tokrat smo raziskovalci naše resnične preteklosti našli nadvse zanimiv imenski relikt v osrednjem delu Koroške. Gre za moško obliko tičnice imenovano tičjak iz časov prazgodovinskega naravo-verja. Ta oblika je pogosta po naši Štajerski, kjer je včasih zapisana z več različnimi izrazi: Tičnik, Tičjek, Tičjak in celo sodobnejše Ptičjak. Kljub dolgoletnemu prizadevanju, mi doslej še ni uspelo prepričljivo dognati, zakaj so nekaterim naravnim svetiščem dali moško, drugim pa žensko obliko imena; morda je to posledica narečnega govora, ali pa vzrok tiči globlje v duhovnosti naših prednikov. Koroški Tičjak, ki leži na ponemče-nem slovenskem ozemlju, je seveda zapisan z germansko črkovno simboliko Titschiak. Ker je to naj-severneje ležeči toponim te vrste, smo se nemudoma odpravili na lice mesta. Matjaž iz Ilove gore, Mitja iz Rakeka in jaz. Na kraju, ki ga je označevala zemljepisna karta, je stala kmetija, kar je bilo nenavadno; na Slovenskem so nekdanji sveti griči namreč pretežno nenaseljeni. Skušali smo priti v stik z domačimi, pa so nam kar skozi okno povedali, da se z nami ne bodo pogovarjali. Poskušali smo še pri drugih hišah, a smo povsod naleteli na nezaupanje. Končno smo v sosednji vasi Töpriarh naleteli na prijaznega gospodarja Felixa Urana. Ta nam je Štirje geografski zapisi moške oblike imena tičnica: 1. Tičnik pri Ponovi-čah, 2. Tičjek pri Menini, 3. Tičjak pri Gornjem Gradu in Titschiak pri St. Martinu nad Wörterzejem ali Vrb-skim jezerom kot nekoč lepo rekli naši rojaki, ki jih ondi skoraj ni več. Očitno so imeli davni Korošci tudi v duhovnosti tesnejše stike s Štajerci kot s Kranjci, čeprav smo tam našli tudi tičnice. Čisto blizu Tičjaka pri Gornjem Gradu so bili doma poštni mojstri pl. Fedrani. Njihova veja je pred nedavnim na Hudem pri Ivanč-ni Gorici izumrla. v razločni nemščini razložil, zakaj so ljudje tako nezaupljivi in pojasnil, da je Tičjak (Titschjak) domače ime kmetije, da pa se pri hiši pišejo Beguš (Begusch). Ker je bil z Beguševi-mi poznan, nas je pospremil k njim in jim dopovedal, da nismo klateži, ki s slabimi nameni obiskujejo osamljene vasi, temveč pošteni ljudje. Domači so nam prestavili starega 86-letnega hišnega gospodarja Fe-lixa Beguša, ki nam je v mešanici slovenskih, nemških in hrvaških besed pojasnil vso skrivnost. Zvedeli smo, da so njegovi predniki pred več kot 500 leti pred Turki pribežali iz Hrvaške iz okolice Splita in se naselili na gričku Tičjaku. Sedaj nam je bilo vse jasno: hrvaški prišleki niso vedeli za duhovno preteklost ledine in se tam naselili brez predsodkov. Drugače je bilo s staroselci, ki so se iz strahospoštovanja do duhov umrlih, povsod po Slovenskem izogibali krajev, kjer so stala »poganska« svetišča. Razumeli smo tudi nastanek priimka Beguš - nastal je po preobrazbi hrvaške besede »begun«, torej pribežnik. Stari gospodar Felix Beguš seveda ni vedel kaj pomeni Tičjak - ne etimološkem ne v sakralnem pomenu besede. Po starodavnem toponimu je Beguše-va domačija dobila domače ime pri Tičjaku. Leopold Sever Stari nagrobniki še pričajo, da so tam nekdaj živeli Slovenci, pri Nemcih imenovani Windišerji. Beremo: Drobnič, Štrukelj, Potočnik in tako naprej. Tudi nekdanji župnik ima ohranjen nagrobnik. Na njem piše. »Tu počiva visokovredni gospod Anton Pušel, bivši župnik na Dholici, 1824 -1901. Pred nagrobnikom stojita raziskovalca Matjaž Kremenšek, Mitja Faj-diga in vodnik Felix Uran; nekdanji »Windišer«, ki nekaj malega še razume slovensko. ■ : 0 S \ HoWd^ hIOP Lokacija nekdanjega naravovoer-skega svetišča Tičjaka je obkrožena z oranžnim krogom. Ne gre za izrazito vzpetino, bolj za rahlo dvignjen pomol na bregu. Nad njim je precej višja vzpetina Gallin, verjetno nekdanji Petelin. Ondi bi smeli pričakovati nekdanjo gradiško utrdbo, vendar tega nismo raziskovali. Novejši zemljevidi kažejo povsem nemško imensko podobo, na starejših pa je slovenska toponimika več kot očitna. Po opustitvi obredja so ritualni plato preorali. V sedanjem času je tam pašnik. Pomagajmo jih prepoznati S pomočjo pričujočega kotička smo rešili že kar nekaj fotografskih »ugank«. Trenutno nimamo na zalogi nobene nove prepoznave, temveč objavljamo novo neznanko. Fotografija je bila najdena na širšem območju Krke. Po oblačilih in fotografski tehniki bi sodil, da je podoba nastala nekaj pred prvo svetovno vojno, med njo ali po njej. Po izrazu vseh treh upodobljenih bi dejal, da so nedavno preživeli žalosten dogodek. Zanimivo bi bilo vedeti, ali je domneva pravilna. Sporočite; saj veste kaj: kdo, kje, kdaj in še kaj! Leopold Sever Vsako zgledno podjetje ob prehodu v novo leto napravi inventuro. Ker naša »firma« pri tem noče zaostajati, smo tudi v pričujočem kotičku napravili nekaj podobnega. Za boljše razumevanje zapisanega najprej nekaj pojasnil. V preglednici so za vseh deset mesečnih izdaj pod podobami zapisani osnovni podatki o izdelku, ki so jih prispevali cenjeni bralci, zlasti bralke. Podatki so različnih kategorij. Najprej je odebeljeno natisnjeno »pravo« ime in nekaj o uporabnosti; sledijo podčrtana imena, ki kolikor toliko ustrezajo (lahko tudi tujke) in slednjič neustrezna imena zapisana v poševni drži. Leopold Sever 1. (januar- februar 2017): poljsko stranišče, stranišče na štrbunk, kmečko stranišče, kmečki sekret, čebelnjak, sušilnica za sadje ... 6. (julij 2017): steklena buča, buteljka, flaškon, balon, neopletena pletenka, posoda za žganje, steklenica, flaša . 2. (marec 2017): maškare - butalski štirje: župan, mati županja, razbojnik Cefizel, policaj; šeme, larfe (osebe neprepoznane). 7. (avgust- september 2017): železna plužna za oranje; plužna, plug, drvina, kulca, konjska kosilnica ... 8. (oktober 2017): cepilni stol za zobotrebce; cepivc, cepač, kalnik, klalnik, klalni, stol za kalanje, klin-čar, klančar, rezilni stol ... 3. (april 2017): kotliček z držalom za kuhanje hrane na prostem; kotel, ciganski kotel, čorbar; angleška vojaška čelada ... 9. (november 2017): osle z roženimi oselniki; osle, rogati oselniki, roženiki, kamni, brusi, koselniki ... 4. (maj 2017): starinski likalnik na grelno železo; likalnik, poravnalnik, peglezen, ročni oblič ... 5. (junij 2017): čevljarska noga, čevljarska taca, železen kopitnik, šu-štarsko nakovalo, kopito, podkovski stol ... 10. (december 2017): orodjarski primež; primež, stišček, šravfštok, klešče . januar-februar 2018 - številka 1 Ambrus ^aj-t Metnaj A Sobrače Temenica Kako je Vincencij prihajajočo modo napovedoval Glažarjev Vinko je bil že od mladih nog posebnež - nekaj desetletij v naprej je kazal prihajajočo modo. Ker mu domače gmotne razmere niso kaj dosti dopuščale v tej smeri, si je pomagal na izviren način. Ko so se mu, na primer, nedeljske hlače spodaj scefrale, jih je v podkolenju odrezal in dobil oblačilo, ki je prišlo v modo šele čez nekaj desetletij. Fant jih je navdušeno nosil, čeprav so se mu ljudje skrivoma nasmihali - takih hlač tiste čase pač niso poznali. Davno pred tem, ko so prišle v modo mini kopalke, si je sešil dva robca in se šel kopat v bajer, medtem, ko so se drugi namakali v čisto navadnih gatah. Višek modne ustvarjalnosti pa je dosegel s pričesko, da je kar žarel od zadovoljstva. Primerilo se je takole. Na paši se mu je približal sosedov bikec Šeki, ki je imel jako rad slane stvari. Ceneta si je najprej »strokovno« ogledal, nato pa stegnil jezik in mu temeljito oblizal lasišče. Z jezikom je šel z vseh strani od spodaj navzgor in nastal je lasni stožec, da je bil fant še najbolj podoben samuraju. Zaradi lepljive sline je pričeska zdržala več dni. Kajpak je rogati frizer znova in znova dobival prilike izkazati se v svojem »fohu«. Seveda ne zastonj -Cene si je bil odsihmal nalašč poso-lil glavo, da je Šeki rajši friziral. Mor- da od tod izhaja staro reklo »pojdi se solit«. Škoda, da Ceneta ni več - presenetljivo natančno je več desetletij vnaprej prakticiral prihajajočo modo. Leopold Sever « Doživljaji Leopolda »Svetodezelskega Zadnjič sem »oznanil«,da sem si izpolnil veliko željo, ki je tlela v meni že od mladih nog, ko sem prvič prebiral svetopisemske zgodbe iz obeh zavez. Seveda ne bom podrobno opisoval dežele in vsega doživetega. To so vešče storili že drugi poznavalci teh skrivnosti in duhovnosti polnih krajev. Iz množice vtisov bom postopoma objavil le kak ocvirek, kajpak na »Leopoldov« način in pri tem pazil na spoštljivost do vsega svetega ondi. Najprej nekaj iz obiska »Lazarjevega groba«. Obuditev umrlega Lazarja spada med najbolj odmevne Jezusove ču- Pogled na skalni vrez, ki kaže nekaj vstopajočih in nekaj vračajočih se obiskovalcev Lazarjevega poslednjega bivališča. deže. Lazarjev grob je bil vklesan v strmo pobočje. Ker so pozidave zaprle dostop do groba, so pred leti zaradi romarskega turizma z druge strani zvrtali v skalo poševen rov, ki po številnih strmih stopnicah pripelje v globino do kraja čudeža. Seveda sem se med prvimi pognal v strmino. Kar je sledilo, preberimo pod podobama. Leopold S. (Svetodeželski) Jaz kot nikoli potešeno zijalo sem s precejšno zamudo prisopihal na površje. Nekaj zaradi napora, nekaj pa iz zaskrbljenosti, da niso moji že odšli, sem ves prepaden planil ven. Tedaj pa eden od čuvarjev v angleščini: »Glejte, Lazar je ponovno vstal iz groba« in vse naokoli se je smejalo. Posnetek mojega izstopa je napravil avtor tega vzklika. Kaj hočemo, nekaj iskrivosti mora biti, četudi pri Lazarjevem grobu. Iz starih zapiskov (Ko človek pride v leta, začne delati inventuro.) Pri novinarskih poizvedovanjih po naših seliščih mi je neka starejša teta odkritosrčno dejala: »Saj ste še kar, samo predebelo ime imate«. K o m e n t a r: »Leopold« je torej debelo ime in ni za pomagat . Leopold Sever 218. rekord: Buča ko slonova glava Buča je buča in bo buča tudi ostala: debela, zabita in težka. To kajpak velja le v primeru, če ime uporabljamo kot zmerljivko. Ta, ki sta jo pridelala Trlepova dva iz Dol, sin Matej in oče Drago, pa zasluži »kapo dol«. Glavata stvar se je namreč zredila na rekordnih 150 kilogramov. Po izjavah Trlepovih dveh to ni prišlo samo od sebe. Buča je namreč jedla za dva, pila pa za deset - cele cisterne vode je polokala, pa še ni bilo zadosti. Kaj hočemo, takle dosežek ne pride kar sam od sebe. Pravijo, da debelost še človeka pobere, kaj šele buče. Zategadelj so Tr-lepovi iz Velikih Dol rekorderko pokrmili domačim živalim, še preden bi odšla v bučarsko večnost. Za izjemen dosežek obema gojiteljema izrekamo bučne čestitke, ki naj bodo spodbuda za nove dosežke: »Bum, bum, bum!« Leopold Sever Buča je presegla težo obeh gojite- Rekorderka je imela zares velika ljev. usta. 219. rekord: Pesa, da bi jo bili Se Indijanci veseli Zakaj Indijanci? I zato, ker gre za rdečo peso, ki spominja na njihovo »rdečo raso«. Pridelek Anice Košak iz Tolčan pa ni bil samo rdeč, ampak tudi zajeten - skoraj 6 kilogramov je potegnil na tehtnici (5, 80); teža tega primerka je potemtakem vzrok, da smo ga mirne duše uvrstili med Klasjeve rekorde. Kot vidimo na podobi, gre za zvrst rdeče pese z okroglimi »plodovi« (dejansko je to odebeljena korenina). Anica je seme posejala spomladi. Rastline so celo poletje životarile, šele na jesen so pokazale, kaj zmorejo. Poleg pričujočega primerka jih je bilo še nekaj, ki so se približali kilogramski šestici. Eno izmed debelink smo skuhali, pripravili v solati in se prepričali, da pridelek ni samo debel ampak tudi okusen. Če se prav spominjam, je to prvi rekord te rastline, zato gredo Anici še posebne čestitke ob dosežku. Košakova hiša v Tolčanah še ni rekla zadnje besede; gospodar France je v istem času pridelal neznansko debelo repo. Toda to bo že druga zgodba, počakajmo! Leopold Sever