KATOLIŠKI
i
LETO XL.NI. - Štev. 11 (2137) - Četrtek 21. marca 1991 - Posamezna številka 1000 lir
TAXE PERQUE	GORIZIA	SETTIMANALE - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE GRUPPO ll/70°/o - AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P.T. Dl GORIZIA - REG. TRIB. Dl GORIZIA N. 5 - 28-01-1949
TASSA R1SCOSSA	ITALY	
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: RIVA PIAZZUTTA.18 - 34170 GORIZIA - GORICA redazione e amministrazione Te| 0481/533177 - Fax 533177 - Pošni t/rn 11234499 PODUREDNIŠTVO: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 TRIESTE - TRST - Tel. 040/414646		
Poslanstvo Katoliškega doma v Gorici
Žalostna Mati božja z mrtvim Jezusom v naročju.
Kip je nastal okrog leta 1370 in je najstarejši slovenski primerek ikonografskega tipa Pieta.
Kip se sedaj hrani v Narodni galeriji v Ljubljani.
(Foto: Lepote slovenskih cerkva.)
Jugoslavija v napetem pričakovanju
Po krvavih demonstracijah, ki so se začele v Beogradu v soboto, 9. marca, so se v mestnem središču nadaljevale demonstracije študentov, ki so na Trgu republike vztrajali več dni in noči zapored. Medtem, ko so se vojaški tanki umaknili (čeprav predsedstvo uradno ni odpoklicalo vojaških enot), je bilo tekom tedna ugodeno večini zahtev demonstrantov oz. srbskih opozicijskih strank. Zamenjani so bili glavni uredniki na radiu, televiziji in osrednjem časopisnem podjetju »Politika« in izpuščeni vsi demonstranti. Omenjeni mediji so takorekoč čez noč začeli povsem drugače poročati o demonstracijah; pa ne samo o tem: manj je bilo tudi primitivnih napadov na Slovenijo in Hrvaško, dasi je uradna srbska politika izjavila, da je revolt opozicije del zarotniškega scenarija, ki so ga v smučarsko rekreacijskem centru na Rogli pripravili nekateri slovenski (predvsem opozicijski) voditelji in tuji diplomati, ki so se tam neformalno sešli.
Miloševiču je sapa očitno pošla, s tem pa tudi komunistični srbski vrhuški, ki je zato potrebovala nekaj drugega: predsednik Jovič je sklical sejo predsedstva v vlogi vrhovnega poveljnika oboroženih sil in skupaj s predstavniki armade zahteval uvedbo izrednih razmer po vsej Jugoslaviji. Potem ko se je glasovanje vendarle izteklo proti takšni nori zamisli s 5:3 in je Jugoslavija menila, da si vendarle lahko oddahne, so lahko gledalci ljubljanske televizije med rednim programom v petek 15. marca okrog 20.30 zvedeli, da je Jovič odstopil, ker predsedstvo ni spreje-
lo	predlogov, ki jih je ponudilo vojaško vodstvo in on sam, v soboto pa sta mu sledila z enakim dejanjem še črnogorski in vojvodinski predstavnik v zveznem predsedstvu.
KDO JE PREDSEDNIK?
Nekaj ur po ihtavi Jovičevi odstopni izjavi je podpredsednik zveznega predsedstva (sicer hrvaški
predstavnik) Mesič, sklical sejo predsedstva za 23. uro. Toda medtem ko je Janez Drnovšek dajal izjavo ob Jovičevem odstopu na svojem domu v Sloveniji, je prispelo sporočilo iz Jovičevega kabineta, da predsednik ostaja on sam, vse dokler ga ne razreši srbska skupščina, ki ga je v zvezno predsedstvo delegirala kot svojega predstavnika.
Tako se je opolnoči sestala le zvezna vlada in pozvala k demokratičnem in mirnemu razreševanju konfliktov, medtem ko vojaški vrh praktično zaseda bolj ali manj ves čas. Resnici na ljubo je treba reči, da sta se v vojaškem vrhu oblikovali dve struji: prvo, mehkejšo predstavljata zvezni obrambni minister Kadijevič in njegov pomočnik admiral Stane Brovet (Slovenec), tršo, ki se zavzema za vojaški udar, pa predstavlja načelnik generalštaba Adžič. Tako se celo zdi, da tudi ti dve telesi znotraj armade delujeta vsaka po svoje.
SRBIJA NE PRIZNAVA VEČ PREDSEDSTVA
Strah, da bo — tako kot predvideva ustava — dosedanjega srbskega predstavnika v zveznem predsedstvu Joviča do izvolitve novega nadomeščal Miloševič, je razblinil kar on sam, ko je v soboto, 16.3., izjavil, da Srbija ne bo nadomestila svojih predstavnikov v zveznem predsedstvu, srbski skupščini pa je predlagal, naj odpokliče tudi kosovskega predstavnika v predsedstvu, Albanca Sapunxija (beri: Sapundži-ja), ki je edini od srbsko-črnogorskega tandema glasoval proti uvedbi izrednih razmer. Piko na I pa je Miloševič postavil z izjavo, da Srbija ne priznava več nobenih sklepov zveznega predsedstva in zaukazal (Miloševič je namreč po novi srbski ustavi poveljnik srbskih oboroženih sil) povečano stopnjo bojne pripravljenosti rezervnih enot skrbske milice in srbske teritorialne obrambe.
(se nadaljuje na 2. strani)
Tukaj ob meji se nekaj premika. Evropa narodov, ki o njej govorijo politiki; Evropska gospodarska skupnost, ki bi morala postati dejstvo leta 1991; razkroj komunističnih režimov v vzhodni in srednji Evropi, padec materialnih in duhovnih zidov, ki so ločili evropske narode in države; vse to se pozna tudi v naši deželi in novosti postajajo vidne vedno bolj. Rimski parlament je pa počasen, prepočasen, da bi dojemal vse te premike. Ta počasnost se kaže tudi v tem, da še vedno ni sprejel zaščitnega zakona o naši manjšini, kar demokratični Italiji gotovo ni v čast. Je pa sprejel zakon o obmejnih področjih, ki upošteva tudi narodne manjšine v obeh državah, Italiji in Jugoslaviji. Ni še tisto, kar pričakujemo, vendar nekaj je.
Tudi v Sloveniji se je z demokracijo, ki se počasi utrjuje in uveljavlja, marsikaj premaknilo tudi glede narodnih manjšin, tudi glede naše manjšine v Italiji. Nič več nas ne ločijo v dve kategoriji, med benjaminč-ke in desete brate kot je bilo do lani vsa leta po vojni. Sedanja demokratična vlada v Ljubljani trdi, da hoče gledati in obravnavati vse rojake zunaj mej Slovenije z enakim merilom. Morda bo to res. Prav zato bi rad osvetil poslanstvo Katoliškega doma v Gorici, da bi razne oblasti ne ravnale enosmerno kot doslej.
RAZČLENJENOST MED NAMI
Po zadnji vojni smo Slovenci v Italiji bili deležni demokracije kot vsi ostali državljani; demokracija pa pomeni različnost v svobodi. Tudi mi Slovenci smo si bili zato različni po svojih političnih idealih, po svojih kulturnih ciljih in potrebah. Eni so bili za rdeči režim v Sloveniji in za kulturo, kot jo je tamkajšnji režim gojil, drugi smo bili nasprotniki komunizma za demokracijo in za kulturo, slonečo na naši krščanski tradiciji.
To je naša zgodovinska preteklost.
Politično smo si bili različni tako, da so eni bili za KPI in PSI, drugi pa smo si ustanovili svojo lastno politično stranko in zanjo volili; najprej je bila to SDZ (Slovenska demokratska zveza), pozneje je na njeno mesto stopila SSk.
Kulturno smo si tudi bili narazen, posebno ker je zlasti na Goriškem bila močna krščanska kulturna zavest. Tukaj so bile skupine, ki so takoj po vojni začele z lastno kulturno dejavnostjo. Tu naj omenim dekliško Marijino družbo z njenimi akademijami in igrami. Pa pevske zbore v Gorici in po vaseh. Marijina družba je gostovala po ženskih zavodih v Gorici, toda takoj po vrnitvi Italije v Gorico leta 1947, so ji vrata v zavode zaprli. Pok. voditelj dr. M. Bru-mat je pa hotel ohraniti dramsko dejavnost med družbenicami. Zato je uporabil priložnost, ko je Kat. tisk. društvo znova dobilo v roke hišo na
Placuti, da je vzel v najem dvoranico v I. nadstropju in jo z odrom opremil za dramske predstave in koncerte. Toda kmalu so se začeli tudi razgovori za oživitev prosvetnih društev. Prvo tako društvo je nasta-
lo	v Gorici in se poimenovalo »Slovensko katoliško prosvetno društvo«. Njegov prvi predsednik in duša je bil prof. Mirko Filej.
IDEJA O KATOLIŠKEM DOMU
Dvoranica na Placuti je bila tesna odločno premajhna za naše potrebe. Zato so pri goriškem društvu začeli razmišljati, da bi si zgradili Katoliški dom. Ideja je vžgala; ustanovil se je odbor za gradnjo Katoliškega doma v Gorici. Odbor se je obrnil na vse goriške Slovence in na rojake po svetu za zbiranje prostovoljnih prispevkov. Na poseben način se je odbor obrnil na rojake v ZDA. V Clevelandu smo imeli prijatelja dr. Karla Bonuttija, ki je bil blizu škofu Gregoriju Rožmanu. Ta je škofa pridobil za našo akcijo med rojaki v Ameriki in to je odboru odprlo pot do src ameriških Slovencev, ki so našo akcijo izdatno podprli. Ob takšnem odzivu doma in po svetu je odbor začel iskati primerno zemljišče. Odkril ga je v drevoredu XX. septembra. Ko smo zemljišče zaara-li in bi ga morali plačati, je škof Rožman posredoval za izdatno posojilo tako, da smo mogli skleniti kupno-prodajno pogodbo in plačati zemljišče. Posojilo je odbor kasneje deloma vrnil, deloma so dobrotniki posojilo darovali.
PO SMERNICAH
ANTONA MARTINA SLOMŠKA
Ko je odbor, ki mu je predsedoval dr. Anton Kacin, imel zemljišče, je začel misliti na načrte in na gradnjo. Tako je prišlo do dvorane Katoliškega doma, ki jo je blagoslovil nadškof Hiacint Ambrosi februarja 1962. Na dan odprtja so na odru blestele Slomškove besede: »Sveta vera bodi vam luč, materina beseda bodi vam ključ do zveličavne krščanske omike.«
To je bil namen Katoliškega doma
in to je ostal njegov namen do danes: Biti središče katoliških Slovencev, ki ob zdravi kulturi hočejo utrjevati tudi svoje krščanske moralne in verske vrednote.
To je poslanstvo Katoliškega doma v Gorici. To poslanstvo mu je bi-
lo	začrtano in temu poslanstvu naj ostane zvest tudi v novih spremenjenih razmerah.
Mnenja sem, daje Dom to poslanstvo do sedaj tudi vršil. V njem imata sedež dva pevska zbora, »Mirko Filej« in »Lojze Bratuž«. Tam je sedež naših skavtov že od vsega začetka. Tam je sedež ZSKP. Poleg dvorane je bila zgrajena tudi telovadnica, ki jo sedaj upravlja 01ympia, kajti nove generacije so zelo športno zavzete. Naj zato tudi šport pomaga gojiti zdrave moralne vrednote.
V	Domu je še veliko drugih dejavnosti: dramski nastopi, pevski koncerti, predavanja, kongresi, pevske in druge vaje. Dom dajemo na razpolago tudi italijanskim skupinam, če za to zaprosijo (Provinca, Notre-dame, ACLI, Usmiljeni bratje in drugi). Vendar naj Dom ostane predvsem v službi naših prosvetnih, mladinskih in verskih organizacij ter ustanov.
Pri Katoliškem domu so še velike možnosti za razvoj. Skavti so si zgradili svoj sedež. Sedaj bi radi pripravili prostore še za Glasbeni center »Emil Komel«, ko so zanj prostori na Placuti že pretesni. Pa tudi društva bi zaslužila boljše sedeže in pa knjižnico.
Torej načrtov je še veliko, ker je še veliko potreb.
K.H.
Donat Cattin je umrl
Italijansko politično javnost je ponoči precej iznenadila novica, da je ponoči od nedelje na ponedeljek umrl demokrščanski sindikalist in politik Carlo Donat Cattin. Po rodu je bil iz Piemonta, po prepričanju katoličan, kot javni delavec pa sindikalist in politični voditelj. Učakal je 72 let.
Med vojno se je aktivno udeležil odporništva. Po vojni je bil borben sindikalist v vrstah CISL, nato pa eden vodilnih politikov v vrstah KD. Bil je večkrat minister, nazadnje minister za delo.
f
V PROTITOKU Q
DUHOVNA MISEL ZA CVETNO NEDELJO
»Hozana! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!«
(Mr 11, 9)
Ljudje, ki živimo konec drugega tisočletja krščanstva, bomo to nedeljo obnovili slovesni pozdrav Jezusu, ko se je na prazniku napotil v Jeruzalem. Skupaj z množico bomo vzklikali svojemu Kralju. Z oljčnimi vejicami bomo mahali Njemu, ki je vstopil v odločilne trenutke svojega obiska na zemlji. Takrat, včeraj, danes in vedno.
Kaj nam pomenijo obredi cvetne nedelje in velikega tedna? Samo folkloro, stari običaj in tradicijo ali tudi dejanje vere? Spomin na nekaj, kar je minilo ali dogodek, ki se je globoko zarezal v zgodovino človeštva in jo prepojil z odrešilno močjo križa?
Slediti Jezusu, ko gre dobro, je lahko. Težje je, ko nas obišče trpljenje. Zvestoba odločitvi, s katero smo sprejeli besedo evangelija in dosledno življenje iz vere, zahtevata od nas, da vključimo v svoj vsakdan tudi »križ« trpljenja. Po temi, bolečini, grenkobi in razočaranju Velikega petka že vhaja luč upanja, ki ga prinaša praznovanje Velike nedelje.
MILAN NEMEC
Enotnost ali edinjaštvo
O pojmovanju izraza »enotnost« smo v tem listu že pisali. Čas je, da se k obravnavi tega problema povrnemo, saj še vedno nimamo jasnih pojmov o tem, kaj pravzaprav enotnost pomeni.
Dolga desetletja je za Slovence v zamejstvu veljalo, da moramo biti vsi enotni, drugače nas bodo Italijani dobesedno pogoltnili. To je izkoristila zlasti levičarska komponenta naše skupnosti, ki si je tako zagotovila monopol na marsikaterem področju. Seveda ni bilo tej komponenti preveč do tega, da pride v njenih vrstah do neke resne in poglobljene debate: vse je moralo biti trdno, enotno in monolitno, da bi bila obramba pred zunanjim sovražnikom uspešnejša. Kdor pa je skušal zavzeti samostojno stališče, je bil že obtožen »razbijanja enotnosti.«
Takih obtožb so bili (in so) deležni nelevičarski krogi, zlasti katoličani, ki so zaradi zvestobe vrednotam demokracije in pluralizma samostojno šli svojo pot. Vendar je treba priznati, da tudi v teh krogih ni bilo vse rožnato, saj so bili tukajšnji slovenski nelevičarji podvrženi dvojnemu pritisku: s strani italijanskih nacionalistov ter s strani slovenskih komunistov in socialistov. Zato je bilo treba garati — in to zastonj! — da bi temu pritisku lahko kljubovali. V tej situaciji je bila tudi v nelevičar-skih in katoliških vrstah debata o nalogah naših komponent ohromljena, čeprav ni nikoli zamrla. Kljub temu je slovenskim katoličanom uspelo organizirati študijske dneve Draga. Draga je bila edina tribuna, kjer je v dobi ideološkega enoumja v matici (in delno tudi pri nas) vsakdo lahko stopil pred mikrofon in povedal svoje mnenje. Dolga leta so ti študijski dnevi predstavljali edino priložnost za neko resno izmenjavo mnenj.
Rezultati takega pojmovanja enot-
(nadaljevanje s 1. str.)
Jugoslavija...
Ob tem je treba povedati, da srbski teritorialni obrambi armada lani ni odvzela orožja, kot je to storila sicer po vseh republikah, razen v Sloveniji in na Hrvaškem, kjer ji je to uspelo le deloma srbska skupščina je v ponedeljek 18. marca Sa-punxija res odpoklicala in razpustila tudi kosovsko predsedstvo.
V	SLOVENSKEM PARLAMENTU PREJŠNJI TEDEN
Burni dogodki so skoraj zasenčili zasedanje slovenskega parlamenta, ki pa se je izognil načelnim razpravam o dogajanju v Srbiji. V ospredju razprav je bil Zakon o zavodih.
DNEVI ODLOČITVE?
Kaj bodo naslednji dnevi prinesli Jugoslaviji? Logika dogajanja napoveduje vojaški poseg, kajti Armada bo težko gledala na to, da državnega predsedstva ni več. Po drugi strani se krepi zvezna vlada, ki bi utegnila prevzeti vodstvo države. Toda vprašanje je, če bo s tem zadovoljna Armada. Vedno bolj močna je tudi srbska opozicija, ki se nikakor ne strinja s tem, da Srbija ne bi več priznavala zveznega predsedstva. Zdi se, da so Miloševiču ure štete. Srbija še zdaleč ni več enotna v podpori svojemu predsedniku, zato bi se mu mogla odreči tudi vojska.
Leon Marc
nosti, kakršno je veljalo doslej, so na dlani: plitvina in mrtvilo na skorajda vseh področjih verjetno tudi zato, ker imamo praktično vsi polne žepe in želodce; pomanjkanje iniciativnosti in motivacij: slednje so namreč nevarne, saj lahko povzročijo »razdore«; pomanjkanje idealov in vrednot. Pozabimo na ideologije in rešujmo slovenstvo v zamejstvu, pravijo nekateri: kako pa bomo slovenstvo reševali, ko nas je vedno manj, ko se število otrok iz mešanih zakonov veča, ko tudi »čistokrvna« slovenska mladina doživlja svoje slovenstvo na čisto drugačen način kot starejša generacija, celo drugače kot generacija tridesetletnikov? Ali ne potrebujejo naši ljudje, predvsem mlajši, tudi drugih predpostavk in temeljev, razen seveda narodne zavesti?
Koordinacija interesov, ki so komponentam naše skupnosti skupni, glede katerih smo si vsi enotni, je seveda nujna. Vendar soočanje skupin, ki temeljijo na svetovnonazorskem prepričanju, je prav tako nujno. Ne gre tukaj za »ločitev duhov«, ampak za neko zdravo tekmovanje, ki bi našo skupnost samo obogatilo. To, kar nam nekateri hočejo vsiliti, ni enotnost, je zgolj neko edinjaštvo, ki vse skupaj poplitvi in človeka demotivira. V tem primeru lahko pride za krmilo človek ali skupina, ki bi našo že itak zarjavelo »slovenozamej-sko« barko usmeril(-a) v dosego svojih osebnih ciljev. Ali hočemo to?
ni
KRATKE KOROŠKE NOVICE
Volitve prejšnji teden so na Koroškem prinesle naslednje rezultate. Od 2.464 mandatov je socialistična stranka dobila skupno 1.108, ljudska stranka 613, svobodnjaki so dobili kar 524 mandatov, samostojne slovenske liste pa so od 44 prišle na 50 mandatov.
V	soboto, 16.3., je bil Cankarjev dom v Ljubljani rezerviran za koroške goste. Medtem ko je dopoldne nastopila Mohorjeva ljudska šola (z lutkami, petjem in Orf igranjem) — pa niti obisk niti organizacija nista bila dobra — je zvečer lepo število poslušalcev prisluhnilo nastopu koroških zborov in Gallusovega »Ustoličenja karantanskega kneza«. Prireditev, ki so ji poleg predsednika Peterleta prisostvovali tudi nekateri slovenski ministri, so posneli za televizijo in bo ponovitev to soboto.
Solidarnost s slovensko vlado
Slovenska skupnost je v teh dramatičnih in odločilnih dneh izrazila vso podporo slovenskemu vodstvu in potrdila zavzetost za slovensko suverenost in razrešitev jugoslovanske krize.
O tem je bil govor na srečanju, ki ga je v preteklem tednu opravila pri predsedniku slovenske vlade Lojzetu Peterletu delegacija deželnega tajništva Slovenske skupnosti, v kateri so bili deželni tajnik Ivo Jevnikar, deželni predsednik Marjan Terpin in Rafko Dolhar, tržaški pokrajinski tajnik Miro Oppelt in deželni svetovalec Bojan Brezigar.
Daljši razgovor je bil najprej posvečen srbskim in vojaškim grožnjam ter hudim gospodarskim in drugim posledicam dolgoletnih napak. V nadaljevanju pa so predstavniki SSk seznanili predsednika slovenske vlade s položajem v zamejstvu in s prizadevanji za zagotavljanje temeljnih pravic Slovencev v Italiji.
Država brez civilnega poguma
Italijo bi lahko imenovali »državo brez civilnega poguma« zaradi njenega postopanja do ugrabitev. Ponovno je senat potrdil »trdno zadržanje«. Ob ugrabitvi oseb se vse premoženje sorodnikov blokira zato, da bi ne plačali odkupnine. Družina naj torej nič ne stori za svojega ugrabljenega člana, temveč naj samo čaka.
To je nečloveško. Država bi sama morala sprejeti odločitev, ki bi bila zelo preprosta: Parlament sprejme zakon, da je človeška oseba blago brez vrednosti; za človeka se ne plačuje nobena odkupnina. Ugrabitelji se po kratkem postopku obsodijo na dosmrtno ječo brez možnosti kake poznejše pomilostitve. Vsi, ki nudijo kako pomoč, se obsodijo na 30 let ječe. Ugrabitelji imajo čas dva meseca po objavi zakona, da ugrabljene osebe izpustijo brez kazni.
Parlament bi torej moral prevzeti odgovornost, da se odkupnina ne plačuje, in ne družina. To bi bil civilni pogum parlamenta.
Jeruzalem križpotje miru
Bog more tudi naše zmote obrniti v dobro. Tako pravi stara krščanska modrost. Ta moder izrek velja tudi za zadnjo vojno v Zalivu. Oborožen spopad je za nami, odkar je predsednik George Bush ukazal svojim armadam premirje v boju z Irakom. Utihnilo je orožje in beseda je prešla k politikom in diplomatom. To novo obdobje je pa še pred Bushem začel sv. oče v Vatikanu.
Kot smo poročali, je za 4. in 5. marec sklical k sebi v Vatikan vzhodne katoliške patrarhe in predsednike škofovskih konferenc držav, ki so bile neposredno zapletene v oboroženi spopad. Njim so se pridružili še zastopniki nekaterih glavnih osrednjih uradov sv. stolice, skupno kakih 20 oseb. Dva dni, v ponedeljek 4. in v torek 5. marca so zborovali pod. Prišli so z ločenimi mnenji odšli so pa enotni kot izhaja iz zaključnega dokumenta, ki so ga ob koncu izdali s sredo 6. marca. Dokument je izrazito cerkvenega značaja, je pa istočasno apel na politike in diplomate za čas, ko se bodo zbrali na eni ali več mirovnih konferencah, da poravnajo spore in nesoglasja, ki so privedle do oboroženega spopada. Glede tega so si bili škofje soglasni: Ni šlo za oborožen spopad med kristjani in muslimani, ni šlo za kako križarsko vojsko, temveč za spopad.
Otroci delajo
Statistike pravijo, daje v Neaplju neverjetno veliko število zaposlenih otrok; pod 14 let starosti dela eden na vsake tri, zaposleni so celo otroci stari pod devet let. Takih otrok da je 35 tisoč. Delajo pa zato, da pomagajo preživljati družino.
Evropske manjšine v Strasburgu
Vsako leto se predstavništva narodnih manjšin iz držav Evropske gospodarske skupnosti srečajo, da si izmenjajo svoja stališča in svoje poglede na trenutni položaj, v katerem živijo. Tako je bilo prejšnji teden zasedanje v prostorih evropskega parlamenta v Strasburgu. To manjšinsko politično povezavo pa vodi Evropska svobodna zveza (Al-liance libre europeenne, ALE), ki združuje kot stalne ali pridružene članice posamezne manjšinske, pa tudi avtonomistične stranke iz dežel EGS.
V	alzaškem mestu se je zbralo veliko delegatov, ki so predstavljali svoje politične organizacije. Tako od Irske in Škotske preko Bretanije, Baskovske dežele, Flamske, Frizije, Alzacije, Sardinije, Korzike, Katalonije, Andaluzije, Doline Aoste, Veneta, Južnega-Tirola in Lombardije. Iz dežele Furlanije-Julijske krajine je bila za slovensko manjšino prisotna Slovenska skupnost. Poleg strankinih delegatov so aktivno sodelovali tudi številni evropski poslanci teh manjšin. Seji je predsedoval baskovski evroposlanec Carlos Ga-raikotxea, ki je trenutni predsednik zgoraj omenjene zveze. Iz Italije pa so sodelovali poslanec manjšinske liste Federalizem, Sardinec Melis ter dva lombardska poslanca.
Na dvodnevnem zasedanju je beseda tekla o različnih vprašanjih, ki zadevajo evropsko problematiko, s posebnim ozirom na manjšine, deželna vprašanja in avtonomije. O slednji so precej na široko govorili predstavniki Lombardske zveze in orisali svoj načrt za novo ureditev Italije.
Govorilo se je tudi o odnosih z vzhodno Evropo. Tako je stopilo v ospredje današnje aktualno vprašanje dežel oz. držav, ki imajo močne avtonomistične težnje, od Litve do Slovenije oz. Hrvaške. To so omenili razni evroposlanci in spomnili na skorajšnjo debato v parlamentu o Jugoslaviji. V tem okviru je spregovoril tudi deželni podtajnik SSk Andrej Bratuž, ki se je pomudil posebej ob Sloveniji. Najprej je zavrnil stališče britanske konservativne parlamentarne skupine, ki se zavzema za nevmešavanje evropskega parlamenta v zadeve vzhodne in srednje Evrope. Pri tem je podčrtal, da isti britanski konservativci niso ob koncu vojne imeli podobnih pomislekov, saj je prav njihov bodoči premier Mac Millan odigral posebno vlogo v zloglasni vrnitvi slovenskih protikomunistov Titu. Nadalje se je predstavnik Slovenske skupnosti zavzel za vedno večjo politično podporo Sloveniji in seveda slovenski manjšini v Italiji v procesu evropske integracije.
Cerkev sv. Jožefa spet Jezuitska
Največja cerkev sv. Jožefa v Sloveniji stoji v Ljubljani, na Zrinjskega cesti št. 9. Vsakodnevni sprehajalec stavbe morda niti ne opazi več, saj njena zunanjost in okolica že dolgo nista več podobna svetemu kraju. Če pa si v Ljubljani le redko in te pot zanese tam mimo, ti je nerazumljivo, zakaj tako. Kaj je z vernim slovenskim narodom, da dopušča takšno sliko? Vendar on ni kriv. Če poznaš ozadje oz. vso tragiko zgodovine, se moraš samo zgroziti ob dejanju takratne oblasti. Postavi se le vprašanje: koliko časa bo cerkev še služila kot filmski atelje in v razne druge namene? Tudi stavba poleg nje — nekdaj Dom duhovnih vaj — (načrt zanj in za glavni oltar je naredil arhitekt Plečnik) — kar kriči po obnovi in čiščenju. Omet odpada, okrog ležijo lesni od-pakdi, da o nesnagi ne govorimo.
Kdor še ni slišal o tej komunistični sramoti, samo nekaj važnih podatkov!
Zemljo, kjer danes stoji cerkev sv. Jožefa, so jezuiti (s pomočjo dobrotnikov seveda) kupili leta 1894. Najprej so hoteli tam zgraditi hišo, po potresu leto dni kasneje pa je škof Missia v svojem pastirskem pismu omenil, naj bi se vsakoletna velikonočna procesija za odvrnitev od potresa vršila v cerkvi, ki bi jo zgradili na tem mestu in bi bila posvečena zaščitniku kranjskih dežel. Leta 1912 je bil položen temeljni kamen, še pred izbruhom prve svetovne vojne pa je stalo zidovje. Zaradi vojnih razmer / cerkev so uporabljali kot zaklonišče in skladišče / je škof Jeglič šele leta 1922 cerkev blagoslovil in jezuiti so začeli z delom: misijoni, bogoslužje, shodi raznih bratovščin in Marijine kongregacije. Tri leta kasneje / na praznik sv. Ignacija / so odprli tudi Dom duhovnih vaj, v katerem je bilo 30 sob in je pod svojo streho sprejemal tako duhovnike kot bogoslovce ali laike - izobražence in dijake. Ker je že leta 1933 jugoslovanska vlada hotela vse jezuite pregnati, so le-ti lastnino prepisa-
li	na ljubljansko škofijo. V spomin na 400-letnico jezuitskega reda je bil v začetku leta 1941 v cerkvi postavljen glavni oltar.
Potem je prišlo leto 1948. Hišna preiskava je med drugim imela za »uspeh« aretacijo p. Koncilja, ki je bil obsojen na več kot 5 let zapora. Po veliki noči naslednje leto pa so jezuiti na hitro morali pospraviti in od-peljati nekaj starih stvari na Bogenšperk, kamor so bili izseljeni. Dragocenosti — tudi knjižnica — so seveda ostale zaplenjene. V naglici niti božjega groba niso mogli pospraviti. Takratni superior p. Vrtovec in p. Bohm sta v soboto pred belo nedeljo (konec aprila 1949) izpraznila tabernakelj in odnesla Najsvetejše v stolnico. Potem so se vrata za dolgo časa zaprla.
Ironija ali božja previdnost?
Po skoraj 42 letih je 25. januarja letos p. Bohm prvi prestopil prag nekdanje jezuitske postojanke. Občasno ima zdaj tam sv. mašo, pred praznikom sv. Jožefa pa so imeli dobro obiskano devetdnevnico. Plečnikov oltar je seveda še vedno zazidan in tudi kongregacijska kapela (zgrajena leta 1927) še nima pravega dostojanstva. Vendar — v njej se zbira božje ljudstvo in skupaj z jezuitskim patrom (ki je kljub žalosti vesel, da je smel to doživeti) slavi Gospoda — in zavetnika sv. Jožefa. Z njim upamo zdaj vsi, da bo cerkev spet postala pravi božji hram, v katerem bomo prosili in se zahvaljevali sv. Jožefu za pomoč.
R.B.
ŽIVLJENJE MISIJONSKE CERKVE
Priloga »KATOLIŠKEGA GLASA« št. 11 - 21. marca 1991
Dvajset koles za redovnice v Burkini Faso
Postna akcija 1990
Štandreški dekanat
Lansko leto se je mlada kongregacija afriških redovnic, ki deluje v državi Burkina Faso in so nastale pred kakimi štiridesetimi leti, obrnila na goriški Misijonski urad s prošnjo, da bi jim priskrbeli dvajset koles. Služila naj bi sestram, ki delujejo v škofijah Bobo Deolasso in Ouagadougou in se posvečajo evan-gelizacije s pomočjo kateheze, raznih tečajev, sestankov. Liturgična srečanja z božjo besedo vodijo zlasti po vaseh, kamor prihaja misijonar mo-
goče samo enkrat mesečno. Redovnice so prej imele motorna kolesa, ki pa so se sčasom pokvarila. Ni bilo denarja, da bi kupile nova in tudi cene bencina so poskočile. Tako je prišla v Gorico prošnja za nakup koles. In prav zaradi velikodušnosti mnogih darovalcev se je nabrala potrebna vsota in dvajset koles je bilo kupljenih kar na afriških tleh. Sestre se tako lažje vozijo po vaseh in nadaljujejo s svojim poslanstvom za božje kraljestvo.
Kaj delajo laiki v misijonih
Novost v misijonskih deželah so laiki, tako moški kot ženske. Do nedavna smo bili vajeni, da so v misijone odhajali redovniki, redovnice pa še kak duhovnik. Zadnje čase pa vedno bolj govorimo o laikih v misijonih. Kaj delajo? Čemu so potrebni? Potrebni so iz dveh razlogov: Prvič zaradi zgleda, ki ga dajejo; drugič zaradi materialnih potreb v teh deželah. Saj ne gre več samo za oznanjevanje evangelija z besedo in za delitev zakramentov, temveč tudi za vsestransko pomoč domačemu prebivalstvu, ker tudi Kristus ni samo oznanja! evangelija, marveč je tudi nasičeval lačne in ozdravlja! bolne. To zadnje je posebna naloga laikov v misijonih. O tem priča naslednje poročilo Klemena Štolcerja, misijonarja na Madagaskarju.
Laike v misijonih čaka ogromno dela. V krajih, kjer delujem, vlada nepopisna zaostalost. Ko bi se našel kdo, ki bi jih učil osnove čistoče. Tamkajšnji ljudje ne poznajo stranišča. Kadar se na primer pojavi krvava griža, se je v kratkem nalezejo vsi, ravno zato, ker iztrebljajo kjersibo-di. Tako se marsikakšna vas ob pojavu omenjene bolezni zdesetka, saj ljudje umirajo kakor muhe.
Na zdravstvenem področju je, hvala Bogu, med laiki kar precej odziva. Tako so po približno tri leta svojega življenja za najbednejše že žrtvovale slovenske medicinske sestre: Anica Tomažič, Dorti Tratnik, Cvetka Babič in Marija Veider. Vse omenjene so se že vrnile obogatene z dragoceno izkušnjo. Upokojena zdravnica Sonja Masle in višja medicinska sestra Flelena Škrabec sta se po dopustu pogumno in velikodušno ponovno vrnili. Na novo so prišli Jožica Rihar ter zakonca Alenka in Ri-kardo iz Argentine. Vsi ti delajo v zdravstu. Ker so potrebe na tem področju velike, jih še vedno ni dovolj. Kraji, kjer pravkar omenjeni delajo,
Subida - Krmin Doberdob Gabrje - Vrh Sv. Ivan, Gorica Jamlje Podgora Pevma, Štmaver Rupa, Peč Števerjan, Jazbine Štandrež Sovodnje Dol
Skupno
455.000
450.000
1.151.000
2.278.000
700.000
1.100.000
478.000 766.500
5.322.000
2.760.000
174.000
Lir 16.137.500
Na prebivalca 1.391 lir, porast od lani 1.056.000 ali 7%.
Dekanija Devin
Nabrežina
Devin
Mavhinje
Šempolaj
Zgonik
Sesljan
Ribiška vas
Skupno
4.100.000
1.253.000
615.000
450.000
798.000
1.150.000 1.090.400
Lir 9.456.400
Na prebivalca 985 lir, porast od lani, 1.310.000 ali 16%.
Darovi za misijonsko akcijo 1990 po dekanatih
so večja središča in jim prihajajo bolniki več deset kilometrov daleč peš. Ko bi imeli sredstva in ljudi, bi lahko samo na našem južnem področju farafanganske škofije odprli še deset dispanzerjev in zaposlili dvajset laikov bolničarjev. Za zdaj je vse naše početje priložnostno. Bolj ali manj s strahom gledamo, če se bo že zastavljeno delo sploh lahko nadaljevalo. V kraju Ranomena, kjer sem in kjer imamo lepo zidano hišo za laike, je bila le-ta že po slabem letu več mesecev prazna, ko sta dekleti odšli na dopust. Na srečo sta se vrnili, sicer bi bilo skoro škoda truda in denarja za njuno hišo.
POTREBNO JE MNOGO POKLICEV
Poleg potrebe po zdravstveno izobraženih laikih so vedno potrebni tudi zidarji, mizarji, mehaniki, elektrikarji, varilci in poljedelci. Na delu tega področja sta na Madagaskarju zaorala ledino Lovrenc Štan-ta in Ivan Selak. Po njunem odhodu so se na pobudo Franca Sodje, lazarista, opogumili argentinski Slovenci. Kar pet se jih je zvrstilo: Janko Glinšek, Fredi, Tone Jemec, Marko Vilfan in Janko Erjavec. Mnogo je obetal koroški Slovenec Toni Oitzel, a je zaradi bolezni že po dveh mesecih moral lepo začeto mizarsko delo opustiti in se vrniti domov.
Po dolžini bivanja in po uspešnosti pri delu bo kot misijonar laik na Madagaskarju vse rekorde potolkel Jože Letonja, ki je »Tausentkiinst-ler«, »Madhen fiir alles« in se v naši škofiji po njem mnogo več povprašuje kot po škofu. Zna pač skoro vse in česar se loti, mu uspe.
Lani aprila smo končno spet po dolgem času dobili mizarja Lojzeta Gaberščka iz Tolmina. Ranomenska mizarska delavnica je dolga leta stala in čakala pridnih rok.
Poleg tega, da bi bil še vedno dobrodošel mizar, zidar, mehanik, bi
Visco	7.883 ( +	2.529)
Krmin	1.909 (—	346)
Gradišče	1.601 ( +	482)
Červinjan	1.546 ( +	67)
Ronke	1.501 ( +	330)
Štandrež	1.391 ( +	101)
Gorica	1.204 ( +	131)
Oglej	1.019 ( +	247)
Devin	985 ( +	139)
Tržič	419 (—	171)
Goriški misijonarji v svetu
1. p. Claudio Battistutta, Fiumicello, Italija, 2. s. Adele Biancotto, Červinjan, Italija, 3. p. Claudio Bortolossi, Strassoldo, Italija, 4. p. s. Marcelliana Bortolotto, Ronke, Senegal, 5. p. Mansuet Božič, Budanje, Brazilija, 6. s. Ulderica Bressan, Aiello, Italija, 7. s. Pierfernanda Calligaris, Pieris, Italija, 8. Dionisio Cossar, Ca-venzano, Japonska, 9. s. Bernarda Cucit, Krmin, Zaire, 10. p. Fabio D’Agosti-na, Strassoldo, Italija, 11. p. Franco Daltin, Červinjan, Paragvaj, 12. p. Angelo Delpin, Crauglio, Italija, 13. p. Mario Diana, Aiello, Gvatemala, 14. s. Elda For-chiassin, Ločnik, Argentina, 15. p. Luigi Gorian, Ronke, Čile, 16. s. Bogdana Kavčič, Ledine, Burundi, 17. s. Paolina Lapicar, Gorica, Argentina, 18. s. Elizabeta Likar, Otlica, Egipt, 19. s. Marija Dolores Lisjak, Šempeter, Egipt, 20. p. Quin-tino Lugnan, Gradež, Nemčija, 21. p. Tito Marega, Červinjan, Brazilija, 22. p. Rambaldo Olivo, Campolongo, Tanzanija, 23. s. Marija Pahor, Vermeljan, Mehika, 24. p. Stanko Paulin, Grgar, Hong Kong, 25. b. Aleksander Prati, Budanje, Brazil, 26. p. Venceslav Rijavec, Grgar, Ekvador, 27. p. Ambrogio Rinaldi, Canpolongo, Brazilija, 28. p. Radko Rudež, Vrhpolje, Zambija, 29. p. Ernest Saksida, Dornberk, Brazilija, 30. s. Lucia Mary Scarel, Fossalon, Italija, 31. b. Antonio Schiavon, Fossalon, Mozambik, 32. s. Maria Sellenati, Giassico, Filipini, 33. p. Paolo Spanghero, Turriaco, Tajvan, 34. p. Pavel Bajc, Col, Slonokoščena obala, 35. p. Ivan Bajc, Col, Slonokoščena obala, 36. p. Albert Sta-kul, Podgora, Tanzanija, 37. p. Ivan Štanta, Miren, Madagaskar, 38. p. Giuseppe Temon, Ločnik, Argentina, 39. p. Igino Tiberio, Campolongo, Italija, 40. Maura Toninato Borghese, laična misijonarka, Tržič, Uganda, 41. s. Gabriella Tripani, Gorica, Italija, 42. don Luciano Vidoz, Ločnik, Nemčija, 43. b. Bruno Viola, Braz-zano, Kenija.
Ignacija, Egipt, 50. Kerševan Marcel, Zaire, 51. Kosovel Ernesta, Tanzanija, 52. Škerlj Zora, Bocvana, 53. Jericijo Floriana, Mozambik, 54. Kravos Zdravko, Zambija, 55. Miklavčič Anica, Hong Kong, 56. Trost Marija, Izrael
Iz koprske škofije so v misijonih še:
44. Bajc Kristina, Egipt, 45. Cucek Frančiška, Egipt, 46. Fortuna Doloro-za, Egipt, 47. Gogala Silverija, Egipt, 48. Krmec Klara, Egipt, 49. Peljhan
Praznik mestnih zavetnikov v Gorici
Stalni diakoni
Imamo mnogo duhovniških poklicev
Misijonar Jose Kaimlett iz Indije piše: »Imamo mnogo duhovniških in redovniških poklicev, dočim jih je po svetu zelo malo. Ustanovili smo posebno združenje, ki skrbi za poklice v korist vesoljne Cerkve, da bi ti naši duhovniki lahko kdaj šli po svetu, kjer poklicev nimajo. S pomočjo tega združenja je bilo posvečenih že 15 duhovnikov, 149 bogoslovcev in se-meniščanov se pa pripravlja na poklic. Dva duhovnika in bogoslovca sta pa v Rimu na višjih teoloških šolah. Imamo dve mali semenišči in eno bogoslovje.
zelo prav prišel nekdo, ki bi se spoznal na kmetijstvo. Imel bi največ dela. Obdelovanje zemlje je v našem koncu tako primitivno, da bi se človek zjokal. Pluga ne poznajo. Goveja živina je, a je nihče ne zna vpreči in uporabiti za delo. Uspeva najrazličnejše sadno drevje, a ni človeka, ki bi sadil. Pri tamkajšnjih ljudeh obstaja praznoverje, da kdor posadi sadno drevo, bo kmalu umrl.
NE BREZ DOBRIH DEL...
Mi pa recimo, umrli bomo vsi, a Bog daj, da ne bi bili brez dobrih del, ker le ta nam bodo odprla večnost, že sedaj pa prinesla notranji mir in zadovoljstvo.
Klemen Štolcer
Preteklo soboto 16. marca smo obhajali praznik zavetnikov goriške-ga mesta mučencev sv. Hilarija, škofa in Tacijana, dijakona. Bil je šole prost dan, v stolnici, ki jima je posvečena, je bila dopoldne slovesna sv. maša g. nadškofa, z njim so so-maševali mestni župniki in kaplani. Navzoča sta bila tudi župana Gorice in Nove Gorice ter vodje raznih odsekov na naši goriški občini z mestno zastavo. G. nadškof je oblasti pozdravil v obeh krajevnih jezikih.
Posebnost letošnjega praznovanja je bil tudi sprejem petih mož med pripravnike za službo diakona. Navzoči so bili ti mladi možje s svojimi ženami, ki so skupno z možmi dale privoljenje v diakonsko službo, na katero so se že začeli pripravljati. Ti mladi možje so iz sledečih župnij: Villesse, Crauglio, Tržič, Gorica-Sv. Ana in Gorica-Rojce. Po temeljiti pripravi nekaj let bodo prejeli red diakonata v pomoč naši goriški nadškofiji.
Tudi mi bi potrebovali takih velikodušnih mož, ki bi se žrtvovali za blagor Cerkve in našega ljudstva, ker se duhovniške vrste vedno bolj starajo in krčijo.
Zvečer ob 20.30 je bil v stolnici celovečerni koncert goriških pevskih
zborov. Nastopili so Coro S. Igna-zio (St. Jericijo) Ars Musiča (Fr. Va-lentinšig), Corale Fogar (stolnica), Podgora (M. Špacapan), zbor Luci-nis in še en zbor.
Prvi kitajski slovar za Slovence
Filozofska fakulteta v Ljubljani je izdala prvi kitajsko-slovenski slovar; izšel je v 400 izvodih; sestavil ga je profesor Mitja Saje. V pomoč naj bi bil poslovnim ljudem, ki imajo posla s Kitajci. Teh poslovnežev je tudi med Slovenci vedno več.
SV. OČE POJDE V BRAZILIJO
Letos v oktobru bo sv. oče drugič obiskal Brazilijo, to največjo južnoameriško državo. Obisk bo pastoralnega značaja: papež se bo srečal le s škofi in verniki, med politiki se bo srečal samo s predsednikom države. Problemov v tej državi je nešteto, od teologije osvoboditve do ekonomskih kriz in revščine, verskih sekt, izsekavanja amaconskih gozdov in uničevanja indijanskih rodov in še in še.
Biti dober je več vredno kot biti srečen.
Človeku mora biti vodnica pamet. (Aleš Ušeničnik)
Sestra domačinka pri katehezi
NOV
LAIŠKI
MISIJONAR
Klement Palk, lesarski tehnik iz Ajdovščine je odšel na pomoč p. Mihu Drevenšku v Zambijo. Misijonski križ mu je izročil škof Metod Pirih, v imenu njegovih vrstnikov pa se je od njega poslovil Branko Likar.
laičnimi misijonskimi pomočnicami
Papež: Rad bi šel v Jeruzalem
Pretekli teden je prišla v Vatikan posebna delegacija kristjanov in muslimanov iz Jeruzalema; vodil jo je latinski patriarh v Jeruzalemu Michel Sabbah, ki je po rodu Palestinec. V delegaciji so bili še grško melhitski škof Laham, protestantski škof Naim Nassar, ravnatelj medverskega centra Geries Saed, zastopnik velikega muftija v Jeruzalemu Thiab (veliki mufti je najvišja muslimanska verska avtoriteta) ter Ibrahim Sha, zastopnik islamske konference. Temu zastopstvu je sv. oče ponovno izrazil željo, da poroma v Jeruzalem. Islamski zastopniki pa so papežu priporočili, naj še naprej opozarja na resolucije OZN, ki zahtevajo domovino za Palestince ter izreden status za Jeruzalem.
v Katoliškem domu
zakona v njegovem zgodovinskem razvoju«. Krščanska družina je zrastla iz tradicije stare zaveze in iz korenin tedanje grško-rimske družbe, kakor jo je dopolnil Kristus in za njim sv. Pavel. Kristus je znova potrdil nerazvezljivost zakona, sv. Pavel pa je dodal nekaj praktičnih napotkov zlasti v pismu Korinčanom (1 Kor 7).
V teku časov se je sklepanje zakona oblikovalo v soglasju za navadami ljudstev in predpisov Cerkve, zlasti na tridentinskem koncilu.
Naslednje predavanje je imel msgr. Renato Podberšič iz Kopra. Razpletel je misel »Nova družina za novi čas«. Pogledal je v sodobno družino in v njene probleme, ki niso majhni, in kako jim odpomoči.
Pretekli teden je pa prišla iz Ljubljane družinska mati Vanja Kržan. Ker je žena in mati šestero otrok, se je ustavila ob praktičnih problemih, posebej pri vzgoji v družini in ob skupnem zakonskem življenju.
Bila je prepričljiva, idealno vznesena, saj je videla predvsem lepe trenutke v družinskem življenje, manj se je ustavljala ob konkretnih težavah in problemih, ki jih v nobeni družini ne manjka. Omenila je tudi, kako si družine med seboj pomagajo ob mesečnih s rečavanjih družinskih skupnosti, ki jih je vedno več v Sloveniji.
Tematika, predavanj je aktualna, zato število udeležencev od večera do večera raste, tako, da postaja mala dvorana že premajhna. Prevladujejo zakonski pari, kar je zelo spodbudno. Še bolj spodbudno bi bilo, če bi med zakonskimi pari bilo še več mladih zakoncev.
Ponosem sem na primorske katoličane Pastoralno zborovanje na Tržaškem
Ponosem sem, da imamo Slovenci na Primorskem — sredi neslovenskega okolja — katoliški tednik! Na Japonskem nas je vsega skupaj nekaj več kot stodvaindvajset milijonov ljudi; od teh nas je katoličanov nekaj več kot štiristodvainštirideset-tisoč — to je, okrog petdesettisoč duš nam manjka do pol miliona... Katoliška Cerkev na Japonskem šteje tri nadškofije in 13 škofij in vsega skupaj je 822 župnij; nekaj več kot 1900 duhovnikov je na delu za to božje kraljestvo na vseh otokih; pomaga jim skoraj 400 redovnih bratov in nekaj več kot 7000 sester. V celi Japonski premoremo en sam katoliški tednik, ki se imenuje Katorikku Šin-bun (po naše pisano), kar pomeni Katoliški časopis (katoliških dnevnikov nimamo). Izhaja vsako nedeljo na štirih do 6 straneh. Uredništvo in upravo vodi vsega skupaj 27 ljudi. V primeru z ostalimi japonskim tedniki (da sploh ne omenim dnevnikov) smo zares skromni; in med nami povedano: manjka nam »rojenih« urednikov in časnikarjev, ki bi lahko spremenili teh štiri ali šest strani v privlačno in tehtno branje, kar naši katoličani — spet med nami povedano — spet in spet pogrešajo. Čul sem, da izdajajo katoličani v Hong Kongu list z imenom Examiner (po naše bi rekli Preglednik novic), ki je tako zanimiv, privlačen in tehten, da ga redno berejo tudi komunisti v Bei-pingu (tako zdaj imenujemo nekdanji Peking). In koliko ljudi bere naš japonski katoliški tednik? Po statistiki plačuje redno naročnino 16.000 ljudi... Nimam pojma, kako je razmerje teh številk do številk v zvezi s Katoliškim glasom, toda zdi se mi, da tisti Slovenci na Primorskem, ki jim gre za katoliški časopis-tednik, ne štejejo mnogo stotisočev... zato sem zapisal, da sem ponosem na dejstvo, da je to omejeno število Slovencev pripravljeno vzdrževati katoliški tednik!
Ne le januarja, celo leto je treba imeti na srcu katoliški tisk v žlahtnih slovenskih besedah, posebno naš edini tednik. Zgodovina Cerkve pozna svetnike, ki so se dobesedno žrtvovali za dobro tiskano besedo, n.pr. Janez od Boga, sv. Anton Maria Claret, sv. Janez Bosco. In komu niso znani, vsaj malce, tozadevni napori našega svetniškega škofa Antona Martina Slomška? 24. januarja tega leta je sam Katoliški glas povzdignil svoj glas, da nas spomni sredi milijonske množice modernih vtisov da ne smemo »pustiti, da bi ta sredstva — kot so radio in televizija —
na nas tako močno vplivala, da bi prenehali razmišljati in presojati stvari, ki zadevajo naše življenje, v luči evangelija«. In zakaj v luči evangelija in ne v luči kakšne ideologije, pa čeprav trenutno po množicah opevane? Isti glas odgovarja: »Za naš svetovni nazor in življenjsko ravnanje je odločilen evangelij, ki je božje sporočilo človeku«. Te besede so vzete iz kratkega, a tehtnega članka pod naslovom Tiskana beseda ostane! Njegovih zadnjih 37 besed izzveni v enega najbolj modernih nasvetov modernemu človeku za moderno sv. spoved: »Morda bi bilo prav, da bi se znali pri spovedi obtožiti ne samo, da smo opustili mašo ali molitev, ampak tudi, da v hiši nimamo nobenega katoliškega časopisa ali knjige ali da tega ne vzamemo v roke«. Jaz bi dodal za tiste, ki stremijo po bolj zavestnem katoliškem življenju, da bi bilo prav, da bi se znali obtožiti tudi tega, da niso našega Gospoda nikdar prosili za milost nadarjenih ustvarjalcev slovenske katoliške besede, posebno v tako narodno versko ogroženih predelih kot je naše ljuba Primorska v takozvani katoliški Italiji.
Pretiravam? Po več kot štiridesetih letih življenja v čisto neslovenskem okolju se mi zdi slovenska katoliška tiskana beseda zaklad, tudi če jo je položila v tiskarski stroj od dela in let utrujena roka.
Vladimir Kos, Tokio
Jezuiti kritizirajo OZN
Jezuitska revija Civilta Cattolica hudo kritizira OZN zaradi vojne v Zalivu. Revija trdi, da so se Združeni narodi vdali pritisku Amerike in prehitro začeli z napadom na Irak. Če bi bili počakali, bi se Irak gotovo moral vdati brez vojne.
Srečno naključje je hotelo, da priprava na Pastoralno zborovanje sovpada z obdobjem, ki je v marsičem prelomno. Razmere v Sloveniji so se spremenile: slovenski narod svobodneje zadihal, končno so odpadle ovire za njegovo versko in moralno delovanje. Svetovni dogodki s propadom komunističnih režimov na vzhodu pa so vplivali tudi na dogajanje v našem prostoru. Ost komunistične propagande, ki je dolga desetletja obvladovala predvsem Tržaško in pred katero je bil slovenski kritjan vedno v defenzivi, se je skrhala. V tem ozračju večje sproščenosti in strpnosti, ko vsi tožimo nad krizo vrednot, nad pomanjkanjem trdnih opor, ko tudi komunisti iščejo svojo novo identiteto, moramo tudi kristjani razmisliti o sebi kot posameznikih in vernikih, analizirati svoj odnos do vere, do krajevne Cerkve in do Cerkve nasploh. Kot nalašč za to je priprava na Pastoralno zborovanje, ki je steklo v naši škofiji. Zborovanje bo — z božjo pomočjo — gotovo obrodilo svoje sadove. Kolikšen bo njegov uspeh, pa je odvisno od nas vseh. Danes ni več čas, ko bi lahko sprejemali vero le pasivno, ko bi bili kristjani le iz tradicije. Vsak vernik se mora zavedati, da je povezan s celotno Cerkvijo in da je tudi odgovoren zanjo. Zato bi bilo prav, da bi vsi bolj zavzeto sledili in spremljali dogajanja v zvezi s Pastoralnim zborovanjem.
Prva tema, ki je bila na vrsti februarja, je obravnavala oznanjevanje božje besede. Na vprašalnih polah, ki so jih verniki dobili, je bila vrsta vprašanj, na katera je bilo treba odgovoriti s preprostim da ali ne. Izpolnjene pole je pripravljalni odbor večinoma že zbral in jih bo
zdaj pregledal ter analiziral.
Na vrsti pa je zdaj marčna tema: obhajanje Kristusove skrivnosti. Vprašalnik je tokrat nekoliko zahtevnejši, saj je treba na vprašanja odgovoriti obširneje. Vprašanja bodo za vsakega vernika priložnost, da razmisli, kaj mu pomeni nedelja, kako jo preživlja, ali najde čas za nedeljsko mašo, kaj je zanj evharistična daritev. Vprašanja se tičejo tudi zakramentov: kaj nam pomenijo, kakšna bi morala biti
Otroci so vedno »luštni«
V Ljubljani na Rakovniku živi najstarejši slovenski misijonar g. Andrej Majcen. Stopil je v 87 leto, saj se je rodil v Mariboru 30. sept. 1904. Za njegovo 85-letnico so mu pripravili lepo slavje salezijanci na Rakovniku. Trajen spomin na njegovo misijonsko delo pa je knjiga, ki je izšla lansko leto v Ljubljani pod naslovom Don An-drea Majcen. Knjiga je napisana v italijanščini, ker jo je spisal njegov sobrat salezijanec don Mario Rassiga. Vrhovni predstojnik salezijancev je namreč želel, naj g. Majcen opiše svoje misijonsko delovanje na Daljnem Vzhodu, na Kitajskem, v Vietnamu (severnemu in južnem) pa v Hong Kongu. Tega dela
Starosta slovenskih misijonarjev
se je lotil don Rassiga na podlagi dokumentov in pa po spominu g. Majcna. Nastala je tako knjiga debela 286 strani ter opremljena tudi s fotografijami. Knjiga priča o misijonskem delu salezijancev v teh daljnih krajih in zlasti še o delu g. Majcna. Podobnega pričevanja o delu kakega našega misijonarja do sedaj nismo še imeli.
Zanimivo, kako ga je G. Bog Majcna poklical za salezijanca in misijonarja. Ko mu je bilo 19 let je dokončal učiteljišče v Mariboru, a ostal brez službe. Tedaj ga je prijatelj povabil, naj sto-
pi v službo k salezijancem v Radni, ki so tam imeli osnovno šolo. Dobil je službo in postal salezijanec, saj seje kmalu odločil, da stopi v salezijansko službo. Moral je seveda še v šolo, da se nauči latinščine in grščine, pa v noviciat, pa v bogoslovje. Vse je s trdno voljo prestal in bil posvečen v mašnika leta 1933. Med tem časom je spoznal misijonsko delo salezijancev in se odločil tudi sam za misijone. Skupaj z drugimi sobrati je odpotoval iz Trsta dne 11. sept. 1935 s parnikom Conte Verde, ki je takrat vozil na Daljni
Vzhod. Tako se je začelo njegovo bogato in plodno misijonarjenje. O vsem tem pripoveduje omenjena knjiga. V Vietnamu je ostal do zmage komunistov leta 1977; nato še dve leti v Hong Kongu ter prišel končno v Slovenijo leta 1979. Obljubil je, da se vrne v misijone, a utrujen od dela in naporov je moral ostati doma na Rakovniku.
Ni pa pozabil na svoje v Vietnamu. Ves čas vzdržuje z njimi pismene stike in se veseli, ker so nekateri njegovi novinci in študentje postali duhovniki in nadaljujejo njegovo in Don Boscovo
Don Soranzo Pierpaolo med našimi
priprava nanje, itd. V preteklosti so imele v ljudski vernosti važno vlogo razne pobožnosti — prvi petki, šmarnice, zornice, itd. Ali so danes take pobožnosti še tako občutene? Gre torej za nekakšno izpraševanje vesti, ki nam bo pomagalo, da bomo bolje spoznali sami sebe. Da pa bo celotno naše versko občestvo imelo korist od tega, naj vsakdo izpolni vprašalno polo. Večkrat kdo reče: »Oh, le zakaj bi moral jaz izpolniti vprašalnik, bodo že drugi, ki so bolj poklicani za to!« Ne, prav vsak vernik je poklican, da pove svoje mnenje in tako sodeluje pri postavljanju temeljev za razvoj krajevne Cerkve.
mpm
Predavanja o družini
Italijanska Cerkev si je letos zastavila kot specifično temo pastoralnega oznanjevanja družino. Gre za ustanovo splošno družbenega in posebej še krščanskega pomena. Saj je družina temelj človeške družbe in še posebej temelj cerkvenega občestva.
Družini so zato posvečena letošnja postna predavanje v Katoliškem domu. Do sedaj so se zvrstila tri taka predavanja in na vrsti je še četrto, dne 21. marca. Prvo predavanja je imel dr. Oskar Simčič, profesor moralke in škofijski kancler. Govoril je o »Zakramentalnosti krščanskega
delo, četudi med mnogimi težavami, žrtvami in zapori. A tudi tam že vstaja zora lepših dni za kristjane.
G. Majcen je zadnje mesece prestal operacijo in bolezen, a je toliko okreval, da je sedaj doma in je dne 26. februarja lahko sprejel iz rok g. Luka van Looga v priznanje za svoje delo knjigo Don Bosco in Va-ticano. Salezijanci namreč vodijo vatikanske tiskarne.
G. Majcen je po vrnitvi domov bil tudi v Gorici in ostal z njo ves čas povezan tudi s Katoliškim glasom, ki ga ves čas dobiva. Želimo mu nadaljnjega zdravja.
K. H.
Nekaj o preteklosti in sedanjosti šole »F. Milčinski« na Katinari Iz ulice Donizzeti 3
Osnovna šola »F. Milčinski« na Katinari pri Trstu praznuje letos svojo dvestoletnico. Tu je bila namreč že leta 1791 ustanovljenja šola, ki je za škedenjsko druga naj starejša osnovna šola v tržaški okolici. To so bili prvi sadovi razsvetljene politike habsburškega dvora, ki je s splošno naredbo o obveznem šolanju iz leta 1774 želel, da bi otroci odraščali, kot so takrat rekli, v delavne in krepostne podložnike. V podeželskih šolah enorazrednicah z enim učiteljem in skrajšanim programom naj bi se tako učili predvsem katekizma, računstva, nemškega branja in pisanja, poljedelstva. In to predvsem pozimi, ko otroci niso delali na polju ali gnali na pašo in so »živeli v brezdelju«. Najprej so poučevali cerkovniki, kasneje kaplani in končno poklicni učitelji. V prvih letih so domači jezik uporabljali le ustno kot uvod v nemščino, postopoma pa se je uveljavilo načelo o pouku v materinem jeziku, ki so ga uzakonili leta 1869. V tistem času so šole začele tudi bolj redno in urejeno delovati, vse več otrok, predvsem dečkov pa je dejansko izpolnjevalo šolsko obveznost. Na Ka-tinaro so tako zahajali tudi otroci iz Lonjerja in Podlonjerja, Rovt, Ko-lonkovca in Rocola.
Pouk je dolgo potekal v župnijskih prostorih, leta 1881 pa so ob župni cerkvi dogradili prvo šolsko stavbo: na glavni cesti in na vidnem in častnem mestu, kot so to določala državna navodila. V tej stavbi ima danes svoje prostore oddelek nižje srednje šole sv. Cirila in Metoda.
Leta 1923 so na Katinari odprli italijansko šolo, ob tem so začele italijanske oblasti po določilih šolske reforme ministra Gentileja ukinjati slovenski pouk in slovensko šolo na
Katinari so v celoti ukinile leta 1927. Kmalu za tem so osnovno šolo preselili v današnje poslopje — v bivšo gostilno »pri Padovanu«.
V	vojnem letu 1943 je po nemški zasedbi ta italijanska šola nehala delovati. Po oktobru 1943 je v Lo-njerju in v Rovtah pa tudi na Roco-lu bil obnovljen slovenski pouk za otroke z ilegalno pobudo, ki jo je podprl do svoje internacije v Dacha-vu v začetku leta 1944 domači župnik Anton Piščanc. Kmalu po tem je bil tu tudi poskus domobranskih predstavnikov, da bi pouk dali legitimacijo nemških oblasti.
Redni pouk je bil v času ZVU obnovljen v š.l. 1945-46, v šol. letu 1949-50 je bila obnovljena tudi italijanska šola. V letu 1972 je bila slovenska osnovna šola na Katinari poimenovana po Franu Milčinskem, od leta 1972 so kot prvi v zamejstvu na šoli začeli podeljevati bralne značke.
Šolo v zadnjih desetih letih obiskuje od trideset do štirideset otrok.
Ta izredni jubilej katinarske šole bodo proslavili z raznimi pobudami
v	prihodnjem šolskem letu. V ta namen so ustanovili poseben odbor predvsem domačinov in si že začrta-
li	program glavnih pobud. Prva taka pobuda bo že v ponedeljek 22. marca s koncertom v domači cerkvi.
Čestitke
Trebenski župnik dr. Jože Sraka se je 13. marca srečal z Abrahamom, 19. marca pa je praznoval svoj god. Vse najboljše in obilo božjega blagoslova mu želijo župljani župnije Sv. Andreja iz Trebč.
RAZSTAVE
Andrej Kosič razstavlja
V	soboto, 9. marca so v razstavnih prostorih Katoliške knjigarne v Gorici odprli razstavo slikarja Andreja Kosiča. Zbralo se je veliko ljudi, saj je Kosič kot slikar in kot trgovec zelo znan tostran in onstran meje. Slikarja in razstavljena dela je predstavila Nives Marvin. Dela so še vedno na ogled.
Slikarja Andreja Kosiča na Goriškem pravzaprav ni potrebno še posebej predstavljati, ker je tu že ponovno razstavljal. Iz kataloga izhaja, da je imel že 24 osebnih razstav od leta 1959 do danes. Prvo osebno razstavo je imel v Katoliškem domu, nato pa v Gorici še na raznih krajih, pa v Trstu, Padovi, Portogruaru, posebno še v Sloveniji.
Poleg osebnih razstav se je Kosič udeležil tudi številnih kolektivnih
razstav z drugimi slikarji od Gorice do Rima, Tokia, Melbourna. Za svoje stvaritve je prejel številne nagrade in priznanja (Berlin, pokal za akvarel, Rim, prvo nagrado za po-krajinarstva, Pariz, prav tako za akvarel itd.)
Akvarel je namreč Kosičeva priljubljena tehnika, v kateri dosega mojstrsko popolnost. Tako je tudi na njegovi sedanji razstavi v Gorici. Vse razstavljene slike so akvareli.
Druga odlika Kosičeve umetnosti je njegova zaljubljenost v kraško pokrajino, posebno še v jesensko in zimsko. Kritik J. Mesesnel piše: »Najbrž ni naključje, da si je (Kosič) kot prevladujočo temo izbral jesensko pokrajino in še posebej kraško.« Lahko bi še dodali, da ljubi tudi Brda. V sedanji razstavi pa motivov iz Brd ni. Na Krasu ne vidi samo pokrajine, marveč tudi kraško arhitekturo »z neskončnimi suhimi zido-
vi	in s kristalnično kamnito kmečko arhitekturo.« (Ivan Sedej).
Andrej Kosič »V Tomaju« akvarel
Sv. pismo izziva človeka k zrelostni veri. To je problem, ki ne tare samo nas, ampak je splošen. Gospod Gašper Rudolf, župnik v Novi Gorici, ga je zastavil tudi nam pri izvajanju pastoralne obnove slovenskih vernikov na Tržaškem. Iz šolske prakse je uporabil sistem in prisotnim narekoval, naj bi narisali pojem o Bogu. Pustil pa je tudi svobodno izbiro za drugačne odgovore. Še najbolj je zadel odogovor udeleženca, ki se je takoj odzval. Iz otroških let mu je ostal spomin na trikotnik, v katerem je gledal božje Trojstvo. Oglašali so se dalje različni odgovori iz katerih se je dialog razvijal in marsikaj pojasnil. Take vrste kateheza zna biti privlačna in koristna, če ne drugega, prisili udeležence, da pri sebi razmišljajo, kaj jim ta pojem pomeni in ali jih sploh kdaj vznemirja.
Prihodnje tako srečanje v ulici Donizzeti 3, bo 18. aprila ob 20.30.
F.V.
Kapela katinarske bolnišnice
Na novo vpeljana slovenska maša v katinarski bolnišnici preteklo nedeljo je dobro uspela. Preko petdeset vernikov se je je udeležilo, če upoštevamo notranje oskrbovance in zunanje goste. Daroval jo je domači župnik g. Anton Žužek. Namenil jo je za vse pokojne, ki jih je iz tistega kraja Bog poklical v večnost. Katinarski pevci in pevke so mašo povzdignili z lepim ubranim petjem.
Ob koncu maše sta se župnik in upravitelj kapele, karmeličanski pater, zahvalila za lepo udeležbo. Še posebej se je pater zahvalil za lepo petje, ki mu je očividno ugajalo in ga presenetilo. Oba sta še za naprej vabila k vztrajnemu obisku nove slovenske maše v izredno lepi kapeli. Kot je bilo javljeno, bo maša vsako tretjo nedeljo meseca.
F.V.
Zadoščenje v Cerknem
Sedaj je sklenjeno: v Cerknem bodo v nedeljo, 19. maja (binkošti) cerkveno pokopali nedolžne žrtve cerkljanske tragedije. Ves teden prej bodo imeli ljudski misijon, ki ga bodo zaključili v nedeljo 19.5. dopoldne, popoldne pa bo sledil cerkveni pogreb obeh kaplanov, Piščanca in Sluge, ter ostalih 13 žrtev. Ob 15. uri bo v cerkvi pogrebna maša, nakar bo sledil pokop zemskih ostankov na pokopališču pri sv. Jerneju.
Cerkvene slovesnosti bo vodil škof Metod Pirih, udeležile pa se jih bodo tudi civilne oblasti na občinski in republiški ravni. Računamo, da se bomo tega spravnega slavja udeleži-
li	tudi s tostran meje, posebno iz Gorice, saj je Lado Piščanc bil kaplan na Travniku in je njegova družina zadnja leta živela v Gorici, kjer so pokopani njegovi starši in sestra Zora.
Listnica uprave
Naša uprava je odprta vsak dan, razen ob sobotah in praznikih, od 9. ure do 12.30.
DAROVI
V	spomin na drago Vido Slokar darujejo mož Jule, sin Jurij in hčerka Joška z družinami: po 100.000 lir za Marijin dom v Rojanu, Katoliški glas, Mladiko, Romarski dom na Sv. Gori, Dom na Sv. Višarjah, slovenske misijonarje, slovensko Karitas in spomenik A.M. Slomšku; za Marijin dom v Rojanu daruje Jelka Šah 50.000 lir; Marija Žagar 40.000 lir; Marija Oberti 50.000 lir in Anica Slokar
25.000	ter za Sv. Goro 25.000 lir.
Priljubljena revija otroških in mladinskih zborov Pesem mladih v organizaciji Zveze cerkvenih pevskih zborov stopa v 3. desetletje svojega uspešnega delovanja.
V	nedeljo, 17. marca se je znova napolnila dvorana Kulturnega doma v Trstu tako kot malokdaj: prišli so starši in številni ljubitelji mladine, da so sledili izvajanjem enajstih pevskih skupin mladih od tržaškega Brega do Devina. Že pomladansko razkošno okrašen oder in okusno pripravljena vabila-vstopnice so dvignile razpoloženje prisotnih v praznično vzdušje. Ko so se pa drug za drugim zvrščali na odru zborčki naših mladih pevcev in pokazali publiki, kaj so se v zimskem času naučili, so bili tudi primerno nagrajeni z aplavzi.
Ves spored se je delil v dva dela. Do odmora je nastopilo šest skupin, skupno skoraj 150 pevcev. Prvi je bil na vrsti svetoivanski OPZ »Kresnice« pod vodstvom sestre Karmen Koren, ki je po svoji navadi in sposobnosti tudi za to priliko naučila otroke lepega petja ob upoštevanju točne izgovorjave in natančne glasovne vlitosti. Sledil je uspešen in soliden nastop letos kar številnega OPZ »Ladijca« zi Devina pod vodstvom Olge Tavčar in sodelavke Mirjam Bratina. OPZ »Folklorne skupine« iz Trebč se je predstavil v stiliziranih »narodnih« nošah. Per je pod vodstvom Zdenke Kovačič, ki je zborček skrbno pripravila za njegov prvi nastop na tem odru. Četrti je stopil na oder najštevilnejši zbor tega večera OPZ »Fr. Venturini« od Domja. V tej veliki skupini je cela vrsta predšolskih otrok, ki niso zboru le v okras, ampak kar lepo sodelujejo. Dirigentka Suzana Žerjal žanje vedno več uspeha ob svojem trudu in prizadevanju. Najbolj je navdušila poslušalce slovaška pesem »Pipistrel-
lo	radar« ob pridni solistki Katji Spetič; pesem je bila izvedena v italijanščini. OPZ »Vigred« iz Šem-polaja je letos nastopil pod vodstvom nove zborovodje Tanje Sehmah. Končno je prišel na vrsto še OPZ »Vesela pomlad« z Opčin, ki naj bi pod vodstvom izkušenega zborovodje Franca Pohajača dostojno zaključil prvi del programa celotne prireditve. Ni bilo tako, ker je zbor za velike Opčine izrazito maloštevilen in ne povsem uglašen.
V	drugem delu je prišlo na vrsto ostalih pet skupin, od teh najprej OPZ »Slomšek« iz Bazovice, ki je na reviji Pesem mladih stalen gost vseh 21 let. Pod vodstvom nove zborovodje Bojane Kralj je dokazal dobro pripravo in je zato nastopil uspešno. OPZ »Zvonček« z Repentabra je zapel vse tri pesmice brez spremljave. Vodi ga požrtvovalni župnik Tone Bedenčič. Dekliška pevska skupina »Fr. Venturini« od Domja šteje le 8 deklet, ki so pod vodstvom Suzane Žerjal zelo dobro pele v triglasju.
Prvič se je letos pojavila dekliška pevska skupina iz Rojana. Te pevke slišimo občasno po radiu Trst A, ko pojejo pri maši v Rojanu. Pod vodstvom Giorgine Pisani so ubrano odpele svoj spored tajzejskih spevov. Končno so zopet stopile na oder Opčine. Pod vodstvom Fr. Pohajača je MPZ »Vesela pomlad« zaključil spored letošnje revije s svojim odličnim nastopom ob nadvse skrbno pripravljenem in vlitem trigasnem petju. Skupno je nastopilo v drugem delu 80 pevcev.
Značilno za letošnjo revijo Pesem mladih je, da vodijo zborčke mladi dirigenti, ki obetajo nadaljevanje in ohranjanje naše zamejske zborovske tradicije. Žal, ne prihajajo več nastopat otroci v šolskih pevskih skupinah. Ali se v naših slovenskih šolah na Tržaškem več ne poje? Da je otrok v naših šolah malo, bi ne bil tehten izgovor, saj so prav na letošnji reviji nastopile tudi maloštevilne skupine prav uspešno. Vsi nastopajoči letošnji zbori so torej prišli samo zato, ker se v nekaterih društvih in župnijskih domovih določene osebe trudijo, da naš mladino tudi s petjem narodnostno vzgajajo.
Vsak zborček seje kot vedno tudi na letošnji reviji predstavil s tremi pesmimi. Večina teh je bilo enoglasnih in so bile izvedene v glavnem ob spremljavi klavirja. Pri klavirju so igrali A. Pegan, O. Tavčar, V. Zup-pin, C. Sedmach in D. Lenisa. Prišli sta v poštev v par posameznih primerih tudi harmonika in kitara. Večglasje so izvedle uspešno le zadnje tri skupine drugega dela. Po izvoru je bilo na sporedu samo šest ljudskih pesmi. Izmed ostalih pa so bili prisotni sledeči avtorji besedila O. Župančič, N. Mauser, N. Grabenauer, V. Jerajena, J. Humer, M. Golar, V. Brest in edini krajan V. Beličič. Melodije pesmi na sporedu pa so ustvarili ali priredili Fr. Juvan, M. Filej, L. Kupper, M. Tomc, J. Kovačič, J. Grebarc, L. Frajt, J. Kuhar, D. Švara, S. Vremšah, M. Kobal, J. Jež, R. Gobec, Fr. Cigan, M. Pirnik, U. Vrabec pa še Mozart, Handel in drugi.
Priložnost misel je povedala mlada Valentina Beorchia, ki je poudarila važnost zbiranja otrok v pevske skupine zaradi družabnosti in glasbene vzgoje, zaradi vaje nastopanja pred občinstvom in sporočanja svojih zmožnosti sočloveku.
Darilca z registracijo in zapisom otroških pesmi sta prinašali zborovodjem na oder dve simpatični deklici, članici OPZ Slovenski šopek, ki je po 20-letih letos prvič izostal od priljubljene revije Pesem mladih.
Za lepo organiziran in uspešen praznik petja slovenskih mladih izvajalcev s Tržaškega gre zahvala seveda tudi organizatorjem ZCPZ.
L.P.
Tržaška kreditna banka v Čedadu
V	Čedadu so v soboto, 16. marca odprli podružnico Tržaške kreditne banke. To je prva podružnica te tržaške banke v videmski pokrajini. Podružnica tega denarnega zavoda naj bi pomagala gospodarskemu razvoju Benečije, Terskih dolin in Kanalske doline, to je obmejnih krajev, ki so gospodarsko močno ogroženi zaradi izseljevanja. Država z zakonom za obmejna področja misli pomagati tudi krajem ob državni meji, nova banka pa naj bi pri tem pomagala s svojimi uslugami in nasveti.
Edvard Ševarnadze v Gorici
V	četrtek 14. t.m. je Gorica doživela pomemben diplomatski obisk. Prišel je namreč bivši zunanji minister Edvard Ševernadze, še do par mesecev nazaj desna roka sovjetskega predsednika Gorbačova in velik zagovornik politike »perestrojke« in »glasnosti«, posebej pa še novih pozitivnih stikov z Zahodom. Goriška univerza oz. fakulteta za diplomatske in mednarodne vede tržaškega vseučilišča je sovjetskemu diplomatu podelila častni doktorat kot priznanje za njegovo mednarodno dejavnost in nove odnose v svetu.
Ševernadze je prišel v Gorico v četrtek dopoldne in se najprej podal na univerzitetni sedež v nekdanjem Malem semenišču v ulici Alviano. Mestni promet je bil skoraj ves dan skoraj paraliziran in vse poti, po katerih je šel avtomobilski uradni sprevod, so strogo zastražili orožniki, pripadniki državne in mestne policije. Slovesnost v nekdanji kapeli (ki je danes »aula magna« univerze) se je odvijala zelo primerno dogodku. Rektor in člani akademskega senata so v togah sprejeli slavnostnega gosta, medtem ko so s kora v pozdrav pevci zbora S. Ignazio pod vodstvom Stanka Jericija zapeli lepo akademsko himno Gaudeamus igitur. Nato so ob prepolno zasedeni dvorani in prisotnosti najvišjih deželnih, mestnih in cerkvenih oblasti spregovorili rektor in dekan fakultete za politične vede. Poseben pozdrav je prinesel deželni predsednik Adriano Biasutti. Po podelitvi častne diplome je spregovoril sam »novi doktor« Ševernadze. V svojem nastopu je sovjetski gost podal pravo lekcijo mednarodne politike in diplomacije. Govoril je o pomenu nove svetovne politike sodelovanja in odprave blokov. Izrazil pa je tudi zaskrbljenost zaradi političnega razvoja v sami Sovjetski zvezi, kjer lahko pride še do neprijetnih zapletov s totalitarnimi rešitvami (podobne misli je bivši minister izrazil še isti večer na TV tretji mreži v Rimu).
Nato se je sovjetski gost (ki sta ga spremljala soproga in sovjetski ambasador) podal na goriško občino, kjer ga je v dvorani občinskega sveta toplo pozdravil župan Scarano, ki mu je tudi podelil zgodovinski mestni pečat. Po krajšem postanku za kosilo v Števerjanu se je Ševernadze vrnil v Gorico in imel krajše srečanje s predstavniki gospodarstvenikov v Trgovinski zbornici. Proti večeru se je že podal v Rim, kjer je imel naslednji dan vrsto visokih obiskov od Vatikana do Kvirinala. V prestolnici je tudi predstavil svojo knjigo o mednarodni politiki in diplomaciji.
Skavtske novice
Novinci R.P. so se v začetku letošnjega skavtskega leta odločili izvršiti tri podvige. V nedeljo, 10. marca so uresničili prvega. Sami so se izvežbali v orientaciji in topografiji ter pripravili orientacijski pohod. Zbrali so se nekaj pred osmo uro v zavodu sv. Družine, kjer so se udeleži-
li	sv. maše. Po maši se je začel pohod. Udeleženci so se razdelili v dve skupini, ki sta odpotovali proti Števerjanu v časovnem razmiku 10 minut. Ko so opravili vse odkazane naloge, so se vrnili v Katoliški dom, kjer se je pohod zaključil s skupnim kosilom.
Veja I.V. končuje drugo obdobje delovanja. Kot smo že pisali, je cilj tega obdobja podvig posameznika v sklopu voda. O tem smo se pogovorili z voditelji veje I.V., ki so nam povedali na-
slednje: »Cilj tega obdobja je dvojen: skavt-skavtinja opravi kakršnokoli delo v vodu, hkrati pa zbistri čut za lastno praktičnost. Pri tem se član obogati (vod pa okoristi). Vsakdo postaja odgovornejši in samostojnejši. Podvigov je veliko, vsi pa so na področju skavtskih spretnosti.
M. S.
Uspela večera slovenske kulture v Podgori in na Plešivem
PD Podgora je v soboto, 2. marca in 9. marca organiziralo dva večera z naslovom »Bevk pripoveduje o Bevku«, na katerih so sodelovali recitatorji dramske skupine in otroci mladinskega zbora z originalnimi prizori, mešani pevski zbor pa je prireditev uokviril s pesmimi prvič uglasbenimi na besedilo F. Bevka. Tudi mladinski zbor podgorskega društva je izvajal pesmi na besedilo F. Bevka, ki so bile prvikrat izvedene. Uglasbil jih je dirigent dr. Mirko Špacapan. Besedilo, prizore in glasbo je smotrno povezala v skladno enoto Lidija Jarc.
Na obeh večerih je o Bevku spregovoril Janez Povše ter orisal zlasti njegovo simpatičnost in kulturno vrednost za vso Primorsko, obenem pa poštenost, kljub politično spornim odločitvam v tedanjem času. Poudaril pa je tudi pomen majhnih narodov in majhnih prireditev, ki vedno prispevajo svoj delež k skupni rasti.
Na Plešivem je nastopil tudi domači otroški pevski zbor pod vodstvom Tanje Kuštrin, kot gost z Dunaja pa pisateljica in pesnica Milena Merlak, ki je prebrala dve svoji pesmi in črtico, iz katerih je izžarevala ljubezen do naroda in zemlje, do kmečkih ljudi in do Stvarnika.
Oba večera sta potekala v res lepem vzdušju, kot med prijatelji, in Prešernova Zdravljica je ob zaključku predstav podčrtala veljavo sporočila celotne prireditve.
PD Podgora je tako domiselno uspelo na dveh področjih: v domači vasi je prispevalo k kulturni obogatitvi, na Plešivem pa pomagalo pri obujanju tradicije slovenskega kulturnega praznika.
Prijetna povrnitev obiska
Sredi meseca novembra preteklega leta smo dijaki zavoda »Žiga Zois« v Gorici obiskali Koroško in vzpostavili prijateljske stike z dvojezično Zvezno trgovsko akademijo v Celovcu. Že takrat so nam koroški dijaki obljubili, da nam obisk vrnejo. To se je res zgodilo in sicer v petek in soboto, 1. in 2. marca.
Dočakali smo jih v dopoldanskih urah na naši šoli. Pozdravil jih je in jim izrekel dobrodošlico ravnatelj prof. VI. Šturm. Za njim je povzela
besedo podravnateljica prof. Ida Primožič, ki je lepo predstavila delovanje naše šole. Nato je prof. J. Šavli, glavni organizator teh srečanj, povabil goste na prigrizek in zatem na prisostvovanje učni uri v 4. in 5. razredu. Skupina dijakov je v 4. razredu sledila uri trgovinstva, ki ga poučuje prav profesor Šavli. Ta je kljub navzočnosti gostov ohranil svojo strogost; imel je pravo učno uro, tako da so koroški dijaki dobili sliko o resnosti našega pouka. Ob koncu je njihov profesor spremljevalec presenečeno vzkliknil: »Celo tako strogi ste!«
Druga skupina dijakov je v 5. razredu sledila uri pouka italijanščine, ki se je oni učijo kot tretjega jezika. Z njimi je bila v razredu ravnateljica prof. Maja Ambrusch Hoja.
S tem se je obisk naše šole zaključil in Korošci so odšli na kosilo v Dijaški dom, kjer so potem tudi prenočili. Popoldne so izrabili tako, da so obiskali Kmečko banko in se seznanili z njenim delovanjem. Predsednik Leban jim je razložil delovanje slovenskih bank na Primorskem in posebej Kmečke banke, ki ima precej razvejano mrežo dejavnosti in prometa. Sledil je ogled novih prostorov italijanskega oddelka podjetja Korotan.
Za temi »strokovnimi« ogledi so se koroški dijaki odpeljali na ogled goriške okolice in sicer naših Brd. Spremljali so jih nekateri predstavniki naše šole. Najprej so se ustavili v Krminu na sedežu Briške gorske skupnosti. Tu jih je sprejel predsednik H. Corsi; razložil jim je pomen te ustanove za briške vasi, ki podpira predvsem njih gospodarstvo in domači turizem. Pravo dejavnost Brd pa so spoznali ob obisku Gradnikove kleti na Plešivem. Tu so pobliže videli, kako se pridobiva briška kapljica in kako jo hranijo.
S tem so bili končani uradni obiski in srečanja. Mi gostitelji koroških dijakov smo se želeli srečati z njimi tudi na prijateljski zabavi. V ta namen smo jih zvečer povabili v Katoliški dom. V mali dvorani nam je ob plesu in zabavi čas prehitro potekel in smo se morali od njih posloviti. V spomin smo jim podarili rdeč nagelj z rožmarinom, simbolom zvestobe in slovenstva.
Naslednji dan, v soboto 2. marca so se koroški dijaki odpeljali najprej v Oglej in si ogledali tamkajšnjo baziliko ob vodstvu prof. A. Kodelje. Iz Ogleja so odšli v Miramar in nato še na grad sv. Justa. Tam jih je čakal ravnatelj Dijaškega doma v Trstu prof. Švab, ki jih je nato popeljal še na ogled Dijaškega doma ter jim orisal življenje tržaških Slovencev. Koroški gostje so se po ogledu Trsta vrnili v Gorico na kosilo in se popoldne vrnili na domove.
Upamo, da so bili koroški prijatelji veseli tega obiska, saj so imeli v dveh dneh priložnost, da so si ustvarili dovolj dobro sliko o nas Slovencih v Italiji.
H. Va.
OBVESTILA
Klub prijateljstva vabi na ogled filmov s potovanj po svetu, ki jih bo predvajal inž. Marijan Jevnikar v sredo 27. marca ob 16-h v ulici Donizetti 3, v Trstu.
Prosvetno društvo Mačkolje prireja ob priliki gostovanja mešanega pevskega zbora iz Logatca celovečerni koncert v soboto 23. marca 1991 ob 20-h v srenj-ski hiši v Mačkovljah.
V cerkvi v Skednju bo na veliki petek ob 20. uri križev pot, ki ga bo vodil g. Milan Nemac ob sodelovanju cerkvenega zbora in mladine.
Pevski zborček »Kresnica« od Sv. Ivana vabi na veselo igrico Adrijana Rustje »Igrajmo se zimo«. Prireditev bo v nedeljo, 24. marca ob 17. uri v Marijinem domu, ul. Brandesia, 27.
Razstava najlepših živali ki se jih najbolj bojimo je na gradu sv. Justa od 2. marca do 21. aprila.
Narodne manjšine: zbornik referatov in razprav, je naslov knjige, ki jo bodo v soboto 23. marca predstavili v Kulturnem domu v Trstu ob 10. uri.
Vstajenjska procesija bo v goriški stolnici na Veliko noč ob 6.30. Sledila bo sv. maša in po maši blagoslov velikonočnih jedil.
»V Društvu slovenskih izobražencev v Trstu bo v ponedeljek 25. marca velikonočno srečanje s tržaškim škofom mon-sinjorjem Bellomijem. Začetek ob 20.30.
V kapeli bolnišnice na Katinari bo sv. maša v slovenskem jeziku za naše bolnike in njihove svojce tudi na velikonočno nedeljo 31. marca ob 16.50.
JOŽEKA BERTOLINIJA
ob 3. obletnici smrti se spominjajo vsi, ki so ga imeli radi. 27.3.1988 - 27.3.1991
DAROVI
N.N. daruje za Katoliški glas 25.000 lir, za semenišče v Vipavi 50.000 lir in za Sv. Goro 50.000 lir.
Za obnovo oltarja v cerkvi v Mavhin-jah: v spomin na pok. Janeza Antoniča darujejo Amalija Antonič in otroci
50.000 lir; Marija Legiša, Cerovlje 20.000 lir; namesto cvetja na grob Venceslava Legiše daruje Ema Urdih 30.000 lir in za Katoliški glas 20.000 lir.
Za romarski dom na Sv. Gori: N.N.
50.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Ida v spomin na prijateljico Ivo 50.000 lir; v isti namen za cerkev Sv. Ivana 50.000 lir.
Za Sv. Goro: N.N. 200.000 lir.
Za cerkev na Vrhu namesto cvetja na grob Palmire Vižintin: Mirka Brajnik in Andrej Saksida 50.000 lir; družine Tomšič D. in P. Kovic, Ferfolja in Cijak skupaj 100.000 lir.
Preko Karitasa za Bolgarijo: N.N. Vrh
100.000 lir.
Za sovodenjsko cerkev: N.N. 50.000 lir; Remo Devetak ob 8. obletnici smrti žene Zmage 150.000 ir; Jerica Tomšič ob spominu na rajnega sina Franca 50.000 lir.
Za Katoliški dom: P.S. 100.000 lir; H.R. 100.000 lir.
Za lačne otroke: C.K. 60.000 lir.
Za Katoliški glas: V. J. 20.000 lir; H.F.
20.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista in drugim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Spored od 24. do 30. marca 1991
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.00 Mladinski oder: »Gorski škrat«. 11.45 Vera in naš čas.
12.00 Narodnostni trenutek Slovencev.
14.10 Sergej Verč-Boris Kobal: »Ona + jaz = oba«. 14.40 V studiu z vami: Igor Tuta (1. del). 17.30 V studiu z vami: Igor Tuta (2. del).
Ponedeljek: 11.30 Ivan Cankar: Podobe iz sanj. »Med zvezdami«. 11.45 Slovenska lahka glasba. 12.40 Zborovska glasba. 12.50 Orkestralna glasba. 13.25 Gospodarska problematika. 14.10 Otroški kotiček: »Otroški knjižni sejem«.
16.00 Mi in glasba. Ženska komorna skupina Cappella Civica iz Trsta.
Torek: 8.40 Country club. 9.30 Ženska v ospredju. 11.30 Ivan Cankar: Podobe iz sanj. »Nedelja«. 12.40 Zborovska glasba. 12.50 Orkestralna glasba. 14.10 Aktualnosti. 16.00 Mi in glasba. Ženska komorna skupina Cappella Civica iz Trsta. 16.45 Postni govori. 17.10 Pesniške podobe.
Sreda: 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev (ponovitev). 11.30 Ivan Cankar: Podobe iz sanj. »Velika maša«. 12.20 Instrumentalni solisti. 12.40 Zborovska glasba. 13.25. Na goriškem valu. 14.10 Na goriškem valu. 16.00 Mi in glasba. Slovenski solisti na laserskih ploščah. 17.10 Slovenska literatura na stičišču z italijanskim svetom.
Četrtek: 9.30 Obvezna smer — vzhod.
11.30 Ivan Cankar: Podobe iz sanj. »Konec«. 12.00 Spoznavajmo Slovenijo.
12.40 Zborovska glasba: postne pesmi, mešani zbor F.B. Sedej iz Števerjana.
15.40 Mi in glasba. Slovenski solisti na laserskih ploščah. 17.10 Četrtkova srečanja. 17.40 Mladi val.
Petek: 7.30 Postne pesmi. Ekumenski zbor iz Trsta. 9.00 Črnske duhovne pesmi. 11.30 Bralni roman. Ivanka Hergold: »Nož in jabolko«. 12.40 Zborovska glasba: postne pesmi. Vokalna skupina Consort. 14.10 Otroški kotiček: »Barvni utrinek«. 14.30 Od Milj do Devina.
16.00 Mi in glasba. Mladi evropski izvajalci v palači Labia v Benetkah. 16.45 Postni govori. 17.10 Kulturni dogodki.
Sobota: 7.30 Črnske duhovne pesmi.
10.10 Koncert v Slovenski filharmoniji v Ljubljani. 11.30 Bralni roman. Ivanka Hergold: »Nož in jabolko«. 12.00 Rezija in Kanalska dolina. 12.40 Zborovska glasba: postne pesmi. Vokalna skupina Consort. 14.10 Nediški zvon. 15.45 Mi in glasba. Gioacchino Rossini: Stabat Mater. Simfonični orkester konservatorija iz Kromeriža. 18.00 Marjan Rožanc: »Zadnja večerja«. Radijska igra.
Vljudno Vas vabimo na
Teološka predavanja,
ki bodo v Katoliškem domu v Gorici ob 20.30:
21.3.: Drago Čepar Trdna družina, močan narod
KATOLIŠKI GLAS
Tednik
List je nastal po združitvni goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949.
Uredništvo in uprava: Riva Piazzutta, 18 -34170 Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 533177 poštni tekoči račun: 11234499 Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo Societa Tipografica Cattolica srl Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.l. 00054100318 Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina: Italija	45.000
inozemstvo	70.000
zračna pošta 95.000 Oglasi: za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 19% IVA
Dijaki trgovske akademije iz Celovca na obisku v Gorici