Španska romanca v slovenski inačici
Ramon Menéndez Fidai, najznamenitejši španski hispanist, ki živi v Madridu in je 13. marca letos dočakal devetinosemdeset let, piše v opombah k svoji zbirki starih španskih romanc Flor Nueva de Romances Viejos, oziroma v opombi k romanci La doncella guerrera na str. 206—207 (navajam po osmi Izdaji omenjene knjige, ki je izšla 1. 1950 v Buenos Airesu v Argentini pri založbi Espasa —• Calpe), da je bila romanca znana že v 16. stoletju, zdaj pa jo pojo po Portugalskem, na Španskem in v Kataloniji, poznajo pa tudi v Tan-gerju,, Maroku, na Ogrskem, v Srbiji, Grčiji, v Mali Aziji in v Palestini. Podobne pesmi pojo tudi v severni Italiji in na Francoskem. O slovenski inačici pravi dobesedno: »una candori de Carniola se refiere igualmente a una doncella cuyo padre lo es de siete hijas sin ningün varón, y varias de las pruehas a que es sometida la muchacha disfrazada coinciden con las del romance;« ali po naše: »tudi neka slovenska pesem poje o dekletu, katerega oče ima sedem hčera, pa nobenega fanta; prav tako so različne preizkušnje, iki jih mora prestati preoblečeno dekle, podobne preizkušnjam iz naše romance.«
Ce za začetek dopuščamo verjetnost, da je Strekljeva zbirka Slovenskih narodnih pesmi, ki jih je izdala Slovenska matica, vsaj za tiste čase dokaj popolna, potlej bi morali opombo Menéndeza Pidala, ki je v bistvu točna, v podrobnostih nekolikanj popraviti oziroma dopolniti. Da bo stvar bralcem bolj živo pričujoča, najprej poskus prevoda omenjene prav lepe španske romance Deklica vojak, ki je po svoje tudi oblikovno zanimiva, ker sredi pesmi menja asonanco: ta pojav drugod le redko srečamo.
Delile vojak
Napovedala sta vojsko Aragon si, Francija. »Le kako naj se vojskujem, sivi grešnik, siromak! In kaj zdaj srce, grof in j a, se ne bo razklalo vam; sedem ste hčera rodili, fanta pa nobenega!« Zdaj spregovori najmlajša, dekle najbolj pametna: »Matere mi ne kolnite, ker bom jaz na vojsko šla; dali boste mi orožje, konja najbolj iskrega.«
— »A po prsih tvojih bujnih vsakdo brž te prepozna.« »Oče moj, saj jih k životu bom tesno pritisnila.«
— »Tvoje so roke prebele,
prav nič moške, hčerkica.« »Rokavice si bom snela, pa ožge jih sonca žar.«
— »Tvoje te oči izdajo, lepših nisem zrl nikdar.« »Kakor da sem izdajalec, jih bom v tla upirala.« Ko slovo od doma jemlje, spomni se na važno stvar. »Kak naj kličejo me, oče?«
— »Martin z Aragonskega.« »Kaj naj rečem, oče, takrat, ko bom na kak dvor prišla?«
— »Dobri kralj, poljubljam roko, bog naj dvore čuva vam!«
Dve se leti že vojskuje, a nihče je ne spozna, le kraljevega je sina, nje oči premamil žar. »Ranjen sem, predraga mati, od ljubezni ginem ran,
331
ker oči so don Martina ženske oči, ne moškega.« —• »Kupovat povabi s sabo na semenj ga, sinko moj, in če don IVIartin je dekle, lišp oblek bo gledalo.« Don Martin pa, ki je moder, tja v orožje vpre oko. »Dragoceno, glej, bodalo, z Mavri kot nalašč za boj!«
— »Ranjen sem, predraga mati, stria me ljubezen bo,
če oči zrem don Martina,
moje duše mir je proč.«
»Pelji, sinko,, ga v vrtove,
kjer zabava se lahko,
in če don Martin je dekle,
tjakaj k mandljevcem bo šlo.« '
Don Martin pusti cvetlice,
gre odrezat palico.
»O, jesenova ta šiba,
konja bom preganjal z njo!«
— »Sinko, vrzi mu v naročje kot za šalo prstan svoj,
in če don Martin je moški, k nogi stisnil bo nogo, toda če razpre kolena, ženska se pokazal bo.« Don Martin na moč je moder, k nogi stisnil je nogo. »Ranjen sem, predraga mati, stria me ljubezen bo, ker oči mi don Martina zabiti nikdar ni moč.«
— »Na kopanje ga povabi in na plavanje, sin moj.« Vsi odlagajo obleko.
tožen je Martin močno.
»Pravkar sem prejel pisanje,
pismo strašno žalostno,
da je zbolel grof moj oče,
zbolel prav na smrt hudo.
Dovoljenja prosim kralja,
da pogledat grem domov.«
— »Don Martin, to dovoljenje,
bi odrekel ti težko.«
Belega zajaše konja,
zavihti se nanj v en skok
in čez polje tja kot sokol,
sokol šine ptič urno.
»Zbogom, zbogom, kralj moj dobri,
ti in tvoj kraljevski dvor;
leti dve dekle še mlado
je služilo ti zvesto.«
To je slišal kraljev sinko,
pa odjahal je za njo.
»Dirjaj, dirjaj, sinko kraljev,
saj dohitel me ne boš,
pa čeprav do hiše rodne
moje hodiš za menoj.
2e zvoniti naše cerkve,
naše cerkve slišim zvon,
oj mostiček, oj mostiček,
čez vodo, kjer je moj dom,
šla nekoč sem čezte deva,
deva čezte grem to pot.
Odpri duri, dragi oče,
na stežaj naj jih odpro.
Dajte mi vreteno, mati,
presti si želim močno,
saj sukati meč sem znala
in ubogal me je konj.«
Kraljevič je že pred vrati
in potrka brž za njo.
Dr. Karel Strekelj ima v prvem zvezku omenjene zbirke Slovenskih narodnih pesmi motiv Deklice vojaka v dveh razpredelkih — A in B. Pod A ima pesmi, ki pojo o tem, kako se je po smrti brata Gregca, ki je padel v boju s Turisi, njegova sestra Alenčica oblekla in oborožila prav tako kot Gregec in odšla na Turško, kjer se je skazala prav tako junaška kakor Gregeq, da se je sultan čudil, ko je videl, kako Gregec (Alenčica), za katerega so mu bili sporočili, da je padel, zdaj tako strašno zdeluje njegove vojščake.
Te pesmi je rodil naš stoletni boj s Turki in nimajo z našo špansko romanco razen naslova skoraj ničesar skupnega.
Drugače pa je s pesmijo Deklica vojak v razpredelku B (K. Strekelj: SNP, zv. I, str. 104). Pesem je tu popolna le v gorenjski varianti, kakor jo je zapisal Gr. Krek in je bila prvič objavljena v Janežičevem Slovenskem Glasniku 1. 1859. Isti motiv je štiri leta prej obdelala v prozi in objavila v »Zori« (1853, str. 128—140) Josipina Tumograjska.
Slovenska pesem o Deklici vojaku poje o tem, kako je Rozman (v španski romanci ni imena) dobil pisanje, naj pošlje cesarju vojaka. Toda nesrečnež nima nobenega sinu, pač pa devet hčera. Tedaj pravi očetu najmlajša hči Alenčica (španska pesem pozna samo moško ime, ki ga je nosilo dekle — don Martin de Aragon), naj ji priskrbi konja in orožje, ker bo ona odšla na vojsko, kar potlej tudi stori. Toda dekletovemu poveljniku — v naši pesmi mu pravijo višji soldat, v romanci pa je to kraljev sin — se začne dozdevati,, da je Rozmanov vojak ženska (»Žensko telo je preserčno, Moško telo je prelepo«, tako modruje sam pri sebi), zato sklene dekle preizkušati. Najprej jo, kakor v romanci, odpelje
332
na semenj, kjer pa dekle kupi brzdo za svojega konja (v romanci bodalo za boj z Mavri). Druga in tretja preizkušnja sta docela drugačni od preizkušenj v romanci, zadnja preizkušnja pa je v obeh pesmih spet podobna. V slovenski pesmi mora dekle preplavati reko Donavo, kar tudi stori, onkraj reke
»Pa snela kapuco je dol z glave. Po herbtu sta padli ji kiti dve.«
v španski romanci povabi kraljevič dekle na plavanje, a se dekle izmuzne z izgovorom, češ da je pravkar zvedela, da je nenadoma hudo zbolel njen oče in da pač mora nemudoma na pot proti domu. V obeh pesmih je torej zadnja preizkušnja z vodo odločilna, le da se v romanci končni razplet nekolikanj zavleče. V slovenski pesmi sledi takoj za odkritjem ponudba »višjega soldata«, naj Alenčica postane njegova žena, in odrezav, malce bahaški odgovor Alenčice, ki to snubitev zavrne:
»Jest pa zdaj domu bom šla. Imam doma jest grunte tri,, In tudi goršega, kakor si ti.«
v španski romanci se dekle po dveh letih sama razkrije, ko se poslavlja od kraljevega dvora. Njene besede sliši kraljevič, ki oddirja za njo, a jo dohiu šele, ko je dekle že na domu pri svojih starših. Tu pa se tudi španska romanca hudo na kratko in celo nekolikanj nejasno zaključi:
»Kraljevič je že pred vrati in potrka brž za njo.«
Dekletov odgovor v španski romanci si lahko zdaj vsakdo po svoje zamisli.
Če bi torej hoteli strniti dosedanje pripombe glede dveh variacij na isto temo, kajpak samo v zvezi s tem, kar trdi Menéndez Pidal, bi dejali:
Na Slovenskem pojo ali so vsaj peli pesem podobne vsebine, kakršno ima španska romanca La doncella guerrera;
v družini je devet (ne sedem) hčera in nobenega fanta;
dve od preizkušenj, ki jih mora prestati preoblečeno dekle, sta si v obeh pesmih dokaj podobni, druge pa ne.
Toda problem ni tako preprost, kot se zdi na prvi pogled, tudi še nimamo namena razvozlati, od kod pri nas motiv Deklice vojaka, motiv,' ki ga srečujemo v ljudskih pesmih vseh južnoevropskih narodov — od Portugalske do Ukrajine, na Španskem,, v Provansi, v severni Italiji, na Siciliji, v Grčiji, Bolgariji in Albaniji, pa v Srbiji in na Hrvatskem itd. Prav tako ni stvar prav nič preprosta, tudi če ne raziskujemo, koliko so upravičene teorije o provansalskem izvoru te pesmi (ki da je, po mnenju Constantina Nigre, nastala tam že v 12. stoletju, se nato razširila v Španijo in Italijo, iz teh dveh dežela pa so jo križarji ponesli v Grčijo in v slovanske države Balkana), ali teza, ki jo zagovarja R. Menéndez Pidal, ki pravi, da je pesem nastala kasneje, in sicer na Španskem, po Evropi, zlasti na Balkan in v Malo Azijo pa so jo zanesli iz Španije pregnani Judje. Dejstvo je, da je slovenska obdelava tega motiva v mnogočem podobna hrvatskim variantam (objavljene so v zbirki Matice Hrvatske), pa tudi italijanskim pesmim, ki so jih peli po Piemontu in po Beneškem.
Problem okoli opombe omenjenega španskega hispanista — in samo o tem sem imel namen govoriti — se zaplete že s tem, če skušamo ugotoviti, od kod R. Menéndez Pidal ve za slovensko inačico. Ker njegova informacija — kajpak samo, kar zadeva Strekljevo zbirko — ni povsem točna, lahko sklepamo, da Strekljevega zapisa ne pozna. Na podobnost med portugalsko pesmijo z istim motivom in slovensko pa je že 1861 opozoril Reinhold Köhler v razpravi Zu F. Wolfs Proben portugesischer und Catalanischer Volksromanzen, in sicer v zvezi s pesmijo Roschmans Lenchen, torej Rozmanova Alenčica, ki je 1857 izšla _v Hannovru kot prispevek v zbirki Lieder aus der Fremde, prevedel pa >*o'je.Pr«šemov učenec in orijateli Anastazii Zelenec — Anastasiiis Grün (ki
333
je sedem let prej izdal Volkslieder aus Krain, zbirko slovenskih ljudskih pesmi v nemškem prevodu). Samo v nemškem prevodu A. Grüna pozna slovensko pesem tudi Rus J. Sazonovič,, ki jo mimogrede omenja v daljši razpravi; Pesne o devuske vojne i bylini o Stavré Godinoviče (Ruski filologičeski Vestnik XIV, XV, XVI).
Zelo verjetno je, da opomba Menéndeza Fidala izvira od tam, posebno še, ker je v Grünovem prevodu pesmi res omenjenih sedem hčera. Izvor je lahko neposreden, lahko pa tudi posreden, po kom,, ki je prevzel to opombo po Köhlerju aU Sazonoviču.
Prevod A. Grüna v zvezi s slovensko varianto pa odpira spet novo vprašanje, ker namreč ni narejen po zapisu, ki ga objavlja Strekelj, temveč po nekem dragem. Iz opomb v šestem zvezku Grünovih del, ki jo je pripravil Eduard Castle s sodelovanjem našega literarnega zgodovinarja Ivana Prijatelja in je izšla pri nemšlci založbi Bong et Co, zvemo, da gre v tem primeru za novo, že po izidu zbirke Volkslieder aus Krain, odkrito ljudsko pesem, ki da so jo Grünovi prijatelji zapisali na kraju samem, torej v Rozmanovi hiši, po ustnem predvajanju. Zanimivo bi bilo tedaj vedeti, ali je slovenski izvirnik, ki je po njem narejen Grünov prevod, še ohranjen, in če je bil ohranjen v Strekljevih časih,, zakaj ga ta "ni uvrstil v svojo zbirko, saj kaže na spret-nejšega oblikovalca ali vsaj na boljšo predlogo. Niko Košir