SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (ANO) LI (45) Štev. (NQ) 24
ESLOVENIA LIBRE
BUENOSAIRES 25 de junio - 25. junija 1992
MARKO KREMŽAR
P®[L
Junijska razmišljanja
Republika Slovenija MINISTRSTVO ZA KULTURO
Ljubljana, 23. junija 1992
Vsem Slovencem v Argentini!
Naključje je hotelo, da se le nekaj dni za tem, ko vsi Slovenci praznujemo prvo obletnico samostojnosti, naši kulturniki s svojo bogato ustvarjalnostjo predstavljajo na Tednu slovenske kulture v Buenos Airesu. Zato bi rad izkoristil to priložnost in pozdravil vse Slovence v Argentini ter jim zaželel, da to pomembno nalogo promocije slovenske kulture izpeljejo čimbolj uspešno. Teden, ki je pred nami, je pomemben zaradi tega, ker na njem sodelujejo kulturniki iz domovine in zdomstva, hkrati pa so pri njegovi organizaciji sodelovali Slovenci iz obeh zdomskih skupnosti v Argentini. Ravno to sožitje vseh nas, pri katerem je v ospredju narod, ne pa ideologija, se mi zdi najpomembnejši dosežek slovenske demokracije. Prepričan sem, da bo ta teden med Argentinci še povečal zanimanje za nas, našo kulturo in predvsem slovensko skupnost v Argentini, hkrati pa je to pomembno izhodišče za bodoče sodelovanje med matico in zdomci ter tudi med zdomci samimi.
Predstavitev slovenske kulture Argentincem je nujna že zaradi številčnosti naših izseljencev v tej državi, ne smemo pa pozabiti tudi tega, da je Slovenija v času vojne ravno iz Argentine dobila pomembno javno podporo svetovno znanega pisatelja in borca za človekove pravice Ernesta Sabata ter Nobelovega nagrajenca za mir Adolfa Pérez Esquivela. Argentina je bila tudi prva latinskoameriška država, ki je uradno priznala slovensko neodvisnost, ne da bi pri tem čakala na odločitev Združenih držav Amerike.
Slovenci cenimo to pomembno podporo in mislim, da je teden naše kulture lepa priložnost za oddolžitev.
Ministrstvo za kulturo se zaveda ogromnega kulturnega potenciala med našimi zdomci. Vemo tudi, da je Buenos Aires eden najmočnejših slovenskih kulturnih centrov v svetu. Pri uveljavljanju Slovenije in njene kulture bodo ti centri izredno pomembna oporna točka.
Ob koncu bi se organizatorjem Tedna slovenske kulture rad zahvalil za ves trud, ki so ga vložili v to akcijo. Prepričan sem, da jo bodo izpeljali odgovorno, tako kot so vse dosedanje kulturne dogodke v dolgoletni zgodovini slovenskega zdomstva v Argentini.
Borut Sukljs
minister
Nova vlada v zadregi
Junija meseca se spominjamo navadno vseh žrtev komunistične revolucije na Slovenskem, a imamo pred očmi predvsem vrnjeno, razoroženo in pomorjeno domobransko vojsko. Rog, Teharje ter brezštevilna grobišča po vsej slovenski zemlji so še posebno v tem času središče naših misli, spominov in molitve.
Manj pomislimo na nekrvave in nepoznane žrtve tistih, ki so skozi desetletja nosili v domovini težak križ komunistične prisile ali v tujini krivico zdomstva. Tudi na fante in dekleta, očete in matere ter cele družine, ki so bili pomorjeni med revolucijo, se redkeje spomnimo. Prvi slovenski rojaki pa, ki so padli pod kroglami komunističnih atentatorjev v imenu „Osvobodilne fronte", ko ni bilo še nobenega protikomunističnega odpora, se zde zaradi množične tragedije, ki je sledila, včasih še bolj oddaljeni.
Poteka petdeseto leto, odkar je KPS pričela s terorjem izvajati svoj načrt, da izrabi dobo okupacije za izvedbo revolucije na Slovenskem. Nastopila je doba likvidacij načelnih nasprotnikov komunizma pa tudi ideoloških čistk v sami OF. Takrat je partijska VOS pomorila nad tisoč Slovencev.
V skladu s sklepi tretje seje plenuma OF (16.9.1941), je komunistična partija odločila za smrt vidne in zavedne Slovence, tako po deželi kakor na ljubljanskih ulicah. Vsakemu umoru je sledila propagandna akcija komunistov, da so „likvidirali " izdajalca. S to nalepko so opravičevali svoje zločine od prvega trenutka dalje in jo spremenili v del revolucionarnega političnega slovarja. Narodnjak, ki ni sprejemal komunizma, je bil zrel za likvidacijo in za sramotno opredelitev kot narodni izdajalec.
Ko pa je ogrožano ljudstvo prijelo za orožje, kjerkoli ga je moglo dobiti, je partijska propaganda prikazala njegovo samoobrambo kot „kolaboracijo" z okupatorjem, kakor da bi morale njihove žrtve dokazati svoje domoljubje s tem, da bi se pustile pobiti. Danes to ni več skrivnost niti sredi slovenske republike ne. A čudno, žrtve komunističnih atentatorjev so še vedno „izdajalci" in njihovi morilci so še „heroji".
Med prvimi je bil ubit mladi liberalec Fanuš Emer, ki je delal skupno s Slovenskim narodnim gibanjem za povezavo vseh sil proti okupatorju. Ker ni zaupal komunistom, je moral umreti. Podobna usoda je zadela kmalu med mnogimi drugimi tudi socialdemokrata Vinka Urankarja, predsednika Zveze industrijalcev Praprotnika, vplivna katoliška visokošolca Zupca in Kiklja, jasnovidnega duhovnika prof. Ehrlicha, uglednega člana Slovenske legije Iva Peršuha, njegovega naslednika Majdiča, bivšega bana Natlačena in posredno tudi talce, ki jih je okupator nič manj zločinsko streljal zaradi komunističnih umorov slovenskih rojakov.
Še v v hujši meri pa je zajel revolucionarni teror slovensko podeželje. Morili in mučili so vplivne ljudi, ki so bili dovolj trdni v svojem verskem ali narodnem prepričanju, da jih komunistična propaganda ne bi mogla omajati. Drugi so bili žrtve strahovanja, s katerim je hotela OF doseči zase monopol nad celotnim odporom proti okupatorju.
vedno je slišati staro propagandno
-uaiu^i
trditev, da je bil takrat narod združen okrog Osvobodilne fronte. Če bi bilo tako, zakaj umori? Zakaj strahovanja? Zakaj likvidacije celih družin? Kdo bi mogel napisati nepregledno vrsto imen tistih, ki jih je dala pobiti OF, predno se ji je posrečilo izzvati oborožen odpor? To ni bil odpor sistema proti sistemu, marveč upravičena samoobramba od dveh strani ogroženega ljudstva.
Danes bi nekateri radi stvari poenostavili rekoč, da so bili za revolucijo oboji enako odgovorni, eni in drugi enako krivi, ali da je imel vsak po svoje nekaj prav. Tako govorjenje in pisanje je lahko posledica ne-poznanja ali nespoštovanja zgodovine. Prosti vpliva dolgoletne partijske propagande bi lahko opazili, da so bili „eni" sredi okupacije pripravljeni žrtvovati narod revoluciji in obrambi Stalinove ZSSR, medtem ko so „drugi" hoteli ohraniti sebi, svojim domačim in narodu življenje. „Eni" so s silo in prevaro uvajali marksistični totalitarizem, „drugi" so ga odklanjali. „Eni" so poskušali z vsemi sredstvi uvesti ateizem kot državno vero, „drugi" so hoteli obvarovati svobodo vesti. „Eni" so propagirali boj proti okupatorjem, a so posredno ali neposredno uničili več slovenskih življenj kot zunanji sovražnik, ne da bi s tem niti za en dan skrajšali dobo okupacije ali omejili nje krutost. „Drugi" so se zavedali hkratne nevarnosti fašizma, nacizma in komunizma.
Tudi niso redki, ki mislijo, da je politično koristno enačiti namene „enih" in „drugih"; trdijo, na primer, da bi „drugi" slej ko prej počeli isto, kar so storili „prvi", če bi le imeli priložnost. Taki „pragmatiki" bi iz varne oddaljenosti radi ostali čisti in vzvišeni nad preteklostjo, a kažejo le svojo slepoto za idejno ozadje revolucije; ne zavedajo se, da s prezirom realnosti odpirajo vrata novim oblikam laži in nasilja. Ne opravljajo svoje dolžnosti. Ko razkazujejo sodobnikom svoje neomadeževane roke, zastrupljajo z nerazčiščeno preteklostjo narodu prihodnost.
Tako vedenje spominja na nekdanjega rimskega upravitelja v Judeji, ki je tudi hotel ostati čistih rok ob smrti Pravičnega. Njegovo ime ni postalo simbol pravičnosti pa tudi ne politične modrosti.
Le odprtost resnici lahko popravi zmedo, ki še traja kljub propadu komunističnega sistema. Ključ za razumevanje vojnega in revolucionarnega obdobja na Slovenskem je treba iskati v tistih mesecih pred pol stoletja, v konkretni realnosti prvih žrtev komunizma. Te so izkrvavele zaradi svojega prepričanja, še predno je bila mera potrpežljivosti polna, predno se je ustanovila spontano in brez vsake politične špekulacije prva Vaška straža.
O vsem tem je bilo v zdomstvu veliko povedanega. Tudi v Sloveniji je že na razpolago dovolj snovi za objektivno presojo revolucije. In vendar, v „postkomunistični" slovenski državi propagirajo po šolah in po medijih še vedno stare laži in polresnice. Narod živi še naprej sredi množičnih grobišč, kakor da za smrt tisočev, ki v njih trohne, ne bi bil nihče odgovoren. Kako naj sredi take stvarnosti raste nov, moralno zdrav in odgovoren rod?
Zato naša dolžnost pričevanja ni in ne bo manjša, kakor je bila do zdaj.
Po mesecu dni nove vlade je predsednik vlade dr. Drnovšek odstranil svojega prvega ministra - za finance - Janeza Kopača. V parlamentu, ki je o tem imensko glasoval, je poslanec Lojze Peterle dejal, da nova vlada ne ravna po načelih racionalnosti, ki jih je zagovarjala. Po eni strani se zavezuje za protiinflacijsko politiko, po drugi pa sprejema dvig plač. E)r. Drnovšek je tudi izjavil, da je stanje v finančnem
Na včerajšnji tiskovni konferenci je komisija za Slovence po svetu pri Slovenskih krščanskih demokratov predstavila svoje mnenje o delu zakona o državljanstvu, ki zadeva Slovence, živeče izven matične domovine.
Predsednik komisije Tomaž Kunstelj je na začetku povedal, da je stranka že v prejšnji vladi razmišljala, kako bi Slovencem, ki so bili tako ali drugače „hendikepirani", ker so bili prisiljeni oditi v tujino, pomagala pri vrnitvi v domovino. „Dr. Marko Kremžar se je že lani pogovarjal na ministrstvu za notranje zadeve, vendar pobud slovenskih izseljencev niso upoštevali," je pojasnil Kunstelj.
Zakon med drugim zahteva, naj tisti Slovenci, ki so jih po letu '45 zaradi političnih razlogov izgnali iz države, vložijo pro-
ministrstvu anarhično.. Veliko poslancev ni bilo zadovoljnih s tako hitro zamenjavo ministra (česar predsednik vlade ni utemeljil). Končno so za novega ministra za finance izvolili Mitja Gasparija.
Zbor združenega dela, ki je prej blokiral lastninske zakone, to nadaljuje tudi sedaj. V ostalih zborih pa potekajo proceduralna vprazanja v zvezi z lastninskimi in volilnimi zakoni.
šnje za pridobitev državljanstva, kar je po mnenju Viktorja Blažiča nesprejemljivo. „Ta zakonodaja je le del tistega mehanizma, ki je politične nasprotnike tudi fizično odstranjeval. Odprava te diskriminacijske zakonodaje bi sprožila nov postopek. Ne gre torej za pridobivanje državljanstva na osnovi vlog, temveč je potrebna avtomatična pridobitev," je poudaril Blažič. Postopek bi se po njegovem mnenju omejil na prijavljanje prizadetih, kar pomeni brez predhodnih prošenj (vštete bi bile tudi prijave umrlih, s tem bi namreč njihovi potomci pridobili državljanstvo).
Glede Slovencev v zamejstvu komisije menijo, da bi lahko imeli vse pravice kot drugi Slovenci, razen volilne.
Slovenec, 6. junija
SKD o zakonu o državljanstvu

i lil v	Tone Mlzerit
'«IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI
Malo je ostalo organizacij, ki smo jih imeli iz prvih let zdomstva. Če se ozremo po prehojeni poti, lahko rečemo, da so ostale le tiste, ki so bile trdno zakoreninjene v tistih nespremenljivih vrednotah, ki smo jih prinesli iz domovine. Z njimi je članstvo raslo ali upadalo, včasih so organizacije, ki so se oddaljile od njih, tudi izginile, nastajale so nove, ki so nadomestile stare in preživete, bili pa so tudi primeri prevrednotenja in življenje je pokazalo samo, kaj Se manjka zdomskemu svetu. Na splošno pa velja, da so obstale organizacije, katerih korenine so ustanovitelji pred 40-45 leti zasadili tako globoko, da so se nežne sadike prijele in rodile tako obilne sadove, da jih uživajo še danes mladi rodovi.
Ena izmed takih organizacij je Slovenska kulturna akcija, ki je z letošnjim letom stopila že v dvajseto poslovno dobo, tako da lahko že letos govorimo o njeni 40-letnici življenja. Ne bom zapisal obstoja, ker organizacije morajo živeti, ne pa samo obstajati. Lahko bi tiste ustanovitelje izpred štirideset let imenovali utopiste, ki pa so z vztrajnim delom dokazali, da more prav iz vrst takih sanjačev zrasti mogočno drevo, ki je ne samo skrbelo za slovenstvo v tujini, vplivalo je tudi na one v domovini, kjer je bila tradicionalna katoliška usmeritev po letu 1945 do nedavnega izgnana iz slovenske kulture, prav tako je bila njena dejavnost opazljiva tudi v zamejstvu, vsaj v kolikor moremo govoriti o katoliško usmerjenem. Ko smo letos na dvajsetem občnem zboru pregledovali že opravljeno delo in delali načrte za prihodnost, se nismo več spraševali o upravičenosti in potrebnosti Slovenske kulturne akcije. Zadosti je,
O razrešitvi Hribarjeve
Na 15. seji izvršilnega odbora in sveta slovenske konference Svetovnega slovenskega kongresa 10. junija so člani teh dveh teles z dvanajstimi glasovi za in enajstimi proti razrešili dosedanjo predsednico Spomenko Hribar in za novega predsednika imenovali podpredsednika Slovenskih krščanskih demokratov in člana sveta Franceta Miklavčiča.
Del članov je predlagal, naj Hribarjeva sama odstopi, ta pa tega ni želela storiti.
Del članov sveta in izvršilnega odbora je kot glavni razlog za njeno razrešitev navedel, da Hribarjeva ni sposobna nadstrankarsko voditi kongresa, kar bi bilo nujno zaradi zelo pisanega članstva.
Dr. Tine Velikonja je Hribarjevi med drugim dejal, da je popolnoma jasno, da Svetovnega slovenskega kongresa ne more več voditi zaradi inkriminiranega članka Zaustavite desnico. Sicer pa je v vodstvu SSK že nekaj časa tlelo. Spomnimo se le afere s slovenskim tolarjem.
Pred časom je v obširnem pismu podpredsednik SSK Viktor Blažič zapisal, da je že nekaj časa trajajoča kriza v SSK posledica spornega ravnanja Spomenke Hribar. Konec prejšnjega tedna so se oglasili še nekateri člani sveta SSK, ki so Blažičevo pismo podprli in na račun Spomenke Hribar zapisali še nekaj hudib obtožb. Poleg pristranskega, torej strankarskega ravnanja, so ji očitali še avtoritarnost in nedemokratičnost in izigravanje nekaterih statutarnih pristojnosti organov SSK. Sicer pa so prve zahteve po razrešitvi ali odstopu dosedanje predsednice SSK prišle iz šentjurske in celjske podružnice kongresa.
Spomenka Hribar pa bo do nadaljnjega ostala članica sveta Svetovnega slovenskega kongresa.
da pregledamo delo zadnjih dveh let in videli bomo, da kljub gospodarski krizi, izumiranju njenega članstva, globokim pretresom in spremembam v domovini, imamo dolžnost in možnost življenja in delovanja še naprej. Sadiko, posajeno pred štiridesetimi leti, so njeni vrtnarji ogradili samo z ograjo krščanskega etosa, da je ne zaduši plevel materializma in ne podro viharji modernega brezboštva, ki sta se takrat razlila čez svet. Če sta se takrat materializem in brezboštvo prikazovala pod podobo komunizma, ki je pred nedavnim propadel ne samo v Sloveniji, ampak v vsej Evropi, s tem še ni rečeno, da so že izginili tudi njihovi ostanki, ki se danes skrivajo pod drugačno podobo in ki imajo še dosti politične moči, da ne puste svobodnega razvoja kulture.
Delo SKA v pretekli poslovni dobi se ni dosti razlikovalo od tistega, ki ga je vršila organizacija v preteklosti: po številu objavljenih knjig smo presegli druge poslovne dobe, tako da lahko ob štiridesetletnici pokažemo našo književno bero —150 knjig in zvezkov revije iz vseh panog kulturnega ustvarjanja. Nekatere izmed teh so že doživele ponatis v Argentini, druge letos po-natiskujejo sedaj že v domovini.
Najbolj se je kriza poznala pri naši reviji Meddobje, ki je zaradi zvišane poštnine, tiskarskih stroškov in smrti članov izšlo samo enkrat, medtem ko je glasilo organizacije Glas SKA z izjemo ene same številke izhajal redno.
Kulturni večeri, ki naj bi bili drugi dokaz dejavnosti organizacije in njenih odsekov, so dosegli rekordno število petintridesetih večerov, ker moramo k tem v Buenos Airesu prišteti še one v domovini: razstavo Bare Remec, Teda Kramolca, sester Dolinarjevih, predstavitve pesniških zbirk Vladimirja Kosa in Toneta Rodeta ter Zbornika dr. Tineta Debeljaka. Vsekakor gre za poživljeno delovanje in za povečan delokrog.
Po svojih pevcih, nekdanjih članih, je SKA kar dobro zastopana v svetu in Sloveniji, prav tako po likovnikih in literatih. Eden izmed odsekov, ki je pokazal veliko dejavnost in ki bi moral vplivati tudi v domovini, je družbeni odsek, seveda če bi bile ugodnejše razmere. Literarnim ustvarjalcem je bila posvečena ena številka mariborskih Dialogov, o njihovi dejavnosti so pisali pa tudi Književni listi, Nova revija, E)ruži-na in druge publikacije. Kar zadeva likovnike, je prav zadnji kulturni večer, ki je imel krasen uspeh —Bukovčeva razstava— pokazal, da bi bila znova potrebna šola za likovnike zaradi velikega zanimanja.
Spremembe, ki so nastale v domovini, bodo nujno odmevale tudi v SKA, zato je občni zbor priporočil tudi spremembo nekaterih pravil, da se organizacija prilagodi razmeram; toda v bistvu bo SKA ostala, kar je bila: apolitična zdomska, kulturna organizacija, ki ji je merilo samo krščanski etos.
Tone Brulc
Kaj malo neznank ostaja v trenutku, ko so dejansko pred vrati volitve prestolni-Skega senatorja. Seveda, s tem ne bo samo zaključeno eno obdobje argentinskega političnega življenja, temveč bo odprto novo, mnogo bolj važno kot pa je imenovanje enega člana več v senatorsko zbornico, kije tako pod kontrolo peronizma.
GRE ZA PREDSEDNIŠTVO
To je v bistvu smisel tekme. Menemi-zem na teh volitvah igra na svoj ugled v prestolnici in možnost, da pokaže, kako predsednikova figura privlačuje volilce. De la Rua pa igra na osebni interes. In tega si bomo sedaj nekoliko pobliže ogledali.
Radikalizem je po hudem porazu na predsedniških volitvah pred tremi leti zašel v neke vrste „zimsko spanje". Iz njega se ni zbudil niti na poslanskih volitvah lansko leto, ko je menemizem kljub nasprotnim napovedim prodrl z večino svojih kandidatov, tako na poslanskih kot na guvernerskih mestih. Izstopajoča izjema je bilo prestolniško mesto, kjer se je radikalizem pod vodstvom sedanjega senatorskega kandidata sijajno odrezal, medtem ko sta tako peronizem kot zavezniški liberalizem nazadovala.
De la Rua ima torej priliko dokazati, koliko glasov lahko pritegne v enem izmed največjih okrožij v državi, saj je glavno mesto za provinco Buenos Aires kraj, kjer je osredotočeno največje število prebivalstva. Izkazalo bi se tako, da je on močna osebnost za predsedniško kandidaturo, za katero v radikalizmu ni preveč primernih osebnosti.
Dejansko je radikalizem glede močnih figur kaj v poraznem stanju. Ni mož „vsedržavne " višine. Preveč je vse „provincialno". In glej čudo. Medtem ko je v pe-ronizmu vidno, da imajo večje izglede za uspeh predstavniki iz provinc, kaže v radikalizmu ravno obratno. Končnoveljavno je ostalo na čelu stranke troje osebnosti: De la Rua, kordobski guverner Angeloz in bivši predsednik Alfonsfn. Vse ostalo je „drugorazredno".
Alfonsina je treba dejansko odšteti, če govorimo o predsedniški kandidaturi. Način, kako je zaključil svoj prejšnji predsedniški mandat, in pa spomin na njegovo dobo ga dejansko onesposobi ne toliko v radikalizmu, kot med narodom na splošno. Angeloz ima za sabo težko dediščino poraza proti Menemu na zadnjih predsedniških volitvah. Če torej De la Rua uspe v svojem boju za senatorsko mesto proti Menemovemu kandidatu, bo lahko v radikalizmu in pred narodom izjavil, da je edina osebnost, ki se more uspešno postaviti nasproti sedanjemu predsedniku. To bo vedno adut v njegovih rokah.
Kar se volilne kampanje same tiče, omenimo, da je dober teden pred zak-
ljučkom peronistični kandidat Porto prejel
300.000	dolarjev, ki mu jih je poslala stranka, da napne zadnje sile in skuša pridobiti na terenu v zadnjem tednu to, česar ni mogel storiti v dolgih mesecih napora. Od tu taka poplava propagande po televiziji, kjer sta mu na pomoč priskočila zlasti gospodarski minister in sam predsednik.
Kar se tiče gospodarskega ministra, pomnimo, da je Domingo Cavallo odločilno posegel v volilni boj v marsikateri provinci in priznano je, da je nagnil tehtnico na peronistično stran. Vprašanje je, če bo njegova učinkovitost izkazana tudi v prestolnici. Znano je, da je volilna masa v mestu Buenos Aires zelo svojevrstna; ni podobna nobeni drugi v vsej državi. V takem okolju je lahko negativno, kar je drugod bilo izkazano kot pozitivno. Izkazalo se bo, kaj je res, čim bodo znani prvi volilni izidi.
PROBLEM NA PROBLEM
Nekaj pa je jasno zadnje dneve volilne kampanje. Bile so to učiteljske in profesorske stavke. Zadeva je taka: Že dolgo let teče v Argentini razvoj decentralizacije učnega sistema. Država je obdobje za obdobjem predajala v roke provinc in celo občin šole, ki so bile prej v osrčju strukture državnega vzgojnega ministrstva. Ta razvoj pa še ni dokončan. In tako danes najdemo v prestolnici (in tudi po nekaterih provincah), da soživljajo državne šole z občinskimi. S to razliko, da učitelji v občinskih šolah prejemajo še enkrat večjo plačo kot pa v državnih.
To je zadnje čase povzročilo dvojno posledico. Po eni strani državne šole ostajajo brez učnih moči. Medtem ko je učiteljstvo vedno bolj maloštevilno, se vsi državni učitelji, ki le morejo, selijo na občinske šole: za isto delo prejemajo dvojno plačo. Po drugi strani pa se je sprožila sindikalna akcija državnih učiteljev: stavke in cestni protesti. Te proteste pa spremljajo tudi učenci, študentje in njihovi profesorji. Prišlo je tako do pravih ljudskih vstaj, ki so posebej negativne na pragu volitev.
Menem je hitro posegel vmes in obdolžil, da so protestov krivi radikali in nekatere levičarske stranke. Učiteljski sindikat pa je dejal, da včasih te stranke res izrabijo protest v svoje namene. A da nihče ne bi mogel ničesar izrabljati, če bi učitelji prejemali zadovoljive plače in bi do protestov ne prišlo. Učiteljske plače pa so res nevredne: v prestolnici učitelj (začetnik) prejme komaj 230 pesov (dolarjev). V La Rioji še manj: 170 pesov, a v Neuquenu 390, vse za isto delo.
Problem je za vlado tudi dejstvo, da v kongresu ne more prodreti z zakonom o spremembi pokojninskega sistema. Ta je bila ena izmed obvez z Mednarodnim denarnim fondom. Enako kot privatizacije, ki nočejo in nočejo iz kongresne palače.
Problem v kongresu je tudi z ustavno reformo, celo z zakonom o plebiscitu. Zavezniki peronizma nikakor niso pripravljeni zastonj dati vladi zaželene večine. Nekateri je sploh niso pripravljeni dati, naj bo cena taka ali taka. Menem tako vidi, kako se vedno bolj zapleta zadeva ponovne kandidature. Zlasti še, ko je vidno, da v njegovem najožjem krogu mnogi potihoma žele, da bi se načrt izjalovil.
Medtem pa je tudi Cerkev ponovno pozvala na večjo socialno skrb za najbolj zapostavljene sektorje prebivalstva. V obmorski Mar del Plata je bilo ponovno zasedanje sindikalistov, ki ga vsako leto skliče komisija za socialno pastoralo. Ob zaključku je padel tudi gornji poziv. Opomnimo, naj vlada ne pozabi, kaj je njena prva skrb: javna blaginja vseh.
Dr. Milan Komar — papeški odlikovanec
Univ. prof. dr. Milan Komar je pred kratkim prejel od papeža Janeza Pavla n. visoko odlikovanje za svoje delovanje kot filozof, podagog in velik katoliški mislec, in sicer red svetega Gregorja Velikega v stopnji komendatorja.
To papeško odlikovanje bo dr. Komarju izrodi v stolnici v San Justu tamkajšnji škof med slovesno sveto mašo v petek, 10. julija ob 19. uri.
Dr. Milanu Komarju, našemu zaslužnemu rojaku v Argentini, ki s svojim delovanjem bogati tudi Slovence, vsi iskreno čestitamo k tako visokemu priznanju!
m®c? (JDCPÖ MgO
16. junija 1992 na ljubljanskih Žalah
Spomenka in njena desnica
Čeprav mi ni težko govoriti o obžalovanju, odpuščanju, spravi in sožitju, se vendarle počutim nebogljenega. Iz več razlogov.
—	Sem mlajši od udeležencev v bratomorni državljanski vojni, saj sem rojen med
2.	svetovno vojno. Toda mislim, da moramo tudi mlajši povedati, kaj mislimo o medvojnih in še zlasti o nerazumljivih povojnih dogodkih.
—	Presenečem sem, kako vehementno nekateri zavračajo vsako misel o spravi, še posebej vsesplošni narodni spravi. Češ, imeli smo spravno slovesnost v Kočevskem Rogu in je s tem na simbolni način vse urejeno.
—	Najhujše pa je, da se vrača negotovost po tolikih letih, ko nas je bila večina prepričanih, da se vendarle končuje obdobje sovraštva in nasilja. Mislim na dve žrtvi nasilja v letošnjem letu. Za tako majhno državo je to le preveč, saj gospoda Lazari-ni in Kramberger nista bila kdor si bodi.
Vse, kar se je pri nas dogajalo, še vedno ni povsem dognano, saj nekateri ne želijo povedati vsega, kar vedo, arhivi pa so verjetno za vselej uničeni. Ta negotovost vnaša nove dvome in sumničenja med ljudi. Hromi jih v medsebojnih odnosih in je našemu narodu tudi ovira pri gospodarskem sodelovanju in napredku, dokler je med sabo sprt.
In tu je bistvo predloga Deklaracije o narodni spravi, ki sledi iz zadnje ugotovitve:
„Da bi slovenski narod mogel zaživeti polno življenje, ki ga je doslej hromila in ga deloma še hromi iz medvojnega časa izvirajoča in pol stoletja dolga razdeljenost, in da bi ob spoštovanju naše preteklosti, slavne in hudo grenke, mogli odložiti njena najtežja bremena in vse ustvarjalne moči posvetili izboljšanju sedanjosti in zahtevam
7.	junija 1992
Tu ni nič lepega. Peterleta in njegove so z vso pretkanostjo in grdobijo potisnili stran od vlade, da so zavladali tisti, ki so že od preje navajeni vladati in jim je bilo strašansko hudo, ker niso imeli prve besede. Vsa prejšnja vlada je bila zanič, vendar so vse strokovne delavce obdržali, ki so sedaj čudežno postali nepogrešljivi. Obljubljajo kmalu volitve, mi pa se vprašujemo, zakaj. Saj se lahko vlado zamenja kar tako po domače brez volje naroda, kakor so oni storili. Toliko časa so se selili iz stranke v stranko, da so ugotovili, da jih je dovolj, ki bodo za odstranitev Peterleta. Smatrali smo, da pripadnik neke stranke vedno stoji na stališču stranke, sedaj pa izgleda, da so stranke samo sredstvo za dosego oblasti in nič drugega.
Prvo, kar je nova vlada naredila, je bilo, da so vsem vladnim in drugim javnim službam povečali plače. Seveda je veliko nezadovoljstva med delavci, ki nekateri komaj preživljajo svoje družine. Ker so se plače povečale, smo tudi upokojenci dobili več. Ko pa dobimo več, moramo v trgovini že takoj odšteti več.
To je začarani krog, ki ne rešuje ničesar. Višje plače potegnejo vse cene navzgor, pa smo zopet tam. Prejšnji vladi se je posrečilo znižati inflacijo, sedaj pa gre zopet navzgor. Elektrika se je podražila, komunalne storitve, prevozi z vlakom in avtobusom tudi. Pa kaj bi pisal o tem, saj ste tudi vi okušali te dobrote.
prihodnosti, v dobro Republike Slovenije in vseh njenih državljanov ter v dobro prijateljskega sožitja z vsemi, ki nam jih je usoda namenila v povezanosti in sosedstvu, predlagamo, da skupščina Republike Slovenije sprejme naslednjo Deklaracijo o narodni spravi..."
Razumljiv mi je bil odpor Zveze združenja borcev, čeprav bi ravno oni z Deklaracijo mnogo pridobili. Neazumljivi pa sta mi bili mnenji vlade in Zakonodajne pravne komisije slovenske skupščine, ki sta deklaraciji nasprotovali, a sta pravzaprav priznali, da bo država morala sprejeti ustrezne predpise. Razen za 1. točko, češ da je že uresničena s spravno slovesnostjo v Kočevskem Rogu. Deklaracija namreč predlaga, da predsedstvo, skupščina in vlada, kot naslednica prejšnje partijske oblasti sprejemajo ugotovitve Deklaracije in izrečejo obžalovanje za vse žrtve, v svojem imenu, v imenu slovenkega naroda in države Republike Slovenije. Z odklonilnimi mnenji sta komisija in vlada objektivno zaščitili tedanjo partijsko oblast in njeno zgodovinsko vlogo. Med drugim je vlada tedaj zapisala, da je potrebno zagotoviti vsem Slovencem pravico do domovine, kar z Zakonom o državljanstvu Slovenija ni dobro rešila za vse Slovence.
(Tu je govornik dodal svoj nagovor Kranjčanom ob osamosvojitvi 26. junija 1991; ter končal:)
Ugotovimo, da po osamosvojitvi zmoremo tudi to, narodno spravo namreč, kot državnopravno dejanje. Mislim, da smo na tem simbolnem grobu žrtev dolžni obljubiti, da bomo to tudi storili. Tudi oni bi to želeli.
Če ne bi pri nas menjali stare dinarje za slovenske tolarje, bi imeli danes katastrofo, kakor jo imajo v Srbiji. Vseskozi bi plačevali za vojno na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Lepo bi se stroški porazdelili po vsej bivši Jugoslaviji. Srbi pa so denar vedno rabili za nakup orožja. Šele sedaj vidimo, koliko ga je bilo povsod. Prav danes je radio povedal, da so na Sarajevo izstrelili že
130.000	raket in raznih topovskih izstrelkov. Pravijo, da mora biti središče Bosne in Hercegovine izravnano z zemljo in dosti ne manjka. Vse cerkve, džamije, bolnišnice, tovarne, velike trgovine, stari del mesta, ki je bil svetovno znan, porodnišnice, vse je že v razvalinah. V okolici pa čistijo kar od kraja muslimanske vasi, tako da ne ostane prav ničesar od njih ne živo ne stavb, vse je izravnano.
To ni vojna v pravem pomenu besede, to je satansko uničevanje vsega, kar ni srbsko. Ljudje bežijo na vse strani, da si rešijo golo življenje. V Sloveniji je sedaj že okrog
60.000	beguncev in to največ majhnih otrok z materami in pa stari ljudje. Nekateri so pri svojcih, ki tukaj delajo, drugi pa po barakah.
Zbiramo hrano in obleko za otroke, nekaj pomoči prihaja tudi iz tujine, tako, da jim pomagajo Karitas in Rdeči križ. Karitas imamo kar v župnišču. Saj pomagamo kolikor moremo, a prav dolgo to ne bo šlo, ker smo tudi sami gospodarsko zelo slabi. Tudi naši ljudje pravijo, da so potrebni pomoči, ker so brez dela ali na čakanju za delo.
Mnogo prahu je dvignil članek Spomenke Hribar Zaustavite desnico, ki smo ga ponatisnili v našem listu. Odmev je našel v pismu lic. Francija Markeža, ki je bil tudi objavljen v ljubljanskem Delu v sobotni prilogi 16. maja.
Svoj pogled — ne ravno Spomenkin — pa je izpovedalo mnogo bralcev v Sloveniji in si tudi upalo napisati; Delo je več teh objavilo v sledečih številkah sobotne priloge med pismi bralcev, ki se jim pridruži tudi zanimiva izjava pisatelja Draga Jančarja (ki nas bo obiskal za dneve slovenske kulturejv Slovencu (ponatis v naši predzadnji številki).
Naj danes navedemo nekatere odstavke iz teh pisem.
Ivan Tomažič, Dunaj: Pravijo, da volk menja dlako, ne pa navad. Po gornjem članku bi sklepal, da sodi v to kategorijo tudi gospa Spomenka Hribar. (...) Ne oglašam se rad, vendar ne morem drugače, ker sem z njenim pisanjem prizadet kot kristjan in kot navdušen Slovenec, ki ni bil nikoli sprt s kakšno politično skupino in je sodeloval v Slovenskem svetovnem kongresu z iskrenim namenom, da bi Slovenci res našli skupno pot in bratsko sodelovanje. Vi pa, gospa Hribar, in z vami razdiralci slovenske enotnosti ste me silno razočarali. Vaš članek je sam žolčni napad na kristjane in na katoliško vero, h kateri se priznava celih 72 odstotkov Slovencev. (...) Trobljenje o nevarnosti klerikalizma v slovenskem političnem dogajanju je ostanek protiverske komunistične gonje v Sloveniji, kjer se prava demokracija še ni uveljavila. V Nemčiji, Italiji, Avstriji in drugod so krščanske stranke na oblasti, ne da bi kdo govoril o klerikalizmu. Take strahove sta si izmislili gospa Hribar in njena stranka, katerima je demokracija še tuj pojem. To priznava sama S. Hribar s stavkom, da je bil namen njenega članka „opozoriti na nevarnost premoči desnice". Premoč sme imeti torej le levica. Kje je tu demokratično pojmovanje političnega življenja?
Marina Bahovec, Ljubljana: Antikomunizem je „pozitivnost in vrlina", če to pomeni dosledno zavzemanje proti totalitarnemu režimu, ki je zakrivil smrt desetine milijonov ljudi, razvrednotil posameznika, brezobzirno in kruto uničeval gospodarstvo, znanost, kulturo in celo narode, pri tem pa se sarkastično posmehoval človeku kot svobodnjaku. Postavljati antikomunizem kot „soodgovornega za državljansko vojno" in posledično kot „krivca tolikih žrtev pri nas" nas prav tako vrača v svet enih resnic in enoumij, edinih Resnic in Pravic. Napadati nekoga, da nastopa v vlogi branilca svoje absolutne Resnice in Pravice, in pri tem ne uvideti, da smo tudi sami samo branilci svoje resnice kot Resnice, je kaj? „Oportunizem, lizunstvo, kameleonstvo, hinavščina" — še najbolj bi rekla to zadnje. Tisti, ki nestrpno nastopajo in drugim očitajo nestrpnost, so pa po mojem kameleoni. (...) O spravi pa menim tole: zločini morajo biti raziskani, obsojeni in zločinci kaznovani, vsaj simbolično in post festum, če že drugače ni mogoče. Za prestopke, ki niso v skladu s človeškimi in božjimi postavkami, je treba odgovarjati. Ali imamo sodišča samo za to, da bodo sodila kurjim tatovom, velike ribe in gangsterski „bossi" pa bodo potovali na Havaje?
Martin Koman, Zagreb: Ali ni neumestno spotikanje ob vprašalniku o religiozni vzgoji, za katerega navajate, da ga
Karitas pošilja preko vrtcev staršem otrok? Vem za primer, ko so v prejšnjem sistemu v vrtcih učili otroke, da je treba imeti bolj rad Tita kot mamico, ne da bi starše prej povprašali, ali se s tako vzgojo strinjajo. Zraven pa so za dvoličnost vzgoje krivili samo verne starše.
Anton Jakopič, Videm -Dobrepolje: Več hrbtenice, gospa Spomenka. (...) Težko je delati s takole nepredvidljivimi ljudmi, kot ste vi, ki pod vplivom preživelega sistema, iz katerega v svojem bistvu ne morete, sodite tudi druge ljudi. Slovenci lahko preživimo samo z močno slovensko zavestjo, z zavračanjem fašizma in komunizma kakor tudi vseh muh novoliberalizma, ki nas lahko privede v enako duhovno revščino kot komunizem. Neprestano rinjenje materialnih problemov v ospredje in jadikovanje in jamranje in menjanje vlad, itd., itd. so samo pesek v oči. Materialno stanje se ne bo popravilo ne zaradi Peterletove, ne zaradi Drnovškove, ne zaradi ekspertne vlade, ne z dolgoveznim čenčanjem po časopisih in v skupščinah, pač pa z vestnim in odgovornim delom vsakega na svojem mestu.
Rudolf Blaž, Ljubljana: Obnašanje Spomenke Hribar in tovarišije lepo kaže, da bizantinske značajske poteze niso značilne samo za Spomenkoviča. Da članica slovenskega razumskega jedrca ne razume, da po tej poti ni mogoče priti do sprave niti med mrtvimi, kaj šele med živimi, je za opazovalce komedija, zanjo tragikomedija, za Slovence in Slovenijo pa tragedija. Očitno ne loči med pridevniško demokracijo, kot so: ljudska demokracijah!) socialistična demokracija, samoupravna demokracija, demokratična demokracija... in demokracijo. Kaj zanjo pomeni pojem demokracija? (...) Podpisi v Demosu, zapečateni s poljubi, so zdržali komaj 14 dni. Koliko bodo zdržali sporazumi z „novimi" partnerji, podpisani brez poljubov? (...) Ali namerava zaustaviti desnico in „desnico" tudi v Slovenskem svetovnem kongresu ali pa bo pustila priprta vrata za tako želeni kapital naših izseljencev, zamejcev in zdomcev, kar je vsekakor desno početje?
Anton Železnikar, Ljubljana: Zaradi demokratične nerazvitosti je v Sloveniji težko govoriti o pravem, kapitalskem, liberalnem, republikanskem desničarstvu, več je izkušenj z levičarstvom, ki pa nima več širše podpore, saj se v njem vrtijo stari obrazi. Med te obraze sodi tudi plejada bivših intelektualcev na oblasti, ki so znali oporekati, izstopati iz ZK, iskati nova pota in, kot se dozdeva, tudi novo lastno perspektivo — iz nekdanje totalitarne v novo „demokratično" pozicijo. To pa je tisto, kar je na Slovenskem znano le kot „menjava dlake". Veliko bivših intelektualk in intelektualcev svoje drže ni zamenjalo za oblast; med njimi pa je gotovo bilo tudi nekaj včerajšnjih in današnjih „neizvirnih" razumnikov.
Spomenka Hribar je tudi pisala in se zahvaljuje vsem, ki naj bi pravilno razumeli njeno zaustavljanje, citira njihove besede in se spod tika nad izjavami njej neljubih pisem ter zaključuje: „Če se desnica ne bo zaustavila (kajti ni je mogoče zaustaviti le od zunaj, predvsem se bo morala, če ima posluh še za kaj ali koga drugega kot le zase!) bomo to plačali vsi, levi in desni, verni in neverni in še vsi tisti vmes: vsi, ki si želimo normalno državo, predvsem pa vsaj znosno življenje in malo upanja."
Vitomil Gros, dipl. inž.
Poslanec liberalne stranke v slovenski skupščini
jem prvem sestanku je bil sprejet predlog predstavnika Filatelistične zveze Slovenije, da se zaradi stiske s časom uporabi za motiv na rednih poštnih znamkah slovenski državni simbol. V štirinajstih dneh je Delo Tiskarna stiskala serijo štirih znamk, ki jih je računalniško pripravil Srečko Knafelc.
Ob oznaki nominalne vrednosti (1, 4 in 11 SLT) je zgodovinski datum „26.12. 1991".
Na enakih znamkah, ki so izšle kasneje, je datum zamenjan z oznako „PTT", izšle pa so vrednote za 1, 2, 4,
6,	11,15, 20,50 in 100 SLT.
Ob pričetku zimskih Olimpijskih iger sta izšli dve znamki, na eni je motiv skakalca (30 SLT), na drugi slalomistke (50 SLT). Akvarele je prispeval Kostja Gatnik,
vega portreta in violini, Amatijeva iz Tartinijeve zapuščine in sodobna Demšarjeva po designu Oskarja Kogoja, ki je tudi avtor znamke.
21. aprila pa sta izšli dve novi znamki ob obletnici odkritja Amerike. Na eni je Kolumb, na drugi pa jezuit Anton Marko Kappus, raziskovalec Kalifornije.
Ob znamkah je izšlo že tudi nekaj celin. Dopisnici za 4 in 5 SLT na kartonu rumene barve, nov natisk (5 SLT) pa je že na okolju prijaznem reciklažnem papirju; ob mladinskem SP v smučanju v Mariboru je izšla ilustrirana dopisnica. Pismo oziroma masovni ovitek je doslej samo eno (5 SLT), v kratkem pa lahko pričakujemo izid pisma s tiskano znamko na reciklaž-
nem papirju.
Na dan slovenske osamosvojitve smo Slovenci dobili „svojo" prvo poštno znamko. Izvršni svet je sprejel sklep o izdaji znamke ob vzpostavitvi slovenske državnosti. Ministrstvo za informiranje in slovenska pošta sta v največji tajnosti pripravila vse potrebno. Arhitekt Grega Košak je oblikoval znamko z motivom skice osnutka
zgradbe slovenskega parlamenta, ki jo je leta 1947 izdelal arhitekt Jože Plečnik. Znamke je tiskalo ljubljansko Delo, perforira-ne pa so bile v Avstriji. Kuverte prvega dne so žigosali v devetih področnih poštnih središčih.
Po uspešnem izidu prve poštne znamke je delo nekako zastalo. Bilo je sicer nekaj načrtov, ki pa niso bili uresničeni. Prve dni decembra 1991 je bila zato v okviru Ministrstva za promet in zveze ustanovljena komisija za pripravo poštnih znamk. Na svo-
Branko Novak pa drzno oblikoval romboi-dni znamki.
Ob 100-letnici ljubljanske operne hiše oz. prvih predstav v njej je izšla znamka za 20 SLT, kjer je Bronislav Fajon prikazal načrt te slovenske kulturne ustanove.
*
Ob 300-letnici violinista in skladatelja iz Pirana Giussepa Tartinija (deloval je večinoma v Italiji) je 8. aprila izšla znamka za 27 SLT. Na njej je stara gravatura Tartinije-
Prof. Lojze Peterle, prvi predsednik slovenske demokratične vlade, med Slovenci v Argentini
V	sredo, 1. julija, ob 8.50 prihod na Ezeizo, polet 985 United Airlines iz Mia-
mi. Ob 9.20 prihod dr. Andreja Capudra, bivšega ministra za kulturo, polet 510 Lufthansa iz Frankfurta; sprejem v centralni hali; ob 19.30 maša v cerkvi Marije Pomagaj. Pel bo SPZ „Gallus"; nato slavnostni sprejem v dvorani Slovenske hiše.
V	četrtek, 2. julija, ob 19.30 maša za žive in mrtve javne delavce v Slovenski
cerkvi, nato informativni sestanek SLS.
V	petek, 3. julija, ob 20. otvoritev Slovenskih kulturnih dni.
V	soboto, 4. julija, ob 10. srečanje z osnovnošolskimi otroki v Slovenski hiši;
ob 12.30 obisk radijske oddaje „Slovenski kotiček"; ob 15.30 srečanje z dijaki Srednješolskega tečaja; ob 20. glasbeni večer v Slovenskih kulturnih dni; ob 23. obisk društva Triglav.
V	nedeljo, 5. julija, ob 9. maša v Slomškovem domu, nato srečanje, igra „Ča-
rovnik iz Oza", kosilo; ob 16. obisk slovenskega društva v Bernalu; ob 20. literarni večer Slovenskih kultunih dni.
V	ponedeljek, 6. julija, ob 20. likovni večer Slovenskih kulturnih dni.
V	torek, 7. julija, ob 13. kosilo s člani Slovenskega državnega gibanja, ob 20.
folklorno-glasbeni večer in zaključek Slovenskih kulturnih dni.
V	sredo, 8. julija, ob 20. obisk slovenskega doma v San Martinu.
V	četrtek, 9. julija, ob 9. srečanje s SKAS v Slov. hiši, ob 13.00 obisk Sloven-
skega doma v Carapachayu; ob 15.30 obisk društva Beneških Slovencev; ob 19.00 obisk Našega doma v San Justu.
V	petek, 10. julija, obisk Slovencev v Mendozi.
V	soboto, 11. julija, ob 17. obisk Hladnikovega doma v Slovenski vasi.
V	nedeljo, 12. julija, ob 9.30 mladinska maša v Slovenski cerkvi, nato sreča-
nje z mladino; ob 18.30 obisk na Slovenski Pristavi v Castelarju.
V	ponedeljek, 13. julija, odhod v Bariloče.
V	torek, 14. julija, ob 20.15 srečanje s člani Medorganizacijskega sveta.
V	sredo, 15. julija, ob 8. zahvalna maša v Slovenski hiši, ob 10.30 odhod na
Ezeizo in ob 12.50 v Slovenijo s Swissair, polet 149.
Prazniki slovenske kulture
od 3. do 7. julija 1992
Slovenski narod, ki je s priznanjem svoje države stopil na svetovno pozornico v družbi narodov, si utira pot v svet. Tudi slovenski kulturni dnevi, ki bodo v Buenos Airesu od 3.-7. julija 1992, pomenijo korak pri naši afirmaciji v svetu. Pri bogatem in pestrem sporedu petih večerov sodeluje lepo število naših javnih in kulturnih ustvarjalcev iz Argentine in Slovenije. Prireditve bodo vsak dan od 20. do 23. ure v CENTRO CULTURAL GENERAL SAN MARTIN, Sarmiento 1551, dvorana A-B. Vstop je brezplačen.
Prireditelji teh dni je društvo Zedinjena Slovenija, ki je povabilo k sodelovanju tudi Ministrstvo za kulturo RS.
Celotno organizacijo dni ima na skrbi Lojze Rezelj, pri delu in pripravah pa sodelujejo še dr. V. Ašič, T. Debeljak, M. Hribar, A. Dolinar Hrovatova, M. Dolinar, arh. M. Eiletz, J. Jereb, S. Jerebič, arh. I. Kogovšek, I. Korošec. L. Kralj Jermanova, O. Molek, T. Oblak, F. Papež, J. Peternel Dobovškova, I. Tekavec, A. Savelli Ga-serjeva, Z. Simčič, J. Šenk, M. Šušteršič, T. Urbančič in M. Vasle.
Iz Slovenije pa organizirata prihod literatov, glasbenikov in časnikarjev Marko Jenšterle, predstavnik Ministrstva za kulturo, in dr. Irena Mislej.
Slovenci v Argentini bomo prvič v takem obsegu odkrili del slovenske kulturne zakladnice. Priznavajoč veličino argentinske in drugih kultur smo na dosežke slovenske kulture ponosni. Zato bodo za nas ti dnevi SLOVESNI PRAZNIKI SLOVENSKE KULTURE. Z veseljem se jih bomo udeleževali. Prispevali bomo v FOND SLOVENSKIH KULTURNIH DNI. Še posebej bomo vabili vse potomce slovenske krvi ter argentinske znance in prijatelje.
Dragi radioamaterji!
Ob prvem letu državnosti Slovenije se bomo slovenski radioamaterji srečali na frekvencah z vsemi radioamaterji po svetu, ki jim je pri srcu slovenska beseda.
Dobimo se na bandu v soboto in nedeljo, 27. in 28. junija 1992 od 00.00 do 24.00 GMT na frekvencah, kjer sicer potekajo SKEDI s Slovenci — radiomaterji po svetu. Za tiste, ki jim je lažja telegrafija, pa na prvih 20 KHz CW frekvencah (14.020,21.020 itd.). Vzpostavljali bomo normalne zveze.
Vsi tisti operaterji ki želijo dobiti posebno spominsko QSL kartico morajo vzpostaviti najmanj 5 zvez (postaje izven Slovenije s petimi ZRS postajami, ZRS postaje s petimi postajniki-radioamaterji, ki jim je pri srcu slovenska beseda).
Seznam s podatki o zvezah ali QSL kartice pošljite do 25. julija 1992 na naslov:
Radioklub Radomlje — YU3DRW, P. O. BOX 1,61235 Radomlje, Slovenija.
Spominska QSL kartica bo poslana neposredno na naslov pošiljatelja zahtevka.
Skedi s Slovenci — radioamaterji po svetu so vsak dan:
28.640 MHz SSB 14.00 GMT
21.305	MHz SSB 14.00 GMT
14.305	MHz SSB 20.00 GMT
21.205	MHz SSB 20.30 GMT
29.100 MHz SSB 20.30 GMT
21.205	MHz ŠSB 23.00 GMT
14.158 MHz SSB 23.00 GMT
Z.R.S. (Zveza Radioamaterjev Slovenije)
S.R.A.K.A. (Slovenski radiomaterski klub v Argentini)
Casilla de Correo 1848 -1000 - Bs. As.
NOVICE IZ SL0VEWJE
25 SLOVENCI V ARGENTINI
GORNJA RADGONA — Na Pomurskem sejmu so podelili Slovenski Oskar za embalažo in Slovenska priznanja za embalažo. Prejela so ga razna podjetja iz vse Slovenije na splošno. Sicer pa so tuji opazovalci na nedavnem kongresu oblikovalcev ocenili kot podpovprečno in da se slovenski podjetniki najprej potegujejo za gotovost pogodbe, inovacije v predstavitvi proizvoda pa pustijo za druge čase.
LJUBLJANA — Letošnjo Sovretovo nagrado je Društvo slovenskih književnikov in prevajalcev podelilo Niku Grafenauerju za prevod poezije Else Lasker-Schüler in Milanu Jesihu za prevod Shakespearove tragedije Romeo in Julija.
LJUBLJANA — Na gradu Fužine so odprli razstavo arhitekta Jožeta Plečnika; tisto, ki je bila na ogled v pariškem centru George Pompidou. Takrat je Slovenija obljubila, da bo pripravila stalen prostor zanjo in zato dobila tudi ves francoski delež razstave.
LJUBLJANA — Kot polnopravne članice KVSE (Konferenca za varnost in sodelovanje v Evropi) sta se dva predstavnika udeležila velike pomorske vaje NATO, imenovano Dragon Hammer. Vaje, ki je potekala v zahodnem Sredozemskem morju, sta opazovala Marjan Fekonja in dr. Anton Žabkar.
KOČEVJE — Milijon tripp-trapp stolov so že izdelali v podjetju Lik. Stoli imajo to posebnost, da jih je mogoče prilagajati starosti in velikosti otroka. Kar štirideset odstotkov Likovne produkcije gre na Norveško; tja gre na leto 140 tisoč takih stolov. Prvo pogodbo z norveškim podjetnikom so podpisali že pred devetnajstimi leti.
LJUBLJANA — Adut je ime novi nakupovalni kartici, s katero bo možno nakupiti v posebej označenih trgovinah, dvigniti gotovino in dobiti popuste pri raznih nakupih. Kartico je izdala družba, ki jo sestavljajo stanovanjski zadrugi iz Šentruperta in Krškega, razvojni zavod iz Domžal, KVM iz Ribnice in banka SKB.
LJUBLJANA — Ljubljansko podjetje Tilia je začelo s čiščenjem grafitov na spomeniku Frana Miklošiča v Miklošičevem parku pred sodnijo. Po več neuspelih poskusih drugih podjetij, ki so s čiščenjem celo poudarila napise in tudi poškodovala marmor, je Tilii uspelo že s prvim čiščenjem odstraniti nekatere napise. Hkrati z grafiti so Miklošiča rešili tudi alg in ostankov smoga, poleg tega pa ga bodo premazali še z zaščito pred „lepotnimi napisi". Ta preprečuje pronicanje barv v material, tako da je vse napisano kasneje mogoče odstraniti s krpo.
CELJE — V okviru prvega srečanja vseh generacij celjskih gimnazijcev so v Likovnem salonu odprli razstavo, ki prikazuje razvoj celjske gimnazije od 1808. do 1992. leta. Težišče razstave so dokumenti Zgodovinskega arhiva oziroma Spodnještajerskega narodnega sveta, ki pričajo o boju za slovensko gimnazijo, saj je bil v njej do 1918. leta pouk v nemščini. V celoti so ohranjene vpisnice.
LENDAVA — Madžarska je prva država, s katero je Slovenija kot samostojna država vzpostavila neposredni mednarodni poštni promet. Izmenjava pošiljk, ki je doslej tekla preko Beograda, je stekla že s petnajstim junijem in sicer tako, da poštni furgon mednarodne poštne pošiljke za Madžarsko vsak dan odpelje iz Ljubljane do madžarskega Lentika, od tam pa jih bodo madržarski poštarji prepeljali v Budimpešto, kjer bodo opravili potrebne carinske formalnosti.
MURSKA SOBOTA — Razstava Sedem tisočletij ob Blatnem jezeru, ki so jo soboškemu muzeju posredovali trije muzeji
županije Zala na Madžarskem, je prva madžarska arheološka razstava na Slovenskem. Petsto razstavljenih predmetov predstavlja preteklost zahodnega dela obale Blatnega jezera od mlajše kamene dobe do poznega srednjega veka. Razstava v galeriji pokrajinskega muzeja v soboškem gradu s pomočjo dragocenih arheoloških najdb prikazuje življenje in razvoj dela Madžarske, na katerem sta se že nekdaj prepletali in medsebojno bogatili kulturi Madžarov in Slovencev.
KRANJ — Na razstavišču Gorenjskega sejma so odprli mednarodni sejem zaščite. Na njem sodeluje 215 razstavljalcev, med njimi tudi s Hrvaške, Avstrije, Madžarske, Italije, Nemčije in ZDA. Na posvetih in prikazih so predstavili dosežke Slovenije pri zaščiti in reševanju ljudi in premoženja.
LJUBLJANA — Prizadevni profesorji jezikov, člani republiškega društva za tuje jezike in književnosti ter društva za antično in humanistične študije, so letos spet organizirali tradicionalno tekmovanje za srednješolce iz tujih jezikov in latinščine, najuspešnejši v posameznih skupinah (angleščina, nemščina, francoščina, italijanščina, španščina, latinščina) so prejeli za nagrade knjige in potovanja.
LJUBLJANA — Ljubljanski oktet praznuje svojo dvajsetletnico. Slavnostni koncert je bil 3. junija v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Umetniški vodja okteta je Igor Švara, pojejo pa: prva tenorista Tone Anžlovar in Igor Semolič, druga tenorista Pucihar in Janez Drašler, baritonista Damjan Švara in Boris Babek ter basist Aleš Lajovic in Gregor Habjanič. Na sporedu je bila tudi krstna izvedba Pasijona po evangelistu Mateju za oktet, mešani zbor in orgle skladatelja Maksa Strmčnika.
LJUBLJANA — Rektor Univerze v Ljubljani akademik prof. dr. Miha Tišler je promoviral dvanajst novih doktorjev znanosti: Bojan Djurič, dr. arheoloških znanosti z disertacijo Noriškopanonska proizvodnja nagrobnih spomenikov in trgovina z marmornimi izdelki; Eva Holz, dr. zgodovinskih znanosti (Razvoj cestnega omrežja na Slovenskem v 19. stoletju); Janez Rojšek, dr. psiholoških znanosti (Osebnostne lastnosti žensk z EPH-gestozo); Janez Čebulj, dr. upravnih aktov); Kristina Djinovič, dr. kemijskih znanosti (Kristalografska študija tridimenzionalne strukture superoksid dismutaze iz kvasa in semisintetične goveje Cu, Co superoksid dismutaze); Segig Gaberšček, dr. kemijskih znanosti (Raziskave v sistemu Ba0-Ti02-oksidi redkih zemelj); Milko Novič, dr. kemijskih znanosti (Študij in uporaba eno in dvofazne separacije v pretočni injekcijski analizi); Iva Polajnar, dr. tehničnih znanosti (Raziskava uporovnega točkovnega varjenja ob uporabi detekcije akustične emisije); Ferdinand Trene, dr. tehničnih znanosti (Analiza temperaturnega stanja na valju zračno hlajenega motorja); Erika Brenčič, dr. s področja radiologije (Pomen preiskave z računalniško tomografijo za zdravljenje in prognozo bolnikov z akutnim pankreatitisom); Borut Pretor, dr. nevrologije (Intraoperativno elektrofiziolo-ško spremljanje delovanja senzoričnih in motoričnih sistemov hrbtenjače.
ZEDINJENA SLOVENIJA
sporoča, da bo med Domove razdelila kasete s posnetki slovenske državne himne. Obenem opozarja, da se tako slovenska kot argentinska himna pojeta enoglasno.
Osebne novice
Rojstvi: V družini Danijela Igliča in njegove žene Marte roj. Smole, se je dne 12, junija rodil sin prvorojenec. V družini Marka Rezlja in Rezike roj. Rovan se je 19. maja rodila hčerka, ki bo pri krstu dobila ime Lucija Irena. V družini Andreja Peršuha in Irene roj. Rezelj se je 19. junija rodil sin, ki bo dobil ime Luka.
Družinam naše čestitke!
Krsta: V soboto, 20. junija, sta bili krščeni v slovenski cerkvi Marije Pomagaj: Maja Podržaj, hčerka inž. Miha in Lucijane roj. Hribar, botra sta bila Angela Podržaj in cont. Gregor Hribar; ter Julijeta Marijela Gelb, hčerka Jožeta in Stelle Maris roj. Zarnik, botra sta bila Karina Panaino por. Lucas in Boris Sajovic. Obe je krstil dr. Jure Rode.
Srečnima družinama iskreno čestitamo!
Smrt: Dne 17. junija je po daljši bolezni umrl v Slovenski vasi Jože Ivančič (89). V Floridi pa Franc Mramor (82). Naj počivata v miru!
Novi diplomant: Na buenosaireški univerzi je dokončal študije in postal advokat Ma tjaž Ra vnik. Česti tam o!
Slomškova šola v Mendozi
Sredi sobotnega dopoldneva preteklega 23. maja smo sprejeli v našem Domu skupino otrok in voditeljev Slomškove šole iz Ramos Mejije, ki so pripotovali iz daljnega Buenos Airesa, da so nam predstavili pravljično igro Čarovnik iz Oza.
Odgovorni za scenografijo in tehnično opremo odra so se takoj spustili na „teren". Po nekaterih organizacijskih ukrepih, kot npr. razdelitev obiskovalcev za stanovanja, je odrinila cela vrsta avtomobilov na kratko turo po mestu in bližnji okolici, kot prvo točko seveda na Trg Republika Slovenija.
Na večer je številna mendoška slovenska publika celotno napolnila dvorano v našem Domu. Na splošno je znatno večje zanimanje, kadar na našem odru sprejmemo kake goste. To pot se je brez dvoma zelo splačalo, ker smo lahko uživali izvrstno in prisrčno predstavo.
Po pozdravnih besedah predsednika Društva Slovencev v Mendozi, inž. Jožeta Šmona je nastop predstavila gospa Lenčka
OBVESTILA
SOBOTA, 27. junija:
Redni pouk slovenskega Srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15.
NEDELJA, 28. junija:
Proslava šolskih otrok na čast sv. Alojzija in v spomin naših junakov, ob 16. uri v Šlovenski hiši.
Domobranske proslave po maši v Našem domu v San Justu, v Slomškovem domu v Ramos Mejiji in v Slovenskem domu v Carapachayu
SREDA, 1. julija:
Prihod prvega predsednika slovenske demokratične vlade prof. Lojzeta Peterleta in dr. Andreja Capudra na Ezeizo.
PETEK, 3. julija:
Seja ZŠMŽ, nato srečanje z L. Peterletom, Capudrom in gospo ob 15. uri Spored obiska prof. L. Peterleta ter Slovenskih kulturnih dni glej v posebnih oglasih na 4. in 6. strani.
Zupan Malovrhova. Svoje razmišljanje je pričela s Slomškovim izrekom: „Sveta vera bodi vam luč, beseda materina ključ do zveličavne narodne omike" in nato nadaljevala: „Materin jezik, beseda materina je gotovo vrednota, ki jo velikokrat premalo cenimo. Ako imamo svoje otroke radi, jim tega daru ne bomo jemali. Otrok mora slišati slovensko besedo že doma, v družini. Slovenska šola naredi vse, kar more, le čudežev ne zna delati. V slovenski šoli skušamo otroku vzbuditi do jezika predvsem ljubezen. Če bo otrok razumel, da tako govorita tudi njegova mama in stara mama, bo jezik ljubil in mu slovenščina ne bo delala težav. Zato je neobhodno potrebno, da šola in dom delujeta skupaj; to sta dva stebra, na katerih stoji vsa vzgoja.
Vsi vemo, da je naše delo v šoli in doma iz leta v leto težje. Zmaterializiran svet nas danes použiva in prekvaša, a le v močni trdnjavi doma in šole bomo otrokom lahko ohranili vero in jezik naših staršev. Če so si naši predniki prizadevali, da so ohranili in bogatili slovensko besedo, bolj ko so bili zatirani, storimo tudi mi danes, da bo slovenska beseda ostala in se ljubezn do nje pretakala v mlade rodove. Naši otroci prav radi igrajo, manj radi pojejo, a še manj radi se uče. Zato jih je potrebno vedno navduševati. In s tem navduševanjem velikokrat kaj dosežemo in imamo nemalokrat tudi lepe uspehe.
Nato smo predstavo, kot že rečeno, z velikim navdušenjem uživali. Izvedba brez dvoma prekaša kvalitetno takorekoč „šolsko igrico". To je gotovo zasluga celotno vseh predvsem pa režiserke Andrejke Vombergar. Med igralci so se odlikovali Dorica, Aleksandra Omahna, zelo sproščena za svojo starost, posrečeno je tudi Strašilo Marka Vombergarja, Klavdija Malovrh Jakoševa kot Hudobna vešča pa je pokazala dozorelo igralsko žilo. Posebno važnost pri uspehu imajo gotovo uglasbitve in sodelovanje kot godbenika Ivana Vombargarja.
V nedeljo pa je bil izlet v Los Penitentes pri Puente del Inča, kjer je naša koča. Vreme je bilo izredno naklonjeno, saj so se lahko zabavali na sveže zapadlem snegu v sončnem dnevu in je takoj po povratku še isti večer sledil nov hud vihar. Pri večerni sveti maši v našem Domu pa je ramoški šolski zbor imel odgovornost vsega petja.
V nedeljo, 31. maja je bil letni občni zbor našega Doma. Vodil ga je dosedanji predsednik Franci Žnidar. Odborniki so podali svoja poročila, zadovoljivo je bilo kljub težkim gospodarskim razmeram poročilo blagajnika in gospodarja, kakor tudi poročilo kulturnega referenta. Predsednik nadzornega odbora Janez Amon se je zahvalil odboru za izvršeno delo in predlagal odboru razrešnico, ker mu je pretekla v celoti poslovna doba.
Ker ni bilo pravočasno predložena nobena lista, se je občni zbor po daljši debati prekinil in se po dogovoru nadaljeval v nedeljo, 7. junija. Po več predlogih je bila izvoljena za predsedniško mesto lic. Marija Korošec, ostali odbor pa se je sestavil na prvi redni seji.
Novi odbor se je zavzel, da bo ob sodelovanju mlajših nadaljeval delo, ki so ga začeli njihovi starši pred več kot tridesetimi leti z glavnim namenom: buditi med rojaki narodno in versko zavest, gojiti srčno kulturo in družabnost ter nuditi medsebojno pomoč.
SDO	SFZ
PETJE - GLASBA -LIKOVNA UMETNOST
Ce se udejstvuješ s katero od teh kulturnih panog, te lepo vabimo, da skupaj z nami oblikuješ letošnji pevsko-glasbeni večer in likovno razstavo.
Prijavi se do 26. julija pri krajevnih odborih.
Te pričakujemo!
V Slovenskem domu v Carapachayu
bo v nedeljo, 28. t. m. po maši
spominska proslava -padlih junakov,
nato skupno družinsko kosilo - koline Za družine bodo koline na razpolago v soboto od 17. ure dalje.
Rojaki lepo vabljeni!
Slovenska kulturna akcija
4.	kulturni večer
Predavanje prof. Alojza Rebule
predstavitev knjig dr. V. Brumna, Zore Tavčar (Pod Južnim križem) in Alojza Rebule V mali dvorani Slovenske hiše, v petek, 10. julija, ob 20. uri
5.	kulturni večer
Predavanje prof. Zore Tavčar
Literati Drago Jančar, Aleš Debeljak in Jure Potokar berejo odlomke iz svojih del
V mali dvorani Slovenske hiše, v ponedeljek, 13. julija, ob 20. uri
DNEVI SLOVENSKE KULTURE
Centro Cultural Gral. San AdaJrtùr Sarmento 1551 - Dvorana A-B - 3. do 7. julija od 20. do 23. tire
Petek, 3. julija: Svečana otvoritev Sobota, 4. julija: Glasbeni večer
Nedelja, 5. julija: Literarni večer - Razstava slovenske knjige Ponedeljek, 6. julija: Likovni večer - Slikarska in kiparska razstava Torek, 7. julija: Zaključni večer s folklornimi plesi, petjem in glasbo
Vabljeni vsi Slovenci! Povabite svoje argentinske znance in prijatelje, saj so kulturni dnevi zamišljeni kot predstavitev ustvarjalnosti slovenskega naroda in njegove prisotnosti v argentinskem okolju.
ZEDINJENA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA KULTURO REPUBLIKE SLOVENIJE
Fundador: MILOŠ STARE Director: Valentin B. Debeljak Propietario: Eslovcnia Unida Redacción y Administradón: RAMON L. FALCON 4158 (1407) BUENOS AIRES ARGENTINA
Telèfono y Telefax: (54-1) 643-0241
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor:
Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Sue. 7	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nac de la Propiedad Intelectual N9 85.462	
Naročnina Svobodne Slovenije: za Argentino $ 50; pri pošiljanju po posti pa S 55; ZDA in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 100 USA dol.; obmejne države Argentine 90 USA dol.; Evropa 110 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 120 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno posto 75 USA dol.
C
Čeke na ime „ESLOVENIA LIBRE'
J
Stavljenje in oblikovanje: MAUVILKO - Telefax: (54-1) 362-7215
Talleres Gràficos "VILKO" S.R.L., Estados Unidos 425 - Tel./Fax.: 362-7215 (1101) Buenos Aires
DARUJTE
V TISKOVNI SKLAD!
Domobranska proslava na Pristavi v Castelarju
bo v nedeljo, 28. junija po sv. maši
SLOVENSKI DOM V SAN MARTINU
sporoča svojim elanom in prijateljem DA NAS BO 8. JULIJA OBISKAL
PROF. LOJZE PETERLE
Sprejeli ga bomo v Domu ob 20. uri in nato pogostili s slavnostno večerjo.
Odbor vas toplo vabi na ta izreden dogodek. Z večerjo bodo postreženi samo tisti, ki se bodo prijavili telefonsko vsaj do 3. 7. na tel. 752-3987 / 764-4289 / 759-5102 in 755-2678.
NAŠ DOM
obvešča člane in prijatelje, da nas v četrtek, 9. julija obišče
SAN JUSTO
PROF. LOJZE PETERLE
Sprejem ob 19. uri v Našem domu nato kulturni program ter častna večerja.
Vsi toplo vabljeni!
Karte za večerjo so na razpolago do 7. julija pri odbornikih in v Našem domu ob nedeljah po slovenski sv. maši.
Slomškov dom
bo pozdravil v svoji sredi prvega predsednika vlade suverene Republike Slovenije.
PROF. LOJZE PETERLE
nas bo obiskal
V NEDELJO, 5. JULIJA 1992
Spored:
Ob 9 * sv. maša
*	pozdrav
*	skupni zajtrk
*	IGRA „ČAROVNIK IZ OZA" v izvedbi Slomškove šole in mladine
*	Skupno kosilo
Vse, ki bi se želeli udeležiti kosila, prosimo, da se prijavite najkasneje do 30. junija v pisarni ali na telefonih: 658-6157 / 651-7912.
NAŠ DOM	SAN JUSTO
DOMOBRANSKA PROSLAVA	
	po slovenski sv. maši
	Slavnostni govornik lic. Ivan Korošec
28. junija 1992	Lepo vabljeni!
+
Služite Gospodu z veseljem!
Stopite pred njegovo obličje z radostjo!
Vsem znancem in prijateljem sporočamo žalostno vest, da nas je 10. junija ob 17.30 uri kot žrtev prometne nesreče za vedno zapustila draga sestra in teta
Frida Breznik,
stara 77 let, previđena s sv. zakramenti in katere truplo počiva na pokopališču v Moronu.
Obenem se zahvaljujemo vsem duhovnikom, ki so opravili ob krsti molitve za pokojno, posebno župniku Škerbcu za opravljeno sv. mašo. Zahvala vsem prijateljem, ki so jo prišli kropit in so molili za pokoj njene duše.
Žalujoči: sestri: s. Vincencija (Pepca) in Ana svak: Viktor Hribar
nečakinje: Mila Hibar, Marjana Vivod z družino nečak: Viktor Hribar z družino
Ljubljana, Buenos Aires