K>GJNQ
Takile so zavitki
dr. Oetkerjevih
j.
45784
izdelkov
Doktor Oetker-to
. i ,
Decilni nfflsp.l
• je najbojOH Zakonito zaščiten po imenom
J* Ja


1 (nadomestek za jajca)
od Dr. Crata In Dr. Oclkerfa
nadomeiia moč m »haUnje testa ln | barvo jajc: noževa konica test pralka jj vsebuje moč barve enesa rumenjaka j
teSIS
uti ledi Id pecivo, posebno omeleum, illlnjikom, retanccm. krplcnnv kom, buhteljnom, kolačem, m#
1 waasi^a
Dr. Oetker>jev
■ ■ • ^. m.-1 ■ &
PRIPOMOČEK VKUHA VANJI
iasfealfcl
)tien»’w;
Vsebina?legi
. i-	t-.i'd&RuiR
___ j ■ «. « a-	-V.-.':.’*.*,1'*
Dr. Oetkerjevi šartlji kakor tudi pudingi, kreme in drugi izdelki
se dobe v vseh trgovinah.
o%o&2KG\š
BOŽIČNO DARILO VASI ŽENI!
Lepo pripravljena miza ji je vedno v veselje in ponos.
Garniture namiznih prtov in serviet vseh vrst v izbiri.
F. KS. SOUVAN, LJUBLJANA, MESTNI TRG 24
'SPB&Z
KAKOR
PRAVA 'PERZIJSKA
Vi si želite prijeten dom — primemo božično darilo Vam bo zato najugodnejše.
Vozlane preproge perzijskih in modernih vzorcev vedno v zalogi
F. KS. SOUVAN, LJUBLJANA
MESTNI TRG 24

ČITflJTE.DELflVSK O POLITIKO
nflROCO SE mURIBOR POŠmi PREOOLM
L. M I KU š, Ljubljana
MESTNI TRG ŠTEV. 15
Nadrobno! Ustanovljeno leta 1039. Na debelo!
20Bm nraiE
di‘tstBEVCJožico
LJUBLJ AH fl,6o? p ornima ^
ordinira od <f- %i, 2 ■ \b
podoaovoraluduzve/iteh ar. ob sobotah ' tfeordinira le do 4
Jaz ti povem
najcenejše ure vseh svetovnih znamk, kakor OMEGA, SCHAFFHAU-SEN, ALPINA, dobiš pri tvrdki
I. SOMNITZ, urar
LJUBLJANA, SV. PETRA CESTA 16
"KARTOTEKA" oi
Ljubljana, Šelenburgova ul. 6/1
j ^	Telefon 3338
knjigovodstvo
Kartoteke za vse vrste obratov.
MODNO KROJAŠTVO
IVAN MRAK
LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA CESTA 13
SOLIDNO DELO NIZKE CENE
NE ZANEMARJAJTE nege telesa.
O intimni toaleti'ne govorimoTadi." Vendar’pa je za zdravje žene potrebno, da je poučena tudi o tem. Koliko neprijetnosti lahko izostane, če skrbite za dnevno izpiranje. Ne pozabite torej pri irigiranju na razkuževalno sredstvo
SANOFORM.
Navodila o pravilni uporabi so priložena vsaki steklenici. V vsaki lekarni in drogeriji ga dobite.
Lahko pa naročite Sanoform pri Chemotechni, d. z o. z. v Ljubljani, Mestni trg št. 10 (Skabernetova hiša na dvorišču).
Originalne steklenice imajo znak
A
LilvaUiANA
Dostojen človek.
—	Kaj vas je le premotilo, da ste šli ukrast obleko?
—	Da bi prišel pred slavno sodnijo dostojno oblečen.
Lojalno opozorilo.
—	Vi bi torej radi mojo hčer za ženo?
—	Da, in upam, da bova prav srečna.
—	Ampak vi pozabljate, da vam bo moja žena tašča.
Če otrok ni njegov!
Gospa X. se je hotela razporočiti in bi hotela, da vzame s seboj svojega triletnega otroka.
—	To ne more biti, gospa! ji reče sodnik, zakaj otrok je po zakonu očetov.
—	Kako more zakon njemu določiti otroka, če pa on nikdar ni bil njegov! reče ona.
V šoli.
Učiteljica se je razjezila nad svojim najnemirnejšim učencem, pa mu je tako v jezi rekla:
—	Ah, hotela bi biti tvoja mama vsaj dva, tri dni!
—	To bi ne bilo napačno... Jaz bom še danes govoril s papanom, pa vam jutri povem, kaj poreče.
Bistvo stvari.
—	Že spet si bil zaprt... Kaj' si pa zdaj zagrešil?
—	Nič, prav za prav. Našel sem denarnico nekega gospoda...
—	Pa to ni noben prestopek!
—	Ni. Samo to nesrečo sem imel, da sem jo našel Se prej, preden jo je on izgubil.
KLIŠEJE
vseh vrst za eno-in večbarvni tisk
J U G O G RAFI KA
d. z o. z.
Ljubljana, Sv. Petra nasip štev. 23.
Za dobro smuko in sankanje potrebujete razen dobre volje še:
dobre smuči, dobra stremena, dobre palice, dobre maže in voske, dobre tjulenove kože, dobre rokavice, dobre ovijače, dobre sanke itd.
Zato si oglejte vse te predmete v naši prodajalni
„JUG0ŠP0RT“
d. z o* z*
Športni oddelek
LJUBLJANA, Dalmatinova ul. 13
„Pri smučanju so čevlji važnejši od smuči((,
je dejal trener Guttormsen.
čevlji morajo biti narejeni natančno po nogi.
Smučarske, turistovske, lovske in vse druge vrste čevljev izdeluje v odlični kvaliteti, po nizkih cenah
Miško Peternel
Ljubljana, Breg štev. 1
obesse
JVTAN
(▲VNlrAl
LJUBLJANA ♦ PALAČA ♦ VIKTORIA
SMUŠKE DRESE
ZA DAME IN GOSPODE PO
MERI IZ PRVOVRSTNEGA BLAGA
Svoje goste počastimo
ob svečanih prilikah in zabavah najbolje s
„FRUŠKOGORCEM"
•	pristnim sremskim
in penečim vinom
Zastopstvo: A. P I N TA R L J U B L J A N A
Gosposvetska cesta št. 14
Tekmovalec STANE ŠPORN
Vam stoji z vsemi sto- in stokilometrskimi izkušnjami ob strani, kadar kupujete smuči.
On je šef tvrdke
,ALPINA4, Ljubljana
palača Grafike na Masarykovi cesti
Blago prvovrstno! Cene nizke! Strokovni nasveti!
B
ožično darilo našim čitateljem.
Kakor prejšnja leta, izdamo tudi letos družinski koledar za naše naročnike. Prvi del koledarja (26 strani) je določen za knjigovodstvo, kamor si bo lahko vsakdo vpisoval svoje dohodke in izdatke, ki jih bo vsak mesec obračunil, konec leta pa sklenil. Srednji del bo obsegal lepe povesti, poljudnoznanstvene članke, slike in različno drugo razvedrilo. Na koncu bo pa 100 praktičnih nasvetov. Zadnji hip smo uvrstili vanj tudi še novo poštno tarifo, tako da bo vsega 120—128 strani. Velikost 17X24 cm. Koledar bo stal letos za nenaročnike 30 dinarjev.
Vam ga poklanjamo brezplačno. Poslali Vam ga bomo takoj, ko bo natisnjen, naj-kesneje pa do 4. januarja 1932. Koledar bomo priložili listu «Uspeh». Večina naših naročnikov se je pohvalno izrazila o poučni vsebini tega lista. Zato Vam pošiljamo tudi januarsko številko brezplačno. S tem Vam omogočimo, da še enkrat pregledate «Uspeh» in po obeh številkah presodite, ali nudi tudi Vam kaj koristi ali nima za Vas nobenega pomena. Danes je tako čtivo važno ne samo za poslovnega č'oveka, temveč za vsakega, ki si mora v potu svojega obraza služiti svoj vsakdanji kruh.
Končno Vam za novo leto poklonimo tudi snopič «Sentimentalnih narodnih napevov*, ki jih je priredil L. M. Škerjanc.
Če sami ne ljubite petja in glasbe, pa
e.
di
Vi napravite malo božičnega in novoletnega veselja s tem, da nam nakažete naročnino za list za vse leto v znesku 60 Din in 2 Din za odpravo koledarja, skupaj torej 62 Din.
Saj veste, da se moramo v teh težkih časih vsi držati gesla
«Vi za nas — mi za Vas».
Bodite prepričani, da bomo tudi za-naprej skrbeli za to, da boste z listom in z nami na vse strani zadovoljni. Letos smo na splošno željo skrajšali ime «Domači prijatelj* v «Prijatelj».
in srečno novo leto.
Založba revije «Prijatelj».
Želimo Vam vesele božične praznike
podarite te pesmi tistemu, ki jih potrebuj Seveda Vas pa prosimo, da nam tu<
V
KOLEDAR 1932 REVIJE PRIJATELJ
Priložena je revija „Uspeh", ki Vam jo poklanjamo.
LETO VI. / ŠT. 1 JANUAR 193 2;
PRI

AT r I I I LU STRI RANA /Al L L J DRUŽINSKA REVIJA
	4**	1
	
Sveta noč, blažena noč. . .
Pavel Debevec:	M O j bOŽiČ
Bilo je v tistih časih in tisti božič, ko smo še dijačili in prepevali po zlati Pragi. V tistih nepozabnih časih, ki se vtisnejo v spomin kakor čudna pesem, ki spi in molči vse življenje s teboj in ob tebi, včasih pa se kralj matjažev-sko prebudi in te objame s svojo magično močjo in te odnese v svoje kraljestvo, v kraljestvo mladostnih spominov.
In taka pesem ie zopet zazvenela, ko lega letos božič na zemljo.
Ona je študirala v Pragi na konzervatoriju, jaz na akademiji. To se pravi, prvo ie bilo češko, drugo nemško. Že za časa študiranja pa sva bila oba angažirana na nemškem gledališču. In kakor tako pogostokrat nanese slučaj v človeškem življenju, tako je tudi pri naju dveh naneslo: V neki moderni opereti, v kateri sva bila oba zaposlena, je bil presledek med enim in drugim nastopom neznosno dolg: nastopala pa sva oba v istem času in v istem prizoru; postajati po garderobah ni kazalo niti meni, najbrže pa tudi njej ne — pa sva ostala med kulisami na odru, kar smo takrat študenti smeli glede na priliko, ki smo jo s tem imeli, da se kaj naučimo.
In tako je naneslo. Slonel sem v svojem fraku ob kulisnem opiraču, ona pa je sedela v elegantni večerni toaleti na stopnicah, ki so vodile na teraso na odru.
Govorila sva šepetaje o igralcih, o njih glasovih, o češkem Konservatoriju in o nemški akademiji, o najinih načrtih za bodočnost, o angažmajih, o moji domovini in o njeni družini ...
Tako lepo je znala pripovedovati, iz njene gladke nemščine, pomešane s češkim akcentom, je zvenela tako čudna, zamišljena melodija, iz njenih lepih, velikih oči je gorelo, da sem nehote več premišljeval o tistem, o čemer mi ni govorila.
In tako je naneslo, da sem pri drugi reprizi kar čakal na dolgi presledek v drugem dejanju.
Ne samo jaz. Tudi ona je čakala. In nič nama ni bilo nerodno, kakor bi se spodobilo zdajle zapisati, zardela ni niti ona, niti jaz nisem jecljal kaj nerazumljivega o čudnem naključju. Nekaj je bilo jasno med nama, a prav nič se najinim besedam ni mudilo tja, kamor je pred njimi hitelo najino mlado hrepenenje.
Po peti reprizi operete z dolgim presledkom v najinem skupnem nastopu drugega dejanja sva se imela že rada. Prav zelo rada, kakor se imajo radi vsi mladi, navdušeni ljudje, ki imajo daleč pred seboj svetle cilje, nakopičene in obložene s samimi velikimi uspehi.
Kako lep in neumen je čovek, dokler je mlad!
Dobro je vedela, da je moja ljubezen globlja od njene. Bila ni nič mlajša od mene, in zato sem včasih izpoddrsnil. Zlasti takrat, ko mi je nagajaje in nalašč nenadoma rekla, da se na-
v Pragi'
merava poročiti. V svoji preplašenosti sem jo vprašal, zakaj, namesto s kom.
Za najino ljubezen naju je zavidal ves teater. Vsi so bili trdno v prepričanju, da sva pač najsrečnejša človeka. In to sva tudi bila.
Sestajala sva se po vsaki predstavi. Če sem jaz prej opravil, sem jo čakal pri odrskem vhodu, če ona ni imela opravka do konca, je čakala nekoliko bolj zgoraj v celici. Ko sem tako stopil iz svetle garderobe v temo, me je vedno poklicala s potiho zažvižganim motivom valkir.
In v svetli kavarni na Vaclavovem trgu sva imela svoj tihi kotiček. Pila sva črno pivo in na najini mizici sva imela tablico: zasedeno. Vsak dan.
Dokler ni prišel božič.
«Vidiš, fant moj, na božični večer ne moreva sedeti v svojem rezerviranem kotičku, fant moj, naredila se bova malo družinska.
Zaplamenel sem od sreče. In kdo bi ne? Pred menoj se je kakor na odru odprlo hrepenenje prejšnjih let, ko smo brezglavi in brez doma tavali kakor potuhnjene sence na božični večer iz kavarne v kavarno. Občutil sem vso tisto bolečino, ki stiska na božični večer študentovsko srce v tujini, ker ne more domov — ali pa ker nima nikamor iti.
Jaz sem zdaj z njenim povabilom naenkrat stal na mostu, kjer človek zapusti dom svoje mladosti in stopi v novega, zopet ne sam, temveč s svojim dekletom ...
Kako čuden je človek na takem mostu, dokler je mlad!
*
«Prišel boš k meni takoj popoldne in ostal boš pri meni vse do polnočnice. Mislila sem že, da ti bo morda ljubše, če povabiva še koga svojih prijateljev. Pa saj veš, nič preveč mi niso všeč; edini Jaro, ki ga lahko prenašam, pa mi je nedavno omenil, da je tudi on že oddan ...»
Komaj da sem slišal, kaj mi je pripovedovala. Božal sem ji v najinem tihem kotičku s tablico «zasedeno» njeno majhno, s finimi, sinjimi žilicami prepleteno ročico in ji v himnal-nih akordih orglal o svoji hvaležnosti, o svoji ljubezni in o njenem božanskem instinktu, ki je ravno za božični večer prihranila to prekrasno presenečenje.
In tako je prišel božič. Ob dveh popoldne sem prestopil prag njene sobice. Na mah me je objela topla, brezmejna domačnost ter me posadila kraj plinskega kamina na mehko oto-mano.
Odeta v svilen jutrnji plašč, je sedla h klavirju in v tihem razpoloženju božičnega popoldne sva polglasno prepevala arije in duete.
V žepu pa sem vrtel škatlico s prstanom, ki sem ga ji hotel zvečer vtihotapiti pod dre-vešček.
Ko se je ravnalo na četrto uro, ko so padale snežinke najgosteje, je prenehala z igranjem, češ da odide seda j v mesto. Sama. Po darila za zvečer, da bo presenečenje tem večje, in da bo prav hitro nazaj. Da naj medtem premisi ju jem, če jo imam zares tako rad kakor ona mene.
Hitro, kakor komaj čakajoč, da se vrne, se je preoblekla, smuknila v kožušček, jaz pa sem se požuril s snežkami.
In prav ko sem ji hotel obuti levi snežni čevelj, ko sem ji hotel svetovati, naj s tako čudovitimi nogami danes ne hodi po mrzlem snegu, sem opazil na njenem kolenu majhno luknjico v svileni nogavici. Molčal sem, da bi je s to malenkostjo preveč ne zadržal in tako ne zavlekel njene vrnitve. Pri tem sem se le moral malo zakesniti, zakaj drugi čevelj si je hitreje in odločneje zapela sama.
Še poljubila sva se, in že je vihrala po stopnicah.
Jaz pa sem stopil k oknu in gledal padajoče snežinke. In čim bolj sem nepremično strmel vanje, tem bolj se mi je večal občutek, da se peljem navzgor. In lepo se mi je zdelo to, tako lepo in svetlo, kakor je bilo vse meni tisti božični popoldan.
Vozil sem se takole že precej časa. moral bi biti že precej visoko, bogve kje že, preden je prišla. Minile so skoro tri ure.
Prinesla je s seboj vse polno zavojčkov. Vsa zasopljena od hitre hoje, vsa v snegu od me-teža, vsa žareča od zdravja in sreče.
Kakor nekje pozabljen in s seboj prinesen smehljaj je trepetal na njenih rdečih ustnih.
«Veš, srečala sem prijateljico, nakupovali sva skupaj, ko pa sem bila že namenjena proti domu, me je srečal Jaro. Rekel mi je, naj stopiva malo v kavarno, ko se zvečer itak mi trije
Gledanje
Vse tako kaže, da ni več daleč čas, ko bomo gledali pred seboj opero, ki jo bo radijska postaja v Parizu ali Londonu prenašala iz gledališča.
Moderna prometna sredstva, s pomočjo katerih se dandanes pošta in blago z neverjetno hitrostjo in točnostjo prenašata po zemlji in pod zemljo, po vodi in po zraku, so se razvila skoraj do idealne popolnosti. Ti izumi moderne in najmodernejše tehnike zaslužijo občudovanje, toda ta tehnika postane na mah fantastična, kakor hitro se govori o prenosu slike in zvoka na daljavo.
Telefon in radio sta že prešla v vsakdanjo uporabo, a tudi fotografije, ki se za novinarska uredništva in policijo prenašajo po električni poti, ne vzbujajo dandanes več občudovanja. Tolikanj bolj pa se najširši krogi zanimajo za mogočnost telegrafičnega gledanja in poslušanja dogodkov, ki se odigravajo v večji daljavi. Tu pa je treba najprej napraviti mejo med tistim, kar je že izumljeno ali pa bo v najkrajšem času gotovo odkrito, in med tistim, kar bo vsaj nekaj časa še ostalo produkt nekaterih bujnih domišljij.
ne moremo videti. Pa sva nekoliko pokramljala. In zdaj, vidiš, in zdaj sem zopet doma...*
Z lahnim smehljajem, čudnim, kakor nekje pozabljenim in s seboj prinesenim, je omahnila v plašču na otomano.
Pokleknil sem prednjo’, da ji odpnem snežke.
Prav hudomušno sem ji hotel razodeti, da imajo gospodična na kolenu luknjico v nogavici.
Levi čevelj je že doli — toda luknjice na kolenu ni. Kaj sem se zmotil? Da ne vidim več v sobnem mraku? Morda se svila v mrazu skrči? Najbrže. S šalo torej ne bo nič! Torej desni čevelj.
Zdaj pa mi pomežikne ista luknjica z njenega desnega kolena.
Ni potreba, da je to, kar sem zdajle povedal, res, mogoče je le dovtip, ki sem ga kje čital ali slišal — toda tisto, česar nisem povedal, tisto se je zgodilo.
Tedaj je ugasnila v meni lučka onega božičnega večera. Odšel sem z vinograjskih ulic in cest po zasneženem Vaclavovem trgu proti Mali strani. Mimo bleščečih se velemestnih kavarn, zabavišč in hotelov v tiho zasanjanost Starega mesta. Tako sem dolge ure taval po snegu in po ulicah ...
Na belih Hradčanih se je razgrnila pred menoj vsa božična Praga. Veličastna in iz snega sanjajoča, da me je premaknilo iz moje otopelosti in da sem zasopel njej naproti. In začelo je peti po vsej široki dolini pod menoj, začelo je doneti nad menoj, in tedaj sem vedel:
Polnočni božič.
Laže mi je postalo, ko sem zavijal svojo samotnost v svetle pajčolane pojočega spomina, laže, toda čisto lahko mi ni bilo odtlej nikoli več.
na daljavo
Gledanje na daljavo ali, da natančneje povemo, električno in telegrafično gledanje na daljavo, se naslanja na ista načela, na katerih je zasnovano telegrafično prenašanje fotografij na daljavo. Vsaka slika se mora razčleniti na veliko število majhnih delov, tako imenovanih elementov, in vsak element se potem prenese s pomočjo posebnega brzojavnega signala. Vsak brzojavni element se na sprejemni postaji vnovič pretvori v element slike, iz teh sprejetih elementov pa se potem zloži slika. Pri prenosu slik s pomočjo navadne fotografije se slika, ki je sestavljena iz 500.000 elementov, s pomočjo posebnega aparata v nekaj minutah avtomatično razčleni na določno število elementov, in ti elementi se prenašajo in sprejemajo v obliki, ki popolnoma zadovoljuje potrebe novinarskih uredništev in tehnične policije. Pri gledanju na daljavo je pa ta težava, ker bi morala biti vsaka slika v sekunde prenesena in postati vidna. Potemtakem je glavna naloga telegrafičnega ali radiofonskega gledanja na daljavo ta, da se število signalov, ki se lahko preneso v eni sekundi, kolikor mogoče zviša. Slika, ki je sestavljena iz 500.000 elementov, bi se mogla videti
Napačna zveza bo pri gledanju na daljavo prav tako pogosta, kakor je danes pri telefonu: Večkrat ne boste ravno najprijetneje iznenadeni, kadar se boste nadejali, da boste videli »njo*, pa se bo na aparatu pokazala takšnale prikazen.
na daljavo, ko bi se dali napraviti aparati, ki bi v eni sekundi mogli prenesti do sprejemne postaje 7Vg do 10 milijonov signalov. Za zdaj še se da z najboljšimi aparati prenesti v eni sekundi samo 15 do 30 tisoč signalov, z drugo besedo, na daljavo bi se mogle gledati samo tiste slike, ki obstojijo iz 1000 do 2000 elementov. Te slike bi bile zelo primitivne in tako nerazločne, da bi se ne mogle jasno videti niti konture, nikar pa detajli fotografije. Risbe in fotografije se dajo tudi z aparati, ki so dandanašnji v rabi, prenašati tako, da zadostuje za potrebe znanosti, ali ker so ti prenosi zelo komplicirani in zaradi tega nenavadno dragi, se ti poizkusi primitivnega gledanja na daljavo danes še ne izkoriščajo na praktičen način.
Tehnika nas s svojimi izumi vsak dan vnovič sili, da smo optimisti. Podoba je, da ni več daleč čas. ko bodo
„H v a I a Bogu, vse to
Večkrat se zgodi, da se vam sanjajo strašne reči, ki vas mučijo vso noč in izginejo šele zjutraj, ko se naredi dan in se prebudite...
Tudi vam se prav gotovo katerikrat primeri, da se ponoči prebudite in se z grozo ozrete po sobi. »Hvala Bogu, da so bile to samo sanje!* vzdihnete olajšani, si otarete potne srage s čela in zopet nazaj zadremljete. Zjutraj, ko vstanete, pa se zopet čudite, češ: »Kaj se je le godilo nocoj z menoj?*
S sanjami se niso ukvarjali samo egiptovski sanjski razlagalci, ampak se bavi z njimi tudi moderna medicina. Precejšnji del psihoanalize se bavi z doživljaji v sanjah, odkriva skrivne vplive in odpravlja na ta način vse mogoče zapreke v vsakdanjem človeškem življenju. Posebnost te vrste so tisti čudoviti doživljaji v sanjah,
slučajno ali pa po napornih preiskavah in poizkusih izumili aparat, s katerim bomo mogli, sedeč prijetno v fotelju svojega stanovanja, gledati pred seboj opero, ki jo bo radio pariških ali pa londonskih postaj prenašal iz opere. Prav tako bomo tudi lahko »prisotstvovali* različnim važnim športnim tekmam, slavnostim, sejam in drugim važnim dogodkom, ki so jih emisijske radijske postaje prenašale doslej samo na fonetični način. A brž ko bodo izumljeni ti novi aparati — in to utegne biti že v bližnji bodočnosti, ker tukaj ni tehničnih nemogoč-nosti — se prične nova doba radijskega gledanja in poslušanja na daljavo.
Dokler se to ne zgodi, smo pa lahko zadovoljni s tem, kar nam je tehnika do danes dala. Če rečemo, da se zadovoljujemo z izumi sodobne tehnike, ne smemo trditi, da smo skromni, ker nam je tehnika v resnici veliko dala, več kakor so pričakovali naši dedje in očetje.
Napačna zveza, ki ne bo neprijetna. Gotovo se ne boste jezili, kadar boste hoteli zvezo s kakšnim državnim ob-lastvom, pa boste pomotoma dobili zvezo s sliko kakšnega kavalirja.
so bile samo sanje!"
ko ima človek, ki sanja, občutek, da kam pada ali leti, ali, kar se še bolj pogostoma zgodi, da čuti strah, ki ga drži za grlo in duši, da ne more spraviti glasu iz sebe, to je tedaj, kadar zajde brez vsake pomoči v kakšno silno nevarnost, pa si ne more pomagati. V navadnem življenju pravimo temu, da človeka mora tlači.
Vsega tega si še dandanašnji ne vemo prav razlagati, (lasi se ukvarjajo s tem ljudje že stoletja in stoletja. Zato se je težko lotiti tega problema. Mi vemo, da se v sanjah že davno minili dogodki zopet povračajo kakor na filmskem traku, le da ni tiste duševne vezi, ki bi jih logično vezala. Tako je slika v sanjah večkrat bolj površna, fantastična kakor pa resnična, in to kvari vse sanje. Dognano je, da je dostikrat že roka ali pest, ki jo držimo na prsih, vzrok, da čutimo na sebi kakor svinec težko 'breme. Da, včasi celo zadostuje, da nas blazina
kje malo tišči, pa se nam v spanju zdi, da leže celi skladi skal na naših prsih. Lokalna hladnota, ki jo občutimo, kadar spimo, če se malo razodenemo ali če nam gleda noga izpod odeje, je dostikrat vzrok, da se nam zdi, kakor bi kam padali ali leteli. Že samo kapljica na vratu nam lahko vzbudi občutek, da nas kdo davi ali pa stiska za vrat.
Slaba vest, ki nam na vsak korak ustvarja slike preganjalcev, ljudi, proti katerim smo se kakorkoli pregrešili.
Prve zračne ladje in
Brata Montgolfier lahko z vso pravico imenujemo pradeda današnjega »Zeppelina*. Že 5. junija 1783. leta sta se s svojim balonom v francoskem mestecu Anonu prva dvignila v višave. Ta njun balon je imel obliko žoge in je bil iz platna, oblepljen pa je bil s papirjem. Omot je bil debel 11 milimetrov. Balon je bil napolnjen s toplim zrakom, ki se je s pomočjo posebne svetiljke tudi v višavah sproti segreval. Malo kesneje sta brata Robert pripravila posebno raztopino kavčuka, ki je napravila platno neprodirno. Nekako v istem času je fizik Charles izumil vodik, ki ga je dobival iz železa in žveplene kisline. Tako se je dne 7. avgusta 1783. leta vzdignil v zrak drug popolnejši balon, napolnjen z vodikom. Prva za bratoma Montgolfier sta odrinila v višave z balonom dne 21. novembra 1783. Pilatres de Rhone in markiz Darlane. Kmalu nato sta se vzdignila tudi fizik Charles in Robert. Njun balon je bil napolnjen s plinom in je imel 380 kubičnih metrov prostornine. Preletela sta z njim 40 kilometrov. Tokrat je bila višina prvič regulirana s pritežkom. Ko sta se drugič dvignila, sta dosegla 2800 metrov višine.
Izkušnja pred izpraševalno komisijo, ki je spravila že marsikoga izmed nas prav pošteno v pot.
njih izpopolnjevanje
Dne 17. januarja 1783 je poizkusil Pilatres de Rhone s spremljevalcem Romanom preleteti kanal La Manche, a pri tem poizkusu je oba doletela smrt. Da bi lahko dajal smer svojemu balonu, je Rosie za svoj z vodikom napolnjeni balon privezal še enega, napolnjenega s toplim zrakom. Svetiljka iz tega pa je vžgala vodik, in balon je eksplodiral. Pred njima sta dne 7. januarja 1785 srečno preletela kanal že Blanchard z Američanom Giof-rijem, ki se je zatem dvignil z istim balonom tudi v Berlinu, prvikrat 1789. leta.
Težava, kako najti način, po katerem bi se dajala balonu smer, je ovirala nadaljnji razvoj balona. Napravili pa so vendar nekaj poletov v znanstvene svrhe. Tako je dosegel Lissac leta 1804. višino 7000 metrovv, Gleiser je v letih 1862. do 1866. dosegel celo 8500 metrov, a Berson s Syringom je potolkel leta 1901. ta rekord s tem, da je dosegel višino 10.800 metrov.
Uporabljali pa so balon tudi v vojnah. Najprej v ameriški državljanski vojni leta 1862., potem pa v letih 1870 do 1871, ko so oblegali Pariz. Takrat se je vzdignilo v zrak 65 balonov s 102 osebama. Od tega velikega števila balonov jih je prišlo samo pet v sovražnikove roke.
Kako so si ljudje v 16. stoletju zamišljali leteči stroj. Zanimiva so vesla iz perja, ki spominjajo na ptičje peroti in ki so se jim zdela potrebna za letanje
po zraku.
Balon se je razvijal takole:
1852. leta 2500 kubičnih metrov — Guifare
1855.		3500		»»	— Guifare
1872.	»>	2408	»		— Llennlein
1885.	»»	1060	„	,,	— Tisandrie
1884.	»»	1250	»»	»»	— Renard
1897.		1864	»»	»»	— Schwarz
1900.	»»	622	>»		— S. Dumont
1900.	>»	11.300	»»		— C. Dumont
1902.	»»	2600	»»		— Lebodie
1906.	»	2300	»»		■— Peresval
1906.	„	11.500	»»	»»	— Zeppelin
1908.	»»	15.000		H	— Zeppelin
Na svoji zračni ladji je Guifare uporabil parni stroj, Tisandrie in Renard elektromotorje. Vsi ti poizkusi pa sc ostali brezuspešni zaradi velike teže teh pogonskih sredstev. Šele ko je Deimler izumil ekplozivne motorje na bencin, je začela napredovati gradnja zračnih ladij. Santosu Dumontu je uspelo zgraditi zračno ladjo, ki se je dala voditi. Bila je 39 metrov dolga in 6 metrov široka. Vsebovala je 390 kubikov plina in je imela motor, močan 12 k. s„ ki je razvijal hitrost 25 km na uro. Njegov let okoli Eifflovega stolpa je trajal pol ure. To zračno ladjo je odkupilo francosko vojno ministrstvo, ki je edino še nadalje pospeševalo raz\oj letalstva, a je vse bolj in bolj obračalo pozornost aeroplanom.
V Nemčiji sta prva poizkušala zgraditi zračno ladjo Parsewal in Bross. V tem času je v Ameriki zgradil prvo zračno ladjo neki Schwarz, Zagrebčan. Ker pa nikjer ni mogel dobiti materialne zaslombe za svoje ideje, je odšel s svojimi načrti v Nemčijo, kjer je prišel v stik z grofom Zeppelinom. Zdi se, da je Zepelin vse svoje ideje zasnoval na Schvvarzovem izumu, ki je umrl v največji revščini. Ker so se ondi kar naprej pripravljali na
vojno, so Zeppelina v Nemčiji na vso moč podpirali, in tako je bil že leta 1900. zgrajen prvi »Zeppelin* s prostornino 11.000 kubičnih metrov. Leta 1906. je bil zgrajen z državnim denarjem tudi drugi »Zepelins, ki je bil opremljen s precej močnejšimi motorji in je bil veliko lažji od prvega.
Čeprav se je vedelo, da »Zeppelini* v vojni skoraj niso mogoči za prevoz vojakov, so jih v Nemčiji ven-
Prvi polet čez prekop La Manche sta napravila dne 7. januarja 1785 Blan-chard in Gioffri.
Montgolfierjev balon prileti v Anglijo.
Blanchardov leteči stroj. Ta karikatura kaže, s kakšno resnostjo so
darle gradili dalje, ker so mislili, da se bodo dobro izkazovali v izvidniški službi na morju. To se je v svetovni vojni tudi res pokazalo. Tako je imel zadnji vojni »Zeppelin*, zgrajen v tvornieah Schiemelanz, prostornine 56.000 kubičnih metrov.
Po vojni je bila v Nemčiji gradnja zračnih ladij po versailleski pogodbi prepovedana. Razen tega je morala Nemčija svoje zračne ladje odstopiti zaveznikom. Tako je iz »Zeppelina 72» nastal «Dixmuiden», ki je meseca septembra leta 1925. preletel okoli 8000 km v 118 urah. V Angliji so začeli graditi zračne ladje tipa »Zeppelin* šele 1919. leta, ko so se okoristili z nekim za časa vojne sestreljenim »Zeppelinom*. Američani so dobili na račun reparacij naj večjo zračno ladjo »Zeppelin T. Z. 126», ki so jo prekrstili v »Los Angeles*. Z njo je meseca oktobra 1924. leta Eckener preletel 8050 kilometrov dolgo pot iz Nemčije v New York v 81 urah.
D ž i u -
sodobniki pričakovali prvo zračno ladjo.
»Zeppelin*, s katerim je Eckener napravil leta 1929. polet okoli sveta in prevozil 35.632 kilometrov dolgo pot, je dolg 235 metrov in ima 105.000 kubičnih metrov prostornine. Opremljen je s petimi motorji (vsak po 550 k. s.), ki so vdelani v posebnih gondolah. Novi »Zeppelin*, ki ga zdaj grade, bo imel 150.000 kubičnih metrov prostornine in osem motorjev (skupno 4800 k. s.). Z njim se bo lahko letelo tudi v najslabšem vremenu z brzino 140 km na uro, tako da bo pot iz Evrope v Ameriko trajala vsega petdeset ur. Kakor vemo, so začeli Angleži po katastrofi zračnega orjaka «R. 101» graditi novo, še večjo zračno ladjo, kakor je bila ta.
Ni pa dvoma, da se delo tudi tukaj ne bo ustavilo in da bo tehnika na vse strani tudi na zračnih ladjah kmalu pokazala svoj veliki napredek, tako da se bodo »Zeppelini* zdeli našim potomcem tako, kakor se nam zdi Montgolfierjev balon.
d ž i c u
Koristna umetnost.
Džiu-džicu je umetnost, s pomočjo katere človek lahko brez vsakega orožja prepreči ali odbije naskok svojega fizično veliko močnejšega nasprotnika ali pa ga včasi tudi popolnoma onesposobi.
Ta umetnost izvira iz Japonske in je skoro toliko stara kakor japonski narod. Prvi jo je gojil japonski plemiški red Samuraja, čigar dolžnost je bila obramba dežele. Razen sablje, ki so jo nosili ti plemiči, niso oni
imeli drugega orožja in se je večkrat zgodilo, da so se v borbi z neprijateljem tudi z rokami spoprijeli z njim. Japonci niso krepki ljudje, da bi se mogli zanašati na svojo naravno moč, a ker so se večkrat zgrabili s plemeni, pri katerih so bili moški nenavadno razviti v primeri z njimi, so oni dostikrat podlegli v teh bojih.
Kdor se hoče naučiti to umetnost, mora uporabiti nenavadno veliko časa. Prvič, ker so napadi tako različni,
Dober prijem v ležečem položaju.
in drugič, zaradi vežbanja iz anatomskega spoznavanja človeka. Toda ni samb znanje, ki ga človek doseže, če se uči te umetnosti: mimo vsega drugega se krepi tudi telo, ker se vsa pozornost pri džiu-džicu obrača na okrepitev mišic. Zato se v začetku učenja izvajajo gibi in vaje, ki jim je namen, da telo kolikor mogoče utrde, zlasti roke, noge in vrat. Kadar so te vaje, ki obstoje iz gibov prstov in dlani, iz jačanja pesti, iz pripogibanja itd., končane, potem se začneta izvajati obramba in napad, pri čemer sodelujeta po dve osebi ali po več. In zdaj je treba izkoristiti svoje anatemsko znanje, ki vež-balca seznani zlasti z občutljivimi mesti, ki so cilj napadov pri vzajemni borbi.
Džiu-džicu se zlasti uporablja tedaj, kadar imamo pred seboj fizično močnejšega nasprotnika ali pa šibkejšega, ko bi ta zavihtel orožje proti nam. Umetnost tiči zdaj v tem, da takšnega nasprotnika ali onesposobimo za boj, če je močnejši od nas, ali pa da ga raz-
Japonec je spravil svojega nasprotnika na pleča.
orožimo in storimo nenevarnega. Kako se to zgodi, je odvisno od prilike in načina naskoka. Za vsako priliko je poseben prijem, ki z njim napadalcu onemogočimo, da izvede svoj napad. Teh prijemov je dosti in bi bilo preobširno, ko bi hoteli vse popisati.
Naše slike kažejo posamezne prijeme, iz katerih se vidi, kako neverjetno malo moči je treba, da postane napadalec popolnoma nenevaren. Sicer pa je razen mojstrov, ki poznajo vse trike, le malo Japoncev, ki bi poznali vse prijeme. Takšnih prijemov je do dve sto petdeset, izmed katerih je okoli dvajset gibov ali udarcev, ki so smrtni. Izmed teh udarcev jih je največ s pestjo. Če si hoče kdo okrepiti pest tako, da bo mogel udariti, kakor je treba, si jo mora vsak dan uriti, kar se godi s tem, da udarja z njo po deski tako dolgo, dokler je z udarcem ne prelomi. Udarec je smrten, če prileti na nosni koren ali pod grlo ali pa pod uho.
Daši je, kakor vidimo, prav koristno poznati džiu-džicu, ker se človek lahko ubrani nenadejanih napadov, vendar nima ta umetnost posebnega pomena za tistega, ki si ne zna hitro pomagati. Koristi pa tistemu, ki se zna hitro odločiti, spretno zasukati in dobro pogoditi. Zakaj sicer se lahko zgodi, da ga vzlic temu, da dobro pozna džiu-džicu, kdo na meh odere.
Mlad Japonec premaga z džiu-džicu bok-serskega šampiona Dempseja.
Haydnova sonata
Komponist Haydn je imel zelo hudo ženo. Leta 1770. se je prehladil in dobil mrzlico. Moral je v posteljo. Zdravnik mu je prepovedal, da ne sme duševno delati. Stroga ženica je pazila ob postelji, da bi se mož ne pregrešil.
Neko nedeljo je šla v cerkev. Haydn se je potuhnil, kakor bi spal. Komaj je bila žena zunaj, je že skočil iz postelje in pričel komponirati novo sonato. Ko je komaj končal prvi del, se je žena vrnila. Zaslišal je njen korak, pograbil papir in svinčnik ter švignil pod odejo. Ko je žena kmalu nato začela pripravljati kosilo, je kor v postelji mrzlično nadaljeval započeto delo.
Ta sonata se je izgubila. IIaydn je sam o nji pripovedoval svojemu prijatelju Griesingerju.
(Premiere: Laterna, Viktorija in njen huzar, Damski lovec, Car se da fotografirati. Gorenjski slavček pod milim nebom.)
Z Vitezslav Novdkovo »Laterno* je otvorila opera sezono 1931/32. Libreto je posnet po istoimenski Ji-raskovi drami, češko naslovljeni »Lucerni*. Obravnava čase, ko je bila še tlaka, in nam kaže nekaj tipov iz tiste dobe. Glavne osebe so mlinar, njegova rejenka, vaški učitelj, vaški godci in njih boljše polovice, zastopniki gosposke in tudi dva povodna moža. Dejanje se odigrava v mlinarjevi sobi, pred mlinarjevo hišo in v gozdu, deloma v ribniku, kjer modrujeta oba povodna moža o tem in onem. Torej je romantičnega ozračja v libretu dovolj, vendar se mi zdi snov bolj primerna za dramo kakor za opero. Novakova glasba je mojstrovina svoje vrste, ki se giblje nekako med romantično in impresionistično strujo. Rekel bi, da so melodični in ritmični elementi bolj iz prve (romantične) smeri, harmonski in instrumentalni pa bolj iz druge (impresionistične). V melodiki ljubi Novak gradacije, kakršne smo vajeni slišati v njegovih orkestralnih skladbah in kantatah (Pesem o večnem hrepenenju, V Tatrah, Toman in gozdna vila, Mrtvaški ženin in Vihar so melodično delani po podobnih principih kakor Laterna). Orkester mu je pa v naštetih delih bolj masiven kakor v Laterni. Vzrok tiči v tem, da je komponist pri operi moral paziti na to, da bi orkester pevcev ne preglasil in se je pri tem »omejil* na solistično instrumentacijo, kar je tipičen znak impresionistov. »Omejil* pravim zato, ker se skladbam z mnogimi me* lodičnimi gradacijami mogoče poda bolj masivna in-strumentacija. To navidezno nesoglasje v slogu pa dela stvar težje sprejemljivo, kar operi ni ravno v prid. Pri ponovnem poslušanju se pa zadeve čudovito izenačujejo, morda zaradi tega, ker se poslušalec lahko posveti pretežno enemu delu umetnine, to je glasbi — ker mu je besedilo in potek dejanja še v spominu. Stvar, ki pa pri ponovnem sprejemanju pridobi, je brez dvoma kvalitetno močna. In zato smo upravi gledališča hvaležni, da nas je seznanila s tem delom, ki zaradi slabega obiska pri premieri ni imela tistega zunanjega uspeha, ki bi ga bilo pričakovati in ki bi ga stvar tudi zaradi izvrstne izvedbe zaslužila. Opero je dirigiral prav izčrpno Niko Štritof, režiral pa v pravilnem romantično - pravljičnem slogu Bratko Kreft. Sodelujoči so vsi v polni meri izpolnili svojo dolžnost, zlasti Gjungjenac-Gavellova in Janko sta zgled pevcev, ki so vedno zaposleni, pa vendar v vsaki novi vlogi sveži. S temeljito šolo sta se oba zasigurala proti nedisponiranosti, nikdar ne forsirata in nikdar ne silita na odru v ospredje na škodo drugih. Škoda, da v »Laterni* nimata daljših zdržnih pevskih linij, kjer bi
bila dana možnost polnega razvoja glasov. Thyerrijeva je bila imenitna knežna, vloga ji leži po glasovnem obsegu popolnoma in tudi pevsko je hvaležno pisana. Prav svežega učitelja Zajička je postavil na oder Go-stič, ki je glasovno vedno dober, v igri pa se razvija od vloge do vloge. Španova je kot tip Ksantipe bila odlična. Navzlic divjanju na odru, ki ga vloga zahteva, ni pozabila na pravilno petje in je zlasti vokalizacija bila brezhibna. Oba povodna moža, Kovač in Rumpel, sta vseskozi ustrezala. Kovač kot dober hudomušnež s primerno dozo humorja, Rumpel pa mi je imponiral posebno v nizkih legah, ki so za basiste najtrši oreh. Tudi vse manjše vloge so doprinesle svoje k celoti. Zupan je svojo gosposko vodil tudi s primernim humorjem in moram pri njem posebno pohvaliti jasno izgovorjavo, ki je pri njegovi vlogi glavna zadeva. Zbora je malo in je bil dober, orkester prav tako.
»Viktorija in njen huzar* se imenuje opereta Paula Abrahama, ki je povsod, kjer jo izvajajo, šlager sezone. Nisem kdove kako vnet za operetno robo, pa je pri nas — zavoljo blagajne — postala potrebno zlo. Viktorija pa ni ravno najhujše zlo v tem žanru, ker je narejena iz tehničnega pogleda imenitno, po invenciji pa spada k operetam, v katerih ni skoraj nič nakradenega. Vsaj v glasbi ne. Instrumentacija je celo prav originalna. Po petkrat, šestkrat zapovrstjo se ponavlja isti ritem, ista melodija, isti šlager — pa je instrumentacija tako prebrisana, da to ponavljanje vendarle ne ubija. Ponekod se mi je zazdelo, kakor bi slišal vojaško godbo, ki ima nekaj zase — zlasti če se oglasijo ritmi koračnice. Tudi ima Viktorija to prednost, da ni preveč sentimentalna. In to prednost, da navzlic 99 %, neverjetnosti ostaneta še vsaj 2 % verjetnosti. Dr. Švara jo je temeljito naštudiral in vodil predstavo v zelo živem tempu. To je bilo tudi potrebno, ker je opereta zelo dolga. Uprizorili so jo pri nas večinoma z opernimi močmi, kar je čisto v redu; če že moramo gojiti opereto, naj bodo predstave blizu opernim. Poličeva je podala Viktorijo imenitno, Gostič pa huzarskega ritmojstra. V dvojici Ribičeva - Peček je Peček bolj opereten in zaradi tega boljši. Za svoje vloge je Peček tako dober, da bi se postavil na vsakem operetnem odru. Ribičeva me je v petju in igri tudi zadovoljila, niso mi pa ugajali njeni kostumi. In ope-retnost kot taka. Mislim, da bi s šibkejšim partnerjem vsi ti »nedostatki* ne bili nedostatki. Zupan je svoji vlogi dal vso nobleso, ki jo vloga zahteva. V petju pa se je le z glisandi oddaljil od opernega petja in so bili ti glisandi prav na mestu. Razposajena dvojica sta bila Španova in Janko, oba sijajna v igri, prozi in petju. Zdi se mi, da je Janko v vsaki vlogi na mestu, pa naj ga postavi tja Mozart, Novak, Weinberger, Wcill, Puccini, Bravničar, Borodin, Verdi, Beethoven, Kalman, Abraham, Metuzalem, Adam ali Eva. S Španovo pa zadeva ni dosti drugačna. Balet (girli) je bil povsod precizen in sočen, najboljši pa v 1. dejanju v ansamblu: »Moja mama je iz Yokohame» ali kako se že tisti šlager imenuje.
»Damski lovec* je baletna opera. Napisal jo je Delannoy, ki jo imenuje igro gest. Šah in na koncu mat belemu. Žrtev je lovec. Prav konkretno ga je podal baletni mojster Golovin, partnerica »Lepi maj* mu je bila pri premieri Smerkoljeva, pri reprizi Mo-harjeva. Obe sta svoji nalogi rešili šarmantno in s tehničnega stališča skrajno precizno in disciplinirano. O našem skromnem baletu se je itak kar najbolj pohvalno izrazila režiserka in koreografka zagrebškega gledališča Margareta Fromanova, kar je več vredno, kakor če to storim jaz. Pevske vloge, ki so pa bolj podrejenega značaja, a težke, so bile vse v prav dobrih
rokah. Izkazali so se poleg znatnejših solistov Majdi-čeve, Kogejeve, Primožiča, Zupana in Kovača vsi, tudi zbor. Kreftova režija je bila idealna, Štritof je pa zlasti dinamiki posvetil vso pažnjo.
Večer je dopolnila oziroma soizpolnila Weillova detektivska groteska »Car se da fotografirat i». Besedilo je napisal Georg Kaiser. V razkošno-preprostem ateljeju (režija tudi Kreft, inscenacija Uljaniščev — kakor tudi pri »Damskem lovcu*) se vrsti slika za sliko kakor v filmu. Nastopa car s spremstvom, vsa živa garnitura fotografskega ateljeja Angele in vsi dvojniki te garniture. Naposled pa še policija in vojaštvo — pa na koncu ni nobene žrtve. Car se niti ne zave, v kaki imenitni družbi je bil. Glasba je ponekod romantična, ponekod šlagerska in še kaj, tudi gramofonska vložka skrbi za pestrost. In zbor v orkestru. Štritof je divjo zadevo pognal v divjem tempu, da del občinstva ni prišel niti do sape. Pri precej masivno pisanem orkestru je prišel tekst le po zelo pazljivem poslušanju do veljave, pri ponovnean slišanju se človek lahko bolj osredotoči na glasbo. V dominantnih vlogah sta se izkazala Gjungjenčeva in Janko, nadalje Poličeva, Ram-šakova, Zupan i. dr. Orkester je bil ritmično krepak, zbor precizen, pa premaloštevilen. Za ljubitelje novejše glasbe sta prinesli obe enodejanki («Damski lovec* in «Car») dosti zanimivega zlasti z ozirom na orientacijo glasbenikov današnje Francije in Nemčije. Ob priliki kraljevega tedna so dali dve zelo uspeli predstavi Foerster jevega »G orenjskega slavčka* na planem. Obe predstavi sta imenitno uspeli in bili sijajno obiskani. Druge predstave se je udeležila tudi kraljica. Zbori so bili ojačeni s pevci in pevkami »Ljubljanskega Zvona* ter so bili perfektno naštudirani. Od solistov so se odlikovali Gostič, Janko, Zupan in Ribičičeva, Španova in Popovičeva. Tudi vse manjše vloge so bile v prav dobrih rokah. Akustični problem je rešil ravnatelj Polič zelo posrečeno, navzlic precejšnji oddaljenosti orkestra od odra je šlo vse precizno. Tudi je bilo dinamično razmerje med pevci in orkestrom popolnoma pravilno. Prostor pred Tivolijem se je izkazal za predstave pod milim nebom zelo primeren, »Gorenjski slavček* pa je z zeleno okolico in z večjimi dimenzijami le pridobil. Poizkus je tako posrečen, da vpije po nadaljevanju. Vsaka opera na planem seveda ne bo šla, kaka »Aida* ali »Prodana nevesta* in še druge pa prav gotovo. Tudi zanimanje za predstave v naravi je bilo stoodstotno. Mogoče bi bilo edino o tem razmišljati, ali je jesensko deževje v septembru najprimernejši čas za to, ker ni dosti manjkalo, pa bi vreme pokvarilo vse načrte in nastalo bi tudi dovolj nekritih stroškov.
Osterc.
Dne 2 3. septembra 193 1.
Ljubljanska drama je otvorila letošnjo sezono z igro v dveh dejanjih Slavka Gruma: »Dogodek v mestu Gogi* v režiji prof. O. Šesta. Igra je bila presenečenje in dogodek za publiko, igralce in kritiko. Že scena tega nenavadnega dela, njeni lutkarsko v mračne svetove zaklenjeni ljudje, ki »odhajajo samo še po neizbežnih poslih* in so »kakor prilepljeni med ogledali, stenskimi slikami in omarami* — že scena »Dogodka* razodeva bistvo igre: v pošastno neresničnost odmaknjen svet, prerez hiš z grozničavo-bolnimi stanovalci. Za vsakim oknom se dovršujejo v podzavesti slikale zatajene človeške boli in usodnosti, presekane po rezkem humorju življenja. In vendar je vse le miselna zgradba, niz slik, ki jih nevidno prikazuje tajinstveni veslač po razmuknjenih prepadih nesproščenih duš — autor-psihiater.
)
oA */'.	i a v k o
• Ml * /	4. v |*m
DRAMA.
Razdelitev odra v celice ustvarja vtisk automata, ki potiska na oder zdaj zlohotni starki-opravljivki, Tar-bulo in Afro, zdaj zaznamovanega hotneža Klefa, vi-zionarnega naddavkarja, blaznega Gapita, brezveznega solista v tej človeški streljarni. V ospredju stoji lju-bavna zgodba študentke Hane in njenega živalskega zapeljivca, komija Preliha. Ta zgodba je nekam iz celote iztrgana in tvori realističen protiutež ostalih figurin: grbavca Teobalda, igralskega duševnega bo-leštnika, v višavah blodečega nečloveka Klikota, ki ga Hana zaman vabi v svoj objem.
Vsa »dogajanja* na odru podčrtavajo haluciniram glasovi, škripanje starega pohištva in tiktakanje nevidne ure teatralično plat igre in mestoma prividnih, ljudem podobnih pojavov (mirna žena v naslanjaču).
Režija ni docela sledila vsem avtorjevim bogatim opazkam, a vendar je uprizoritev Grumovega prvenca dosegla svojevrsten uspeh vsled skrbne priprave in po večini pravega razumevanja vlog.
Mesto Gogi ni in vendarle je v nas, kot ni »dogodkov* v ljudeh, ki so že »opustili življenje*, a kljub temu utriplje mehanizem njihovih spečih razodetij dalje. Zavestna izgrajenost Grumovega dela pa ostav-lja nezadoščenje, oživljeno po smešnih prizorih očeta Kvirina in biriča Kapsa, potrpežljivi razumnosti gospe Prestopilove in gorostasnih izbruhih pijanega slikarja, iščočega v omami izhoda iz mesta Gogi, a vrtečega se okoli samega sebe. Ideja, da bi menjal stanovanje in s tem dosegel odrešenje, je zaeno krik njegove in izliv filozofije mesta, izražene v besedah: »Morebiti bi se mi potem kaj preokrenilo, morebiti bi se mi v novem stanovanju zaživelo kako drugače — storim, storim, še jutri znabiti — novo, svetlonovo življenje!*
Gogi je tedaj naš svet udušenih hrepenenj, zamolčanih boli in nerojenih radosti.
Kot blazniki — lutke se poganjajo ljudje v rešetke svoje nesvobode k solncu, k dogodku. Toda niti Prelih, ki ga Hana rani, da izgubi spomin, ne umrje. In dogodka ni. Analiza teh »dogodkov* je Grumova igra. Torej odrski poizkus.
Uprizoritev. Režija je privila grozotnost scene do viška, v čisti teater. Izmed igranih vlog je ustrezala Rakarjeva (Tarbula), kot Afro smo videli V. Juvan o v o in kot gosta M. Bučarjevo (v isti vlogi). Prvi stvar ni šla do živega, druga je pokazala rutino, izčrpala pa »javnega mnenja* mesta Goge ni. Klef (Lipah) je stilno markiran, svojevrstno dober je Skrbinškov umrli naddavkar in Jermanova odlična vloga je Julijo Gapit. Hana (Šaričeva) se je v kesnejših uprizoritvah bolje vživela v svojo ne-lutkarsko Hano, gospa Tereza (Marija Vera) je bila upodobljena življenjsko-verno.
Grbavec Teobald (Gregorin) pa zasluži priznanje za fino niansirano študijo nesrečnega psihopata. Gospa Prestopilova (Medvedova) je bila igrana v smislu skicirane vloge trudne žene. Železnik kot pisar je osvetljeval le Hanino dogajanje, čvrsto sta odigrala vneseno burleskno medigro Cesar (birič Kaps) in oče Kvirin (Daneš). Kralj (pijani slikar) in. pu-nica pa sta vplivala s svojim nastopom v mračnem vzdušju igre odrešilno. Povsem naturalistično podčrtan je Levarjev komi Prelih. Če omenimo še mirnq ženo (G a b r i j e 1 č i č e v a), podano v skludu z okolico, Potokarja (Konrad), skrivnostni Juto (M i r a D a n i 1 o v a) in bolj ali manj srečne meščane, ki bi jih izmenoma lahko igrali tudi močnejši igralci — je sklep o igranju, zlasti epizod ugoden in režijsko učinkovit.
Dne 2 4. septembra.193 1.
Zopet sočasno razdeljen oder: «Pritličje in prvo nadstropje*, J. N e s t r o y.'Burka s petjem v treh dejanjih. Režiser : prof. Osip Šest. Slovensko priredil prof. Franc Kobal. Igra malone ves ansambl. Nestroy se je pri nas udomačil, saj je njegova bujna, seveda nesodobna teatralika še vedno učinkovita. V pritličju stanuje Blaž Trpin (Lipa h), v prvem nadstropju bogataš Edvard Srečnik (Leva r). Trpinova žena je primožila v zakon Lucijana (Železni k), Srečnik ima hčerko Ido. Ljubezen prodre iz prvega nadstropja v pritličje, siromaki obogate, špekulant obuboža, ljudsko zdravje in pamet zmaga nad koruinpirano boljšo družbo, a končno se vse lepo konča s poroko med nenadno obogatelim Lucijanom in pravoverno žensko Ido. Vmes zabava narod pretkani se-bičnež Štefan, strežaj, in v smislu vseh starih komedij je potrebna tudi zaljubljena hišna Barbka in operetni snubec Stanarinšek s kolego Ninom Medizzo (Skrbinšek in Sancin). Kaj bi tedaj problemovali! Dunaj in ostali svet menda še danes ceni edino, kar je v Nestroyu neporušljivegai: čistokrvnega igralca, ki je poznal ljubezen sobaric in okus Pratra v najboljšem smislu. Seveda se v prevodu razni Grahki, Hreni in Vrbani Smoleti ne čujejo tako živo in neverjetno pristni kot v domovini avtorja, a trud prireditelja je bil uprav zato tem večji. Režija je v rokah prof. Osipa Šesta, ki je z lokaliziranimi kupleti, s pospešenim tempom (ne pa preveč udarnim) in z malim orkestrom ustvaril veselo kopico zmešnjav in burkastih čudežev za manjši ali večji uspeh slovenskega Nestroya, spadajočega brezdvomno v njegovo režijsko področje, kajti Nestroy je teater, in kaj hočemo več od njega.
Igranje je poteklo po težki otvoritveni predstavi z lahkotno brezskrbnostjo, kakršno stara komedija iz starega časa zahteva. Omeniti je posebej Škrbin-š k a z izdelanim tipom hišnega gospodarja, z velikimi vlogami preobremenjenega Levarja — sledilo je še pet novih uprizoritev! — in zanimivo komiko Sancina, propisnega otroka solnca Železnika (Lucijan), karikiranega Štefana (Cesar) in svežo dvojico Trpinovo (Lipah, Juvanova). Svoj težki križ je veselo prenašal Kralj kot Vrban Smole. Uprizoritvi je kajpada poznati naglica, ki ne dopušča podrobne izdelave. Scenograf Uljaniščev je dal teatru, kar je teatrovega.
Dne 2 6. septembra 193 1.
Ivan Cankar : Kralj na Betajnovi. Drama v treh dejanjih. Režiser: Ciril Debevec.
»Prijatelji, to je pot, po kateri hodim. Ni me strah in ne sram in z jasnim čelom stojim pred Vami. Kdor mi more kaj očitati, naj govori, naj ne trči z mano* (Kantorjev sklepni govor).
Nova uprizoritev »Kralja na Betajnovi* v režiji Cirila Debevca je vnovič poiskala subtilne plati te drame in odkrila nov pogled v njeno idejno veličino. V Kan-torju smo do zdaj gledali na odru samozvanega kralja-trinoga svoje okolice, morilca in sleparja, ki «ni tiho-lazec, sramežljiv, bojazljiv, omoraljen tiholazec...» Njegov boj z Maksom — so prve uprizoritve režijsko zamislile kot boj ponosnega, maščevalnega vagabunda in sanjača s Kantorjevim svetom brezobzirne moči in nezadržne oblastiželjnosti »za vsako ceno in proti vsaki oviri*. Toda Kantorjev neizprosni »moram* njegovi poti od zla do zla je tragična nujnost, a Maks ne govori le o gnili, smradljivi zadovoljnosti: postavljen je v vlogo borca, ki pravi: »Preudaril sem do dobrega in mislim, da si nimava ničesar več povedati.* Pade, a zmaga, in sklepne besede Kantorja pri mizi svojih
podložnikov dojmijo bolj kot obup poraženega, kot slavnostni govor vnovič izvoljenega kralja. Pri uprizoritvi je režija poenostavila simbolsko sceno umora očeta Nine, poosebila je v Maksu več od usode določenega, a zavestnega maščevalca Kantor jevega kraljevanja in dvignila na sceno čisto ozračje dveh večno nespravljivih svetov. Igralsko pa je Levarjeva igra (Kantor) nadmočno nadkriljevala včasih suh, a v globine poveznjen nastop Maksa kot sina in v potankost doživljeno sklepno sceno tretjega dejanja, ko izreče Francki besede: »Jaž sem sam ubog in slab...* Ciril Debevec je tedaj prikazal Kantorja bolj kot človeško dojmljivega, bolestno na pot sile potisnjenega oblastnika, ki mu utrjuje pot nemočna okolica — Betajnove, vdana dekla-žena Hana in plaha duša njegove sorodnice Nine, Cankarjevega čistega lika. Tam, kjer so Krnci, štacunarji, v deželi župnikov iz Betajnove in plahih Bernotov — tam raste kraljestvo Kau-torjev v nedogled. Edino Bernot nepričakovano poraste. Preden Bernot nenadno dozori — pade, kar je usoda večine Cankarjevih ljudi. Le v Kantorjevem sinu Franceljnu nam da slutiti bodočega očeta. Tudi zagonu v višino prvega dejanja drame sledi padec. Moč njegovega Kantorja je vse več tragična slabost kot porast velike osebnosti. Resnično Cankarjeva sta le Maks in Nina.
Uprizoritve namen je bil prikazati izluščene in dognane podobe oseb in dejanja. Levarjev Kantor je močna stvaritev. Bil je ta Kantor bolj bolestnik kot titan, a s svojimi vseobsezajočimi registri izraza je podana vloga pred nami plastično zaživela in kot omenjeno presegala okolico povsem. Hana, žena trp-Ijenica, se zdi, da je le zaradi Kantorja ustvarjen lik. Marija Vera jo je dala kot splašeno deklo, ki pa intuitivno ugane moževo pot. Tudi njena hčerka, Francka je bolj refleks Maksovega sveta (nepopustljivi sodnik) na okolico in manj preprosto ljubeča ženska. Tudi ona bolj vzljubi Maksovo poslanstvo kot morda njega samega, a značilno Cankarjev je tudi Maksov pasiven odnos do Francke. Z njo bi Maks igraje uresničil Bernotov svetni cilj, a njega tira zvanje do bolestne odločitve. Lepa mu je le ločitev. Po tem gledanju na stvari je Maks Cirila Debevca razumljiv in dovršen.
V tem smislu dobra je Francka (Mira Danilova). Nina ( Ša r i č e v a in kasneje Kukčeva) je že znana in uspela tvorba tipično cankarsko-simbolskih žensk (šaričeva). Nina je izraz strahu preteklosti in klic vesti pri Kantorjevih — zato mora spoti. Kukčeva je to vlogo odigrala menda za poizkušnjo, kajti stvar najbrže ne bo njeno polje. Krneč (Kralj) je Maksovega očeta, zdravo vdanega v grozo Betajnove v tem pravcu izdelal, župnik (Cesar) nam je še v prijetnem spominu kot malce satirično privihan in karikiran. Bernot (Gregorin) pa je od časa svoje odsotnosti — študijskega dopusta v Nemčiji — mnogo pridobil. Njegov Bernot je do zdaj kar najboljši. Vsa Kantorjeva okolica, sodnik (Daneš), oskrbnik (Potokar), Koprivec in kmetje so doprinesli kar najbolj do zelo uspešne predstave. Cankar je tedaj kot dramatik zmagal na vsej črti, a značilno je, če gledamo njegovo dobo nazaj: zmaguje bolj in bolj. Postaja nam vedno bližji in enostavnejši.	(Dalje prih.)
Veselo in zanimivo preganjanje časa
Neki večer smo sedeli skupaj in res nismo vedeli, kaj naj bi prav za prav počeli. Tedaj vpraša Koren, kdo od nas zna posebno dobro računati. Mi ostali trije
Najboljšiiinladinski zbor Slovenije
Mladinski zbor iz Trbovelj, broječ okoli 120 pevk in pevcev pod vodstvom svojega učitelja g. Avgusta Šuligoja (na desni). Koncertirali so v Ljubljani z vprav nenavadnim uspehom dne 15. novembra t. 1. Kljub težkim življenjskim prilikam — zbor obstoji po večini iz delavske dece — je kipeče veselje do petja, vzorna disciplina in eksaktno pred-našanje tudi težjih skladb izredno veliko. Želimo vrlim pevcem in pevkam, osobito pa požrtvovalnemu pevovodji k nameravani turneji po domovini opogumljajočih moralnih, a tudi za deco prepotrebnih gmotnih uspehov!
smo se Korenu prav pomilovalno nasmehnili, kajti vsi trije smo se imeli za boljše računarje kakor je pa on.
<Torej,» pravi Koren, «eden izmed vas naj napiše na tale list papirja štirištevilčno število.*
Mlinar je napisal smehljajoč se številko 2980.
«Zdaj», je nadaljeval Koren, <bom pa jaz napisal na tale drugi košček papirja vsoto, ki jo moramo dobiti, ako bosta ostala dva izmed vas napisala pod to prvo število po eno nadaljnje število in bom smel tudi jaz napisati k temu dve poljubni štirištevilčni števili.*
In napisal je na drugi košček papirja neko število in položil ta papir na mizo.
Zdaj je napisal Kovač pod ono število število 6157, in jaz sem napisal 4551. Končno je bil račun takšenle:
Mlinar ..................... 2980
Kovač........................6137
Koren....................... 3862
Jaz......................... 4551
Koren....................... 5448
Vsota je znašala 22.978.
Pogledali smo na listek, ki ga je Koren položil na mizo. Tam je bilo napisano 22.978.
Koren je torej popolnoma pravilno prorokoval.
Dolgo smo si belili glavo, kako je mogel nastati tak račun in zlasti, kako je Koren mogel že naprej vedeti vsoto neznanih mu številk. Končno smo pogodili.
Mlinar je napisal najprej številko 2980. Koren je odštel od te vsote 2, tako da je ostalo 2978. Pred to novo vsoto je postavil 2, tako da se je glasilo število 22.978. In to število je napisal na svoj drugi listek.
Kovač je napisal 6137. Koren je napisal pod to število neko navidezno poljubno število; v resnici je pa pripisal spodaj samo razliko med tem številom in številom 9999, torej 3862. Kajti 6137 in 3862 je 9999.
Pod Korenovo število sem napisal jaz drugo poljubno štirištevilčno število, in sicer 4551, in ko je napisal Koren spodaj spet nuvidezno poljubno število, je bila to spet samo razlika z 9999, kajti 4551 in 5448 je 9999.
Torej celota potem sestavljena da 22.978, ker je, kakor smo videli, Koren začetkoma prištel k Mlinarjevi številki dvakrat po 9999 oziroma (kar je enako) 20.000 manj 2.
Ta umetnija lahko marsikoga osupne in bo vzbudila, ako delamo oziroma računamo popolnoma sigurno in navidezno popolnoma nebrižno, povsod precejšnjo pozornost. Lahko pa ta poizkus neštetokrat ponovimo s popolnoma poljubnimi števili in s popolnoma poljubnim številom sodelujočih. Poizkusite in videli boste, da je res tako!	—st—
ANEKDOTE
In nič drugega.
Nekje v Nemčiji je posečal univerzo tudi mlad inozemski princ. Bil je zelo domišljav mladenič. Vedno je poudarjal, da je pravi princ.
Nekoč pride v kavarno. Sede na prvi stol. Desno nogo dvigne na drugi stol, ga zaziblje in pokliče natakarja.
V kavarni je bil princ stalni gost. Vsakdo mu je rad postregel, ker je bil sicer zelo radodaren.
Natakar takoj prihiti. Princ ga vpraša:
«Kaj se sploh dobi v vaši kavarni?*
Natakar mu prinese cenik.
cčitajte ga!» mu princ ukaže.
Natakar ga čita:
«Bela kava.*
«In nič drugega?* ga zavrne princ.
«Črna kava.*
«In nič drugega?*
«Čaj.»
«In nič drugega?*
To je šlo tako dolgo, da je natakar prečital cenik do konca.
Princ je vrgel na mizo cekin in zahteval kozarec vode in zobotrebec.
Natakar je odšel. Komaj se je vrnil, je zapazil dijaka, ki je prav tako sedel in zibal z nogo stol kakor prej princ. Že je dijak zaklical:
»Natakar!*
»Izvolite?*
»Kaj se sploh dobi v vaši kavarni?*
Natakar mu prinese cenik.
»Čitajte!*
Natakar si misli: »Gost je gost! Če sem princu postregel, moram tudi temu dijaku.* Takoj prične citati: »Bela kava.*
»In nič drugega?*
»Črna kava.*
»In nič drugega?*
»Čaj.*
»In nič drugega?*
Princ dijaka nekaj časa gleda. Natakar še ne prečita vsega do kraja, ko skoči princ, rdeč ko kuhan rak, kvišku in nahruli dijaka:
»Kako se drznete iz mene norčevati? Jaz sem princ!* »In nič drugega?* odvrne dijak mirno in zamahne z roko.
Ljudje mu prično ploskati. Princ osramočen odide. Ta dijak je bil kesnejši slavni kemik Just Liebig.
Slon slikar.
V neki menažeriji je opazoval mlad slon pleskarja, ki je pleskal del stavbe z živordečo barvo. Slikar je tako hitel, da ni videl, kako slon opazuje vsako njegovo kretnjo. Takoj je pa videl slona paznik. Po njegovem vedenju je sklepal, da debelokožec nekaj namerava.	|
Zazvonilo je poldne. Slikar je odšel. Paznik se je skril in gledal, kaj bo slon počel.
Velikan je takoj, ko je pleskar odšel, zagrabil z rilcem čopič, ga pomočil v barvo in se ozrl okoli sebe. Zagledal je spečo kamelo. Pričel ji je pleskati hrbet in noge. Kmalu je bila lepo rdeča. Mirno je ležala in spala, Sama niti opazila ni, da je slon izpremenil njeno zunanjost.
Ko je minil opoldanski odmor, se je pleskar vrnil. Razhudil se je, ko je opazil, da je nekdo popleskal kamelo.
Paznik mu je povedal, da je slon to naredil. Ko je pleskar to slišal, se je pričel krohotati. Tako se je smejal, da je takoj pozabil svojo nevoljo.
Slon je pa stal zadovoljno in mirno v svojem kotu ter zibal rilec, kakor bi bil najbolj nedolžna živalca pod solncem.
Ludovik XIV. in propovednik.
Francoski kralj Ludovik XIV. je vsako cerkveno besedo, vsako propoved med božjo službo pozorno poslušal. Nekoč je poslušal lep govor znamenitega cerkvenega govornika Jeana Baptiste Masilona. Ko je ta svoj govor končal, je rekel kralj Masilonu:
— Oče, jaz sem doslej slišal že veliko znamenitih govornikov in vselej sem bil zadovoljen z njimi. Kar se tiče Vas, sem vselej, kadarkoli Vas poslušam, nezadovoljen sam s seboj.
Postelja in kompas.
»Ta dva pač nimata nič skupnega!* porečete. Slavni romanopisec Charles Dickens pa ni tega trdil. Ko je potoval, je imel vedno s seboj kompas. Ako ni bila postelja obrnjena od severa proti jugu, ni maral na nji ležati. Bodisi da je spal v hotelu ali pri kakem prijatelju, povsod je z matematično natančnostjo določil s svojim kompasom lego, in potem so mu morali posteljo tako postaviti, sicer ni legel nanjo.
Skromnost.
Nadvojvoda Albert je bil mož angleške kraljice Viktorije. Kraljica je bila večkrat proti svojemu možu ohola in nepravična. On se je neki dan tako razsrdil zaradi tega, da se je zaklenil v posebno sobo in se dolgo ni prikazal.
Kraljica gre, da ga poišče pa potrka na njegova vrata.
—	Kdo je? vpraša nadvojvoda Albert.
—	Viktorija, angleška kraljica. Odpri!
—	Ne odprem, Vaše Veličanstvo.
Kaj je hotela drugega, kakor da se je obrnila. Čez nekaj časa pa zopet pride k vratom in zopet potrka.
—	Kdo je?
—	Viktorija, tvoja žena. Odpri ...
—	A, moja žena! Takoj odprem.
Slaba primera.
Kralj Friderik Viljem L. oče Friderika Velikega, je imel hudo udnico. Ležal je v postelji. Obiskal ga je njegov zvesti general N.
Kralj je vzdihnil. Zasmilil se je dobrosrčnemu generalu. ki ga je takoj pričel nomilovati:
»O, Veličanstvo! Vem, da Vas hudo boli! Tudi mojega zvestega psa trga včasih v nogah. Uboga žival pretuli kar vse dni in noči!*
»General! To je pa čudno sočutje! S kom vendar primerjate svojega vladarja! To je razžaljivob se je oglasila navzočna kraljica.
General, ki je bil sicer dober vojščak, a slab družabnik in nespreten govornik, se ie opravičeval:
»T. saj sem takoj vedel, da ga bom polomil, če bom le usta odprl. Pa kaj hočemo! Že sem jo izbleknil!*
Zamenjajva vlogi!
Leta <66\ =e ie polkovnik Saint Trenil, guverner Amiensa soomnil neke zvijače, da bi zasedel mesto Arras. Poklical je kapetana Courrellesa in mu rekel:
»Želim izvesti važen načrt. Tzbral sem si vas. Mesto hočem zavzeti. Vi se preoblečete v kmeta in poidete v mesto prodajat jabolka. Potem se z npkom sprete, boste že koga dobili. V prepiru ga zabodite z nožem. Zgrabili vas bodo in obsodili na vislice. Ker imajo meščani navado, da obešajo samo zunaj mesta, vas bodo privlekli ven. Ko odnro vrata, bom mesto nepričakovano napadel, vas pa osvobodil.
»Načrt ni slab, le premisliti si moram vso stvar*, je odvrnil kapetan.
»Prav. le premišljujte o tem!*
Drugi dan se je javil kapetan in dejal:
»Vaš načrt se mi zdi res duhovit in občudovanja vreden. Toda zamenjajva rajši vlogi! Vi se preoblecite v kmeta, a jaz vas bom osvobodil.*
Volk sit in koza cela.
—	Danes sem storil dobro delo, je rekel trgovec svoji ženi.
—	To je bilo leno. Pa komu si pomagal?
—	Svojemu knjigovodji. Hotel se je oženiti, pa je zato prosil, da mu zvišam plačo. Seveda nisem tega storil...
Iz urada.
—	Gospod šef, jaz bi vas prosil za en dan dopusta, ker mi je umrla teta, pa bi rad šel za pogrebom.
—	Tmejte ga, gospod Meglič, ampak kolikor »e spominjam, vam je letos že nekdo umrl v družini. Povejte svoji družini, da si lahko silno pokvarite kariero, če bodo tako pogosto umirali. Zdaj poidite in jutri glejte, da boste tukaj, ker služba je služba.
Frederic Mauzens:
Živa blagajna
Iz francoščine prevedel dr. A. Debeljak (Nadaljevanje.)
Približal sem se ji in vrašal:
«Kaj pa je?»
«Tam doli... pri smrekah ... leži moški... Puško ima v rokah... pa se ne gane... In videla sem še nekaj mož, ki so bežali.»
Trevol je poslušal ves prepadel.
Ob dveh. Kmalu po obedu je kliknil Harrods, prežeč pri oknu:
«T h e r e h e i s!» (Je že tu!)
Davis, ki je že spet trdno na nogah (ta fant mora biti izredno močnega života!), je juhnil: «G o o d!» Vihar srepega bevskanja in rev* skanja je završal v oseku in nekaj trenutkov zatem se je Harrods sestal s prišlecem, ki mu je bil stopil naproti.
Došlec je bil dolg Švigelj 25 ali 30 let, močan, s črnimi svetlimi očesci v obličju, ki ga je ožgala burja. Jako debele, grčave roke so mu bile preprežene z brazgotinami. Kar pa me je posebno zbodlo, je bil kmetski in obenem skoro divji izraz, ali hkratu zelo odkrit. Celota mi je prijala. Zopet dober dečko, ki so ga ne« zgodne okoliščine potisnile kot Davisa z ravne poti.
Harrods in njegov drug sta mu brez kraja in konca stiskala roke, ki so bile še bolj po« sušene in zagorele od njunih zaradi vremen« sih nezgod in Bog si ga vedi katerega trdega dela. Če naša Američana, tako vase zaprta in zapeta, takisto sprejemata mladeniča, mora pač biti velik prijatelj.
Govorili so vsi trije kajnak angleški. Ujel pa sem ime, ki je prišlo našima nasprotnikoma često čez zobe, francosko ime Aglae.
Sedli so za mizo, na katero je Harrods no« stavil tri kozarce, ponev krcpa in buteljko whiskyja. Posetnik je zapalil debelo čedro in Harrods, ki je vzel iz ust čikarsko gumo in jo prilenil k mizi, je pričel govoriti. Dolgo je be« sedičil. vmes pa neznansko pil. Danes že raz« berem tu pa tam kratke stavke, celotnega no« menka ali pripovedovanja na ne morem sle« diti. V svoiem kotu sem vlekel na ušesa, raz« umel pa nisem, za kai gre. Zdajci sem prestre« gel bledici «lost cabin».
»The lost cabin?» ie noizvedoval obi« skovalee in sunkoma vstal. «You are jo« k i n g» (Šalite se).
«N o, n o.»
«T h e lost cabi n!» ie nonovil mlad’ mož in zonet sedel ves osupel in zavzet. «Y o u d o n ’ t s a v!» (Tetfa ne mislite resno.)
Harrods je še dalie govoril. Zdaj pa zdai ie vasovalec pritajil kak vzklik in se urno ozrl proti meni.
Ker ie Harrods navsezadnje umolknil, je posetnik precej časa molče majal z glavo.
Potlej je vstal ter iztresel pipo na ploči pred pečjo.
«C’est a ne pas croire!« (Neverjetno) je mrmral sam s seboj.
Kar poskočil sem v kotu, kamor sem bil se« del s Trevolom (Ivona je bila tokrat v so« sednji izbi.) Te besede so bile izrečene s kmet* skim naglasom nekih naših krajev, natanko pa nisem mogel reči katerih.
Vzdignil sem se in stopil k njemu.
«Gospod ...», sem začel.
Vasovalec se je okrenil in me toli trdo po« gledal s svojimi črnimi očesci, da nisem na« daljeval.
«Tiho, prašeč,» se je obregnil vame, «drv« gače te zakoljem, ampak brez vseh ceremo« ni j!»
XX.
29. grudna. Vnovič potujemo. Predvče« rajšnjim smo zapustili Dawson oziroma ob« mestje. Imamo troje sani, pridružil se nam je namreč mladenič razrezljanih rok in drobnih oči. Sicer pa sedaj vem za njegovo narodnost in ime. Sam mi ga ni povedal. Dela, kakor bi ne vedel zame, jaz pa si nisem upal siliti vanj. Toda Ivona je ovedala pri Davisu. Naši novi pajdaš je francoski Kanadec, ki je čisto mlad prišel v Klondik s svojim očetom in mu je ime Kleofež Taillefer.
Odrinili smo pač po tatinsko. Mladi Kana« dec je šel v mraku po svojo vprego, ki jo je ostavil spodaj v mestu, in zvečer, skoro v no« polni temi, smo se poslovili od lesenjače. Har« rods. ki mora posebno dobro poznati pot, je korakal pred prvim «teamom» in je s svojo dolgo batino preiskoval tla.
Nocoj smo se ustavili v pusti koči. Nekoliko sem si otajal prste in pišem to. Sedaj potu« jemo samo še ponoči, vsaj načeloma. Svoj prvi kos pota smo napravili v temini, da bi ušli liudem, ki so za trdno prežali na nas. Ampak dan — ako se sme tako nazivati ta umazana sivina slična svitanju oziroma Somraku v snež« nini — dan traja bore malo časa, in če hočeš naprej, moraš porabiti dolge nočne ure in tipaie stopati.
Nikdar se nihče ni spuščal v tako neizvest« nost. Globeli, kamor polagoma prodiramo, so neznane celo domačinom te dežele. Ampak tisti... oziroma možie. ki nas vodijo s seboj, vedo vsai nekai! Nekoliko pojma imajo o tem. na kaj bodo spotoma naleteli, smoter imajo, poznajo ali si vsaj misliio kraj. kamor nas vteape dovesti naša smer! Za nas na je vse ponolna skrivnost... V dvoini temini tavamo.
3 0. grudna. Videl trooo volkov. Konec nosu mi je zmrznil. Davis mi ga je oživil odrg«
SOIR DE PARIŠ
parfum d e
BOUR.JOIS
PAR.RUMEUR— PARIŠ


SVETOVNI SLAGER V PARFEMU
Depot za Jugoslavijo BELA VARY ZAGREB, Smičiklasova 23
tiivši ga s snegom. Iz pustolovskih romanov in potopisov, ki sem jih čital, sem poznal to preš izkušeno sredstvo. Nikoli se mi ni sanjalo, da se bo kedaj uporabilo na meni.
31. grudna. Severni sij. Človek bi dejal, da oddaljen požar sedaj razsvetljuje dan,prav* kar še temačen. Turoben rdeč odsev po snegu. Psi spe v svoji jami, pod tem gostim puhom ledene vate. V nekolikšni daljavi vijo voleje.
1. prosinca. Ko smo davi zlezli Ivona, Trevol in jaz izpod šatora, smo si prav boječe želeli veselo novo leto. Tridesetpet stopinj pod ničlo. Popoldne smo šli skozi šumo, po* dobno tisti, o kateri se mi je sanjalo v vili na Bineaujevem bulvardu. Bilo mi je, kakor da sc hude sanje nadaljujejo, in uščenil sem se, da bi se zbudil.
3. prosinca. V glavi se mi vrti. Mirno kri! Zaznamujmo... — Ampak kje naj prh čnem?
Kar od kraja, to je še najpreprostejše. V Tailleferovo kolibo smo dospeli predvčerajš* njim, prvega januarja, ob treh popoldne.
V daljavi smo uzrli smrečje in Kleofeževi psi, ki so nekaj časa vlekli svoje sani z nena* vadno vnemo, so zalajali. Skoraj sem razbral na robu gozda veliko bajto, malo pozneje pa stasitega moža, še večjega in bolj suhega od Harrodsa. Kučmo si je snel in jo vihtel v zraku. Oba Američana in Kleofež so storili
takisto in njihovo vpitje se je pridružilo la* vežu.
Možanec nam je prišel naproti. Starec je za pol glave višji od Kleofeža in stopa prav po* konci. Ta ga je objel, rekoč:
«Dober dan, svoj oče!»
Američana sta hitela:
«H a 11 o, Aglae?
,Svoj‘ oče? Aglae?
Med objemanjem in zbogosprijemanjem štirih možakov nama je povedal Trevol, Ivoni in meni:
«Tudi ta je kanadski Francoz. Seljaki que* beške dežele govorijo vedno ,svoj‘ oče in ,svoja1 mati namesto moj oče, moja mati. In pogostokrat imajo neverjetna imena. Moški se kaj radi nazivajo Gertrude ali Athenai's.»
Pse so izpregli. Kleofeževi so kar noreli od veselja, da so spet doma. Potlej smo stopili v kočo, kjer si je starina dajal posla okoli kropa, da bi napravil čaj. Kleofež si je natlačil leseno lulo in zadovoljno puhal.
Ko je bil čaj na mizi, je Harrods pričel go* voriti, kakor je oni dan govoril Kleofežu. Ven* dar tokrat ni prišel daleč. Stari Kanadec mu je prestrigel besedo, obrnivši se na sina:
«Kaj pravi gospod Harrods?»
«H e does n’t understand« (Ne raz* ume), je rekel mladič Američanoma.
OKUSNA
IN ZDRAVA JE
KOLINSKA
KAVA
«D aes n’t h e? It’s a shame, I de* c 1 a r e...»
«Kaj pravi?» je ponovil starec.
«Pravi, da je sramota...», je pojasnil sin med smehom. «Res je, očka, da bi se bili lahko že navadili po angleško v teh dobrih desetih letih, kar ste le*tu.»
«V teh dobrih desetih letih, i no, saj nič ne rečem,» je dejal« Aglae, «ampak rajtam, da sem bil prestar, ko sem prišel leskaj med An* gleže. Kadar so lasje sivi, je glava trda.«
Kleofež se je nekoliko pomenil z Američa* nama, potem pa povzel:
«Gospoda mi velita, naj vam kar sam po* vem po francosko.«
In tako je storil. Ali njegova francoščina je bila nekam spakedrana. Splošni zmisel vsa* kega stavka sem razumel, ampak težavno bi
mi bilo, ponoviti vse natanko, z angleškimi, ameriškimi, starofrancoskimi ali krajevnimi posebnostmi, ki so jih nekdanji izseljenci svoje dni prinesli s seboj iz pokrajin naše do? movine. Zatorej bom na kratko posnel pri* poved mladega Kanadčana in obenem dodal nekaj podrobnosti, ki sem jih nabral kesneje, namreč včerai in danes.
Godfrey Harrods, Harry Davis, oba Arne* ričana, in Elzear Philibert, francoski Kanadec, so se že lani šteli med najbogatejše rudarje v Klondiku. Po trdem začetku, po katerem so njih dlani in brez dvoma tudi njih značaji še vedno nosili svoje znake, se jim je sreča na* smejala. V ostalem pa niso bili zavezniki.
Ko so se v Dawsonu spoznali, so bili že vsi trije kralji zlata. Tedaj so se dokaj tesno združili in se zmenili, da se bodo odpravili skupaj na velik lov na vzhodu. To je bilo ne* kako pred letom, lanskega februarja.
Odrinili so sami s tremi smučmi, na katerih je bil ves material za taborjenje, zaloge živeža in orožje. Lezli so navzgor ob Jukonci, ki je bil zamrzel do dna svoje struge. Z velike reke so krenili na njen dotok, Stewart, hodili proti izviru, potlej pa zavili proti smrekovim šu* mam na severu reke, hoteč posetiti Aglaeja in Kleofeža Taillefera.
Stari Kanadec je bil nekdanji delavski to* variš Harrodsa, ki je ljubil in cenil odkritost,
i
'KONFEKCIJA
I MAČEK Ljubljana ]2
I.	I. I\	Aleksandrova m
najbolj ugoden
nakup
za vsakršna
moška in deška
oblačila
po vladajoči modi.
GOS
Zahtevajte
pri
svojem
trgovcu
samo
izdelke
tvornice
keksov,
biskvita,
vafeljnov
itd.
B. PAUER, družba z o. z. Ljubljana, Sv. Petra cesta št. 48.
poštenost in požrtvovalnost tega moža, s kas terim pa se ni mogel skoro drugače pogovar« jati kakor na znamenja ali pa tako, da je mladi Taillefer tolmačil.
Sreča ni bila Aglaeju tako mila kot njego« vemu prijatelju. Kanadec in njegov sin sta še vedno trdo rabotala v samotnem kotu na vzhodu, kjer si nabereš komaj toliko zlata, da skromno živiš. Ali novi kralj Klondika je rad napravil teh petdeset kilometrov ovinka, da je mogel stisniti roko staremu tovarišu.
Potem so jo vsi trije lovci mahnili nazaj k Stewartu ter nadaljevali svoj pustolovski po« hod proti iztoku, odkoder so se nadejali pri* nesti čudovitih lisičjih kožuhov, sinjih, sre* bmih nalik mesečini, in neznanskih losovih rogov.
Dan hoda od Creeka, kjer delujeta Taille« ferova, so zapazili kolibico. V bližini so videli, da je malone podrta. Pred vrati so bile sanke, nad polovico v snegu. Četvero ali petero okostnjaških psov plamenečih oči je očividno stražilo voz. Ob pogledu na potnike so se renče bližali. Otepa je se s korobači, so Har« rods, Davis in Philibert stopili v beznico, na katero so popred brez odziva trkali.
Na tleh je ležal moški v odeje zavit. Živel je še, vendar je mežal in žila mu je šibko tolkla. Dali so mu požirek žganja. Toliko si je opomogel, da je odprl oči in izpregovoril. Bil je v zadnjih izdihljajih. To je vedel. Pljučnica
ga je zdelala. Že nekoliko dni je bil ondi. Do te zapuščene kočure, ki je vedel zanjo, se je še privlekel, naprej pa ni mogel. Njegovi psi so se otepali z volkovi, kateri so jih nekaj po« žrli. Kar jih je ostalo, niso že dolgo jedli.
Trije lovci so dali suhih rib sestradanim ži« valim in se postavili okoli umirajočega. Njega pa ni bilo mogoče oteti. Bilo je prepozno.
«Hvala ...», je dejal. «Ker ste vi tukaj, vsaj ne bom umrl tako brez žive duše. To me je še bolj plašilo ko sama smrt... Poslušajte, pri« jatelji...»
Glas mu je pešal.
«Stopite bliže ... Ne preslišite niti besedice tega, kar vam povem... Našel sem L o st C a b i n ... Odondod prihajam ... V vreči kraj mene ... boste videli... kakšno zlato se tam pobira ... na lopate ... Ah, sreča mi ni mila ... Umreti sedaj! Skratka ... niste daleč od onega mesta ... Po jdite navkreber ob Ste« \vartu ... po levem bregu ... do ...
Možak se je. ustavil. Ugašal je. Z injekcijo etra bi se bil plamen poživil za trenutek. Ali potovalci so imeli zgolj preprosta zdravila pri sebi in to. kar pritiče za obvezovanje.
«Iti ob Stewartu dokod?» je goreče vpraše« val F.lzear Philibert. sklonivši se umirajočemu nad obraz.
Ta je še slabotno zganil z ustnami in brez glasu preminul.
(Nadaljevanje na strani 28.)
PODRUŽNICE
Beograd • Celje . Crlkvenlca - Karlovec - Kragujevac - Ljubljana - Maribor Murska Sobota - Novi Vrbas - Osijek Sarajevo - Skoplje - Sombor - Split Subotica - SuSak - Šibenik - Vršac Vukovar - Zagreb
Vrt pozimi
Ko pritisne mraz in zapade sneg, se zatečejo vsi sadni škodljivci na drevje. Bodisi kot ličinke, kot hroščki, kot jajčeca ali kar že, vse pribeži v varno zavetje. Je pa tudi jako ugodno skrivališče pod luskami v lubju, na odcepkih vej in vejic, pa tudi na brstičih samih. Pozimi je na bolnem drevju zbranih na takih mestih na tisoče sadnih škodljivcev. Tukaj prezimijo, da spomladi, ko posije solnce, zopet nadaljujejo svojo škodljivost.
Prav zaradi tega, ker se golazen pozimi nima zateči drugam kakor na drevje, imamo v rokah močno orožje proti škodljivcem. V zimskem spanju jih lahko zadenemo v živo. Pokončamo jih lahko prav uspešno, ako so nam znani vsi pomočki za uničevanje sadnih škodljivcev. Poleg drugih ukrepov, ki so jih odkrili umni sadjarji, je uporaba Arborina neizogibno potrebna, če hočemo doseči lepe uspehe v sadjerejstvu; ln kaj je lepše: lenuhariti vso zimo in imeti vse piškavo sadje ali pa žrtvovati nekaj dinarjev za Arborin in za skromne trenutke časa, ki jih zahteva negovanje sadonosnika, a imeti zato vzgledno sadje? Ne samo da se pokažejo koristi že v materialni strani, mnogo več je vredno tisto veselje, ki ga imamo nad lepim sadjem. Arborin naročite pri Chemotechni, Ljubljana, Mestni trg št. 10.
Ogledalo slovenske podjetnosti
<Daj — DaKj.» To je geslo novega avtomatskega bufeta, ki so ga otvorili v palači «Viktoria» na Aleksandrovi cesti v Ljubljani.
Veletrgovec Franc Oset in marljivi ljubljanski trgovec Julij Zupan sta ustanovila ta bufet. Po vzorcu podobnih ustanov po drugih velemestih sta tudi ta dva podjetna človeka uredila svoj bufet tako moderno, zlasti pa higienično, da se moramo čuditi takemu razkošju. Arhitektski atelje Fatur-Kos-Platner pa se je tudi zavedal svoje velike naloge in je ustvaril mojstrovino.
Razen aparature, ki se ne izdeluje pri nas, so vse do zadnjega žeblja dobavile same domače tvrdke. Aparatura sama na sebi pa je čudovito praktična. Poleg avtomatov na levi strani, kjer dobiš vse, kar ti srce poželi, stoji na desni strani dolg marmornat pult, kjer se razvija pravcato življenje ameriškega bara. Od neizogibnih domačih mesenih klobas do najpikant-nejših delikatesnih specialitet se ti nudi za majhen denar vse kar po mehanični poti. Iz prelepih pipic pa se cede tudi božje kapljice, da si boljših ne morete misliti. Poseben «mixer» postreže s toplo kavo, čajem, punšem, grogom, knickebeinom, coctaili in drugim. Za nežni svet je pripravljeno tudi še nežnejše pecivo vseh vrst. Celo cigarete si lahko nabaviš v bufetu. Nikamor ti ni treba, če te nažene ploha v. ta lokal. Vse dobiš tukaj. Sveže, okusno ih tako naglo, da bi ne mogel sproti pojesti vsega, kar bi ti servirali aparati. Posebno hvale vredna pa je odredba, da si pri blagajni kupi vsak posetnik bufeta svojo nakaznico, s katero potem dobi poljubno jed ali pijačo. Tako je nemogoče, da bi prišel nehigienski denar v dotiko z jestvinami. Za p rijetel je dobre kapljice pa je pripravljen poj e b en lokalček, kjer se razvija prijetna družabnost. Tu dobi lahko vsak tudi gorak prigrizek, da potem laže zaliva.
Obisk v tem bufetu bo vsakega prepričal, da je podjetje na višku. Za poslovni svet je ta lokal prava dobrota, zakaj čas je zlato.
OB VSAKI PRILIKI SE SPOMNITE,
da so »Jutro vi" „Mali oglasi" v Sloveniji najuspešnejša, najcenejša in najhitrejša posredovalnica sa siužbe vseh vrst, ■a prodajo m nakup vseh stvari, sa nepremičnine, lokale, podjetja, kapital, ženitve in sa vse drugo
V teku enega leta je bilo po„Jutrovih" »Malih oglasih" uspešno posredovano v nad 40.000 primerih Ugodnosti posredovanja po »Malih oglasih" se more z lahkoto poslužiti vsakdo. Treba je le svojo željo sporočiti na nasl>v: Oglasni oddelek „Jutra" v Ljubljani, Preiernova ulica 4. Pri naročilu je pristojbino poslati v znamkah ali v denarju naprej, za vsako besedo 50 par. Za oglase trgovskega značaja, dopisovanje in ženitve se računa od vsake besede 1 Din
NE POZABITE!
K§®5*’‘
w
Tit
Kko P°"ebb’Ssik» sV°ieP£n brošure,
tssr- »• * **
le p iz**1* 2,1
najnižjo c«««'	„
Kk.*»todr(s“°
“„,to «*s». ii>( Vam i—
A» Vas ^ .JLe izdake M
>W»i ^otrebr,	—
-	.;stor»0, A ^
EM
Davis mu je zatisnil oči. Harods je opravil kratko molitev.
Elzear Philibert je pobrskal v rajnikovi vreči.
V	njej so bile tolikšne kepe tako čistega zlata, da trije kralji dragocene kovine niso več dvomili, da je neznanec istinito našel L o s t C a b i n.
Ta L o s t C a b i n ali Izgubl jena koča je nekaka legenda, tako stara kakor sama zgo? dovina Klondika, trdi Jack London, veliki po? tovalec in pisec ameriški. Koča je bila zgra* jena poleg najbogatejšega rudnika v deželi. Pozabilo se je, kako to, da je človek, ki je odkril to najdišče in postavil to zaklonišče, izginil brez sledu in tiru, ne da bi bil komu razodel, kje leži zlatoviti svet. In vse iskanje je bilo doslej zaman.
Lost Cabin! Sen vseh Jukoncev, celo vseh onih, ki so sledili rudo po Jukonski do? lini dolgo pred letom 1897., tedaj ko še ni bilo niti enega mesta niti enega taborišča na bre? govih velike reke. L o s t C a b i n, ki še veno? mer roji po glavi vsem zlatosledcem, celo danes, ko je Davvson zrastel iz snega s svo? jimi širokimi cestami, spomeniki...
Trije kralji Klondika, ki so bili prav za prav samo kraljički v primeri z velikimi mogotci Združenih držav, so bili kar omamljeni ob misli, da jih L o s t C a b i n v kratkem izenači s prvimi finančniki v New Yorku.
Ob levi obali Stewarta je treba navzgor, je rekel pokojnik. A dokod? In jo od kraja, ki ga ni mogel naznačiti, mahniti v katero smer?
Harrods in oba njegova tovariša so sklenili, da si razdele brezmejno pokrajino za razisko? vanje. Do izvira Stewarta je šestdeset milj. Vsakemu so odmerili odsek, ki je imel za osnovnico dvajset milj porečja. Najkesneje v treh mesecih bi se sešli v rajnikovi koči.
Izkazavši na slovesen način poslednjo čast nesrečnežu, so odrinili in se spotoma ločili. Elzear Philibert je spričo svoje starosti dobil prvi odsek, najbližji izhodišču, Davisu pa, ki je bil še čisto mlad in izredno krepak, je pri? padel najbolj oddaljeni.
V	določenem roku sta Harrods in Davis prišla na sestanek. Ne eden ne drugi nista našla Izgubljene hišice. Philiberta sta čakala s tesnobo, ki je rastla od ure do ure, od dne do dne. Ali Kanadčana ni hotelo biti od ni* koder. Pustivši pismo v koči za svojega druga, sta ga šla naposled iskat. A najsi sta še toliko preiskovala prvi odsek, starega moža le nista našla, tudi skrivnostnega predmeta trojne ekspedicije nista videla.
V	Dawsonu so jih imeli za mrtva, ko sta se v juliju, pet mesecev po odhodu, zopet po* kazala. O Izgubljeni hišici nista niti črhnila in sta samo to povedala, da je njih nesrečni tovariš sam zase naredil ovinek po gorovju južno od Stewarta, da se ni vrnil in da je bilo vse njuno iskanje brezuspešno.
Na večer po njunem prihodu v veliko klon* diško mesto jih je tolpa zlikovcev napadla, ko sta odhajala ponoči iz bara. Branila sta se s samokresom tako spretno in tako srečno, da so napadalci pokazali pete, razen dveh, ki sta padla, eden pri priči mrtev, drugi pa ranjen. Poslednji jima je rekel:
«Nikarta me izročiti policiji, pa vama po? vem nekaj.»
«Govori! Bomo videli potem...», je od? vrnil Harrods.
«Vaš prijatelj Philibert nas je najel, da bi vaju ubili...»
«Philibert? Saj je poginil tam na vzhodu, več ko dva meseca je tega!»
«Tukaj je bil pred štirinajstimi dnevi...»
Harrods in Davis sta vse uganila.
Ničvrednež je bil našel Lost Cabin in rudnik. Z mislijo glede delitve se ni mogel sprijazniti. Nanj bi padla tretjina brezmej? nega imetja. Hotel je vse zase. Ko je bilo iz? dajstvo sklenjeno, je prav gotovo razdejal Lost Cabin, zabrisal sleherni sled, nado? mestil ta znamenja z novimi, ki bi jih mogel sam razpoznati, zatem pa se odpravil v Daw? son. Razbojnikov kar mrgoli v velikem mestu. Zagotovil si je pomoč najnevarnejših, rekoč:
«Kadar se vrneta Godfrey Harrods in Harry Davis, jima zavijte vrat, pa bo dobil vsak od vas po pet tisoč dolarjev ...»
In ko je dal roparjem naplačilo, se je skril in prežal na povratek svojih drugov. Kadar bi bila umorjena, bi se bil spet pokazal pri belem dnevu, potoval nazaj k Izgubljeni koči z orod* jem, ki bi mu omogočilo, da bi pred oblastvom prosil koncesije.
Kadar je krogla v tvoji koži vredna pet tisoč dolarjev za tistega, ki jo je sprožil, ne kaže po pameti ostati v Dawsonu. Harrods in Davis pa sta vendar ostala. Vsak dan je bilo treba ube? žati novi zasedi. V poslednji toliko da nista poginila. A nazadnje sta izvohala, kar sta iskala: Philibertovo skrivališče. Toda lopov se jima je izmuznil in pobegnil. Spustila sta se za 'njim. Oba Yaukeeja sta preganjala Kanadca, vsi trije so zaporedoma prešli od bregov Ju* kona do obale Tihega morja, odtod pa na obrežje Atlantika.
Elzear Philibert je bil grozen malopridnež. Konopec bi bil še predober zanj. Ali pri vsem tem ga ni bilo možno prijeti niti usmrtiti. Če bi bil nepridiprav v zaporu ali mrtev, je šla vsa nada po vodi. Polastiti se ga je bilo treba, ga ujeti živega, ga prisiliti, da izpregovori ali še bolje — iz njegovih ust bi prišle same laži — primorati ga, da povede izdana tovariša na prostor, kjer je stala Izgubljena koliba...
Harrods in Davis sta si med potjo priklo? pila silno pomoč najboljše zasebne policije v Združenih državah.	(Dalje prihodnjič.)
Naročnina za reviji cPrijatelj* in «N a š obzor» znaša za vse leto Din 60"—, za pol leta Din 31*—, za četrt leta Din 17’—. Posamezna številka Din 7*—. Izdajata konzorcij revij «Prijatelj» in «Naš obzor». Odgovoren za izdajateljstvo, uredništvo in upravništvo Emil Podkrajšek, tiska Delniška tiskarna, d.d. v Ljubljani, predstavnik Miroslav Ambrožič, oba v Ljubljani.
Uredništvo in upravništvo sta v Ljubljenju Praprotnikov* ulica štev. 1.
lepa moderna preproga najprimernejše božično darilo
JžjuhlJajiu
rf-'->9)r>v "TfflMBCT pijgrfri hi1/
Za jesen in za zimo
ISigHIfNMjg
v

t