P»štnina plačana v gotovini Katoliški ____________ S i i UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina.L 1.000 UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina ... L 1.000 G o r i z i a , Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . ... L 2.000 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo ... L 3.000 T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 Sped. in abDon. poslale - I Grupp« Leto XVI. - Štev. 49 (822) Gorica - četrtek 3. decembra 1964 - Trst Posamezna številka L 40 MISIJONSKA POT PAVLA VI. OB DOGODKIH V KONGU flVH1 fhTmriimrraTMMmTMM ____________________________________________ Kakor v toliko drugih stvareh, je nepozabni Janez XXIII. tudi glede papeževega bivanja v Vatikanu prekinil z nepisano tradicijo, ki se je uveljavila kot izraz protesta zoper zasedbo Rima po italijanskih četah leta 1870, da je namreč papež prostovoljni jetnik svoje hiše, ter začel zapuščati svoje stanovanje v Dama-zovi palači. Najprej je začel obiskovati revne župnije, dobrodelne zavode in kaznilnice v svoji lastni škofiji, v Rimu. Nato pa se je odločil za nekaj čisto novega: zapustil je Rim in kot ponižni romar obiskal Loreto ter Assisi, da pomoli za uspeh predstoje-čega II. vatikanskega koncila. Pavel VI. pa je storil še korak naprej: kar si je Janez XXIII. le plaho v srcu želel, je on brez oklevanja izvedel. Prepustil se je letalu ter v teku treh dni obiskal kraje, ki se jih je dotaknila Gospodova noga. Še dvakrat je letos sv. oče zapustil Rim. V avgustu je poletel s helikopterjem v Orvieto, koncem oktobra se je pa v avtomobilu povzpel v samostan Montecassino. Za zaključek leta je nato papež Pavel VI. postavil krono vsem svojim potovanjem: letalo ga je poneslo v daljno Indijo, ki jo je bila po krščanski tradiciji orosila mučeniška kri sv. apostola Tomaža in kjer je te dni Jezus v presv. oltarnem Zakramentu vzpostavil svoj prestol, da ponovi besede, ki jih je bil izrekel svoj čas ob Genezareškem jezeru: »Jaz sem življenje in vstajenje!« ZAKAJ POTUJE SV. OČE Kadar sv. oče potuje, se tega ne sme istovetiti in primerjati s potovanjem državnih poglavarjev in slavnih politikov. Papež ne potuje zato, da bi dal poudarka svoji osebi ali da bi bil okras kaki zunanji manifestaciji. Sv. oče potuje, a istočasno ostane na svojem mestu; vrši naprej svoje poslanstvo. Potovanje pomeni zanj sodoben način stika z današnjim človekom in razgovor z njim, ki naj ga privede do vere. Za Kristusovega namestnika je potovanje nadaljevanje tistih potov, ki jih je hodil naš Gospod za časa svojega zemeljskega bivanja, je obisk očeta, ki se želi pogovoriti s svojimi otroki, je srečanje z dušami, ki so žejne milosti božje ter lačne Boga. Potovanje pomeni danes za sv. očeta sestop z višin nekdanje nedostopnosti v nižino človeške bede, revščine in moralne slabosti. Kristusov namestnik mora vedeti, kako živijo njegovi sinovi in hčere, kakšne težave jih tarejo, kako se preživljajo, kako trpijo in kako tudi umirajo. Ko je hotel Janez XXIII., dasi mu je smrt že gledala iz oči, vendarle spolniti svojo obljubo in obiskati benediktinske menihe v samostanu Montecassino, so ga zdravniki skušali pregovoriti, češ da mu na potovanju ali med obiskom samostana lahko postane slabo. Pa je sv. oče odvrnil: »Le kaj lepšega bi si mogel želeti papež, kot da umre na pragu meniške celice ali ob priliki avdience, ko so ga prišli obiskat njegovi otroci, ali sredi ceste, kjer se poslovi od življenja vsak dan toliko njegovih sinov?« Papež je znova šel na pot, ker se zaveda, da je danes veliko več vredno poiskati človeka tam, kjer je, namesto da bi naslovili nanj tisoč besed resnice. Današnji svet je namreč že sit besed, lačen pa izrazov dobrote. Danes sc skoro nihče več ne spominja, kaj je povedal Janez XXIII. ob priliki obiska veličastnih bazilik v Loretu in Assisi-ju; še vedno pa je v spominu vseh, ki so se tisti dan srečali z njim, njegov dobrohotni obraz ob oknu vagona, istočasno smehljajoč in preprost ter ožarjen od evangelija. Tako bo svet prej ali slej pozabil tudi na izredno globoke govore, ki Jih je imel Pavel VI. v Jeruzalemu, Nazaretu in Betlehemu, toda nikdar ne bo pozabil njegove poti po jeruzalemskih ulicah Vie dolorose, ko se je mukoma kot nekdaj njegov Gospod prebijal skozi množico ljudstva proti Kalvariji in cerkvi Sv. groba. Potovanje papeža v Sveto deželo ni bilo samo romanje Kristusovega namestnika v svete kraje našega odrešenja. Pomenilo je mnogo več: bila je vsa Cerkev, ki je šla z njim, da proži svojo ljubezen in vez bratskega sožitja narodom vseh kontinentov in ljudstvom vseh ras, ki prebivajo na zemlji. Odprt je bil tako nov način razgovora z različnimi verami in okrepilo se je upanje, da bo bodočnost človeštva bolj svetla kot sedanjost. EDINSTVEN DOGODEK V ZGODOVINI Sedanja pot sv. očeta v Indijo pa nosi na sebi še drug pečat. Tam se je srečal ne le s kristjani, ki od daljnih vekov stanovitno in zvesto pričajo vero v Jezusa Kristusa; srečal se je tudi in predvsem z ogromno množico ljudstva, ki živi po nauku budizma ter deloma tudi na podlagi Mohamedovega korana. Prav njim je s svojo navzočnostjo in s svojo besedo oznanil Kristusa, edinega Odrešenika človeštva ter jih opozoril na vero, ki je nosilka božjih obljub in božjega razodetja. Res je sicer, da krščanstva na noben način ne moremo primerjati z budizmom ali mohamedanstvom, kajti krščanstvo je od Boga razodeta vera. Toda Cerkev, ki spoštuje svobodo ljudi in njih versko prepričanje, ne beži pred razgovorom z narodi, ki imajo drugačno versko pojmovanje kot ga ima ona. Prav ta razgovor bo utrdil bratstvo med narodi in pospešil uresničenje krščanskih nad. Koncilski očetje, ki so že trikrat prišli v Rim na zasedanje, so tja prinesli skrbi, tegobe in pričakovanja svojih ljudstev. Sedaj je odšel iz Rima sam sv. oče, da se od blizu spozna z vsem, kar teži ljudske množice, in jim ponudi neizčrpne zaklade Kristusove dobrote, ljubezni in miru. Gre torej za dogodek, ki je edinstven v zgodovini človeštva; gre za dogodek, ki vabi k razmišljanju o našem poslanstvu v svetu in ki sili k apostolski dejavnosti, tako kot je vzkliknil sv. apostol Pavel: »Ljubezen Kristusova nas priganja!« — ej »Čeprav sem hinduistične vere,« tako je dejal bombayski župan Diviee, »bom spoštljivo prosil papeža Pavla VI. za blagoslov. Zelo sem: bil zadovoljen,« tako je nadaljeval, »ko sem zvedel od bombayskega nadškofa kardinala Graciasa, da bo papež Pavel VI. obiskal naše mesto ob priliki 38. mednarodnega evharističnega kongresa. Kot bombayski župan bom zelo počaščen, da bom mogel v imenu 5 milijonov prebi-vavcev tega mesta prvi izreči naj toplejšo dobrodošlico papežu Pavlu VI. in pozdraviti v njem največjega duhovnega vodjo sveta. Bambay je gotovo najbolj kozmopolitsko indijsko mesto, ki je v toku stoletij dobilo svoj lasten izraz in svojo točno individualnost. Bombay namreč označajo kot vrata za Indijo. Je prestolnica velike in cvetoče države Maharashtra. Je tudi simbol edinstva zaradi številnih verstev in narodov, ki so v njem, zastopani. Zato sem trdno prepričan,« tako je zaključil bombayski župan, »da bo mesto, v katerem imam čast biti prvi meščan, storilo vse, kar je v njegovi moči, da bo na dostojen način sprejelo drage goste 38. evharističnega kongresa, in želim, da bi za tisto malo, kar lahko nudimo, prišel blagoslov Boga, ki je Gospod vseh verstev, na to mesto in na vso Indijo v duhu vesoljne ljubezni do človeka.« Posvečenje črnskega škofa v Bombayu Pater Bernard Oguki Atakpah, do sedaj generalni vikar nadškofije Lome v Togu, v bodoče pa prvi škof škofije Atakpamč, Zadnji dogodki v Kongu so po daljšem bolj ali manj umetnem zatišju ponovno oživili stare polemike okrog te nesrečne afriške dežele, ki jo kljub formalni politični neodvisnosti še vedno razdvajajo notranje razprtije. Zgodovina te države je znana. Pod pritiskom protikolonialističnega javnega mnenja so Belgijci leta 1960 dali svoji koloniji politično neodvisnost, čeprav ni bila za ta korak še zadostno pripravljena. Saj skoro ni imela izobraženih ljudi, ki bi bili sposobni voditi tako prostrano državo, kjer se križajo ne samo interesi zunanjih velesil, temveč tudi domačih še primitivnih plemen. Odhod Belgijcev so izkoristili najprej voditelji raznih plemen in začeli bratomorno klanje. Vmes je seveda brž posegel mednarodni komunizem, ki je tipal, da se bo z netenjem notranjih razdorov uveljavil kot vodilna politična sila, ki bo ob pravem trenutku odkrito stopila na površje, in s politiko močne roke, katera mu je že po naravi vrojena, zavladal v tej največji in najbogatejši afriški državi v osrčju Afrike. S spretno taktiko je uspelo komunizmu spraviti v svoje mreže nekatere ambiciozne voditelje, ki še niso imeli političnih izkušenj; s svojimi na prvi pogled nezainteresiranimi nasveti jih je vedno bolj tiral v politično odvisnost od komunističnega tabora s Sovjetsko zvezo na čelu. Prva taka njegova žrtev je bil znani' ljudski demagog Lumumba, katerega naivnost so do kraja izkoristili. Ambiciozen, kot je bil, je mislil, da bo z moralno in diplomatsko pomočjo sovjetskega komunizma postal nesporen voditelj Konga. KONGO IN OZN Da bi napravili konec bratomornemu klanju med raznimi političnimi in plemenskimi skupinami, je eden petih škofov — za vsako celino po eden — ki so prejeli škofovsko posvečenje v Bombayu dne 3. decembra popoldne v veličastnem kongresnem parku 0-vale. Novi škof je star 45 let in je dosegel doktorat iz kanonskega prava na papeški univerzi za širjenje vere v Rimu leta 1959. Film o sodobni cerkveni arhitekturi v Nemčiji »Današnja cerkvena arhitektura« je naslov dokumentarnega filma, ki so ga prvič predvajali v teku 38. mednarodnega evharističnega kongresa v Bomibayu. Film nudi pogled na cerkveno arhitekturo v Nemčiji po drugi svetovni vojni. Finansiralo ga je bormsko zunanje ministrstvo. Po kongresu v Bombaju bodo poslali kopije tega filma različnim diplomatskim predstavništvom; nemške Zvezne republike. Churchill - 90-letnik Sir Winston Churchill je dne 30. novembra izpolnil 90 let. če bi se umaknil iz življenja pri 65. letih, bi danes nihče, več ne govoril o njem. Tako pa se je njegova politična dejavnost začela šele na pragu starosti in ga privedla do slovesa, ki je zajel vos svet. V Veliki Britaniji slavijo njegove rojstne dneve skoro že kot narodne praznike, zato so tudi letos staremu diplomatu priredili ovacije. Prejel je tudi čestitke iz vseh krajev sveta. Predsednik ZDA Johnson je odredil, naj se po vsej Amieriki 30. november slavi kot dan Win-stona Churchilla. so sklenili intervenirati Združeni narodi. Organizirali so odpošilja-tev mednarodnih čet v Kongo. Po težkih naporih jim je uspelo za silo pogasiti najbolj nevarna žarišča. Da bi vzpostavili prejšnje stanje in se obranili očitkov, da delajo v korist »imperialističnih zahodnih sil«, so deloma z odkritimi spopadi, deloma z diplomatskimi pogajanji prisilili katanške-ga voditelja Čombeja na kolena in s tem napravili konec samostojnosti bogate Katange. S tem je bila zajamčena enotnost in celovitost Konga, nad katerim je prevzela nadzorstvo osrednja vlada v Leopoldvillu s Kasavubujem in Mubutujem na čelu. V tem času je, kot znano, izgubil življenje sam glavni tajnik OZN Dag Hammar-skjoeld. Prvotnega predsednika kongoške vlade Patricea Lumum-bo so njegovi politični tekmeci odstavili, ker se je preveč naslonil na komunistični tabor. Po daljšem skrivanju in upiranju je padel kot žrtev bratomornega maščevanja. Ves svet je tedaj obsodil ta politični zločin in tudi naš list ga je ostro ožigosal. Ker je šlo za njihovega simpatizerja, so ga komunisti proglasili za mučenika in njegovo smrt izkoristili do skrajnih posledic. Še občutneje so začeli podpirati tudi z orožjem njegove preživele pristaše, kateri so z večjimi ali manjšimi časovnimi presledki držali zdaj ta, zdaj oni del kongoškega ozemlja pod svojim nadzorstvom. Naj večje vojaške uspehe so dosegli letos poleti, ko so uspeli vzpostaviti svojo o-blast nad večjimi mesti v severnih pokrajinah. Osrednjo vlado v Leopoldvillu so začeli filokomunistični uporniki zaskrbljati, zlasti še zaradi tega, ker jih je začela podpirati komunistična Kitajska v politični tekmi s Sovjetsko zvezo. Da bi izpodjedla razloge upornikov pri koreninah, je na prigovarjanje nekaterih zahodnih sil sklenila v toliko popustiti upornikom, da jih je povabila, naj odložijo orožje v imenu splošne vsenarodne sprave. Predsednik Kasa-vubu je odstopil in vodstvo vlade je prevzel njegov nekdanji največji politični nasprotnik in tekmec Mojzes Čombe. Tudi ta je pod častnimi pogoji pozval upornike na konec bojev in k sodelovanju. Toda uporniki se niso vdali. O-krog njih je zato Čombe začel stiskati obroč, pri čemer se je po-služil tujih najemnikov, ker domača vojska ni še dovolj vojaško izučena. Z vrsto vojaških uspehov je polagoma uspel iztrgati upornikom večino pokrajin. Zadnja njihova postojanka je bilo mesto Stanlevville, kjer so se prejšnji teden odigrali zelo tragični dogodki. BARANTANJE Z BELIMI TALCI Čombejeve čete so se pripravljale, da osvobodijo še zadnjo u-porniško postojanko. Filokomunistični uporniki so zaigrali še zadnjo karto, ki so jo imeli na razpolago: vse belce iz Stanleyvilla so proglasili za talce, ne glede na njihovo državljanstvo. Med temi je bilo poleg belgijskih tudi lepo število ameriških, italijanskih in drugih državljanov, ki niso imeli z boji med uporniki in osrednjo vlado nobene zveze. Kljub temu so hoteli uporniki barantati njihova življenja. Pogajanja so se razbila, ker so uporniki stavili nesprejemljive pogoje. Prizadetim državam (Belgiji in ZDA) je ostala še edina možnost: da rešijo sami svoje ljudi. In za ta korak so se tudi odločili. S privoljenjem osrednje vlade so izkrcale nekaj sto padalcev nad Stanleyvillom in rešile skoro vse belce. Le kakih 30 do 40 so uporniki še utegnili divjaško pobiti. Rešene belce so vse brž z letali umaknili v Leopoldville, kakih 2500 po številu. Prav tako so belgijski padalci razpršili upornike iz mesta Paulis in Titule. Zaradi te akcije, ki je imela eminentno humanitaren značaj, so države komunističnega tabora, med njimi tudi Jugoslavija, zagnale velik krik in obtožile Belgijo in ZDA napada na Kongo. Za njimi je zatrobilo v rog vse komunistično časopisje, od »Pravde« pa do »L’Unita«, »Borbe« in »Primorskega dnevnika«. Strankarska privrženost in nesramnost tujih in domačih komunistov je s tem dosegla tako stopnjo absurdnosti in neobjektivnosti, da smatrajo ubijanje nedolžnih ljudi in še povrh tujih državljanov od strani kongoških upornikov, ki jih vodijo v glavnem kitajski komunisti, za notranjo kongoško zadevo, v katero se ne sme nihče vmešavati. To samo zaradi tega, ker gre za uporniško gibanje, ki ga vodijo komunistični levičarji. Zanje potemtakem ubijanje nedolžnih talcev ni zločin, ker to služi komunistični stvari in idealom. Vsi ideali humanitarnosti so zanje v tem slučaju lažni ideali ter vmešavanje v tuje notranje zadeve! Taka je namreč komunistična morala, ki v kritičnih trenutkih, kot je bil primer v Kongu, neizbežno razdeli človeštvo na dva dela: v machiavelliste na eni strani ter na ljudi, ki jim je v pni vrsti pri srcu človeško življenje in dostojanstvo. Komunisti so se še enkrat opredelili za srednjeveške machiavelliste. Kot poročajo, so se belgijski padalci že umaknili iz Konga, potem ko so opravili svojo nalogo, da rešijo gotove smrti nedolžne talce. Na položaju so ostale Čombejeve čete, ki nadaljujejo s čiščenjem upornikov, katerih voditelji so se baje zatekli v bližnji Sudan. Kot pribito stoji dejstvo, da se za kongoške upornike bolj zanimajo komunistične vlade v Evropi kot pa sosedne afriške države. To pomeni, da so vmes politične špekulacije, s katerimi se skušajo okoristiti komunisti po težkem udarcu, ki so ga doživeli z odstavitvijo Hruščeva. Sedem jugoslovanskih škofov v Lurdu Potem ko so koncilski cfčetje uspešno zaključili 7. poglavje osnutka o Cerkvi, ki govori o Devici Mariji, je 40 izmed njih odletelo 30. oktobra v Lurd, da opravijo zahvalno božjo pot. Duhovni vodja romanja ter gostitelj je bil lurškj škof msgr. Theas. Na praznik Vseh svetih je nato v Lurdu 32 nadškofov in škofov opravilo koncelebrirano sv. mašo. Romanja se je udeležilo tudi sedem škofov iz Jugoslavije, med njimi dr. Jožef Pogačnik in dr. Janez Jenko. Slednji je imel namero obiskati po zaključku letošnjega koncilskega zasedanja tudi Sv. deželo. Ni nam znano, če mu je to uspelo, kajti jordanske oblasti so sklenile »kaznovati« vse koncilske očete, ki so glasovali pozitivno za osnutek, v katerem sc judovski narod oprošča krivde bo-gomora, tako da jim ne bodo dovolile vstopa na svoje ozemlje, kjer leži tudi stari Jeruzalem. Bombay izreka dobrodošlico svetemu očetu KONGRESNI OLTAR 38. mednarodni evharistični kongres v Bombayu, ki mu bo dala navzočnost sv. očeta Pavla VI. še poseben sijaj ter novih spodbud za nadaljnje zbliianje med narodi, se je pričel preteklo soboto ob 11. uri po krajevnem času. Odprl ga je papeški odposlanec kardinal Agagianian v navzočnosti podpredsednika indijske republike dr. Zakirja Husseina, po veri moha-medanca. MALO ZNANI KRISTJANI Vsi, ki so prispeli na evharistični kongres v Bombay, bodo imeli priložnost občudovati predstavnike hierarhije in vernike vzhodnega kaldejskega obreda. V Indiji, predvsem v njenem južnem delu, v Kerali namreč, živi cvetoča skupnost kaldejskega obreda, ki je organizirana v sedmih škofijah in ima 1 milijon 200.000 vernikov. Prav tako je krepko razvita druga verska skupnost sirskega obreda, ki se je združila s katoliško Cerkvijo leta 1930 in ima okrog 130.000 vernikov. Ti so organizirani v dveh škofijah. V spremstvu svojih prelatov, duhovnikov in redovnic se bodo ■ ti kristjani udeleževali številnih procesij, pri čemer bodo duhovniki oblečeni v liturgična oblačila, ki so lastna njihovemu obredu. Vzhodna kongregacija v Rimu je podarila vsem tein škofom nove mašne obleke, ki jih bodo rabili pri■ slovesnih obredih v kal-dejsko malabarskem obredu. Malabar je izredno blagoslovljen po duhovniških in redovniških poklicih. Vzhodna kongregacija je želela prispevati k uspešnosti kongresa še na dva načina: najprej je dala kardinalu Graciasu posebno vsoto za stroške organizacije kongresa: razen tega pa je priskočila na pomoč dvema nadškofoma iz Ernakulama in Sanganasherv, ki sta pričela graditi stanovanja vsem tistim vernikom, ki nimajo niti najpreprostejšega doma. Ti domovi se bodo imenovali kongresni domovi in bodo še v bodoče stanovavce spominjati na kongres in govorili o ljubezni ter dobroti, ki jo je oznanjal Kristus. Jugoslovanski škofje pri sv. očetu V ponedeljek 9. novembra je sv. oče sprejel v posebno avdienco vseh 24 škofov iz Jugoslavije, ki so se udeležili 3. koncilskega zasedanja. Srečanje s sv. očetom je trajalo pol ure. V svojem nagovoru je Pavel VI. pozval jugoslovanske vernike, naj ostanejo zvesti -svojim krščanskim tradicijam. Posebej tople besede je naslovil na mladi rod, ki raiste v okrilju Cerkve v Jugoslaviji. Papeževa pomoč poplavi j encem v Zagrebu Komaj je zagrebški nadškof dr. Franjo Šeper zvedel za katastrofalno poplavo v Zagrebu, je o tem obvestil sv. očeta. V njegovem imenu mu je odgovoril kardinal Cicognani in izrazil globoko sočutje, ki preveva sv. očeta ob mis-li na vse, ki jih je povodenj prizadela. Nadškof dr. Šeper je tudi prejel za poplavljcnce v Zagrebu dar 5 tisoč dolarjev, ki jih je takoj odposlal županu mesta Zagreb Petru Pirkerju. Letošnje koncilsko zasedanje v luči številk Pravico priti na koncil je imelo 3070 cerkvenih dostojanstvenikov: iz Evrope 1184, iz Azije 390, iz Afrike 353, iz obeh Amerik 1065, -iz Oceanije 78. Dejansko pa se je zasedanja udeležilo 2513 koncilskih očetov: iz Evrope 944, iz Azije 321, iz Afrike 333, iz Amerike 855, iz Oceanije 60. Med,tem ko so bili na I. vatikanskem koncilu vsi koncilski očetje samo iz Evrope (40% je bilo Italijanov!) ali potomci evropskih staršev, je pa bila od škofov in nadškofov to pot samo ena tretjina iz Evrope. Vsak koncilski oče je predstavljal 166.000 katoličanov (kar bi bila idealna škofija!), z ozirom na vas človeški rod je pa na vsakega prišlo 1 milijon ljudi! Minoriti v Rimu imajo novo ustanovo V Rimu so odprli veličastno ustanovo z imenom »Seraphicum«. Sestoji iz mednarodnega zavoda in novega sedeža teološke fakultete minoritskega reda. Slovesnosti so se udeležili kardinali Pizzardo, Aratoniutti in Marella, ki so blagoslovili kapelo, steno in prostore tega mednarod- Ker v kongresnih dneh obstojoče cerkve ne zadoščajo, so postavili v Bombayu na prostem sredi največjih mestnih parkov 38 oltarjev, ki so simbol 38 mednarodnih evharističnih kongresov. Načrt za glavni kongresni oltar v Bombayu je napravil mlad indijski arhitekt iz Kalkute Suraj Subberval. Naravno je pri tem porabil izkušnje dosedanjih evhar. kongresov in mu dal pečat moderne umetnosti. Oltar odgovarja v polni meri liturgičnim zahtevam, ustvarja ozračje molitve, poudarja vzvišenost Boga nad materijo in večnosti nad časnostjo. Oltarni pod je sestavljen iz štirih nadstropij, do katerih se pride po 15 stopnicah. Ta nadstropja se vedno bolj zožujejo. Na zadnjem se dviga oltar, pokrit z izredno visokim haldahitiom. Na vrhu tabernaklja je velik pozlačen križ s Kristusom, ki ga je mogoče videti na velike razdalje. OTVORITVENE SVEČANOSTI Ko je papeški legat stopil na kongresni prostor, ga je pozdravil s pesmijo zbor 5000 oseb. Velika množica katoličanov, med katerimi so bili pomešani tudi številni hindujci, mohamedanci in parsi, je ganjena prisostvovala temu sprejemu. Za sedežem, kjer bo sedel papež Pavel VI., ko bo prisostvoval evharističnemu slavju, je bilo zbranih nad 200 škofov, ki so že prihiteli na kongres, med njimi kardinali Dopfner iz Miinchena, Konig iz Dunaja, Rufino Santos iz Manile na Filipinih ter ukrajinski nadškof Slipyi, še pred dobrim letom komunistični jetnik v Sibiriji. On je v nedeljo 29. novembra tudi opravil kongresno mašo v parku O-val, medtem ko je katoliški armenski patriarh Ignacij Peter Batagnian istočasno maševal v armenskem obredu v bombajski katedrali. BESEDE POZDRAVA Papeški legat kardinal Agagianian se je v svojem nagovoru ob otvoritvi kongresa predstavil kot tisti, ki pripravlja pot sv. nega zavoda. Prisotni so bili tudi kardi-, nali Giobbe in Aloisi Masella ter številni škofje, prelati in druge osebnosti, med njimi glavni predstojnik frančiškanskega reda pater Sepinski. Ob tej priložnosti je poslal sveti oče Pavel VI. glavnemu minoritskemu predstojniku p. Hedserju posebno pismo, v katerem izraža svoje zadovoljstvo nad to veliko uresničitvijo. V pismu dalje spodbuja mlade bogoslovce k vnetemu študiju in duhovni ter intelektualni izobrazbi. Trapistovski samostan »Marija Zvezda« ponovno opatija Tri kilometre zapadno od Banjaluke v Jugoslaviji stoji ob reki Vrbas trapistovski samostan »Marija Zvezda«. Ustanovil ga je 1. 1870 avstrijski duhovnik Vendelin Pfanner. Leta 1939 je štela samostanska družina 69 duhovnikov in 81 bratov, povečini Nemcev'. Vojni dogodki so samostan opustošili, redovniki pa so se razpršili vsepovsod. Od 1. novembra dalje pa je samostan spet začel živeti polno življenje. Ta dan je banjaluški škof Pichiler umestil prvega opata hrvaškega porekla, o. Fulgcncija Oraida. Španski duhovniki za Južno Ameriko Šestdeset španskih duhovnikov je odpotovalo v Latinsko Ameriko, kjer bodo vršili -svoj apostolat v različnih deželah, zlasti v tistih, kjer primanjkuje duhovnikov. Medtem ko bo šla ena skupina v Ekvador, Portoriko, Kolumbijo, Peru, Argentino, Venezuelo, v Brazilijo, Čile in Paraguav, je druga skupina španskih misijonarjev namenjena Kongu, Maroku, Alžiriji in Japonski. Nov zakonik na krščanski podlagi Novi občedržavljanski zakonik, ki so ga objavili v državi Slonokoščene obale, odpravlja prisilni zakon, doto, matriarhat in poligamijo. Nova določila, ki jih je sprejela tamkajšnja narodna skupščina, predstavljajo rezultat dolgih let naporov, ki so imeli namen zatreti vse zaostale tradicije rodov in pospeševati družino, celico modeme družbe. Med zasnovavoi toga zakonika so sedanji nadškof v Abidjanu msgr. Yago in vodilni člani Katoliške akcije v Slonokoščeni obali. očetu. »Do sedaj — je dejal — smo bili navajeni, da je sv. oče ob priložnostih, kot je ta kongres, govoril po radiu ali se pokazal na televiziji. To pot pa bo prišel osebno med nas in jaz nisem drugega kot njegov predhodnik, da mu, kot nekdaj Janez Krstnik Kristusu, pripravim pot.« Podpredsednik republike dr. Zakir Hus-sein je nato pozdravil odličnega gosta in izrazil svoje prepričanje, da bo kongres veliko pripomogel k nadaljnemu sporazumevanju med narodi. Ta kongres odgovarja željam milijonov ljudi, ki pričakujejo od sodobne družbe resnice, pravice in medsebojne strpnosti, v kateri ne sme biti mesta za rasno razlikovanje. Pohvalil je kongres, da se bo bavil tudi s socialnimi vprašanji, kot je problem podhranjenih narodov in poudaril svoje zadovoljstvo, da šo koncilski očetje tako odločno obsodili rabo atomskega orožja v vojne namene. LAKOTA SPRAVLJA NARODE V OBUP V nedeljo 28. novembra je spregovoril ita kongresu tudi glavni direktor FAO (svetovne organizacije za pobijanje lakote) Sen. Njegove besede so pustile med po-slušavci globok vtis, saj je znal v vsej strahotni resničnosti predstaviti ta grozotni problem, ki bo lahko, če se ne bo rešil v duhu krščanske ljubezni, povzročil čez leta strahovite družabne pretrese po vsem svetu. Kardinal Agagianian je v zvezi z njegovimi besedami omenil papeža Janeza XXIII. , ki je v svoji okrožnici »Mater et Magistra« odločno opozoril na ta problem in pozval bogate narode, naj store svojo dolžnost do revnih in manj razvitih držav. Nato je bila sprejeta resolucija, ki poziva svetovne vetesile, naj prenehajo z izdelovanjem orožja ter posvetijo svoje napore raje zdravstvenemu in gospodarskemu razvoju narodov, ki se borijo za svoj goli obstoj. Sv. oče sam je bogatim državam nakazal, kako je treba nastopati proti lakoti. Prav tisti čas, ko je predaval Sen o tem problemu, je prispela v bombaysko pristanišče trgovska ladja, natovorjena z 31.250 vrečami žita, ki jih bo v prihodnjih dneh indijski kardinal Gracias razposlal v papeževem imenu najbolj potrebnim širom po Indiji. Tudi je poklonil sv. oče kardinalu Graciasu dragocen kelih, ki ga je pred kratkim prejel od vernikov iz mesta Orvieta, katere je obiskal preteklo poletje. VERSKA DRAMA O BOŽJI LJUBEZNI Tisoč plesavcev in 300 pevcev je nastopilo v verski drami, ki jo je napisal ver-bitski misijonar Jurij Proksch prav za evharistični kongres v Bombayu. Drama ima tri dejanja in prikazuje izraze božje ljubezni v človeški zgodovini. V uvodu Bog v svoji neskončni ljubezni ustvari človeka po svoji podobi in sličnosti in ga določi za večno srečo. Greh pa izmaliči božjo podobo in izkvari božji načrt. Prvo dejanje govori o obljubi Boga, da bo poslal Odrešenika in prikaže človeštvo, ki po tem Odrešeniku hrepeni. Medtem pa se zdi, da zmaguje na zemlji Lucifer. Drugo dejanje oznanja božjo ljubezen do nas ljudi: Brezmadežna Devica Marija sprejme božjo voljo in Jezusa, ki je rojen med petjem angelov in veseljem pastirjev ter nato oznanja svojo blagovest ljubezni. Tretje dejanje-usmerja pozornost gledav-cev na dar božje ljubezni, na sv. Evharistijo, v kateri Jezus nadaljuje oznanjanje svoje blagovesti človeštvu vseh časov. Dramo so uprizorili dvakrat tekom kongresa: 30. novembra in 5. decembra in sicer na stadionu Brabourne. Avtor pater Proksch je že nad 30 let misijonar v Indiji. Trdno je prepričan, da predstavlja indijska kultura in folklora najboljše sredstvo za širjenje krščanskega evangelija. Njegovo delo je prejelo javno priznanje že pred 10 leti, ko mu je nadškof iz Bombaya kardinal Gracias naročil, naj napiše versko clramo ob priložnosti marijanskega leta 1954. Leta 1960 je pater Proksch uprizoril tri svoje drame na mednarodnem evharističnem kongresu v Monako-vem. Pater je nedavno izpolnil 60 let. Za njegove zasluge so mu poklonili indijski intelektualci, umetniki in pisatelji posebno spominsko publikacijo. Laik v današnjem svetu pa je bila tema verskega zborovanja, ki se je vršilo v sredo 2. decembra. Govorili so predsednik Tanganjike Nierere, rektor filipinske univerze Carlos Romulo, avstralski izdajatelj Sheed in ameriški pisatelj Barrv Ula-nov. R.R. + jk. Zborovanje Slovenske skupnosti V nedeljo, dne 29. novembra je bilo v Trstu v ulici Machiavelli zborovanje izvoljenih svetovavcev, kandidatov, zaupnikov in aktivistov Slovenske skupnosti. Udeležba je bila zelo visoka. Na dnevnem redu so bila poročila o političnem položaju, o izidih pokrajinskih ter občinskih volitev, o novem delu ter o kulturnih domovih. Temeljitim poročilom je sledila podrobna in živahna debata. Zborovavci so z veseljem ugotovili, da je Slovenska skupnost dosegla lep uspeh in uresničila zlasti dva cilja, ki si ju je postavila za upravne volitve: izvolitev pokrajinskega svetovavca in zmago v repen-taborski občini. Na zborovanju sta bili sprejeti naslednji resoluciji: KREPKA UVELJAVITEV, ZAHVALA VOLIVCEM Predstavniki, kandidati, aktivisti in podporniki Slovenske skupnosti, zbrani na zborovanju dne 29. novembra 1964, z zadovoljstvom ugotavljajo, da je Slovenska skupnost na pokrajinskih in občinskih volitvah 22. in 23. novembra dosegla postavljeni cilj. Povečala je število svojih glasov, poslala svojega zastopnika v tržaški po-krajittski svet ter prevzela občinsko upravo v repentaborski občini. V tem ima dokaz, da so volivci potrdili pravilnost programa Slovenske skupnosti in delovanja njenih predstavnikov. Navzoči predstavniki Slovenske skupnosti izrekajo zahvalo vsem dosedanjim volivcem, kakor vsem tistim, ki so se na zadnjih volitvah prvič pridružili slovenskemu taboru in okrepili njegove vrste. Zahvaljujejo se zlasti vsem podpornikom, ki so naš skupni cilj gmotno podprli ter s tem omogočili navzočnost Slovencev na zadnjih volitvah. Izkazano zaupanje utrjuje navzoče zastopnike v prepričanju, da je treba nadaljevati z delom za združevanje slovenskih sil, kajti le s skupnimi in samostojnimi nastopi bomo dosegli postavljene cilje. Zborovavci ponovno poudarjajo, da je in ostane glavni cilj Slovenske skupnosti ohranitev in okrepitev slovenstva v deželi, to je zaščita in izbojevanje narodnih, socialnih, kulturnih in gospodarskih prane ter koristi Slovencev v Italiji. Naši novoizvoljeni predstavniki v pokrajinskem in občinskih svetih se obvezujejo, da bodo v smislu programa z vsemi silami delovali za uresničenje omenjenih pravic ter hkrati izjavljajo, da so pripravljeni sodelovati s tistimi upravnimi, sindikalnimi in drugimi ustanovami ter organizacijami, ki bodo pokazale z dejanji razumevanje za slovenske zahteve in jih pomagale pravilno in pravično reševati. Udeleženci zborovanja Slovenske skupnosti pozivajo vse Sloverice in Slovenke, naj po svojih močeh moralno in gmotno pomagajo pri delu za zaščito naših pravic ter koristi. KULTURNI DOMOVI, BANKA, GLEDALIŠČE Zborovavci Slovenske skupnosti so z izjemo dveh vzdržanih glasov sprejeli še sledečo izjavo: Slovenska skupnost ugotavlja, da je italijanska vlada na osnovi londonske Spomenice o soglasju izročila družbi »Dom« v Trstu kulturna domova na Opčinah in pri Sv. Ivanu ter pol milijarde lir za zgraditev osrednjega kulturnega doma v središču mesta kot odškodnino za bivši Narodni dom z munenom, da postanejo vsi trije kulturni domovi lastnina vse slovenske narodne manjšine na Tržaškem. Ko Slovenska skupnost pozdravlja slovesno otvoritev kulturnega doma v ulici Petronio, izreka toplo željo, da bi se viseča vprašanja glede lastnine, uporabe ter u-prave kulturnih domov pravično in mirno uredila. Slovenska skupnost, ki kot politična tvorba pri reševanju visečih vprašanj glede kulturnih domov ni neposredno prizadeta, druži več slovenskih političnih organizacij in visoko število politično neorganiziranih Slovencev, v skladu s svojo demokratično usmerjenostjo prepušča posameznim včlanjenim organizacijam, da zavzamejo pri reševanju zgoraj omenjenih vprašanj takšno stališče, kakor se jim glede na njihovo kulturno, narodno in svetovnonazorsko poslanstvo zdi najbolj primerno. Slovenska skupnost izreka nadalje željo, da bi se tudi vprašanje osrednjega slovenskega denarnega zavoda v Trstu tako uredilo, kot zahtevajo koristi celotne narodne manjšine. Končno poudarja svojo željo, da bi pri izbiri in določanju repertoarja Slovenskega gledališča sodelovali predstavniki vseh slovenskih kulturnih ustanov. 7PRAŠIIJETE - ODGOVARJAMO Še nekaj o smrti msgr. Krhneta Dolgo lat sem že naročnica »Katoliškega glasa«. Živim v tujini, pa sem ga zato še posebej vesela, ko prihaja vsak teden v našo hišo. Pred časom sem brala (KG, 24. VII. 1964) v vašem listu, da je po dolgem hiranju umrl v Vipavi 16. julija veliki duhovniški trpin msgr. Franc Krhne, bivši dekan v Postojni. Zapisali ste, da so ga fašisti zaprli. Kaj so z njim v zaporu počeli, nihče ne ve. Le to vemo, da je ob padcu fašizma prišel iz ječe !s popolnoma oteminjenim razumom. Nikdar več ni do smrti maševal; njegovo življenje je postalo dolgoletno životarjenje, iz katerega ga je rešila končno smirt. — Oprostite, g. urednik, da vas popravim. Meni je točno znano, da so ga zaprli in zdravstveno uničili slovenski komunisti, ko so prišli na oblast. Rada bi videla, da mi v listu odgovorite, kako ste mogli zapisati dejstva, ki ne odgovarjajo resnici in zakaj ste to storili. J. D., Francija Vaša trditev popolnoma drži. Kmalu potem, ko smo zapisali o pok. msgr. Krhnetu že omenjeno zgodovinsko netočnost, smo bili z več strani opozorjeni, da niso bili fašisti, temveč slovenski komunisti tisti, ki so zagrešili nasilje nad msgr. Krhne-tom. Vaše vprašanje nam nudi priliko, da damo resnici zadoščenje in postavimo stvari na pravo mesto. Res je pri nas fašizem naredil mnogo zločinov nad našim ljudstvom, toda naš komunizem ga je v mnogočem verno posnemal in marsikdaj tiuli prekosil. — Naše napačno poročanje ima svoj izvor v tem, da smo se zanesli na našega dopisnika, ki je že močno v letih in se je zmotil v letnicah, tako da je zamenjal dobo po l. 1945 z dobo iz fašistične strahovlade v naših krajih. Za popravek smo vam zelo hvaležni po starem reku: »Vsakemu svoje! Tudi slovenskim komunistom!« R.N. ★ Nogometno društvo »Juventina« v Štandrežu »Primorski dnevnik« večkrat omenja nogometno društvo »Juvantino« v Štandrežu kot slovensko društvo. Zakaj pa to društvo izdaja lepake samo v italijanskem jeziku in ne dvojezično? Navijači Juventine Naše mnenje je, da je Juventina iz Štan-dreža tipično »fratelančno« društvo. V njej so skoro sami Slovenci, so pa tudi nekateri Furlani. Zato je »uradni« jezik italijanski, kot se navadno godi, da deset Slovencev in en Italijan govorijo med seboj italijansko. Neumesten posmeh Koncilski očetje so na zadnjem zasedanju razpravljali o zakonskem življenju In urejevanju (regulaciji) rojstev. Niso pa razpravljali o tem perečem vprašanju z namenom, da bi zmanjšali število otrok v tistih deželah, kjer sta lakota in pomanjkljivost vsakdatiji kruh neštetih množic. To težavno vprašanje se ne da rešiti z omejevanjem ali kontrolo rojstev, ker, kakor je dejal svoj čas sveti oče, je treba pri mizi povečati obrok kosila, ne pa zmanjšati število tistih, ki sedijo pri mizi. Vsakega krščanskega človeka, zlasti naše dobre matere, ki so bile in so steber številnih in velikih družin, boli, da se nekateri iz vsega tega resnega vprašanja norčujejo in se škodoželjno posmehujejo Cerkvi, ki skuša pomagati dobrim krščanskim zakoncem in staršem v težkih zadevah vesti. Kakor rečeno, skušajo škofje, zlasti pa sam sveti oče, priti na pomoč z modrimi smernicami vsem tistim zakoncem, ki želijo živeti po vseh božjih postavah, a jih številna družina postavlja pred nepremagljive težave. Gre za vprašanje, kako rešiti zakonsko ljubezen, zvestobo in čistost ter zadovoljiti zahtevi zakonske zveze, ki ima kot prvi in glavni namen rodnjo in vzgojo otrok. Gre nadalje za vprašanje, kako takim zakoncem pomagati, da bodo mogli pogumno in pogosto pristopati k mizi Gospodovi in v sv. obhajilu najti potrebnih milosti za zakonsko skupnost in vzgojno delo. Vsega tega se ne da rešiti na način, kakor sta se nedavno posmehovala Mihec in Jakec v »Primorskem dnevniku«. — ZO rjz življenja Ctrlcve Volitve v tržaškem Bregu Sv. Ivan RZASKE NOVICE Lepo slavje v Boljuncu Kot je pretekli teden poročal »Katoliška glas«, smo začeli z zgradbo novega sedeža naših demokratičnih slovenskih organizacij. Dne 8. decembra bomo ob 11. uri imeli skromno slovesnost. Zbrali se bomo v ulici Brandesia (štev. 25) ob blagoslovitvi vogelnega kamna. Ob 10. uri je običajna slovenska služba božja v župnijski cerkvi. Od tod bomo odšli na stavbišče. Do božiča bodo izdelani podzemeljski prostori. Po novem letu bodo začeli rasti kvišku zidovi. če ne bo preveč nagajalo vreme, bomio pod streho do velike noči. Potem bo sledilo ostalo delo. Zelo žalimo priti pod lastno streho. Ondi bomo živeli svoje svobodno življenje. To bo naš skupni dom. Dokler smo delali samo načrte, je marsikdo dvomil o resnosti naših namenov. Sedaj pa se lahko prepričate, da res gradimo. Zato upamo, da nas boste po svojih močeh tudi podprli. Rojan Praznik Brezmadežne je pred nami. To je praznik mladine, katoliških organizacij in zlasti Marijinih družb. Marija je vzor vsega lepega in dobrega. Potrudili se bomo, da bi njen praznik čim lepše proslavili in preživeli. Vse vabim, da bi pristopili k obhajilni mizi. Na praznik bo na razpolago za spoved msgr. Lojze Škerl. Na Brezmadežno bomo tudi proslavili 60-letnico naše dekliške Marijine družbe. Popoldne ob petih bo v Marijinem domu akademija. Našo Marijino družbo je leta 1904. ustanovil g. prelat dr. Jakob Ukmar, ki je bil takrat kaplan v Rojanu. Veliko dobrega je Družba v teh dolgih letih naredila za rojansko župnijo in tudi na drugih področjih. Hvala Bogu za vse dobro. Bog daj, da bi Družba še desetletja vršila svoje poslanstvo. V soboto ob 15.30 bo prišel v Marijin dom Miklavž. Otroci ga bodo sprejeli s prizorom Pogumna hudička. Naslov ni preveč vzpodbuden, je pa zaključek boljši. Stanko Zorko Barkovlje Podamo samo kratek pregled volilnih izidov zadnjih pokrajinskih volitev 22. in 23. novembra 1964. Podatke povzemlamo iz volilnih sedežev štev. 278, 279, 280, 281, 282, 343. Na vseh teh voliščih je za »Listo Slovenske skupnosti« glasovalo 289 naših ljudi. Če primerjamo 'te volitve z občinskimi 11. novembra leta 1962, tedaj je »Lista SS« dobila 35 glasov več. V primerjavi z deželnimi volitvami, 10. maja letošnjega leta, jih je dobila kar 40 več. Greta ni všteta. Na Greti namreč živi del barkovljansk-ih domačinov. Toda tudi tam je »Slovenska skupnost« dobila več glasov kot pri zadnjih deželnih volitvah. Izidi jasno dokazujejo, da se med našimi ljudmi prebuja zavest odgovornosti do sorodnjakov tudi v političnem življenju. Vsekakor je to razveseljivo dejstvo, ker 40 glasov več pomeni, da je 40 ljudi več, -ki organizirano in povezano izpričujejo ljubezen do lastnih bratov. Takih 289 glasov pomeni za nas več kakor pa višje številke drugih strank, kjer so tudi Slovenci glasovali. »Slovenska skupnost« se je na splošno zelo lepo uveljavila pri zadnjih pokrajinskih in občinskih volitvah na Tržaškem. Širom po -svetu je že znana lepa slovenska zmaga na Repentab.ru, kjer je lipova vejica prejela absolutno večino. Tudi v Nabrežini in v Zgoniku se je naša lista krepko uveljavila. V Zgoniku bi bila lahko tudi zmagala in zelo zanimiv bi bil izid, ako bi se srečali le dve listi in bi ne bilo tretje, ki ni imela že vnaprej Medicinska fakulteta Rektor tržaške univerze prof. Origone je pred dnevi poslal tisku daljše poročilo o ustanovitvi medicinske fakultete, na tržaški univerzi. Fakulteta je za Trst res potrebna in nujna. Ali prav tako nujna in potrebna bi bila ustanovitev stolice za slovenski jezik i>n književnost na tržaški univerzi. Zanjo se je zelo zavzemala in se še danes zavzema naša slovanska javnost in tudi italijanski krogi, kakor se sliši, ne nasprotujejo. Zelo bi bili veseli dočakati dneva, ko bo gospod rektor poročal tudi kaj o tej stolici. Hvaležni vsem, ki so -se zavzemali in se še danes zavzemajo za njeno udejstvitev, naj omenimo tu tudi večkratne intervencije že -pred leti pri -samem ministrskem predsedniku kakor tu-tudi pri ministru za šolstvo od strani zastopnika slovenske akademske liste »A-dria«, kakor tudi nastop v -deželnem zboru poslanca Slovenske skupnosti dr. Škrka. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiininiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiiiiiiiii V službi Pretekli -petek sta v našem slovanskem Boljuncu slavila 55-letnico zglednega skupnega življenja naš cerkveni ključar Mihael Maver in njegova pridna žena Marija roj. Žerjal, po -dorhače Mežnarjevi. Oba iz trdnih katoliških in narodno zavednih družin sta velik -del skupnega življenja posvetila delu za dobrobit domače fare. Najlepše čestitke! Naftovod O toliko pričakovanem -naftovodu, ki naj bi ga kaj kmalu pričeli graditi -pri Zavij ah (ob Miljsketn zalivu), se pii nas ponovno zelo dosti govori. Naše ljudi predvsem skrbi, kaj bo z -našimi -slovenskimi zemljišči, ki bodo zopet žrtev industrializacije. Kakor znano, je industrijska cona na Tržaškem že požrla sijajna slovenska polja, zato je naš slovenski človek, ki ima kake parcele ob novo gradečem -se naftovodu ali pritiklinami, upravičeno zaskrbljen. Za -danes, kar lahko svetujemo našim ljudem, ki bodo morda v bližnji bodočnosti prizadeti, je previdnost in budnost; a našim izvaljenim občinskim, pokrajinskim in deželnim možem pa zanimanje, da bi vendar imeli enkrat tu-d-i Slovenci besedo v upravi industrijske cone, saj smo žrtvovali zanjo prav lepa zemljišča. V zadnjih -dveh letih so bili objavljeni v Novem listu nekateri članki, polni napadov na slovenske katoličane, na katoliške organizacije, na politično udejstvovanje katoličanov in podobno. Iz člankov se da sklepati, da jih je pisala ista oseba, ker se ponavljajo vedno isti krivični očitki slovan-skim katoličanom in ker so polni ostrih, zasmehujočih in žaljivih izrazov, piscu očitno zelo priljubljenih. Zadnji članek iz te serije napadov, ki ima -naslov »Nona« na drsalkah, je podpi- -sal neki f. j. Naslov je dvoumen, če ne žaljiv, na vsak način pa -skuša zasmehovati. Toda piscu, ki smeši sposobnost političnega presojanja Katoliškega glasa, bi pokazali na dvoje protislovij. V uvodu pravi, da Katoliški glas »ni političen, ampak verski list, za kar se ob vsaki priložnosti sam proglaša.« Pred dobrim letom pa je bilo v člam ku »Proti totalitarizmu med katoličani« rečeno prav obratno: »...Toda kot vemo, Katoliški glas ni verski list, ker prinaša v glavnem politične in druge neverske članke. Tako je v bistvu političen list...« Kaj je torej Katoliški glas?. Verski list ali političen? Pisec piše stvari, ki jih je že obravnaval pred več kot enim letom v članku »Zavestna zmešnjava -in -ne samo zmešani pojmi«. Govori o Rezistenci, o odporniškem gibanju mod drugo svetovno vojno. Pri tem pa je nehote ali hote zelo nejasen in marsikaj zamolči. Ni pravilno motati v en koš pojem Rezistenca in konkretne oblike odpora proti okupatorju. Ni pošteno trditi, da je bilo odporniško gibanje v Sloveniji oziroma osvobodilna borba v Jugoslaviji enaka organizacija kot Rezistenca na Norveškem, v Franciji, Holandiji, Poljski, Italiji, Grčiji itd. Ni pošteno v enem članku trditi, da nobenega izgleda za uveljavitev, prav zaradi večinskega volilnega sistema. Zelo lepo in častno je napredovala, naša. slovenska lipa v tržaškem Bregu — v občini Dolina. Tu je sedaj naša lista -po svojem ugledu in sposobnih ljudeh, ki jo sestavljajo, lahko rečemo, vodilna sila. v tem predelu -tržaškega ozemlja. Zelo hvalevredno je, da ima med kandidati, pristaši in vol-ilci veliko število mladine, ki se poleg starejših uglednih predstavnikov, kakor Jercog, Žerjal, Kosmač, Zahar, Križmančič in drugih, krepko uveljavljajo na narodnem in politično-uprav-nem polju. Med temi pogumnimi mladimi silami prednjači nosilec naše liste v občini Dolina mladi dr. prof. Alojz Tul. Ko mu danes od srca čestitamo k njegovemu uspehu, ki je istočasno uspeh za njegov rojstni kralj Mačkovlje, vso dolinsko občino in našo skupno slovensko stvar na Primorskem, se spomnimo, besed mladega narodnega voditelja na Koroškem, dr. Reginalda Vospernika, ki je pred leti na občnem zboru NS koroških Slo-venoev lepo dejal: »Kar je treba dati -našim ljudem je pogum. Imeti morajo občutek, da Dr. Alojz Tul, nosilec liste »Slovenske skupnosti« v dolinski občini niso več pripadniki teptanega i-n skozi stoletja zatiranega -naroda. Vedno v večji meri -se moramo zavedati, da se rešujejo vprašanja naših dni v vsestranski dejavnosti, ne pa v politični in osebni rezervi.« Dal Bog, da bi bilo vedno več in več takih nesebičnih ljudi pri delu za našo skupno slovensko stvar. U. Marko in prijatelji Inšpektor Alojz Bole je bila večina slovenskih katoličanov organiziranih v katoliškem političnem gibanju, ki ni sodelovalo s komunisti v osvobodilnem gibanju in je obsojalo tiste katoliške demokratične -ljudi, ki so sodelovali, v drugem članku pa trditi ravno obratno: da -so v osvobodilnem boju sodelovale (s komunisti) množice slovenskih katoličanov'. Ni pošteno govoriti o odporniškem gibanju (Rezistenca) v Sloveniji, zamolčati pa ime Osvobodilna frcnita in ne omenjati njenih pravih ciljev ne njenega načina borbe. Ni pošteno zamolčati, -da je O-F začela prej z -likvidiranjem svojih idejnih nasprotnikov kot pa z resno in načrtno borbo proti okupatorju. Ni pošteno zamolčati, da je iz odpora proti nasilju in likvidacijam OF spontano nastala Vaška straža. Ni pošteno zamolčati, da je prva odporniška farmacija v Sloveniji bila skupina slovenskih četnikov (Mihaljevič!), ki pa so jo komunisti napadli In hoteli uničiti, ker ni priznala komunističnega vodstva. Ni pošteno zamolčati, -da so N-emci poleti 1944 zaprli -nad 300 domobrancev in civilistov in jih poslali v uničevalna taborišča, ker so vodila odporniško gibanje proti okupatorju. Ni pošteno istovetiti lažne ideale OF z ideali Rezistence. .Vsa ta dejstva je pisec f. j. zamolčal, dasi bi jih moral poznati, saj je med vojno živel v Sloveniji. Zakaj ta mol-k in krivenčenje dejstev? Nehtote se