Neenotna praksa sodišč, to so različne odločitve v pravno in dejansko enakih ali bistveno primerljivih zadevah, je načeloma neželen pojav, ki spodjeda zaupanje ljudi v delovanje sodišč in pravne države. V prispevku ugotavljam, koliko je to problem na področju civilnega sodstva v Sloveniji, s poudarkom na pritožbenih sodiščih, med katerimi je referenčno Višje sodišče v Ljubljani. Kljub temu, da za enotnost sodne prakse de lege lata skrbi Vrhovno sodišče, imajo tudi pritožbena sodišča pri zagotavljanju enotne sodne prakse pomembno vlogo, ker so v sistemu dopuščene revizije v veliki večini zadev zadnja instanca, čeprav formalnih vzvodov za to ni veliko. V prispevku ugotavljam, da neenotna praksa pritožbenih sodišč ni zelo pogosta, saj sodniki praviloma sledijo stališčem Vrhovnega sodišča, kljub temu da nanje niso formalno vezani. A do nepojasnjenih različnih odločitev prihaja celo na Vrhovnem sodišču, številna pa so tudi področja, na katerih se pojavljajo različna stališča pritožbenih senatov v zadevah, ki niso pod nadzorom Vrhovnega sodišča. Na koncu so predstavljeni tudi nekateri neformalni mehanizmi, s katerimi se pritožbena sodišča trudijo zagotoviti čim bolj enotno in stabilno sodno prakso.

Pravice