RDEČA PENTLJA V RAZKUŠTRANIH LASEH 'NOVE ŽENSKE'
Zofka Kveder (1878-1926) je bila pisateljica, ki je delovala v štirih kulturnih prostorih: slovenskem, češkem, hrvaškem in nemškem. Zelo veliko njenih pisem je v zbirki PISMA, predstavljamo vam eno izmed najbolj drznih intimnih izpovedi izpod ženskega peresa v njeni dobi nasploh.
RDEČA PENTLJA V RAZKUŠTRANIH LASEH 'NOVE ŽENSKE'
Zofka Kveder je bila pravo utelešenje t. i. »nove ženske«, posebne skupine žensk, ki je izstopila iz sfere domačnosti in družinskega življenja, iz tradicionalnih spolnih vlog in vstopila v javni prostor, v katerem so se morale prebiti z lastnimi sposobnostmi. Želja po prestopanju mej, po svobodnem gibanju, tako značilna za “nove ženske”, je Zofko Kveder spremljala vse življenje. Prestopila je meje svoje dežele, svojega jezika, a tudi meje in omejitve, ki jih je družba postavila ženskam. Tiste omejitve, ki so najbolj posegale v intimno življenje žensk, so bile povezane s spolnostjo. Dekleta so morala vstopiti v zakon brez vsakih tovrstnih izkušenj. Zofka Kveder se ni postavila temu po robu le tako, da je imela razmerje, četudi ni bila poročena. Tudi ko je zanosila, se je namreč odločila, da se z očetovim otrokom ne poroči. Kasneje je z Vladom Jelovškom sicer stopila pred praškega matičarja, a vseeno živela v svojem stanovanju s hčerko Vladošo. V pismu prijateljici Ivanki Anžič, ki ga najdete v zbirki PISMA, je povsem brez zadržkov opisala, kako je preživljala dneve in noči v Pragi z Jelovškom:
»Grozno ga včasih dražim. Veš, krog vratu si zavežem rdeč trak, napravim imenitno pentljo, malo zavrtim z glavo, da se mi lasje prav zapeljivo razkuštrajo, pa ga poljubljam, poljubljam, da niti dihati ne more, oči, usta, obraz in prsa, - tako je krasen, tako je krasen! Veš, kadar ga vidim tako golega, lepega, mladega, svežega, krasnega, mi postane naenkrat tako divno v duši, tako sveto! Če je pa tako lep! Čisto pobožno mi je. »Moj Kristus, moj Kristus!« se mi zdi in nakrat postanem tiha in nežna in samo gledam ga. Ali znaš, kadar sem divja, kadar mi moja ciganska kri zavre, potem ga poljubljam, uh! Vsega zagrnem v svojo vročo ljubav.«
dr. Katja Mihurko