74 Sports activities for children and adolescents with severe autism Abstract The article deals with the area of basic sports activities for children with special needs. Children with severe autism often find themselves deprived of leisure sports activities, as they are, due to their various unwanted behaviors or lower intellectual abili- ties, more difficult to manage and cannot engage in regular sports activities. The purpose of the article is to present the impor- tance of physical activity for children with autism spectrum disorders and to present some special approaches of working with the mentioned population. Below, we also show some practical examples of sport activities that are inclusive and aimed at the population of people with disabilities who need certain adjustments. The most common signs that are expressed in children with autistic disorders are disorders of social interaction and communication, lack of interests and stereotyped behavior. That is why sport plays an important role in socialization, as it usually unites everyone by the principle of equivalence, regardless of specific needs, gender, culture, race ... It is crucial to take into account the health, physical and behavioral characteristics of children and individualized approaches to exercise. Keywords: sport, special needs, autism, social skills, inclusion. Izvleček Prispevek obravnava področje temeljnih špor- tnih dejavnosti, namenjenih otrokom s posebni- mi potrebami. Otroci s težjimi oblikami avtizma pogosto ostanejo prikrajšani za prostočasne športne dejavnosti, saj so zaradi različnih neže- lenih vedenj ali pa nižjih intelektualnih sposob- nosti težje vodljivi in se ne morejo vključevati v redne oblike športnih dejavnosti. Namen pri- spevka je predstaviti pomen športnih dejavnosti za otroke s težjimi oblikami avtizma ter posebno- sti pri delu z omenjeno populacijo. Prikazali smo nekaj praktičnih primerov športnih dejavnosti, ki so inkluzivne in namenjene populaciji oseb s posebnimi potrebami, ki potrebujejo določene prilagoditve. Najpogostejši znaki, ki se izražajo pri otrocih z avtističnimi motnjami, so motnje v socialni interakciji in komunikaciji, zoženje intere- sov ter stereotipno vedenje. Zato ima šport po- membno vlogo pri socializaciji, saj praviloma po načelu enakovrednosti združuje vse, ne glede na posebne potrebe, spol, kulturo, raso … Ključno je upoštevanje zdravstvenih, telesnih in vedenjskih značilnosti otrok ter individualni pristop pri vode- nju športne vadbe. Ključne besede: šport, posebne potrebe, avtizem, socialne veščine, inkluzija. Neža Adamič, Damir Karpljuk, Mateja Videmšek Športna dejavnost za otroke in mladostnike s težjimi oblikami avtizma Foto: arhiv Društva za kulturo inkluzije – Specialni telovaj glas mladih 75 „ Uvod »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice,« je sprejela in razglasila Generalna skupščina Organizacije združenih narodov v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah leta 1948 (Splošna deklaracija človekovih pravic, 2018). Ljudje imajo različne potrebe pri do- seganju ravni kvalitete življenja, a pravice so za vse enake. Vključenost oseb s posebnimi potrebami v programe športne vadbe pomaga razbi- jati predsodke pred omenjeno populacijo, hkrati pa krepi odprto inkluzivno družbo, v kateri živimo. Programi predstavljajo orodje za socialno vključevanje oseb s posebnimi potrebami ter priložnost, da se osebe razvi- jajo na gibalnem področju. Delo z osebami s posebnimi potrebami v športu zahteva strokovnost kadra v luči odgovornosti in spoštovanja. V skladu z zapisanim gre iz- postaviti, da osebe s posebnimi potrebami potrebujejo nekoliko večjo podporo sku- pnosti in sistema, kar pa ne sme biti privile- gij, temveč temeljna človekova pravica. Eno izmed področij, na katerem osebe s poseb- nimi potrebami potrebujejo dodatno pod- poro, so zagotovo športne dejavnosti. Pomembno je, da se osebe z motnjami avtističnega spektra in motnjami v dušev- nem razvoju vključujejo v šport (Ryan idr., 2017). Športne dejavnosti ponujajo dobro priložnost za učenje sodelovanja z drugimi, razvijanja potrpežljivosti in strpnosti ter da- jejo možnost, da se udeleženci ob druženju počutijo sprejete. S športno dejavnostjo dosegamo, da se udeleženci igrajo z lastni- mi mejami zmožnosti, s čimer ustvarjamo poligon za krepitev lastne vrednosti in pozitivne samopodobe v zdravem telesu (Škof, 2016). Omogoča zabavo v družbi z drugimi, sklepanje poznanstev in prijatelj- stva ter pripadnost skupini. Športna de- javnost je torej eden od osnovnih načinov in pogojev za razvoj interakcije z okolico, zaznavanje lastnega telesa, samozaveda- nje in samopotrjevanje (Kostrevc, 2018). V šport se udeleženci lahko vključujejo skozi najrazličnejše socialne vloge, ki na svoj na- čin prinašajo izkušnje, te pa udeležencem koristijo tudi v drugih življenjskih situacijah. Osebe s posebnimi potrebami imajo veli- kokrat že spremljajoče gibalne dejavnosti (terapevtske vsebine), ki so bolj usmerjene k doseganju specifičnih ciljev gibalnega razvoja. V našem prispevku dajemo pou- darek prostočasnim športnim dejavnostim, ki imajo v ospredju igro in socialno kompo- nento, kar je predpogoj za pozitivno samo- podobo, hkrati pa otroci na sproščen način razvijajo tudi gibalne sposobnosti. Športne dejavnosti in posebne potrebe Dolgoročna gibalna neaktivnost lahko pri- vede do resnih sekundarnih zdravstvenih težav otrok z motnjami avtističnega spek- tra (Khader in Pehlivan, 2016). Eden izmed ciljev smernic EU sta šport in prostočasne dejavnosti, katerih osnovni namen je dvi- gniti psihosomatski status, preventivo, ohranjanje in izboljšanje zdravstvenega stanja, učinkovit počitek in okrevanje, vse- binsko in kulturno izkoriščanje prostega časa. V Akcijskem programu za invalide (2014–2021) je zapisano, da je rekreacijo treba prilagajati invalidovim posebnim potrebam ter jim omogočati enakovredne možnosti vključitve v športne in prostoča- sne dejavnosti (Akcijski program za invali- de, 2014). Športna dejavnost je zelo pomembna na vseh področjih otrokovega razvoja, od gi- balnega, čustvenega, telesnega, spoznav- nega do socialnega razvoja. Pomembno je, da je v ospredju individualizacija s prilago- ditvami glede na specifike otroka. Z ustre- znimi športnimi dejavnostmi otrok poleg gibalnih in funkcionalnih sposobnosti razvija tudi spoznavne, socialne in čustve- ne sposobnosti. Z različnimi dejavnostmi pridobiva zaupanje v svoje telo in gibal- ne sposobnosti, s tem pa gradi ustrezno predstavo o sebi, se potrjuje ter si ustvarja čustveno vez z okoljem (Videmšek in Pišot, 2007). Gibalne sposobnosti so odvisne predvsem od nivoja delovanja različnih nadzornih sistemov (centralno živčnega sistema) in pomenijo kakovost, od katere je odvisna izvedba človekovega gibanja. Nizek nivo oteži ali celo onemogoči izvajanje najpre- prostejših gibanj (Pišot in Jelovčan, 2006). Otrok mora imeti razvite temeljne gibalne sposobnosti, da sploh lahko izvede neko osnovno gibanje (dvigne glavo, se valja, plazi, hodi, skoči, sedi) oziroma opravlja gibanja, ki mu omogočajo varno bivanje v prostoru (Vidovič idr., 2003). Motnje avtističnega spektra Glede na številne študije je pogostost oseb z motnjami avtističnega spektra 1 : 100 (Duquette idr., 2016). CDC – Center for Dise- ase Control and Prevention (2014, v Azar idr., 2016) navaja, da je razmerje 1 : 68 za deč- ke in 1 : 189 za deklice. V našem prispev- ku govorimo o težjih pojavnostih motenj avtističnega spektra, ki imajo pridružene tudi motnje v duševnem razvoju. Oseba z motnjami avtističnega spektra ima 40 % možnosti, da bo imela prekomerno tele- sno maso, zato je intervencija vključevanja v športne programe nujna (Duquette idr., 2016). Motnje avtističnega spektra predstavljajo niz stanj, ki se kažejo kot pomanjkanje so- cialne interakcije, komunikacije, omejenost interesov in ponavljajoče vedenje (Interna- tional Statistical Classification of Diseases and Related Health Problems, 2019). Obi- čajno se diagnosticira v zgodnjem otro- štvu v prvih treh letih življenja (Heetson, 2002, v Khader in Pehlivan, 2016). Osebe z motnjami avtističnega spektra se pojavlja- jo na različnih nivojih spektra – nekateri so sposobni živeti običajno življenje, drugi potrebujejo strokovno pomoč. Prav zara- Foto: arhiv Društva za kulturo inkluzije. 76 di tega govorimo o »spektru«, saj se lahko težave avtizma popolnoma razlikujejo pri posameznikih, čeprav imajo običajno vsi težave na treh glavnih področjih (Davido- vič idr., 2009). Otroci z motnjami avtistične- ga spektra se manj ukvarjajo s športnimi dejavnostmi kot njihovi sovrstniki večinske populacije (Khader in Pehlivan, 2016), saj se niso zmožni enakovredno vključevati v obi- čajne športne dejavnosti z večinsko popu- lacijo. Khader in Pehlivan (2016) ugotavljata, da je malo literature in študij, ki bi natanč- no opredeljevale vrste športnih dejavnosti za to populacijo, prav tako je malo znanega o posebnih ovirah, s katerimi se soočati pri vključevanju otroka z motnjami avtistične- ga spektra v vadbo, saj se med seboj zelo razlikujejo. Idealna oblika vadbe za otroka z motnjami avtističnega spektra je tista, ki za njega najbolj deluje. Avtorici navajata, da je eden od razlogov tudi stigma, ki je še vedno prisotna do otrok s posebnimi po- trebami. Večina staršev, ki so bili vključeni v študijo, sicer meni, da se je odnos ljudi do otrok s temi motnjami z leti izboljšal, a še ostaja del staršev, ki vidijo v tem še vedno problem, saj so se že srečevali s komentarji v kontekstu: »Moj sin se uči slabih navad od tvojega sina«. Ta predsodek bi lahko de- loma pripisali strahu, ki izhaja iz nepozna- vanja motenj avtističnega spektra. Še en razlog za manj pogosto športno dejavnost teh otrok je denar. Starši otrok namreč po- rabijo veliko denarja za različne terapije, ki so prav tako pomembne za njihov razvoj. Zato razpolagajo z manjšim kapitalom kot starši večinske populacije (Khader in Pe- hlivan, 2016). Duquette in sodelavci (2016) ugotavljajo, da je problem tudi v usposo- bljenosti strokovnih delavcev v športu, ki bi vključevali otroke s težjimi oblikami motenj avtističnega spektra. Študije glede korelacije motenj avtistične- ga spektra in motenj v duševnem razvoju so si precej enotne. Totsika idr. (201 1, v Ryan idr., 2017) navajajo, da ima več kot 56 % oseb z motnjami avtističnega spektra tudi slabše intelektualne sposobnosti ter vzpo- redne čustvene (71 %) in vedenjske (65–88 %) težave (Ryan idr., 2017). CDC (2014, v Azar, 2016) navaja, da ima 31 % oseb z mo- tnjami avtističnega spektra tudi motnje v duševnem razvoju (IQ ≤ 70); 23 % ima IQ med 71 in 85. Gibalne sposobnosti otrok z motnjami avtističnega spek- tra in motnjami v duševnem razvoju Omejitve na gibalnem področju v zgo- dnjem otroštvu so lahko prvi pokazatelj motenj avtističnega spektra, zato je po- membno spremljanje razvoja gibalnih spo- sobnosti v prvem letu življenja (LeBartona in Landaa, 2019). Posamezniki pogosto kasneje shodijo v primerjavi z večinsko po- pulacijo, ugotavljajo Bishop idr. (2016), kar pomeni, da imajo otroci z motnjami avti- stičnega spektra in motnjami v duševnem razvoju več možnosti, da pride do zaostan- ka tudi na gibalnem razvoju. Za razvoj temeljnih gibalnih sposobno- sti in znanj je pomembno okolje, ki pa je lahko spodbudno ali pa zaviralno. V kolikor primanjkuje spodbudnega okolja za giba- nje ali prevladuje pretirana skrb za varnost otroka, lahko privede do tega, da so otroci prikrajšani za nekatere gibalne izkušnje (Vi- dovič idr., 2003). Za človeka je značilnih šest gibalnih sposobnosti: koordinacija, ravno- težje, moč, hitrost, gibljivost in natančnost, ki jih moramo razvijati že od malih nog. Od naštetih imata pri realizaciji gibalnih nalog koordinacija in ravnotežje največjo težo, saj omogočata ali ovirata realizacijo večine gi- balnih nalog. Koordinacija je sposobnost učinkovitega oblikovanja in izvajanja kompleksnih gibal- nih nalog. Je posledica usklajenosti delova- nja vseh ravni osrednjega živčevja in skele- tnih mišic. Bolj kot je usklajeno delovanje posameznih mišičnih skupin in odsotnost nepotrebnih gibov, boljša je koordinacija (Lasan, 2004). Sposobnost koordinacije gibanja se do pubertete strmo razvija, po- tem lahko nekoliko upade, svoj vrhunec pa doseže pri 20. letih. V tem obdobju je potrebno zagotavljati čim bolj pester na- bor gibalnih vsebin, da oseba pridobi čim več raznolikih gibalnih izkušenj. Po 35. letu začne proces razvijanja te gibalne sposob- nosti postopoma upadati. Ravnotežje po- gojujejo različni dejavniki: ravnotežni organ v srednjem ušesu, center za ravnotežje v malih možganih, čutilo vida, sluha, taktilni receptorji ter kinestetična čutila (Pistotnik, 2003). Iz tega sledi, da moramo dobro po- znati vadečega z vidika naštetih dejavnikov, ki pogojujejo ravnotežje, da lahko otrokom prilagodimo uro. Pri večinski populaciji kot tudi pri osebah s posebnimi potrebami je pomembno, da s prilagoditvami, ki jih vadeči potrebuje, skušamo ohranjati ter razvijati omenjena gibalna področja, ki so pogoj za kvalitetnej- še življenje. Osebe s posebnimi potrebami s primanjkljaji bodisi na gibalnem bodisi na kognitivnem področju oziroma na obeh imajo pogosto omejene temeljne gibalne sposobnosti, zato jih je potrebno ohranjati in razvijati pri vadbenem procesu. Osebe z motnjami avtističnega spektra in motnjami v duševnem razvoju imajo naj- Foto: arhiv Društva za kulturo inkluzije. glas mladih 77 večkrat težave s koordinacijo celega telesa, koordinacijo zgornjih okončin in načrto- vanjem gibanja. Raziskovalnih študij, ki bi posebej primerjale gibalne sposobnosti teh posameznikov v primerjavi z večinsko populacijo, ni veliko. Primanjkljaji na gi- balnem področju omejujejo vključevanje otrok v športne dejavnosti in lahko pelje- jo do zdravstvenih težav (Azar idr., 2016). Raziskave (Lang idr., 2010, v Azar idr., 2016) namreč kažejo, da vključevanje v gibalne dejavnosti pozitivno vpliva na zmanjšanje neželenih vedenj, stereotipij (ponavljajočih se vedenj), izboljšanje gibalnih sposobnosti ter socialnih veščin (Sowa in Muelenbroek, 2012, v Azar idr., 2016). Da osebe s posebnimi potrebami pogosto potrebujejo prilagoditve pri izvajanju gi- balnih nalog, potrjuje tudi češka raziskava (Veselíková idr., 2013), ki je vključevala 114 učencev s povprečno starostjo 10 let z laž- jo motnjo v duševnem razvoju ter ostale otroke z značilnim razvojem. Z različnimi gibalnimi nalogami so testirali njihove gi- balne sposobnosti s področja lokomocij in manipulacij. Raziskava je pokazala, da so razlike med populacijama majhne, a ven- darle so. Ugotovili so, da med populacija- ma obstajajo razlike tudi pri preprostejših gibalnih nalogah, kot so tek, meti, skoki. Otroci z lažjo motnjo v duševnem razvoju so bolj pogosto dosegali slabše rezultate od večinske populacije, vendar pa so otroci občasno dosegali med seboj tudi enake re- zultate. Iz tega sledi, da je zelo pomembno prepoznavanje tistih gibalnih sposobnosti, za katere osebe s posebnimi potrebami potrebujejo individualni program ob upo- števanju omejitvenih dejavnikov otroka. V raziskavi izpostavijo, da se razlike pri otro- cih z lažjo motnjo v duševnem razvoju ne kažejo le pri dejavnostih, ki zahtevajo do- ločen intelektualni nivo, temveč se lahko kažejo tudi kot primanjkljaj na gibalnem področju (Veselíková idr., 2013). „ Koncept športne vadbe na podlagi vadbenega programa »Specialni telovaj« Pomen strokovnosti športnega delavca Ryan (2017) s študijo dokazuje, da je odnos med trenerjem in otrokom zelo pomem- ben in ključen pri motivaciji otrok z mo- tnjami avtističnega spektra in motnjami v duševnem razvoju za športno dejavnost. Vodja športnih programov mora imeti poleg športnih znanj tudi sposobnosti, ki zahtevajo višjo stopnjo socialne inteligen- ce. Biti mora prilagodljiv, iznajdljiv, otrokom se mora znati približati, da mu zaupajo, in hkrati ohranjati položaj vzornika in avto- ritete (Tamminen, 2016). Z otroki naj vadi- telj vzpostavi edinstvene vezi, naj se tudi sam vključuje v igre, se postavi v vlogo s primanjkljaji na določenih področjih ipd. Zelo so pomembni začetki vsake vadbe, torej prvi stik z vaditeljem, soudeleženci vadbe in športni pripomočki, zato naj bo vadba organizirana v sproščenem in zau- pnem vzdušju. Ob tem je zelo pomembno, da vodja prisluhne otrokovim potrebam ter pridobi njihovo zaupanje in vzpostavi močno vez z njimi. Prav na začetku je po- membno, da pri otroku pohvalimo že naj- manjši uspeh, s čimer pozitivno vplivamo na njegovo samopodobo, ki je pogosto Foto: arhiv Društva za kulturo inkluzije. Foto: arhiv Društva za kulturo inkluzije. 78 slabša glede športnih znanj. Šele ko ima otrok pozitivno samopodobo in željo po nadaljnjem športnem udejstvovanju, lahko dosegamo cilje, ki so včasih nepredstavljivi. Vaditelj mora biti pri načrtovanju kreativen, saj se za vsakega posameznika vedno naj- de način, kako prilagoditi določeno špor- tno dejavnost. Vaditelj otrok z motnjami avtističnega spektra in motnjami v duševnem razvoju, ki imajo socialne in vedenjske težave, mora znati omogočiti podporo v situacijah, ko pride do vedenjskih izpadov ali drugih ne- želenih vedenj (Ryan idr., 2017). Vodja vad- be mora dobro poznati zdravstveno stanje vadečih, zato je pri načrtovanju in izvedbi pomembno sodelovanje zdravnika, fiziote- rapevta, staršev … Starši najbolje poznajo svojega otroka v različnih situacijah, zato lahko vaditelju posredujejo veliko informa- cij, ki so pomembne za načrtovanje vadbe. Pomembno je, da starši vaditelju zaupajo ter se znebijo občutka strahu in negotovo- sti. Želijo tudi spremljati napredek svojega otroka. Starši otrok s posebnimi potrebami imajo z otrokom običajno močne čustvene vezi, saj tak otrok potrebuje veliko več pomoči tudi doma. Zato so pogosto starši zelo čustveni in so njihovi odzivi v odnosu do otroka vča- sih tudi neracionalni. Zaradi vseh teh de- javnikov je pomembno, da vaditelj staršem prisluhne, vendar ohrani strokovnost in ne daje lažnih upov glede nadaljnjega razvoja njihovega otroka. Pomembna lastnost, ki naj bi jo imel vod- ja skupine, v katero so vključeni tudi otro- ci s posebnimi potrebami, je kreativnost pri izvajanju vadbe. Pogosto se zgodi, da se vsebina ure, ki smo jo načrtovali, zara- di različnih dejavnikov spremeni. Vaditelj mora takrat zaznati dinamiko skupine ter prilagoditi vsebine tako, da otroci ne bodo prikrajšani za igro in gibanje. Načrtovanje vadbe v duhu inkluzije V družbi se prevečkrat srečamo le s teore- tičnimi koncepti inkluzije, premalokrat pa z njeno realizacijo. Pri inkluziji gre za vza- jemen, vseživljenjski proces, ki je uspešen le v interakciji vseh posameznikov v družbi. Predpogoj za uspešno inkluzijo je social- na integracija, ki naj bi se osredotočala na tiste socialne komponente, zaradi katerih se oseba s posebnimi potrebami v okolju počuti sprejeto. Osebe s posebnimi potre- bami pri načrtovanju vadbe potrebujejo individualizirane programe, ki ne smejo biti izključujoči. Fine (2005) poudarja, da je predpogoj socialna vključenost ter skrbno načrtovana prilagoditev. Pri individualizaciji gre za proces, pri katerem na posameznika gledamo kot na socialna bitja in ne kot na člane neke vnaprej definirane družbene skupine, razreda ali kategorije. Otroci naj doživljajo uspehe pri dejavnostih, ki jih obvladujejo, ko jih učimo novih gibalnih vzorcev, s katerimi skušamo že ustaljene in »nepravilne« gibalne vzorce nadomestiti z novimi položaji. Te moramo vztrajno pona- vljati, vadeče pa motivirati s pohvalami in razlago napredka. Cilji naj bodo zastavljeni individualno in ne nujno vezani na rezulta- te. Vodja programa vadbe mora z otrokom in starši pred začetkom oceniti potrebe, zmo- žnosti, omejitve ter kontraindikacije vadbe glede na otrokove posebne potrebe. V skladu z oceno mora narediti program vad- be, ki upošteva predhodno oceno potreb in omejitev otroka. Izvedba programa naj bo v skladu s prilagoditvami, ki omogoča- jo njegovo vključenost v vadbo z ostalimi. Vsak posameznik potrebuje obravnavo, ki je za njegovo stanje primerna, torej je potrebno prilagajati težavnost in komple- ksnost gibalnih nalog v skladu z individu- alnim razvojem otroka. Dobro moramo poznati fiziološke in psihološke značilnosti razvoja otroka ter v skladu s tem izbirati vsebine. Pri izvajanju športne dejavnosti je po- membno načelo zagotavljanja varnosti in postopnosti. V skladu z načrtovanjem vad- be, izvedbo in ob upoštevanju individuali- zacije mora vaditelj poskrbeti za varnost v skladu s prilagoditvami, kadar je v vadbo vključena oseba, ki ima posebne potrebe. Prostor, orodje in oprema morajo vsekakor ustrezati varnostnim načelom. Pomembno je, da je v bližini prva pomoč ter da so va- deči v primerni športni opremi. Glede na specifike ter podporo, ki jo otroci potrebu- jejo za varno vadbo, je potrebno določiti tudi normativ. Ohranjanje načela igre Socialna integracija je predpogoj za uspe- šno inkluzijo. In prav športne dejavnosti omogočajo prostor in čas, kjer se vsak lahko izrazi in je upoštevan. Pri športu gre pravzaprav za igro, s katero prihaja do spontanih krepitev socialnih veščin, spo- znavanja ter razumevanja drugačnosti, raz- blinjanja stereotipov o osebah s posebnimi potrebami. Pri športnih dejavnostih kot pojavni obliki preživljanja prostega časa ter vključevanja zaradi lastne želje po igri, je v ospredju močna socializacijska komponen- ta, ki se ob dejavnosti spontano razvija. V tem primeru so pravila igre ohlapnejša in bolj prilagodljiva. Zabava je v tem primeru primarnega pomena. Igra vpliva na razvoj gibalnih in funkcional- nih sposobnosti ter spretnosti, na kognitiv- ni razvoj (občutenje in zaznavanje, razvoj govora, spoznavanje in raziskovanje okolja, reševanje problemov, razvoj domišljije in ustvarjalnosti, socialno kognicijo), čustve- Foto: arhiv Društva za kulturo inkluzije. glas mladih 79 ni razvoj (sproščanje in izživljanje čustev, premagovanje težav in konfliktov, uresni- čevanje želja …), na socialni razvoj (razvoj socialne kompetentnosti: sodelovanje, ra- zumevanje in upoštevanje drugih, razvoj samokontrole, na primer impulzivnosti, agresivnosti, osvajanje družbenih pravil in norm) in osebnostni razvoj (Videmšek in Pišot, 2007). Športni program Specialni telovaj V Društvu za kulturo inkluzije že tretje leto izvajamo športni program Specialni telovaj, ki je namenjen otrokom s posebnimi potre- bami (motnja v duševnem razvoju, avtizem ter pridružene gibalne oviranosti). V vadbo so dvakrat na teden po 45 minut vključeni tisti otroci, ki zaradi drugačnih potreb ni- majo skoraj nobenih možnosti za vključitev v popoldanske športne dejavnosti. Vadba je namenjena populaciji, pri kateri so gibalne sposobnosti omejene, a vendarle pomembno orodje izražanja ter komunika- cije. Gre za otroke in mladostnike, ki veči- noma obiskujejo posebni program vzgoje in izobraževanja in imajo nizke kognitivne funkcije ter večinoma tudi gibalne omeji- tve. Otroci z motnjami avtističnega spektra in motnjami v duševnem razvoju, ki pred- stavljajo približno 70 % otrok na vadbi, se niso zmožni vključevati v skupinske igre, ne razumejo navodil in sledijo le vizualni podpori ali konkretnemu vodenju (za roko, vrvico, obročem …). Prednost vadbe je individualno spremljanje vsakega otroka s podporo usposobljenih prostovoljcev ter prilagoditev gibalnih vsebin glede na po- trebe ter zmožnosti otroka. Osrednja cilja vadbe sta razvijanje naravnih oblik gibanja in socializacija. V športnem programu Specialni telovaj namenjamo posebno pozornost narav- nim oblikam gibanja, ki so nujne za razvoj gibalne učinkovitosti, saj z njimi razvijamo osnove gibanja. So tisti gibalni minimum, ki omogoča kvalitetno življenje in so najo- snovnejša gibanja, ki so se pojavljala že v začetnih fazah človekovega razvoja z nabi- ranjem hrane, lovom in borbo s sovražniki. Zato je temeljno in življenjsko pomembno področje za otroke s posebnimi potrebami, da dobijo možnost izvajanja naravnih oblik gibanja v njim primernem in ustvarjalnem okolju, z možnostmi prilagajanja, s ciljem po doseganju optimalnih sposobnosti, ki jih vsak otrok lahko doseže glede na spe- cifiko posebnih potreb (Pistotnik idr., 2002). Naravne oblike gibanja delimo na tri skupi- ne: lokomocije (plazenja, lazenja, hoja, tek, padci, plezanje, skoki), manipulacije (meti in lovljenja, udarci in blokade udarcev, prijemi) in na osnovna sestavljena gibanja (potiskanja, vlečenja, dviganja, nošenja). V okviru športnega programa Specialni te- lovaj otroci na različnih vadbenih postajah razvijajo naravne oblike gibanja – na drogu, trampolinu, plezalni steni, poligonu z ovira- mi (gred, mreža iz vrvi, ravnotežnostne bla- zine, obroči, ovire, tunel …), na polivalen- tnih blazinah, toboganu, na ravnotežnostni kači in drugih neravnih površinah za hojo, z izvajanjem iger z žogo (različne teže, veliko- sti, oblike, vrste), s pripravljanjem in pospra- vljanjem vadbenega prostora (potiskanja, vlečenja, nošenja …). Vsakega otroka spremljamo in analiziramo njegov napredek na gibalnem kot tudi so- cialnem področju. Napredki pri omenjeni populaciji so počasnejši kot pri otrocih z značilnim razvojem. Zelo pomembna je komunikacija s starši ter sprotna evalvaci- ja, ki je ključna za načrtovanje vadbe. Pri vodenju tovrstne vadbe je zelo pomem- ben individualni pristop, v našem primeru pogosto neverbalen, saj gre za otroke, ki imajo slabše razvit govor oziroma ga nima- jo. Vaditelji morajo vzpostaviti edinstveno vez, preko katere komunicirajo. To je zelo pomembno, saj s tem pridobijo otrokovo zaupanje in le takrat lahko govorimo, da bo otrok napredoval, saj se bo prepustil vodenju. Vsak, ki dela z otrokom, mora do- bro poznati njegove značilnosti oziroma vedenjske vzorce, kar je zelo pomembno z vidika varnosti in tudi motivacije. »Bodi športnik« – inkluzivni športni dogodek »Bodi športnik« je dogodek, ki ga organizi- rata Center Janeza Levca Ljubljana in Dru- štvo za kulturo inkluzije v okviru Mednaro- dnega festivalskega leta »Igraj se z mano«, ki letos praznuje že 14 let. Gre za dan v letu, ko se v športnem duhu zberejo vsi učenci enot Centra Janeza Levca Ljubljana in dru- ge šole, vrtci in organizacije, ki vključujejo osebe s posebnimi potrebami, in tudi tiste z rednimi programi, ki vključujejo osebe z značilnim razvojem. Na dogodku se zbere več kot tisoč mladih. Rdeča nit dogodka je druženje ter gibanje v duhu poštene igre. To ponazarja tudi prehodni pokal, s katerim Foto: arhiv Društva za kulturo inkluzije – Specialni telovaj. 80 je vsako leto nagrajena zmagovalna ekipa, ki se v tem kontekstu najbolje izkaže. Na dogodku »Bodi športnik« lahko udele- ženci tekmujejo na turnirjih v nogometu, košarki, odbojki, balinanju ter na pastirskih igrah, ki so namenjene najmlajšim. Poleg naštetih turnirjev, na katerih enakovredno sodelujejo osebe s posebnimi potrebami, vzporedno potekajo tudi delavnice, ki jih izvajajo različna športna društva, z name- nom otroke navdušiti za nadaljnje ukvar- janje s športom. Vsako leto vključujemo inkluzivne delavnice, na katerih mora otrok sodelovati s trenutnim primanjkljajem – delavnice na invalidskih vozičkih, delavnice s prevezami čez oči, delavnice z zvezanimi nogami ipd., s katerimi želimo otrokom predstaviti različne načine doživljanja oko- lice. Na dogodku vsako leto sodeluje več kot 50 prostovoljcev, ki samostojno vodijo ne- katere delavnice, predvsem pa se dejavno vključujejo v dogajanje ter motivirajo otro- ke za igro. „ Sklep Športne dejavnosti so zelo pomembne za vsakega človeka, še posebej za otroke in mladostnike z motnjami avtističnega spektra in motnjami v duševnem razvoju. Poleg pozitivnega vpliva na razvoj gibalnih sposobnosti je pomembna tudi socialna vključenost. V kolikor vaditelj ne prilagaja dejavnosti posamezniku v skupini, se ta lahko znajde v neugodnih situacijah, ki jim ni kos oziroma jih ne zmore. V tem primeru se lahko oseba, ki zaradi svojih drugačnih potreb odstopa od večinske populacije, umakne in nikoli več ne vključi v športne dejavnosti. Zato je zelo pomembna čustve- na inteligentnost vaditelja, ki zna vadbo primerno prilagajati in voditi tako, da vklju- čuje vse, saj ne želimo, da se vadeči sreča z dodatnimi občutki nelagodja. Študije kažejo, da se populacija z motnja- mi avtističnega spektra in motnjami v du- ševnem razvoju manj vključuje v športne dejavnosti, kar kasneje vodi v zdravstvene težave ter socialno izključenost. Pomemb- no je, da se družba znebi predsodkov vklju- čevanja te populacije v športne programe, hkrati pa se sistemsko zagotovi izobraže- vanje športnih delavcev na tem področju. Gibanje je osnovna potreba vsakega člove- ka. Vključevanje v športne dejavnosti ima za posameznika mnogo pozitivnih vplivov tako na telesnem in gibalnem področju kot tudi na socialnem, čustvenem in intelektu- alnem področju. Udeleženci se med seboj povezujejo, igrajo, se veselijo ob doseganju skupnih in tudi individualnih ciljev. Športno področje omogoča priložnosti za grajenje strpne družbe, ki se bori za premagovanje predsodkov. Pomembno je poudariti, da se za vsakega posameznika vedno najde možnost za nji- hovo vključitev v športno dejavnost. To pa zahteva angažiranost in dobro poznavanje vseh elementov, ki sestavljajo neko dejav- nost. Te sposobnosti in lastnosti naj bi imel vsak pedagoški vodja ne glede na to, ali v vadbo vključuje osebe s posebnimi potre- bami ali ne. Menimo, da je to predpogoj za delo z ljudmi, torej vseh, ki so vključeni v neko vodeno dejavnost. Za konec dodajamo še primer, ki kaže po- tenciale športa kot »univerzalnega jezika« in platforme, ki lahko vključuje različne posameznike. Primer temelji na lastnih izkušnjah, iz vodenja ur rehabilitacijske re- kreacije na URI Soča. Poleg redne vadbe (dvakrat tedensko za paciente URI Soča) so nekajkrat na leto prihajale tudi skupine otrok vojnih ponesrečencev iz Gaze. Vsi skupaj smo se pomešali v telovadnici — otroci, učitelji, uporabniki različnih starosti, z različnimi gibalnimi omejitvami, sloven- sko in tuje govoreči posamezniki. Neho- mogenost skupine ni bila težava, da se ne bi mogli sporazumevati in se skupaj gibati. Ko smo v igro vključili žogo in s tem never- balno komunikacijo, je ura potekala nemo- teno. Vsi so bili enakovredno vključeni ne glede na medsebojne telesne, gibalne in kulturne razlike. Doživljali so občutke sreče, pozitivne tekmovalnosti in pripadnosti. „ Literatura 1. Akcijski program za invalide (API). (2014). Mini- strstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Pridobljeno iz: http://www. mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/invali- di_vzv/akcijski_program_za_invalide_api/ 2. Azar, N. R., McKeen, P., Carr, K., Sutherland, C. A. in Horton, S. (2016). Impact of Motor Skills Training in Adults with Autism Spectrum Di- sorder and an Intellectual Disability. Journal on Developmental Disabilities JODD, 22 (1), 28–38. 3. Bačanac, L., Bratina, N., Stepaničič, D., Šiško, M., Omerzel Vujić, E., Slana, N, Kroflič, R. (2016). V B. Škof (ur.), Šport po meri otrok in mladostnikov: pedagoški, didaktični, psiho- -socialni, biološki in zdravstveni vidiki špor- tne vadbe mladih. Ljubljana: Fakulteta za šport. 4. Bishop, S. L., Thurm, A., Farmer, C. in Lord, C. (2016). Autism Spectrum Disorder, Intellectu- al Disability, and Delayed Walking. Pediatrics: Official journal of the American academy of pediatrics, 137(3), 1–8. 5. Davidovič, B., Macedoni Lukšič, M., Jurišič, B., Rovšek, M., Malenšek, V., Potočnik Dajčman, Foto: arhiv Društva za kulturo inkluzije – dogodek »Bodi športnik«. glas mladih 81 N., Bužan, V. in Cotič Pajntar, J. (2009). Smer- nice za celostno obravnavo oseb s spektroav- tističnimi motnjami. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje. 6. Duquette, M. M., Carbonneau, H., Roult, R. in Crevier L. (2016). Sport and physical activity: Facilitating interventions with young people living with an autism spectrum disorder. Physical Activity Review, 4, 40–49. 7. Fine, M. (2005). Individualization, risk and the body. Journal of Sociology, 41(3), 247-266. 8. International Statistical Classification of Disea- ses and Related Health Problems. (2019). World Health Organization (WHO). Pridobljeno iz: https://www.who.int/classifications/icd/en/ 9. Kostrevc, A. A. (2019). Program vadbe za slepe in slabovidne osebe z avtizmom (Magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana. 10. Khader, W. in Pehlivan, A. (2016). Parent per- ceptions of barriers to physical activity for children with autism spectrum disorders. The Swedish Journal of Scientific Research, 3(3), 12–18. 11. LeBartona, E. S. in Landaa, R. J. (2019). Infant motor skill predicts later expressive langua- ge and autism spectrum disorder diagnosis. Infant Behavior and Development, 54, 37–47. 12. Pišot, R. in Jelovčan, G. (2006). Vsebine gibal- ne/športne vzgoje v predšolskem obdobju. Ko- per: Univerza na Primorskem, Znanstveno- -raziskovalno središče Koper. 13. Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja: gibalne sposobnosti in osnovna sredstva za njihov ra- zvoj v športni praksi. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 14. Pistotnik, B., Pinter. S. in Dolenc, M., (2002). Gi- balna abeceda. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport 15. Pistotnik, B., (2011). Osnove gibanja v športu. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 16. Ryan, S. (2018). Sport involvement for youth with autism spectrum disorders and intel- lectual disabilities (Doktorska disertacija, York university: Toronto, Ontario). Prido- bljeno iz: https://yorkspace.library.yorku. ca/xmlui/bitstream/handle/10315/36640/ Ryan_Stephanie_L_2018_PhD. pdf?sequence=2&isAllowed=y 17. Ryan, S., Fraser-Thomas, J. in A. Weiss J. (2017). Patterns of sport participation for youth with autism spectrum disorder and intellectual disability. Wiley-Jarid: Journal of applied rese- arch in intellectual disabilities, 31(3), 369–378. 18. Splošna deklaracija človekovih pravic. (2018). Uradni list RS, št. 24/2018 z dne 13. 4. 2018. Pridobljeno iz: https://www.uradni-list.si/ glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2018-02-0012/ sklep-o-objavi-besedila-splosne-deklaraci- je-clovekovih-pravic 19. Tamminen, N. (2016). Icehearts – Sport ba- sed positive youth development programme. Delo v okviru projektne dokumentacije prijave na projekt Horizon 2020, call: H2020- -SC1-2016-2017, topic: SC1-PM-07-2017 – Eu- ropean Commission. 20. Veselíková, T. B., Karásková, H., Holoubko- vá, N. in Zikl, P. (2013). Gross Motor Skills of Children with Mild Intellectual Disabilities. International Journal of Educational and Peda- gogical Sciences, 7(10), 2789–2795. 21. Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za naj- mlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. 22. Vidovič, I., Srebot, I., Cerar, M., Markun Puhan, N. (2003). Hopla, en, dva, tri zame! Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Neža Adamič, mag., prof. šp. vzg. Društvo za kulturo inkluzije in Center Janeza Levca Ljubljana adamic.neza@gmail.com