L i s t e k. Moliter za Komenskegn. Je od tega nekoliko dnij, ko je oče odpotoval, da l>i preiskal v nekem krnji škodo, ki je nastala po požaru; on je namreč asekurančni uradnik. Ko smo zvečer sedeli pri tnizi, otroci s svojimi nalogami, jaz s svojim šivanjem, dobro sem opazila, da je Maruškino lice resnejše, kakor sicer in v nalogi ji je bilo danes treba popravijati pogreške. Gotovo se ji toži po očetu, ki se navadno v tem času ž njo zaba\a. Vzela setn jo k sebi in poljubila na čelo : «Ali se ti toži po očetu, Maruška?» Maruška mi pogleda v oči in odkritosrčno reče: «Ne, inainiea!» «Ti si žalostna, o čem pa premUljuješ?» «Ali pridejo vsi dobri Ijudje v nebesa, mamica?« «Gotovo. da pridejo; zakaj pa to vprašaš?« Maruška povesi glavo. Zdelo se nii je v tem trenotku, kakor bi-me kaka slutnja zbodla v srce, da zgubim to dobro dete, kajti bila je bolj slabolnega telesa in vedno bledih lic. Pogovor je prišei na druge reči. Janko je prinesel iz šole podobico Komenskega, razkazuje j<> drugiin ter se baha, da ve, kdo je bil Komenski. Vedel o njem ni runogo, kolikor more vedeti osemletni deček, saj narod sam o njem le malo ve. Pripovedujem torej otrokorn, kar sem vedela in kakor scm znala. Kot bivši uCiteljici mi je bilo Komenskega delovanje in njegova didaktika nekoliko znana. Opisujeui jim Konienskega pobužnost in veliko njegovo trpljenje, da se sama komaj vzdržim solz. Pogledavši pa Maruško se šele ustrašim. Lica ji gore kakor ogenj in njene velike oei se ne ganejo z tnojili ustnic. Deklk-a tnora biti bolna, nikdar je nisem videla tako vznemirjene. Ko jo polagam v posteljo, lilagoslavljaje jo s svetim križeni, ponovi svoje vprašanje . «Ali pridejo vsi dobri ljudje v nebesa, mamica?» «Gotovo, inilo dele — ali zdaj le mirno spij?» «A grešni ne?» «Tudi grešni! — Bog je usmiljen. odpusti jiin in ako za nje moliino, olajša jim trpljenje v vicah». Te besede so vidno Maruško pomirile. Vležem se tudi sama, ali skrbi za moje dete ini ne puste spati. V sobi je bilo temno in žalostno. Na jedenkrat Maruška vstane iz postelje, nakloni se proti moji glavi, kakor bi se hotela prepričati, ali spim. Vidoč da iinarn oči zaprte, poklekne na blazinu. sklene roko in hitro šepeta vročo molitev. Njen glas se komaj sliši, ali zamolklo ihtenje svedoči, da se dete joče. Vzamem jo vso prestrašeno v svoje naiočje. «Za koga moliš, milo dete — sedaj, ko vsi spiino.« Maruška me objame okoli vratu. «Za Komenskega, mamica.» «Grešil je proti Bogu, sveti cerkvi in vladarskemu rodu — spoštovan gospod je to povedal — in jaz imam Komenskega rada.» Morala sein zaplakati z detetom. «Bog mu je gotovo že odpustil, a goto.-o — odpusti tudi njegovini neprij atelj em — ali zdaj spij, moje dete — lahko noč!» Še dolgo sem potem stala pri oknu in zrla na jasno zvezdnato nebo. Zdelo se mi je, kakor bi uljudno lice Amosovo se z neba smejalo na niojega angeljčka. Lahko noč ! P. z Z. Listi slovenskega pesimista. X. Gospod urednik! Dočakali sino vender željenega časa, ko sili pomlad v deželo. Sv. Valentin, laški spomladin, sv. Gregorij, piskač korenincam, piskač pomladi, vsi ti so že rainili, le zima, raizla zima nas neče zapustiti. Da se bode inorala slednjič pa tudi uinakniti, poiok so nam razni koledarji, pravim: porok in to bolj gotov porok kot na popirji rnrtvi paragrafi čuvalci našega «stanu priniernega« življenja. Seveda ostane ta nesrečno-srečni ali srečno-nesrečni «standesgeinass» ?e zmiraj preporno jabolko, ker nekateriin še zdaj ne niore prav v glavo, kaj ni «standesgemass». Bodi že tako ali tako, narava ne dela razlike, in Stvarnik daje solncu sijati onim, ki so in onini, ki niso »standesgeinass« plačani. Torej vsaj tukaj smo jednaki, ker ni drugače rnogoee. Vse je pomladi srčno-pričakovalo, vse se veselilo novega cvetja, novega zelenja, pomladnega solnca. Vsakdo izined nas je to opazoval že mnogokrat, prav natančno mu pokaže «Pop. koledar za leto 1892», a vendei' je sleharna poinlad tako polna posebnostij, tako polna življenja, polna poezije . . . Nebrojna ta zabava pa ne zdrami iz težkih inislij onega, ki se -- kakor danes innogokdo — bavi s poskusi v spiritizmu. Niso vsi ljudje jednako radovedni, več ali manj pa vsi, in vsakdo bi rad izvedel, kaj mu prinese bodočnost. Zakaj ne bi tudi učitelj zabredel v novodobno znanost in odgrnil prepovedanega zagrinjala s prihodnosti? Vsakdo ne veruje v somnambulistiško spanje, vsakdo se tudi noče baviti z mučnirni spiritistiškimi poskusi. Nam, kranjskim učiteljem tega celo ni treba, ker se da tudi iz sedanjih znakov nekaj sklepati v bodočnost. Že iz sedanjih znakov rnoremo nekoliko sklepati, kakšno cvetje nam prinese zelena pomlad, kakšen sad prihodnje leto. Računski zaključek nonnalno - šolskega zaklada kaže navzlic vsemu povišanju (?) učiteljskib plač povišku jednako prihranitev. Da, da, go.spod urednik! pritoževali sino se, da je bilo povišanje slabu, po nekod nikakeršno, rirugod oelo negativno. Ni čuda potein, če se že v tako kratki dobi poiajajo celo «Rotšildje» inej nami. Nova «peticija» deželne učiteljske konferencije kaže zopet uekaj prihranka. Mislljo namreč prihraniti jHjlovico dosedanjih jednorazredničarjev v IV. plačilnem razredu. Hm! Delj nočein tega razpravljati, da mi ne bi očitali subjektivnosti, — kateri listkar ni subjektiven ? — tudi Rousseau pravi nekje: «Kdor niisli, da mora vse povedali, malo pove, ker ga naposled nobeden ne posluša*. Spluli sem mislil današnji listek celonia posvetiti slavnemu spominu slavnega J. A. Komenskega, čegar rojstveno tristoletnico so praznovali te dni širom srednje Evrupe. A ker ste Vi, gospod urednik, odločili temu spominu drug prostor, in ker bi se utegnil zopet kdo oglasiti, češ: takih listkov ni učil pisal.i ta in ta, zato posvečujetu velikemu učenjaku in nedosežnetnu šolniku. katerega življenje-trpljenje je v mnogili potezah slično življenju debainega šolnika tudi dandanes, samo vrstico: ^Učitelj je bil». Z njim je začela prava poinlad v pedagogiki in didaktiki. Dela njegova so bila cvetke trobenl.ice oznanujoče preporod narodov. Letošnja pomlad obeea najlepšega cvelja primorskitn učiteljem. Bog daj, da jim deželni očetje zdatno pomagajo. Gg. priinorski kolegi so sicei1 že večkrat prosili, a ničesar dosegli. Prav originalno so jili lani zavrnili, rekoč: »Letina je preslaba«. Kaj pa bode letos? Prej ko koneain, niorain še povedati, kako dolžnost so hoteli nekje na Notranjskem natvezti učitelju: da mora namreč — menda po postavi (?) — hvaležen biti udom krajnega šolskega sveta, če so z njim prijazni, ali pa če mu mečejo polena pod noge. Sicer se je to dogodilo samo v jednem kraji, zato ni, da bi se ta slučaj generaliziral; izviren pa je, kakor je izvirno inarsikaj, kar ni nam učiteljem v posebno korist. Kadar ponehajo vse te izvirnosti, tedaj, gospodje kranjski učitelji, tedaj nam zasveti zlata zora. tedaj mislijo na Kranjskem vpeljati — konkretualni status. Naj se nikdo ne moti v ti sladki iluziji, saj druge nesreče ni, kot da se imenovana preinemba ne dogodi kmalu. Tako misli Vaš