NOVE SITULSKE UMETNINE
Ob figuralnih situlah iz Novega mesta
TONE KNEZ
Izkopavanje halštatskih gomil v Novem
mestu'^ v zadnjih letih je dalo veliko odlič-
nih arheoloških najdb, ki so zelo pomembne
za spoznavanje in razumevanje halštatskega
časa in njegove kulture ne samo pri nas v
Sloveniji, temveč za širši vzhodnoalpski pro-
stor. Mimo tega, da je izkopavanje v Novem
mestu številčno in tipološko močno obogatilo
naš arheološki fond, je osvetlilo tudi nekaj
bistvenih kronoloških in kulturnozgodovin-
skih problemov iztekajoče se halštatske kul-
ture na Dolenjskem, ki zavzema osrednje in
vodilno mesto v jugovzhodnih Alpah. Novo-
meške najdbe bodo služile raziskovalcem kot
primarna opora pri razlagi dolenjske skupine
halštatske kulture v Sloveniji in njeni ;ca-
ključni fazi, v 5. in 4. stoletju pred našim štet-
jem, pred vdorom Keltov v naše kraje, toda
ko je v materialnih ostaMnah Ilirov že močno
zaznaven latenski vpliv.
Med novomeškimi izkopaninami, ki se odli-
kujejo po izrednih keramičnih oblikah in bo-
gastvu jantarnega in steklenega nakita, za-
vzemajo najvidnejše mesto novo odkrite figu-
ralno okrašene situle, prazgodovinske umet-
nine širšega, mednarodnega pomena. S šesti-
mi figuralnimi situlami je Novo mesto danes
na prvem mestu v celotnem vzhodnoalpskera
prostoru. Pred njim je edinole bogato najdi-
šče Este, domovina venetskih torevtičnih
umetnin. Ti presenetljivi podatki terjajo no-
vo ovrednotenje našega situlskega gradiva,
preverjanje njegove umetniške in kulturno-
zgodovinske izpovednosti ter ugotavljanje
njegovih izdelovalnih središč.
ZNAČILNOSTI IN POMEN SITULSKE UMETNOSTI
Deset let je minilo od reprezentativne med-
narodne razstave^ situlske umetnosti (1961 v
Padovi, 1962 v Ljubljani in na Dunaju), ki je
odmerila tem umetninam iz bronaste ploče^d-
ne pravično mesto v okviru evropske prazgo-
dovine. Avtorji razstave so zbrali in kritič-
no ocenili ves situlski inventar iz Italije,
Avstrije in Jugoslavije ter z novimi tezami
osvetliri in na novo ovrednotili izvor, kro-
nologijo in tipološko analizo teh spomenikov.
Medtem pa se je pomnožilo število situlskih
spomenikov in v zadnjih letih so izšla te-
meljna dela,^ ki so poglobila naše znanje o
teh umetninah in odprla nove probleme.
Opredelitev situlske umetnosti je prepro-
sta, ker je njena likovna izraznost tako svo-
jevrstna, enkratna in neponovljiva ter hkrati
časovno in zemljepisno jasno omejena. Vsem
situlskim Spomenikom, ki jih srečamo^ na ši-
rokem geografskem prostoru od Tirolske do
Dolenjske in od Evganejskih gričev do Dona-
ve, je skupen material, iz katerega so nareje-
ni (tanka bronasta pločevina), tehnika likov-
ne izvedbe (plitvi relief, izveden s pomočjo
torevtičnega postopka) in oblika, po kateri so
dobile umetnine ime (situla — vedrica). V
krog spomenikov situlske umetnosti štejemo
tudi druge predmete, ki so izdelani iz enake-
ga materiala, okrašeni v enaki tehniki in s
podobnimi prizori: bronaste ciste, pašne plo-
šče, nožnice mečev, pokrovi posod, čelade,
diademi, uhani, maske in podobno. Tudi kom-
pozicija prizorov na vseh situlah je strogo
odrejena in omejena: največkrat sta upošte-
vani vertikalna in horizontalna simetrija, po-
navljanje določenih figur, prizorov in okras-
nih elementov ter včasih skoraj heraldični
razpored nastopajočih figur. Časovni razpon,
v katerem se situlska umetnost pojavlja, je
starejša železna doba, okvirno med leti 600
in 300 pred našim štetjem. To je hkrati čas
največje gospodarske blaginje in kulturne
moči v naših krajih.
Umetnosti izraz na bronastih situlah ali
>>situlska umetnost<< je posebna likovna zvrst,
ki jo je italijanski etruskolog Pallottino''
označil kot začetek evropske kontinentalne
figuralne upodobitve; ta vzdržuje neposredno
zvezo iz prazgodovine v zgodovinsko obdobje
antike. S situlsko umetnostjo v okviru hal-
65
štatske kulture sredi prvega predkrščanskega
tisočletja so bili prebivalci naših krajev prvi-
krat aktivni soustvarjalci evropske kulture
in civilizacije. Dolenjska je takrat prvič v
svojem zgodovinskem razvoju enotna kultur-
na pokrajina s svojsko domorodno omiko, ki
je dobila v mlajši halštatski dobi evropski
pomen. Figuralne situle ne sodijo med tako
imenovane velike umetnine niti po formalni
plati, saj so njihove dimenzije skromne, pred-
vsem pa njihova umetniška potenca daleč za-
'ostaja na primer za sočasno plastiko v Grčiji.
V situlah moramo gledati praktično uporabne
umetnoobrtne izdelke s težnjo po umetniški
izpovedi, ki pa ima bolj dokumentarni zna-
čaj. Prav zaradi teh lastnosti pa so situle naj-
bolj avtentični reprezentanti halštatske kul-
ture v razcvetu plemenske aristokracije v
Vzhodnih Alpah.
Celotno področje, na katerem se pojavljajo
situlski spomeniki, delimo na tri skupine, ki
so geografsko zaključene, predvsem pa so
stilno dobro opredeljene:
— v prvi skupini so umetnine, ki so kon-
centrirane okrog najdišča Este v Padski niži-
ni — estenska skupina,
— drugo skupino sestavlja notranjealpska
ali južnotirolska skupina,
— tretja skupina pa se je oblikovala na ju-
govzhodnem robu Alp s središčem na Dolenj-
skem; imenovali jo bomo dolenjska skupina.
Vse tri skupine so nedvomno vsaka zase iz-
delovalVio središče situlskih umetnin, vsaka
skupina pa z eno ali več delavnicami. Zadnja,
dolenjska skupina, bo izhodišče našega na-
daljnjega razpravljanja.
Spodnja tabela daje pregled vseh primer-
kov figuralne situlske umetnosti ki so bili do
vključno leta 1971 najdeni na ozemlju Jugo-
slavije.
PREGLED OBJEKTOV SITULSKE UMETNOSTI V JUGOSLAVIJI*
* Seznam je narejen na jjodlagi podatkov iz literature. Vanj je vključena tudi nožnica iz Vač,
ki ne sodi v strogi okvip situlske umetnosti, temveč bolj kot primerjalno gradivo.
66
Iz tabele je razvidno, da med inventarjem
zavzemajo prvo mesto figuralne situle, za
njimi pa pašne plošče. Med najdišči jih je
absolutno največ iz Dolenjske, kamor lahko
s kulturnozgodovinskega vidika štejemo tudi
najdbe z Vač in Zagorja, saj sta obe najdišči
le obrobje dolenjske skupine halštatske kul-
ture v Sloveniji. Vsi statistični podatki go-
vorijo za to, da je Dolenjska nesporna do-
movina mladohalštatskih situl, prav tako
stilna analiza, o čemer bo govora še kasneje.
Venetskemu oz. estenskemu kulturnemu
krogu pa bi lahko pripisali morda najdbo iz
Kobarida in eno od situl iz Vizač pri Pulju.
Ilirski umetniki-torevti so nam v prizorih
na bronastih situlah ohranili slovesne dogod-
ke, ki so jih prirejali halštatski aristokrati ob
danes nam neznanih obredih. Likovno naj-
bolj dognane situle, kot na primer tista z
Vač in druga z Magdalenske gore na Dolenj-
skem ter slovite pašne plošče iz Vač, Zagor-
ja, Brezij pri Trebelnem in z Magdalenske
gore sodijo po svoji kvaliteti in izjemnosti
med naše naj reprezentativne j še prazgodovin-
ske najdbe. Prizori na situlah nam odkrivajo
praznične trenutke iz življenja halštetske vi-
soke družbe, ko le-ta v času od konca 7. sto-
letja do konca 4. stoletja pred n. št. doseže
največjo politično moč. To je odbobje bogatih
knežjih grobov, ki se odlikujejo po zlatem
nakitu in dragocenem bronastem posodju ter
razkošni osebni opremi. Take bogate grobove
poznamo od makedonskega Trebeništa preko
Novega Pazarja in Atenice v Srbiji, Glasinca
v Bosni, do Dolenjske, Hallstatta v Avstriji
in Heuneburga ob Donavi v južni Nemčiji.
Upodobitve na situlah so mimo tega, da
sodijo v sfero umetniškega oblikovanja, tudi
prvovrsten in izredno dragocen kulturnozgo-
dovinski vir za razumevanje in razlago hal-
štatsega časa in njegove nobilitete. Epsko-
pripovedna likovna govorica na situlah nam
v določeni meri nadomešča pisane vire hal-
štatskega obdobja. »Dvorni« način življenja
ilirskih oblastnikov na utrjenih gradiščih ima
svoje vzore v vzhodnem Sredozemlju, situl-
sko umetnost pa smemo z vso pravico imeno-
vati ^^dvorno umetnost« halštatskega časa.
Čeprav je ustvarjalna in idejna moč vzhod-
noalpskih umetnikov pločevinarstva zaosta-
jala za likovnim znanjem in estetskimi nazo-
ri sodobnikov v Grčiji in Italiji, so s situ-
lami stopili v krog ustvarjalcev prazgodovin-
ske umetnosti v Vzhodnih Alpah in v južnem
predalpskem prostoru. Dolenjske in vse
vzhodnoalpske okrašene situle so plod dveh
bistvenih sestavin, ki sta botrovali njihovemu
nastanku. Domača žarnogrobiščna tradicija,
zrasla in dozorela v srednjem Podonavju, je
dala situlam tehnično osnovo, izraženo s tol-
čenjem v pločevino, ki je dedič tako imeno-
vane »Punkt-Buckel Manier«. Dala jim je
tudi značilno vedrasto obliko in okras sonč-
nih koles in stiliziranih račk. Sredozemska
ali orientalna komponenta pa je prispevala
arhajski realizem pripovednih frizov, fanta-
stiko bajeslovnih živali in rastlinski okras.
Na posameznih pasovih s prizori dobro lo-
čimo avtohtone, severnobalkanske-subalpin-
ske ikonografske prvine od tujih, grško-ital-
skih in orientalnih elementov. Domače prvine
oz. oblike so: noša mož in žena (deloma vpli-
vana iz »modnih centrov« Etrurije) in še po-
sebej značilna oblika moških pokrival, oblika
naslonjačev, čelad in orožja nasploh. V do-
mačo tradicijo sodita tudi način in tehnika
dvobojevanja s svojevrstnimi »boksarskimi
rokavicami«, ki so jih starejši avtorji tolma-
čili kot gimnastične ročke in pa običaj, da
halštatski velikaši v Vzhodnih Alpah pri sve-
čanih pojedinah obdržijo pokrivalo na glavi.
Med tuje elemente na situlskih prizorih pa
štejemo poleg načina okrase vanj a situl s skle-
njenimi slikovnimi vodoravnimi pasovi še gr-
ški običaj, da se atleti bojujejo goli, živalski
friz v sklenjenem krogu, stilizacija živalskih
figur ter cvetov kot okrasni element, pahlja-
ča, stožčaste čelade, ptiči na živalskih hrbtih,
pleteninast ornament na pašnih ploščah, boj-
ni voz, krilate mitološke živali, lira in gazele-
antilope, ki v alpskem svetu niso bile znane.
Srečno zlitje obeh vplivov je rodilo svojsko
likovno tvornost, pojav, ki ga imenujemo >^si-
tulska umetnost«.
Se ene značilnosti situlske umetnosti ne gre
prezreti: njene konservativnosti in togosti v
obliki in vsebini. V razponu dobrih tristo let,
od konca 7. pa do konca 4. stoletja pred n.
št., imamo na Dolenjskem celo paleto situl-
skih spomenikov, začenši od najstarejšega, s
kozorogi okrašenega pokrova iz Stične do
najmlajših situl iz Novega mesta, ki so bile
najdene v družbi z negovsko čelado, vendar
so prizori na njih presenetljivo enotni. Slo-
govno in vsebinsko se je svet situlske umet-
nosti le malenkostno spreminjal, umetnostni
izraz na situlah je vseskozi izrazito tog, do-
sledno arhajsko-primitiven in strogo ukle-
njen v obliko in motiviko.
Kompozitnost in določen eklekticizem sta
osnovni značilnosti situlske umetnosti. Ar-
hajski realizem, izražen v slikovnih pasovih,
v osnovi prevzet iz grške likovne tvornosti
in njihovega predstavnega sveta, so ilirski in
venetski torevti prilagodili svojim potrebam
in okusu in ga izrazili z dobršno mero stili-
zacije (ki je dostikrat tudi posledica pomanj-
kljivega likovnega znanja) z motivi in vsebi-
no iz domačega okolja. Prav gotovo so alpski
torevti uporabljali tudi določene šablone gr-
ško-italskega izvora, po katerih so se zgledo-
vali. Konservativnost situlske umetnosti pa
je posledica uklenjenosti v danost oblike (ve-
dro, pravokotna plošča) in vsebine (slavnost-
67
ni obred) ter enotna tehnična izvedba v ved-
no enakem gradivu (bronasta pločevina). To
so poglavitne slogovne značilnosti situlske
umetnosti halštatske kulture alpskih Ilirov in
estenskega kroga Venetov v Padski nižini.
FUNKCIJA, IZVOR IN USTVARJALCI
SITULSKIH UMETNIN
Cemu so služile situle? Ali so bile samo
reprezentativni umetniški izdelki, ki so imeli
zgolj okrasno-estetsko funkcijo, ali pa so
imele situle tudi praktično uporabno na-
membnost? Na to vprašanje nam dajejo naj-
zanesljivejši odgovor prizori na različnih si-
tulah, na katerih je funkcija situl jasno opre-
deljena. Le-ta je bila po našem mnenju mor-
da dvojna: kot nagradni pokal zmagovalcu v
atletskih in spretnostnih tekmah in kot po-
sebna obredna posoda, iz katere so z značil-
nimi ročajastimi, največkrat keramičnimi
skodelicami zajemali posebno dragoceno pi-
jačo in jo delili med izbrane povabljence ob
gostijah in slavnostnih obredih, ki so jih
prirejali halštatski knezi po vzoru znamenitih
simpozijev pri Grkih. Ali pa so bile situle v
uporabi samo pri določenih obredih, ki niso
imeli profanega značaja, temveč kultno-mi-
tično vsebino, kot domneva Kossack.^
Prvo funkcijo srečamo le dvakrat: na si-
tuli Benvenuti in iz Kufferna, kjer so si-
tule obešene na posebnem stojalu, po našem
mnenju z namenom, da jih bodo podelili zma-
govitim tekmovalcem, ki merijo svoje sile v
neposredni bližini. Kimmig* pa tolmači ti dve
upodobitvi na stojalu obešenih situl kot »s
pijačo napolnjene situle, shranjene v ,hladil-
niku'«, pripravljene za serviranje aristokrat-
skim pivcem prav tako v neposredni bližini.
Enakega mnenja je tudi Kastelic'
Dosti bolj pogosta in razširjena je druga
funkcija situl — kot posoda za hranitev po-
sebne obredne pijače, prizor, ki ga srečamo
kar na šestih situlah: Vače, Magdalenska go-
ra, Kuffern, Welzelach, Providence, Sanzeno
in neštetokrat potrjenega v grobovih. V situ-
lah so ponudili odličnim osebam najbrž
omamno pijačo, pripravljeno po vsej verjet-
nosti na bazi alkohola. Tudi v novomeških
situlah smo našli lepe keramične zajemalke,
ki so sodile k piviskemu servisu. Tak situlski
servis sta vsakokrat sestavljala bronasta si-
tula in keramična ali bronasta skodelica-za-
jemalka.* V situlah moramo gledati drago-
ceno reprezentativno obredno posodje,' ki so
ga ilirski odličniki v naših krajih uporabljali
v halštatskem času ob slovesnih gostijah in
raznih, danes nam neznanih obredih.
Kdo so bili izdelovalci oz. nosilci situlskih
umetnin? Odgovor na vprašanje o etnični pri-
padnosti nosilcev situlske umetnosti iščejo
raziskovalci že skoraj sto let. Na to občutlji-
vo vprašanje so skušali razni avtorji odgo-
voriti tako z ovrednotenjem zadevnih izkopa-
nin z arheološko metodo, kakor tudi s kritič-
nimi analizami tekstov antičnih piscev (Stra-
bo, Herodot), vendar zanesljivega odgovora
na to vprašanje še danes nimamo. Večina ev-
ropskih prazgodovinarjev'" si je edina, da je
geografsko področje halštatske kulture ome-
jeno z rekami: Saone, Pad, Krka in Sava,
Donava in Vaha, področje, ki so ga v starejši
železni dobi, vsekakor pa od 6. stoletja naprej
zanesljivo naseljevala etnično zelo raznorod-
na ljudstva: Kelti na severozahodu, Venetina
jugozahodu in Iliri na jugovzhodu. Na tem
širokem geografskem in etnično heterogenem
prostoru sta bili prav civilizacija in kultura
tisti povezovalni sili, ki sta družili ljudstva
tega prostora v dokaj enotno podobo. Seveda
so znotraj te velike kulturne družine vedno
obstajale tudi določene neizbrisne razlike
(oblike tvarne kulture, pogrebni obred), ki
so družbeno-ekonomsko in etnično pogojene.
Gabrovec*' meni na podlagi tipoloških zna-
čilnosti materialtiih ostalin in na osnovi raz-
ličnega pogrebnega obreda (skeletni pokop,
sežiganje umrlih), da od starejše železne do-
be dalje na Dolenjskem lahko govorimo o
Ilirih kot nosilcih halštatske kulture, za ka-
tero je značilen skeletni pokop v gomilah.
Posebna značilnost Dolenjske so velike dru-
žinsko-rodovne gomile, medtem ko so prebi-
valci svetol'ucijskega območja in večjega dela
zahodne Slovenije bili najbrž bliže Venetom,
prebivalcem v Padski nižini in oblikovalcem
estenskega kulturnega ikrogä. Le-ti 'pa so
svoje rajne sežigali in njihov pepel hranili v
ravnih grobovih. Ne smemo pozabiti važnega
dejstva, da halštatska kultura in situlska
umetnost kot njena najznačilnejša sestavina
nikdar nista bili etnično vezan pojav, oziroma
geografski prostor situlske umetnosti etnično
ni enoten. Umetniška izpoved, način umetni-
škega izražanja je vedno le odsev duhovne
in idejne vezanosti, ki nikakor ni omejena
samo na določeno etnično skupino ali narod-
nost.
Dejstvo, da so vse situle našli v izrazito
bogatih — nedvomno aristokratskih — gro-
bovih, nam daje tudi določen vpogled v so-
cialno strukturo halštatske družbe. Inventar
halštatskih grobov je zvesto zrcalo družbenih
odnosov oziroma socialnih razlik tedanjih
prebivalcev Dolenjske. Velike kvantitativne
in kvalitativne razlike v pridatkih med po-
sameznimi grobovi znotraj ene gomile so ne-
izpodbitni dokazi močne socialiie diferenci-
acije halštatske družbe, ki je iz sorazmerne
družbene enakosti v času kulture žamih gro-
bišč privedla v teku razvoja do institucije
rodovno-plemenske aristokracije, ki je v sebi
združevala vso oblast. Nekatere okoliščine
68
kažejo celo na dedno plemstvo.*^ Nesporno
so situle, oziroma posest situl v halštatskem
času privilegij takratnega plemiškega stanu,
statusni simboli visoke družbe halštatskega
časa.
Zaradi ne dovolj natančnih in nesistema-
tičnih izkopavanj v preteklosti, ko niso vse-
lej zabeležili najdiščnih okoliščin, niti niso
ohranili in restavrirali vseh najdb, so avtorji,
ki se ukvarjajo s problemom situl, mnenja,
da so figuralne situle izključno pridatek mo-
ških grobov. Novejše izkopavanje pa je do-
kazalo, da figuralno situlo lahko najdemo
tudi v ženskem grobu, kot na primer v boga-
tem grobu ilirske kneginje iz gomile III grob
33 v Novem mestu, v katerem smo našli celo
dve situli! Ce je bila to samo izjema, bodo
pokazala bodoča raziskovanja.
Vsi starejši avtorji (razen Hochstetterja!)^'
so poreklo situlskih spomenikov na področju
Slovenije iskali v severnoitalijanskem etru-
ščansko-venetskem krogu, od koder naj bi
prišle v naše kraje kot luksusni uvoz. Da bi
bile isitule lahko domač izdelek avtohtonega
prebivalstva, je pred nekaj desetletji komaj
kdo upošteval. V tridesetih letih je Ložar^^ v
svojem eseju o prazgodovini Kranjske naka-
zal možnost domačih pločevinarskih delavnic.
Šele Merhartova^'^ temeljna razprava o ko-
vinskih posodah je prinesla v študij evrop-
ske prazgodovine zgodnjega halštatskega ča-
sa in njegovih kulturnozgodovinskih tokov
popolnoma nova izhodišča, nova spoznanja in
nove metode interpretiranja. Z novim ovred-
notenjem predvsem kovinskega gradiva je
Merhart ovrgel zelo vplivno tako imenovano
»italsko fasdnacijo«, ki je dolga desetletja
suvereno, toda enostransko opredeljevala ko-
vinske najdbe in zavračala njihov izvor zu-
naj italskega prostora.
Prvi, ki je pri nas prav na podlagi Merhar-
tove študije dokazoval avtohtonost naših si-^^
tulskih umetnin, je bil F. Stare. V študiji o
pravokotnih pašnih sponah^' je že zastopal
tezo o domačih delavnicah tega okrasnega do-
datka moške opreme v bogatih grobovih hal-
štatskega časa, leta 1955 pa je v temeljni
razpravi o prazgodovinskih posodah iz Slo-
venije" suponiral dve delavnici figuralnih
situl na slovenskih tleh: na Magdalenski gori
in na Vačah. Živahne razprave in bistveno
prevrednotenje teze o izvoru alpskih oziroma
dolenjskih situlskih spomenikov v korist na-
ših izdelovalnih središč je prinesla že v uvo-
du citirana mednarodna razstava^^ situlske
umetnosti, ki je tem umetninam dala deloma
nove, predvsem pa trdnejše kronološke in ti-
pološke okvire. Ob soočenju al'pskih, še po-
sebej dolenjskih situl, z onimi iz severne Ita-
lije so prazgodovinarji prišli do novih spo-
znanj, ki govorijo odločno v prid domo rodnih
ustvarjalnih središč na Dolenjskem.'' Z ob-
širnimi raziskavami in temeljnimi deli W.
Luckeja in O.-H. Freya^" pa so tako vzhodno-
alpske-ilirske kakor tudi sevemoitalsko-ve-
netske situlske umetnine dobile svojo mono-
grafično obdelavo in trdno zasidrano mesto,
ki jim gre v okviru evropske prazgodovine.
Prav Dolenjska ima v celotnem vzhodno-
alpskem prostoru daleč najvišje število situl-
skih umetnin, zgovoren dokaz za samoniklost
teh spomenikov na tem prostoru. Na Sloven-
skem je bilo poleg figuralnih situl izkopanih
tudi več z geometrijskimi motivi okrašenih
situl in desetine neokrašenih situl.^* Pri pre-
gledovanju najdb iz velike nekropole v Sveti
Luciji (sedaj Most na Soči) je Kimmig^'^
v tržaškem muzeju naštel ostanke 70—80 ne-
okrašenih situl! Število situlskih izdelkov na
Dolenjskem je dovolj prepričljivo, da bomo
delavnice situlskih umetnin iskali na Dolenj-
skem. Te številke pa seveda še niso dokončen
odsev težišč in posameznih lokalitet teh ob-
jektov, kajti vsako novo sistematično izkopa-
vanje halštatskih nekropol na Dolenjskem
lahko prinese nova presenečenja in bistveno
spremeni razmerja v številu situlskih spome-
nikov na posameznih najdiščih. Težko je ver-
jeti, da na primer Stična kot naša največja
halštatska naselbina z okrog 25 ha obzidane-
ga naselbinskega prostora in 140 gomilami
tudi največja prazgodovinska aglomeracija v
Vzhodnih Alpah ne bi imela več primerkov
situlske umetnosti, kot jih poznamo danes,
in da bi bili veliki nekropoli v Dobrniču in
Smarjeti brez njih.
Število danes znanih situlskih umetnin
(izvzemši zadnjih situl iz Novega mesta) je
rezultat bolj ali manj naključnih, večinoma
nesistematičnih izkopavanj, ki so bila naj-
večkrat tudi brez potrebne tehnične opreme
in ustrezne dokumentacije. Izkušnje ob izko-
pavanju v Novem mestu so nas izučile, kako
skrajno previdno je treba ravnati s hudo po-
škodovanimi in zelo krhkimi situlskimi najd-
bami, da so še sposobne za restavriranje. Ob
tem izkopavanju smo tudi zaslutili, koliko
situl je biloi najbrž uničenih v preteklosti pri
nestrokovnih izkopavanjih Pečnika, Meklen-
burške, Kušljana, Hrasta in drugih v času
nebrzdane izkopavalne mrzlice na Kranj-
skem, tako da je precejšen del teh umetnin
bil uničen prav ob nekontroliranih in tehnič-
no slabo opremljenih izkopavanjih, še celo
pa pri roparskih kopanjih. Ohranjenost ozi-
roma neohranjenost dolenjskih situl je usod-
no odvisna od delovanja težke, z oksidi bo-
gate rdečerjave i->marmorirane-« ilovice (terra
rossa, ki je nastala z razpadanjem terciarnih
apnencev), ki je hudo načela in v veliki meri
uničila tanke bronaste umetnine. O tem so
nas nazorno poučili rezultati pred leti zaklju-
čenih raziskovanj na Znančevih njivah v No-
vem mestu, ko kljub skrbnemu izkopavanju
69
in prizadevanju odličnih restavratorjev nismo
uspeli ohraniti nekaterih krhkih bronastih
umetnin.
SITULE IZ NOVEGA MESTA IN NJIHOVA
DELAVNICA
V zadnjih sedemdesetih letih je bilo v No-
vem mestu izkopanih že 9 situl: ena z geo-
metrijskim okrasom v žamogrobiščni maniri,
dve neokrašeni in šest figuralno okrašenih.
Prvo, okrašeno situlo, je našel leta 1905 W.
Šmid^a v grobu bogatega konjenika v Ma-
lenškovi gomili, katere inventar kaže vse
značilnosti knežjega groba. Drugo, neokraše-
no situlo je izkopal R. Ložar leta 1941 v gro-
bu s trinožnikom" v Kandiji. Tretjo, najbrž
neokrašeno situlo smo našli poleti 1967 v go-
mili I na Znančevih njivah. Ta situla je spo-
radična najdba in je ohranjena samo v frag-
mentih, ki niso okrašeni, zato je njena opre-
delitev med figuralne ali neokrašene situle
nekoliko sporna. V teku sistematičnih izko-
pavanj gomilnega grobišča na Znančevih nji-
vah v Novem mestu med leti 1967—1969 smo
odkrili še šest figuralnih situl, od katerih so
do trenutka, ko to poročamo, restavrirane
šele tri.
OPIS SITUL
1. Figuralna situla št. 1 iz knežjega groba
3 gomila IV (si. 1). Situla je gladko konične
oblike, njen plašč je izdelan iz dveh kosov
bronaste pločevine in spojen dvakrat z osmi-
Sl. 1. Figuralna situla št. 1 iz knežjega groba (gomila
IV grob 3). Na situli so v sklenjenem krogu upodob-
ljene stopajoče gazele. Višina situle 21 cm.
Sl. 2. Keramična skodelica-zajemalka iz figuralne situ-
le št. 1.
mi zakovicami. Med posameznimi zakovicami
je vsakokrat s peterimi drobnimi iztolčenimi
pikami predstavljen motiv Andrejevega kri-
ža, oziroma znak v obliki črke X. Dno je na
plašč situle pritrjeno s pomočjo zapognjenega
roba-zavihka, ki od zunanje strani oklepa
spodnji rob plašča posode. V spodnjem delu
plašča je bila situla na enem mestu že v pra-
zgodovinskem času poškodvana in predrta ter
nato zakrpana z dvema zakovicama. Rame
situle je konično zaobljeno in kratko. Vrhnji
rob situle Je navzven zarobljen okrog svin-
čenega jedra. Polkrožni ročaj situle se na
obeh konceh zaključuje s stilizirano račjo
glavico. Ročaj situle je vdet v zankasti pra-
vokotni ataši, vsaka od njiju pa je pritrjena
na plašč s po štirimi zakovicami. Situla je
okrašena s tremi ornamentalnimi pasovi:
srednji 5 cm visoki figuralni pas obrobljata
zgoraj in spodaj po 2,5 cm visok pas z moti-
vom »ribjega mehurja«. Posamezni pasovi so
omejeni in med seboj ločeni z dvojnim pla-
stičnim rebrom. Na srednjem, figuralnem pa-
su, je upodobljenih osem v levo stran stopa-
jočih gazel-antilop. Vsaka od njih drži v
dvignjenem gobcu stilizirano vejico z bunčico
na koncu (sl. 5). Vse živali so upodobljene
shematično, kar se kaže najbolj v oblikovanju
glav, parkljev in v razpotegnjenih, nesoraz-
mernih trupih. Rogovi pri vseh živalih so
dolgi in rahlo zakrivljeni v obliki valovnice.
Konture teles so izdelane s pomočjo fine gra-
vure, tudi rogovi posameznih živali so silno
drobno prečno gravirani. Položaj telesa in
nog je pri vseh živalih enak. S pomočjo ša-
blone iztolčeni motiv ribjega mehurja v
okrasni borduri figuralnega friza je začrtan
z drobno gravuro. Višina situle z ročajem 31
cm, višina situle brez ročaja 21 cm, premer
dna 12 cm, premer situle na ramenu 19 cm.
Na dnu situle so našli keramično skodelico —
zajemalko z visokim ročajem (sl. 2).
2. Figuralna situla št. 2 iz knežjega groba
3 gomila IV (sl. 4). Situla je konkavno ko-
70
Sl. 3. Keramična zajemalka iz figuralne situle št. 2.
Ročaj posode je okrašen z rogatima živalskima
glavicama.
nične oblike s kratkim in ostro koničnim ra-
menom. Plašč situle je izdelan iz enega kosa
bronaste pločevine in zakovičen z desetimi
zakovicami. Med vsemi zakovicami je izdelan
motiv Andrejevega križa s pomočjo peterih
iztolčenih pik. Dno situle z zavihanim robom
oklepa spodnji del posode. Gornji rob situle
je navzven zarobljen okrog svinčenega jedra.
Gladki ročaj situle je na obeh koncih izobli-
kovan v stilizirane račje glavice. Ročaj je na
rame pritrjen z dvema zankastima pravokot-
nima atašama, ki sta obrobljeni s tanko gra-
vuro. Vsaka ataša je na rame situle pritrjena
s po štirimi zakovicami. Situla je okrašena s
tremi pasovi: na sredi je figuralni friz s pri-
zorom sprevoda, ki ga zgoraj in spodaj obrob-
lja pas močno stiliziranega cvetnega motiva.
Na srednjem, do 5,5 cm visokem figuralnem
frizu je upodobljen slovesen sprevod v desno
stran stopajočih oboroženih konjenikov, peš-
cev in konj. Oba pasova stiliziranih cvetov
sta visoka po 2,5 cm. Pasovi so med seboj lo-
čeni z dvojnim plastičnim rebrom. Opis figu-
ralnega friza: na čelu sprevoda so trije ko-
njeniki, oboroženi z rahlo ovalnimi ščiti v
desnici, na glavah pa nosijo nizke, baretkam
podobne čepice (sl. 6). Figure konjenikov so
izdelane zelo shematično in brez nakazanih
rok. Trem jezdecem sledi en sam, neosedlan
konj. Temu sledita dva pešca, zadnji od njiju
vodi konja na povodcu. Sledi spet neosedlan
konj in zopet dva pešca, od katerih zadnji
vodi na povodcu konja, otovorjenega s štirimi
vrečami, (sl. 7). Scenski razpored sprevoda je
naslednji: trije konjeniki —■ konj — dva peš-
ca — dva konja — dva pešca — tovorni konj.
Figure vseh štirih pešcev so enako oblečene:
na glavi nosijo enaka široka nizka pokrivala
kot jezdeci, ogrnjeni so v dolga, pod kolena
segajoča, plaščem podobna oblačila. Na nogah
nosijo spredaj navzgor zakrivljena obuvala,
ki močno spominjajo na opanke. Figure peš-
cev nimajo nakazanih rok. Vsi konji so enako
stilizirano upodobljeni: enak jim je korak in
vsi, tudi tisti brez jezdecev, imajo z drobnimi
gravurami nakazano jezdno opremo na gla-
vah in vratovih: jermen je, uzdo in brzdo. Vsi
konji imajo žimnat čop na čelu izoblikovan
v ostro konico, pristrižena griva je naznače-
na po vsej dolžini vratu z gostimi finimi ure-
zi, rep je pri vseh spleten v kito in zavezan
v stiliziran vozel. Ušesa vseh konj so obrnje-
na nazaj in imajo neresnično rožičkasto obli-
ko. Telesa konj so močno nesorazmerno upo-
dobljena: medtem ko so vratovi, prsi in zad-
ki močni in voluminozni, so hrbti oziroma
trupi ozki in razvlečeni, noge so tanke in vi-
soke. Kopita so izdelana poenostavljeno, moč-
no poudarjeni pa so žimnati čopi na bincljih
in skočni sklep. Drugemu, tretjemu in četr-
temu konju visi iz gobca tanka vitica z bun-
čico na koncu. Za hrbtom prvega in drugega
konjenika sta upodobljena po ena stilizirana
šesterolistna oziroma sedmerolistna roža s po-
močjo iztolčenih bunčic. Nad hrbti dveh neo-
sedlanih konj visi navzdol po en stiliziran
cvetni popek, pod konjskimi trebuhi pa po
ena iztolčena bunčica. Konture vseh figur so
na zunanji strani gravirane oziroma urezane
z udarci zelo ozkega, finega dleta. Višina si-
tule z ročajem 30 cm, višina situle brez roča- i
Sl. 4. Figuralna situla št. 2 iz knežjega groba (gomila
IV grob 3). Na situli je upodobljen slovesen sprevod
konjenikov, pešcev In konj. Višina situle 21 cm.
71
SI. 5. Detajl s figuralne situle št. 1; stopajoči gazeli.
SI. 6. Detajl s figuralne situle št. 2; jezdec z okroglim ščitom v desnici.
72
SI. 7. Detajl s figuralne situle št. 2: dva moža peljeta na povodcu z vrečami obloženega tovornega konja.
SI. 8. Razvit plašč tretje figuralne situle (gomila II grob 6) z upodobitvijo stopajočih gazel.
ja 21 cm, premer dna 13,5 cm, premer na ra-
menu 22 cm. Na dnu situle je bila najdena
keramična zajemalka z visokim ročajem, ki
je okrašen z dvema rogatima živalskima gla-
vicama (si. 3).
3. Figuralna situla iz gomile II grob 6 (si.
8). Situla je gladko konične oblike s kratkim
koničnim ramenom. Plašč situle je izdelan iz
enega kosa bronaste pločevine in spojen s še- •
stimi zakovicami. Med vsako zakovico je upo-
dobljen motiv Andrejevega križa s pomočjo
peterih drobnih iztolčenih pikic. Dno situle z
zavihanim robom oklepa spodnji del situlske-
ga plašča. Gornji rob situle je navzven za-
robljen okrog svinčenega jedra. Ročaj situle
je na obeh konceh izoblikovan v stilizirane
račje glavice. Na rame situle je ročaj pritr-
jen z dvema zankastima pravokotnima ataša- \
73
ma, ki sta obrobljeni s tanko gravuro. Vsaka
ataša je na rame situle pritrjena s po štirimi
zakovicami. Situla je okrašena s tremi paso-
vi: z enim figuralnim frizom, ki ga zgoraj in
spodaj obroblja omamen talni pas z motivom
ribjega mehurja. Posamezni pasovi so med
seboj ločeni z dvojnim plastičnim rebrom. Na
srednjem, 6,5 cm visokem figuralnem frizu ]e
upodobljenih deset, v desno stran stopajočih
gazel-antilop. Živali stopajo z dvignjeno gla-
vo, medtem ko je položaj nog pri posameznih
živalih različen. Vse živali imajo dolge, va-
lovito ukrivljene rogove, ki so okrašeni ozi-
roma izpolhjeni s finimi iztolčenimi pikicami.
Peterim živalim visijo iz gobca tanke rastlin-
ske vejice s stiliziranim, podolgovatim listom
na koncu. Nad zadkom prve živali je upodob-
ljen viseč stiliziran rastlinski motiv, pod tre-
buhom prve, druge, sedme in devete živali pa
so upodobljeni podobni rožičkasti motivi kot
polhila. Rep ni pri vseh živalih naznačen.
Konture živalskih teles so na zunanji strani
obrobljene s pomočjo fine gravure. Zgornji
in spodnji pas »ribjega mehurja« je širok
vsakorat 4,5 cm. Višina situle z ročajem 34
cm, višina situle brez ročaja 25 cm, premer
dna 13 cm, premer situle na ramenu 25,2 cm.
ZAKLJUČEK
Veliko število figuralnih situl iz enega naj-
dišča in njihova slogovna enakost nas silita
k domnevi, da so vse bile izdelane v eni de-
lavnici v Novem mestu. Poleg tega, da so vse
novomeške situle iz poznega halštatskega ča-
sa, o čemer nam govorijo spremljajoče najd-
be kot kasne certoške fibule, negovska čela-
da, itd., so tudi stilno enotne, Ta stilna enot-
nost, ki je hkrati značilnost situlske umetnosti
v njenem poznem času, so: en sam figuralni
friz, okrasna bordura v obliki ribjega mehur-
ja (izvor tega lika moramo najbrž iskati v
keltskem likovnem zakladu), konkavno ko-
nična oblika situle, prizor stopajočih gazel v
sklenjenem krogu, močna stilizacija človeških
in živalskih figur ter značilen znak Andreje-
vega križa, izdelan z drobnimi iztolčenimi pi-
kicami med zakovicami, ki spajajo plašč vsa-
ke situle. Trenutno šele tri restavrirane si-
tule iz Novega mesta so prinesle v oblikov-
ni zaklad situlske umetnosti tudi dve novosti:
doslej neznano okrasno borduro v oblild
močno stiliziranega cveta ali palmete in po-
dobo tovornega konja, ki nosi vreče (ali mor-
da vinske mehove?). Oboje krasi figuralno
situlo št. 2 iz bogatega knežjega groba (si.
4 in 7).
Pred seboj imamo primerke situlske umet-
nosti iztekajočega se halštatskega časa, iz 4.
stoletja pred n. št., ko je ta način umetniške-
ga izražanja že v zamiranju. Živalske in še
bolj človeške figure na situlah v tem času so
močno stilizirane, izpuščeni so vsi detajli,
skrbno pa je izdelan in poudarjen okrasni
element. Medtem ko so človeške figure na-
glašeno poenostavljene in toge, pa so upodo-
bitve konj in gazel dosti bolj dinamične in
skrbneje izdelane v podrobnostih. V tem ob-
dobju ikonografski poudarek ni več na zgod-
bi, temveč na formi in okrasu. Prej je bil
situlski plašč razdeljen na tri ali štiri pripo-
vedne pasove, sedaj pa je zgodba reducirana
na en sam figuralni friz, ki ima vse bolj de-
korativno funkcijo. Situlski stil v svojem
poznem obdobju ni več pripoveden, ampak
vse bolj dekorativen.
Na podlagi oblikovne in stilne analize bi
lahko delavnici v Novem mestu pripisali po-
leg novomeških situl še situlo iz VaMčne vasi
(Narodni muzej, Ljubljana, inv. št. 11790),
situlo iz Vač, ki jo hrani Ashmolean Museum
v Oxfordu in morda še situlo, ki jo je izko-
pala vojvodinja Meklenburška na Magdalen-
ski gori in jo sedaj hrani Peabody Museum
v Cambridge, Mass. Drugo, starejšo delavni-
co situlskih umetnin moramo iskati v zahod-
ni Dolenjski: na Magdalenski gori, kjer jo je
domneval že Stare^^ ali pa v Stični in morda
celo na Vačah. Kaže, da so starejši situlski
spomeniki izdelani in uporabljani v zahod-
nem delu Slovenije, mlajše umetnine pa bolj
v njenem vzhodnem delu.
Preseneča dejstvo, da vzhodno od Novega
mesta niso našli še nobenega primerka, ki bi
sodil v krog figuralne situlske umetnosti, če-
prav je vzhodna Dolenjska s Posavjem boga-
ta halštatskih najdišč: Vin j i vrh—Šmarjeta,
Rovišče, Brusnice, Kostanjevica z okolico.
Velike Malence, Libna, področje Mokronoga
in Sevnice. Je to zgolj naključje ali pravilo?
Ali smemo odsotnost figuralnih situl na
vzhodnem Dolenjskem pripisati vplivu šta-
jerske skupine halštatske kulture, ki kaže
najmočnejše elemente žarnogrobiščne kulture
in ne pozna situlskih upodobitev? Ali so te-
mu vzrok etnične razlike? Ce se pridružimo
mnenju O.-H. Freya,^* da so prazgodovinska
gradišča na Dolenjskem skoraj vedno sredi-
šče neke dolinice ali ravnine in hkrati sedež
vladajočega aristokrata, potem moramo pri-
znati, da je gradišče na Vinjem vrhu nad Be-
lo cerkvijo zadnje veliko gradišče klasičnega
dolenjskega halštata na njegovi vzhodni stra-
ni. Od Bele cerkve naprej proti vzhodu se
pokrajina nenadoma spremeni, tu preneha
značilni gričevnati svet Dolenjske in odpre
se ravninski svet spodnje krške doline, skraj-
ni zahodni rob velike ravnine, ki ju tvorita
porečje Save in Donave. Z drugimi besedami:
naravna meja je narekovala najbrž tudi do-
ločene kulturno-civilizacijske in etnične me-
je, ki odsevajo v materialhi zapuščini minulih
epoh.
74
Kakor so širokopotezno zasnovana in stra-
teško pretehtano utrjena gradišča ter monu-
mentalne rodovne gomile zunanji izraz moči
in veljave halštatskih Ilirov na Dolenjskem,
tako so figuralne situle neminljivi intimni
umetniški spomeniki neugnane radoživosti in
častihlepja halštatske aristokracije v razcve-
tu železnodobne civilizacije. Situlsko umet-
nost lahko označimo kot likovno manifestaci-
jo halštatske aristokracije, saj so edinole
predstavniki tedanje nobilitete bili njeni na-
ročniki, nosilci in uporabniki.
Vzvišeni ekspresivni realizem v situlski
umetnosti, za katerega so v klasičnem obdob-
ju značilhe močne prvine naturalizma, je
izšel iz strogega ritma žamogrobiščne simbo-
like in geometrijske motivike, ki je bila oplo-
jena s sredozemsko pripovedno figuraliko.
Poudarjeno pripovednost situlskega realizma
je z vdorom Keltov in pod vplivom njihovega
izročila zamenjala bujna fantastika popolne
dekoracije keltsko-latenskega likovnega izra-
za, ki je nastala kot posledica dosledne stili-
zacije živalske in antropomorfne figuralike.
Ustvarjanje situlskih umetnin je bilo nasilno
pretrgano. Nenadni vdor napadalnih keltskih
rodov v naše kraje ni zlomil samo politične
neodvisnosti in gospodarske moči ilirskih ple-
men, temveč je presekal tudi niti halštatske
kulturne tvornosti. Kelt okupator je nasilno
porušil bogato halštatsko tradicijo in ustvar-
jalnost Ilirov, njihovo mitologijo in pogreb-
ni obred ter domorodcem vsilil svojo civili-
zacijo, zraslo v drugačnih okoliščinah, z dru-
gačnim izročilom.
Z vdorom Keltov in njihovo prevlado, po
porazu ilirskih knezov v naših krajih, se Je
zaključil zlati vek naše prazgodovine, ki je
dosegla svoj vrh v mlajšem obdobju halštat-
skega časa. Iliri na Dolenjskem so bili z do-
bro razvitim železarstvom in z odlično meta-
lurgijo tudi pomemben gospodarski činitelj
na prostoru med severnim Jadranom (caput
Adriae) in Donavo. Po keltskem vdoru na Do-
lenjsko sredi 3. stoletja je ta dežela postala
spet stoletja dolgo nepomembna, anonimna
provinca. Izgubila je sloves tvorne in vodil-
ne kulturne pokrajine vse do visokega sred-
njega veka, ko sta v Stični in Kostanjevici
spet zrasli pomembni kulturni središči, ki sta
stoletja dolgo izžarevali svoj vpliv daleč v
slovenski prostor.
OPOMBE
1. T. Knez, Kronika 18, 1970, 11 ss; T. Knee.
Nwo mesto v dlavnini (1972). — 2. Ob tej razsta-
vi so izšli razstavni katalogi v italijanščini (Mo-
stra dedrarte delle Situle dal Po al DanubiO', Pa-
dova 1961), slovenščini (Umetnost alpskih Ilirov
in Venetov, Ljubljana 1962) in nemščini (Situlen-
kunst zwischen Po und Donau, Wien 1962). — 3.
Lucke-Frey, Die Situla in Providence (Rhode
Island). Römisch-Germanische Forschungen, Band
26 (1962); O.-H. Frey, Die Entstehung der Situlen-
kunst. Römisch-Germanische Forschungen, Band
31 (1969); W. Kimmig. 43.-44. Bericht der Rö-
misch-Germanischen Kommission 1962—1963, 31
ss; J. Kastelic, Umetnost situl (1965). — 4. M.
Pallottino, Situlenkunst zwischen Po und Donau
(Ausstellungskatalog, Wien 1962), 16. — 5. G.
Kossack, Varia archeologica (Wilhelm Unverzagt
zum 70. Geburtstag dargebracht). Deutsche Akad.
d. Wiss. zu Berlin, Schriften d. Sekt, für Vor-
und Frühgeschichte Band 16, 105. — 6. W. Kim-
mig, o. c, 91. —■ 7. J. Kastelic, Umetnost alpskih
Ilirov in Venetov (Razstavni katalog, Ljubljana
1962), 48. — 8. Podoben pojav pivsikega servisa
srečamo še v naslednjih primerih: Stična (Ložar,
GMDS 18, 1937, 7 ss); Este-situla Benvenuti (Luc-
ke-Frey, o. C, 63; Kuffern (Lucke-Frey- o. c,
82); Klein-Klein (Schmid, PZ 24, 1933, 260 sl. 37
in 273 sl. 47 a-b). — 9. O funkciji situl cfr.: Kim-
mig, o. C, 91 siS. — 10. W. Angeli, Krieger und
Salzherren (Ausstellungskatalog, Mainz 1970), 38.
—■ 11. S. Gabrovec, Arheološki vestnik 15'—16,
1964—1965, 43 s; S. Gabrovec, Simpozijum o te-
ritorijalnom i hronološkom razgraničenju lUra u
preistorijskom dobu (Sarajevo 1964), 215 ss. —
12. W. Kimmig, Die Heuneburg an der oberen
Donau (1968), 95 ss. — 13. Kratek pregled vseh
dosedanjih tez o izvoru in razprostranjenosti si-
tulskih spomenikov z navedbo vse zadevne lite-
ratura daje: Lucke-Frey, o. c, 4 s. — 14. R. Lo-
žar, GMDS 15, 1934, 40. — 15. G. v. Merhart,
Festschrift RGZM 2 (1952), 1 ss. — 16. F. Stare,
Arheološki vestnik 3, 1952, 207. — 17. F. Stare,
Zbornik filozofske fakultete II, Ljubljana 1955,
141 (odslej: Stare, Zbornik); Kimmig, o. c, 102.
— 18. Glej opombo 2. — 19. W. Kimmig, o. c,
102. — 20. Glej opombo 3. — 21. Za ugotavljanje
števila situl primerjaj kataloge najdb Stare,
Zbornik, 146 ss; Lucke-Frey, o. c, 70 ss; O.-H.
Frey, c. c, 101. — 22. W. Kimmigl, a. c, 78
opomba 90, 81. — 23. W. Smid, Camiola 1, 19Ö8,
202 ss. — 24. S. Gabrovec, Arheološki vestnik 19,
1968, 160 ss; F. Stare, Zbornik, tab. VI, 1. — 25.
F. Stare, Zbornik, 141. — 26. O.-H. Frey, Alma
mater Philippina (Marburg/Lahn), Winterseme-
ster 196a/69, 10. O.-H. Frey, Varstvo spomenikov
13—14, 1968—19"69, 20.
75