Kakovostna starost, let. 26, št. 2, 2023, (56-62) © 2023 Inštitut Antona Trstenjaka 

Mulquiny, L. in Oakman, J. (2022). Exploring the experience of reablement: A systematic review and qualitative synthesis of older people´s and carer´s views. Health and Social Care in the Community, 30 (5), str. 1471-1483. 
IZKUŠNJE S PROGRAMOM PONOVNE PRIDOBITVE SAMOSTOJNOSTI 
Sistematicen pregled in kvalitativna sinteza rezultatov o izkušnjah starejših ljudi in njihovih oskrbovalcev 
Oskrba starih ljudi se je v zadnjih nekaj desetletjih zelo spremenila. Tradicionalni modeli oskrbe so bili osredotoceni pred­vsem na institucionalno oskrbo oz. domo­ve za stare ljudi. Pred približno dvajsetimi leti pa se je zaradi staranja prebivalstva in nevzdržnosti institucionalnih modelov oskrbe fokus premaknil na oskrbo v sku­pnosti ter k implementaciji vzdržnejših modelov oskrbe, s poudarkom na izbolj­ševanju oz. ohranjanju funkcionalnih zmožnosti in samostojnosti starih ljudi. Vecina, tako v Sloveniji kakor v vsej Evropi, želi cim dlje ostati v domacem okolju, zato je razvoj novih modelov skupnostne oskrbe zelo pomemben. 
Vecina modelov skupnostne oskrbe temelji na zadovoljevanju potreb, kar po­gosto vodi v pasivnost uporabnika. Pristop ponovne pridobitve samostojnosti (v ang. reablement) predstavlja alternativo formalnim oblikam oskrbe v skupnosti, saj temelji na zagotavljanju aktivne, na posa­meznika osredotocene ter ciljno usmerjene pomoci in podpore, katere cilj je povecati ali ohraniti samostojnost posameznika pri opravljanju vsakdanjih opravil v domacem okolju, ter s tem zmanjšati ali odložiti potrebo po storitvah dolgotrajne oskrbe (Metzelthin in drugi 2020). Pristop po­novne pridobitve samostojnosti je omejen na doloceno casovno obdobje (vecinoma do 12 tednov), znotraj katerega v okviru razlicnih ukrepov interdisciplinarna ekipa strokovnjakov pomaga posamezniku pri ohranjanju ali izboljšanju samostojnosti pri vsakdanjih opravilih. Te storitve vklju-cujejo izvajanje razlicnih telovadnih vaj, ponovno ucenje dolocenih aktivnosti ter spreminjanje vedenja in navad. Pristop temelji na zacetni temeljiti oceni zmožnosti in potreb posameznika (ter vec vmesnih ocenah), zastavljanju ciljev ter na razvo­ju ciljno usmerjenih nacrtov podpore, v okviru katerih ima posameznik glavno vlogo. Pristop ponovne pridobitve samo­stojnosti omogoca uporabniku, da preko sodelovanja pri vsakdanjih dejavnostih, prilagoditve domacega okolja, uporabe raznih pripomockov ter vkljucevanja soci­alne mreže, doseže ali ohrani samostojnost (Rostgaard, Tuntland in Parsons, 2023). 
V pricujocem clanku Mulquiny in Oakman (2022) predstavita sistematicni pregled in sintezo kvalitativnih raziskav o izkušnjah starih ljudi in njihovih oskrbo­valcev s programom ponovne pridobitve samostojnosti. Za oceno izkušenj, mnenj in odnosa do pristopa ponovne pridobitve sa­mostojnosti so uporabili metodo tematske analize in sinteze podatkov, ki sta jo razvila Thomas in Harden (2008). V raziskavo sta vkljucila angleške clanke napisane med leti 1990 in 2021 o izkušnjah ter odnosu do ponovne pridobitve samostojnosti na podrocju oskrbe starih ljudi. Vkljucene so bile kvalitativne raziskave ter raziskave mešanih metod (ce so imele locen kvalita­tivni del, ki ga je bilo mogoce analizirati). Iz analize sta izkljucila raziskave, ki niso bili objavljene v anglešcini; raziskave, ki so se ukvarjale s pregledi literature; raziskave, ki so temeljile le na kvantitativnih podatkih, ter tiste, ki so temeljile le na perspektivi zdravstvenih delavcev. Poleg tega v razi­skavo nista vkljucila raziskav z udeleženci živecimi v domovih za stare ljudi, saj ju je zanimalo predvsem, kako se program ponovne pridobitve samostojnosti obnese pri starih ljudeh, ki živijo v skupnosti. 
V tematsko analizo je bilo vkljucenih 19 clankov, ki so predstavljali rezultate kvalitativnih raziskav s podrocja odnosa in izkušenj s ponovno pridobitvijo samostoj­nosti v petih državah (Anglija, Norveška, Švedska, Škotska in Avstralija). Mediana datuma objave clankov je bila 2018, kar nakazuje na to, da gre za relativno novo podrocje raziskovanja. Iz analize rezultatov vkljucenih raziskav sta avtorja definirala tri teme – pristop ponovne pridobitve samo­stojnosti pomeni: 1. preobrat na podrocju oskrbe starih ljudi, 2. težave v razvoju opri­jemljivih in smiselnih ciljev v okviru ohra­njanja in izboljšanja samostojnosti starega cloveka, zadnja tema pa zajema vsebine, ki se navezujejo na prepricanje, da pristop po­novne pridobitve samostojnosti izboljšuje zdravje in blaginjo starega cloveka. 

Tema 1: Pristop ponovne pridobitve samostojnosti pomeni preobrat na podrocju oskrbe starih ljudi 
Avtorja ugotavljata, da stari ljudje pogosto niso dobro razumeli pomena sa-mega programa in so pricakovali klasicne storitve oskrbe na domu, zato storitve, ki so jih prejeli v okviru programa, pogosto niso bile v skladu z njihovimi pricako­vanji. Dejstvo, da niso bili dovolj dobro informirani o ciljih in namenu ponovne pridobitve samostojnosti, se je pogosto odrazilo v razocaranju in odporu do teh storitev, kar je bilo povezano tudi s slabšimi rezultati po koncu intervencije. Na splošno se je razumevanje pomena programa sicer izboljšalo tekom njegovega izvajanja. To se odraža tudi v ugotovitvah, da so nekateri stari ljudje in njihovi svojci porocali o tem, da so zaradi omejene dolžine programa pod stresom, in sicer predvsem zato, ker si niso znali predstavljati kako bo izgledal njihov vsakdan po zakljucku programa. 

Tema 2: Oblikovanje ciljev 
Cilji so bili za stare ljudi in njihove svojce pomemben kazalnik napredka med izvajanjem ukrepov, imeli pa so tudi velik motivacijski ucinek. Ce so stari ljudje dosegli cilje, ki so si jih zastavili v okviru teh ukrepov, je to imelo pozitiven vpliv tako na njihovo lastno izkušnjo kakor tudi na izkušnjo njihovih oskrbovalcev. Po pri-cakovanjih pa je imelo nedoseganje ciljev negativen vpliv na izkušnjo starih ljudi in njihovih oskrbovalcev. 
Analiza vkljucenih raziskav je pokazala tudi, da številni stari ljudje ob pricetku izvajanja ukrepov niso opredelili ciljev ali pa si le-teh niso zapomnili, kar v dolocenih primerih kaže na neprimerno izvajanje pristopa ponovne pridobitve samostoj­nosti s strani strokovnjakov, saj je ravno postavljanje ciljev eden izmed kljucnih elementov tega pristopa. 
Stari ljudje, ki so si ob pricetku pro-grama zastavili cilje, so pogosto porocali 
o tem, da so bili cilji povezani predvsem z zadovoljevanjem osnovnih in podpornih vsakdanjih opravil, ne pa tudi s socialnim vkljucevanjem v družbo. To je zaskrblju­joce, saj so stari ljudje prostocasne dejav­nosti in druženje pogosto predstavili kot pomemben vidik njihovega vsakdanjega življenja. Pri oblikovanju ciljev so oskrbo­valci pogosto izjavili, da niso bili vkljuceni v njihovo nacrtovanje ciljev, kar je v prime-rih, ko se pogledi starih ljudi in njihovih oskrbovalcev glede ciljev in doseganja samostojnosti starega cloveka niso ujemali, pripeljalo do napetosti med njimi. 
Oskrbovalci so pogosto poudarjali, da je tudi njihovo mnenje pomembno, saj so pomemben vir podpore in imajo zaradi (pogosto dolgoletnega in povezanega) od­nosa s starim clovekom veliko informacij in izkušenj, ki bi lahko pomagale pri obli­kovanju ciljev in intervencij za ponovno samostojnost starega cloveka. 

Tema 3: Izboljšanje zdravja in blaginje 
V programu udeleženi stari ljudje so pogosto izjavili, da so jim ukrepi ponovne pridobitve samostojnosti omogocili, da so se osredotocili na svoje sposobnosti namesto na omejitve: sedaj bolj zaupajo vase, so bolj neodvisni pri vsakdanjih opravilih in imajo vec nadzora nad svojim življenjem. Številni so poudarili, da jih je izboljšanje kompetenc in samostojnosti na podrocju osebne nege in priprave obrokov motiviralo in spodbudilo, da so se trudili izboljšati samostojnost tudi na drugih podrocjih vsakdanjega življenja. To, da so lahko nekomu izven svoje primarne družine (nekomu iz ekipe strokovnjakov, ki je izvajala ukrepe) dokazali, da zmorejo dosegati zastavljene cilje, je bilo za njih iz­jemnega pomena in je pomembno vplivalo na njihovo motivacijo. Tudi oskrbovalci so porocali o pozitivnih ucinkih programa, saj so dolocena opravila stari ljudje zaceli iz­vajati sami (npr. so bili znova sami zmožni pripraviti kosilo), kar pomeni, da so potre­bovali manj pomoci oskrbovalcev. Slednji so s tem pridobili nekoliko vec casa, ki so ga lahko porabili za druge vsakdanje dejav­nosti, za katere prej niso imeli casa, kar je pozitivno vplivalo tudi na njihovo zdravje in blaginjo. Prav tako so oskrbovalci po­gosto poudarili, da so od strokovnjakov dobili pomembne kompetence in znanja ter postali samozavestnejši pri nudenju pomoci in oskrbe. 
Program ponovne pridobitve samo­stojnosti je casovno omejen kar pomeni, da se po zakljucku programa in po dosegu skupno dolocenih ciljev konca. Pricakuje pa se, da bodo vkljuceni v program nada­ljevali z vajami ter upoštevali nasvete in priporocila strokovnjakov. Raziskave pa kažejo, da se to vedno ne zgodi, saj stari ljudje po zakljucku programa pogosto niso nadaljevali z aktivnostmi, ki so jihizvajali v okviru programa. Številni so ob koncu programa porocali tudi o obcutkih negotovosti in da bi po zakljucku programa potrebovali še neko prehodno obdobje, v katerem bi se lahko navadili na življenje brez vsakodnevne podpore in motivacije strokovnjakov. 
Avtorja sta v sistematicnem pregledu kvalitativnih raziskav, ki so se ukvarjale z izkušnjami starih ljudi in njihovih oskrbo­valcev s programom ponovne pridobitve samostojnosti, predstavila prednosti in iz­zive, ki jih je treba v prihodnosti zagotoviti, da se bo program lahko izvajal kar se da kvalitetno in s tem prispeval k cim daljše-mu samostojnemu življenju starih ljudi v skupnosti. Nadalje avtorja ugotavljata, da je za uspešnost programa izredno pomemb-no, da so nameni in cilji programa jasno opredeljeni in razumljivo predstavljeni tako staremu cloveku kot tudi oskrbovalcu (oz. družini). Pri oblikovanju ciljev je zelo pomembna vkljucenost in sodelovanje vseh deležnikov – strokovnjakov, starega cloveka in oskrbovalca, saj so le tako lah­ko cilji dobro in realisticno zastavljeni ter prilagojeni življenjskemu slogu dolocenega starega cloveka. 
Analiza in sinteza kvalitativnih raziskav je pokazala tudi, da si stari ljudje ne želijo pridobiti samostojnosti le pri osnovnih in podpornih vsakdanjih opravilih (npr. pri osebni negi, gospodinjskih opravilih, gibanju), pac pa tudi pri socializaciji (iz­postavili so npr. željo po druženju, izletih, obiskovanju raznih dogodkov), kar je bilo prej pri nacrtovanju ukrepov pogosto spregledano. Avtorja ugotavljata, da kljub temu, da številne raziskave (Gardiner in drugi, 2018 in Lunaigh in Lawlor, 2008 v Mulquiny in Oakman, 2022) izpostavljajo problem socialne izolacije in osamljenosti ter da so dokazani njuni negativni vplivi na psiho-fizicno zdravje posameznikov (Courtin in Knapp, 2015 v Mulquiny in Oakman, 2022), programi ponovne pri­dobitve samostojnosti redko naslavljajo psihosocialne potrebe in duševno zdravje starih ljudi, temvec se bolj osredotocajo na njihove telesne zmogljivosti. 
Na splošno so imeli stari ljudje in njiho-vi oskrbovalci s programom ponovne pri­dobitve samostojnosti pozitivne izkušnje, omenjene negativne izkušnje in kritike pa bo potrebno dobro preuciti in jim posvetiti, da bodo v prihodnje ti ukrepi še bolj kako­vostni in osredotoceni tako na duševno in socialno kakor na telesno zdravje starega cloveka. 
Pristop ponovne pridobitve samostoj­nosti je pomemben del dolgotrajne oskrbe v skupnosti, saj pomaga posameznikom cim dlje ostati samostojni in aktivno pri­spevati k ustvarjanju blaginje; ce je star clovek pri tem uspešen, za nekaj casa od­loži prehod na klasicne storitve oskrbe na domu, kjer ima pasivnejšo vlogo. 
Nekaj podobnega temu pristopu pred­videva tudi nov zakon o dolgotrajni oskrbi v Sloveniji, ki je trenutno v javni razpra-
vi.Zakon kot dodatno storitev oskrbe v skupnosti namrec predvideva storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti, ki naj bi obsegale: storitve za krepitev in ohranjanje funkcionalnih sposobnosti in razvoj nadomestnih spretnosti za dvig in vzdrževanje samostojnosti; storitve sve­tovanja za prilagoditev bivalnega okolja, storitve psihosocialne oz. postdiagnosticne podpore osebam s težavami v telesnem in duševnem zdravju in podpora njihovim svojcem (ZDOSK-1). Ce bo to v zakonu sprejeto in bo na lokalni ravni zagoto­vljenih dovolj kapacitet za izvajanje teh storitev, bo to lahko pozitivno vplivalo na kakovost življenja starih ljudi in njihovih oskrbovalcev. 
VIRI: 
Mulquiny, L. in Oakman, J. (2022). Exploring the 
experience of reablement: A systematic review and 
qualitative synthesis of older people´s and carer´s 
views. Health and Social Care in the Community, 30 (5), str. 1471—1483. 
Metzelthin, S., Rostgaard, T., Parsons, M., & Burton, E. (2022). Development of an internationally accepted definition of reablement. A Delphi study. Ageing & Society, 42(3), 703-718. https://doi.org/10.1017/ S0144686X20000999 
Rostgaard, T., Tuntland, H., & Parsons, J. (2023). „1: Introduction: The concept, rationale, and implications of reablement“. Reablement in Long-Term Care for Older People. Bristol, UK: Policy Press. Retrieved May 28, 2023. https://doi. org/10.51952/9781447359944.ch001 
Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDOSK-1) – v javni razpravi. Dostopno prek: https://e-uprava. gov.si/si/drzava-in-druzba/e-demokracija/ predlogi-predpisov/predlog-predpisa. html?id=15617. 
Tjaša Potocnik 
Združeni narodi – Svetovno socialno porocilo 2023: V starajocem se svetu ne smemo nikogar spregle­dati, 5. poglavje: Kriza oskrbovanja, B1 – Staranje na pravem mestu  (United Nations: World Social Report 2023 – Leaving no one behind in an ageing world, chapter 5 – A Crisis of Care, B1 – Ageing in the Right Place) 


STARANJE IN OSKRBA V PRIMERNEM BIVALNEM OKOLJU 
Staranje v domacem bivalnem okolju (ageing in place) je želja vecine starejših po vsem svetu. Nedavna raziskava v Združe­nih državah Amerike je pokazala, da želi skoraj 80 odstotkov ljudi, starih 50 let in vec, dolgorocno ostati na svojem domu; gre za delež, ki ostaja nespremenjen že desetletja. Staranje v domacem okolju po­meni varno, neodvisno in udobno življenje v svojem domu in v okviru skupnosti, ne glede na starost, dohodek ali zmogljivosti. »Staranje v primernem bivalnem okolju« (ageing in the right place) pa nadgrajuje koncept staranja v domacem bivalnem okolju. Primerno okolje je tisto, ki najbolj ustreza potrebam in željam starejšega po­sameznika, to pa je lahko njegov sedanji dom ali kje drugje, in ki zadovolji socialne, financne, zdravstvene in infrastrukturne potrebe starejših ter jim nudi primerne storitve, varnost in cenovno dostopnost. 
Na odlocitev starejših ljudi o tem, kje bodo živeli in po potrebi prejemali storitve oskrbe, vpliva vec dejavnikov. Možnosti oskrbe za starejše in njihove družine se zelo razlikujejo glede na državo in osebne okolišcine. Na izbiro nacina oskrbe lahko vplivajo razpoložljivost in dostopnost sto­ritev, kulturna prepricanja (na primer da družina najbolje skrbi za svoje starejše svoj­ce) ter financni položaj starejšega cloveka in njegove družine. Kje bo deležen storitev dolgotrajne oskrbe, je lahko odvisno tudi od vrste njegove bolezni. Institucionalna oskrba je obicajno namenjena šibkejšim osebam, ki niso vec sposobni samostojnega življenja ali pa potrebujejo specializirane zdravstvene storitve. Storitve oskrbe so nelocljivo povezane tudi z bivalnimi raz­merami starejših oseb, kot je opisano vnadaljevanju. Življenjske razmere mocno dolocajo storitve oskrbe, ki so jih starejši ljudje deležni. 
V številnih družbah je skupno bivanje z odraslimi otroki tradicionalna oblika so-bivanja vec generacij. Od odraslih otrok se marsikje po svetu pricakuje, da bodo ostali s svojimi ostarelimi starši in zanje skrbeli že zaradi zakoreninjenih obicajev, ži­vljenjske vzajemnosti ali medgeneracijske solidarnosti. Razlog za skupno bivanje dveh generacij so lahko tudi odrasli otroci, ki niso nikoli zapustili doma ali pa so se vr­nili zaradi ekonomskih težav ali neugodnih življenjskih dogodkov (brezposelnost, loci­tev ipd.). V nekaterih primerih se starejša