POGOSTO JIH SREČAMO
Pomikajte se nazaj od srednjih vrat
Vsako jutro odpelje iz Remi-ze v najrazličnejše smeri mesta 138 avtobusov, od tega je 47 zglobnih ali Krpanov, kakor jih popularno poznamo Ljub-ljančani. In vsi ti avtobusi pre-vozijo na dan kakih 18 do 22 tisoč kilometrov, dnevno pa se v njih pepelje od 200.000 do 300.000 ljudi; na mesec je to približno 4,5 do 6 milijonov. In če bi vse žetončke — deni-mo, da bi plačevali samo z nji-mi in bi v te majcene kovinske ploščice spremenili tudi vse kovarlce in vozovnice — Ce bi vse te žetončke zbirali na kup, bi imeli ob letu kaj preštevaU. Bilo bd jih naroreč okoli 7,5 milijonov kosov.
In pravzaprav resnično vsak dan doživimo kaj v takem ali drugačnem smislu zanimivega na avtobusu. Zadnjič, tik pred 1. novembrom, denimo, je mo-žakar na Bavarskem dvoru sko-
raj spravil ob živce žensko na »sedmici«, ki si je drznila pri-nesti na avtobus košaro cvetja. »Kajti take stvari, ja gospa, se pa nese peš! Ste ga videli? Kakšna bedasta pripomba! Peš naj grem s tem v Dravlje? Kaj pa jutri, bodo po vašem tudi vsi šli peš na žale? Hm, je pameten ...«. Ljudje prikima-vajo in se muzajo. Šofer pa z že tolikokrat vajeno kretnjo za-pre vrata, spelje deset, dvajset metrov in se spet ustavi v ko-loni pred semaforjem. Tokrat lepo, z občutkom, včasih pa sunkovito, na hitro, kakor bi vozdl krompir. Oh, saj ni, da bi govoril...
Tako oborožena, z obilico podatkov in svojimi vsako-dnevnimi na svoji koži obču-tenimi doživetji (vendar čdsto zasebno že vnaprej trdno pre-pričana, da je njihov kruh, kruh voznikov v mestnih avto-
busih trdo zaslužen), sem se oni dan namenila na klepet v Remizo k enemu od njih. V četrtek opoldne je imel pred začetkom popoldanske dzmene slabo urico časa za klepet STA-NE GREBENC.
Stane Grebenc je v mestnem prometu že 14. leto in v glav-nem vozi Krpana. Je torej eden td^tih šoferjev, ki so, kot
sam pripoveduje, dobro presta-H kritično obdobje prvih let, ko je marsikateri omagal.
»Naše delo je zelo zahtevno,« pripoveduje. Ljudje sd namreč znamo medsebojne odnose, tu-di tista kratka, vsakdanja ko-municiranja neverjetno zakom-plicirati. »Moram se absolutno stoodstotno skoncentrirati na promet, paziti moram, da bo-do vsi vamo izstopili in vstopi-M in tudi ne smem koga pos-neti ob robu pločnika z vzrat-nim zrcalom... In navsezad-nje, vsakdo mora vreči žeton ali kovanec v skrinjico ali po-kazati vozovnico, ob tem pa naj bi mirno prenašal pripom-be in godmjanja, kod sem ven-dar hodil, zakaj sem zaraudil. In seveda naj bd bil vedno do-bro razpoložen; zjutraj kmalu po četrti, pri prvem izvozu ali pa pp polnočd, ko pripelje za-dnji avtobus v garažo.«
To pripoveduje 6isto unairje-no, brez trohice nervoze. Bolj v smehu, se mi zdi. »O, saj sem se spočetka tudi sam jezil in razburjal, pa tudi povedal sem komu kaj bolj naglas, kakor bibllo treba. Vse sem si vzel preveč dobesedno... Zdaj pa, no, zdaj  sem si po tolikih le-
tih že nekako izdelal »sistem kontaktiranja ,z ljudmi. Ne razburjam se več (Zanimivo, kaj ne? Človek bi mislil, da bi moral imeti zdaj živce kot stnme.) Zdaj s prijazno bese-do razorožim že vsak napad.
(Pri vinjenih ponavadi ne za-leže. Takrat ustavim na prvem križišču, kjer je miličnik).
»Na živce pa mi gre ... Pa, saj če se vozite z našimi av-tobusi poznate zgodbo z nas-lovom: Pomikajte se nazaj od srednjih vrat. Neverjetno, to je neverjetno, kako so ljudje sebični. Vsak si misli, da je najvažnejše da je on na avto-busu, drugd pa kaj naj bi ga brigali. Res se razjezim, kadar mi počepne sprednji del avto-busa tako, da komaj speljem, zadaj pa je voz' še na pol pra-zen. Takrat izstopim in ne gre-mo naprej, dokler ni reda.«
Res pa je, da imamo tudi potniki slabe izkušnje Če -nis-mo dovolj urni pri izstopanju, se kaj hitro piimeri, da se mo-ramo potem odpeljati postajo dlje, kot smo nameravali.
Toda, le kdo bi nam vsem ustregel!
R. D.