tova kritika praksa se navezuje na svojega predhodnika, prejnjega pisca kritik v NR: Dimitrija Rupla, čigar kritike so v knjini obliki e izle. To pa pomeni, da se Slovenci prvič (po ponatisu Mejakovih kritik) soočamo s kritiko kontinuiteto, pa čeprav skozi več avtorjev. Pomembno je e to, da se v knjini, se pravi celoviteji podobi ohranjajo sprotni zapisi o proznih in dramskih delih na Slovenskem, kar ima mnogo večji pomen, kot se zdi na prvi pogled. Tu ne gre samo za evidentiranje in klasifikacijo literarnih-proznih in dramskih pojavov v sodobnosti, pregled dimenzij ustvarjalnosti, marveč je s kritikim posegom, predstavitvijo in opredelitvijo omogočena hitreja zgodovinska določitev najizrazitejih literarnih pojavov v okviru celotne literarne zgodovine, da priročnosti in bibliografske vrednosti takih del niti ne omenjamo.
Zal, so v zavesti slovenskega bralca take, e vedno preredke knjige, v primerjavi z mnoico drugih novih knjig, »ekskluzivne« in »nebrane« in potemtakem prepučene redkim studioznim bralcem. Seveda je ta videz varljiv, da ne rečemo povsem zmoten. al, tudi slovenska sredstva mnoičnega obvečanja (če pustimo ob strani predstavitve novih knjig ob tiskovnih konferencah pri čemer prihaja največkrat zgolj do zunanjih informacij), zlasti tedniki (t. i. revije in nedeljski listi) ne dajejo knjinim predstavitvam niti priblino toliko prostora, kot ga dajejo sorodni tiski v drugih dravah, z mnogo večjim trgom in dostopnostjo, kot sta slovenska. Vendar pa pustimo ta ekskurz, ki ga je Inkretova knjiga porodila bolj nam v opomin in razmislek, kot pa opombo o knjigi sami. Andrej Inkret e naprej, po istem principu in metodolokih temeljih, objavlja v NR literarne recenzije, zato smemo pričakovati, da bo ob pravem času pripravil za tisk (morda v isti zbirki) tudi drugi del Spominov na branje.
ANDREJ INKRET, SPOMINI NA BRANJE
V znameniti, dobro zasnovani in uveljavljeni zbirki Razpotja (razprave, eseji, članki, kritike) je kot 29. knjiga izel ponatis prvega dela Inkretovih literarnih (proznih in dramskih) kritik,* kot jih je avtor, znani slovenski literarni in gledaliki kritik mlaje slovenske publicistične generacije, priobčeval v tirinajstdnevniku Nai razgledi. Inkre-
(* Andrej Inkret, Spomini na branje, zaloba Obzorja, Maribor 1977, zbirka Razpotja t. 29, opremil Matja Vidic, Branje spominov Taras Kermauner, str. 267)
1233
Andrej Inkret
1234
Marijan Zlobec
V izhodičnem postavljanju teoretskih temeljev lastnega branja Andrej Inkret priznava obe sodelujoči komponenti sprejemanja literarnih besedil: na eno stran postavlja literaturo kot ima-nentno celoto, na drugo pa bralca s svojim bralskim procesom. Avtor pravzaprav iče »relacije do knjinih besedil, iz katerih se bosta mogli do največje mogoče mere enakopravno odkrivati obe, zmerom in neizogibno sodelujoči komponenti: literatura in branje, odkrivati pa se bosta mogli le, če bomo neprenehoma, poleg proznega in dramatičnega besedila, ki ga beremo, reflektirali (mislili, kontrolirali, temati-zirali) tudi to branje samo, se pravi, če nam knjievno besedilo ne bo le predmet za kritično »manipulacijo«, ampak bo obenem, vzporedno, na »predmet« tudi ta »manipulacija« sama (7). Prebrana besedila kritiku pomenijo le »potencialno monost, ki jo je potrebno napolniti in realizirati, da bi do literature kot take, do razkritja njene literarnosti, njenega specifičnega bistva sploh prilo.« (7) In kje je literarnost literature? Andrej Inkret pravi: »Literature same v sebi ni: zmerom je odločujoča misel o literaturi, razmerje do proznega ali dramatičnega besedila, relacija, v kateri se literatura odpre kot literatura (...) Če pa je literatura prav zaprav le funkcija, ki prihaja do svoje realizacije in izpolnitve v branju in ki zatorej branje tudi neogibno potrebuje, saj je »zunaj« ni in ne more biti, potem je za branje seveda prav tako odločilnega pomena, da ve za svoje izhodiče in namene, da ne pozablja na svoj temeljni interes do predloenih besedil in da se, skratka, zaveda tako svojih monosti kot tudi meja« (8).
Literatura je odprta različnim branjem, pri čemer ostaja sama nespremenljiva: »prednost« literature pred branjem je namreč prav v njeni nepre-nehni potencialnosti in razpololjivosti; literatura zmerom posrka vase vse konkretne oblike in modele branja, ki je
potemtakem, resda temeljna, konstitutivna, a spričo nenehoma vračajoče se potencialnosti in zmerom nove razpololjivosti svojega predmeta tudi parcialna, delna zavest, ki prebranega nikdar ne more docela izčrpati. Iz tega sledi, da je literatura v svoji literarnosti vrsta ali vsota različnih oblik in modelov branja, konstitutivnih »manipulacij« (8).
Te, dovolj eksplicitne misli o razmerju med literaturo in branjem, ali med sporočevalcem, sporočilom in sprejemnikom, kot so temu rekli e ruski formalisti (na primer Roman Jakobson), omejuje v prvi vrsti zmonosti bralče-vega »odkrivanja« literarnosti literature, saj je ta odprta mnoici različnih branj in potencialnim interpretacijam, ki izhajajo predvsem iz lastnih zmonosti videnja ali odkrivanja te literarnosti.
Inkretov način branja literature poteka, po lastni eksplikaciji, v dveh smereh: prva smer vodi »proti smislu, resnici, pomenu, ki ga literarno besedilo prinaa v svetlobo-branje. To je način direktnega branja, ki mu literatura v svoji literarnosti predstavlja pravzaprav samo oviro, ki jo je potrebno na poti k »resnici«, skriti v tej literarnosti, seveda premagati in odstraniti. Za ta način branja je literarno besedilo potemtakem predvsem prostor dogajanja, ekspliciranja, govora, tematizacije ... »resnice« (...) V drugem od smeri, (. . .) pa se branje obrača k omenjeni »oviri« sami, se pravi, neposredno k literarnosti literature. V tej smeri se branje zanima za jezik, dogaja se torej kot spraevanje in preverjanje specifičnih in obenem temeljnih določil literarnega besedila« (10).
Vpraanja literarne kritike so potemtakem hkrati vpraanja o literaturi in kritiki sami: »o njenem kriteriju in metodoloko-tehnolokem modelu, o njenem posebnem načinu branja. Sa-moreflektirano branje, ki v tem, ko raziskuje in raz-stavlja jezik svojih literarnih predlog, seveda e načrtno in
1235
Andrej Inkret, Spomini na branje
sistematično sestavlja nov, lastni jezik ter s tem (meta) jezikom objavlja specifično, a v tem tudi odločilno, konstitutivno, četudi nikoli dokončno, eks-kluzivno skunjo o eksistenci literature (.. . .) (10)
Inkretov »oseben refleks aktualnega, »dnevnega« knjievnega ivljenja med Slovenci« je kronistično določen z zaporedjem objav-izidov, ne da bi avtor kaj izbiral in si s tem olajal delo, zlasti pri tistih tekstih, ki mu zaradi takih ali drugačnih lastnosti niso predstavljali potrebnega »magneta«, da bi aktivirali avtorefleksijo in jo izpeljali v razvidnejo, kompleksnejo kritiko misel. To je pravzaprav ena izmed nujnih, čeprav nikakor prijetnih dolnosti kronistične natančnosti. Zato moramo avtorju priznati »strpnost« in »iro-kost« tudi do takih tekstov. Le-teh ni malo, vendar jih kritik ne odpravlja s kritiko aroganco, vzvienostjo nad njihovo »neliterarnostjo«, marveč v njih odkriva in priznava njim lastne sestavine in jih s tem evidentira kot monost za drugačna branja, za globlje osvetlitve v okviru drugačnih metodolokih in teoretskih izhodič in pojmovanj literature. To pa je dokaz neeks-kluzivnosti celotnega kritikovega početja (in s tem knjige), kljub temu da je lastnim izhodičnim temeljem »ust-rezajočim«, »ekskluzivnim« tekstom, takim torej, v katerih se je avtorju raz-vidneje pokazal predvsem »specifični poetski fundament posameznih besedil«, »intenziteta in obseg njihove pesnike prebojnosti« in »konvencionalno rabo jezika prebijajoč, presenetljiv, ino-vativen način«, dana večja pozornost (prostorsko in esejistično-kritiko). Zato pa ga je po drugi strani manj zanimala konkretna »ideologija« ali »morala«, »udejanjena v leposlovnih izdelkih, njihovo razmerje do realnega, pred-tekstualnega sveta«.
Opisani horizont je potrebno imeti pri prebiranju Inkretovih branj vseskozi pred očmi, sicer bi bili avtorju kri-
vični, zlasti pri tistih, obsenejih in bolj poglobljenih razmiljanjih, ki jih more »prekriti« avtorjeva kritika metodologija, čeprav se po drugi strani zastavlja vpraanje, ali avtor prehitro ne »prebere« dela, ki se na to metodologijo ne »odzivajo«. Nikakor ni lahka dilema, v katero se mora avtor spustiti, da bi zadostil »temeljnosti«. Toda kaj je temeljitost? To, da vzamem v roke vso letno knjino (prozno in dramsko literaturo) produkcijo na Slovenskem, jo »preberem« in »ocenim«? To je zgolj okvirna temeljitost, potencialni pogoj celovitosti in vsestranskosti, ki pa se pokae kot nezadostna takoj, ko naleti na določeno metodologijo, na določen in ekspliciran način konstruiranja literarnih produktov. Tu nastaja kratek stik, zaradi česar imajo »kodo« najprej avtorji, katerih dela so »nepre-verljiva« na določeni tehnologiji in metodologiji, in naposled avtor kritik sam, ki se »mora« ukvarjati s teksti, ki ga navdajajo z »brezupom«, kot sam pravi! Kompromis, ta je v knjigi opazen, je prvi in najočitneji ruitelj temeljitosti. Zal, je na Slovenskem kritika praksa, kljub monostim, ki so večje kot kdajkoli doslej, omejena na izredno majhen krog piočih in za spoznanje večji krog bralcev (kritik), in bi izogibanje se »temeljitosti« pomenilo e veliko nevarnost »zamolčanja« določenega tipa literature, odvisno pač od metodolokega izhodiča trenutnega vodilnega »kronista«. Nevarnost torej, ki na Slovenskem kaj hitro povzroči »nevečnosti« in »očitke«, da ostanemo samo pri tem.
Vendar moramo Inkretu priznati potrebno strpnost tudi do tekstov, ki so zunaj njegovega pojmovanja bistva ali temeljev literature in odnosa bralcev do nje in nje do konkretne pojavnosti ter drubene funkcije, čeprav zlasti o slednji Inkret ne razmilja. Zato so avtorjeve negativne kritike namenjene predvsem tistim delom, ki ne dosegajo potrebnega nivoja niti v okviru pisme-
1236
nosti (jezika), jasnosti, koncepta, zgradbe, skratka, temeljnosti neke poetske orientacije. Le-teh je malo, vendar je kritikova ost v takih primerih huda, skorajda posmehljiva.
Nasprotno pa se avtorjeva miselna nadstavba »raziri« ob tekstih, ki so lastnemu pojmovanju literature tako rekoč poloeni v interpretacijo. Tu se Inkret pokae kot zelo inventiven in-terpret in zagovornik inovativnosti, revolucionarne podobe literature, tiste tedaj, ki bistveno prispeva v svoji povojni zgodovini k njenemu literarnemu razvoju (ali je vsaj avtor prepričan, da je tako!) Toda kaj je potemtakem prvotno: literarna teorija in metodologija o literaturi in branju, ali literatura sama?!
Marijan Zlobec
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si