KRONIKA TERITORIALNI RAZVOJ MARIBORA JAKOB OREŠNIK * IXronika« se je dosedaj bavila z enim geopolitičnim in drugim gospodarsko-razvojnim vprašanjem mari borskega mesta. Ker pa namerava »Kronika« v bo doče obravnavati tudi regulacijska vprašanja mari borskega mesta, poleg tega pa poseči tudi nazaj v sta rejšo mariborsko preteklost, je potrebno, da poda najprej strnjeno sliko teritorialnega razvoja Mari bora in s tem omogoči lažje razumevanje poznejših doprinosov o Mariboru. Obenem s tem pa želimo po novno opozoriti na še vedno aktualni problem zdru žitve meščanskih okoliških naselbin z Mariborom v eno politično, socialno in kulturno skupnost. 23. septembra 1934 je stopil v veljavo novi zakon o mestnih občinah. S tem dogodkom so na zunaj za ključila naša slovenska mesta stoletno dobo svojega razvoja, porojeno z meščanskimi srednjeveškimi pri vilegiji in utrjeno v XIX. stoletju z novimi statuti, oziroma deželnimi zakoni. Imenovani datum pa bi lahko imenovali tudi geopolitični mejnik v območju razvoja naših mest. Do imenovanega datuma so se naša mesta razvijala po vzoru, oziroma vzporedno z vzhodnjealpskimi mesti, s katerimi so delila tudi usodo svojih pravnih položajev; s 23. septembrom 1934 pa so se razvojno od teh ločila, ko je nastala nova razvojna mestna skupina jugoslovanskih mest nih selišč, ki imajo z novim zakonom podana lastna nova razvojna pota. In če upoštevamo ta kulturno- georafski mejnik, imamo prav tako priliko in mogoče celo dolžnost, da si ogledamo teritorialni razvoj ma riborskega mesta do tega mejnika. V naših nadaljnjih izvajanjih bomo sledili deloma zgodovinski literaturi, ki so jo o Mariboru podali J. Zahn, F. Kovačič, H. Pirchegger, P. Schlosser, Ig. Orožen, J. A. Janisch in R. G. Puff; deloma pa bomo sledili virom, kakor jih imamo na razpolago v starih zemljiških knjigah, v zbirkah listin, zgodovinskih lo kalnih slikah ter krajevni toponomastiki. Najstarejši Maribor je bil kmetska vas, ki se je v drugi polovici prvega tisočletja pred Kristom raz prostirala na vznožju Slovenskih goric približno med današnjim mestnim parkom in Račjem. Zdi se, da je v prvi polovici istega tisočletja ta vas usmerila svoj razvoj na polje proti jugozahodu tako, da smo imeli ob času Kristusovega rojstva, torej v času, ko posta nejo Rimljani gospodarji naših krajev, ozemlje med današnjo Smetanovo ulico ter Vrbanovo in Kamniško cesto pokrito z zaselkom. V rimski dobi imamo z go tovostjo dognano manjše selišče samo na današnjem novem Glavnem trgu na prostoru hiše Glavni trg 23. Ugotovljeno rimsko bivališče na tem mestu je važno, ker nam kaže, da se je v tej dobi človek že naselil na bregovih geomorfološko ustaljene Drave. Obdravskemu položaju rimskega selišča sledi tudi srednjeveški Maribor. Preseljevanje narodov in zgod nji srednji vek do ustalitve Madžarov v nižinah Sred njega Podonavja molčita o položaju nadaljnjega ma riborskega selišča. Zato se pojavi Maribor v XII. sto letju v trajno ustaljenem položaju na prvi dravski terasi na današnji Koroški cesti od Vodnikovega trga proti vzhodu in na starem Glavnem trgu. Razdelitev ozemlja, kakor ga vidimo iz starih katastralnih map, v parcele, je popolnoma enaka parcelaciji ozemlja v kolonizacijskem tipu naših vasi, kakor jih vidimo na pr. na ravninah Dravskega ali Murskega polja. Zlasti še postane kolonizacijska razdelitev parcel očividna, če upoštevamo to, o čemer je govorila zadnja številka »Kronike« (1934), da so imeli Mariborčani od pra davnih časov v okolici soseskine gozdove, vinograde in pašnike kot gospodarsko oporo in zaledje domo vanj skih parcel ob Koroški cesti in Glavnem trgu. Meja tega prvotno vaškega Maribora: proti zahodu je bil najstarejši mariborski grad, ki je stal pri koroških vratih; proti severu pa župna cerkev, ki po svojem položaju odgovarja današnji stolnici; proti vzhodu pa približno meja med današnjim starim in novim Glav nim trgom. Obrambna oporišča prvotnega Maribora sta bila stari grad pri koroških vratih in župnijska cerkev, v zaledju na severovzhodu pa grad na Pira midi. Ko postane Maribor iz vasi do začetka XIII. sto letja trg, do srede istega stoletja pa mesto, so meščan ski in tržni privilegiji privabili v Maribor nosilca na šega prvega denarnega gospodarstva, cerkveno in po svetno plemstvo. Vzporedno s priseljevanjem nave denih fevdalcev pa se je pojavljal priseljeni obrtni in malotrgovski meščan, ki se je socialno razlikoval od kmeta s terase na Koroški cesti; poleg teh dveh vrst priseljencev pa se pojavi v drugi polovici pravi no silec srednjeveškega kapitalizma, Žid. Z uvedbo tržnih in meščanskih pravic se v XIII. stoletju teritorij mariborskega selišča polagoma širi. Na vzhodu od starega mesta se razvija v nadaljevanju dravske terase židovski ghetto, severno od ghetta v današnji Vetrinjski ulici je novo središče cerkvenih fevdalcev in severno od starega mesta se v območju Gosposke, Tkalske ulice ustali obrtnotrgovski meščan. V splošnem porastu cerkvene moči v srednjem veku igra v XIII. stoletju mariborski mestni župnik vodil no vlogo v mariborski notranji in zlasti še v zunanji politiki. Kakor sega gospodarski in sodni vpliv mesta izven mesta na deželo, tako je mestni župnik senior in advokat duhovščine med Sv. Ožboltom in Vur- bergom, Dravo in Pesnico. Mestna župnijska cerkev je pravo središče mesta, medtem ko je zemljepisno središče med prvotnim kmetskim seliščem in novej šim trgovsko-obrtnim ter židovskim delom samo eno od meščanskih združevališč, ki pa po svojem soci- alno-političnem pomenu zaostaja poleg za župnijsko 122 KRONIKA cerkvijo tudi za Pristanom ali za Koroško cesto, šele definitivna izgraditev mestne uprave v XIV. stoletju je z magistratom na Glavnem trgu prenesla težišče mestnega življenja na Glavni trg. Meje mesta se ustaljujejo že s priseljenci v XIII. stoletju. En mejnik proti severozahodu je župnij ska cerkev. Konec XIII. stoletja nastane na zahodu novi pod starim mejnikom pri Koroških vratih, mino- ritski samostan, ki je na mestu današnje minoritske cerkve (prim. »Kronika« 1934) in okolice ostal ne premakljiva mestna meja proti zahodu do XIX. sto letja. Podobno je bilo na vzhodu z ghettom, ki najde svoje središče v sinagogi, ki se pa v svojem teritori alnem razmahu ustali na vzhodnem koncu židovske ulice, pred južno Kopališko ulico. Končno veljavno pa omejijo in ustalijo mariborsko mesto v XIV. stoletju mestne utrdbe z mestnim ob zidjem. Oprti na že obstoječe mariborske mejnike, na minoritski samostan, na Koroška vrata, na ghetto in na območje fevdalnih dvorcev v Vetrinjski ulici, obenem pa na nastajajoči trgovski del v današnji za hodni Slovenski ulici, so zgradili mariborski tlačani in tlačani fevdalcev, ki so imeli v Mariboru središča svojih okoliških posestev (n. pr. Vetrinjski samo stan) obzidje, ki je — kakor znano — v bistvu po tekalo po današnji Strossmajerjevi, Gregorčičevi in Kopališki ulici, na jugu proti Dravi pa tako, da je ostala Usnjarska ulica izven obzidja. XV. in XVI. stoletje sta razvila utrdbe ali tabore pred mestom, ki nam prvič v zgodovini jasneje Ioka- lizirajo začetke naselbin pred mestnim obzidjem. Prvo tako fevdalno selišče imamo v Račjem, ki je bilo prvotno last nemškega križarskega reda, ki je pa v XIII. stoletju prešlo v admontsko last. Med Račjem in mestom pa najdemo že v XIV. stoletju Lebarje na današnjem Joštovem selu. Račje je središče fevdal nega veleposestva, fevdalni dvorec; Lebarje pa so pravi predhodnik poznejšega koroškega predmestja. Na severu od mesta krona vrh Počehovskega brega utrjeni grad Stari Maribor, pod njim pa leži na da našnjem vogalu Prešernove ulice in Aleksandrove ceste izhodišče poznejšega Graškega predmestja, cer kev sv. Ulrika; jugovzhodno od nje je ob Dravi že razvito mlinarstvo — prvi primer teritorialne gospo darske ekspanzije mariborskega meščanstva — na jugu sedanje Cvetlične in Mlinske ulice. Na vzhodu na križišču današnje Motherjeve ulice in Meljske ce ste pa je vas Orešje pod komendo maltezijcev, pod Meljskim dvorom. Na jugu od Drave je dostop na dravski most zavarovan s samostojnim taborom, ka terega čuva magdalenska cerkev, na zahodu pa Sv. Jožef. Sv. Ulrika moramo v tej dobi gledati kot podruž nico za ozemlje Košakov in Krčevine v vlogi današnje frančiškanske župnijske cerkve, samo da je okolica sv. Ulrika poseljena kvečjemu v toliki meri kakor danes n. pr. pri Sv. Marjeti ob Pesnici. Slično je pod magdalensko cerkvijo ob Dravi manjše selišče. žabja vas, ki pa je, kakor je videti, s porastom predmestnih meščanskih ambicij zadobila ime žabja ulica. Položaj, ko je Maribor s približno 1000 prebivalci osrednje in razen Orešja edino sklenjeno selišče na 123 Mariborskem polju na severu od Drave in okoli katerega ležijo manjša taborska selišča, je doživel do XVII. stoletja le eno večjo izpremembo; v XV. stoletju nastane današnji mariborski Grad, ki utrdi mariborsko mejo na severovzhodu, pri čemer pa ostane teritorialna razprostranjenost mestnega se lišča ista, in to do konca XVIII. stoletja. Maribor je v okviru mestnega obzidja zazidan nad Dravo, od koder so se izselili konec XVI. stoletja Židi, proti severu pa ob Gosposki in Vetrinjski ulici do Slo venske ulice in do Gradu, sicer pa v bistvu do mestne župne cerkve tako, da je bilo severozahodno mestno ozemlje med Orožnovo in Barvarsko ulico ter mestnim obzidjem večinoma nezazidano. Razumljivo je tedaj, da je našel vsakdo in tako tudi priseljenec za svoj dom dovolj prostora deloma v od Židov zapu ščenem ghettu, deloma pa v praznem severozahodnem delu mesta ter da ni iskal naselitvenih možnosti iz ven mestnega obzidja, kjer tudi ni bil zavarovan pred vojnimi nevarnostmi. Razmere pa se izpremenijo z velikimi epidemijami v XVII. stoletju. Težava, uveljaviti se poleg starih obrtniških in trgovskih rodbin, ki so gospodovale v cehih, nadalje razvoj gospodarstva izven mestnega obzidja, je silil ljudi, da se naselijo pred mestnim obzidjem. Sem so navajale delovne sloje in prišleke tudi higienske prilike mesta v dobi velikih kug. Na te, sicer še redke naseljence, podložne deloma mari borskemu magistratu, deloma pa grajski, vetrinjski in meljski gospoščini, so se naslonili novi po končani graditvi velike trgovske ceste Dunaj—Maribor—Trst za Karla VI. v začetku XVIII. stoletja. Poleg tega pa je zrahljanje zlasti obrtnih privilegijev po Karlu VI. omogočalo naselitev obrtniku iz podeželja v enem od predmestij, predvsem pa na prometno najživah- nejši Graški, današnji Aleksandrovi cesti, kjer na stajajo vse pogosteje nove stavbe, kar se dogaja v manjši meri tudi na Tržaški in Koroški cesti. Iz prometa te dobe izvirajo n. pr. nekatere stare go stilne kakor Taverna v Košakih, Meran na Alek sandrovi cesti, Orel na Grajskem, Lev na Vodniko vem trgu ali pa Lorberjeva na Tržaški cesti. Iz po prejšnjih redkih predmestnih bivališč, ki so se na slanjala predvsem na cerkve, ali pa ki so predstav ljala gosposke dvorce, začno nastajati deloma na prometu, deloma pa na obrti v predmestjih vse pogo stejši domovi ljudi, in to zlasti na najprometnejši Aleksandrovi cesti. Maribor v 2. polovici XVII. stoletja Maribor v 1. polovici XVIII. stoletja. (Po oljni sliki v graškem deželnem arhivu iz l.1710.?) Navedeni politični razvoj, ki ne temelji več samo na privilegijih, ampak tudi na prometnem položaju in poleg tega v gospodarskem sistemu, v katerem je meščan uporabljal svojega pred obzidjem naseljenega uslužbenca na sličen način kakor uporablja danes vinogradnik svojega viničarja, da mu dela na poljih in v vinogradnikih, je poselil graško predmestje tako, da je konec XVIII. stoletja štelo skoro polovico toliko prebivalstva kakor mesto, Magdalensko in Koroško pa skoro četrtino. Potem ko je prosvitljeni absolutizem zrahljal me ščanske privilegije, pa so jih ukinile reforme v in po letu 1848. Z odpravo fevdalne uprave, katero so vo dili Grad, Vetrinjski dvor in mestni magistrat in na podlagi novega začasnega zakona o občinah 1849, je bilo potrebno na novo organizirati baš upravo v pred mestjih. Radi gospodarskega sožitja mesta in pred mestij, posebno zaradi dejstva, da so Mariborčani po sedovali največ zemlje in stavb v predmestjih ter zaradi reformističnega revolucionarnega razpoloženja časa je mesto Maribor stremelo po inkorporaciji Gra- škega, Magdalenskega in Koroškega predmestja. Kljub precejšnjemu odporu predmeščanov, med ka terimi so bili najtrdovratnejši kmetje, po številu vse ga devet, v vasi Orešje, se je Mariborčanom s pod poro državne uprave posrečilo, da so 1851 inkorpo- rirali vsa tri predmestja v obsegu katastralnih občin: Graška vrata, Koroška vrata in Sv. Magdalena Mari boru; katastralna občina Pristava pa se je razdelila med Košake, Krčevino, k Mariboru pa se je priključil južni del v približnem območju današnjega mestnega parka in sveta na severu od Gregorčičeve ulice in Aleksandrove ceste. Na nekdanja predmestja pa se je ohranil do danes spomin v poimenovanju popol noma meščanskih mestnih predelov z imeni Graško, Koroško in Magdalensko predmestje. Stremljenje Mariborčanov po inkorporaciji pred mestij pa lahko realno razumemo, ako upoštevamo, da je Maribor dobil 1847 južno železnico s kolodvo rom izven mesta sredi prometnega Graškega pred mestja. Zaradi tega je v interesu gospodarskega polo žaja mesta moral Maribor stremeti, da je pridobil v svoje območje železniški kolodvor; glede magdalen skega predmestja pa so ga vodili isti razlogi zaradi nameravane koroške železnice. In v sličnem razmerju kakor je stal Maribor v petdesetih letih XIX. stoletja do kolodvorov, stoji gospodarsko današnji Maribor do okoliške industrije; nujna posledica je v obeh pri merih ista, inkorporacija. 1863 je stekla koroška železnica. Z njo in z že ime novano železnico so bili s tem podani teritorialno- razvojni temelji z glavnim kolodvorom med graškim mestom in med vasjo Orešje ter s koroškim kolodvo rom, kjer so ob otvoritvi koroške železnice nastale sredi med magdalenskim mestom in vasjo Studenci nove velike železniške delavnice. železnice so započele trgovski, birokratski in in dustrijski razmah Maribora. Trgovina je ostala z obrtjo osredotočena v starem mestu, na novo pa se je ustalila na Aleksandrovi cesti med glavnim kolo dvorom in starim mestom. V celi drugi polovici XIX. stoletja se je uprava selila iz starega mesta v nek danja predmestja, predvsem v graško (sresko načel- stvo, finančna uprava, sodstvo, gimnazija, moško učiteljišče, bolnišnica); obenem s selitvijo starih pa so v Mariboru nastale nove uprave oblasti (okrožno sodišče, nove srednje šole, moška kaznilnica, kontrola dohodkov južne železnice), zlasti pa nove vojaške naprave, ki so s svojimi upravnimi poslopji zasedle osrednje prostore pod goricami (realka in žensko učiteljišče), v smeri proti glavnemu kolodvoru (okrožno sodišče), v Orešju (vojašnica) ter na jugu od Drave (moška kaznilnica, pehotna, konjeniška, artilerijska vojašnica ter vojaška realka). Industrija se v petdesetih in šestdesetih letih še naslanja na me jo starega mesta (parni mlin v Kopališki ulici, pivo varna Gotz na Aleksandrovi cesti, usnjarne na vzho du od južne Kopališke ulice, tovarna virštanja v Strossmajerjevi ulici in tovarna kavinih surogatov v nekdanji celestinski cerkvi med Gosposko, Stross- majerjevo in Orožnovo ulico), torej po svoji legi po dobno kakor povojne industrije na meji predvojnega Maribora, n. pr. v Orešju ali na Teznem. že imeno vane železniške delavnice se pa naselijo izven mesta v bližini Studencev, kamor jim sledi tudi vojaško skladišče; na vzhodu med glavnim kolodvorom in Orešjem pa se je naselil del mlinske industrije, skla dišča za glavnim kolodvorom, plinarna, klavnica, in dustrija usnja, mila in lesa. Vse imenovane teritorialne migracije, trgovske proti glavnemu kolodvoru, upravne v okolico starega mesta proti glavnemu kolodvoru, proti Slovenskim goricam in na jug od Drave, ter industrijske v sredi XIX. stoletja na mejo starega mesta, pozneje pa v Orešje in h koroškemu kolodvoru, so postale opo rišča za naseljevanje novega meščanstva, ki se je kot Maribor v začetku XIX. stol. 124 KRONIKA Maribor v začetku XX. stol. (Rabič) podjetnik in uradnik naselil pod Slovenskimi gorica mi in v Graškem predmestju, kot delavec pa v Orešju in Magdalenskem delu Maribora. Od vseh razvojnih činiteljev v XIX. stoletju in v predvojni dobi sploh so igrale največjo vlogo železniške delavnice na ko roškem kolodvoru, železniške delavnice so proleta- rizirale Koroško cesto, razvile delavske kolonije na Frankopanovi cesti, ustvarile nova selišča Novo vas in Tezno ter vzela Radvanju izključno kmetski zna čaj, železničarji z glavnega kolodvora pa so proleta- rizirali in pomešcanili v okolici predvsem Pobrežje ter vplivali na Orešje. Na podlagi tega seliščnega gibanja Maribora po nastoju obeh železnic in do svetovne vojne je trgo vina in uprava strnila staro mesto z glavnim kolo dvorom in s Slovenskimi goricami, industrija pa glavni kolodvor z nekdanjo vasjo Orešje; nekdaj samotna vas Orešje je prišla v sestav enotnega mest nega selišča. Industrija v magdalenskem mestu je strnila vas Studence z mostiščem pri magdalenski cerkvi, uprava pa je preko bolnišnice in moške kaz nilnice strnila teritorialno z istim mostiščem Po brežje. Vojaška uprava in industrija so nakazali zvezo preko Nove vasi z Radvanjem in posegli preko Teznega na Dravsko polje. Do svetovne vojne je bila zabrisana teritorialna samostojnost nekdanjih vasi Orešja, Pobrežja, Studencev, deloma pa tudi Rad- vanja, ki so se — prve tri — organskoteritorialno, •— zadnja — ali socialno združile z Mariborom v eno, četudi tupatam še rahlo, seliščno enoto. Svetovna vojna je teritorialni razvoj Maribora pre kinila. Povojna doba pa je izpodrezala nekatere stare gi balne sile (trgovina, uprava), zato pa jih — čeprav ne v celotnem obsegu — nadomestila z novimi. Po men trgovine kot mariborske razvojne sile je oslabel, porasel pa je v istem smislu pomen novih industrij. Maribor v začetku 2. polovice XIX. stol. (Reitter) 125 Maribor 1934 In pod vplivom nove industrije se je v petnajstih povojnih letih nadaljeval predvojni razvoj in bil mnogokje tudi zaključen; tako n. pr. v Orešju, ka terega zazidavo je nova industrija zaključila tako, da nima v njem danes industrija na razpolago več no benih gradbenih prostorov in da se je morala začeti naseljevati že na Pobrežju. Nova industrija se je naselila na Teznem, in poleg industrij v magdalen skem mestu nastajajo industrijske naprave tudi v Radvanju. Poleg industrije pa je na zazidavo peri fernega Maribora vplivala tudi socialna in gradbena politika mestne občine in to zlasti v magdalenskem in koroškem delu Maribora. V vseh mariborskih okrajih je povojni razvoj predvojno rahlo gradbeno zazidavo strnil, kar je posebno očividno v novi de lavski koloniji na Betnavski cesti, na cesti iz Nove vasi v Radvanje ali pa med železniškimi delavnicami in inženjersko podoficirsko šolo, v Smetanovi in na Koroščevi ulici; in to v toliki meri, da primanjkuje danes ne samo v severnem, ampak deloma že tudi v južnem Mariboru prostorov za nove industrije, obenem pa tudi parcel za malega človeka. S tem pomanjkanjem je podal teritorij današnjega političnega Maribora dokaz, da je razvojno že nasi čen in da se more za daljšo dobo mariborsko gospo darstvo razvijati trajno samo na ozemlju današnjih okoliških občin, ki so že organski sestavni deli mari borskega selišča. Poleg razvojnih momentov je antro- pogeografsko pomanjkanje stavbnih prostorov za in dustrijske obrate in za malega človeka obenem z upravnotehničnimi problemi glavni činitelj, ki sili mariborsko mesto — in predmestja k medsebojni združitvi in poenotenju. V razvoju Maribora od srede XIX. stoletja do da nes, v katerem se je prebivalstvo mariborskega se lišča dvignilo od štiri na štirideset tisoč, torej deset krat, pa je ostal relativno pasiven razvoj koroškega dela mesta. Ob Gosposvetski ulici je šolstvo pomak nilo mestno mejo samo za nekaj sto metrov proti zahodu; razvoj ob Koroščevi ulici pa je bil povzročen deloma po stanovanjskih potrebah samostojnega me ščana in deloma po industriji in šolstvu (cement, vrtnarstvo in vinarska šola), povsod pa v relativno manjšem obsegu; razvoj Koroške ceste pa je v zvezi z železniškimi delavnicami ter je bil najmočnejši. Posestne razmere odprtega terena z javnimi posestvi (Vinarska šola, stolna župnija, Račje, Ljudski vrt in staro pokopališče) pa so poleg oddaljenosti od pro metnih mariborskih središč preprečevale seliščni KRONIKA 126 KRONIKA teritorialni razvoj koroškega dela mesta, ki bi od govarjal istočasnemu razvoju graškega ali magdalen- skega Maribora. In ako je povojni razvoj Maribora zaključil in utrdil dosedanje smeri teritorialne mestne ekspanzivnosti, pa je v koroškem delu mesta podal novo smer razvoju proti Kamnici. Prvi za devni korak je povojno Joštovo selo na starih Le- barjih z uradniškimi domovi, drugi pa naprave na Mariborskem otoku. Razvojna smer Maribora proti zahodu je našla, da pri tem ne upoštevamo avtomo bila kot modernega prometnega sredstva, v Maribor skem otoku politično in gradbeno predpostavko, ka teri bo v bodočnosti sledilo tudi poseljevanje. Teritorialna strnjenost, katero je podal maribor ski razvoj v zadnjih sto letih z okoliškimi kraji Po- brežje, Tezno, Radvanje, Studenci ter južno Krče- vino in z južnimi Košaki je ustvarila organsko se- liščno enoto mesta in predmestij. Iz tega dejstva pa sledi problem, katerega morajo v interesu bodočnosti Maribora in okolice trajno imeti v vidiku javni pred stavniki mariborskega življenja: Organizacija živ ljenjskih sil seliščne enote terja, da se ta enota tudi politično združi v eno mestno občino, ki bo poleg mariborske matice vključevala tudi južna vznožja Slovenskih goric, Pobrežje, Tezno, Radvanje, Stu dence ter Mariborski otok. V rešitvi tega vprašanja leži bodočnost mariborskega teritorialnega razvoja in v rešitvi tega vprašanja bodo odločene razvojne možnosti Maribora v drugi dobi našega meščanskega razvoja, v dobi po letu 1934. Predzgodovinski Maribor je kot vas ležal pod Slo venskimi goricami. Rimski Maribor se je naslonil na Dravo, in enako srednjeveška prvotna vas na vzhodni Koroški cesti in starem Glavnem trgu. Meščanski razvoj visokega srednjega veka je razvil židovski ghetto ter patricijski del okoli Gosposke in Vetrinj- ske ulice, izven mestnega obzidja pa posamezna cerkvena, utrdbena in obrtna oporišča. XVII. in XVIII. stoletje sta okoli teh oporišč razvila pred mestja, ki so bila 1850 združena s starim mestom v eno politično enoto. Trgovski in upravni razvoj v prvi vrsti, v manjši meri tudi industrija, so v pred vojni dobi teritorialno združili na severu mesto pre ko glavnega kolodvora z Orešjem in s Slovenskimi goricami, na jugu pa s Pobrežjem, Studenci in po sredno tudi z Radvanjem. V povojni dobi odločilni porast industrije ter socialna politika mariborske mestne občine sta ta razvoj zaključila in Maribor danes teži z industrijo po prestopu mej mariborske seliščne enote; z napravami na Mariborskem otoku pa otvarja povojna doba novo razvojno smer mestu proti Kamnici.