TONE KRALJ: TRPLJENJE ODREŠENIKOVO.
»Kako si mehak. Slabši si od ščenca, ki ti stražo streže. Ne ti njej, papežnica je tebi upalila polt.«
Bogovee se je trenotno predramil iz tožbe in tegobe v moč in željo. Verjel je, da hoče biti goreč, neutrudljiv, glasen vabeč k božji besedi, učenik iz katekizma v ponedeljek, iz Matevža v sredo, iz Janeza v soboto. Še »ure pisma« ni več občutil bridko. Učitelj pa ga ni bil vesel in je vedel:
»Jernej!  Tlapiš  se.  Iz vina  je ta tvoja moč in ne iz Boga. Preden bo ura minila, boš spet v tegobi.« Bogovee je živel:
»Za znamenje, Johannes, za pravo znamenje si mi vstal. Spal sem, zdaj pak sem se zbudil. Naj pridejo bojci, naj želuje porobiti dušo Jezabela. Hie Baertl. Oživil bom veselje prejšnje službe v gradu in mestu.«
»Pripravi se za pot,« je rekel hladno učitelj.
»Ostanem do konca,«  je verjel bogovee. Še v šalo se je hotel razvneti: »Ali se ne boš ženil ?« »Hudič vzemi vdovo!« »Kristančevo, kajne? Kako da si ji zakon obljubil?«
»Pijan sem bil. Pa ti? Judito kolneš? Ali ti je polt upalila kakor tvoj mladi orožnik Snedčevi?«
»Ne zaupam vanj. Njegov oče je prvi spadel.«
»Mladec ne bo.«
(Jčitelj se je dvignil, da bi šel. Bogovee
je rekel vedro:
»Povej jim v Kranju, da bom storil svojo
dolžnost do konca.«
»Do konca.«
»Dolžnost pa še več.«
»Zato, ker je red Antikristov.«
»Zato, ker je sodeč na mavri blizu.«
»Glumiva,« je vedel učitelj. Na glas pa je
bajil z bogovcem:
»Sodeč na mavri. Meč iz njegovih ustnic
bo razpihal zoprnike kakor smotlako in
pirjevico.«
»Poluverce in malikovce.«
»Tvoj Abdija bo goreč, ne samo nadležen
localis.«
»Verujem.«
»Če Judite ljubil ne boš.«
»Klel bom Jezabelo.«
#     #     #
Bogovee se je poslovil od učitelja. Kakor
pomlad, ki je bila usopila zmrzal v zemlji
in ledini, se je bilo razmehčalo v njem.
Iz usopljene duše je molil:
„3)ie gerecf)tert toerben fict) be§ §(L9i9^ fretoett
bnb cmff jtt tratoen, $nb alle f)er^en toerben
ftd) beg rlniemen..."
Molitev se mu je utrgala na ustnicah. V
solnčni luči pred njim na grajskem vrtu
je sinilo lice baronice Judite.
»Gott bis mir gnedig,« je vzdihnil bogovee
m stisnil ustnice, na katere mu je vstajala
sladkost:
»Nichts Lieberes auf Erden . . .«
Zamrmral je temno besedo iz svoje žalosti:
»Jezabela prekleta! Utoni v svojem sadlu,
ki   stražo   strežeš   norski   pameti   novih
menihov. Utoni v mlamolu temnic, ki mi
dušo   porobiti   želuješ  s   svojim  poltom,
lotrica, babelske hčere snažna snaga. Iz
tesla otrocnic, ki ga moliš, naj se ti rodi
sin, da bo ime njegovo trikrat prekleto in
mu porečem, ko bo slaborečil krgavi: Ti
si,  zadnji,  Antikrist,   amen,   amen,   fiat,
fiat!«
Tako je klel z usti, v srcu je blagoslavljal:
»Judita, Judita, Judita.«--------
Johannes Dachs se je vračal od Dvora in se vinski razgrel v sholarsko objestnost. Sredi sela je zavriskal in zapel: »O Kutt, du viel sehnodes Kleidt. . .« Pobožna žena je slišala in tožila:
71