Leto XXVII.
Številka 6.
SLOVENSKI PRAVNIK
Izdaja društvo ,,Pravnikfci v Ljubljani.
Odgovorni urednik:
D— DAN I LQ MAJA K O N.
V LJUBLJANI.
Natisnila „Narodna Tiskarna". 1911.
VSEBINA.
1. Dr. Metod Dolenc: Zagovorništvo........161
2. X.: Anton Pfleger vitez pl. Wertenau.......167
3. E. K-' O notranjem in zunanjem uradnem jeziku pri
sodiščih, zlasti interpretacija §-a 13 obč. sodn. reda .   171
4. Upravda: Še en pot: „Nekatcri slovenski pravniški iz-
razi"    .............   ....   177
5. Dr. P. Defranceschi: Sodno-zdravniška mnenja .   .   .   .   186
6. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
a) Družabnik je tudi brez pooblastila po §-u 1008 o. d. z. upravičen tožiti za družbo, ako ima sicer nastopati za družbo (§ 1009, 1029 o. d. z.). — Stavbeni zaklad je lahko juristična oseba (§ 26 o. d. z.) in stavbeni odbor, ki ga je upravičen zastopati, je pasivno legitimovan k tožbi.....193
b) Slučaj posestne pravde: L V pravdi radi motenja posesti stopi z razveljavljenim prvosodnim končnim sklepom in odredbo nove-razprave pravdno postopanje nazaj v položaj pred končnim sklepom in zaradi tega po §-u 518 c. pr. r. zoper tak rekurzni sklep ni dopusten posebni revizijski rekurz, ampak šele zoper novi končni sklep. — 2. Ali je dejicient še v posesti odvzete stvari, ni za upravičenost posestne tožbe merodajno, ker po §-ih 339, 345, 346 o. d. z. ni „imetje" stvari tožbeni razlog, ampak dejstvo povzročenega motenja. — 3. Kršiteljem posesti je smatrati in tožiti le onega, s kojega dejanjem je šla posest v izgubo, se je izvršila „dejectio"; kjer pa se je posest pridobila zgol z izročitvijo (traditio), ni mesta za posestno tožbo. Kakovost po tradiciji dobljene posesti ne pride v poštev, zadostuje, da temelji posest na tradiciji in ne na nasilnem razposestovanju. — 4. Ugovor, da se je ravnalo v dobri veri, ne nasprotuje dejstvu samolastnega motenja posesti. — 5. Nemožnosti vrnitve odvzete stvari ni razmotravati v pravdnem, ampak šele v izvršbenem postopanju. — 6. Nemerodajno je, ali odvzetnik (razposestovalec) ravna za svojo ali tujo korist   ................198
c) Tudi tisti redovniki, ki so nameščeni za du,šne pastirje v inkorporiranih župnijah, nimajo za svojo osebo pravdne zmožnosti.........   206
d) Neprevideni ali neodvratni dogodek po §-u 146 c. pr. r.   209 Kazensko pravo.
a) Iztiranec, katerega je občina na podlagi čl. III. občinskega zakona z dne 5. marca 1862, št. 18 drž. zak., izbrala, zakrivi se prestopka po §-u 324 k. z. le s tem, da se vrne v občino z namenom tam stanovati. - Pravni pomoček, vložen zoper tak sklep občine, izključuje do rešitve obsodbo radi revizije    ...   211
b) Za prekršaj po §-u 522 k. z. kije dovoljno, da je >       igra zabranjena, več se zahtjeva, da su igrači pri
tome ulagali veče svole novaca.......212
7. Jugoslovanska enciklopedija..........214
8. Književna poročila    .............217
9. Razne vesti................   220
Slovenski Pravnik.
Leto XXVII.       V Ljubljani, 15. julija 1911.      Štev. 6. in 7.
Zagovorništvo.
Spisal dr. Metod Dolenc. II. Težnje po preosnovi1)-
Ako naj je govor o reformah, ki se tičejo sodnikov po poklicu, sodnikov lajikov in odvetnikov, onda velja, da je najbolj pereče vprašanje glede odvetniškega stanu; aktualna, pa ne akutna je potreba reforme sodniškega stanu in pač še daleč je upanje, da se pre-osnuje sodna ustava glede udeležbe lajikov na pravosodju, to navzlic izdanim prednačrtom zakonov o novi organizaciji sodišč.
1. Ni menda slab »omen« za reformo odvetniškega reda, da stoji že nekaj časa izza ustavne dobe tretji odvetnik na čelu justične uprave (Hein, Pražak, Hochenburger). Ena želja se je pod njegovo egido odvetnikom že izpolnila. Od 1. julija 1909 naprej velja nov odvetniški tarif, ki je pristojbine odvetnikom precej zboljšal in osobito tudi določil, da velja tarif tudi za kazenske zadeve. To prej ni bilo zaukazano, pač pa se je splošno v tem zmislu postopalo. Sploh se je začelo stremljenje v prilog reformi odvetniškega reda hitreje gibati.
Napori za spremembo odvetniškega reda trajajo, skoraj odkar velja odvetniški red iz leta 1868. 2e od leta 1869. nadalje pečali so se odvetniški zbori opetovano osobito z globokosežnim vprašanjem o zaključenem številu odvetništva (numerus clausus)2). Dne 28. fe-
') Gl. „Slov. Pravnik" št. 2 in 3 letos. Ta razprava je bila priposlana pred več meseci, torej pred razpustom poslanske zbornice. Ured.
2) Coumont (Ger. Z. 1900, str. 155) je za .numerus clausus"; število bi moralo biti za vsako deželo, za vsaki kraj, za vsaki okoliš okrajnega sodišča posebej določeno. Odbor češke odvetniške zbornice se je takisto za „numerus clausus" izrekel, ali na občnem zboru njegova ni obveljala (Ger. Halle 1899, str. 454). Tudi plenarni zbor od 21. novembra 1909 se je izrazil zoper uvedbo zaključenega števila. Najtemnejša varijanta zagovornikov zaključenega števila se niti ni strašila imenovalne pravice justičnega ministrstva: Krasa, 1. c. str. 19, 20. „Materijalna podlaga avstrijskega odvetništva se mora postaviti na trdne noge; ljudje, ki se drže nazora »kupčija je kupčija", ne morejo biti odvetniki, ampak avoues; za te pa ni treba zaključenega števila." Dr. M. Ettinger, Ger. Halle 1904, str. 109.
11
162
Zagovorništvo.
bruarja 1884 predložila je vlada poslanski zbornici načrt, ki pa je imel v bistvu le eno res značilno določbo, spreminjajočo veljavni odvetniški red: koncipijentska praksa naj bi se podaljšala od sedem na osem let. (Dandanes zahtevajo odvetniški koncipijenti baš narobe skrajšavo prakse.)Pa ta načrt bil je hitro pozabljen. Kmalu nato stavil je načrt k novemu kazensko-pravdnemu redu nov. čeprav ne baš globokosežen predlog, da naj imajo pravico pledirati pred kasa-cijskim dvorom le resnični odvetniki, pa doktorji prava, ki so členi učiteljskega zbora juridične fakultete. Tudi ta zahteva se je pozneje opustila. Pa odvetniške komore različnih dežela zahtevale so vedno v resolucijah preosnove.
Latentna kriza v odvetniškem stanu postala je očitna, ko se je nov civilno - pravdni red uvedel. Vsled tega se je je zahtevalo od odvetniških komor, naj stavijo reformske predloge. Nižjeavstrijska komora — izmed vseh najmočnejša — imenovala si je posebno komisijo; eden izmed najuglednejših članov dunajskega baroja. dr. Ružička, dobil je nalogo, da izdela načrt. O njegovem načrtu se je posvetovala komisija, njen operat je odkazala nižjeavstrijska zbornica v plenarni seji leta 1907 stalni državni delegaciji odvetniških komor. Le-ta je dala ves načrt novemu komiteju v posvet. Na splošnem odvetniškem zboru leta 1908 bil je sprejet in potem natiskan. Sedaj se nahaja celo delo v ministrstvu, ki je tudi od sodišč zahtevalo, da povedo svoje mnenje. Bržčas postane kmalu predmet parlamentarne akcije in ima dokaj upanja, da se uresniči. Saj določbe odvetniškega reda niso baš »politikum« in prosta združba odvetnikov je v poslanski zbornici ne samo mnogoštevilna, ampak tudi zelo vplivna!
2. Namen teh vrstic ne more biti, obravnavati vse reforme, katere naj se po tem načrtu sprožijo. Zadostovalo bode, da se najvažnejše omenijo, one pa. ki se več ali manj tičejo kazenskih zadev, vsaj na kratko orišejo. Pri tem pa treba semtertja tudi preko mej oficijalnega načrta seči, da se pokaže, kakih nazorov so krogi, ki stoje izvan oficijalnih urednikov načrta.
Po načrtu naj se nc spremeni na celem odvetniškem redu ničesar bistvenega. Odvetniki naj se niti ne dele v odvetnike višje ali nižje vrste (mestni, podeželski odvetniki), niti naj se ne lokalizira odvetništvo, še manj pa naj se uvede numerus clausus. Pač pa naj se vse različne titulature, kakor sodni in dvorski odvetnik, deželni
Zagovorništvo.
163
odvetnik, odpravijo. Spremembi doslejšnjih temeljev odvetniškega reda hodilo bi to navskriž, da bi prišla prepozno. Gotove pravice so že ustanovljene, na teh se ne da spreminjati ničesar, vsaka preobrazba postala bi še le po desetletjih — dejstvo. Pa tudi tista smer, da naj postane odvetništvo čisto »prosti« obrt,1) je bila odklonjena.2)
Korenite spremembe odvetništva torej ne bo; zato pa gre vse stremljenje za tem, da se delokrog odvetnikov kar najbolj možno razširi'5), pa četudi na kvar drugim stanovom. Tako je s tem, da se predlaga, naj imajo edino le odvetniki pravico zastopstva pred vsemi oblastvi in korporacijami, izrečena zahteva, da bodi v bodoče država po odvetnikih, ne pa po finančni prokuraturi zastopana. Glede notarijata, kateremu bi sicer naravnost ne mogli priti do živega, doseglo bi se rado na ta način nekaj, da bi se opustilo določbo, da sta odvetništvo in beležništvo v eni osebi nezdružljiva. Še drug stan bi bil po načrtu na slabšem: uradniki, ki hočejo prestopiti k odvetništvu.4) To naj bi jim bilo zabranjeno, ako imajo kako plačano siužbo, izvzemši učiteljsko. To je kakor na dlani, da je ta določba naperjena naravnost zoper prestopanje sodnikov k odvetništvu. Pa po krivici: Zakaj naj bi se moral sodnik, ki hoče svoj poklic spremeniti iz kateregakoli vzroka, ki se pa njegove osebne časti prav nič ne tiče, pokojnini odreči, dasi si jo je tekom službe z mesečnimi
1) Dr. E. Blumenfeld (Was uns wehe- und nottut?, Ger. Halle 1904 str. 86) obžaluje celo določilo kazenskega zakonika, da se sme vsled gotovih obsodeb odreči akademični naslov.
2) Omembe vredno je, da se je od druge strani propagirala uvedba starostne meje za izvrševanje odvetniške prakse, namreč 71. leto. Krasa, 1. c, str. 23.
s) Ne razširitve prisilnega zastopstva po odvetnikih, ampak močnejše poudarjenje možnosti zastopstva po odvetnikih v davčnih, pristojbinskih, upravnih, obrtnih stvareh zahteva Coumont, Ger. Zeit. 1900, str. 157.
4) Značilno za to, kako se sodi o prestopu sodnikov k odvetništvu, je n. pr., da je odbor odvetniške komore v Splitu vposlal parlamentu resolucijo z dne 4. avgusta 1908, da naj se sodnikom vstop v odvetništvo zabrani (Ger. Halle 1908, str. 624). Bukovinska zbornica pa je vpis nekega svetnika v imenik odvetnikov kar odklonila, češ izpričevalo, na katerega podlagi je bil umirovljen, pravi, da je težko bolan; odvetniški stan pa zahteva še več, oso-bito glede fizične moči, kakor sodniški. Ger. Halle 1909, str. 366, pravi, da je to stališče .rabulistično". Glej k temu vprašanju še dr. pl. Nemetv, Ger. Z. 1896, str. 246.
11*
164
Zagovorništvo.
3-8(/( od plače sam odplačeval (O tem bi se pač dalo govoriti, ali je umestno, da otvori sodnik prav tam, kjer je nazadnje služboval, svojo odvetniško pisarno.) Ne sme se prezreti, da vstrajajo odvetniki na stališču, da se naj odvetnike imenuje za sodnike, in da zahtevajo zakon za ureditev pravice do prestopa: Pri zasedanju svetniških mest na sodnih dvorih naj bi se nekaj odstotkov, morebiti 20 do 25% vseh mest, ki postanejo prosta, pridržalo izključno prosilcem iz odvetniškega stanu 2). Natečaj naj bi se le za odvetnike razpisal, ki so svoj poklic najmanj deset let izvrševali. (Mari naj se taki odvetniki takisto odrečejo — nalik prcstopivšim sodnikom — onemu premoženju, ki so si ga pridobili z advokaturo, ali vsaj uživanju obresti tistega premoženja??)
Da se zahteva popolna avtonomija — na čelu jej po zakonu ustanovljena stalna splošna delegacija odvetniških komor — ni, da bi se posebej poudarjalo. Odmera stroškov naj bi se sodiščem odvzela. Doslej velja — od leta 1833. naprej — da se morajo vsi pravdni in zastopniški stroški, ki narastejo v sodnem postopanju, pred iztirjanjem tožbenim potom sodno odmeriti, razun ako so se stranke med seboj kako drugače dogovorile. Za pri-hodnjost pa se hoče, da naj veljajo za razmerje med odvetnikom in klijentom edino le splošne določbe o mezdnih pogodbah, le glede kurencij naj bi ostalo vse pri starem. Ako bi nastal glede nagrade prepir, naj bi bilo sodišče primorano, na predlog ene stranke zahtevati mnenje odbora odvetniške zbornice ali pa zaslišati kakega odvetnika za zvedenca. (Od druge strani se predlaga, da naj se odmera stroškov prepušča razsodišču, sestavljenemu iz sodnikov in odvetnikov.) Disciplinarno postopanje naj se tako preosnuje, da odpade pravica pritožbe zoper odločbe disciplinarnega sveta odvet-
]) Odvetniki ter člani juridičnih fakultet morali bi sploh gotov odstotek vseh prostih sodniških mest zasesti, zahteva dr. Oton Friedmann (Ger. Z. 1896, str. 385 nasl.). Nadalje glej Kann, 1. c. str. 30, ki zahteva, naj se odvetnikom prizna pravica, da vstopajo v gotovih slučajih kakor nadomestni sodniki. Temu nasproti glej resolucijo sodniške združbe (Ger. H. 1907, str. 501): Klicanje odvetnikov k vrhovnemu sodišču gre na stroške sodnikov; pravico predlaganja morale bi imeti odvetniške zbornice, sodišča, višja sodišča. Morala bi veljati popolna reciprociteta. Odvetniki morali bi se sprejemati v tistem činovnem razredu, kateri imajo sodniki, njihovi vrstniki. Za to pa bi moralo nadomestiti odvetniški izpit, če kdo pet let službuje kakor samostalni sodnik ali glasovalec :ia sodnem dvoru.
Zagovorništvo.
165
niških zbornic, ki pristoja doslej višjemu državnemu pravdniku. Celo udeležba generalne prokurature v slučajih priziva ali pritožbe naj se neha. O prizivih naj bi sodil senat dveh državnih sodnikov in dveh odvetnikov pod predsedstvom predsednika vrhovnega sodišča ali njegovega namestnika.
Glede koncipijentstva se je nekoč čisto resno predlagalo, naj se začasno vsprejem koncipijentov v odvetniške pisarne prepove, in tem bi se naval k odvetništvu zadržal.1) Na drugi strani pa se želi, da naj se dovoli koncipijentom, ki še nimajo substitueijske pravice, opravljati posle, za koje velja relativno prisilno zastopstvo. Prav nič pa se ni hotelo spreminjati zahteve po sedemletni praksi; pač pa se je pojavilo nekaj želja glede odvetniškega izpita.2) Predlagalo se je na pr. tudi, da naj se zahteva vsaj enkratna obligatorna sprememba pisarne, in sicer tako, da bi bil koncipijent vsaj eno leto uslužben v kraju, v katerem je le eno okrajno sodišče. Pri skušni' naj bi n e bili sodniki komisarji, po skušnji pa naj bi moralo preteč' vsaj šest mesecev, predno bi bil možen vpis v imenik odvetnikov. Tudi uvedba »stage«-razmerja se je že propagirala.
3. Kar se tiče posebej predlogov, ki zadevajo kazenska sodišča, bilo bi najprej omeniti, da naj bi imel odvetnik po načrtu to ugodnost, da bi bil za vse v izvrševanju svojega poklica storjene izjave kazensko le tedaj odgovoren, ako niso s stvarjo v zvezi. Da bi se odvetnike kar najmanj nadlegovalo s tožbami radi razžalitve časti, naj bi imeli pravico immunosti ter pravico odklonitve pričevanja. Od druge strani želela se je določba, da bi se smelo le tedaj odvetnika radi ustnih ali pismenih izjav pred sodnikom zasledovati, kadar bi baš ta sodnik potrdil, da se mu tista izjava ni zdela niti potrebna, niti za varstvo upravičenih interesov umestna.
Pač upravičeno pa zahtevajo odvetniki, da se razprave pred kasacijskim dvorom ne smejo vršiti brez obsojenčevega zastopstva.
') Zanimivo je, da je pred kratkim neka avstrijska odvetniška komora predlagala nekak zapah zoper vsprejem nadaljnih koncipijentov; ideja se je resno še pred 20 leti sprožila in so ji tedaj nadeli ime „betlehemsko umorstvo koncipijentov". Jur. BI. 1906, str. 3.
2) Coumont govori (Ger. Z. 1900, str. 157) o reformi odvetniškega izpita. Po njegovem mnenju bi bilo deliti izpite na 3 dele: Po 3 letih izpit iz kazenskega prava in kazenskega pravdnega reda (po tem izpitu bi imel koncipijent pravico zagovarjati); po 5 letih izpit iz civilnega prava in civilnega pravdnega reda; po 7 letih iz upravnega prava.
166
Zagovorništvo.
Nekateri smatrajo celo za primerno, da naj bi se vsakemu pred zborno sodišče vabljenemu obtožencu pridodal zagovornik.1) Kakor kolorar k tej zahtevi pa se je nasvetovalo uvesti plače za ex offo-zagovarjanja. vsaj pred poroto. Glasom načrta naj bi dobil zastopnik ubogih vsaj gotove stroške od države povrnjene.2)
Toliko o reformskih težnjah odvetnikov. Samo z ozirom na gori dostavljene besede glede notarjev kakor zagovornikov v kazenskih stvareh še to-le: Zahtevala se je že popolna odstranitev notarijata, sicer ne od oficijalnega načrta, pač pa od druge strani odvetništva:1) Skoraj kaže. kakor da bi bila justična uprava hotela ustreči vsaj deloma odvetniškim zahtevam, kajti dokaj notarskih mest se je že opustilo, novih pa skoraj nič sistemizovalo. Sicer pa bi popolna odstranitev notarjev in izročitev njihovih agend odvetnikom
J) Vladni načrt zakona o kazenskem ravnanju z mladostniki predlaga, da se obtožencem, ki še niso izpolnili 18. leta, pri razsodilnih sodiščih v vsakem slučaju, pri glavnih in prizivnih razpravah radi prestopkov pa tedaj prida zagovornik, ako je zakoniti zastopnik na kaznjivem dejanju soudeležen, ali pa ako se pokaže, da je to potrebno ali umestno, ker je mladostnik v duševnem oziru še malo razvit. — Dr. E. Suess, Ist eine Ervveiterung der obligatorisehen Verteidigung zu befiirworten? (Ger. Z. 1897, str. 39), zahteva obligatorno zagovorništvo: 1. pri hudodelcih, ki še niso 16. leta izpolnili (.prvo zaslišanje je pravi moment, pri katerem naj se zagovarjanje prične"); 2. pri gluhih, mutcih in drugače teško telesno pohabljenih; 3. kakor hitro se je ustanovilo, da je bil obtoženec že enkrat v blaznici, ali da se da o njegovem normalnem duševnem stanu dvomiti. - Jur. BI. 1908, str. 124 prinašajo naslednji predlog .odvetnika z dežele": Vpis v imenik zagovornikov vsposablja naj najprej le za zagovarjanje pred okrajnimi sodišči; še le vpis v imenik odvetnikov naj upravičuje zagovarjanje pred senati. Iz števila pravih zagovornikov, ki so bili že gotovo vrsto let zagovorniki, in so za to posebno sposobni, naj bi se naredil imenik justičnih zagovornikov, ki bi smeli pred poroto poslovati. Za uboge stranke, ki si ne morejo lastnega zagovornika najeti, nastavilo naj bi se pri vsakem sodnem dvoru določeno število plačanih uradnih zagovornikov, na podlagi terna-predloga odvetniške zbornice. Ravno tako pri višjih sodiščih višje zagovornike, pri vrhovnem sodišču generalne zagovornike. Uradni zagovorniki dejali bi se pri sodiščih na deželi v 8. ali 7., višji zagovorniki (12-15 po številu) v 6., generalni zagovorniki (3) pa v 5. činovni razred.
2) Ex offo-zastopstva morala bi se sploh nagrajevati (Ger. Halle 1900, str. 155), in sicer z 20 K pri razsodilnih, s 40 K pri porotnih razpravah. — Zagovornikom zakonske vezi priznalo se je z zakonom z dne 2. febr. 1909, št. 24 drž. zak. povračilo njihovih stroškov.
3) Dr. E. Blumenfeld, 1. c, Ger. Halle 1904, str. 86.
167
brez dvoma povzročila, da bi prišlo odvetništvo v nekako zavisnost od sodišč. Zato pa take preosnove ni želeti. Pa tudi na odpravo zagovorniških pravic notarjev se pač ne bo moglo misliti; zakaj notarji so pri mnogih podeželskih okrajih sodišč edini zagovorniki, katerih bi se pač težko pogrešalo.
Anton Pfleger vitez pl. Wertenau.
(Ob stoletnici obč. drž. zakonika.)
Praznovanje stoletnice našega obč. drž. zakonika, ki se je zlasti izrazito in slovesno vršilo na Dunaju dne 1. junija t. 1., je imelo tudi namen, da se je izkazovala čast in izrekla zahvala spominu onih odličnih pravnikov in mislecev, ki so pomagali zgraditi v klasični, še danes občudovani obliki mojstrski zakonik za celo stoletje in še dalje. Med temi možmi sta bila tudi dva kranjska rojaka: dr. An to n p 1. P i 1 e g e r in pa dr. Tomaž Dolin a r. Le-ta ni bi! neposredno član v nobeni komisiji za obč. drž. zakonik, a prispeval je pripomnje k gradivu in prejel za to »jako koristno sodelovanje« pohvalo dvorne komisije za zakone z dne 5. julija 1811, torej komisije, v katero je bil poklican šele z dvornim dekretom od 22. septembra 1816.1) Vse drugačen, naravnost končno odločilen vpliv na tolikanj pretehtano vsebino zakonika, pa je imel dr. Anton pl. Pileger, to pa vsled nenavadnega zaupanja, katero je ta naš rojak užival pri cesarju Francu I. Ko je bil začetkom leta 1808 načrt zakonika v dvorni komisiji za zakone že v drugo revidiran in predložen v sankcijo, je cesar dal izročiti načrt pl. Pilegerju, tedanjemu pravemu državnemu in konferenčnemu svetniku, v ta namen, da ga pregleda in v njem izpremeni, kar misli, da je treba. Izjave in nasvete njegove je cesar dne 5. novembra 1809 oddal zopet komisiji z naročilom, da naj se skliče nova seja in na njo povabi tudi pl. Pfleger. To se je takoj zgodilo in v tretjem branju je bilo vspre-jetih vseh 76 izpreminjevalnih predlogov, katere je bil pl. Pileger
') Gl. dr. Volčič: životopis Tomaža Dolinarja v „Slov. Pravniku" 1. 1905 str. 46 nasl. in v posebnem natisu.
168
Anton Pfleger vitez pl. Wertenau.
sprožil.1) Šele potem, dne 7. julija 1810, je vladar podelil sankcijo dovršenemu delu.
Pač je torej primerno, da po tej važni ugotovitvi, prav sedaj podamo sliko o življenju in delovanju drja. A. P f 1 e g e r j a, kojega zibel je tekla v naših Železnikih, a mu je usoda, oprta na njegove vrline duha in srca, pripravila pot do najvišjih mest in do moči,katero je uporabljal edinole v korist države. Evo, zanimivega životopisa!
Anton Pfleger je bil porojen dne 24. marca 1748 v Železnikih. Njegov oče je bil priden, toda ne posebno imovit fužinar, ki mu je bilo skrbeti za precejšnjo obitelj.2) Svojega sina je dal v Ljubljano, kjer je dovršil gimnazijske in filozofske študije, odtod pa odšel na Dunaj in se posvetil pravoslovnim študijam.
Kakor prej in slej večina kranjskih dijakov, tudi Anton Pfleger ni mogel računati na podporo svojih roditeljev, ampak se je z malo ustanovo in lekcijami preril skozi dijaška leta na Dunaju ter s posebno pridnostjo dokončal študije, dosegel juridični doktorat. Njegovo znanje je bilo tako odlično in njegovo vedenje tako pohvalno, da je bil že leta 1774., komaj 26 let star, imenovan od cesarice Marije Terezije za javnega profesorja pravoslovja na liceju v Lvovu, kjer je učil celih 24 let in v tej dolgi dobi odgojil celo generacijo galiških pravnikov, med njimi mnogo znamenitih mož. ki so si šteli v čast, da so bili Pflegerjevi učenci. Med tem in sicer leta 1796. je bil imenovan za deželnega svetnika (Landrat mit Sitz und Stimme) v Lvovu, tako da je bil poleg javnega pravoučitelja tudi pripoznano zaslužen sodnik. Zato je bil že leta 1798. povišan na mesto pravega apelacijskega svetnika za Vzhodno Galicijo in, vzemši slovo od učne stolice, je bil že po treh letih odličnega višjesodnega delovanja, namreč dne 20. marca 1801. imenovan za pravega dvornega svetnika v justičnih stvareh pri tedanji vzhodnogališki dvorni pisarni, in ko je ta leta 1802. prenehala, prišel je dr. Anton Pfleger
J) Ta podatek je sporočil g. Anton Globočnik pl. Sorodolski, c. kr. vladni svetnik v p. in mnogozaslužni naš pisatelj na Dunaju, ki je sam pregledal dotični akt pri vrhovnem sodišču. Tudi drugih podrobnosti je on pri-, skrbel za ta životopis in bodi mu s tega mesta za ves trud izrečena topla zahvala. Drugače se naslanja životopis na nekrolog, ki je Pflegerju bil priobčen v Pratobevera: „Materialien fiir Gesetzkunde itd." V. zvezek, 1. 1821.
») Več se o tem najbrže priseljenem rodu ni dalo pozvedeti.ker so do-tične matice ob velikem požaru zgorele. Izmed sorodnikov ne živi nihče več v Železnikih.
Anton Pfleger vitez pl. Wertenau.
169
na Dunaj za pravega dvornega svetnika k vrhovnemu justičnemu oblastvu (oberstc Justizstelle).
Na Dunaju je užival izvanredno zaupanje samega cesarja Franca I. Po poročilih o njegovem značaju je toliko gotovo, da si je to zaupanje in nadaljna odlikovanja pridobil edinole po svojem temeljitem znanju in svoji širnoznani pravičnosti in zanesljivosti.
Dne 7. januarja 1805 je bil dr. Pfleger poklican v službovanje v državni in konferenčni oddelek notranjih poslov, a že 30. julija istega leta- imenovan od cesarja za pravega državnega in konferenčnega svetnika.
Pflegerjevemu pradedu je bilo leta 1667. podeljeno nekako plemstvo po običaju, v Nemčiji navadnem, od »comite palatino caesareo majori«. Dr. Pfleger je bil po poročilih skromen mož in je odklanjal časti. Vendar pa je leta 1804. prosil za potrditev rodbinskega plemstva in sicer iz ozirov na svoje moško potomstvo. Cesar Franc I. pa ni le ugodil tej prošnji, temveč je drja. Pflegerja dne 12. oktobra 1806 povzdignil v viteški stan in sicer, kakor se glasi v najvišji odločbi, »mit vielem Vergnugen«.
Anton Pfleger, vitez pl. \Vertenau, je potem dne 11. januarja 1808 dobil dostojanstvo kancelarja reda zlatega runa. a leta 1814. še dostojanstvo tajnega svetnika.
Delovanje Pflegerjevo v državnem svetu je moralo biti torej odlično in vladarske pohvale v vsakem oziru vredno. Koncem leta 1817. mu je bilo celo poverjeno nekako vodstvo državnega sveta in-701etni starček je neumorno in s posebno vestnostjo vodil najvažnejše državne posle, uživajoč neomejeno zaupanje vladarjevo.
Dne 27. majnika 1820 je po štirimesečni bolezni umrl na Dunaju (Himmelpfortgasse)]) na veliko, glasno izražano žalost vsega dunajskega prebivalstva. Cesar Franc I., ki je bil tedaj odsoten, se je o
') V isti hiši — poroča pl. Globočnik — je stanoval 1. 1820 dvorni in sodni odvetnik Gašper Levičnik vitez pl. Glanberg, tudi rojen v Železnikih 1.1772. Vsled prepira s svojim očimom Martinčičem jo je, dovršivši I. humanitetni razred, skrivaj popihal od doma proti Dunaju. Trgovci, ki so poznali njegovega očeta, so ga spravili na Dunaj, kjer se je vpisal v retoriko. Vzdrževal se je s poučevanjem, napravil 1. 1797 doktorat in bil 1. 1799 in 1800 suplent za cerkveno pravo na dunajski univerzi, potem pa amanuensis pri odvetniku dr. Reinitzu. Ko je ta, tudi Kranjec, umrl, prevzel je njegovo veliko pisarno in postal imovit. Zaradi svojega dobrega srca je dobil od cesarja Franca I. pohvalo, pozneje plemstvo in vitežtvo. Umrl je 1. 1824. Imel je deset otrok, med njimi je bil sin Henrik, nemški pesnik in pisatelj.
170
Anton Pflcgcr vitez pl. Wertenau.
Pflegerjevi smrti v lastnoročni rešitvi dotičnega poročila izrazil nastopno: »Mit wahrem Bedauern vemelmie Ich diesen Verlust; so wie es Mich von der andern Seite freut, dass das Publikum diesem Mir unerschiitterlich treuen reehtschaifenen Staatsdiener, naeh seinen Ableben Gerechtigkeit vvideriahren lasst.«'
Te zadnje vladarske besede kažejo, da je imel dr. Pfleger tudi obilo nasprotnikov. Slavni dr. Karel Pratobevera. ki je štiri leta kakor justični referent v državnem svetu neposredno občeval s Pflegerjem, je pisal o njem v tem oziru to-le: »Das nicht neidens-vverthe Loos einflussreicher Menschen will es, dass ihnen von Schmeichelei. Unkunde oder Bosartigkeit, auch solehe Maximen, Successe und Naehteile beigelegt werden, an denen sie keinen Anteil haben; und doch siud sie ausser der Lage der Selbst-verteidigung. — Wollte Gott! dass alle Menschen von gleichem Duldungsgeiste beseelt waren, wie Er, der nichts als Ver-solnilichkeit und Besanftigung in seinem Oemiite trug, dem aber Toleranz und Indifferentismus nicht gleich bedeutend waren.« Pratobevera izkazuje pl. Pflegerju v nekrologu sploh veliko spoštovanje, poudarjajoč, da je bil »za pravosodie mogočen ščit pravičnosti, zaslug, rednosti in nezavisnosti sodišč in, če je bilo treba kaznovati, organ milobe pri svojem gospodu in knezu.«
Dr. Pfleger je bil oženjen z roj. Dornerjevo in imel štiri otroke: Franca, ki je umrl neoženjen leta 1831. kot vladni svetnik; Severina, ki je bil kanonik in cerkveni pisatelj; Antona, ki je bil benediktinec; in Terezijo, ki je bila uršulinka na Dunaju. Dr. Pfleger sam je bil jako regilijozen in konservativen mož.
Da bi bil literarno deloval, ni znano. Živel je le za svoj poklic in za svoje službe, ki so bile, kakor povedano, proti koncu dovolj različne in težavne. Čudna prikazen, pravi Pratobevera: ostane to. da je mož, ki je do svojega 54. leta imel t;h delokrog učitelja in omejeno justično službo v provinci, na večer svojega življenja igral takšno vlogo v veliki državi, na mogočnem dvoru, celih 16 let, z močjo in uspehom, in da je v teh razmerah, polnih nečimurnosti. vladoželjnosti in samopridnosti. ohranil si čist, le od dolžnosti zavisen značaj. Mnogi ljudje — dejal je Pfleger sam — imajo talent, toda malo jih je tudi modrih in zmernih.
Naš odlični rojak dr. Anton pl. Pfleger je, kakor videti, združeval v sebi vse troje: nadarjenost, modrost in zmernost.
X.
O notranjem in zunanjem uradnem jeziku pri sodiščih.
171
O notranjem in zunanjem uradnem jeziku pri sodiščih, zlasti interpretacija §-a 13. obč. sodn. reda.
V zbirki »Grundriss des osterr. Rechts in systematischer Bear-beitung« je leta 1909 izšlo že drugo delo o avstrijskem civilno-pravdnem pravu in sicer: »Grundriss des Zivilprozessrechts. Von Dr. Emil Schrutka Edlem von Rechtenstamm. Professor der Rechte in Wien, Leipzig, Duncker & Humblot, 1909.« Prvo delo o tem je bil izdal prof. dr. Ullmann (že mrtev). Schrutkovo delo je obsežnejše in se precej razlikuje od Ullmannovega.
V XI. zvezku »Pravnika« iz leta 1910. ki ga izdaja češka »Prav-nicka jednota« v Pragi, razpravlja o tem Schrutkovem delu docent praške češke univerze Hora. Za nas je posebno zanimivo, kar pravi kritik o onem delu te knjige, kjer je govor o »poslovnem jeziku sodišč.«.
Povod, da se je prof. Schrutka dotaknil tudi tega važnega vprašanja, pravi kritik, je bilo gotovo t. zv. jezikovno vprašanje. Toda po njegovem mnenju je pisatelj preveč pristranski, kar mu ni v čast, dasi je sicer zaslužen in znan učenjak. Kritik izvaja to svojo trditev približno tako-le:
Pisatelj razlikuje najprvo notranji uradni jezik in korespon-denčni uradni jezik, dalje pa tudi jezik zunanje službe.
Kar se tiče notranjega uradnega jezika trdi docela kategorično, brez natančnejšega utemeljevanja, da se člen 19. drž. osnovnih zakonov nanj sploh ne nanaša, tako da baje določba o enakopravnosti vseh v deželi navadnih jezikov sploh ne veže ekse-kutive pri določanju notranjega uradnega jezika. Ta tako važna trditev, ki se nikakor ne more opirati na besedilo člena 19. ter se protivi razvoju celega onega, čisto samovoljno iznajdenega pojma t. zv. notranjega uradnega jezika (gl. min. odloke Krausove z dne 23. maja 1852. št. 11.815 in 8103, ki niti niso bili pravilno razglašeni), bi pač zaslužila, da se preišče in utemelji natančneje in globokeje. Ta trditev je in ostane gola, nedokazana brez vrednosti, ki jo morebiti lahko širijo pol. dnevniki, nikakor pa bi se ne smela navajati pod okriljem znanstvene resnice v znanstvenem spisu.
172
O notranjem in zunanjem uradnem jeziku pri sodiščih.
Še mučnejši vtisk pa napravlja nadaljna pisateljeva trditev iti njeno utemeljevanje, namreč, da »je treba za notranji uradni jezik vobče smatrati nemščino.« To »resnico« utemeljuje pisatelj s tem, da je v principu pred vsem (»vor allem«) izražena za najvišje sodišče v §-u 27 njegovega statuta, in k temu takoj dodaje nadaljno trditev, da ta princip velja tudi za višja deželna sodišča (z gotovimi izjemami, ki jih tudi imenuje, n. pr. za višje deželno sodišče v Pragi zaradi naredeb ministra Pražaka). Zato torej, ker je pri najvišjem sodišču notranji uradni jezik nemščina, velja to tudi za višja deželna sodišča, čeravno je bil statut, ki se nanj opira pisatelj, izdan samo za najvišje sodišče, nikakor pa ne za višja deželna sodišča! Če je že avtor našel za svoj nazor, kolikor se tiče najvišjega sodišča, opore v §-u 27 njegovega statuta, zakaj ni take opore v zakonitih predpisih iskal tudi za svoje mnenje, kolikor se tiče višjih deželnih sodišč in če jo je iskal, pa je ni naše! — (oziroma je ni mogel najti, ker takih zakonitih predpisov sploh ni) — zakaj skuša braniti t. zv. notranji uradni jezik s tako naravnost vratolomno argumentacijo, s katero samo škoduje svojemu imenu v znanstvenem svetu?
In kaj naj velja za sodišča prve instance, tudi za okrajna sodišča, katerih pisatelj v odstavku o takozvanem notranjem uradnem jeziku sploh ne omenja? Ali naj tudi tu odločuje § 27 statuta za najvišje sodišče? Dolžnost znanstvenega pisatelja je, ako se loti rešitve kakega vprašanja, da upošteva in nepristransko presodi tudi to, kar se navaja z druge strani. Schrutka pa je na to dolžnost čisto pozabil ter poslušal samo nemški zvon.
Dr. Jos. H e r o 1 d je napisal razpravo »O češkem uradnem jeziku,« v kateri prav podrobno, samozavestno in objektivno razpravlja o tem vprašanju ter navaja celo vrsto zgodovinskih virov. Izšla je ta razprava že 1908 in v nemškem jeziku januarja 1909 — Schrutkov spis je izšel koncem leta 1909, torej bi jo pisatelj lahko čital ter vsaj skušal Heroldove trditve ovreči, toda, kakor vidimo, jo je prezrl čisto.
Prav tako neznanstveno je pisatelj obdelal poglavje o t. zv. zunanjem uradnem jeziku. Cisto po vzoru (češko) - nemških sodnikov dokazuje, da besede § 13 obč. sod. reda »der landes-ubliehen Sprache« pomenjajo samo to, kar »der gericlitsiibliehen šprache« ter se pri tem sklicuje na § 14 zapadnogališkega sodnega reda in njega italijanskega prevoda. Ne ozira se pa pri tem prav
O notranjem in zunanjem uradnem jeziku pri sodiščih.
173
nič na to, kar o §-u 14 zapadnogališkega sod. reda pravi Rohanov spis »Die Judikatur des O. (L li. in der Sprachenfrage der §§ 13 A. (i. O. und 14 W. G. O. (1898)«. Ničesar tudi ne ve o zakonu z dne 25. maja 1885, drž. zak. 76, ki ravno § 14 zapadnogališkega sod. reda avtentično interpretuje v tem zmislu, da besede »der im Lande beim Gerichte ublichen Spraehe« pomenjajo toliko, kakor »einer der lan-desiiblichen Spraehen«, ter s tem popolnoma ometa edino oporo za mnenje, da je »landesiiblich« samo toliko, kakor »geriehtsiiblich«.
Tudi dvorni dekret od 22. decembra 1835, št. 109 zb. pr. z., na katerega se Schrutka sklicuje v dokaz, da avstrijsko zakonodaj-stvo razlikuje izraze »Landessprachen und landesiibliche Spraehen«, dokazuje jasno ravno nasprotno onemu, kar trdi pisatelj, češ, da beseda v §-u 13 obč. s. r. »landesiiblich« pomeni samo to, kar »geriehtsublich«. — Kajti prav zato, ker ni, da bi »eine der Landessprachen« morala biti vedno tudi »Gerichtssprache«, je pa vzlic temu in ostane »eine der landesublichen Spraehen« (§ 13 o. s. r.), postavlja cit. dvor. dekret — popolnem soglašajoč s principom §-a 13 o. s. r..— v spornem in nespornem postopanju listine, spisane »in einer der Landessprachen« (ki ni obenem jezik tega ali onega sodišča) v eno vrsto z listinami, spisanimi »in der Gerichtssprache«. Ni torej res, kakor trdi pisatelj, da ta dvor. dekret dokazuje, »dass unsere Gesetzgebung die Ausdriicke Landessprache und landesiibliche wohl unterseheidet«. Kajti tu je govor o »Gerichtssprache« in o »einer der Landessprachen« in postavljata se oba jezika čisto v eno vrsto, ne zato, ker je samo sodni jezik »landesiiblich« (kar trdi pisatelj), temveč samo zato, ker je v zmislu §-a 13. o. s. reda treba oba smatrati za »landesiiblich«.
Ko bi se bil prof. Schrutka potrudil ter gori citirani dekret preštudiral objektivno in nepristransko, kakor je dolžnost znanstvenika, bi bil prišel do čisto drugega zaključka. Jedro citiranega dvor. dekreta je ta-le misel: ako je v deželi kako narečje sodni jezik (Gerichtssprache), je to jasen dokaz za to, da je ta jezik »landesiiblich«; isto pa velja o vsakem drugem jeziku te dežele (Landessprache), četudi ta jezik pri tem ali onem sodišču (v isti deželi) ni bil v rabi (Gerichtssprache). Torej: popolna enakovrednost listin, spisanih v tem deželnem jeziku, — z listinami, spisanimi v jeziku tega ali onega sodišča v spornem in nespornem postopanju. Iz tega izhaja: ali cit. dvor. dekret v polnem obsegu soglaša s principom §-a 13
174
O notranjem in zunanjem uradnem jeziku pri sodiščih.
o. s, reda in je torej čisto izključeno, da bi beseda §-a 13 o. s. r. »landesiiblich« mogla pomeniti samo to, kar »gerichtsublich«, — ali pa postavlja cit. dvor. dekret »Gerichtssprache« čisto v isto vrsto z onim jezikom, ki ni pri sodišču navaden (»oder einer der Landes-sprachen«); ali tudi (»posito sed non consess«) se v §-u 13 o. s. r. rabijo besede »landesiiblich« samo v zmislu »gerichtsublich«. Ce je poslednje, potem pa se je prav ta princip v cit. dvor. dekretu prelomil na korist dežel, jezikov, ki niso »gerichtsublich«, ter popolnem opustil, kolikor se tiče listin, ki so vendar v takratnem pismemen postopanju igrale najvažnejšo vlogo. Sicer pa, naj bi se že bil pisatelj odločil za to ali ono alternativo: toliko je gotovo, da bi ne mogel trditi, da je iz cit. dvor. dekreta jasno, »dass landesiiblich soviel wie gerichtsiiblich heisst«.
To ni razvidno niti iz dvor. dekreta z dne 30. novembra 1787. št. 750 zb. pr. z., na katerega se pisatelj sklicuje. Ta dekret namreč kara, da se v češkem kraljestvu postavljajo uradom predstojniki, ki niso zmožni niti deželnega jezika (sc. češkega), ki se rabi v njih okrožju. Kako drugače bi se moral ali mogel glasiti ta dekret, ko bi hotel preprečiti, da bi se k uradu ne postavljali uradniki, ki ne razumejo jezika svojega okraja, in kako more ta dekret pisatelju služiti za »a rg umen t«, da pomenja »landesiiblich« samo toliko, kakor »gerichtsublich« — to je uganka.
Tudi k §-u 13 not. reda je segel Schrutka po tak »argument«! In kaj dokazuje ta paragraf? Samo toliko, da more biti v kaki deželi deželni jezik tudi jezik, ki ni v okrožju notarja v navadi (ublich), in nič več! Ta paragraf not. reda torej pozna pisatelj, ni si pa sicer ogledal notarskega reda, ki razlikuje docela jasno jezike, ki so »v navadi v okrožju uradnega sedeža notarjevega« in jezike, ki so »v navadi v deželi«. Takoj prednji S 12 not. reda pravi v odstavku 1.: »Dem ernannten Notare ist, wenn in dem S p r e n g e 1 seines Amtssitzes mehrere Sprachen ublich sind . . ., die Restatigung . . . zu erteilen«; drugi odstavek pa takoj piše dalje: »Sind in dem L a n d e, wo sich der Amtssitz des Notars befindet, mehrere Sprachen ublich, so kann . . .« To je pisatelj vse prezrl in trdi enostavno, da tudi iz not. reda »sich ergibt, dass landesiiblich soviel wie (sc. nur) gerichtsublich heisst«. Prav iz §-a 12 not. reda izhaja jasno, da zakon'razlikuje prvič: deželne jezike, ki so »v navadi v okrožju notarjevega uradnega sedeža« (landes- und im Sprengel...
O notranjem in zunanjem uradnem jeziku pri sodiščih.
175
ublich), drugič: take deželne jezike, ki so sicer »v navadi v deželi tega notarjevega sedeža«, nikakor pa »niso v navadi v okrožju tega sedeža« (landes-, aber nicht i m Sprengel iiblich). In vendar se tudi iz tega paragrafa resno skuša dokazati, da baje njegove besede »ini Lande iiblich« ne pomenijo isto, kakor »landesiiblich«, temveč, da se vprašanje, je li ta ali oni deželni jezik »landesiiblich« ravna samo po tem, če je ta jezik tudi v tem ali onem okrožju (okraju) v navadi. Skusimo po tej »razlagi« § 12 not. r. popraviti, pa dobimo to-le: »nur die im Sprengel des Amtssitzes eines Notars tiblichen Sprachen sind landesiiblich (1. odst.), die im Lande (aber nicht in Sprengel), wo sich der Amtssitz des Notars beiindet, ublichen Sprachen. sind nicht landesiiblich (II. odst.)« To razumi, kdor more!?
Sicer pa principijalno ni dopustno iskati v predpisih notarskega reda predpisov za sodno postopanje. Saj je značaj in namen obeh naprav v principu popolnoma različen. Notar nima od države ničesar, kakor t. zv. »javno zaupanje«. Država prepušča skrb za preživljanje popolnoma njemu; njegovo delovanje ni omejeno samo predmetno (S-a 1, 5 not. reda) temveč tudi krajevno (§ 31 not. reda). Stranka, kateri notar ne bi mogel ali hotel ugoditi iz jezikovnih vzrokov, se more takoj brez ovir obrniti na drugega notarja; ni torej nikdo vezan na gotovega notarja. Ako pripušča zakon notarja tudi k funkcijam t. zv. sodnega komisarja, je treba uvaževati prvič, da se godi za večino notarjev -samo fakultativno, drugič pa, da je sodno komisarstvo za vsakega notarja materijalno manjšega pomena, ker bi iz tega mogel pokriti komaj režijske izdatke. To torej, da se notarju lahko poveri sodno komisarstvo, še ne daje državi pravice, zahtevati od notarjev kaj posebnega v jezikovnem pogledu. Zato je razumljivo, da se notarski red, kar zadeva notarske kandidature, more zadovoljiti z znanjem onega deželnega jezika, ki ga ravno potrebujejo za mesta, za katera se potegujejo. Pri tem pa niti ne zahteva za ona okrožja, koder je v rabi več jezikov, izkaza o znanju vseh teh jezikov, temveč daje notarju na prosto voljo, hoče li doseči pravico — (seveda če dokaže znanje dotičnih jezikov) — za izdajanje notarskih listin v več jezikih, kakor v vseh, ki so navadni v njegovem okrožju (S 12, 1. odst.) ali celo v jezikih, ki niso sicer v navadi v okrožju njegovega uradnega sedeža, pač pa v deželi, v kateri se nahaja ta sedež (S 12, 2. odst.). Razmerje med sodišči in notarija-tom je torej tako, da nikakor ne kaže vmešavati jezikovnih pred-
176 O notranjem in zunanjem uradnem jeziku pri sodiščih.
pisov notarskega reda v jezikovno vprašanje sodišč. Čisto nedopustno pa je zlasti, iz predpisov o jezikovni kvalifikaciji notarjev in iz tega, da morejo biti sodni komisarji, kaj sklepati za jezikovno vprašanje pri sodiščih.
Od vseh pisateljevih »argumentov« za trditev, da znači »lan-desiiblich« samo toliko, kakor »gerichtsiiblich«, preostaja samo še S 4, odst. 3 patenta iz leta 1854. Pa tudi iz tega paragrafa še ne izhaja da je pisateljeva trditev upravičena. Iz besed »Schriftliche Gesuche miissen in einer der hei Gericht iiblichen Sprachen geschrieben . . . sein,« bi se dalo kvečjemu sklepati, da v nespornem postopanju ni možno podajati pismenih vlog v jeziku, ki pri sodišču ni v navadi, nikakor pa, da misli § 13 o. s. r., ko govori o »v deželi navadnih jezikih,« samo jezik, ki je »pri sodišču v navadi«. Če se pa bližje preiskuje § 4. pat. 1854., se more dokazati, da niti ta paragraf, ko govori o »einer der bei Gericht iiblichen Sprachen,« ne misli pri tem samo jezika, ki je pri tem ali onem sodišču v navadi.
Treba je pomisliti, da je v dobi, ko je bil ta patent izdan, bil v veljavi § 13. o. s. r., kakor tudi gori cit. dvor. dekret od 22. decembra 1835 zb. pr. z. št. 109. Takrat ni nikdo dvomil o tem, kaj pomeni beseda »landesiiblich«. Ako bi torej § 4. pat. 1854. hotel res uvesti kaj novega, bi to gotovo jasno izrekel. V tisti dobi je veljalo pri sodiščih tole jezikovno načelo: Vsak jezik, ki je bil v deželi v navadi, se je moral pripustiti pri vseh sodiščih te zemlje; V širšem pojmu »landesiiblich« je bil torej obenem ožji pojem »gerichtsiiblich« in je tako vse bilo »gerichtsiiblich«, kar je bilo »landesiiblich«. Na drugi strani zopet bi ne bil mogel noben jezik, ki ni bil »landesiiblich« postati »gerichtsiiblich«. Iz tega je jasno, da je takrat bilo »landesiiblich« isto, kar »gerichtsiiblich«, in tudi narobe. V tem zmislu torej soglašam s pisateljem, ako trdi, da »landesiiblich h e i s s t s o v i e 1 w i e g e r i c h t s ii b 1 i c h«. Seveda je glavni razloček v tem, ko on trdi, da »landesiiblich« pomeni samo toliko, kakor »gerichtsiiblich«, dočim mi trdimo, da je »landesiiblich« tudi to, kar je v tej ali oni deželi v navadi, nikakor pa samo to, kar je v navadi v tem ali onem kraju. Z drugimi besedami: mi trdimo, da je gotovi sodni okraj v gotovi deželi, pisatelj pa trdi, da gotov okraj (da celo občina) tvori sam zase deželo!
Toda, kakor rečeno, v 1. 1854. o takih »konstrukcijah« še niso imeli niti pojma. Zato je tudi treba § 4. pat. 1854. razlagati samo z
Še en pot: »Nekateri slovenski pravniški izrazi"
1/7
ozirom na tedanje stanje jezikovnega vprašanja, po katerem besede »einer der bei Gericht (torej pri sodiščih sploh, ne samo pri tem ali onem sodišču) — iiblichen Sprachen«, ne morejo pomeniti nič drugega, kakor besede §-a 13. o. s. r. »der landesiiblichen Sprache« in besede dvor. dekreta 1835 »Oerichtssprache oder einc der Landes-spraehen« — —.
Ta izvajanja češkega znanstvenika so ravno tako važna tudi za jezikovne razmere na Slovenskem ter so vredna, da jih vsak slovenski jurrst - praktik dobro prouči ter se po njih ravna, ne pa po prisiljenih nemških komentarjih.
E. K.
v
Se en pot: „Nekateri slovenski pravniškil)izrazi".
Priobčil Upravda.
Kolikor sem mogel pregledati iz svojega zakotja, se je drju. Volčiču vendar nekoliko volja izpolnila: k zgoraj naslovljeni razpravi2) sta se odzvala — dva jezikoslovca, Verax v »Ljubljanskem Zvonu« (št. 4. t. 1.) in dr. Jos. Tominšek v »Planinskem Vestniku« (št. 5. t. L).
Ne dvomim, da treba visoko ceniti tudi »drugačno« mnenje jezikoslovcev, ako se opira na stvarne razloge; ker se mi pa vidi, da razlogi rečenih dveh jezikoslovcev niso podprti dovolj, naj tudi jaz, priprost pravnik, ki ne urnem toliko jezikovnih korenik in debel, povem svoje prigovore proti istima ocenjevalcema, saj: da se resnica prav spozna, treba čuti oba zvona!
Pred vsem moramo po resnici ugotoviti, da Volčičev sestavek govori le o pravniških, bolje, pravnih izrazih, to je onih strokovnih izrazih, ki naj jih rabi pravnik, da točno označi pravna razmerja in ustanovila, o katerih mora razpravljati. V vsaki stroki treba rabiti določene besede, da se z njimi kratko in točno pove, kar se hoče reči v njenem področju. Črevljar pravi, da napravi »zbite« črevlje,
') Bolje bi bilo pravni izrazi, ker niso samo za pravnike, ampak pravne stvari sploh.
2) V št. 11 in 12 „Slov. Pravnika" 1. 1910. in v posebnem natisu.
12
178
Še en pot: „Nekateri slovenski pravniški izrazi"
vinogradnik rabi v svojem delu »reznik«, dasi marsikateri priprost Slovenec ne ve natanko, kaj da sta onadva hotela povedati s temi besedami. Takim nestrokovnjakom bodeta črevljar in vinogradnik pač z drugimi besedami povedala, kaj da namerjata in rabita, in ravnotako pač pravnik drage volje malo obširneje z drugimi besedami opiše pravne naprave, kadar jih mora ali hoče razjasniti ne-pravnikom. Radi tega pa črevljar, vinogradnik in — pravnik ne opuste svojih strokovnih izrazov (terminov), rabili jih bodo dalje, ker so najpriročnejši — in tudi med ljudmi drugega poklica se bo vedno širil krog tistih, ki bodo razumeli, kak pomen imajo ti strokovni izrazi.
Iz izvajanj obeh rečenih ocenjevalcev, posebno pa g. Veraxa, posnemam, da nista dovolj vpoštevala te namere, ki jo ima razpra-vica, ampak, da sta svoja mnenja oddala bolj s stališča, bode li te strokovne izraze takoj umel vsak Slovenec, bolje, jih bodo li umeli oni, ki jih poznava midva. Od todi je mogoč gosp. Veraxa izrek, o katerem moram izpregovoriti še kasneje, da se namreč dr. Volčič trudi ob ustanovitvi od besede do besede iz nemščine prevajane terminologije. Gospod Verax se je v tem, kratko rečeno, ljuto zmotil, ampak s tem še ne prepreči, da se tudi v slovenščini ustanovi boljša pravna terminologija najprej med pravniki in s časom tudi med nepravniki, kakor se je to godilo in se dogaja še pri vseh narodih.
Ob tem naporu moram kajpada trdno podlago iskati v živem narodnem jeziku, če je pa v le-tem že kak dober izraz, ki ga imajo tudi sorodni, predvsem južni slovanski rodovi, tedaj nam ni treba razmišljati, da ga tudi mi ne bi povzdignili do splošne rabe, dasi se je doslej rabil morda le na manjšem ozemlju. Pogubno je za nas, da bi še razširjali »one razlike govora, ki ga govori slovanski človek od Julijskih Alp pa daleč doli do rumelijskih ravnin. In če je torej etniška skupina na tako obsežnem prostoru po jeziku istovetna, ali ni naravno, da pravi prijatelj napredka in prosvete razmišlja, da li bi ne bilo mogoče, da se ta enotna etniška skupina pretvori tudi v eno in isto literarno konsumno področje? Ta problem moramo rešiti ali pa bomo neizogibno izgubili našo stvar.« (Babič-Gjalski na občnem zboru »Društva hrvatskih književnika« 1.1911.) — Zato pa mislim, da treba držati, kar nas druži, ne pa iskati, kar nas loči. Kar je jezikovno in v tem oziru dobro, moramo podpirati, širiti, ne pa fatali-stno vzklikati: sicer bo pa navada (usus) odločila, katera beseda
Še en pot: „Nekateri slovenski pravniški izrazi".
179
bo ostala v narodu. Ljubmojte g. Verače, po Vašem mnenju se nam tudi ni trebalo poganjati o tem, da bi ljudje uporabljali n. pr. besede sodnik in posebno sodišče, ampak naj bi še naprej se sklicevali na »rihtarja« — kakor otroci še sedaj bijejo rihtarja — in naj bi hodili v »rihto«, katere besede so bile vsled tujega vpliva občno razširjene posebno po Gorenjskem. Pravilna raba slovenskih izrazov v uradih, pravnih spisih in šolah je pa vendar pripomogla, da se je pozabil »rihtar« in da je tudi beseda sodišče že splošno v rabi, dasi ta beseda ne pomenja popolno tega, za kar se rabi in dasi se pismeno in ustno rabi vzporedno z besedo »sodnija«, ki pa, kar sploh velja, nima slovenske, oziroma slovanske končnice. Mislim torej, da tudi dobrih pravniških izrazov ne smemo pustiti brezbrižno v svet, temveč da jih morajo tudi jezikoslovci priporočati, pred slabimi pa svariti. Tako zmaga boljši jezik tudi v poljudnem slovstvu in si tudi narod prisvoji dobrih izrazov, kjer jih še nima. To omenjam o izjavi gospoda ocenjevalca v »Zvonu«, ki sicer priznava, da bi z ozirom na sosedne slovanske jezike kazalo pridružiti se pisateljevemu mnenju in dati prednost besedi razprava pred obravnava, toda pristavlja: odločil pa bo usus.
Sicer se ni nobeden obeh ocenjevalcev hotel ali utegnil pečati z vsemi izrazi v Volčičevi razpravici, temveč jih je gosp. Verax pri-dvignil le sedem, dr. Jos. Tominšek pa dva ista, kakor njegov tovariš, in tri posebej. Odpravimo najprej te poslednje tri izraze!
Rečenemu ocenjevalcu (dr. Tominšku) je žal, da so se juristi odpovedali besedi postava in sprejeli zakon v pomenu Gesetz. Ze M. Cigale je v svoji Znanstveni terminologiji (1. 1880.) svetoval, da bodi Gesetz zakon, Ehe sveti zakon, ali po Hrvatih — ženitba ali drugo kako nadomestilo. Meni ni prav nič žal za to odpoved proti postavi. Kakor izvaja dr. Volčič dobro, je »postava« za ta pojem hlapčevski prevod iz nemščine, proti katerim potvorbam njegov ocenjevalni sodrug svari po pravici. Res, da je sedaj križ s tem, da se ena beseda rabi v dvojnem pomenu, toda, kakor se izvaja v razpravi, imamo namesto besed zakon in zakonski v drugotnem pomenu besede ženite v, ženitveni itd., ki jih narod rabi v več zvezah in bi jih umel, ako bi jih pravniki za ta pojem rabili splošno, saj zveza besedi podaja njih pomen. Nasprotno tudi besedo postava lahko zasučemo v stavku tako, da brez stika z drugimi navedbami ne vemo, kaj pomenja. V vprašanju: kakšna postava
12*
180
Še en pot: ..Nekateri slovenski pravniški izrazi"
je to? pomenja postava lahko 1. der Korperbau, 2. die Stellung, 3. das Kapitel eines Buches in še 4. po nemški besedni sestavi povzeto: das Gesetz (Pleteršnik). Enako pa ima tudi pridevnik postaven več pomena.
Nimamo torej strahu, da se nam zmešajo pojmi, ako zopet postavimo besedo zakon v svoje prvotne pravice, tudi če ji ostane drugotni njen pojem. Rusi imajo zakon sicer le v prvotnem pomenu, vendar pa rabijo tudi: prinjato zakoni, — stopiti v zakon ter tudi Hrvati rabijo to besedo v drugotnem pomenu, dasi redkeje.
Gospodu ravnatelju dr. Tominšku dalje ne ugaja izraz s o-p r o g za Ehegatte, ker — ima v sebi specifiški znak nekaj gosposkega. Mislim, da ta sodba ne velja popolno, ampak izpravljam tako, da ima ta izraz le znak manj navadnega, izbranega jezika, ker je pač ta beseda v našem jeziku novejša. V navadnem pogovoru bi torej sodnik hlapca Luko pač vprašal, kako da je ime njegovi ženi, ampak v sodbe in druge pravne spise, kjer hoče določno označiti pojem Ehegattin, bo pa postavil soproga, ravnotako, kakor se to dogaja ob drugih resnejših prilikah. Na smrtovnih obvestilih (parte) n. pr. vidimo vobče podpisane soprog ali soproga prav priprostih pokojnikov in nihče se temu ne čudi. Pa tudi ob drugih prilikah ni več krohota radi enakih besedi; živimo v času zenačenja zahtevani in časti, to mi pravniki dobro vemo, ker imamo vsak dan opravila s činitelji teh prizadevanj.
Bodita torej med pravniki soprog in soproga za gospodo in za kmete, pri obojih pa sta včasih zakonska ali zakonita (gesetzlich), včasih pa nista, včasih sta postavna (zastavna, lepa), včasih sta pa ničasta ali grda, soproga sta pa vendar, to je gotovo in se ne da preobračati dvoumno.
Poroka se je zvršila, je končana — pomenja, da je duhovnik opravil dotično uradno dejanje, torej zadostuje za »Trauungs-handlung« Sicer bi se za ta pojem lahko vzela tudi beseda »poro-čitev«, ki jo priporoča dr. Tominšek, ali še bolje »poročanje«, dasi imati obe besedi tudi pomen: die Berichterstattung in poslednja še das Auftragen.
Pazporoka tudi v naši beletristiki, kar bi sicer za pravnike ne bilo odločilno, ne pomenja die Trennung, ampak die Scheidung der Ehe (Pleteršnik), katera pojma se razlikujeta bistveno. Za Trennung imamo dober star izraz razveza, lahko
Še en pot: ,,Nekateri slovenski pravniški izrazi'
181
pa sprejmemo hrvatski, oziroma ruski izraz r a z v o d, ki ne nasprotuje naši slovnici, česar pa ne moremo reči o izrazu raz-poroka.
Dr. Tominšek končno pritrjuje drju. Volčiču, da p o s i no v -Ijenec zadostuje za pojem Adoptivkind, tudi ako bi dotično dete v resnici bilo le hčerka, ker velja »sin« za zastopnika potomstva, n. pr. naši sinovi, naši potomci, dasi so v obeh tudi hčere in potomke. Gospodu Veraxu pa jezikovna podrobnost ne dopušča take negacije ženstva. priporoča torej izraze zasvojiti ali posvojiti, posvojenec, posvojenka. Mislim, da bi se dalo govoriti o tem, saj di. Volčič navaja sam, da imajo Čehi: osvojitel, osvojenec. osvojeni; naše bi torej bilo posvojitelj, posvojenec, posvojenje. Toda posvojiti in zasvojiti pomenja za prav isto kakor prisvojiti, t. j. zase pridobiti (zueignen). kar se pa ne zlaga popolno s pojmom adopeije.
Nadaljujmo z nezadovoljnostmi g. Veraxa, da potem končamo z mnenji obeh ocenjevalcev o izrazih prigovor in ugovor.
Conditio resolutiva torej ne bodi razvezen pogoj, kakor je že v starem Cigaletovem prevodu obč. drž. zakonika, ampak razve-zujoč, conditio suspensiva bi torej bil o d g a j a j o č ali o d k 1 a -d a j o č pogoj proti odložnemu v starem prevodu. Res je, da ima hrvatski prevod v §-u 696 o. drž. zak.: uvjet razvezujuei i odgadjajuči, ter češki prevod ima ondi: vyminka rozvazovaci a odkladaci, toda nova Smiričeva hrv. terminologija ima: uvjet raz-rješni i odgodni. Stari in po Volčiču priporočeni izrazi torej ne nasprotujejo bistvu pojmov in se mi vidijo blagoglasnejši, kar se tudi ne sme prezirati. Tudi Babnik (1894) ima: razvezen in odloži-ven pogoj.
Dr. Volčič ugotavlja, da so izraz locatio - conductio prej slovenili rabokup. a sedaj da ga: najem in zakup; priporoča, da naj se radi krajšega izražanja za oba pojma zopet sprejme rabokup ali pa iz hrvatskega sprejme uporaba (uporabna pogodba). Gospod Verax trdi, da je uporabna pogodba tista, ki se da uporabiti, jaz pa mislim, da je tudi tista, ki ustanavlja določila o uporabi, ravnotako, kakor se govori in piše le: najemna, zakupna, ženitvena pogodba, smrtni grehi in govori celo — zakmašna srajca.
Istemu ocenjevalcu tudi ni prav, da se zopet zagovarja izraz postopek, ki ga je uvel Levstik, in da se rabi postopanje le v zmislu Vorgang, kakor to določa Babnikova terminologija. Postopek mu
182
Še en pot: ..Nekateri slovenski pravniški izrazi".
je nekam majhen, meni pa se zdi le krajši, kakor postopanje, kar je čisto prav, ker uradovanjc in poslovanje je po novih sodnih redih dosti — hitrejše in krajše, kakor je bilo prej. Če imamo torej Slovenci izraz z ravno tolikimi zlogi kakor Hrvatje in Nemci, bomo menda še izhajali, kakor oni.
Dalje se navaja v »Ljub. Zvonu«, da p o s t o p n i k ne izhaja od postopka, ampak od postop, oziroma postopen. Potrjujem, saj nasprotnega ni trdil nihče in torej priporočilo »nekoliko slovnice« tu ni na mestu, ravnotako ne, kakor izpostavljanje oblik hrvatsčina in srbščina, ki so ali tiskovne ali pravopisne pomote in nimajo nič opraviti z razmotrivanjem o pravnih terminih.
Končno stoji, da je za inozemec tudi lahko vnanjec ali vnanjik. Res je, da se tako govori po nekaterih krajih in da se ondotniin ljudem ta pojem tudi prilično lahko razlaga s to besedo, ampak za strokovno izražanje treba vendar več točnosti in doslednosti. Če je inozemec — vnanjec, bi moral biti tuzemec — notranjec, katere besede pa v tem pomenu vendar ne rabi nihče. Pustimo torej ino-zemca in tuzemca!
Gospoda dr. Tominšek in Verax končno soglašata v tem, da je Einrede — Einwendung le ugovor, ne prigovor in tudi vgovor ne. Čujmo njune razloge!
Cenjeni gospod Verax povdarja, da pomenja »prigovor« v staroslovenščini »hortatio« in »prigovarjati« — hortari (zureden), kakor v naši novi slovenščini in da drug pomen teh besed, namreč einreden, bestreiten — ni dokazan, pač mogoč.
Kako je v staroslovenščini pač ne vem in tudi ni odločilno, vem pa dobro, da imata izraza prigovor in prigovarjanje v živi novi slovenščini ta drugi pomen po vsem tistem obsegu, kakor ga trdi dr. Volčič. Zato se ni treba sklicevati samo na žive priče, ampak prav na tista dela. na katera se sklicuje g. Verax sam. Isti Pleteršnikov slovar ima na str. 306/11. besede: prigovarjanje, prigovarjati, prigovor, prigovoriti, vse za obojni navedeni pomen ter za pomen Einrede i. t. d. navaja dokazila: Dolenjsko, Belo Krajino, Cigaletov in Janežičev. Zalokarjev. Murko v. Megiserjev slovar ter Miklošičevo slovarsko gradivo. Sklicuje se tudi na Valjavčevo zbirko, na S. Krelja in druge stare pisatelje. Ti viri in pisatelji so doslej veljali, kadar je trebalo podpreti kako morda ne več sploh znano besedo, mislim torej, da imajo tudi za prigovor in prigovar-
183
jati nekaj podpore. Pa tudi brez teli starih virov žive te besede v istih pomenili po vsem Slovenskem razun v krajih zapadno od Ljubljane; ti pa jih lahko sprejmo v svoj besedni zaklad tembolj, ker jih imajo vsi drugi južni Slovani, kateri v tem pomenu ne poznajo besedi ugovor, ugovarjati i. t. d.
Besede prigovor i. t. d. v označenem pomenu rabijo tudi slovenski pravniki na Primorskem splošno in ni tedaj prav nikakega dvoma, da so v tem pomenu v priprostem narodu in med strokovnjaki po Slovenskem razširjene bolj kakor ugovor ali vgovor.
Mislimo pa, da se oblike ugovor, ugovarjati tudi slovniško ne dajo upravičiti za t a pomen.
Isti Pleteršnik pravi pri črki u: 1.) znači odmikanje: ent, weg — uiti i. t. d. 2.) iz nedovršnih glagolov dela dovršne: ubiti, ugasiti, ugledati, utopiti.
Fr. Leveč, »Slovenski pravopis« pa umestno pojasnuje pod št. 456 b), da ta predlog pomenja dokončatev ali dovršitev kakega dejanja ali premembo stanja n. pr. ubiti, udariti, . . . uboj, ujeda, umor.
Prav je torej, kakor navajata dr. Tominšek in Verax, da se piše z u: ustaviti, užugati, upreti se, ureči, urok, ampak ne zato, ker začetni u izraža neko nasprotstvo, temuč ker se s tem označuje dovršitev dotičnega dejanja ali prememba stanja: stavilo, žugalo, prlo, reklo se je in sicer tako in odločno, da se je končno res ustavilo, užugalo, uprlo, ureklo, da se je postavil urok (narok) ali da je kdo dobil uroke. Ravno tak postop pa se vrši pri glagolu govoriti; govori se in govori, pa ne brez uspeha, ampak da se končno dogovori, da se torej ugovori in napravi ugovor, pogodba. To že dobro poudarja dr. Volčič, dasi gotovo ni bil niti pogledal, kaj pravita o tem Pleteršnik in Leveč.
Pa tudi v ruščini pomenja ugovor samo to kar dogovor. (I. Pavlovsky: rusko - nemški slovar. Riga' 1876).
Kar trdi g. Verax o dveh različnih konstrukcijah pri »ein-reden« (persuadere, interpelare). velja v slovenskem jeziku pač za izraz prigovarjati, ne pa za ugovarjati. Govor in prigovor, govoriti in prigovarjati se vrše vzporedno; prigovornik s tem govornika nagovarja, naj se odloči v prigovornikovem zmislu, oziroma nasprotuje njegovemu govoru, intenzivnost njegovega govora je močneja ali slabeja, pa vedno izraža nasprotje misli prvotnega govornika.
184
Še en pot: „Nekateri slovenski pravniški izrazi"
Pri ugovoru, ugovarjati pa ni več nasprotovanja, ampak obe stranki sta tedaj že edini, kakor je povedano zgoraj. — Pisatelji do novejšega časa sploh niso poznali besedi ugovor, ugovarjati v drugotnem pomenu (Einrede, einreden), temuč le vgovor, vgovarjati. Isto velja o starejši slovenskih slovarjih, ki pa vsi poznajo izraze prigovor in prigovarjati. Cigale ima v VVolfovem nemško-slovenskem slovarju (1.1860.) pri Einrede poleg vgovor na drugem mestu ugovor, S pristavkom: in Uk. (Untcrkrain) und serb. prigovor. Dalje ima pri Einspruch vgovor in ugovor, pri widersprechen pa le prereči, prerekati, pri Widerspruch prerekanje St. (Steiermark), prereka.
Murko: Ročni besednik, »kakor se slovenščina govori na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in v zahodnih straneh na Vogerskem (1832) sploh ne pozna oblik ugovor in ugovarjati, pač pa sestave s predponami v, pri in pre.
M. Cigale ima v svoji prej omenjeni Znanstveni terminologiji (1. 1880) pri besedah widersprechen, Widerspruch, prerekati, preko-slovje, dasi bi lahko imel še vgovor ali ugovor, kakor se sedaj pretvarja ta beseda. Babnikova pravna terminologija 1. 1894. ima pri Einspruch še vgovor, vgovarjati, Kavčnikov dodatek k nji 1. 1902. pa že ugovor, ugovarjati.
Ne motim se, ako trdim, da priprost narod niti besedi ugovor, ugovarjati, niti vgovor, vgovarjati ni poznal in da jih še dandanes malo pozna v tem drugotnem pomenu, pa bodisi tudi po Gorenjskem ter da so jih le prevajalci vnesli za nemške izraze Einrede in einreden. Dokler smo si bili tega v svesti, smo tudi pisali te besede s predpono v, če jih sedaj nekateri pišejo s predpono u, ne smemo misliti, da je to prav in, da je razvoj narodnega jezika vzrok ti premembi. Tudi v jeziku se večkrat neupravičeno sklicujejo na »narod« in »ljudstvo«, kakor se to dogaja v politiki, dasi nima narod nobenega poželjenja po zahtevah, ki mu jih podtičejo nekateri ljudje.
V slovarjih se potem pač nahajajo vse oblike, ki se rabijo v pismenstvu, dasi morda niso prave. Tako je prišlo tudi v Pleterš-nikov slovar: ugovor, ugovarjati i. t. d., ne da bi bilo s tem ugotovljeno, da so te oblike prave. V Janežič - Hubadovem slovarju, zadnja izdaja (1908) se nahajajo obojine oblike, s predpono u in v.
Tako mislim, da se nam ni treba potezati za ugovor in ugovarjati v pomenu Einrede in einreden, Einspruch, vvidersprechen, temuč, da rabimo za to prave slovanske in slovenske izraze: pri-
Še en pot: ,,Nekateri slovenski pravniški izrazi".
185
govor, prigovarjati. Kdor pa misli, da mora pridržati tuj izraz, naj rabi pač vgovor in vgovarjati. Dr. Volčič je torej po pravici pobijal napačno novost iz slovniških in radi potrebnega stika s hrvatsko terminologijo tudi praktičnih ozirov.
Kakor sem omenil že prej, moram še končno zavrniti trditev g. Veraxa, da se dr. Volčič mnogo trudi za ustanovitev terminologije, prevajane iz nemščine od besede do besede. Ta splošna trditev, ki je menda nehote prišla v oceno in ki jo pobijajo že končne njene izjave, nima nikake podlage, kajti resnično je ravno nasprotje tega, kar se trdi z njo. Kdor je le površno pregledal obsežne knjige, ki jih je dr. Volčič doslej uredil, mora odkritosrčno priznati, da v teh knjigah ni tistega petriticiranega kurijalnega sloga, tistih germanskih barbarizmov in kovanic, kakor jih žal in le radi naše jezikovne vzgoje, nahajamo skoro v vsaki rešitvi naših oblastev. Da takega skvarjenega jezika ni v teh knjigah, izhaja že od tega, da so prevajalci velikega dela v njih znameniti naši pisatelji F. Levstik, Fr. Leveč in K. Štrekelj. Ni treba, da bi bil vsakdo zadovoljen z vsemi podrobnimi posameznostmi teh knjig, največ prigovorov imajo tisti pisateljevi okoreli tovariši, slovenski in neslovenski, ki ne znajo dobro našega narodnega jezika, ampak za pravilnost našega pravnega izvrševanja bilo bi že neprecenljive vrednosti, da so se prevodi omenjenih dobrih slovenskih jezikoslovcev in pisateljev spravili v ročno, porabno obliko, da so se, posebno Levstikovi, oteli štiridesetletnemu prahu. Ako bi se bilo to zgodilo pred 20. ali več leti, bi bilo reklo naših pravnikov pač čisteje in stalneje kakor je. Pa kar je zakasnelo, še ni zamujeno; treba pač knjige imeti in rabiti jih, potem se lahko previdi trud, ki ga je imel urednik z njimi, tedaj se more oceniti duševni in gmotni trošek, ki ga je položil vanje. Tujci, hoteči iz teh knjig še le učiti se slovenščine, ne vspevajo z njimi, pač pa lahko domačini nepravniki. Seveda večina teh knjig ni pisana poljudno, ker to ni njih namen, kakor tudi ni mogoče, da bi vsak priprost človek katerega naroda koli ob sebi umel vse pravne izraze oblastvenih rešil. Potrebna pojasnila morajo pač podati uradniki, ki dobro poznajo tudi dialektne posebnosti tistega kraja, v katerem so nameščeni.
Zato je treba nepreklicno zahtevati, da znajo uradniki in posebno sodni uradniki narodni jezik popolno in ne morda samo nekaj besedi in stavkov, naučenih v kakem kurzu, kojega voditelj
186
Sodno-zdravniška mnenja.
bi še najbolj potreboval slovenskega pouka. V tem oziru moramo ugotoviti, da smo sedaj posebno na Koroškem in Štajerskem sla-bejši, kakor smo bili v dobi absolutizma, sedaj se godi več krivic vsled jezikovnega neznanja, kakor se jih je v tistem času. Tedaj so uradniki sicer izgotavljali spise v nemščini, ampak bili so domačini, ki so umeli narodov jezik popolno, sedaj uradujejo v tistih krajih tujci, ki slovenščine ne umejo, ker vlada neče domačinov sprejemati. Tu morajo odpomoči drugi faktorji, ne pa slovenske pravne knjige.
Slovenske pravne knjige naj so v pomoč tistim sodnikom, katerim se ni treba boriti s slovenskim jezikom, one naj so jim v stvarno in jezikovno pomoč. Kadar se bodo naši uradniki dejanski zanimali za te knjige, potem bo tudi narod skozi pojmil uradni slog, ki se pa sicer posebno v nemškem uradnem slogu največ loči od narodnega, ter potem bodo tudi taki uradniki sami nasvetovali, kako bi se dale dosedanje knjige še opiliti in izboljšati.
Doslej sta se, kakor sem navel, le k omenjenemu malemu sestavku o pravnih izrazih oglasila samo dva jezikoslovca in hvala jima že zato, da sta razgovor o ti tvarini spravila v tek.
Sodno-zdravniška mnenja.
Priobčuje dr. P. Defranceschi. XIV.
/mečkanje lehtnega živčnega pleteža na — sebi težka poškodba
v zmislu §-a 152 kaz. zak. Povzročitev božjastnega napada pod posebnimi okolnostmi — težka poškodba v zmislu §-a 132 kaz. pr. r.
Krepak, 33 let star delavec dobi po glavi in desni rami z ročico več udarcev. Onesveščenega pripeljejo v bolnico, kjer ga zdravniki takoj preiščejo in oddado sledeči
izvid:
Zelo nemiren, omračen. Desna zenica manjša nego leva, nobena se ne skrči na vpad svetlobe. Desne lehti v ohlapni omrtviči. Ako se jih dvigne in potem izpusti, padejo kakor mrtve na posteljo.
Sodno-zdravniška mnenja.
187
Ostale okončine se vedno gibljejo, treba je bolnika držati. Na klic ne da nikakega odgovora. Na levi temenični hrgi je videti počez se razstezajočo 3 cm dolgo, do suhožilke segajočo stikovno ločitev z odrgnenimi robi. Pri otipaniu tega mesta ni dognati nikake utisnine in ne da poškodovanec nikakega znaka bolečine. Celo malo nagrbančeno — a na obeh straneh enako. Ustna kota ne visita, nosnoustnični gubi na obeh straneh enako izraženi. Od desne polovice zatilnika se razteza čez desno ramo do vnanjega konca ključnice 25 cm dolga, 3—5 cm široka, temnovišnjevkasta lisa. Telesna toplota 37-4'. 2ila bije 82krat v minuti, je krepka in polna.
Mnenje.
Ako je poškodovanec res padel nezavesten na tla takoj po udarcu na glavo, je smatrati poškodbo na levi temenični hrgi za težko, akoprav je ranjena samo koža. Najbrže so bili pretreseni možgani ali pa je počila v njih kaka krvna žila. Temu domnevanju pa nasprotuje precej hitra žila, kajti pri pretresu možganov ali pritisku na nje bije žila počasno, včasih samo 40krat v minuti. Ker je poškodovančevo stanje nejasno, ne moreta oddati zvedenca končnega mnenja ter predlagata, da se bolnik zopet preišče čez 6 tednov, vendar pa izjavljata že zdaj, da je postala poškodba za življenje nevarna.
Cez 8 tednov preiščeta zvedenca bolnika vnovič ter oddasta sledeči
izvid:
Bolnik je pri popolni zavesti in razsodnosti. Rana na levi temenični hrgi je zaceljena in je videti le še premakljiv, neboleč obrunek. Desne lehti so še vedno mrtve.
Iz bolezenskega popisa se povzame, da se je bolnik čez dva dni popolnoma vmiril. a ostal še tretji dan nekoliko omoten. Bljuval ni. Telesna toplota je bila takoj dan po poškodbi pravilna, ravno tako žila. Sedaj hodi bolnik prosto okrog, rad je in dobro spi. Na zatilniku ni opaziti nikakega znaka poškodbe, v ramnem sklepu občuti poškodovanec hude bolečine, ako se odmakne nadlakt. Cela desna okončina je neobčutna bodisi proti dotiku, celo proti vbodu ali proti toplini. Le na gornjem delu mišice dvoglavke ter na notranji in zadnji plati nad mišico troglavko je občutek popolnoma ohranjen. Na komolcu, ročnem sklepu in na prstih je mišični občutek ugašen.
188
Sodno-zdravniška mnenja.
Gibanje desne lopatice je pravilno, desna kapasta1) mišica nekoliko slabejša nego leva, a pilasta2) in kupasta:i) sta dobro razviti. Desna rama sploščena, nadgrebenska jama izdolbena, nadlehtnica visi ohlapno. Široka hrbtna mišica mrtva, kitnih odbojev desnih lehti ni. Na faradični tok ne odgovarjajo omrtvičene mišice, a na galva-nični se prav leno vzbujajo ter je njih dražljivost zelo znižana. Koža na desni roki rdeča.
Desna zenica 1 mm ožja nego leva, odboj na vpad svetlobe in prilagodnost pravilna. Desno oko upadlo, vejna raza ožja nego leva. Drugi gibni in občutni živci ne kažejo nikake nepravilnosti.
Mož ni pijanec, a je božjasten. Neki napad je zdravnik opazoval štiri tedne po poškodbi: celo telo se je vilo v krčih, le desne lehti so bile mirne. Pri ponovnem izpraševanju prič po zdravnikih se je dognalo, da se je poškodovanec po dobljenih udarcih zvijal po tleh, je škripal z zobmi ter se mu je penilo iz ust. Podobne napade ima poškodovanec večkrat v letu, osobito po razburjenju in to že od 10. leta dalje. Tedaj je bil padel na glavo.
Mnenje.
Dognano je, da je poškodovanec božjasten. Koj po udarcu so se opazovali božjasti podobni napadi. Misliti je bilo, da so omenjeni napadi v neposredni zvezi z udarci, da so tedaj ranjeni možgani. Pretres možganov je izključiti, ker je bila žila hitra in ni poškodovanec bljuval. Pa tudi na poškodbo možganov ni misliti, ker je povzeti iz izvida, da je bil ranjen na lehtni živčni pletež. K le-temu spadajoče mišice so namreč omrtvičene, le pilasta in kupasta sta živi, ker ju oskrbujeta dolgi hrbtni in lopatični živec, ta dva nista v neposredni zvezi z lehtnim pletcžem.4) Šarenico oskrbujejo vlakna živca-sočutnika,5) zvezana s prvim prsnim živcem, tvorečim zaeno s sprednjimi vejami štirih spodnjih vratnih živcev lehtni živčni pletež. .Ker so omrtvičene le mišice, oskrbovane po lehtnem živčnem pletežu, je misliti, da je bil le-ta ranjen po udarcu na za-tilnik in desno ramo. To poškodbo je oceniti za na sebi težko, ker je vsled nje prenehalo delovanje važnega telesnega ustroja. Zdravje
') M. cucullaris = Kappenmuskel. ') M. serratus - Sagenmuskel. s) M. rhomboideus = Rautenmuskel. 4) Plexus brachialis — Armgeflecht. 6) N. sympathicus.
Sodno-zdravniška mnenja.
189
je bilo moteno manj nego 20 dni, nesposobnost za izvrševanje poklica je pa trajna. Ker je desna okončina mrtvoudna in ni upati, da bi zmečkana živčna vlakna zopet oživela, je poškodovanec izgubil zmožnost rabiti okončino, kar pomeni toliko, kakor nje izgubo.
Pri ocenitvi poškodbe na glavi je treba v prvi vrsti rešiti vprašanje, kaj je povzročilo božjastni napad. Iz sodnih zapisnikov je povzeti, da ima poškodovanec božjast od 10. leta, ko je padel na glavo. Čeprav ni sedaj najti nikakega obrunka niti v nalobju niti v kosti, je vendar možno, da je bila vsled padca ranjena čvrsta opna ali pa katerikoli del možganov. Na tem mestu se je napravil obrunek, od katerega izhajajo božjastni napadi.
Ker je padel poškodovanec glasom izjav raznih prič po udarcu bliskoma na tla in takoj dobil božjastne krče, ni dvomiti, da je bil napad izzvan po udarcu na glavo. Ker so bili možgani moteni več časa v svojem delovanju, je smatrati to za poškodbo in sicer — ker je ustroj važen — za na sebi težko. Ker je pa poškodovanec podvržen božjasti, je poškodba le pod posebnimi okolnostmi (glej kaz. pr. red § 132) težka in je motila zdravje in izvrševanje poklica manj nego 20 dni, a ni postala za življenje nevarna.
Rana na levi temenični hrgi je lahke vrste, ima vidne znake in nasledke in je bila prizadeta skupno z božjastnim napadom, vendar pa ne na tak način, da ž njim — navadno — ni združena smrtna nevarnost.
XV.
Pretres možganov v zvezi s poglavnim potenjem je na sebi težka poškodba v zmislu §-a 152 kaz. z., imajoča za posledico neozdravljivo bolezen, trajno hiranje in trajno nezmožnost za izvrševanje
poklica.
Tridesetleten zidarski pomočnik je bil udarjen s palico po glavi. Takoj je padel nezavesten na tla. Prenesli so ga v domačo hišo, kjer je začel bljuvati. Dva dni ni mogel uživati drugega nego malo mleka, a še to je kmalu izbljuval. Popolnoma zavedel se je stoprav drugi dan po udarcu, tožil pa je, da ga močno boli glava, mu šumi v ušesih in se mu vedno vzdiguje. Prva dva dni je šlo blato, pa tudi seč pod njega, ne da bi se zavedal tega. Na glavi ni bilo baje nikake vidne poškodbe, občutil je pa vendar na levi polovici hude bolečine. Iz nosa je prvi dan krvavel. Zdravniško ni bil preiskan.
190
Sodno-zdravniška mnenja.
Ker se ni izboljšalo stanje po treh mesecih, je poklical zdravnika, ki mu je nasvetoval, naj gre takoj v bolnico. Le-tu sta oddala zdravnika nastopni
izvid:
Bolnik toži, da mu žvižga in šumi v glavi, a na levi strani ga zbada. Ako se vleže na levo stran, ali pa motri kak predmet, se mu zvrti v glavi. Pri jedi dobi bolečine v križu in leva glavina polovica sc začne potiti. Preiskovanec ni bil nikdar bolan, niti spolno. Pijači ni vdan, osobito ni bil pijan ob napadu.
Postave je srednjevelike, slabotne rasti, zelo bled, mišičje ohlapno, tolstnica slabo razvita. Razpoložitev slaba, včasih neutemeljeno se menjajoča,1) nezadovoljnost velika. Razumnost stanu primerna, spomin slab, govor nemoten.
Crepinja pravilne oblike, na pretrkavanje občutljiva, posebno okrog leve temenične hrge. Očnični živci na pritisk boleči. Med preiskavo se trese celo telo. Gibanje vratne hrbtenice počasno in previdno, pri obratu glave na levo nastanejo bolečine v zatilniku. Vsa vretenca na pritisk občutljiva. Leva zenica nekoliko ožja nego desna, obe krogli, odgovarjata pravilno na vpad svetlobe in na prilagoditev. Pri premikanju očes večkraten trep,2) vidiščr'5) (vidna prostora) istosredno4) zoženi. Jezik treslja močno, možganski živci prosti. Hrbtenica nekoliko občutljiva na pritisk. Pljuča zdrava, srčno bitje nepravilno, pospešeno. Žila slabo napeta, stena mehka, ni zavapnela. V seči ni niti beljakovine, niti sladkorja. Končine tresljajo pri premikanju ter imajo znake odrevenelosti (katalepsia). Mišična moč zmanjšana, hoja pri zaprtih očesih potoglava. Kolenski kitni odboji zelo živahni. Pri preiskovanju občutnosti je dognati, da so ohranjene vse kakovosti, vendar pa občuti bolnik dotik precej pozneje. Pri sklepu nog in očij vekotres (Lidzittern), vendar pa bolnik ne omahuje.
Ko začne bolnik žvečiti, sc takoj spoti leva polovica glave, čelo je samo malo potno, od senca pa teče pot v curkih. Posebno znamenito je, da neha potenje ravno ob glavini središčnici. Koža ni gorka, niti rdeča. Ko neha bolnik žvečiti, preneha tudi potenje. Množina in kakovost jedi ne vpliva na potenje prav nič, istotako niti razburjenje niti telesno delo.
') Unmotivierter Stimmungswechsel.    •) Lidschlag.   s) Gesichtsfeld. *) Konzentrisch.
Sodno-zdravniška mnenja.
191
Mnenje.
Iz izvida je povzeti, da so bili možgani pretreseni. Dokaz tej trditvi je takojšnja nezavest in bljuvanje. Udarec s palico je bil zelo močan in ni povzročil samo pretresa možganov, temveč tudi krvavitev v obližju potnega središča (Schweisszentrum). Najbrže je počila kaka mala žilica, iz katere je izstopilo malce krvi. Le-tu so nastali obrunki, ki dražijo potno središče. Nejasno je pa, zakaj nastopita potenje in glavobol ravno, ko začne poškodovanec žvečiti. Misliti je tu na odbojni živčni vpliv (reflektorischer Einfluss).
Sicer je pa mnogo znakov, kakor tresljanje celega telesa, slabost spomina, boleče pritiskavne točke (schmerzhaite Druckpunkte) očničnih živcev, bolečine pri premikanju glave in hrbtenice, poto-glava hoja, živahni kitni odboji i. t. d., ki pričajo, da se pojavlja ustrojna bolezen osrednjega živčevja.
Poškodbo je tedaj oceniti za težko, prizadeto s topim trdim orodjem in z veliko močjo. Predložena palica, kakor palec debela leskovka, je sicer sposobna, da se ž njo povzroči na opisani način smrtnonevarno poškodbo, vendar je pa to le redek slučaj. Raditega se to orodje ne more smatrati za tako, da je ž njega uporabo navadno združena smrtna nevarnost.
Iz popisa bolezni in zdravniškega opazovanja bolnikovega je povzeti, da je postala poškodba koj po prizadetju za življenje nevarna. Zdravje je še sedaj, tedaj po treh mesecih, moteno in je poškodovanec nesposoben za izvrševanje svojega poklica najmanj 30 dni.
Vprašanje je, je li bolezen neozdravljiva, nesposobnoost za izvrševanje poklica trajna in so li nastopili znaki trajnega hiranja?
Za trajno hiranje je smatrati težko bolezensko stanje, ki znatno moti delovanje celega telesnega ustroja in kojega ozdravljenje ali sploh ni pričakovati ali vsaj ne v doglednem času.
Akoravno govore znaki za ustrojno bolezen možganov in hrbtenjače, vendar ni moči že sedaj trditi, da je hiranje trajno in bolezen neozdravljiva. Da se spozna razvoj bolezni, treba čakati leto dni.
Državno pravdništvo je predlagalo, naj se preišče bolnik čez tri mesece, češ, da bo vendar možno zvedencema v tem času oddati končno mnenje. Ponovni izvid se je glasil tako-le:
Neprestano žvižganje in šumenje v glavi, vrtenje čedalje hujše. Razpoložitev različna, zdaj se bolnik brez posebnega vzroka hudo
192
Sodno-zdravniška mnenja.
razjezi, zdaj se zopet smeje. Večkrat se mora tako smejati, da mu obraz zabulme. Zelo je razdražljiv in občutljiv. Počasno misli in sam opaža, da je zapomnivost vedno slabejša. Govor enoličen, počasen, črke p in b, g in k v izgovoru nejasne. Kadar govori več časa, se zelo utrudi, loti se ga z a s p a n o s t. Glava na pretrka-vanje še vedno občutljiva, ravnotako hrbtenica. Vodoravno tres-ljanje obeh zrkel. Kitni odboji zelo živahni. Kadar se hoče bolnik dotakniti kakega predmeta, se prsti zelo tresejo. Toži, da vidi dvojno. Barvna slepota za rdeče in zeleno. Vidna ostrost pravilna, vidnikovi plošči obledeli. Srbečica na podplatih. Trebušnostenski odboj na desni strani živahen, na levi ga ni. Ako se bolnika po-žgačka na podplatih, se skrivi desni palec navzgor.
Potenje leve glavine polovice še hujše nego pri prvi preiskavi. Bolnik se boji jesti, ker občuti hude bolečine ob žvečenju.
Mnenje.
Zdravstveno stanje preiskovančevo se je očivino poslabšalo. Pri prvi preiskavi izrečeno domnevanje je udejstveno, kajti brez dvoma je bolezen osrednjega živčevja. Znaki, kakor tresljanje zrkel in prstov, kadar se hočejo dotakniti kakega predmeta, prisilni smeh tZwangslachen), menjajoča se razpoložitev, dražljivost in občutljivost, omotični napadi, dvojnovidnost, osobito pa živahnost mišičnih n kitnih odbojev — pričajo, da se razvija bolezen možgansko-hrbtenjačna trdina, ki jo smatra medicinska veda za neozdravljivo. Nekatere, čeprav neozdravljive bolezni n. pr. srčna hiba, jetika ne motijo dolgo časa bolnika v izvrševanju poklica, tudi trajno hiranje nastopi stoprav proti koncu bolezni. Vse drugače je pa to v predle-žečem primeru. Bolnik ne sme jesti radi bolečin, ki nastanejo pri žvečenju, vsled česar pa pešajo moči. Za izvrševanje poklica je bolnik trajno nesposoben in je bolezen neozdravljiva.
Da je bolezensko stanje težko in delovanje celega telesnega ustroja znatno trajno moteno, ni dvoma. Končno mnenje se tedaj glasi:
Pretres možganov je smatrati v predležečem primeru za na sebi težko poškodbo, ki je postala za življenje nevarna in ki je povzročila neozdravljivo bolezen in trajno hiranje, vsled katerega je poškodovanec trajno moten v izvrševanju poklica.
Orodje je bilo topo, trdo, a ne tako, da je ž njega uporabo navadno združena smrtna nevarnost.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
193
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo.
a) Družabnik je tudi brez pooblastila po §-u 1008 o. d. z. upravičen tožiti za družbo, ako ima sicer pravico nastopati za družbo (§ 1009, 1029 o. d. z.). — Stavbeni zaklad je lahko juristična oseba (§ 26 o. d. z.) in stavbeni odbor, ki ga je upravičen zastopati, je pasivno legitimovan k tožbi.
Zupljani gorenjega konca sodraške župnije so bili sklenili, postaviti cerkvico na hribčku, ki se dviga nad vasjo Giobel. Zbirali so v ta namen več let milodare, in ko se je nabralo dovolj denarja, so izvolili iz svoje srede stavbeni odbor, z župnikom na čelu. Ta odbor je dobil od cerkvenega in političnega oblastva dovoljenje za zidanje cerkvice in je leta 1907 oddal dela potom javne zmanjše-valne dražbe. Zidarska in tesarska dela je prevzel A., ki je hkratu naznanil stavbenemu odboru, da bosta B. in C. njegova družabnika.
Po končanem delu je A pri c. kr. okrajnem sodišču v Ribnici zahteval s tožbo, da mu mora stavbeni odbor cerkvice Sv. Družina v Globeli plačati ostanek zaslužka v znesku 86 K.
Toženi odbor je ugovarjal, da tožnik sam ni legitimiran do tožbe, marveč le skupno z B in C, ker so bili vsi trije delo prevzeli in se je tudi z vsemi tremi obračun vršil. Ugovarjal je tudi visokosti vtoževanega zneska.
C. k r. 'okrajno sodišče v Ribnici je s sodbo od 6. marca 1910 opr. št. C 10/10-4 pripoznalo tožniku samo nanj spadajoči zaslužek, torej le eno tretjino zahtevanega, oziroma dognanega zneska, ker je ugovoru radi necelotne aktivne legitimacije ugodilo in sicer iz razlogov:
V dražbenih pogojih se pravi, da je tožnik privzel za opravo zidarskih del pri zgradbi predmetne cerkvice še zidarska mojstra B in C, da so vsi trije odobrili in podpisali dražbene pogoje. Tudi druga ugotovljena dejstva dokazujejo, da je smatrati pravno razmerje med temi tremi za takozvano pridobitno družbo v zmislu obč. drž. zakonika (§ 1375 in nasl.) in je radi tega presojati vse njene pravice in dolžnosti napram tretjim osebam po zadevnih predpisih.
13
194
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Glsasom §-a 1203 o. d. z. pristojajo družabne terjatve posameznim družabnikom, ako ni ničesar drugega domenjeno, v razmerju njih deležev. Celotne terjatve morajo uveljaviti vsi družabniki skupno, ali pa njih zastopnik. V tem slučaju so vsi trije družabniki posvetili svojo delavsko moč precej v enaki meri skupnemu smotru, in so bili razen tega namenjeni, da si dobiček med seboj razdele po enakih delili. Podana je torej pri vseh treh družabnikih enaka enotretjinska deležnost glede dolgov in terjatev družbe.
Res je sicer, da je bil tožnik določen od svojih sodružabnikov in od stavbenega odbora, da se mu je izplačevalo zaslužek, in da je vodil za družbo tekoče račune. Tudi je on izplačeval mezdo najetim delavcem, istotako svojima družabnikoma, tema tudi dobiček. Vse to govori za to, da je nastopal tožnik za časa zidanja kakor pooblaščenec sodružabnikov napram stavbenemu odboru, da le-temu ni bilo treba stopiti vsakokrat glede navadnih zadev v stik z vsemi tremi, in da je bilo na ta način lažje urejati račune z najetimi delavci.
Ali iz teh okolnosti ni izvajati, da bi bil tožnik pravoveljavni zastopnik družbe nasproti stavbenemu odboru in sploh na zunaj; proti temu govori nad vse jasno dejstvo, da je stavbeni odbor povabil h končnemu obračunu vse tri družabnike.
Pomanjkanje aktivne legitimacije je torej v toliko podano, da tožnik ne more od stavbenega odbora vtoževati celega ostanka družabne terjatve, nego more to storiti samo glede svojega tretjin-skega deleža.
Na priziv tožnika je c. kr. okrožno sodišče v Rudolf o vem s sodbo od 19. maja 1910 opr. št. Bc I 59/10 prvo sodbo spremenilo ter razsodilo, da mora stavbeni odbor plačati tožniku ves ostanek družabne terjatve, ne pa le tretjino.
Razlogi.
V prvi vrsti je rešiti vprašanje, ali je smatrati tožnika pooblaščencem družbe napram stavbenemu odboru ali ne. Nesporno je, da so se družabniki, tožnik, B in C dogovorili, na predlog stavbenega odbora, da ima tožnik nastopati kakor zastopnik družbe, da
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
195
jc odbor njemu imel izplačevati zaslužek delavcev, ter zaslužek in dobiček obeh družabnikov.
Tudi je prizivatelj imel za družbo voditi račune. Vse to se jc dejansko tako vršilo, ne da bi bil kateri družabnik ali pa stavbeni odbor temu ugovarjal.
Prizivatelj ni dobil od družabnikov pismenega pooblastila, zato je po §-u 1029 o. d. z. njega obseg presojati iz predmeta in narave opravila. Kdor je drugemu zaupal upravništvo, se opravičeno domneva, da mu je dal tudi oblast, storiti vse, kar zahteva uprava sama in kar je s to navadno združeno. Upravnika je smatrati poblaščencem (§§ 836, 1190, 1198 o. d. z.) in imajo tukaj veljati določila §-ov 833—842 o. d. z.
Po §-u 1008 o. d. z. se zahteva sicer za pravico, vlagati tožbe, posebno pooblastilo, glaseče se na to vrsto opravil, toda ozirati se je tudi na določilo §-a 1009 o. d. z.
Pooblaščenec mora izvršiti svoj posel po svoji obljubi in po dobljenem nalogu. Zastran sredstev, ki jih je uporabljati, se mu jc vobče ravnati po predpisih pooblastitelja. Ako teh predpisov ni, velja narava opravila in izraženi namen pooblastitelja. Vse torej, kar je potrebno za izvršitev dotičnega opravila, je pooblaščencu dovoljeno, ker je smatrati, da tisti, ki je hotel doseči gotov smoter, je tudi zadovoljen s sredstvi, s katerimi se ta smoter da doseči, torej v tem slučaju z vložitvijo tožbe proti stavbenemu odboru, ki ni hotel plačati zaslužka. Tukaj je torej vseeno, ali se je bilo izdalo pooblastilo v zmislu §-a 1008 o. d. z. ali ne.
Prvi sodnik se ne more sklicevati na določbo §-a 1203 o. d. z. Res je sicer po tem paragrafu plačila dajati družbi po razmerju deležev in sicer vsakemu toliko, kolikor mu gre, ker družba sama ne ustanavlja korealnosti. Prvi sodnik pa je pri tem prezrl ravno to, kar on sam poudarja v razlogih sodbe, namreč, da je bil prizivatelj pooblaščenec družabnikov. Tako je imel gotovo pravico, tožiti na plačilo tudi tistih zneskov, ki pripadajo sodružabnikoma. Stvar le-teh pa je, da uravnata po tem svoje zahteve nasproti prizi-vatelju potom končnega obračuna. Da sta družabnika to stvar tudi 'tako razumela, izhaja jasno iz izpovedbe priče B-a.
Prvi sodnik naglasa, da sta tudi sodružabnika jemala delavec, to pa ne spreminja danega pooblastila, ker je prizivatelj vodil izro-
13*
196
čeno mu upravo prej kakor slej, a sodružabnika sta ga v tem le podpirala, ker sta slučajno ona dobivala delavcev in jih ni bilo pri-zivatelju treba iskati.
Tudi to, da je stavbeni odbor vabil vse tri družabnike h končnemu računu, ne govori proti temu, da je prizivatelja smatrati zastopnikom družbe, saj je odbor vendar le samo z njim obračunaval, kar sta druga dva odobrila.
Prvi sodnik poudarja, da se je prizivatelja pooblastilo v to, da je pobiral zaslužek, ga izplačeval, vodil račune i. t. d. zgolj zaradi tega, da je bilo občevanje s stavbenim odborom olajšano, torej zaradi udobnosti. Prav to pa je razlog, zakaj nasvetuje zakon sam, da se izmed več družabnikov izvoli člana, ki naj zastopa družbo na zunaj.
Proti tej sodbi je vložil toženi stavbeni odbor revizijo in je šele v revizijskem spisu ugovarjal, da on ni nikaka juristična oseba, da nima nobenega premoženja in da je pooblaščenec neznanih ljudi, torej tudi ne more tožen biti.
Vrhovno sodišče tej reviziji s sodbo od 12. oktobra 1910 ni ugodilo.
Razlogi.
Revizija uveljavlja, sklicuje se na revizijski razlog št. 1 §-a 503 civ. pr. r., da toženi stavbeni odbor nima svojstva juristične osebe, da premoženje, ki tvori stavbeni zaklad, ni njegova last in da je torej, ker manjka pasivne tožbene legitimacije, postopanje nično po zmislu S-a 477 št. 4 in 5 c. pr. r.
Tega revizijskega razloga pa ni, kajti po zmislu nižjesodnih ugotovitev so župljani gorenjega dela sodražke župe pred več leti sklenili, da bodo na hribčku, ki se dviga nad vasjo Olobel, zgradili cerkvico; zbirali so v ta namen prispevke in izvolili so, ko je bilo dovolj denarja nabranega, iz svoje srede stavbeni odbor z župnikom na čelu. Od tega odbora, ki je kakor zastopnik župljanov, udeleženih pri tej cerkvi, zadobil od cerkvenega in političnega oblastva dovoljenje za gradnjo cerkve, je prevzel toženec z dvema družabnikoma zidarska dela.
Po teh ugotovitvah je torej tu premoženje, odmenjeno za gotovo svrho, ki mu pristoja svojstvo juristične osebnosti, zakaj
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
197
svrha podjetja (zgradba cerkve) je dovoljena; odbor, ki je bil izvoljen iz srede udeležencev, je naročal za nabrani stavbeni zaklad in tudi zanj plačeval; tu so torej bistveni momenti, tvoreči kriterije pravne samostojnosti juristične osebe na strani zaklada, ker po §-u 26 o. d. z. v to ni potreba posebnega državnega pripoznanja. Zategadelj pristoja tudi stavbenemu zakladu, kakor juristični osebi, bodisi pravna zmožnost in pogodbena zmožnost, omejena na ta zaklad, kakor tudi zmožnost stranke.
Da sme stavbeni, od župljanov izvoljeni odbor, zastopati nabrani stavbeni zaklad, proti temu sam toženi stavbeni odbor ne ugovarja. To pa, ali ima stavbeni odbor kakor tak svojstvo juristične osebe, je brez pomena, ker je le treba, da ima zaklad, ki je od njega zastopan, kvaliteto juristične osebnosti, to pa je po gorenjih izvajanjih gotovo. Zato je tudi stavbeni odbor, ki je zastopati upravičen, k tožbi pasivno legitimovan.
Ni pa tudi revizijskega razloga po št. 4 §-a 503 c. pr. r.. ki se opira na to, da tožnik, ki je z dvema družabnikoma prevzel delo, sam zase nima tožbene legitimacije.
V tem pogledu je sodba druge instance ugotovila, da se je tožnik na predlog odbora dogovoril s svojima družabnikoma, da bode tožnik nastopal kakor zastopnik družbe in da bo odbor njemu plačeval, in sicer bodisi zaslužek delavcev, kakor tudi zaslužek in dobiček obeh ostalih družabnikov, in da bode tožnik za družbo izdajal s pridržkom kasnejšega obračuna z družabnikoma. Ako prizivno sodišče temeljem* teh ugotovitev in oziraje se na §§ 1029 in 1009 o. d. z. zaključuje, da je tožnik tudi brez pooblastila po §-u 1008 o. d. z. upravičen, vložiti tožbo za družbo proti stavbenemu odboru, onda to ni pravnopomotno, temveč je pritrditi v tem pogledu obširni in popolnoma pravilni utemeljitvi prizivne sodbe.
Ker torej ni napačne pravne presoje, tudi ni bilo ugoditi reviziji.
x.
198
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
b) Slučaj posestne pravde: 1. V pravdi radi motenja posesti stopi z razveljavljenim prvosodnim končnim sklepom in odredbo nove razprave pravdno postopanje nazaj v položaj pred končnim sklepom in zaradi tega po §-u 518 c. pr. r. zoper tak rekurzni sklep ni dopusten posebni revizijski rekurz, ampak šele zoper novi končni sklep.
— 2. Ali je dejicient še v posesti odvzete stvari, ni za upravičenost posestne tožbe merodajno, ker po §-ih 339, 345, 346 o. d. z. ni »imetje« stvari tožbeni razlog,  ampak dejstvo povzročenega motenja. —
3. Kršiteljem posesti je smatrati in tožiti le onega, s kojega dejanjem je šla posest v izgubo, se je izvršila »dejectio«; kjer pa se je posest pridobila zgol z izročitvijo (traditio), ni mesta za posestno tožboV Kakovost po tradiciji dobljene posesti ne pride v poštev, zadostuje, da temelji posest na tradiciji in ne na nasilnem razposestovanju. —
4. Ugovor, da se je ravnalo v dobri veri, ne nasprotuje dejstvu samo-lastnega motenja posesti. — 5. Nemožnosti vrnitve odvzete stvari ni razmotravati v pravdnem, ampak šele v izvršbenem postopanju.
— 6. Nemerodajno je, ali odvzetnik (razposestovalec) ravna za svojo
ali tujo korist.
Stavbeni podjetnik A je prevzel pri graščini P napravo žage. Zgradbo je vodil njegov inženir B, ki je vsled obojestranskega dogovora vodil tudi stavbeni dnevnik ter ga hranil pri sebi; v dnevnik pa so smeli vpogledati tudi vsi trije solastniki graščine, Lahi iz Vidma, in pa njih pooblaščenca inženir M in oskrbnik N.
Nekaj pred končano zgradbo žage, sredi decembra 1909, sta premišljevala poslovatelja oskrbnik N in inženir M., da bi bilo za graščino važno, dobiti v svoje roke stavbeni dnevnik, vendar je inženir M odložil izvršitev te misli za čas, ko se bo o tem posvetoval z graščinskim odvetnikom drjem. T.
Ko je 22. decembra 1909 podjetnikov inženir B odpotoval in pustil stavbeni dnevnik v svoji zaklenjeni sobi v zaprti usnjeni torbici, je delavec R po naročilu preddelavca O-a vzel iz B-jeve sobe in torbice stavbeni dnevnik in ga izročil prcddelavcu O-ju. P r e d n o pa je O z dnevnikom kaj nadalje ukrenil, je dobil graščinski oskrbnik N pismo graščinskega inženirja M, naj pridobi dnevnik od podjetnikovega inženirja B-a pod pretvezo, da nekaj vanj vpiše, in ga potem obdrži ter na noben način ne izroči, marveč skrbno varuje.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
199
Oskrbnik N je dobil od O-ja dnevnik in ga poslal zastopniku svojih gospodarjev drju. T, kateri je zopet takoj obvestil o prevzetju dnevnika podjetnikovega zastopnika drja. V z dopisi 27. decembra
1909 in 7. januarja 1910.
Podjetnik A je vložil dve tožbi zaradi motenja posesti glede dnevnika pri c. k r. o k r a j n e m sodišču v L i t i j i, in sicer: I. tožbo C 12/10 zoper graščinskega oskrbnika N-a in pred-delavca O-ja;
II. tožbo C 32/10 zoper graščinskega inženirja M-a, dalje zoper vse tri solastnike graščine z naslednjim tožbenim zahtevkom:
1. Tožnik je v zadnji dejanski posesti stavbnega, o zgradbi žage pri graščini P sestavljenega dnevnika, in toženci (ad I. toženca) so ga motili v tej zadnji dejanski posesti s tem. da so v času od 22. na 23. decembra 1909 vzeli, odnosno naročili vzeti iz usnjene torbice B-ju stavbeni dnevnik in ga niso več vrnili.
2. Toženci so torej nerazdelno dolžni, se vsakega takega motenja vzdržati in stavbeni dnevnik povrniti v treh dneh proti izvršbi.
Ad I.
Okrajno sodišče je s končnim sklepom od 28. januarja
1910 tožbeni zahtevek zavrnilo.
Razlogi izvajajo predvsem, da tukaj ne gre za motenje posesti (§ 339 o .d. z.), ampak za odvzetje po zmislu §-a 346 o. d. z. Iz pisem zastopnika drja. T-ja z dne 27. decembra 1909 in 7. januarja 1910 je dokazano, da je tožnik že ob času vložene tožbe vedel, kje je dnevnik, namreč pri zastopniku naznanitelju drju. T-ju, in da obema tožencema ni pristajala nikaka razpolaga glede dnevnika. Iz pričevanja delavca R-ja in tožnikovega inženirja B-ja je dokazano, da je bil dnevnik odvzet iz B-jeve usnjene torbice brez njegove vednosti, da celo zoper njegovo voljo, torej samolastno in tako odtegnen tožniku in vsled tega je postala posest drugotoženca preddelavca O in drugov, odnosno tudi toženčevega zastopnika drja. T-ja nepristna (§ 345 o. d. z.). Toda tožba radi odvzetja posesti gre samo zoper nepristnega (dejanskega) posestnika, kajti samo od le-tega je moči zahtevati povrnitev odvzete stvari (morebiti s povrnitvijo škode). Zato tej tožbi nedostaje pasivne tožbene legitimacije in je bilo torej tožbeni zahtevek zavrniti. —
200
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Tožnikovemu rckurzu je c. kr. deželno r e -kurzno sodišče v Ljubljani s sklepom 23. februarja 1910 op. št. R III 46/10 ugodilo, končni sklep prvega sodišča razveljavilo in naložilo novo razsojo, izločivši dosedanji zavrnitveni razlog.
Razlogi.
Iz besedila §-a 345 o. d. z. izhaja, da je odvzetnika (dejicienta) pod zakonitimi pogoji smatrati nepristnim posestnikom. Ce torej naslednji § 346 o. d. z. določa, da je tožba radi odvzetja posesti dopustna zoper vsakega nepristnega posestnika, izhaja iz tega logično, da je ta tožba dopustna tudi zoper onega po §-u 345 o. d. z. kvali-fikovanega odvzetnika, kateri ne poseduje več odvzete stvari.
Prvi sodnik nima prav, trdeč, da nedostaje pasivne tožbene legitimacije, in da zavrača tožbo iz tega razloga, ker ta čas nista toženca več v posesti dnevnika, ampak ga posedujejo samo solastniki graščine.
Ker se torej obrača tožba zoper neposrednega odvzetnika, prvi sodnik pa se ni spuščal v tozadevne potrebne ugotovitve, je bilo končni sklep razveljaviti in naročiti novo razsojanje.
Revizijska rekurza obeh strank je c. kr. vrli o v n o s o d i š č e s sklepom 23. marca 1910 R VI 111/10 zavrnilo radi nedopustnosti.
Razlogi.
Po §-u 508 c. pr. r. je revizijski rekurz dopuščen pri tožbah zaradi motenja posesti samo zoper sklepe, ki odrekajo uvedbo ali nadaljevanje postopanja, ter je pritožbe zoper vse tekom postopanja objavljene sklepe združiti z rekurzom zoper končni sklep. Noben teh slučajev ni dan, kajti rekurzno sodišče je prvosodni sklep razveljavilo, a s tem se je vrnila stvar v položaj postopanja pred končnim sklepom, tako da more biti le pričakovani novi končni sklep predmet samostojnega rekurza.
Nedopustnost obojestranskega revizijskega rekurza izhaja tudi iz zmisla zakona, ki v posestnem, kakor najbolj pospešenem provizornem postopanju daje pravico do posebnega rekurza samo za sklepe, s katerimi naj se spor končno dožene, tako da se zabrani vsako zavlačevanje, kakoršno povzročajo vmesni rekurzi. —
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
201
Po ponovljeni sporni razpravi je okrajno sodišče s končnim sklepom 20. julija 1910 tožbeni zahtevek zavrnilo, ker toženca nista v posesti dnevnika in nimata pravnega interesa na dnevniku, ki je »instrumentum commune« za tožnika in solastnike graščine P., kakor je tožniku to naznanil v navedenih dopisih zastopnik dr. T. —
Deželno, rekurzno sodišče v L j. je s sklepom 19. avgusta 1910. opr. 111 215/10. tožbenemu zahtevku ugodilo glede obeh tožencev, zavrnilo je samo del tožbenega zahtevka, da bi bila toženca nerazdelno dolžna vzdržati se vsakega takega motenja pod vsakokratno globo.
Razlogi.
Inženir M. in oskrbnik N. sta se zgovorila, da bi bilo koristno, dobiti dnevnik v hrambo. Pri tem položaju je drugotožcni pred-delavec O. o priliki, ko se je tožnikov inženir 13. odpeljal, dal delavcu R-ju ključ od sobe in R. je po n j e g o v e m n a r o č i 1 u šel v B-jevo sobo, tam dnevnik vzel iz torbice in ga O-ju izročil, le-ta pa oskrbniku N-ju, ki ga je poslal zastopniku drju. T-ju. Prvo sodišče zato ni tožbi ugodilo, ker domnevno toženca nista imela lastnega interesa na dnevniku in ker N. ni dal O-ju nikakega naročila za odvzetje dnevnika.
Toda motenje in odvzetje posesti je objektivna kršitev pravnega reda in je za njo odgovoren vsakdo, ki se kršitve udeleži dejansko (aktivno), torej tukaj neposredni odvzetnik (delavec R.), njegov zavajalec preddelavec O., pa tudi prvotoženi N., ki je dnevnik poslal zastopniku drju. T-ju, torej odvzetev dnevnika dopolnil in dnevnik šele popolnoma izločil in tožnikovi sferi odtegnil na korist svojih gospodarjev, oziroma njihovega zastopnika, ki je imel interes na dnevniku.
Preddelavec O. je odgovoren zaradi naročila R-ju kakor man-dant (§ 1017 o. d. z.) in pri tem je nebistveno, je li imel lastni interes ali ne — zadostuje zavest objektivnega motenja.
Oskrbnik N. ne jamči sicer kakor zavajalec. ampak zaradi sodelovanja, in ker je z odposlatvijo dnevnika odvzetje posesti tudi naklepno odobril in je torej sozakrivil. —
202
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Vrhovno sodišče je s sklepom 6. oktobra 1910 R VI 324/10 rekurzu prvotoženca oskrbnika N-a ugodilo in prvosodru sklep obnovilo, rekurz drugotoženca O-ja pa zavrnilo in sklep rekurznega sodišča potrdilo.
Razlogi.
Da je upravičen tožbeni zahtevek zoper drugotoženca (O-ja), ne more biti dvoma, ker je dognano, da je delavec R. po njegovem naročilu odvzel dnevnik iz B-jeve usnjene torbice ter ga izročil njemu. Dejstvo, da nasilnega odvzetja posesti ni izvršil on neposredno, ne more izključiti njegove odgovornosti, kajti kakor hitro je dokazano, da je delavec R. ravnal po njegovem naročilu, ga zadeva po §-u 1017 o. d. z. tudi odgovornost za posledice naročenega dejanja.
Ali je O. ravnal za svojo ali tujo korist, je nemerodajno. Ugovor, da je ravnal v dobri veri, ne nasprotuje dejstvu samo-lastnosti.
Ali je odvzetnik (dejicient) v posesti odvzete stvari, je za upravičenost posestne tožbe radi odvzetja nemerodajno, kajti po §-ih 339, 345, 346 o. d. z. ni smatrati imetje stvari, marveč dejstvo povzročenega motenja tožbenim razlogom. Učinkov iznebitve odvzete stvari ni razmotrovanje v pravdnem, ampak šele v izvršbenem prestopanju.
Ker se torej tožbeni zahtevek s predpisi §§-ov 339, 345, 346 o. d. z. in 459 c. pr. r. strinja, je bilo revizijski rekurz drugotoženca zavrniti.
Drugače pa je pravni in stvarni položaj glede prvotoženca (oskrbnika N). Prvo sodišče je mnenja, da ni zveze prvotoženca z naročilom drugotoženca O-ja in z odvzetjem delavca R-ja. Rekurzno sodišče začenja z isto ugotovitvijo, smatra pa prvotoženca sokrivim, ker je po njegovem mnenju šele prvotoženec posestno odvzetje dovršil, ker je posegal v tok stvari, namreč prevzel dnevnik od O-ja in ga odposlal zastopniku drju. T-ju. s tem pa bil deležen odvzetnega dejanja. Temu nazoru pa ni pritrjevati.
Tožba po §§-ih 345. 346 o. d. z., ki je pravno sredstvo za obdržanje posesti, ima po teh določbah za predpogoj, da se je oni, zoper katerega se zahteva zaščitba posesti, v posest vrinil, to je, da je izvršil dejanja, ki povzročajo odvzetje posesti. Iz tega pa izhaja, da je smatrati kršiteljem posesti *in s tožbo zaradi motenja
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
203
posesti preganjati le onega, ki je z njegovim dejanjem šla posest v izgubo in se je torej izvršila dejectio. Tam pa, kjer se ni pridobila posest z odvzetnimi čini. ampak z izročitvijo (traditio), ni za posestno tožbo mesta, ker se je pridobila ravno po tradiciji, ne pa s silo. Med tradicijskim posestnikom in med razposestovalcem ni nikakih neposrednih dejstvenih odnošajev.
Po §-u 312 o. d. z. se jemljejo telesne stvari v posest s fizično prijetbo, odvedenjem ali hranjenjem in po §-u 349 o. d. z. ugasne posest, če pridejo stvari v tujo posest. Razposestovanie je bilo torej tu dokončano z dejstvom, da je bil dnevnik odvzet iz torbice in ga je preddelavec O. sprejel.
Izročitev dnevnika prvotožencu N-u je tradicija, ki je sledila razposestovanju, in ne spada več v obseg odvzetja posesti in torej tudi ne motenja posesti.
Ker je pri tožbah zaradi motenja posesti tožbeni razlog iskati v dejstvu izvršenega motenja, ker pa dejanja prvotoženca N-a niso povzročila motenja toženčeve posesti, ni dan zoper prvotoženca razlog iz naslova motenja posesti. Kakovost po tradiciji pridobljene posesti ne pride v pošte v, zadostuje, da temelji posest na tradiciji in ne na samolastnem  razposestovanju.
Tudi se ne da vzdržati nazor rekurznega sodišča, da je prvo-toženec N., ker je dnevnik prevzel in ga svojemu gospodarju poslal, s tem motenje posesti odobril, in da je zaradi tega odgovoren.
Za navedbo določbe §-a 1016 o. d. z., ki jo ima rekurzno sodišče pred očmi, ni predpogojev, ker ni ugotovljeno, da se je bila posest odvzela za prvotoženca N-a in ker iz ugotovitev marveč izhaja, da naj bi se z odvzetjem stavbnega dnevnika varovala korist graščine P.
Iz teh razlogov je bilo revizijskemu rekurzu prvotoženca ugoditi.
Ad II.
V tožbi C 32/10 je okrajno sodišče s končnim sklepom od 4. marca 1910 oprostilo vse štiri tožence iz enakih razlogov kakor pod I., in izvajalo, da prvotoženec sploh ni imel in nima v posesti dnevnika in se torej zahteva od njega nekaj nemogočega; tudi je tožnik vsled pisem od 27. decembra 1909 in 7. januarja 1910 ves čas vedel in ve, kje da je dnevnik.
204
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Deželno, rekurzno sodišče v Lj. je s sklepom 16. aprila 1910, opr. št. R III 88/10, tožnikov rekurz slede solastnikov graščine zavrnilo in prvosodni sklep potrdilo, priznavši jim polovico pravdnih stroškov; a rekurzu glede prvotoženca je ugodilo, prvosodni sklep razveljavilo in prvemu sodišču naložilo novo •  razpravo.
Vrazlogihse izvaja zastran prvotoženca. da je po tožnikovi navedbi ravno inženir M. dal naročilo odvzeti dnevnik, in če se to dokaže, je on kakor zavajalec po splošnih pravnih pravilih odgovoren za vse posledice naročenega dejanja, zlasti tudi za dosego prvotnega posestnega stanja v zmislu §§-ov 339, 345, 346 o. d. z. Pri tem je povsem nemerodajno, ali še poseduje odvzeti dnevnik ali ne. Ce ga je izročil lastnikom graščine, potem mu bo že možno dobiti ga nazaj. Zaradi tega se mu torej ne naklada nikako nemožno dejanje. Sicer je pa to vprašanje, ki se tiče izvršbenega, a ne pravdnega položaja. Ker se pa do sedaj ni razpravljalo o tožnikovi navedbi, da njemu pristoja izključna samoposest in da se je odvzetje izvršilo vsled prvotoženčevega naročila; ker se tudi ni razpravljalo o zadevnih protinavedbah prvotoženca, je bilo v tem oziru prvosodni končni sklep v zmislu rekurznega predloga po $-u 496:! c. pr. r. razveljaviti in stvar odkazati prvemu sodišču v novo razpravo.
Vrhovno sodišče je s sklepom 25. maja 1910 R VI 179/10 revizijski rekurz tožnikov glede tožencev, solastnikov graščine, zavrnilo, a revizijskemu rekurzu istih tožencev ni ugodilo.
Razlogi.
Ker je rekurzno sodišče glede tožencev, solastnikov graščine, prvosodni sklep potrdilo, gre za revizijski rekurz proti dvema enakima sklepoma nižjih sodišč; ta rekurz je bil v zmislu §-ov 460. 528 c. pr. r. nedopusten, in bi ga imelo zavrniti že prvo sodišče uradoma.
Rekurz tožencev ni utemeljen. Z ozirom na kumulativno zabe-ležbo stroškov, je bila možna le razdelitev v razmerju k celoti. Porazdelitev rekurznega sodišča je pravilna, kajti določitev deležev po glavah je bila nemožna, ker tvorijo toženci - solastniki graščine (sami Italijani iz Vidma) enotno skupino in z njihovo skupno udeležbo ni nastalo več stroškov, kakor z udeležbo prvotoženca samega.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
205
Okrajno sodišče je po dopolnjeni razpravi glede prvo-toženca inženirja M-a tožbeni zahtevek zopet zavrnilo.
Razlogi poudarjajo, da se tožniku ni posrečil dokaz, ki ga je zahtevala rekuzna odločba, da je namreč toženi M. druge zavedel k odvzetju dnevnika; on zlasti ni naročil odvzetje dnevnika, ampak si odločitev pridržal do zastopnikovega nasveta, in končno ni dokazano, da je bilo toženčevo ravnanje odločilno za odvzetje dnevnika po prcddelavcu O-ju.
Deželno, rekurzno sodišče je prvosodni sklep pre-drugačilo in spoznalo po tožbenem zahtevku; zavrnilo je samo nebistveni del tožbenega zahtevka, da se je toženec dolžan vzdržati vsakega takega motenja pod kaznijo.
Razlogi poudarjajo, da je odvzetje posesti kršenje pravnega reda, za katero je odgovoren vsakdo, kdor sodeluje kakor zava-jalec ali pomočnik.
Res toženec ni neposredno vplival na odvzetje, pač pa posredno s tem, da je v razgovoru z oskrbnikom N. o koristi dnevnika dal prvi povod za njega odvzetje; na to do tedaj nikdo drugi ni mislil, čeprav se je zoper možne posledice s tem zavaroval, da si je pridržal odločitev do posvetovanja z odvetnikom. Pozneje je pa v pismu z dne 22. decembra 1909 naravnost svetoval, naj se dnevnik pridobi od nasprotne strani, pod pretvezo, da se nekaj vpiše, in potem obdrži. Res je preddelavec O. že pred tem pismom si prisvojil dnevnik, vendar je oskrbnik N. odposlal dnevnik gospodarjevemu zastopniku drju. T-ju pod toženčevim vplivom. Toženec je torej odgovoren za odvzetje dnevnika posredno po načelih mandata, in zato je bilo tožbenemu zahtevku ugoditi.        \
Vrhovno sodišče je toženčevemu revizijskemu rekurzu s sklepom z dne 6. oktobra 1910, opr. št. R VI 323/10 ugodilo, rekurznosodni sklep predrugačilo in obnovilo prvosodni sklep.
Razlogi.
Revizijski rekurz je utemeljen. Rekurzno sodišče ima glede omejitve čina odvzetja posesti pomoten nazor, če izreka, da spada početje oskrbnika N-a v okvir motenja.
206
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Početje preddelavca O-ja je razločevati od početja oskrbnika N-a, kajti vsako izmed njih ima drugačno pravno vsebino in drugačne pravne učinke.
Za nasilno početje, s katerim je tožnik izgubil posest stavbnega dnevnika, se more smatrati samo početje (odvzetje) delavca R-ja, ki je bilo po preddelavcu O-ju naročeno. Ko je bil dnevnik iz usnjene, s fiksirno ključavnico zavarovane torbice tožnikovega inženirja B-ja vzet in prevzet od preddelavca O-ja, bilo je s tem odvzetje posesti (razposestovanje) končano, kajti tako je prišel O. v posest dnevnika v zmislu §-a 312 o. d. z., dočim je šla tožnikova posest po zmislu §-a 349 o. d. z. v izgubo.
Po §-u 345 o. d. z. ima tožba zaradi odvzete posesti (razposestovanja) za temelj, da je oni, zoper katerega se zahteva zaščitba posesti, izvršil dejanje, po katerem je šla posest v izgubo, se torej povzročila »dejectio«. S tem pa dobi vloga toženca v posestni pravdi svojo omejitev. Tožba je dopustna zoper onega, ki ga je po teh načelih smatrati odvzetnikom (dejici-entom), toda nedopustna je proti poznejšemu posestniku, ki je pridobil posest od dejicicnta potom izročitve (tradicije), ker izročitvena posest ne temelji na činu odvzetja posesti.
Za presojo pasivne tožbene legitimacije pride tu v poštev samo posestno odvzetje po preddelavcu O-ju in delavcu R-ju. Rekurzno sodišče pa je ugotovilo, da toženi inženir M. ni v nikakem stiku s početjem O-ja in R-ja, da namreč tega početja ni ne ukazal, ne z zavedbo povzročil. Kar je ta toženec storil, je to. da je zavedel oskrbnika N-a. Zaradi te zavedbe pa on ne more biti tožen zaradi motenja posesti, kakor hitro je ugotovljeno, da se po njem povzročeno početje o s k r'b n i k a N-a ne da označiti za motenje posesti.
Zato je bilo prvosodni sklep obnoviti. M.
c) Tudi tisti redovniki, ki so nameščeni za dušne pastirje v inkor-poriranih župnijah, nimajo za svojo osebo pravdne zmožnosti.
Tožniki so vtoževali terjatev v znesku 3215 K 62 h, to je njihov dedni delež po umrli Mariji K. od toženca patra L, župnika minoritskega reda na fari X. Prva in druga stopinja sta tožbenemu zahtevku ugodili, vrhovno sodišče pa je z odločbo z dne
Iz pravosodne prakse Civilno pravo.
207
8. marca 1911, o. št. Rv VI 555/10-1 toženčevi reviziji ugodilo, razsodbo prizivnega sodišča in vse poprejšnje postopanje zaradi ničnosti razveljavilo, tožbeni zahtevek odbilo ter izreklo, da se pravdni stroški vseh treh instanc nasprotno pobotajo.
Razlogi.
Pravdno sodišče meni, da ima redovnik pravdno zmožnost, ter utemeljuje to s tem, da more kakor samostanov namestnik sklepati pravna opravila in da obdrži v zmislu §-a 182 zap. pat. premoženje, katero je posedoval, predno je še storil obljubo. Temu nazoru se je tudi druga instanca pridružila, ker se drugače ni izrazila; ali ta nazor ni pravilen.
Po §-u 1 c. pr. r. je oseba zmožna, da ravna pred sodiščem sama kakor stranka, toliko, kolikor se more samostojno veljavno zavezati. S tem, da pater I. sme za samostan pravna dejanja opravljati, pa ne more dobiti pravice, da bi zastopal samega sebe pred sodiščem, prav tako kakor tudi mladoletnik, ki ima sposobnost v zmislu §-a 1018 o. d. z. sklepati pravna opravila, veljavna za tretje osebe, še ni usposobljen, priti pred sodnika v lastni pravdi, ne da bi sodeloval njegov zakoniti zastopnik (prim. § 2 c. pr. r.). Iz obeh teh dveh zakonitih določil izhaja pravilo, da se pravdna zmožnost in zmožnost, zavezavati se s pogodbo, načeloma krijeta, da pristoja torej redovniku le tedaj »ius standi in iudicio«, ako in kolikor se more sam zavezati. Predpis §-a 182 zap. pat. pa govori — kakor se bode še izvajalo — zoper tezo, ki se tukaj izpodbija.
Preiskati je. torej, ali je redovnik, ki je storil slovesno obljubo, upravičen zavezati se v lastnem imenu; to vprašanje je zanikati. Slovesna obljuba je cerkvena ustanova. Pravna posledica njena je to, da niso pravoveljavna pravna opravila menihova, ako se s tem krši slovesna obljuba čistosti, pokornosti in uboštva. Menih postane za svojo osebo — ne za samostan — nezmožen kaj pridobiti; njegova pravna opravila »inter vivos« in »mortis causa« nimajo pravne moči, razun ako se zgode v sporazumu z redovnim predstojnikom; menihov zakon je ničen.
Ako se s tem primerja zadevne določbe obč. drž. zakonika (§§ 63, 192, 179, 356, 538, 539, 573, 591, 761), onda se vidi na prvi pogled, da ustanovne obljube, katere marsikako zakonodajstvo ne
208
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
pozna, avstrijsko privatno pravo ni samo priznalo, ampak da jo je tudi glede njenih posledic — očividno pod vplivom germanskega načela o državljanski smrti menihovi — deloma samostojno, t. j. celo strožje in drugače, kakor kanonsko pravo, uredilo. Isto nam povedo starejši, v nekaterih -citiranih paragrafih navedeni, po čl. VIII. razglas, pat. k o. d. z. še veljavni predpisi, katere je spodnja instanca deloma prav uporabila in razlagala. Predpis §-a 182 zap. pat. pa dokazuje, da premoženjskopravne osebnosti menihove po avstrijskem pravu niti ne absorbira red (kakor v kanonskem pravu), niti njegova osebnost ne neha (kakor po germanskem pravnem nazi-ranju). Ostane pač še, ali ločena od fizične osebnosti, s katero se utegne, n. pr. ako menih izstopi iz reda, še zopet združiti. Po avstrijskem pravu torej menih nima zmožnosti, skleniti zakon, adop-tirati, dedovati, niti sploh ne pridobiti (prim. med drugim osobito S 573 o. d. z. »ali ako se ne morejo več smatrati za pripadnike reda, marveč morejo pridobiti polno lastnino«); ne prizna se mu »testamenti factio activa«, funkcija testamentne priče se mu odreka; ne sme se postaviti za varuha; njegovega premoženja, ako ga je imel kaj pred obljubo, ne sme uživati ali upravljati niti on, niti red.
Res je sicer, da se v §-u 865 o. d. z. redovnika ne omenja. Ali iz tega še ni sklepati, da ne bi bilo zakona, ki jemlje redovnikom pravico, sklepati pogodbe med živimi. Kajti ako oseba na eni strani ne sme »inter vivos« ali »mortis causa« kaj pridobiti, na drugi strani pa je predpis, da v edinem slučaju, ko ji sme premoženje ostati, z njim ne sme razpolagati, niti ga upravljati, s čimur je bas že po pojmu sklepanje raznoličnih opravil v tesni zvezi, onda izhaja iz tega logična konkluzija.da smatra zakon to osebo za čisto nezmožno, sklepati pogodbe ali zavezovati se. To tolikanj bolj, ako se pomisli, da hoče avstrijsko privatno pravo, kakor je bilo že zgoraj omenjeno, pravne posledice slovesne obljube izvesti dosledno tako, kakor je to prvotni osnovni misli redovnega značaja primerno. Temu niti ne nasprotuje določba §-a 192 o. d. z. Ne glede na to, da more po §-u 1018 o. d. z. tudi zaveze nezmožni mandatar pravoveljavno obvezati i pooblastitelja i tretjega, je šele vprašanje, ali je izvajati oprostilni razlog po tem paragrafu iz zaveznc zmožnosti ali mari ne preje iz redovnikovega neznanja opravil.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
209
Redovnik, pa naj bo kakor v konkretnem slučaju nameščen v inkorporirani fari za dušnega pastirja — tu ni on sam, ampak red je župnik, tako da on opravlja posle le kakor namestnik reda — nima torej zmožnosti, ni sklepati pogodbe, ne obvezati se, torej tudi ne pravdati se v zmislu S-a 1 c. pr. r. Da tudi državni osnovni zakon tega ni nič spremenil, o tem ne more biti nobenega dvoma.
Iz teh razlogov je rjilo spoznati po zmislu §-ov 6 in 7 c. pr. r., kakor je zgoraj navedeno. Dr. M. D.
d) Neprevideni ali neodvratni dogodek po §-u 146 c. pr. r.
Okrožno s o d i š č e v Rudolfovem je zoper toženca izdalo pri prvem naroku dne 3. decembra 1908, zaradi neprihoda k naroku po tožbenem zahtevku sodbo Cg I 131/8-3.
Dne 5. decembra sta vložila toženca po svojem zastopniku predlog, naj se dovoli postavitev v prejšnji stan zoper navedeno zamudo i. t. d. V tem spisu sta trdila, da sta šla ta dan že prav zgodaj od doma k okrajnemu sodišču v Mokronog, ker sta bila trdno prepričana, da sta za predmetno pravdno stvar klicana »k t e j sodniji«, da sta čakala točno ob 9. uri pri sodišču v Mokronogu na razpravo in da sta še-le tukaj izvedela, da sta v zmoti in da se vrši razprava pred okrožnim sodiščem v Rudolfovem.
Po okrajnem sodišču sta si dala na svojih povabilih k prvemu naroku potrditi, da sta se bila ob 9. uri res tamkaj oglasila in trdila, da sta mislila, da bode razprava pred imenovanim sodiščem.
Svojo zmoto sta opravičevala s tem, da si neuka in zakona nevešča kmetska človeka nista mogla misliti, da bi razven njih domačega sodišča še kako drugo sodišče moglo v njih pravnih stvareh razsojati. To svojo »opravičljivo zmoto« sta uveljavljala kakor za nju »neodvraten dogodek«.
Predlogu za postavitev v prejšnji stan okrožno sodišče po ustni razpravi ni ugodilo iz razlogov:
Za postavitev v prejšnji stan v resnici ni zakonitega vzroka. Zmota ni nikak dogodek; zmota je marveč nekak duševen položaj, ki se ne zlaga z resničnimi dejanskimi razmerami. V tem položaju, to je v pototnem mnenju, da sta klicana k sodišču v Mokronog, sta šla toženca namesto v Rudolfovo v Mokronog. To dejstvo bi bilo še-le nekak dogodek, vsled katerega nista mogla biti sočasno pri
14
210
Iz pravosodne prakse Civilno pravo.
okrožnem sodišču v Rudoltovem. Ta dogodek pa se ne more prištevati neprevidenim ali neodvratnim dogodkom, kakoršne ima v mislih § 146 c. pr. r.
Zmoto, h kateremu sodišču sta klicana in katero sodišče da ima vabilo v mislih kot »to« sodnijo, bi si bila toženca ob najmanjši previdnosti in marljivosti sama razjasnila, ako bi bila »povabilo« (sodni sklep) samo obrnila na drugo stran in pogledala uradni podpis, — saj sta, kakor kažejo sodni spisi, oba čitanja in pisanja vešča. S tem bi bila odstranila »zmoto« in odvrnila za nju osodepolni »dogodek«, da sta šla v Mokronog. Ta dogodek torej ni bil niti nepreviden, še manj pa neodvraten.
Višje deželno sodišče v Gradcu je s sklepom 2. januarja 1909 R II 1/9-1 rekurzu tožencev ugodilo, zaprošeno popo-stavitev v prejšnji stan zavoljo zamude prvega naroka dovolilo, zamudno sodbo razveljavilo in pravdnemu sodišču naročilo, da razpiše vnovič prvi narok.
Razlogi.
C. kr. okrajno sodišče v Mokronogu je potrdilo, čemur tudi tožnik ni oporekal, da sta oba toženca onega dne, ko se je vršil prvi narok pri c. kr. okrožnem sodišču v Rudoltovem, prišla k c. kr. okrajnemu sodišču v Mokronog in povedala, da sta mislila, da se bode razprava vršila pred istim sodiščem.
Ce tudi je izkazano, da znata oba toženca brati in pisati, je vendar verjetno, da sta priprosta kmetska človeka, katerima pač niso znane zakonite določbe o stvarni pristojnosti, bila v zmoti, misleč, da sta tožena pri okrajnem, njunem domačem sodišču. V tem pa ni podan samo nepreviden, ampak tudi neodvraten dogodek v zmislu zakona, kateri je toženca zaviral, da nista pravočasno prišla k pravdnemu sodišču.
Ker so tudi drugi predpogoji §-a 146 c. pr. r. podani, bilo je postavitev v prejšnji stan dovoliti in sicer toliko bolj, ker hoče zakon s svojimi strogimi določili kaznovati le veliko malomarnost in pravdne šikane. V.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
211
Kazensko pravo.
a) Iztiranec, katerega je občina na podlagi čl. III. občinskega zakona z dne 5. marca 1862, št. 18 drž. zak., iztirala, zakrivi se prestopka po §-u 324 k. z. le s tem, da se vrne v občino z namenom tam stanovati. — Pravni pomoček, vložen zoper tak sklep občine, izključuje do rešitve obsodbo radi revizije.
S sodbo c. kr. okrajnega sodišča W. z dne 30. decembra 1908 je bila Ana P. obsojena radi prestopka po §-u 324 k. z., storjenega s tem, da se je, akoravno je bila s pravomočnim razsodilom namest-ništva z dne 30. septembra 1908 iz ob činskega okoliša T. za vedno iztirana, dne 23. decembra semkaj povrnila. Prisojeno ji kazen je Ana P. prestala.
Vrhovno, kasacijsko sodišče pa je napominano sodbo vsled ničnostne pritožbe v obrambo zakona razveljavilo in Ano P. od obtožbe radi prestopka po §-u 324 k. z. v smislu §-a 292 k. pr. r., docela oprostilo. (Sodba z dne 17. novembra 1909, št. Kr II 387/9-4.)
P a z 1 o g i.
S sodbo c. kr. okrajnega sodišča W. je bil kršen zakon. Pravica iztiranja, ki pristoja občinam po čl. III. zak. z dne 5. marca 1862 št. 18 drž. zak. in po občinskih redih, dala se je občinam ne toliko zaradi varnostne in nravnostne policije, ampak z namenom, da se ne zahteva in dosega domovinstvo na podlagi daljšega prebivanja v občini. Iz tega izhaja, da izraz »bivanje« v predpisih občinskih redov glede pravice iztiranja pomeni le »stanovanje« v občini; torej pa je tudi občinske sklepe glede iztiranja le tako umeti, da prepovedujejo stanovanje v občinskem okolišu, ne pa zgolj bivanje mimogrede. Kjer sega interes občine še dalje in kjer morebiti tudi varnostni in nravnostni oziri za to govore, da se neobčanu celo prepove stopiti na občinsko ozemlje, more občina le posredovati, da tista oblastva poslujejo, ki so poklicana po zakonu z dne 27. julija 1871, št. 88 drž. zak., izdati tako prepoved, to je razsodilo na izgon.
Potemtakem bi se moglo ob pravilnem umevanju zakona Ano P. le tedaj po Š-u 324 k. z. obsoditi, ako se je izvršilo iztiranje pravilno — in pa, ako bi bilo ustanovljeno, da se je Ana P. vrnila v občino z namenom tamkaj stanovati.   O tej okolnosti se pa med
14*
212
kazenskim postopanjem sploh ni razpravljalo, torej je bila obsodba že iz tega razloga pravno pomotna.
K temu pa še pride, da odločba ministrstva za notranje stvari vslcd priziva Ane P. zoper razsodilo o iztiranju še ni potekla, kar je bilo okrajnemu sodišču, ko je sodilo, iz dopisa c. kr. okrajnega glavarstvu W. od 28. decembra 1908 znano. Glasom dvornega pis. dekreta z dne 2. marca 1799, št. 459. zb. just. zak. ima rekurz v političnih stvareh v splošnem tedaj odložilno moč, ako bi sicer ostala ugodna rešitev za rekurenta brez uspeha, a zakon od 12. maja 1896. "št. 101 drž. zak. glede postopanja pri uveljavljanju pravnih pomoč-kov zoper odločbe in odredbe političnih oblaste v pridržuje v §-u 1, zadnji odst., prizivni instanci odločitev glede vprašanja, ali jc rekurz nedopusten ali zakasnel.
Najsi je bilo že ob času izdaje sodbe jasno, da vloženi pravni pomoček ne bo imel uspeha, — ministerijalni rekurz je bil glasom dopisa c. kr. okrajnega glavarstva W. z dne 12. januarja 1909 v resnici kakor zakasnel, torej nedopusten zavrnjen, — vendar je imel pravni pomoček še odložilno moč. Torej se pa tudi ne da trditi, da je bila Ana P. za časa svoje vrnitve v občinski okoliš T. sploh že iztirana; radi tega bi se tudi ne smela izreči — obsodba.
Dr. M. D.
b) Za prekršaj po §-u 522 k. z. nije dovoljno, da je igra zabranjena, več se zahtjeva, da su igrači pri tome ulagali veče svote novaca.
Nekoliko osoba bilo je dojavljeno c. kr. kotarskom sudu u M. S., da su igrali na zabranjenu igru »Einundzwanzig«. Dotični optuženci su priznali, da su samo jedan pot te večeri pri toj igri uložili po malo helera. C. kr. k o t a r s k i s u d riješio ih je od optužbc, smatrajuč potrebno za ovaj prekršaj, da dotieni igraju za više vremena, jer samo tako da se može doči do nerazmjcrnih dobitaka, koje § 522 k. z. hoče da zapriječi, a da su optuženici samo jedan put pri igri uložili malo helera.
D r u g o m o 1 b e n i s u d prihvatio je priziv javnog tužitelja i optuženike osudio po S 522 kaz. zak., navadjajuč, da je rečena igra izričito zabranjena, da zakon ne razlikuje, da li se je igralo 1 ili više puta i da kod igara izričito zabranjenih nema važnosti, da li nastaju od istih nerazmjernih dobitci i odbitci.
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
213
Usljed žaobe po § 33 kazn. post. c. k r. v r h o v n i i kasači j o ni dvor presudom 5. maja 1909 poslov, br. Kr III 78/9 ukinio je prizivmi preinačnu presudu radi ovih razloga:
Suprostavljaju se prizivnoj presadi velike dvojbe. Svakako mora se pristati uz mniejenje prizivnog suda, da se za prekršaj po S 522 k. z. ne zahtjeva. kako mnije prvi sudac, da neko sudjeluje igri za duže vremena. Može i jedan sami veliki uložak pri igri do-nijeti štetnih posljedica, kuje S 522 k. z. hoče da zapriječi. Ali pri-zivni sud nepravom hoče da uvijek i beziznimno spada pod § 522 k. z. svako sudjelovanje izričito zabranjenoj igri. bez obzira na okolnosti svakog pojedinog slučaja.
Odredba s 522 k. z., postavljena na zaštitu javne čudored-nosti. predpostavlja jednu igru. koja vrijegja ili postavlja u pogi-belj ovo pravno dobro, a ta se predpostavka obistinjuje i kod izričito 2;abranjenih igara samo onda. kad se na nje ne igra samo za zabavu (bez uloženja ili sasvim nizkim uloženjem novaca) i gdje barem postoji mogučnost. da igra postavi u pogibelj ekonomska sigurnost igrača ili njihovih obitelji. Kad se može da uzme u obzir vrst uloga, e da se ustanovi granica medju kažnjivim i nekažnjivim, tada se neče pogriješiti. ako se od toga povuče daljnja posljedica i ustvrdi, da pri prosugjivanju konkretnog slučaja mora se medju ostalim smatrati odlučnom okolnost. što je uložak novca preveč nizak, e da se zaključi da u konkretnom slučaju ne postoji prekršaj po § 522 kazn. zak. ' f fH
Prizivna presuda utvrdjuje, da su optuženici sudjelovali zabranjenoj igri »Kinundz\vanzig« tirne, što su jedan put uložili novaca na kartu drugih igrača, ali nema nikakva utvrgjenja glede toga, koliko su nuvaca uložili i da li prizivni sud vjeruje optuženim da so uiožili samo onoliko, koliko oni kažu.
Stoga bi ukinuta prizivna presuda i. t. d.
P. D. v »M j e s e č n i k u«.
214
Jugoslovanska enciklopedija.
Jugoslovanska enciklopedija.
XI. del: Pravo pri Jugoslovanih.
K hrvatskim predlogom za program jugoslovanske enciklopedije in sicer k poglavju o pravu pri Jugoslovanih so sestavili gg. dr. M. Dolenc, dr. St. S a g a d i n in nadsvetnik Fr. V i š n i k a r poseben slovenski dodatek, ki se je sedaj tiskal v nekoliko izvodih in ki naj se objavi: prvič zato, da se lahko eden ali drugi domačih pravnikov še oglasi s kakim spreminjevalnim ali dopolnilnim predlogom, drugič zato, da bi se naši pravniki pisatelji opozorili, kateri predmet si lahko izbero in o njem pišejo za jugoslovansko enciklopedijo.
GLAVNI NAČRT: A. Slovenska pravna zgodovina.
I. Do novega veka:
Ozemlje.
Socijalna struktura naroda:   robstvo.  nevoljništvo,  kmetje,
domače plemstvo (celjski grofje). Sledovi javnega in zasebnega prava.
II. Od novega veka do ilirske dobe:
Kulturna slika. Vzroki nemožnosti osamosvoje. Turški boji.
Uprava in sodstvo slovenskih dežel: deželne gosposke, deželna sodišča, krvni sodnik (Bannrichter), stanovska, fevdna, mestna, patrimonijalna, vaška sodišča, veče. (Stare zemljiške knjige, urbarji, zemljiško-davčni kataster iz 17. stoletja, jožef. kataster, čarovniške pravde.)
Socijalna struktura naroda: nevoljništvo, koloni, prosti kmetje, meščani, fevdniki, plemiči, duhovništvo.
Pregled najvažnejših zakonov za slovensko ozemlje. Raba slovenskega jezika pri gosposkah. (Slovenske prisege i. t. d.)
III.  Francosko-ilirska  doba: Uprava, sodstvo.
Pomen dobe za narodno in ustavno življenje.
Jugoslovanska enciklopedija.
215
IV. Najnovejša doba:
Razvoj zakonodajstva avstrijskega,  posebni zakoni za slovensko ozemlje. Sotrudništvo Slovencev pri zakonodajstvu, sodstvu, upravi. Stremljenje za slovensko pravno visoko šolo. Pravna literatura. (Izvori).
B. Veljajoče pravo s posebnim ozirom na Slovence.
I. Ustava:
Država: volilni red, državni zbor, gosposka zbornica. Deželna: volilni redi, deželni odbori, deželni zbori.
II. Sodstvo:
Ustroj sodišč in podsodnost:
a) civilno pravo: zasebno, zemljiško, trgovsko, menično, avtorsko,
patentno, rudarsko pravo, sporno, izvensporno postopanje, obrtno sodišče, izvršilni in konkurzni red.
b) kazensko pravo: kazenski zakonik, druge kazenske zakonske
določbe, tiskovno pravo, kazenski pravdni red, objektivno postopanje v tiskovnih zadevah, porota.
III. Uprava:
a) Splošne politične  pravice in dolžnosti:  verstvo,  narodnost,
državljanstvo, šolstvo, društveno in shodno pravo, vojaštvo.
b) državne upravne oblasti: glavar, magistrat, deželna gosposka,
ministrstva, upravno in državno sodišče.
c) autonomne upravne oblasti:   davčna občina, podobčina, ob-
čina, župna, šolska občina; občinski zastop, starejšinstvo, župan; okrajni, cestni, zdravsteni zastop; krajni, okrajni, deželni šolski svet (deloma upravna oblastva); mesta s statutom in njihovi privilegiji; razne zbornice (trgovska, odvetniška, beležniška, zdravniška); bolniške blagajne; viri dohodkov.
IV. Cerkveno pravo:
Cerkve, podružnice, nadarbine, patronat, prezentacije, kongrua, bira, tlaka.
216
Jugoslovanska enciklopedija.
V. Finančno pravo:
Davki, davščine, občinske, okrajne, deželne doklade, tlaka, desetina, carine, regalne pravice. (»Financijstvo« iz »S t a -t is tik e« hrv. »Predlogov«.)
VI. Jezikovno pravo:
Po ustavi, pri sodiščih, pri upravnih oblastvih.
C. Pravna politika.
I. Pravni  običaji  in   pravni  čut  slovenskega
naroda.
II. Slovenski  narod  in  sodišča,  odvetništvo,
beležništvo, ljudski sodniki.
III.   Slovenski   narod   in   ustavno   življenje; razvoj političnih strank.
IV. Slovenci in narodno gospodarstvo: Socijalni ustroj naroda, agrarna politika, obrt, domača industrija in krošnjarstvo, trgovstvo, veletrgovina, brodarstvo, tovarništvo, zadružništvo (hranilnice, posojilnice, kreditne zadruge, produktivne, obrtne in gospodarske, mlekarske zadruge, kmetijske družbe; zavarovalništvo, izseljeništvo; pravni odnošaji izseljencev in njihovi pravni stiki z domovino, narodno premoženje, razdelbe, komasacije in melioracije zemljišč, kataster, obnovitev mej, zasilna pota, komunikacije, lovski in ribarski zakon, pašne in gozdne pravice.
Posebni članki.
(Dr. Strohal: Osobiti članci.) a) Običaji in slučaji, v katerih se narodni pravni čut ne ujema s pozitivnimi določbami. Kako ljudstvo sklepa pogodbe. Kako se delajo oporoke. Dota (priženilo). Z a ž e n i 1 o (nasprotna dota).
Posebne navade pri kupčijah in menjavah na s e j m o v i h, pri rejnih pogodbah, pri občinskih pastirjih, poljskih in gozdnih čuvajih, pri markaciji mej in postavljanju mejnikov.
Književna poročila.
217
Skupna lastnina (skupni pašniki, gozdi in travniki, katerih užitek se menjava (»spolovinske parcele«).
b) Posebni članki o ž e u i t v e n e m pravu, o obiteljskem pravu,
o razmerju moža in žene, o očetovski oblasti in o varuštvu (tutorstvu).
c) Domovinstvo. Ubožni zakladi in preskrba ubožnih. »Zupan«.
»Veča«.
Sodišče pod lipo.
d) Članek o našem mednarodnem položaju.
Principi:
I. Za Slovence in Hrvate kolikor možno enake termine, po-
sebno pri novih zakonih in pojmih. Izposojevati si moramo drug od drugega, kar je dobrega.'
II. Pravna zgodovina (gl. gori A.) se spiše za vsak jugoslovanski
narod posebe.
III. Koliko imamo opraviti s samoniklim narodnim pravom, njega vplivom na poznejši razvoj ter veljavo v današnjem pravnem življenju? Katera druga prava so bila od Jugoslovanov r e c i p i r a n a ? (Bizantinsko, rimsko, kanonsko, nemško, francosko).
Književna poročila.
Kazenski zakon in kazenskopravdni red v slovenskem jeziku. Pravnik nam piše: Zadnji čas prinašajo naši listi inserate, s katerimi se ponujata slovenski izdaji kazenskega zakona in kazenskopravdnega reda. Ker mi je bilo znano, da sta dotični izdaji društva »Pravnik" iz I. 1889. in 1890. pošli že davno, sem si priskrbel „novo" izdajo kazenskega zakonika z velikim zanimanjem. Moje presenečenje je bilo veliko, toda ne v dobro stran! Novi so pač oblika, papir, tisek, toda vsebina te 1. 1911. natisnjene knjige je prav taka kakor 1. 1889. in sicer od naslovnega lista dalje do tiskovnih pogreškov na zadnji (426.) strani. V naslovnem listu stoji, da je to knjige I. natis in dalje: V Ljubljani 1889. Izdalo društvo „Pravnik" v Ljubljani. Natisnila in založila .Narodna tiskarna".
Nobena teh navedeb očitno ni resnična, razen morda zadnja. — Za naslovnim listom so .uvodne besede" marljivega urednika dr. Kavčiča iz meseca julija 1889.!
218
Književna poročila.
Radoveden sem, kako da je nastal ta ponatis; kdo ga je povzročil in v kakem soglasju so bili o njem : urednik, izdajatelj in založnik.
Nova izdaja te knjige je bila gotovo potrebna in prodalo bi se je še več sto odtisov predno stopi v moč kak nov kazenski zakon, kajti prvotni natis je pošel že pred več leti, toda goli ponatis stare knjige kratko — ni dopusten. Goli ponatis 1. 1889. tiskane knjige seveda ne pozna nikakih razveljav in prenaredeb, ki so jih od tedaj doživeli kazenski zakon in drugi v knjigi zbrani zakoni. Ta novi natis ne pozna zakona od 9. aprila 1910. drž. z. št. 73 o visokosti zneskov, odločujočih kazenskopravno presojanje dejanj (pri hudobnem poškodovanju, tatvini, poneverjenju), niti od 16. januarja 1896. drž. z. št. 89 iz 1897. o obratu z živili, s katerima so se premenilc, oziroma razveljavile mnoge točke kazenskega zakona. Knjiga ne ve tudi nič o „margarinskem" zakonu od 25. oktobra 1901. drž. zak. št. 26 1. 1902, niti o vinskem zakonu od 12. aprila 1907. drž. zak. št. 210, niti o zakonu o volilni prostosti od 26. januarja 1907 drž. zak. št. 18, in vsi ti zakoni so s kazenskim zakonom v bistveni zvezi in posebne važnosti za naše javno in prometno življenje.
,Nova" izdaja pa je tudi druge zakonske predpise pustila take, kakor so bili poprej. Pri tiskovnem zakonu kajpada ni nič omenjeno, da je zakon od 9. julija 1894. drž. zak. št. 161 premenil §-e 13. do 16. tisk. zakona o novinski kavciji; zakoni zoper živalske kužne bolezni so natisnjeni tako, kakor so veljali 1. 1889.; zakonu od 6. avgusta 1909. št 177 drž. zak. ter drugim zakonom in ukazom, ki popolno ali delno razveljavljavljajo in preminjajo prejšnje zakone, ni nobenega mesta. Tako prilično polovica knjige uči krive nauke, t. j. take, ki niso več v veljavi!
Knjiga torej stvarno ni rabna v obliki, v kakršni je sedaj.
Pa tudi z jezikovnega stališča se ne more odobravati, da se je knjiga ponatisnila prav tako, kakor je bila 1. 1889. Tedaj je urednik dr. Kavčič iz ne-povsem upravičenega razloga pustil slab uraden prevod kazenskega zakonika skoro tak, kakor se je bil napravil 1. 1852. To je vzrok, da je naš kazenskopravni jezik še sedaj jako zastaran in slab. Pa če bi bil tudi jezik v kazenskem zakoniku ponatisnjene izdaje ostal neizpremenjen, vendar to ne velja o prevodih tistih zakonov, ki jih je dr. Kavčič za to knjigo prevel na novo. Ako bi bil ta spreten urednik te predpise prevajal sedaj, bi jih prevel brez dvoma bolje in točneje. Še manj se more opravičevati, da je v ponatisu ostal tedanji sedaj zastareli pravopis z nekaterimi oblikami, ki niso več v navadi. Seveda je poleg tega v ponatis zašlo še več novih jezikovnih hib in pogreškov.
Opisani ponatis se torej ne more odobravati niti iz stvarnih niti iz oblikovnih razlogov ter izdatelj društvo »Pravnik" in pa urednik se morata pač brez odloga izjaviti, v kaki zvezi sta s tem ponatisom. Društvo »Pravnik" se trudi in bi se imelo truditi, da se naš narod točno pouči o predpisih, tikajočih se njegovega duševnega in gmotnega blagra; predočiti bi mu torej moralo sedaj veljavne predpise in v obliki, da jih narod dobro ume. Ako se pa narodu za drag denar nudijo knjige z napačno vsebino in v manj pristopnem jeziku ter v lažnem ponatisu, tedaj je to početje — vse obsodbe vredno.
Pripomnja uredništva: Ni treba posebej poudarjati da društvo „Pravnik" o teh ponatisih ni ničesar vedelo in da tudi odklanja vsako odgovornost.
Književna poročila.
219
Dr. Gustav Hanausek: Das gesetzliche trbrecht und Pflichtteilsrecht der thegatten in den En.twu.rfen einer Novelle zum allgemeinen bilrgerlichen Gešetzbuche. Studien zum oesterreichischen Erbrecht und ehelichen Guterrecht. Wien, Manz. 1910, 82 str.
Revizija avstrijskega dednega prava in pa premoženjskega prava zakoncev morda ni najnujnejša, gotova pa ena izmed najvažnejših reform, ki naj stari, častitljivi državljanski zakonik prilagode zahtevam modernega naziranja. Hanausekovo delo, posvečeno Leopoldu Pfaffu, nam zatorej nudi, dasi se peča le z malim izrezkom iz celega kompleksa vprašanj dednega prava, dobrodošel prinos za reformsko delo, to pa tem bolj, ker je Hanausek vpošteval poleg vladne predloge tudi sklepe pododseka pravne komisije gosposke zbornice v prvem in drugem čitanju, od katerih sklepi drugega čitanja (iz januarja 1910.) splošno niti še niso objavljeni.
Preuredba zakonite dedne pravice preživečega zakonca po teh predlogih Hanauseku ne prija, osobito radi tega ne, ker naj bi po vladnih načrtih in sklepih pravne komisije preživeči soprog postal lastnik enega dela dedščine poleg otrok. Užitna pravica bi zadostovala, pa naj bi i zakoncu i otrokom — pristajala pravica, užitek nadomestiti z letno rento. Pač pa je Hanausek za to, da se delež užitka zviša, ako sodeduje preživeči soprog z lastnimi otroci, na četrti del dedščine; ako pa konkurira z otroci iz prejšnjega zakonu umršega soproga, na enak del z otroci (kolikor glav, toliko delov), vendar ne nad četrtino.
Tudi s tem Hanausek ne soglaša, da naj dobi preživeči soprog iz dedščine vse premičnine iz domače hiše v last, odnosno, ako so tudi otroci dediči, vse za svojo osebo potrebne premičnine iz domače hiše, kakor predvolilo; imel naj bi le pravico odkupa teh stvari.
Doslejšnje določbe, da dobi preživeči soprog, ako ne konkurirajo ž njim otroci, ampak drugi postavni dediči, le eno četrt dedščine v last, Hanausek tudi ne odobrava; ali predlogi novele mu gredo predaleč. Po njegovem predlogu naj bi dedoval preživeči soprog poleg zapustnikovih staršev in njihovih potomcev kakor dedičev četrt premoženja v last, nadaljno četrt v užitek; poleg starih staršev zapustnikovih in le-teh potomcev četrt v last in tri četrti v užitek. Za pravilno pa smatra Hanausek določbo, da bodijo vsi še daljši sorodniki od dedščine izključeni, ako je ostavil zapustnik zakonskega druga.
Hanausek ne pričakuje nič dobrega od ustanovitve pravice nujnega deleža za zakonca, ker smatra sistem ločenega premoženja zakoncev za etično najbolji sistem. Pa sicer ne glede na načelno vprašanje, se s podrobnimi predlogi novele ne strinja ter daje svoje nasvete. Takisto mu ne ugajajo predlogi glede vpošte-vanja daril pri izmeri dolžnega deleža in meni, da bi bilo bolje ostati pri določbi §-a 951 o. d. z., kakor sprejeti take predpise. Dotakne se tudi preosnove določeb §-ov 796, 1237, 1243 o. d. z.; preživež (§ 796 o. d. z.) naj bi v prihodnjem zakoniku stopil na mesto pravice nujnega deleža; glede §-a 1237 o.d.z. predlaga- dostavek, da se dedič zakonskega druga ne sme sklicevati na domnevo, ustanovljeno v tem paragrafu, glede vdovnine pa se zadovoljuje s predlogi načrtov.
V splošnem je krenil Hanausek na levo od smeri, začrtane v vladni predlogi in v sklepih pravne komisije gosposke zbornice; protivi se i bistveni
220
Razne vesti.
razširitvi postavne dedne pravice preživečega zakonca i ustanovitvi nujnega deleža za zakonce. Dalo bi se pač njegovim tozadevnim predlogom oporekati, da ustvarjajo postavno dedno pravico, ki je prekomplicirana in bi utegnila vesti do nevzdržljivih gospodarskih razmer. Tudi bi bila morda baš pravica zakoncev do nujnega deleža garancija za bolj premišljeno sklepanje zakonov, kakor je to dandanes v navadi. Ali navzlic tem pomislekom nam je vendar velesimpatičen vodilni motiv Hanausckovega dela, da naj se kolikor mogoče pravna kontinuiteta vzdrži. Zakonska dedna pravica je vsekakor važen steber današnjega socijalnega reda. Globoko segajočih sprememb v tej zakonski materiji široki ljudski sloji ne bi umevali, torej tudi ne odobravali. Prav stori torej Ha-nausek, ako dobre avstrijske tradicije kolikor mogoče — neguje.
Dr. M. D.
Razne vesti.
V Ljubljani, dne 15. julija 1911.
— (Odlikovanja.) Dvorni svetnik in predsednik okrožnega sodišča v Celju Ant pl. WuTinser je na svojo prošnjo stalno vpokojen in se mu je tem povodom izreklo Najvišje priznanje za njegovo službovanje. — Viš. dež. sodišča svetnika v Ljubljani Jul. Polec in Fr. Andolšck sta na svojo prošnjo stalno vpokojena in se jima je tem povodom podelil naslov dvornega svetnika.
— Viš. dež. sodišča svetnik v Gradcu dr. A. Ne mani č je dobil naslov in značaj dvornega svetnika. — Dež. sod. svetnik v Ljubljani Fr. Vedernjak in dež. sod. svetnik v Rudolfovem V. G an din i sta dobila naslov in značaj viš. dež sod. svetnika. — Tit. viš. dež. sodišča svetnik v Rudolfovem A. Smola je na svojo prošnjo stalno vpokojen in se mu je tem povodom izreklo Najvišje priznanje za njegovo službovanje.
— (Osebne vesti.) Imenovani so: za dvornega svetnika in predsednika okrož. sodišča v Celju dr. M. Bouvier, svetnik viš. dež. sodišča v Gradcu; za dvor. svetnika L. Perko, predsednik okrož. sodišča v Mariboru; za viš. dež. sodišča svetnika BI. Dolinšek, dež. sod. svetnik v Rudolfovem; za sodnika avskultanta E. Peručič v Pazin in dr. A. And rejci č v Volosko.
— Premeščeni so: okr. sodnik O. Dcv iz Škofje Loke v Kranj; sodnik dr. Fr. Bicek iz Ljutomera v Maribor, sodnik Jos. Lenart iz Kranjske gore v Skofjo Loko.
— (Umrl je) dne 5. t. m. g. dr. Ljudevit Filipič, odvetnik v Celju. Porojen 1. 1851. v Mali Nedelji pri Ljutomeru, je postal 1. 1884. odvetnik v Celju, kjer je razvijal bolj tiho, a uspešno delavnost. Ko so izišli novi qivilno-pravdni zakoni, je bil pokojnik prvi, ki jih je lepo prevedel na slovenski jezik in 1. 1897. izdal civilnopravdni red ter sodni pravilnik v dveh priročnicah. Bodi mu časten spomin!
221
— (Odvetniška zbornica kranjska) je bila 19. junija popoldne sklicana na svoj redni občni zbor, ki ga je otvoril predsednik g. dr. Majaron ob polu 4. uri. Za zapisnikarja je bil določen g. dr. Žirovnik, za overova-telja pa gg. dr. Pire in dr. Triller. Predno se je prestopilo na dnevni red, se je gosp. predsednik spominjal smrti bivšega kolege g. dr. Radoslava Pikla, ki je začetkom majnika umrl v Maueroehlingu. Zborovalci so se v znak so-žaljenja dvignili raz svoje sedeže.
Prva točka dnevnega reda je bilo poročilo o poslovanju odbora v preteklem letu, ki se je zboru prečitalo. Iz njega je bilo med drugim posneti, da sta v imeniku odvetnikov prirasla dva nova odvetnika, tako da je zbornica štela koncem majnika 44 članov, izmed kojih jih uraduje 30 v Ljubljani, 14 pa izven Ljubljane. Odvetniških kandidatov je sedaj vpisanih 42 in sicer jih je 29 v praksi v Ljubljani, 13 pa na deželi. V primeri s prejšnjim letom je priraslo 11 kandidatov. Revnih zastopstev so opravili odvetniki v 70 kazenskopravnih in v 57 civilnopravnih slučajih. Nadalje je poročilo govorilo o rešitvi stanovskih pritožb in o drugem poslovanju odbora ter disciplinarnega sveta, zlasti tudi o oddaji mnenj za razna oblastva in odvetniške zbornice. Celo poročilo je zbor vzel brez razprave na znanje.
Odobrilo se je tudi nadalnje odborovo poročilo o zborničnih računih za preteklo upravno dobo in pa o proračunu za bodoče. Od računskega prebitka se je po predlogu g. dr. Kokalja odkazal znesek 300 K podporni zalogi zbornice, ustanovljeni po zakonu iz 1. 1907. Zbornični prispevek se je za 1. 1911 določil z zneskom 20 K.
Na to so se vršile volitve na mesto funkcijonarjev, ki so po preteku svoje dobe izstopili. Za predsednika zbornice je bil zopet izvoljen g. dr. Majaron, ki se je za vnovič soglasno izkazano zaupanje toplo zahvalil, osobito ker je preteklo desetletje, odkar uživa isto častno zaupanje, in zagotavljal je, da bode tudi zanaprej skušal varovati kolegijalnost v zbornici, njen ugled in koristi. -Zbor je to izjavo spremljal s ploskanjem. Za podpredsednika je bil izvoljen vnovič g. dr. Papež, za odbornika g dr. Krisper, za namestnika g. dr. Triller. V disciplinarni svet so se izvršile dopolnilne volitve tako, da so bili izvoljeni soglasno prejšnji funkcijonarji in sicer g. dr. Suyer za predsednika, gg. dr. Papež in dr. Krisper za člana, ter g. dr. Ravni ha r za namestnika. Prav tako soglasno sta bila zopet izvoljena g. dr. Tekavči č za zborničnega pravdnika in g. dr. Pire za njegovega namestnika.
Na dnevnem redu je bila tudi peticija društva odvetniških in notarskih uradnikov za Kranjsko, ki hoče zvišanja in enotnih plač za odvetniške uslužbence. Poročevalec g. dr. Pire je prečital peticijo in druge podatke ter se oziral tudi na razprave, ki so se že vršile o tem drugod. Končno je predlagal, naj zbornica izreče, da se po svojem zakonitem delokrogu ne smatra za upravičeno, predpisovati svojim članom, kakšne plače naj dajejo svojim uslužbencem, nadalje naj zbornica izreče mnenje, da se plače ne morejo enotno določiti, ker so pisarne različne in je ravno tako tudi delo uslužbencev različno; pač pa naj vsak odvetnik plačuje svoje uslužbence primerno njih delu, zlasti naj noben zbornični član nima v svoji pisarni uslužbenca nad en mesec za poskušnjo in
222
Razne vesti.
brezplačno, in zbornični odbor naj v slučajih, ki so temu določilu protivni, stori primerne korake, ako se mu naznanijo. — O teh predlogih se je vnela živahna razprava in stavil se je tudi protipredlog, naj občni zbor izreče svojo nekom-petenco, da bi sploh obravnaval o tej peticiji. Ta protipredlog, ki je prišel prvi na glasovanje, je bil odklonjen, pač pa so bili sprejeti z veliko večino predlogi poročevalca g. dr. Pirca.
K eventualnostim se je oglasil g. dr. Žirovnik in predlagal, naj zbornica določi minimalne tarife za sporne razprave, in naj odbor predloži tozadevni načrt. To se je sprejelo in potem je g. predsednik zaključil, zahvalivši se za obilno udeležbo, dveurno zborovanje.
— (»Zveza slovenskih odvetnikov.") Dne 25. maja 1911. leta se je vršil v dvorani ljubljanskega občinskega sveta redni občni zbor. Ob] 10. uri otvori predsednik dr. Triller občni zbor, pozdravi predvsem vse došle izvenkranjske kolege ter predsednika odvetniške zbornice drja. Maja-rona, konstatira sklepčnost in oriše v kratkih besedah delovanje .Zveze" v preteklem poslovnem letu. Poudarja predvsem, da je postala kontrola .Zveze" raznim oblastvom neprijetna, vsled česar so pričele nekatera, zlasti na Štajerskem, odrekati .Zvezi" sploh pravico intervencije. Lepe uspehe je dosegla .Zveza" s tem, da je bila tako v proračunskem odseku, kakor tudi v poslanski zbornici sklenjena resolucija, ki nalaga vrhovnemu sodišču v smislu §-a 27 statuta za vrhovno sodišče izdajanje razsodeb v slovenskem jeziku. Resolucija je do sedaj žal ostala le na papirju, naloga današnjega občnega zbora naj bode, pretresati daljno akcijo za pospešenje tega perečega vprašanja.
Iz poročila tajnika, drja. Žirovnika posnemamo, da je bilo glavno delovanje .Zveze" vlaganje jezikovnih pritožb, katerih se je v preteklem poslovnem letu vložilo skupaj 61. Od teh je bilo ugodno rešenih edinole 11, dočim je ostalo 47 nerešenih. Iz statistike vseh društvenih pritožb je razvidno, da se pritožbe od leta do leta množe, paralelno pa tudi množi število nerešenih pritožb vzlic mnogoštevilnim urgencam. Največ pritožb se vlaga s Štajerskega, kjer so ju-stične razmere v jezikovnem oziru vedno krivične. Vzlic neugodnim rešitvam ostanejo pritožbe najboljše sredstvo kontrole ker vsaj nekoliko zadržujejo poslabšanje jezikovnih razmer. .Zveza" nabira tudi gradivo za sestavo spomenice o jezikovnih razmerah v slovenskih deželah. Gradivo za Koroško je po zaslugi drja. Brejca že zbrano, tudi Štajerska je poslala že precej materijala, primanjkuje pa še Primorsko. Naloga bodočega odbora bode, vse to gradivo izdati v posebni spomenici ter sklicati znabiti protestni shod vseh jugoslovanskih odvetnikov in notarjev, ki naj zavzame odločno stališče proti jezikovnim razmeram. —
Debate o tajniškem poročilu se udeleže dr. Kokalj, dr. Valjavec (Dunaj), dr. Pire, dr. Majaron, dr. Rosina.
Dr. Majaron pozdravlja resolucijo poslanske zbornice ter predlaga, naj poskrbi .Zveza" za državnozborsko interpelacijo, zakaj se vzlic resoluciji ne izvršuje § 27 statuta za vrhovno sodišče. Ta predlog se soglasno sprejme. Predsednik reagira na nasvete članov, omenja, da bi urgiranje rešitve pritožb sedaj znabiti ne bilo umestno, in poroča konečno o boju za odvetniški izpit v slovenskem jeziku, ki se je sicer v Gradcu principijalno dovolil, a ga je preprečila graška odvetniška zbornica, ki neče imenovati slovenskih komisarjev.
223
Blagajniško poročilo drja. Ko k al j a izkazuje:
prejemkov .   .   .   .
izdatkov.....
prebitka ostane tedaj
940 K — v 187 . 90 .
752 K 10 v.
Čisto premoženje društva znaša koncem 1. 1910, 6177 K 07 v., nevštevši na-teklili obresti.
Na interpelacijo dr. Pirca pojasnuje blagajnik, da so vsi slovenski odvetniki in kandidati člani „Zveze", slabše so pa razmere na Primorskem, kjer .Zveza" med kandidati nima nobenega člana, ravnotako pa tudi pri odvetnikih ni dosti zanimanja.
Dr. Pire predlaga dalje, naj se glede na ugodno finančno stanje prične akcija za ustanovitev penzijskega fonda za vdove slovenskih odvetnikov in kandidatov. Sprejme se njegov predlog z dostavkom drja. Kokalja:
.Zveza slovenskih odvetnikov, oz. njen odbor, naj zbere ves materijal za osnovanje posebnega penzijskega fonda. V to svrho naj se izvoli poseben odsek 5 članov, ki ima predložiti prihodnjemu občnemu zboru konkretne predloge." —
V penzijski odsek se izvolijo per acelamationem dr. Božidar Vodušek, dr. Anton Švigelj. dr. Viljem Schweitzer, dr. Maks Pire in kot zastopnik kandidatov dr. Fr. Zupane,
Predsednik dr. Triller predlaga, naj se podpira akcija za izdajanje slovenskega trgovskega zakonika in meničnega reda in v to svrho dovoli društvu .Pravnik" subvencija v znesku 2000 K. Po debati, katere se udeleže dr. Ma-jaron kot predsednik .Pravnika", dr. Hrašovec, dr. Rosina in dr. Švigelj, se sprejme predsednikov predlog: .Zveza slovenskih odvetnikov dovoli društvu .Pravniku" za nadaljno izdajanje slovenskih zakonikov subvencijo v znesku 2000 K."
Na predlog dr. Kušarja dovoli dalje občni zbor pisarniškemu osobju predsednikove in blagajnikove pisarne skupaj 150 K remuneracije.
Referati:
O. justičnih razmerah na Štajerskem poročata dr. Hrašovec za celjsko okrožje in dr. Rosina za mariborsko okrožje.
Iz prvega referata je razvidno, da se jezikovne razmere v splošnem sicer niso poslabšale, pa tudi ne zboljšale. Krivo temu je pred vsem imenovanje nemških sodnikov, ki .eo ipso" pospešuje tudi nemško uradovanje. Vsi sodni predstojniki celjskega okrožja so z malimi izjemami Nemci. Referent smatra, da je najboljše sredstvo neprestana kontrola nemških sodnikov, ter priporoča vlagati pritožbe v vsakem slučaja, kjer se pokaže nedostatek. Le s sistematičnim vlaganjem pritožb bomo konečno dosegli vsaj nekoliko pravilno postopanje v jezikovnem oziru.
Iz referata drja. Rosi ne posnemamo, da so razmere v mariborskem okrožju od dne do dne slabše. Po nasvetu referenta sklene občni zbor, da skliče sestanek vseh slovenskih juristov v mariborskem okrožju, ki bo izdelal natančen pregled vseh sodišč in stavil konkretne predloge glede mariborskega okrožja. Sestanek se skliče tekom t. 1. v Mariboru.
Na predlog drja. Hrašovca sklene občni zbor resolucijo, v kateri naroča odboru, da zbere naredbe glede slovenskih prevodov višjesodnih razsodeb in
224
Razne vesti.
sestavi pritožbo, ki se naj priklopi interpelaciji zastran §-a 27 statuta za vrhovno sodišče.
O justičnih in jezikovnih razmerah na Koroškem poroča dr. Gosak (Celovec). Referent nudi tužno sliko o tamošnjih jezikovnih razmerah in stavlja konečno nasvet, da je neobhodno potrebna sistematična parlamentarna akcija.
Volitev odbora:
Na predlog drja. Majarona se izvolijo ,per acclamationem" za predsednika dr. Kari Triller, za odbornike dr. Kušar, dr. Krisper, dr. Kokalj, dr. Schweitzer, dr. Rybaf, dr. Hrašovec, dr. Brejc in na mesto odstopivšega tajnika dr. Žirovnika, kateremu izreče občni zbor za vestno triletno poslovanje zahvalo, dr. Zupane; za revizorje dr. Tavčar in dr. Tekavčič.
Pri slučajnostih so se obravnavale še nekatere aktualne zadeve glede enotnega postopanja. Na to je zaključil predsednik ob pol 2. uri popoldne občni zbor, zahvaljujoč se vsem referentom za temeljita poročila.
Dr. Z.
— („Sc hoff en gericht e" = starejšinska sodišča?) Iskalo se je slovensko ime za »Schoffe" in »Schoffengerichte". Znano je, da so jemali, ko je rimsko pravo začelo prodirati v srednjo Evropo, kjer je nasprotovalo v marsičem sporočenim domačim pravnim šegam, k sodiščem može, ki so domače pravo poznali in povedali sodnikom deželnega vladarja, kako je prav in pravica po narodnem sporočilu. Ti možje, sodnikovi zaupniki, njegovi sporoče-valci narodnega prava, bili so »scabini" - Schoffen == „starejšine". V sodiščih, katerim zdaj nameravajo pridruževeti može iz srede prebivalstva, imeli bi ti možje isto opravilo, namreč sodili bi naj po pravnem prepričanju ljudstva brez ozira na pisane zakone. Bili bi torej »starejšine". Porotniki ne, ker bi ne sodili sami, če je dolg ali ne. — Na Teharjih pri Celju so imeli iz dobe celjskih grofov sem do leta 1850 svoje samopravno plemsko sodišče, ker niso bili podložni nobeni graščini, ampak bili so plemiči, za katero so sami izbirali sodnika (župana = „Schoppe") in mu dodajali štiri sosede za svetovalce in starejšine (,,als Rate und Senioren"). Teharsko sodišče je bilo torej starejšinsko. Smelo bi se torej na zgodovinski podlagi imenovati „Schoffengericht" — starejšinsko sodišče. Starejšine bi imeli čut naroda do veljave spravljati v sodišču. Ako pa bi motili ..starejšine" resnobo sodišča, ker po „starodavnom običaju" vodijo ženitovanjske veselice, tedaj imenujmo ..Schoife" = „sodne družnike". To v prijazen preudarek! Notar Baš.
— (Popravek.) Na strani 153. v ,,Slov. Pravniku" čitaj v enajsti vrsti od spodaj ,,konf i n i r a t i", namesto „konfiscirati".
»Slovenski Pravnik" izhaja 15. dne vsakega meseca in ga dobivajo člani društva »Pravnika" brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 10 K, za pol
leta 5 K.
Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 26 oz. 22.
n
TAT TAT TAT TAT TAT TAT TAT TAT TAT TAT TAT TAT TAT TAT
I Ed. Volčič v
jc^za društvo „Pravnik" v Ljubljani uredil ter se dobivajo pri njem in pri knjigotržcih naslednje pravne knjige:
a) knjige slovenske:
Civilnopravdni zakoni (IV. zvezek „Pravnikove zbirke") z obširnim slovenskim in hrvatskim stvarnim kazalom, z odvetniškima tarifoma 1. 1897. in 1909 ter z dopolnilom za 1. 1906 — 1910 krog 1000 strani, vez. a K 8- - .
Dopolnilo Civilnopravdnim zakonom za leta 1906 do 1910 K 1-20.
Odvetniški tarifi od 11. dec. 1897 in 3. junija 1909, določila o rabi slovenskega in hrvat. jezika pred sodišči, sodne pristojbine, broš. a K 180.
Nova odvetniška tarifa od 3. junija 1909 s alfab. stvarnim kazalom K --80.
Nova odvetniška tarifa v obliki stenskega plakata K —'80.
Zakoni o javnih knjigah, (V. zv. Pravnikove zbirke), I. in II. del, vez. a K-6—.
Zakoni o javnih knjigah, I. del, Vez. a K 3 20.
Zakoni o javnih knjigah, II. del, vez. a K 320.
Tabela o zemljiškoknjižni kol-kovnini K —'60.
Zakon o dovoljevanju poti za silo, s pojasnili a K —'40.
Pristojbinske olajšave ob konverziji hipotečnih terjatev, a K -'80.
Predpisi o razdelbi in ureditvi ter o zložbi zemljišč, a K 2;—. Predpisi o obrambi poljščine,
a K —'80.
Kazenska določila iz teh predpisov, a K —'20.
Zakoni o nespornem sodstvu
(VI. zvezek Pravnikove zbirke), 44 tisk. pol, vez. a 7 K.   —
Posebej se iz te knjige dobivajo broširani: Sodni depoziti, K 1'60; Predpisi o notarskih pristojbinah in zapovedanih not, spisih, K —'80; Pristojbine o zapuščinah, K '80; Županstvom izročena opravila sodišč, K -'40.
b) knjige hrvatske:
Zakoni o javnim knjigama I. dio
(A), vez. a K 360. Zakoni o javnim knjigama I. dio
sa II. dijelom (slovenski), ukupno
vezano a K 6' — . Zakon o dozvoljavanju prijekih
puteva, sa tumačem, a K —'40. Tabela o zemljišničkoj biljego-
vini, a K —'80.
Društvo „Pravnik" v Ljubljani izdaja mesečnik „Slovenski Pravnik", v katerem so slovenski in tkvatski članki pravne vsebine; list stane 10.K na leto.
Isto društvo je izdalo še naslednje pravne knjige: Kazenski zakon (I. zv. Prav. zb.),
uredil dr. J. Kavčič, vez. K 560. Kazenskopravdni red (II. zv. Prav.
zb.) dr. J. Kavčič, vez. K 6—. Izvršilni red (ovršni postupnik)
(III. zvez. Prav. zb.), uredil Iv.
Kavčnik, K 7'—. Državni osnovni zakoni in drugi
ustavm   in upravni zakoni,
uredil Štefan Lapajne, vez. 6 K
(VII. zv. Pravnikove zbirke). Ako ni dogovorjeno drugače, se pošiljajo knjige s pošto proti poštnemu povzetju, tako da se k navedenim cenam priračunijo le resnični in poštni izdatki; pri naročilih do 2 K je najceneje, ako se pošlje naprej kupnina in 10 h poštnine v gotovini ali v poštnih znamkah.
6620
m
r^j liH varno naložen denar! Največja slovenska hranilnica i ^
C| Denarnega prometa do 31. decembra 1910 nad 564 milijonov kron.
ila talita ljubljanska
v Ijubijani, v lastni hiši, v Prešernovi ulici štev. 3.
sprejema vloge vsak dan in jih obrestuje brez odbitka po
Nevzdignjene obresti pripisuje vsakega pol leta h kapitalu. Sprejema vložne knjižice drugih denarnih zavodov kot gotov
denar. — Denar in knjižice se lahko pošiljajo po pošti. Za varnost vloženega denarja jamči zraven rezervnega zaklada še mestna občina ljubljanska z vsem premoženjem in z vso davčno močjo.
3zguba vloženega denarja je nemogoča,
ker je po pravilih te hranilnice, potrjenih po c. kr. deželni vladi, izključena vsaka špekulacija z vloženim denarjem.
Za varčevanje ima vpeljane lične domače hranilnike, v
podpiranje slovenskih trgovcev in obrtnikov pa
Kreditno društvo.
Posoja na zemljišča po 5"/0 in proti poplačevanju dolga po najmanj 1 4 %• Dolžnik pa more svoj dolg poplačati tudi poprej, ako hoče. Posoja se tudi na menice in vrednostne papirje.
13C
111   j~m"±
0?562?760252