France Jeriša Detomil. XVI. Vid Belšacarja. Na troni svojem kralj sediI zlatih čaš nebrojno je, V satrapov tam množini,Ki božja ble orodnina — Na tisuče svetiln bliščiV Jehova posodah žare Pri krasui godovini.Nebožnih ajdov vina. V dvorani isti, isto pot Zazro se roke persti, K' na ateni pišejo nasprot Ko u peščeni versti: Podoba možke roke je, I roka sama, živa Premiče o pismenkah se, Ki je ko s pal'co vriva. Vladar zagleda, i vzderbti, Končati radost reče; V obličje celo zabledi, I glas mu zatrepeče. ^Skličite znanstva mi može, Vse naj modrejše glave, I)a pis nam strašni razjasnš, Ki moti nam zabave!" Chaldejski vedeži slovš, Al tu jim lufi ugasne; Neznane čerke še stoje Nerazložene, užasne. I Babilonski starci ved Globoko scer imajo, Al tu zakrit jim ves je sled, Vide — al več ne znajo. Vjetnik y deželi isti le, Tujinec, dobe mlade, Začuje kralja povelje, Resnico čerk razznade. Blišče svetilne, obsevajo Prorokbo na stenini; On čita v noči isti jo — I jutro jo uistini. nGotov je grob Belšacarja, Proč z njega kraljevino, Ga telitala je tehtnica, Ga našla revno glino. Kraljeva odev mu i smertna je, Nebo — skaliua mu je; Medjani pred dvermi stoje, Perzanec prestoluje!" ' xxm. I z J o b a. Duh je minul me: vidil pred očmi Razkrit obraz sim nevmerjočnosti — Na vse je spustil sen se, razun mne — Tu stal brez lica — al božanski je: Meso ob kosteh si učutil sim derhteti, I vlas ko vlažni vstajal, čul doneti: ^Je človek mar čisteji od Boga, Ki Serafe celo za motne ima? 0! gline ve, ki v prahi bivate, Molj vas prežije, i pravičneje ste? 0 stvarce dne, kih žit pred nočjo ugasne, Slep6 za širno luč Modrosti jasne!" L. 1853 je priobčena v Novicah že znana BLipova liarfa", pa 1. 72 Žandarska (BČuj žvižgajo krogle, iz gošče hruše — Motivci miru, tolovajska druhal —... Kdo užuga jih mar? — Hrabri, sineli, blagi, jaki — žandar i. t. d.a), in k Djej opomiDJa prevoditelj Jeriša: ,,Ta pesein, ktero je v nemškem jeziku slavni pesnik dr. Ilirsch zložil, je v c. kr. deržavni tiskarni na Dunaju neizrekljivo lepo natisnjena, v glasbo djana, na vse žandarske polke razposlana in v več jezikov že prestavljena. Mislim toraj slovenskim žandarjem vstreči, ako jim jo s tim tudi v njih domačem jeziku podam. Tudi naš g. J. Fleischman je ti slovenski pesini napev zložil". — L. 1854 je prinesel dr. Bleivveisov slovenski Koledarčik: nPoslednje pismo rajnega vladika Černogorskega Petra Petroviča Njegoša L", prevodilJeriša; Janežičev Glasnik slovenskega slovstva pa njegovo povest: BSlepa Marica". — L. 1855 so nekaj pred smertjo, nekaj pa že po smerti njegovi prišli na svetlobo spiski: BBoji konj zvolkovi po ukrajnskih stepah na Rusovskem" (1. 14. 15); BRazgovornost rusovska" a) Berači, b) Slaninar, c) Jamščik (voznik), d) Prodajavec ledene sladčice o veliki noči (1. 21—23). S tem se nekako vjema, kar je priobčil Glasnik še le 1. 1860: BRuski malarji na kmetih" (VI., 4). V Novicah 1. 1855 pa je še čitati: nGora Tabor" (1. 96. 97) in BHafedove 6anje ali narobe svet" (1. 100. 101), po angleškem spisal Jeriša. — L. 1856 so prinesle Novice (str. 414) zadnjo spomenico, ktero je po Herderju poslovenil rajni Jeriša, namreč: Rojstvo Gospodovo. Če ljudi sovražnik, pravijo Če osvajavec se na svet rodi, Živelj sleheren žaluje; oblak Kerv deži; nebo se začernuje; Zemlja poka; grozno plamožarje Iz propada vre; v pozračji Tulijo viharji, v njih dnhovi: BOj, gorje ljudčm! na tugo, žalost, Tisočem je rojen na gorjel" — Ko je v temni noči luč narodov Vzhajala, svet ležal je v tihoti. Zvezde so svitlej sijale; blažno Je vziskrela nova zvezda, in k pobožnim Modrim govorila: nSpolnjena Vekov dolga želja je in nada — Ker tolažba ljudatvom je rojena!" In v pozračji angelci so peli: »Slava, slava Bogu na višavah! Mir na zemlji! Vsem ljudem veseljel In pristopil angel je k pastircem: BRadujte se! ljudstvu rojen je!" BMileni deček!Grehe sveta, Tu se nahajam?Davnih stoletij Tukaj v plenicah,Butaro strašno, V štalici tu?Blazen in zmoto, Zlobo in blod. Ljubljenec sicer. Rad se rad bližaMilem deček, Svomu ljubljencu,LePšl od one Rad on deli ž njimZvezde svitie! Skerb in zasmeh.Ternje, nehvala, Biči, sramota, In cim bolj skrit je,čafaio T^ Cim manj priznava se,^aKajo te. SS0^gjtismebljaisel JHočeš h re6i: -Ljubav zameta Ah, moj deček,Častno hvalo, Vedi, ti nosiš,Ljubav vzmaguje Jagnje ti Božje,Bo]j in smert?« MNuj taj, in sverši,Stopaj serčnč! Kar si začel!Gori v pozračji Sezi v strupenoNad zvezdami Gnjezdo gada.Vidimo se, In čez drakonjeTvoji ljubljenci Z6be zavidneVsi so s tebojl" In kor angelov je pel v vilavah: ,,Mir, veselje!" — In kerdelo zvezd, Vekov vseh in večnosti obsežek So zaglasje dolgo njihne pesmi. Iz navedenih spisov — v vezani in nevezani besedi — se vidi, kako iskren rodoljub je rajni bil, kako živo in krasno je pisaril, iz koliko raznih jezikov in slovstev tolmačil, da se je prav res čuditi njegovi vsestranski vzobraženosti. — Ker so spiski še po smerti njegovi prihajali na dan, mu je pomenljivo prijatelj popeval v žalostinki: BŽaluj, o Vila draga! saj čuješ še njegove strune sladko-milega glasa itd." — In kakor lučice, ki so prisijale iz prahu pesnikovega, migljajo na gomili njemu, in — oh da tudi mili naši mladini! še le po smerti (Glasnik 1858.1, 2) vžgani njegovi: Utr i nki. I. Luna suče se krog zemlje, zemlja s planeti okrog solnca, solnce spet krog svojega solnca. — 0 duša človeška! ozri se k svetovom, ter posnemaj je — suči se brez prestanka krog svojega Boga, solnca vseh! II. Češ spoznati li samega sebe, ozri se po druzih; Da spoznadeš ljudi, v samega sebe poglej. III. BKaj gledaš tak resno izpod obervi, in v temne misli zavijaš duha?" očitate mi; ,,daj, muhe na stran, in zaukaj jo z nami, prijatelj!" — Dragi mojil povejte mi prej: BMar sleherna luč razpošilja budne žarke? Vsakoršen glas sega li v dušo vam? Solncu le razgrinja roža svoje njedro duhteče, in serce odpira se glasu sorodnemu le! — IV. Ima ljudi. in žalibog! ne malo, kterih ne veseli nikaka narodna veselica, kterim ne vzvišuje serca nikako cerkveno obhajilo, bodi si še tako veličansko. Pravijo: Bčemu te razlake, čemu te ceremonije?" in jeze se, da vse vkup leti, gledat lepotije, ki razgrinjajo se jim pred očmi. Taki ljudje zde se mi enaki človeku, ki pride v sličnico (slikohram), namesti pa, da bi veselil se o čudovitih slikah in obrazinah, ki vise po stenah, ter napajal si dušo s sveto krasoto, ki sije solncu enako iz njih, jezi se o oklepih ali o zijalih, ki hodijo memo slik, ne spoznavši njih visoke vrednosti — revež, ki je pozabil, da pričuje s tiui ponašanjem, da je ravno on tudi ni spoznal!!