Ta članek preučuje dediščine antihumanizma v kontekstu raziskovanja umetne inte-ligence (UI). Kot odgovor na etična tveganja, povezana s širjenjem kvaziavtonomnih računalniških agentov, se industrija UI, zakonodajna telesa in akademski svet pogosto zavzemajo za »na človeka osredotočen« pristop, ki bi UI uskladil s človeškimi vredno-tami, željami in cilji, domnevno zato, da bi te tehnologije postale bolj pregledne in za-upanja vredne. Retorika o UI, osredotočeni na človeka, razkriva številne konceptualne omejitve, ki jih je antihumanizem že opredelil v esencialističnih in subjektivističnih predpostavkah zahodne filozofije. Ta članek obravnava nekatere od teh kočljivih ome-jitev, hkrati pa problematizira sam antihumanizem. Z Derridajevim pojmom »sredi-šča« in analizo metodologij usklajevanja članek prikazuje, kako poskusi decentriranja človeka pogosto vzpostavijo nove oblike avtoritete. Nato preučuje možnost preseganja standardnih antropocentričnih pristopov v UI, hkrati pa ohranja kritično filozofsko soočenost s strukturno nujnim, vendar negotovim značajem organizacijskih načel.

Pravice